Posts Tagged ‘živeti v nemčiji’


Gledam pomarančo na okenski polici, poleg nje zadnji izvod revije Wirtschaftswoche. Prva junijska izdaja. Ja poletje se bliža. Še malo pa bom 2 leti pri sedanjem delodajalcu. Iz profesionalnega gledišča fantastično obdobje.

10414877_10204323083979921_5521511158132929691_n

Naslednji teden bomo s kolegi zopet tekli 5,6 km na največjem svetovnem korporativenm teku J.P. Morgan Corporate Challenge. Preko 72.000 udeležencev. Bolj družaben dogodek, a v športnem duhu. Tek se me še kar drži, oz. jaz njega. Nekaj prijetnega najdem v tem času. Sploh zaradi preteklih mesecev, ko sem imel nekaj privatnih dogodivščin, ne prav prijetnih. A kot pravijo, vsak nosi svoj križ.

Poleg tega se vsak dan soočam s kemoterapijo Ranjanove soproge. Težko je pričarati pozitivno vzdušje vsak dan, čeprav je to več kot potrebno. Tudi njemu se vsake toliko časa podre svet. A žena ni kar tako. Močna ženska. In celotno njeno okolje drži z njo in jo motivira. Še en razlog več, da z Ranjanom nadaljujeva najino tekaško življenje. Pogovarjava se, da se mu morda novembra pridužim, ko bo obiskal hindujski tempel v mestu Puri v indijski zvezni državi Odisha. Ko je soproga hudo zbolela, si je obljubil, da bo poiskal pravega boga za njeno ozdravitev. In sedaj se mu želi iti pokloniti.

Opravil sem t.i. Einburgerungstest, ki je eden od potrebnih korakov pri pridobitvi nemškega državljanstva. 33 vprašanj sem odgovoril v 4 minutah. 31 pravilnih. A brez učenja ne bi šlo. Saj je veliko samoumevnega in sorodnega z ureditvijo tudi v drugi modernih državah, a ne prav vse. Sedaj sem se prijavil še na jezikovni izpit B1, ki bo čez 10 dni. Ko opravim še to imam vse dokumente za pridobitev nemškega državljanstva. Še vedno se na momente ukvarjam s tem, kaj in kako je lahko pripeljalo do tega, da sem se odločil za ta korak. Ne znam si pojasniti, a vem kateri impulzi so provocirali in še vedno stojijo za mojo odločitvijo. Bolj ko spremljam slovenske medije, bolj mi je jasno, da sem se prav odločil.

Preden sem se prijavil na izpit, sem šel preveriti, če morda le ne potrebujem tudi jezikovni tečaj. No po 1 urnem preverjanju s pedagoginjo smo prišli do zaključka, da lahko B1 opravim brez tečaja in da je moj nivo znanja nemščine na nivoju C1. Torej gimnazijsko znanje nemškega gimnazijca. Ker pa ne vidim pravega razloga za certificiranje tega nivoja, bom opravil le nivo B1, ki je zahtevan za Einburgerung. Izpit bo trajal od 9 ure pa vse do 16 ure popoldan.

Drug teden se prične nogometno svetovno prvenstvo. Top tema dnevnih pogovorov. Letos si bom nogometni “mood” popestril poleg javnih ogledov tekem, sploh nemške ekipe tudi z nemško in brazilsko zastavo na balkonu. V obratnem primeru, bi verjetno bil eden izmed izjem in moj balkon bi zeval kot škrbina:). Ne ne, tudi jaz se grem.

Top teme zadnjih nekaj dni:

  1. Svetovno nogometno prvenstvo
  2. Svetovno nogometno prvenstvo
  3. Svetovno nogometno prvenstvo
  4. Upokojitev pri 63 letih pri 45 letih delovne dobe
  5. Minimalna urna postavka 8,50 EUR
  6. Politika nizkih obrestnih mer v ECB
  7. Preiskava afere NSA

Aha, še to. Obiskala me je sošolka iz srednje šole. Ja kolk je pa to dobro delo:) Hvala Mateja za obisk. Upam, da se kmalu zopet vidimo.

Advertisements

Ker dobivam splošna vprašanja, ki se tičejo življenja tukaj v Nemčiji, morda nekaj vrstic kot odgovor širši množici po 10 mesecih dela in življenja tukaj.

Ker je lahko v drugih mestih drugače, lahko opišem trenutno le dan v Frankfurtu.

Dan se začne nekje v dveh fazah. Jutranjiki, ki nastopijo službeni/šolski del okoli osme ure se torej spravijo od doma med 7:00 in 7:30, ter naslednji val, ki prične okoli 9:00. Teh je več.

Zato se jutranja konica razprostira med tema dvema urama. Javni promet je izredno dober, saj Frankfurt ni veliko mesto. Na voljo sta 2 sistema podzemne železnice (S Bahn, U Bahn), tramvajska mreža, mestni avtobus, ter cenovno ugodni taksiji.

Vozovnica za enosmerno vožnjo (tramvaj, bus, podzemna) stane 2,40 EUR, dnevna vozovnica 6,20 EUR, tedenska 22,40, skupinska dnevna vozovnica (do 5 oseb) 9,50 EUR in mesečna 76 EUR. Terminske vozovnice imajo vključeno tudi pot na letališče (saj se le ta nahaja izven območja 5000 – to je mesto Frankfurt). Z mesečno je mogoče po 19 uri med delovniki in preko vikenda s seboj vzeti eno odraslo osebo, vse svoje otroke ali do 4 tuje otroke.

Parkiranje: Večina novejših stanovanjskih zgradb ima za svoje stanovalce v kleti garaže. Cene najema se gibljejo od 70 pa do 100 EUR. Starejše ulice, ki garaž ali drugih parkirnih možnosti kot na ulici nimajo, so pred kratkim uvedle naslednji sistem parkiranja. Stanovalci lahko dobijo letno dovolilnico (50 EUR), s katero lahko parkirajo na svoji ulici. Tam je ostalim prepovedano parkiranje med delavniki med 7:00 in 10:00 uro, ter med 16:00 in 19: uro. Verjetno sem pristranski, vendar je moj občutek tak, da mesto tukaj poskuša urejati parkiranje za prebivalce mesta, v Ljubljani pa je pri meni vladal splošni občutek, da mesto zanima le kako lahko pobere nove prihodke. Tako mnogi dnevni migranti uporabljajo sistem P+R oz. železnico, saj je parkiranje v mestu relativno problematično.

Pot na in iz dela mnogim vzame kar nekaj časa. Tako večina že na poti prične z delom (prenosniki in fascikli na kolenih, Ipadi,…), veliko jih bere, večina pa ima v ušesih slušalke.

Delovni čas se torej prične nekje ob 8:30 in traja povprečno recimo do 18:30, velikokrat pa tudi do 20:00 ure. Seveda je to precej različno, vendar je kar gužva ob urah, ko se sam vračam. Velika podjetja imajo dobro urejene sidikate oz. odbore delavcev, katerih ena glavnih nalog je nadzor nad zakonskimi predpisi, ki se tičejo delovnega časa. V moji stroki se dela projektno, torej za vnaprej dogovorjen obseg ali po svetovalni uri. Tako je merjenje porabe časa ena od poglavitnih zadev za fakturiranje, nadurno delo pa mora biti najavljeno en teden prej in tudi avtorizirano. Ko govorimo o nadurnem delu pri meni je mišljeno delo preko vikenda, saj se smatra do 30 nadur na mesec plačanih v okviru plače. Za nekatere dvomljivo, vendar tako pač je v tem poslu.

Glede na to, da se torej veliko časa prebije v službi je temu primerno tudi prehranjevanje. Kosilo ob poldnevu je tako zelo razširjeno. In temu primerna je tudi ponudba. Raznolika in razširjena. Cene kosila se gibljejo v okrepčevalnicah od 3,50 EUR pa do 20 EUR v dobrih restavracijah. Povprečno pa boste namenili za to kakih 7 – 8 EUR. Veliko podjetij ima tudi lastne kantine, kjer je kosilo še ugodnejše, oz. ima lastno kuhinjo, kjer si je moč pogreti/pripraviti s seboj prinešene jedi. Tako pri meni to možnost dnevno uporabljajo indijski kolegi, ki si vsak večer pripravijo svoje jedi in jih nato tukaj v mikrovalovki pogrejejo. Ker sem se navdušil nad njihovo hrano, se jim občasno tudi sam pridružim. »Domače« je le »domače«J

Špecerije tukaj so večinoma diskontarji, torej naš Hofer in Lidl. Hofer se tukaj imenuje Aldi, pridružujejo pa se mu še Penny, Real in Netto. Rewe je naš Špar ali Mercator, najlepše urejen in založen pa je Edeka, ki se kosa z našimi najnovejšimi Interšpari in Mercator Hipermarketi. Večje količine pijače se kupuje v diskontih pijač, direktno pri lokalnih pivovarjih in vinotekah. Za ekzkluzivne kapljice pa se napotite v specializirane delikatese, kjer je moč dobiti prav vsako svetovno specialiteto (žal pa našega pršuta in vin tukaj ne srečam).

Cena hrane in artiklov dnevne porabe je enaka kot pri nas, tako da bistvene razlike ne zaznam.

Transport v/iz Slovenije:

Torej v glavnem 3 opcije:

  • Avto – cca. 900 km – normalno potreben čas 10 ur – strošek cca. 200 EUR
  • Vlak – obstaja poceni varianta – povratna cca. 100 EUR, vendar ne na vikend dneve. Zadnja cena, ki sem jo prejel za ad hoc povpraševanje je bila 350 EUR (povratna)!?!
  • Letalo – optimalno, več letov dnevno, ki jih izvaja Adria Airways. Karto je potrebno kupiti mesece vnaprej (začetek septembra za božične praznike) za nomalno ceno (cca. 200 EUR), drugače je normalna cena okoli 300 EUR. Letališče Frankfurt Hahn (Ryanair) pozabite, saj se le to nahaja 200 km od Frankfurta (pri Saarbrucknu). Sicer obstaja avtobusni prevoz, ki pa traja skoraj 2 uri, cena enosmerne vožnje 13 EUR. Odhod/prihod na glavni železniški postaji. Alternative so leti v Zagreb in Celovec, ki so nekaj cenejši, seveda pa je potrebno potem prišteti tudi stroške transferja in čas.

Vse v vsem – poti obstajajo, vendar so v primerjavi s potmi ostalih kolegov (London (88 EUR), Bukarešta (90 EUR), Atene (128 EUR), Varšava (128 EUR), Paris (87 EUR) izredno drage. Kot sem že omenil v enem prejšnjih postov je plačal kolega za Kalkuto 550 EUR, povratna preko Dubaia (Lufthansa), drugi pa za New York 530 EUR. Tako mi je jasno zakaj Slovenije ni na turističnem zemljevidu tukaj, saj se ljudnje odločajo povsem preprosto za vikend izlete. Vnesejo maksimalno ceno ki so jo pripravljeni plačati za 2 osebi v primeren iskalnik in nato izbirajo med destinacijami. Slovenije na tem izboru očitno nikoli ne bo, ali pač?

Zabava/kultura:

Dogajanja je precej in to za prav vse okuse. Kdor si ne najde ničesar primernega za sebe, si je kriv sam. Obilica muzejev, razstav, prireditev, klubov, kinematografov nudi prav vsak dan možnost tovrstnega preživljanja kvalitetnega časa.

Šport/rekreacija:

Najbolj pripljubljeno kot tudi po večini drugje tek in kolo. Možnosti veliko za vse težavnostne stopnje. Tudi gorsko kolesarjenje je možno v bližnje Taunus hribovje.

Športnih objektov je veliko, predvsem priljubljen je jasno nogomet in tenis. Fitnes ponudba različnih ponudnikov je izredno velika.

Stanovanje:

Prebivalcev v mestu cca. 700.000 (letni prirast z novimi prebivalci cca. 10.000 letno), z okoliškimi zaselki 2.300.000. Cca. 25% prebivalcev v mestu predstavljajo tujci – 180 narodnosti.

Prav vsakemu prišleku se postavi dilema živeti v mestu ali v sosednjih zaselkih (Bad Homburg, Neu Issenburg,…) ali mestih (Mainz).

Tako cestna kot železniška povezava je izredno dobra, tako je dnevna migracija povsem vsakdanja.

Povprečne cene najema stanovanja v mestu (seveda skora neprimerljivo po lokacijah, vendar za orientacijo):

Kvadratura

Vrednosti September 2011

Ø v €
za m²

Min. v €
za m²

Max. v €
za m²

do 40 m²

16,58

4,91

30,90

40 – 80 m²

12,06

4,11

29,00

80 – 120 m²

12,20

4,35

25,30

nad 120 m²

13,58

6,60

26,92

Source (http://www.immowelt.de)

Povprečna cena novogradnje 3.150 EUR/m2 – torej nakup

Najdražje novogradnje so v Westend (povprečno 4.910 EUR/m2), Nord- in Ostend (4. 450 EUR/m2), ter Sachsenhausen in Westhafen (4.260 EUR/m2).

Najhitreje rastoči del mesta je Europaviertel (za sejmom Messe), kjer naj bi v nekaj letih zrastel nov kompleks stanovanj, pisarn in trgovinskih centrov. Gre za najmodernejšo gradnjo, kar jih trenutno poteka v europi. Končna postavka je novih 30.000 prebivalcev in 10.000 novih delovnih mest.

Bančna ponudba:

Nakup stanovanja je mogoče 100% financirati, torej povsem brez samoudeležbe (razen stroške notarjev ipd.)

Osebni račun predstavlja v povprečju transakcijski račun, varčevalni račun, plačilna kartica (bankomat/POS – dvigi v okviru bančne skupine brezplačni), VISA/Mastercard debetna kartica (možen vklop kreditne funkcionalnosti) z osnovnim limitom 1 plače), osnovni limit na TRR v višini ene plače, internetna banka, telefonska banka, SEPA plačila brezplačno, trajniki in direktne bremenitve brezplačno. Cena opisanega paketa ob primernem mesečnem prihodku – brezplačno.


Pozdravljeni po dolgem času.

Mineva 8 mesecev od kar sem tu. Razlike po 4 ali 8 mesecih pravzaprav ne občutim. Ali ker je ni ali ker sem se očitno po 4 mesecih privadil na točko končne sprejemljivosti sprememb.

Poletje je, a moram reči, da bi to v Sloveniji prej opisali kot jesen. Morda je poletje le prišlo ta teden, ko nas je nekje v maju zapustilo (saj so takrat temperature dosegale 30 stopinj).

Vmes sem imel dopust in ga veselo odjadral z družino in mojimi res dobrimi prijatelji, tako, da je minilo v trenutku. Ko sem se vrnil iz dopusta, so se mi pridružile tudi moje punce. Tako smo ob večerih odpravili na potep po mestu in na vikend izlete v Heidelberg, Phantasialand in Paris.

Delo je intenzivno, saj smo v najbolj kritičnih fazah pred zaključkom in utrujenost se že pozna pri vseh vpletenih. A upam, da pripeljemo »baby home« kot jemljemo tale naš projekt.

V roku službe sem imel tudi priložnost obiskati Hondino akademijo, kjer je pravi učni center, tako za avtomobilske in moto mehanike, kot prodajalce in druge profile v podjetju. Nahaja se kakih 30 km iz mesta na samem in je precej impresiven. Na vrtu ima testno stezo, kjer se v večernjih urah urijo mladi kart vozniki.

Okolje se ni kaj dosti spremenilo. No, morda se je, vendar če posameznih točk ne opisuješ sproti, jih kaj hitro pozabiš. Recimo katastrofa na Japonskem. Tukaj je sprožilo val upora proti jedrski energiji. Masovni protest in veliko zmagoslavje zelenih »Die Grünen« na lokalnih volitvah je pripeljal do odločitve od takojšnjem predčasnem zaprtju 7 ali 8 jedrskih elektrarn in sprožilo precej velik naval na zeleno energijo. Nova bodočnost so tako postale farme vetrnic v severnem morju, le to pa za seboj potegne izredne investicije v izgradnjo omrežja za transport energije, kar spet sproža veliko vprašanj in negotovo prihodnjost energetskih velikanov kot je recimo EON. Enega od pohodov sem se udeležil tudi sam na predlog sodelavke, ki je velika aktivistka v tej smeri.

Začela se je tudi Bundesliga in pred petimi koli tudi 2. liga. Eintrach Frankfurt je žal zapustil prvo ligo, a ponedeljkov obisk v Commerzbank Areni mi bo še dolgo ostal v spominu. Veličasten objekt z 42.000 gledalci, od tega kakimi 10.000 »ultrasi« je podaril na poudarjam drugoligaški tekmi med Eintrachtom in Fortuno iz Dueseldorfa prekrasen nogometni večer. Prav iz vsakega kotička štadiona je moč gledati dogajanje na igrišču in okoli njega. Priporočam vsakomur. Minilo je tudi žensko svetovno prvenstvo v nogometu. Navdušenost, medijska pokritost in obisk tekem je bilo res izredno. Ob Maini je bil tudi velik video-wall in »public viewing«, kjer se je vsak večer dogajalo ob spremljavi gostinske ponudbe in žive glasbe. Žal se je favorit – nemška reprezentanca predčasno poslovila iz tekmovanja. Slavila je Japonska z veliko borbenostjo. Spremljal sem nekaj tekem pred dopustom in po njem in moram reči, da mi je bilo všeč.

Recesija se še vedno ne pozna tukaj, kupna moč raste, dela je veliko, prostih delovnih mest tudi. Ko se je maja sprostil trg dela iz naknadno pridruženih članic EU se je pričakoval val zaposlovanja. A od tega ni bilo kaj veliko čutiti. Sedaj med počitnicami je turistični obisk mesta še precej višji kot že običajno, hoteli so polni in kolegi ki stanujejo tudi v hotelih imajo vseskozi težave dobiti sobo. V času sejmov pa je težko baje dobiti posteljo tudi v bližnjih sosednjih krajih.

Mesto živi s svojimi prebivalci. Vseskozi se nekaj dogaja vseskozi se nekaj praznuje. Ulice so polne ljudi, glasba prihaja iz vsake ulica, dobro volje je čutiti na vsakem koraku. In neizmerno rad se sprehodim po mestu, ko mi to čas dovoli, večerni tek ob Maini pa tako predstavlja vrh.

Franfurtska borza je novembra lani preselila sedež podjetja v 7 kilometrov oddaljeni Eschborn v t.i. The Cube kamor se je preselilo 1800 zaposelnih. K temu je prišla ukinitev klasičnega trgovanja t.i. »Parketthandel« konec marca, kar pomeni nekako dokončen konec nekega »klasičnega« obdobja in elektronsko trgovanje je povsem zavladalo v zgodovinski stavbi. Sicer je že sedaj elektronsko trgovanje predstavljalp 90% delež, a vseeno pomeni ukinitev neko prelomnico. In kaj hitro me to asociira na enega meni najglobljih trenutkov, ki sem jih zasledil v medijih, ko sem pred leti v času pričetka finančne krize videl na Wall Streetu plakat z napisom »Jump, you motherfucker!« (posvečeno velikim finančnim umom, ki so uničili finančne trge). Komu bo sedaj možno kaj sporočiti? Računalniškem programu, ki s svojo vgrajeno umetno inteligenco na podlagi tisočih algoritmov izračunava optimalno strukturo portfelja in opravi nekaj 10 transakcij na sekundo? Nov plakat se bo morda glasil »CTRL + ALT + DELETE«, a kaj ko ne bo koga ki bi ta ukaz izvedel.

Medtem sem opravil tudi poskusno dobo. Nobenega pompa, nobenega dokumenta. Delaš naprej. No, moje nadrejeni si je vzel čas in naju z mojim indijskim prijateljem, s katerim sva tukaj pričela tole zgodbo povabil na večerjo. In nekako hecno, zopet so me pričeli obletavati »Headhunterji«, kar me potrjuje tukaj. Celo na en razgovor sem se odločil iti, tako zaradi izkušnje. Bomo videli, kaj, kam in kako. Dejstvo je – sem v globalnem podjetju, v globalni industriji na globalnem trgu. Mej ni, razlike se dopolnjujo in rojevajo nove poti.

Od junija naprej sem opazil, da sem skoraj popolnoma prenehal spremljati dogajanje v Sloveniji. Enostavno sem očitno prišel do točke, ko je bila intezivnost bombardiranja z negativizmom slovenskih medijev, aferami in rumenim tiskom preveč zame. In kot se mi je že zgodilo pred šestimi leti s cigareti, ko sem očitno doživel »overdose« in sem prenehal s to navado, sem nevede in nehote prenehal spremljati slovenske novičarske portale. Sem pa tja kaj zvem še iz drugih blogov in Facebooka, ter iz dnevnega pogovora z mojo družino. Moram reči, da sem nekako precej zameril slovenski državi (torej njenim voditeljem in državnemu upravnemu aparatu), kar počne s svojimi prebivalci in s svojo zemljo. Popolno izkoriščanje za bogatenje in blagostanje peščice izbrancev, ki imajo sposobnost prodreti v prave strukture, kakor tudi vsiljevanje volje in pravil, ki koristijo namenu izbrane elite. Sistem je kolapsiral popolnoma in razen zavedanja slovenstva v smislu jezika, kulture, običajev in lepot, je uspelo peščici drekačev (ljudje z veliko sposobnosti govorjenja in prodajanja megle, ki sami ne naredijo ničesar, a se vtaknejo v vse kar jim prinaša samopromocijo, pa tudi če ni stvar deluje) doseči popolno črnogledost na prihodnjost, brezupnost naprezanja in negotovo prihodnjost za mlade generacije. Že tako je svet v k…., ni potrebno, da je še miselnost tam.

Upam, da se bom imel nekoč še kam vrniti.

Ah ja še to, med obiskom v Sloveniji sem si nabavil Zlatkotove cdje. Zlatko – car si. Sicer malce preveč kolneš za moj okus, a glasba je cool. Od novosti, ki sem jih spoznal tukaj pa si sedaj ogledujem, pardon pslušam skupini »ASP« in  »…And You Will Know Us by the Trail of Dead«.

Toliko za danes, ob priliki pa kaj novega.