Posts Tagged ‘tek’


25. oktober 2015. Veliki dan. Dan pričakovanj in dan, ko se bo materializiral ves trud, čas, vložena energija in fokus v obliki uspešno pretečenega maratona.

V Ljubljano sem prišel pravočasno. Sicer z ogromnimi problemi, stavke, begunci, zaprte meje, a na koncu sem le uspel. Prekrasni jesenski dnevi, velikokrat obsijani s soncem so me v Ljubljani navduševali in mi napovedovali izjemenen Ljubljanski maraton. No, morda sem bil malce presenečen nad temperaturo, saj sem zadnjih nekaj tednov vadil v precejšnjem mrazu v Frankfurtu, tako da sem opazil precej večje potenje. A kaj bi komplicirali z malenkostmi na tak meni osebno velik trenutek.

Asja se je tudi pripravila. »Ta mala« (čeprav pravi, da je že velika) se je pogumno pripravila za svojo prve desetko. Zelo ponosen nanjo, predvsem zaradi njenega pristopa k stvari. Ko se odloči, to 100% tudi izvede brez nobenega dvoma, brez obotavljanja.

V petek sva z Asjo obiskala Gospodarsko razstavišče in prevzela štartne številke, ter majico in torbo. Imam občutek, da sejem ne pride do izraza, nekako se izgubi v formalnosti. V soboto zvečer sva si vse pripravila in relativno zgodaj šla v posteljo.

Nedelja 6:00 – bujenje

Asja ima start ob 8:30 in tako morava biti v mestu vsaj kake pol ure prej. Kot sva pričakovala, sva se proti mestu odpravila sama, najina navijača pa sta nama sledila kasneje.

Bliže mestnemu središču zašliva glasbo in vedno več tekačev srečujeva. Na Tromostovju je vse že precej skoncentrirano in ob prihodu na Kongresni trg je dogajanje na vrhuncu. Tisoče sodelujočih, tekmovalci, njihovi spremljevalci, organizatorji, redarji, turisti…. Mešanica različnosti na enem mestu z enim ciljem, preteči in podpreti tekače na njihovi današnji poti.

Že čutim tisto vznemirjenje in tudi Asja ne ostane neprizadeta. Veliko dobre volje je v zraku in pričakovanj.

Asja se brž preobleče , objem in zaželim ji vso srečo in že se izgubi med tekači, ki počasi rinejo do štartnih blokov. Moram tukaj povedati, da je bilo tokrat izjemno problematično priti po obeh straneh do štartnih polj. Pločniki so popolnoma preozki, da bi »požrli« tako maso ljudi in na momente je zadeva izgledala nevarno na posameznih ozkih grlih.

Sam sem se postavil pri vhodu v Gimnazijo na Šubičevi, da bi lahko pospremil Asjo na pot, medtem pa sta prispela tudi najina navijača.

8:30 – Štart 10 km preizkušnje. Žal sem Asjo spregledal v tej množici ljudi, ki so se podali na pot. Ma, kako mi to rata!? Ja, ni kaj. Jo bom pa na cilju videl. Zahvaljujoč mobilni aplikaciji smo Asjo spremljali iz tople kavarne pod Maximarketom in se pravočasno podali čez kakih 45 minut do ciljnega dela, da bi jo lahko bodrili na zadnjih metrih.

In res, uro in 5 minut kasneje je Asja v veličastnem šprintu mimo nas pritekla v cilj svoje prve desetke. Srečna, zadovoljna in ponosna z medaljo okoli vratu nam je padla v objem in že pričela mozgati za 21 km preizkušnjo prihodnje leto.

Ok, čas je, da se sam odpravim v štartni blok. Štart mojega prvega maratona je ob 10:30.

Dobre volje, navdušen nad hčerinim zadovoljstvom se poslovim in se pričnem prebijati do štarta. Slišim se še z Uršo, ki se je odločila za polovično razdaljo in po letu dni se v štartnem bloku zopet srečava. Res sem je vesel. Nekako je fino, da imaš nekoga znanega ob sebi teh nekaj zadnjih minut pred štartom. In večina okoli mene je bila v skupinah.

10:30 – štart. Nič se še ne dogaja. No, saj tole že poznam. Kakih 10 minut bo trajalo, preden bo štartni val prišel do mene. Počasi, počasi vidim pred seboj glave, ki se pričnejo premikati. Zdaj bo. Z Uršo se še zadnjič objameva in si zaželiva lep tek in že se poženemo proti štartni črti, ki je pred Parlamentom.

Vznemirjenje na vrhuncu,  Strojmachine melje in ropota. Ob glasnem bobnanju prečkam štartno črto ob sošolcu iz osnovne šole Iztoku. Give me five in se premika. Levo in desno ljudje glasno vzbodbujajo, komentatorju se popolnoma sname, adrenalin zopet šprica. Ja, to je to. Kmalu pride prvi ovinek v levo na Slovensko cesto. Gledam, če bom kje zagledal moje, a jih zopet zgrešim. Nič ne de, gremo lepo, tako kot na treningih. Svoj ritem, ne se dati potegniti množici.

Veliko jih teče na polovični razdalji in lahko hitreje štartajo. Mnogo jih je zelo izkušenih in tekaško veliko bolj izurjenih. Naj gredo, vsak po svoje. Zadani čas? No, samo da pritečem, a nekje za orientacijo po trening tekih bi moral biti okoli 4 ure in 30 minut.

Naj tukaj takoj povem, da sem sledil Asicsovem programu treninga. In po tem sem pretekel največ do sedaj cca. 36 km. Prvič torej dejansko tečem 42 km danes.

Tečem po desni strani. Tu je lepo prostor in nihče se mi ne zapleta pod nogami. Takoj pri kavarni Europa gre Slovenska navzdol proti Gospodarskemu razstavišču. Noge gredo same od sebe, pumpa dela, nobene zadihanosti, torej bo tempo pravi. Pogledam na uro in pokaže tempo 5:30 minut za kilometer. Dolga ravnina teh prvih 5 km. Dolgo me ni bilo v Ljubljani in ogledujem si levo in desno kaj je novega, kako izgledajo ljudje, otrokom, ki ponujo rokice, dajem »petke« in sem zopet navdušen, kako prijetno je biti tu.

Že prej sem se odločil, da bom na vsaki postaji nekaj pojedel in seveda pil. Primarno banano in vodo, izogibal sem bom energetskim pijačam, katerih nisem vajen, da se kaj ne zgodi. Zagledam čokolado in jo pograbim. Eh, tista za kuhanje je, ta trda. Vse se mi zalima na zobe, tako da komaj diham med vso to maso, ki se mi je nabrala v ustih. Nekako spravim to čoko gmoto za zobe na stran, pa naj se počasi topi.

Na 5 km sem po 28 minutah. Počutim se odlično in nadaljujem tek z istim tempom. Kmalu pridemo do štadiona in zavijemo desno na Drenikovo. Razmišljam, naj tečem po cesti, ki gre strmo dol in seveda tudi potem gor, ali naj morda zavijem na pločnik, kjer gre bolj položno. Ah, nobenih bližnjic. Uberem jo po cesti. Na nadvozu zagledam transparent s sporočilom na temo beguncev v smislu »Eni tečejo za življenje«. Res je, smo priviligirani, da tečemo za zabavo. In s tem nimam slabe vesti. Važno je, da se te priviligiranosti zavedamo in jo spoštujemo. Tudi jaz sem tekel za življenje in dobro vem, kako to izgleda. A, ljudje smo ena čudna rasa. Poleg sebe zaslišim par, mlad par, tam, kakih 30 bi jima dal. Zgražate se zaradi napisa in glasno povesta, kako bi ona dva zdajle šla tja gor, transparent strgala in jim že pokazala. »Pa begunce bi bilo treba tako in tako postreliti na meji, pa bi bilo.« Ne vem točno, kaj naj naredim. Naj zamahnem, naj se spustim na njihov nivo? Naj protestiram? Mislim, da jim ni pomoči, dokler se ne bodo sami znašli v taki situaciji. In odločim se jih pustiti. No, grd pogled jima namenim in mislim, da sta opazila sporočilo. Zaleže tako in tako nič. Ne bom se več ukvarjal s takimi idioti, ne danes, ne tukaj.

Pospešim, da se ju rešim. Ugotavljam, kot že velikokrat, da ne morem najti nikogar, s katerim bi dalj časa tekel skupaj. Nekaj 10 metrov še gre, a potem je ali prehitro ali prepočasi. Moral bi se popolnoma predati nekomu, a kaj ko tega nisem vajen, saj večinoma treniram sam ali pa z Ranjanom, s katerim se popolnoma ujameva.

Ranjan je tudi na poti, ravno sedaj premaguje kilometre v Frankfurtu na frankfurtskem maratonu. Tudi sam sem imel najprej namen teči tu, a ko je Asja povedala, da bo tekla na 10 km v Ljubljani, dileme ni več bilo. Res sem si želel biti z njo.

Tek po Goriški do Merkator centra na Celovški mi ni najljubši del proge. Ni kaj videti, ljudi je tudi manj. A v miru nadaljujem pot v zmernem tempu. Tu pridem tudi do 10 km po 57 minutah. Toplo ratuje, sonce počasi kaže svojo moč in počutim se prijetno in močno. Pri Merkatorju godba na pihala, prečkam Celovško, jooj koliko ljudi se je nabralo in koliko navijaških rekvizitov. Super. Cesta se malce vzpenja proti Vodnikovi in ko pridem nanjo je vse do Večne poti levo in desno pravo nogometno navijaško vzdušje. En kup zastav, ki se jih spomnim že lani, pa bodrečih pogledov in veliko otrok.

Nato desno na Večno. Tu se že dobro čuti vzpon, a sem se ga navadil teči. Pogled rahlo usmerim v tla predse, telo se malce nagne naprej in upre proti vzponu. Na ravnini poskušam teči s pogledom daleč predse, z dvignjenimi rameni in popolnoma pokončno držo. Tako pravijo, da gre več kisika v pljuča in zavest je bolj optimistična in pripravljena na odprt boj s progo.

Na 15 km prispem v času pod uro in 27 minut. Tudi tu se najem in napijem in imam počasi občutek, da pretiravam. Na treningih nimam nikoli nič s seboj. Morda, če je toplo, vzamem kak euro in si kupim kako vodo na poti, na daljših treningih pa pojem kako banano po 21 km. Tukaj pa kar naprej nekaj mlatim. Odločim se, da bom na postaji 20 km samo nekaj spil.

Zelo je že toplo. Vesel sem, da sem se oblekel le v kratko majico. Opažam okoli sebe ljudi z jaknami, trenerkami, dolgimi zimskimi tekaškimi hlačami in se sprašujem, kako da jim ni vroče.

Pot mimo Vrhovcev mine brez posebnosti. Lani sem imel tukaj krizo. Prav spomnim se, po 17 km sem se bojeval z mislimi in bolečinami, pa sem srečal prijatelja iz otroških dni in njegovo družino, pa je šlo.

Tokrat vse ok. Še vedno se dobro počutim, čeprav čutim, da se veliko znojim. A glede na redno pitje vsakih 5 km se ne sekiram. Ko pritečem na Tržaško cesto, upam, da zagledam starša, če bi se morda kljub slabemu zdravju odločila priti pogledati. Žal ju ne ne vidim, a že vidim konec Tržaške ceste, kar mi daje vedeti, da se bližam koncu lanske preizkušnje in da se letos zame tam tekma šele pričenja.

Pri kinu Vič držim dogovor sam s seboj in vzamem le vodo. No. Čez nekaj metrov mi stisnejo v roko Red Bull. Ja kaj naj pa sedaj z njim? Nič, odprem ga in naredim nekaj požirkov. Mmmmm, hladen je. Paše ga držati že v rokah, da ohladim razgrete dlani.

Aškerčeva cesta se razcepi. Levo polmaratanci, ki zavijejo proti cilju, desno maratonci, ki nadaljujejo pot. Ničesar ne čutim. Nobene želje, da bi raje zavil proti cilju. Veselim se, da dneva še ni konec, veselim se, da zmorem po 3 letih in pol teka nadaljevati tek. Opazim pa, da se mi je dvignil srčni utrip. Načeloma je konstanten okoli 145 – 155. Po Aškerčevi pa kaže tudi preko 160. Mar podzavestno doživljam nadaljevanje poti?

20 km – čas 1:57:00. Počutje, ne bom rekel odlično, vendar prav dobro. Lani sem slišal eno vrhunsko tekmovalko, da moraš biti po 21 km popolnoma ok, kot da bi ravnokar začel teči, da lahko nato uspešno nadaljujeješ na 42 km. Hm, no, tako se ravno ne počutim. Čutim, da imam že dve uri za seboj, a nimam nobenih težav.

In dobre volje odvržem Red Bull v smetnjak in se podam proti Trnovem. Sonce sveti na asfalt in odsev se močno odbija od ceste. Dobro da imam sončna očala.

Navijačev je precej manj. Na oko bi rekel, le še kakih 10% tistega, kar sem doživel na prvih 21 km. Postaja bolj intimno, bolj individualno. Tudi tekačev ni več veliko. Opazim samoto in le še vsake toliko časa organizatorje. Ti, kot da bi vedeli, da ni več drugih navijačev, vzpodbujajo tekače. Hvaležen sem jim, pomaga.

Naj tukaj povem, da je bilo v pravilniku brati, da je potrebno 21 km preteči pod 2:30:00, če želiš nadaljevati na 42 km. Saj nisem dvomil v to, le nekako sem si rekel, da bom naslednjih 21 km vzel bolj na »izi«. Tako mi je ritem padel na nekje 6:15 po 22 kilometru.

Ko sem pritekel na Cesto v Mestni log je mimo mene švignil tekmovalec z srfom pod roko. Neverjetno. Da bi sedaj moral vleči še kaj s seboj poleg sebe…

Prehitela me je tudi gospa, s katero sva potem tekla nekaj časa skupaj. Dohitel jo je njen partner in naenkrat je pričela jokati, da ne zmore več zaradi bolečin v podplatu. Joooj, pa upam, da se še mene kaj ne poloti. Zaenkrat sem na 25 km in nič še ne boli. Pustil sem ju za seboj in počasi nadaljeval. Čas 2:28:00. Vse gre po planu, vendar počasi postajajo noge težje. A ne tako, da bi bilo nepričakovano.

Odločim se tudi jesti, na k… mi gre čokolada, a nič ne de, verjetno bi bilo dobro dobiti nekaj nove energije. Poleg koščka banane mislim, da sem vzel tudi košček mandarine.

Na Jurčkovi, tik pred 27 km, začutim bolečino v zunanjem delu desnega kolena. Čutim, kako nekaj ni v redu. Pa ne toliko zaradi kolena, ampak telo postaja nekam čudno. Vedno bolj trd postajam, lahkotnosti gibanja naenkrat ni več. Kaj hudič je pa sedaj to? Malce me zaskrbi, saj mi kaj takega ni poznano od prej. Ne vem, ali se kaj dogaja v glavi, pa bo že čez 5 minut mimo, ali pa je nekaj narobe. Tako zares. Ker po kakih 500 metrih vse postaja samo še slabše, se odločim, da bom malce hodil in poskusil razmigati koleno, malce spremeniti dihanje, se malce pretegniti in se »resetirati«. No, dobra reč. Prav danes, na tako zelo pomemben dan zame, se moram ukvarjati s takimi težavami. Kaj se mi to ni moglo zgoditi že prej, da bi vedel, za kaj gre in bi znal ukrepati.

Ko hodim, je še kar ok. A mišice v nogah postajajo vse trše. Vsakič ko se dotaknem tal, jih še bolj »zabijem«. Bolečina v kolenu ne popušča, vendar se tudi ne povečuje. Stisnem zobe in se zopet podam v tek. Veliko vas ve, kako neprijetno je po pavzi pričeti zopet s tekom. Vsak korak zaboli, glava se upira, a obenem tudi veš, da že po nekaj metrih ta bolečina preneha in padeš spet v ritem.

Tokrat je bilo drugače. Nič ni bilo bolje, le še z vsakim korakom slabše. Bolečine v desnem kolenu so bile hude, vedel sem da me boli tudi levo koleno na prav istem mestu. A bolečine tam nisem čutil, le vedel sem, da je tam. Ne znam pojasniti, a ko nekaj tako boli, da »preglasi« ostalo, potem samo še veš. Močno me je začelo skrbeti, saj ni in ni hotelo biti bolje. Vse bolj trd sem postajal in vse bolj sem se našel v usločeni drži. Vse skupaj je postajalo depresivno in nekako sem začel slutiti, da se tole ne bo končalo po mojih željah. In tako sem nadaljeval naslednje 3 kilometre.

In nato se je zgodilo. Prišel je trenutek, tako popolnoma iznenada in nezavestno. Tako, brez sodelovanja misli. Zategnilo me je po celem telesu, noge so se vkopale. Stop. »Halo, telo javi se, možgani tukaj. Kdo ti je rekel ustaviti stroj?« Bolečina neznosna, leva noga je hotel še nekaj narediti, desna se ni več odzivala. In tam, tik pred 30 km sem obstal. Sredi ceste, na ovinku na Orlovo cesto pri železniškem prehodu.

Stal sem in se držal sklonjeno za kolena. Nisem mogel ne naprej, ne nazaj, ne se vsesti, nič…

Rekel, bi da sem tako stal kakih 30 sekund. Če bi me kdo porinil od zadaj, bi verjetno padel kot drevo. Občutek nemoči, razočaranja in takojšnjega spoznanja, da so se v tem trenutku moje želje in sanje za ta veliki dan razblinile. Ostaneš popolnoma sam s svojim razočaranjem.

Počasi sem se dvignil, se premaknil iz mesta korak po korak kakih 5 metrov. Pogledal sem po cesti naprej. Nekaj tekačev je priteklo mimo. Cilj je še prekleto daleč. Celih 12 km je še pred menoj. Če bi ga videl, bi šel na vse štiri in se priplazil, tako pa…

Ustavil sem uro. Konec je, tekma se je zame končala. Poklical sem soprogo in ji javil, kje sem. Odpravila se je pome, sam pa sem se zavlekel preko železniškega prehoda na pločnik, daleč od oči drugih. Malce me je bilo sram, predvsem pa sem čutil neznansko razočaranje. Razočaranje, da je bil ves vloženi trud zaman, medtem, ko so drugi tekači pogumno nadaljevali mimo moje točke odstopa.

Ko je prišla soproga, mi je pomagala vstati in brez besed sva se odpravila proti domu. S skrajnimi močmi sem se zvlekel v stanovanje in se pod vročim tušem počasi, počasi spravljal k sebi. Nisem se kaj dosti spraševal, kaj je šlo narobe. Zato bo še obilo časa. Hčeri sta stali za menoj in me vzpodbujali.

Ma, saj vem, da gre za rekreativno prireditev, da je vse skupaj zabava in hobi in da ni nihče nič s tem izgubil. A kljub temu sem bil razočaran nad neuspehom, nad nedoseženim ciljem.

Edino, kar mi še ni bilo jasno, je bilo koleno. Moram morda k zdravniku? Nekje pri sebi, mi je bilo jasno, da sem pregorel in da je to tudi del tega. A po drugi strani, kaj če gre za poškodbo? Kakorkoli, utrujenost je odločila, da se iz sedežne ne dvignem več in da počakam, kako bo s kolenom kasneje.

Že naslednje jutro je bilo precej bolje. Nobene zateklosti, rdečice. Dobro, zategovalo je še precej in bolelo tudi,  a to je relativno taka normalna bolečina.

V naslednjih dnevih je bilo že precej bolje in misel na zdravnika je zbledela. V sredo sem šel na joging 6 km, vse ok, nato še v petek na 12 km, tudi ok in nato, čeprav sem vedel, da verjetno ni prav pametno še v nedeljo, torej teden dni po poskusu maratona še na 21, ki sem jih oddelal v 2:03:00. Vse ok, malce se je sicer zopet pojavilo koleno, a daleč od neprijetne izkušnje. Ranjan me je zaskrbljeno okaral, kaj ga vendar lomim, pa sem mu samo rekel, da sem samo želel vedeti.

Kaj naj torej rečem v zaključku. Nekako se ta dan očitno ni vse izšlo, kot je bilo planirano. Včasih pač tako pride, brez razloga, kar tako. Očitno je potrebno kdaj tudi pasti, sam sebe razočarati, da bi potem lahko šel naprej močnejši, z več izkušnjami. In takoj sem sem prijavil za žreb na Berlinskem maratonu naslednje leto. Med tem pa bom nadaljeval, kjer sem se ustavil. Saj se vendar tečem zato, ker se v tem dobro počutim in ne zato, da bi moral komurkoli kaj dokazovati. No, sebi že :).

Vsem tekačem, ki jim je uspelo preteči zadane cilje, iskrene čestitke. Vsem tistim, ki pa smo se morali ustaviti, pa dodatno spoštovanje, ki je potrebno, da oddelaš razočaranje in spoznanje poraza, ter se pobereš in najdeš novo motivacijo.

Zahvaljujem se tudi vsem obiskovalcem ob progi. Res dajete posebno ekstra energijo, če pa zagledaš še znan obraz, pa še toliko bolj.

Organizatorjem Ljubljanskega maratona, čestitike in zahvala, obenem pa tudi sporočilo, da bi si želeli, tudi mi, ki nismo uspeli priti do cilja, spominske fotografije iz OMV foto stolpa. Tako ne drži, da je naša štartna številka »Napačna štartna številka« 🙂

Pa srečno še naprej!

AlbertP’s 3:05 h Running Move #SuuntoRun

 

Advertisements

Pozdravljeni,

Kar nekaj časa je zopet minilo od zadnjega posta. No, ni ravno tako. Verjetno ste opazili, da sem se vrgel v ekološko aktivnost, no bolj trenutek opozorila, kar bi nekako moralo biti v praksi in si predstavljam, da tega res ni težko upoštevati. Malce nam le mora biti mar, saj naš planet ni naša last, ampak okolje vseh živečih bitij, tistih, ki so svoje že odživeli in tistih, ki še prihajajo na vrsto.

Tako tukaj še enkrat pozivam, tudi če ste zavedni okoli tega, dajte si pogledat tale post moje iniciative H2O – ZAPRI PIPO -TAKOJ. Res je samo pozitivno.

Running Frankfurt Bridge

Zadnji vikend sem doživel res nekaj posebnega. Z Ranjanom sva odtekla najin drugi Lufthansin polmaraton. In kakšen tek je to bil. Že jutro je nekako bilo posebno. Tisti feeling, ko čutiš da je vse ok, da vse paše. Dobra volja, udobnost, vreme in pozitivna energija, ki je rasla v meni vse do prihoda do Eintrachtovega štadiona Commerzbank Arena. Navdušenje je z nama z Ranjanom delil tudi indijski konzul, ki je po ne vem kakem naključju prišel v stik z nama nekje konec novembra lani. In nekajkrat smo se dobili, pa v telovadnici srečali in tudi on je prišel z redno vadbo in veliko dobre volje in motivacije do nastopa na tej preiskušnji.

Z Ranjanom sva si zadala cilj, da odtečeva bolje kot sem tekel Ljubljanski polmaraton, torej okoli 2:06:00. In tako smo pričeli teči, in tekli z dokaj konstantnim tempom vse do 15 km. Glede na to, da sem se počutil res odlično in mi je tekaška ura dala vedeti dogajanje, sem nekako v glavi prišel do spoznanja »pa saj, če bo šlo takole naprej, nama uspe pod 2 urama«. In je šlo, Ranjan, je imel sicer nekaj malih težav, a z vzpodbudnimi besedami in malce pomoči je premagal »notranjega psa« in čez ciljno črto v stadionu sva prišla s časom 1:58:54.

Takoj sem vedel. To je to. To je ta občutek, zaradi česar tečem in telovadim in vlagam precej časa in volje v to. V ta občutek neizmernega ponosa na oddelano in napredek, ki je tako merljiv. In tako je padla takoj odločitev, da je čas za višjo stopnico – v ponedeljek se bom prijavil na Ljubljanski maraton. Yeah!

Frankfurt evening

Pomlad se bliža, motor se mi vsakič malce nasmehne, ko grem mimo njega v pralnico. Še malo, pa ga popeljem zopet na daljše sprehode, letos računam tudi do Berlina, Hamburga in v Belgijo.

Med tem pa sva z Asjo splanirala najin »pobeg/potep« v Španijo za prvomajske počitnice. Greva v Madrid in Barcelono. Noben od naju še ni bil tam, tako da se res veseliva dogodivščin. Nekoč sem imel idejo z motorjem obiskati Španijo, a nekako ni ratalo takrat. A takole oče/hči potep je le bolje.

Dogajanje v Nemčiji:1932193_10205674455483364_4160567453103402811_n

  • Nogomet – Eintracht je na odličnem 9. mestu. Spet smo ga osmodili na zadnjem gostovanju pri Kolnu, saj bi lahko z zmago prišli do mest, ki vodijo v evropske pokale. A zopet ni bil ta dan. 4:2 poraz kljub 2 goloma Alexandra Meierja (sedaj vodi na nemški lestvici strelcev; ob vsaki omembi njegovega imena štadion doda »Fussball Gott«).
  • Nogomet – fenomen Borussia Dortmund – Klub s spoštovanja vrednimi uspehi, odlično ekipo in karizmatičnim trenerjem, ter fanatičnimi privrženci se je po prvem delu prvenstva znašel na zadnjem mestu nemške Bundeslige. Še vedno pa so v Pokalnem prvenstvu in tudi Champions league. No, Ranjan je eden teh fanatičnih navdušencev, čeprav je bil v Dortmundu le enkrat v življenju. In skozi pogovor se je porodila ideja, da bo s svojo prepričanostjo v 10404209_10205674455523365_1459611751933225649_nvrnitev moštva na pota stare slave dal na mizo tudi svoj denar. In tako je kupil delnice edinega nemškega delničarskega kluba. Od takrat pa do sedaj je kakih 20% v plusu, saj je Dortmund res pokazal zobe in se je sedaj znašel tik za Eintrachtom.
  • Nogomet 2 – SP v Katarju bo izvedeno pozimi. Udarec za vse nogometne navdušence, ki se ne morejo sprijazniti z idejo ogleda tekem s kuhančkom v roki in z delitvijo mirnega božičnega duha in ekstremnega navijaškega navdušenja. Prihajajo tudi prve tožbe, saj so očitno bile že podpisane pogodbe za oraganizacijo »public viewing«, ki so v nemčiji najbolj priljubljen družabni dogodek. Sploh po norem uspehu Nemčije na zadnjem svetovnem prvenstvu.
  • Grexit – Nemci vse težje prenašajo medijske opazke in napade Grkov in predvsem njihovih politikov. Tudi sam moram na tem mestu tukaj jasno povedati, da povprečen nemec ni zabit Otto, ki mu ne bi bilo jasno, da se vse sedaj lomi na popolnoma povprečnih grkih, ki po večini niso odgovorni za nastalo situacijo in da europski birokrati brez kančka občutka izzsiljujejo za vsako odločitev grške državo. Vsem je jasno, da Grčija ne bo nikoli uspela vrniti dolgov, in da je »pumpanje« denarja v obliki novih kreditov nekomu v interesu – prav gotovo ne normalnemu prebivalstvu. Bolj bi verjetno prišla v poštev humanitarna pomoč, glede na današnje stanje.
  • Pegida – glede na to, da se je svet znašel v nekem mučnem obdobju, ko je razlika v blaginji ljudi postala enormna in je globalizacija dosegla raven, za katero bi pravzaprav moral obstajati svetovni red brez meja, je nezadovoljstvo do odločitev politike izkoristila tudi desničarska scena in gibanje Pegida izrabila za svoje namene. No, povprečni nemci, politika in cerkev so hitro pokazali, kaj si mislijo o izkoriščanju civilnih iniciativ v desničarsko politične namene in nekako je gibanje počasi umrlo. Voditelji so odstopili in javnost jih je izključila iz nadalnje javne igre. A ne gre pozabiti tukaj omeniti, da je gibanje v osnovi nastalo zaradi nasprotovanja prebivalstva predvsem v vzhodni nemčiji proti islamizaciji Nemčije. Mislim, da je bil dogodek sprožitve tega gibanja, ko so Salafisti v Wuppertalu pričeli z aktivnostmi »Šarija policije« in opozarjali mimoidoče, da ne živijo oz. ne izgledjo skladni z načeli Sharije – islamskih zapovedi. Odhodi radikalnih muslimanov v enote ISIS, atentat na uredništvo Charlie Hebdo v Parizu – vse skupaj je nemcem postalo preveč. In na to so s tem gibanjem verjetno želeli izraziti.
  • ISIS – iz medijev gre razbrati, da je kar okoli 650 nemških državljanov odšlo v ISIS – islamsko teroristični združbo, ki se samooklicuje za vojaško enoto v boju za ustanovitev Islamske države oz. kalifata. Pravzaprav tukaj nimam kaj povedati. ISIS predstavlja poosebljeno zlo, nemci so enotno proti, največ vprašanj pa se pojavlja, kako je mogoča taka radikalizacija znotraj nemčije v islamskih centrih in da obveščevalne službe niso mogle predvideti po dogodkih 11. Septembra takšnega organiziranega mobiliziranja verskih skrajnežev

10246572_10206307195661473_4530867587160239441_n

Nadaljevanje mojega življenja sedaj po več kot 4 letih v Nemčiji je še vedno navdušujoče. Veliko temu doda moj profesionalni del vsakdana, nekaj šport, kultura in družba, najbolj pa moji najbližji.

Slovenijo vidim le še od daleč sem pa tja vsake toliko časa. Vedno bolj oddaljena se mi zdi in vedno bolj tuja. No, neke stvari mi bodo ostale, in Ljubljanski zmaj bo vedno del mene:) Pa seveda tisti, ki so še ohranili stik z menoj. In to je to kar šteje – ljudje, to kar so, kar predstavljajo in za kaj živijo in stojijo.

Lepe pozdrave in želim vam, da živite svoje sanje.Ljubljanski zmaj - Ljubljana dragon


Pozdravljeni v tem toplem, a mokrem novembru 2014. Ravnokar sem se vrnil iz Slovenije, kjer sem preživel nekaj dni dopusta. Lepa dežela, ni kaj, a lepo se je tudi vrniti semkaj.

Kot je bilo predvideti, sem imel vse dneve zapolnjene in večino obiskov in opravkov sem opravil, a ne vse. Še najbolj sem bil jezen, da sem nekje zapravljal čas in se tako nisem uspel srečati z ljudmi, ki so se me res želeli videti. Naslednjič, obljubim, da bom še bolj pozoren.

Srečanje s prijateljico iz otroških dni me je miselno prežarčilo tja v leta 1982-1986. Hecno, sami lepi spomini so ostali. Večerja z mojimi dragimi prijatelji in doma dimljenimi postrvmi je še vedno navzoče v spominu in brbončicah okusa. Ičo, kaj IT, v naslednjem življenju Ostaria!

Po štirih letih smo zopet uspeli organizirati srečanje s sošolci iz srednje šole. Z Matejo, danes vodjo kustosov Narodne Galerije v Ljubljani sva izbrala gostišče Kaval v Tacnu. Toplo srečanje z nekdanjimi soborci Srednje šole za gostinstvo in turizem v Ljubljani. Res nam je življenje namenilo raznolike življenske poti. Tako osebne, kot tudi poklicne. Po koncu srečanja smo se prešteli, koliko nas od 34 bodočih turističnih delavcev dejansko dela v turizmu? Prišli smo do številke 6. Je to veliko ali bi si bilo potrebno zamisliti, koliko potenciala je šlo drugam – vsekakor ne v slovenski turizem. No ja, smo pa vsaj nekateri postali izobraženi turisti:)

Screenshot326Drugi vrhunec mojega obiska v Sloveniji je bil nastop na 19. Ljubljanskem maratonu, no polmaratonu. Pravzaprav je bil to vrhunec mojega letošnjega tekaškega življenja. Izredno sem navdušen nad prireditvijo, pravi športni praznik. Tako veliko pozitive, energije in dobre volje je bilo čutiti tako med tekači, kot tudi med organizatorji in predvsem navijači. In prav njim se moram zahvaliti, saj so mi takrat, ko mi je bilo najhuje, pomagali premagati notranjega sovražnika in opraviti s preizkušnjo.

Občutki stati na štartu so neopisljivi. Navdušenje in podpora družine mi je veliko pomenila. Okoli tebe tekači, ki so prav tako trenirali verjetno vse leto, da so lahko sedaj pripravljeni tukaj. Tukaj, kjer smo vsi zaradi enega cilja, da premagamo izbrano razdaljo, da delimo navdušenje nad svojo ljubeznijo do svobode gibanja in da uživamo na trasi teka po slovenski prestolnici.

Sam sem se postavil v 5 štartno cono skupaj z nekim indijcem (od 4 prijavljenih od cca. 10.700 tekačev na 21 in 42 km). Neverjetno, kako se najdemo znova in znova. S soprogo potujeta po svetu in si vsako leto izbereta eno novo lokacijo za maraton. In nato je prišel štart. Relativno hitro smo se premaknili in pot se je pričela ob zvokih skupine Strojmachine. Neverjetno, kocine pokonci, adrenalin šprica, noroooooo.

In seveda me je vse to malce potegnilo. Tako sem tekel prvih 5 kilometrov nekaj hitreje kot planirano, in podobno se je zgodilo na 10 kilometru. A sam to težko opaziš, saj te iztegnjena ročica 7 letne punčke na »give me five« naravnost izstreli:).

Nisem pričakoval sonca, a se je le prikazal. Ni bilo ravno vroče, morda ravno prav. Vzpon po Vodnikovi cesti in nato po Večni poti me je malce presenetil. Po tej poti sem se večkrat sprehajal, a nikoli nisem zapazil klanca. Ne da bi bil prav hud, a nekako sva se »kregala«. Jaz njemu »daj nehaj«, on meni »na, še«. Do Vrhovcev sva se nekako zmenila in nato še finiš. Občutek sreče, ko pritečeš v cilj me je navdal s takim osupljivim vzhičenjem, da sem se moral boriti s solzami. Pa se ja ne spodobi, da moški v srednjih letih… Jankoviča sem skoraj pohodil, saj se mi je ravno postavil na moj v prihod v cilj. Na ta bi bila dobra, da bi župana snel po tleh, jaz pa na njem. Hm, zanimiva fotka…

Celotna organizacija, ne za pet, pač pa za šest! Fenomenalna izkušnja, ki jo bom upam še doživel.

Aja, še čas. Čeprav sem si želel teči pod 2:10:00 mi tudi tokrat ni uspelo. 2:10:56 sem potreboval. In tako sem se že prijavil na Lufthansin polmaraton marca 2015 v Frankfurtu, da poskušam izboljšati ta čas in da imam spet nov tekaški cilj. Letos marca sem tekel 2:11:11.

19. Ljubljanski maraton

Morda še novica za moje potomce/zanamce. Pred tedni sem prejel klic ga. Nataše Strlič iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije – tiste roza vile levo od Hale Tivoli. Muzej obravnava obdobje od začetka 1. svetovne vojne do današnjih dni. Poleg ostalih muzejskih zbirk hranijo tudi zbirko ustnih virov.

In ker so naleteli na zapis moje izkušnje v JLA leta 1991 me je ga. Strlič povabila k sodelovanju, da bi moja  zgodba dopolnila mozaik pričevanja iz leta 1991, ki jih hranijo v zbirki ustnih virov.

Video snemanje je trajalo kar 3 ure – toliko je bilo za povedati. Očitno pa ni bilo dolgočasno, vsaj tako nisem dobil občutka od kustosinje muzeja.

Tako, zgodba je dokumentirana in upam da varno shranjena v arhivu muzeja in puščena zanamcem na nek dokumentiran in arhiviran način.

V Frankfurt sta me “pospremila” starosta slovenske politike g. Kocjančič in bivši predsednik Slovenije g. dr. Turk. Hecno, se mi dozdeva, da sem srečal na teh mojih poletih v teh štirih letih več slovenskih politikov, kot pa v celem prejšnjem življenju v Sloveniji.

Lepe pozdrave tebi bralcu, pa do naslednjič.

Čau


Pred slabim letom dni sem se pričel kar intenzivno ukvarjati s tekom. V začetnih mesecih bolj v smislu golega preživetja, po prvih uspehih in občutnem napredku v kondiciji in splošnem počutju pa so se pričele kazati tudi prve ambicije po daljših preizkušnjah telesa in volje.

Kot vsak začetnik (no morda ne ravno vsak), sem pričel z opremo, ki mi je bila na voljo že doma. Za tek ne potrebuješ ravno neke opreme. Prve Asics superge so bile že doma, tako da nakup ni bil potreben. Kratke hlače prav tako, majice bombažne kolikor hočeš. In tako sem pričel tekati v bližnji okolici. Počasi je prišlo poletje in postajalo je vse bolj vroče. Ker se je povečeval tudi čas preživet na soncu, sem začel razmišljati o tem, kako optimirati počutje. Prvi ukrep je bil uvedba funkcijske športne majice. Tekaško majico sem imel doma, saj sem jo pred leti dobil v službi kot član športno kulturnega društva. A je vse do sedaj nisem imel priložnost uporabiti. Poleg tega mi je bila malce oprijeta takrat, a sem v tem času že nekaj kilaže izgubil, tako da glej no glej. Paše. Razlika izredna in od takrat v stalni uporabi.

Naslednje superge sem si omislil kar v Indiji. Niti ne najboljša ideja. O kakšnih hudih tehnoloških zadevah pri tekaški opremi nisem razmišljal, prav tako ne visokih investicij v to. Superge so kmalu postale utrujene in zopet je prišel čas za nove. Tako sem reci in piši v letu dni uničil 3 pare superg, saj sem že konec leta moral nabaviti zopet nove. V vsakem primeru sem potreboval par za v fitnes, ki sem si ga omislil za čez zimo.

No, očitno sem prišel do točke, kjer se tudi sam nisem mogel izogniti znanstvenem/komercialnem pristopu k teku in že sem stal v Runnerspoint na tekaškem traku, kjer so mi s kamero snemali stil teka, ter ugotovili pronacijo. Tako sem »investiral« v supertruper tekaške copate Adidas Supernova Glide 6 s športnim ortopedskim vložkom Currexsole Runpro za pronatorje, po domače »platfusarje«. Ali se je investicija izplačala in upravičila, ne vem. Bo povedal čas, pa še takrat ne bom zares vedel. Tolažim se s tem, da naj bi superge končno zdržale daljše obdobje. Upam.

Bolj kot obleka, ki se je z obiskom prireditev in nastopa hladnejšega obdobja počasi samodejno bogatila, se mi je pričela pojavljati potreba po GPS uri. Dolgo sem kolebal med dejansko pravo športno uro in med uporabo aplikacij na mobilnem telefonu.

Primarna potreba se je pojavljala v stalnem potrebnem merjenju razdalj, za kar sem uporabljal kar Google Maps. Za občutek popolnoma ok, a nekako postaneš vezan na znane proge, ki jih dnevno obdeluješ. Sicer se nabor počasi širi, saj sva z Ranjanom vsak od svojega doma načrtovala nove verzije poti glede na željeno in potrebno razdaljo.

Čas teka sem meril v absolutnem času glede na planirano razdaljo. Torej ni mi bil pomemben čas teka, kot razdalja, ki jo lahko pretečem. Tako sem po zaključku teka odčital čas potreben za razdaljo in nekako dobil občutek, kako kvaliteten je bil posamezen tek. Glede na to, da rad poslušam glasbo ko tečem, tovorim s seboj Applov Ipod Touch. Tako sem čas meril z aplikacijo Runtastic, ki mi je omogočala tudi vnos detajlov o teku, kot tudi hrambo zgodovine v obliki arhiva. Tako sem vedno lahko pogledal nazaj, kako sem se odrezal zadnjič. Aplikacija v polnem obsegu in uporabo na mobilnem telefonu z GPS funkcionalnostjo omogoča tudi tracking torej GPS spremljavo poti, ter nato prikaz na zemljevidu s spremnimi podatki o razdalji, tempu, višinski razliki, itd. Moji trenutni telefoni sicer imajo GPS podporo, a mi misel, da bi tekel z njimi nekako ni bila pri srcu. In tako mi je tak način spremljave mojega treninga bil popolnoma zadovoljiv.

A vse bolj me je pričela zanimati ideja o nakupu tekaške ure. Priznam. Gadgeti me pritegnejo in rad se odločim za uporabo.

Torej izhodišča mojih potreb so bila sledeča:

  • Želim vedeti razdaljo, ki sem jo pretekel
  • Želim spremljati čas teka
  • Želim vedeti povprečni čas teka
  • Želim spremljati trenutno hitrost / tempo teka (pace)
  • Podatke želim hraniti nekje na spletu in videti grafični prikaz opravljenega teka na zemljevidu
  • Podatke želim nato časovno primerjati in tudi tako ugotavljati napredek

To so bila moja izhodišča, s katerimi sem se podal v svet ponudbe tekaških ur. Zgoraj opisanem odgovarja prav vsaka GPS tekaška ura na trgu. Po primerjavah pa so se pojavile še druge želje in parametri, o katerih nisem prvotno toliko razmišljal.

  • Izgled ure – morda ne bi bilo napačno uro tudi nositi kdaj tako privat
  • Vodotesnost
  • Višinomer
  • Kvaliteta izdelave
  • Enostavnost prenosa podatkov v računalnik
  • Multisport – možnost uporabe ure na gorskem kolesarjenju
  • Navigacija
  • Cena
  • Vzdržljivost baterije
  • Možnost merjenja srčnega utripa

Pri ponudbi so mi prišle pod roke naslednje znamke ur:

  • Garmin
  • TomTom
  • Nike + (by TomTom)
  • Polar
  • Suunto
  • Adidas Micoach

Po prebiranju forumov in raznih testov, še posebaj priporočam tole lokacijo: http://www.dcrainmaker.com/ sem si nabor ur nekoliko zmanjšal. Po eni strani sem se malce spraševal ali je tole res potrebno, po drugi strani pa sem že bil nekako odločen, da se v to spustim, da pa le želim kupiti uro s katero bom res zadovoljen.  Torej je bilo potrebno najti ravnovesje med investiranim denarjem, kvaliteto ure in funkcijonalnostjo.

Polar mi je nekako zaradi dizajna izpadel iz nadaljnega ogleda. Adidas tudi, predvsem zaradi visoke cene in dokaj novega produkta.

Po izgledu mi je bila izredno atraktivna Nike+ ura s TomTom GPS tehnologijo. A za relativno visoko ceno nudi le malo funkcijonalnosti, poleg tega si vezan na Nike spletno platformo in podatkov ni mogoče izvoziti v standardnih formatih za uporabo z drugimi aplikacijami. Sicer nudi vse zahteve mojih primarnih potreb, a se v primerjavi z drugimi ponudniki hitro zadeva ustavi. Bistveni razlog zakaj sem opustil razmišljanje o tej atraktivni uri so bile izredno slabe izkušnje uporabnikov na spletu. Zelo veliko jih je namreč omenjalo rošenje ekrana in nato posledično takojšnjo okvaru. In to pri deževnem vremenu, kot tudi pri močnem potenju. Misel na to, da bi uro že po pol leta moral pošiljati v popravilo ali se ukvarjati z garancijami, mi ni bila prav nič simpatična. In tako je Nike+ potonil v ne.

TomTom ponuja 2 zelo zanimivi uri s posebnim dizajnom. Tekaško Runner in večnamensko Multisport. Razlika je v podpori večim športnim aktivnostim ter vodotestnost, ki naj bi bila zagotovljena pri Multisport izvedbi. Uro se upravlja z 1 gumbom, ki je pravzaprav na paščku. Ker je Multisport uro kupil Ranjan pred kakim tednom, bo resničen test izveden realno, tako da lahko morda čez nekaj časa opišem njegovo konkretno izkušnjo.

Garmin ponuja široko paleto ur, v vrhu ponudbe pa sta Forerunner 610 in 620. Triatlonskih ur nisem gledal, so gromozanske in neverjetno dobro ocenjene, vendar za moje potrebe pretirane oz. predimenzionirane

Garmin ima ime, dolgo tradicijo pri navigacijski tehnologiji in tako posledično visoko zaupanje kupcev. Tudi sam sem poleg avto navigacije redno uporabljal motoristično navigacijo ZUMO 550.

In tako so prišle v izbor ure tipa Forerunner 110, 210 in 610. Ure prejšnje generacija in tako cenovno zanimive ob velikem naboru uporabne funkcionalnosti.

Imel sem nekako tudi srečo in prijateljica mi je posodila njeno Forerunner 110 v testiranje. Sama se je odločila, da raje uporablja Endomondo aplikacijo na mobilnem telefonu kot uro.

Uro sem testiral v 5 tekih in prišel do naslednjih zaključkov.

  • Uporaba je enostavna. Uro na zapestje, pritisk na start, v primeru uporabe pasu za merjenje srčnega utripa se aktivira komunikacija s HR merilcem, ter nekako v 30 sekundah najde GPS signal
  • Ko ura najde signal se pritisne ponovno Start in prične s tekom
  • Prikazani podatki na uri so dobro vidljivi – hitrost, tempo, razdalja
  • Ura ne zazna zaustavitve pri semaforju in se ne zaustavi
  • Po koncu vadbe pritisnete Stop in pokazejo se zbrani podatki
  • Prenos podatkov iz ure v računalnik poteka preko posebnega kabla. In prav pri prenosu podatkov sem imel izjemne težave, za katere sem preko spleta ugotovil, da niso tako nepogoste. Po priklopu ure se je namreč ta popolnoma ugasnila. Enkrat sem potreboval cel dan, da sem jo z raznimi kombinacijami pritiska na gumbe »oživel«, najmanj pa sem za to vsakokratno opravilo potreboval 20 minut. Verjetno mi ni potrebno razlagati, da tovrstna izkušnja in delo nista zaželjeni in pravzaprav popolnoma nesprejemljivi. Velikanski minus.
  • Podatki na Garminovi strani Garmin Connect so pregledni in uporabni
  • Pri teku pri hladnejšem ozračju (okoli 5 stopinj celzija) v kombinaciji s potenjem se notranjost ure zarosi, kar govori o prepuščanju vode/vlage, čeprav je označena z ipx normo, ki tega naj ne bi dovoljevala. Tako gre dvomiti v kakovost izdelave.

Omenjeni 2 težavi sta me takoj odvrnili od nadalnjega razmišljanja o nakupu. Ker je FR 210 pravzaprav ista ura, le z več funkcijami je ostala v izboru še najdražja 610 z zaslonom občutljivim na dotik in veliko pohvale tako pri mojih znancih kot tudi na spletu. Tudi v vezi vodoodpornosti in funkciji virtualnega tekmeca.

In nato je prišel Suunto. Priznam, na začetku te znamke nisem dajal v realni izbor. Razlog – cena  in občutek, da gre za premijum izdelek, ki presega moje potrebe in je namenjena profesionalni uporabi. A težave s kvaliteto izdelave pri ostalih znamkah, ter dejstvom, da se je Suunto vedno znova pojavljal kot vodilna ura po trajnosti izdelka in funkcionalnosti poleg Garmina Forerunner 610 so mi to znamko postavili zopet v ospredje moje analize.

Suunto nudi ure za vse vrst športa in avanture. Zelo znani so pri alpinistih in potapljačih. Ure serije Ambit so namenjene že po definiciji multišportu, ter triatlonu. Model Ambit 2S pa je najbolj optimizirana tekačem, čeprav nudi fukcije za mnoge zvrsti športa. Torej za moje potrebe teka, kolesarjenja in morda občasno plavanja popolnoma odgovarja. Glede na dejstvo, da je namenjena tudi plavanju, zagotavlja popolno vodotesnost za moj način uporabe. Poleg že znanih funkcij nudi tudi kompas in navigacijo. Navigacija služi naprimer kot »Find Home«, torej pripomoček, ki mi bo kazal smer in oddaljenost hotela, kjer sem se znašel in morda odtekel v neznano, ter ob uporabi »Way Point« omogočal, da si traso zrišem doma in ji nato sledim s pomočjo navigacije na uri. Opisano sem si mnogokrat zaželel, ko se odpravim iz Frankfurta na hrib Feldberg in se vedno nova znajdem v situaciji, ko iščem pravo pot tja ali nazaj. Poleg tega mi je ura bila oblikovno izredno všeč in je uporabna tudi v »civilnem« času, v kolikor vas ne motijo glomazne ure. Že sedaj nosim že leta ogromne težke kose kovine iz tovarne Festina in Sector in sem takih ur vajen pravzaprav že vseskozi.

Tako sta v končnem izboru pristali Garminova Forerunner 610 in Suunto Ambit 2S. Ob tem sem se prvič začel ukvarjati z vprašanjem merjenja srčnega utripa. O tem pravzaprav nisem vedel ničesar, razen podatkov, ki jih preberem iz tekaškega traku in kolesa v fitnesu. Tako vem, koliko znaša utrip pred pričetkom vadbe, med vadbo in koliko ko »umiram« – torej sem na robu zmogljivosti. A kaj to dejansko pomeni, kako lahko razumem te podatke in jih uporabim pri svoji vadbi, o tem še  nimam pojma. Zato sem pričel prebirati materijal na to temo in ugotavljati, kaj to je in ali želim to tudi sam uporabljati. Razlika v ceni je le v dodatnem pasu – merilcu HR, ki ga lahko kupimo v kompletu z uro ali pa tudi kasneje posebaj. Zanimivo je, da ure uporabljajo nek standarden protokol ANT+, ki omogoča povezljivost z merilci in drugimi senzorji drugih proizvajalcev, kot so Shoe Podi ali recimo kadenčni senzorji na kolesih. Odločil sem se, da zadevo vzamem s HR in na sebi tudi preizkusim.

Torej primerjava Garmina s Suunto je razvidna na sledeči lokaciji:

Ko mi je prijatelj iz Ljubljane potrdil visoko kvaliteto in zadovoljstvo s Suuntom, h čemur je pripomogla še vizualna dopadljivost, navigacija in dejstvo, da je logika ure 2 leti mlajša in s tem bolj izpopolnjena in zelo dobri priložnosti, kjer je bila ura  namesto za Amazonovih 325 EUR na voljo za 275 EUR pri ponudniku Funktionelles.de, sem se odločil za nakup. Paket je prišel v slabem tednu. Ura je res velika in lepo izdelana. Ni težka in ni moteča pri teku. S HR senzorjem se poveže v nekaj sekundah, GPS pa prav tako najde v kakih 15 sekundah. Prikaz željenih vidnih podatkov je možno prilagoditi s pomočjo spletne aplikacije Movescount.com kamor se ura poveže preko USB vhoda in nameščenega Moveslink vmesnika. Prikaz podatkov, analiza in možnosti so navdušujoči, poleg tega pa Suunto omogoča po istem principu kot Applov Appstore namestitev raznih športnih aplikacij. Ker s tem še nimam izkušenj morda kaj več drugič.

V kolikor bi si želeli ogledati primer prikaza podatkov, mi pišite in poslal vam bom link mojega profila.

Že po prvih izkušnjah sem navdušen nad uro. Je zanesljiva in ponuja točno to in več kot sem želel. Preizkušena tudi v vodi, brez težav. Povezljivost odlična. Trajnost pa bo morala še potrditi. Tako se veselim na nadalnje druženje z novim gadgetom, ki me tako motivira za novimi napredki.


Ok, konec leta se bliža in čas je, da počasi potegnem črto in opravim pregled leta.

Generalno gledano, je bilo leto zelo uspešno in eno boljših v zadnjem desetljetju, čeprav roko na srce, je imelo prav vsako leto tako razveseljujoče kot tudi manj prijetne dogodke.

In  gledano na situacijo in stanje duha, sem zelo zadovoljen.

Če bi mi na začetku leta nekdo napovedoval, kaj vse se mi bo zgodilo, mu definitivno ne bi verjel.

Eden bistvenih uspehov je moj pričetek aktivnega ukvarjanja s tekom. Hehe, če se prav spomnim začetkov, je bila ena velika bolečina in zavedanje, kam sem pripeljal svoje telo. Prav klavrno, če se spomnim mojega prvega kilometra brez ustavljanja. A taka je bila realnost. In soočiti se s tem in potem naravnati možganske tokove, da ne bom dopustil takega stanja je eden bistvenih osebnih uspehov. In še kar drži. Konec tedna sem pretekel 20 km v 2 urah in 10 minutah in nekako sedaj vem, da bom 9. marca premagal svoj prvi pol maraton.

Po vseh peripetijah nam je uspelo urediti tudi področje nepremičnin, tako za starše, kot tudi lastne. No, ni še konec, saj ovir in preglavic ni nikoli konec. A glavni deli so opravljeni in upam, da bom lahko že spomladi zaključil s tem.

Služba je fantastična, počutje in napredek izreden in res sem zadovoljen. Upam, da bo temu še dolgo dolgo. Uspehi so oprijemljivi in dobro vzdušje potrjuje, da smo na pravi poti.

Komad leta? Pravzaprav so 3:

  • San Di EGO – Stayin Alive (by the Bee Gees
  • Fighting Wolves – One minute more
  • Any Given Day – “Diamonds” (Rihanna Metal Cover)


Udarni, kitarski, pravi za moje stanje duha. In tako lahko tudi malce vadim igranje električne  kitare, česar sem se lotil letos. No, nisem ravno na nivoju o katerem sem sanjal, a saj je še čas. Se nikamor ne mudi, igram izključno za sebe. Od kar sem prenehal z aktivnim igranjem klaviatur, ki je muziciranje precej manjkalo.

Film leta ?

Nisem jih videl prav veliko, a bi rekel, da me je 3D projekcija filma Gravitacija zelo prevzela. Predvsem zaradi občutka, da sem sam v vesolju. Kot majhen fantek sem namreč o tem neprenehoma sanjal.  Zadnji teden pa sem videl prav tako 3D Hobita. In….. Všeč mi jeJ Morda bi omenil še Rush, torej film o Niki Laudi. Ni me sicer prevzel, a mi je dal drugačen pogled na Nikija, ko ga zagledam na televizorju.

Dogodek leta?

2 sta. Eden je moja udeležba  na Frankfurtskem maratonu v štafetni ekipi. Predvsem sem bil srečen, da sem to noro izkušnjo lahko delil z mojimi najbljižjimi, ki so prišli navijat in me bodriti.

Drugi dogodek pa je letošnje svetovno prvenstvo v Show plesu, kjer je moja hčerka s svojo mladinsko formacijo osvojila 6. mesto. Fantastično vzdušje, polno emocij, trdega dela, športnega duha in dejstvo, da je Bolerova ekipa moja ekipa, saj te otroke poznam že tako dolgo in nekako so mi res pri srcu. In tako sem prekrasen teden preživel z ekipo in obema hčerama.

Dogodek v svetu

Veliko jih je bilo. Od Sirije, S. Koreje, smrti Mandele, vstop Hrvaške v EU,… Težko izbrati, a rekel bi, da me je najbolj pretreslo stanje v Sloveniji. Ni mi vseeno. Res mi ni. In ko vidim, kako politiki delajo z državo in njenimi ljudmi, me pograbi sveta jeza. Ne bi tukaj našteval, kaj vse si mislim, a dejstvo je, da so nam (tudi meni) ukradli domovino. Domovino, v kateri se ne vidim. Kloaka, v kateri se utapljajo in iščejo rešilne pasove moji dragi prijatelji in sorodniki. Naduti politiki, kriminalci, ter njihovi podporniki pa se še naprej mastijo pri koritih, upravljajo z življenji in imetjem slovencev, si nazdravljajo in se poveličujejo, ter brez težav še naprej vladajo in ustrahujejo svoje ljudstvo.  Slovenija je dokončno sprejela kastni sistem.

Razočaranje leta

DURS, DURS, DURS – na prvih 10 mestih. DURS je nekaj najslabšega kar se človeku lahko zgodi. Novembra sem prejel dopis DURSa, da moja zadeva še ni bila obravnavana. Zadeva, ki se je pričela marca letos in se letos ne bo končala, saj potrebujejo še pol leta časa. Noro, Noro, Noro. Če bi imel DURS v poosebljeni obliki pred seboj, bi jih fizično fasal. Nesramnost brez primere. Sram vas je lahko, da obstajate!

In kot sem že opisal, se resnično spopadam z odločitvijo, da sprejmem državljanstvo druge države. Izpit sem že zamenjal in tako je ostal le še slovenski potni list.

In želje za naprej?

Najprej zdravje in srečno, pozitivno naravnanost, ki prinesejo male in velike uspehe mojima otrokoma in soprogi. Mir, svobodo in okoliščine v katerih človek lahko ustvarja in živi dostojanstveno in kvalitetno življenje vsem na svetu.

Za sebe si želim le to, da bo moja glava delovala, kot do sedaj in da se ne pojavijo kake črne misli, ki bodo zameglile mojo pot. Vse ostalo bo prišlo samo in vem da bom s tem zadovoljen. Aja, pa seveda „pumpa“ naj deluje „without fail“ 🙂


BMW Frankfurt Marathon

27. oktobra smo se z ekipo popolnih tekaških začetnikov Incredibles udeležili štafetne verzije Frankfurtskega maratona. V enem prejšnjih objav sem poskusil opisati našo pot do tega dogodka.

Torej nastopili smo v zasedbi 4 tekačev – poleg mene še trije indijski kolegi. Prijavnina 140 EUR za ekipo.

Seveda ni šlo brez težav. Razlog za to je bil Manishev oče, ki je hudo zbolel v Indiji in se ni vedelo ali bo tedne sploh preživel. Tako je Manish moral vmes potovati med Indijo in Nemčijo in tudi prav veliko ni mogel trenirati.

Da bi se nekako zavarovali in si nekako bolj zagotovili nastop v primeru najhujšega z Manishevim očetom, kar bi pomenilo, da Manish in posledično ekipa ne bi nastopila, smo pričeli razmišljati o rezervnem tekaču. In kje bi bilo bolje poiskati, kot v svoji družini? Tako je, moja soproga se je odločila, da nam priskoči na pomoč in se nam ponudi kot rezervni tekač. Ker soproga že dolgo teče, kakih posebnih treningov niti ne potrebuje. Ni pa navdušena nad množičnimi mestnimi teki, tako da na teh že iz načelnost ne nastopa. A za nas bi naredila izjemo. Kakih 10 dni pred tekmo si še nismo bili na jasnem, v kakšni postavi bom tek odtekli.

Poleg tega Manish ni mogel trenirati tako kot si je želel, sam pa sem se že medtem spravil na nivo, da sem lahko odtekel 12 km razdaljo. Tako sva z Manishem zamenjala štafetno mesto, da sem bil sedaj prvi tekač, Manish pa tretji z 9,5 km razdaljo.

V petek 25. oktobra smo se odpravili z Ranjanom in Anthonijem po štartne številke, dokumente, spominske majice in merilni čip, ki je obenem tudi štafeta. Velika množica ljudi se je mudila v prostorih Frankfurtskega sejma – v Festhalle, kjer je potekal obenem tudi prodajni sejem tekaške opreme.

V soboto 26. oktobra se je pripeljala tudi moja družina iz Ljubljane in takrat je tudi že bilo jasno, da bo Manish lahko nastopil, saj je bilo z njegovim očetom bolje. Soproga pa si je oddahnila in bo lahko tekla še naprej na svojih individualnih trenutkih.

V nedeljo 27. oktobra smo dogovorili zbor naše ekipe pred Festhalle ob 10:00 uri. Glede na to, da smo to isto noč prestavili ure na zimski čas, smo s tem pridobili še uro spanca. A tako hitro se pač telo ne navadi na spremembo in pokonci sem bil kaj zgodaj. Običajna procedura s kavo zjutraj. Veliko nasvetov sem dobil, da naj jem 3-4 ure pred tekom, a glede na to, da ne zajtrkujem, tudi tokrat nisem.

Temperatura je bila okoli 10 stopinj, napovedan je bil dež in veter. Glede na to informacijo sem se primerno oblekel in z družino in z Asjino prijateljico Tinkaro, ki je tudi prišla navijat, smo se podali na zborno mesto. S seboj sem vzel še torbo z oblačili za po teku in jo predal soprogi, ter Anthoniju, ki me bosta pričakala na štafetni menjavi  po 12 km na križišču Alte Gasse; Konstablerwache, Zeil.

Ob kakih 10:30 so se podali na pot najboljši tekači. Neverjetno s kakšnim tempom so pričeli. Takrat mi je bilo jasno, da sta si njihov  in moj cilj popolnoma drugačna, le da se dogajata na istem prizorišču.

In tako so spuščali fazno tekače skozi štartna vrata glede na njihovo izkušenost in čase. Ob 10:50 sem se odpravil na štart štafetnih tekačev. Z veliko motivacije, a tudi strahospoštovanjem pred tako veliko prireditvijo smo si Incrediblesi podali roke in si zaželeli dober tek. Še objem in vso srečo soproge in že sem stal v štartnem prostoru med 1629 štafetami.

Champion ChipKar ozko je bila tam in spraševal sem se ali moram s štartnim čipom kaj narediti, kaj pritisniti. No glede na to, da drugi okoli mene niso nič pritiskali, sem ob pogledu na plastičen krogec okoli moje desne noge zaključil, da ne bo potrebno narediti nič. Glasna glasba, navdušen glas napovedovalca, televizijski helikopter v zraku, ter glasno vzpodbujanje množice navijačev je povzočilo »špricanje« adenalina. In komaj čakal sem, da so tudi zadnje minute minile, ter da zaslišim štartni pok. Z gospodično poleg mene na levi in starejšim gospodom na desni smo si zaželeli veliko sreče in se ob glasnem odštevanju in izpustu balonov podali na pot.

V glavi sem imel vseskozi besede Tanje iz Ljubljane:

»Začel boš SIGURNO PREHITRO!!! Zavedaj se, da adrenalin naredi svoje. Skupina tekačev, ki se zažene, te prisili, da prevzameš njihov tempo. Pa še tko FAJN se počutiš, noge kar letijo….Zato se ti lahko zgodi, da boš na drugi polovici pregorel. Upam, da imaš tekaško uro – prvih 5 km moraš obvezno spremljati svoj tempo na uri in se zadrževati (po tvoji oceni časa naj bi tekel počasneje kot 6 min / km). Zato si zadaj, da boš prvih 5 km tekel MAKSIMALNO 6 min/km. Potem boš pa videl, kakšno bo počutje. Meni je ultramaratonec rekel: ni ga lepšega užitka, kot da zadnjih nekaj km ti prehitevaš vse druge (in ne oni tebe), zato od začetka drži svoj tempo in naj drugi norijo naprej. Mogoče se boš spomnil mojh besed, ko boš hitel proti svojemu cilju in prehiteval druge….«

Res je Tanja, imel sem tvoje besede pred očmi celotno pot. In seveda sem bil brez ure:)

Tako sem tek pričel predvsem z zavedanjem pazljivosti, da se ne zaženem preveč in da se v veliki množici kje ne spotaknem in zletim po tleh. Kaka katastrofa bi to bila…

Prvi kilometer sem pretekel pravzaprav ne da bi se ga tudi preveč zavedal. Nisem še tam, kjer rt20x30-FMPT4313tekači izklopijo okolico in opravijo z časom in razdaljo. Navijanje in spremljevalni program je bil na začetku najintenzivnejši. Nekako sem našel svoj običajni tempo in ugotovil, da smo kaki trije tekači, ki nam je ta hitrost najbolj ustrezala. In ne boste verjeli, z njima smo skupaj pritekli do predaje štafete. Včasih je bil kdo kakih 20 m spredaj ali zadaj, a v glavnem smo bili res skupaj. Tek po ulicah mesta je bil naravnost fantastičen in kljub hudemu dežju za nekaj minut in orkanskem vetru so kilometri minevali kot za stavo. Počutje odlično in moje navijače sem srečal celo 5 krat. In takrat sem tudi začutil, kako ponosni so na atija, da je svojo rit premaknil in prišel do tega trenutka. Soproga mi je kasneje zaupala, da je bila tako navdušena nad dogajanjem, da ji je bilo kar malce žal, da le ni nastopila:)

Vsakih 5 km je prišla oskrbovalna točka z vodo, sokovi, sadjem itd. Tisoče prostovoljcev je oskrbovalo in varovalo traso in prav vsak od njih je motiviral in navijal za udeležence. Nekje na 3 kilometru nato šok. Pred menoj na sredi ceste reševalno vozilo z utripajočimi lučmi. Takoj sem vedel, da ni tam kar tako. Ko sem ga obtekel, sem za njem videl na tleh enega od tekačev, ki  so so ga reanimirali. Kljub zastiranju z rjuho se je vse videlo. Kasneje nisem več slišal o tem in upam, da si je sotekač opomogel.

Neverjetno je bilo opazovati nekatere tekače, ki smo jih prehitevali na poti. Ujeli smo nekaj tekačev, ki so tekli maraton kljub svojem telesnem hendikepu ali starosti. Kapo dol. Za voljo, angažiranost in doslednost.

Ko smo tekli mimo stolpnice Commerzbank so nam nasproti po desni pritekli otroci, ki so nastopili na 4 km progi.  In koža se mi je naježila, ko so stegnili roko preko ograde in smo si dali »High five«. Kakšen zanos in dobra volja. Fantastično.

rt20x30-FMPS1291

Kilometri so ostajali za menoj. Počutje fantastično in pričel se je zadnji del proge, tokrat rahlo v klanec kak dober kilometer. Žal nisem bil prepričan, koliko je še do cilja in glede na klanec, dež in veter sem kar konstantno vzdrževal svoj tempo in ga nisem zviševal. Tako sem pritekel do menjave in ugotovil, da bi pravzaprav lahko že kak 8 kilometer postopoma pričel zviševati tempo. Tako vem za naslednjič kaj in kako. Čas okoli 78 minut, kar je bilo kake 4 minute počasneje od mojega trening časa.

Štafetna menjava je bila organizirana tako, da smo štafetni tekači zavili v uličico, kjer so bili nekakšni bloki označeni s štartnimi številkami po sto (1-99, 100-199,200-299,…). In takoj sem zagledal Anthonija, pritekel do njega, hitro odpel čip in mu ga pritrdil na nogo, zaželel srečo in že se je odpravil na svojo pot 7 km. Soproga in punce so mi dali obleko in žal sem seveda pozabil frišno majico, grrrr.

Navdušen, utrujen, poln vtisov in v objemu bližnjih sem se res počutil odlično.

Aja, drugič lulat obvezno na silo prej. Malce po začetku teka me je prijelo in ni spustilo do cilja. Ustavit pa ne, ni govora:)

Poklical sem Ranjana in mu sporočil, da je Anthony na poti in se odpravil na počitek in osvežitev. Pa tudi ta male so bile že lačne.

rt20x30-FMPQ0005

Čez kake 3 ure smo se dobili z Anthonijem in Manishem kakih 500 m pred ciljem na Platz der Republik. Kot večina drugih smo se dogovorili, da bomo tudi mi v cilj pritekli skupaj. Cilj je namreč res nekaj posebnega. Ciljna črta je v dvorani Festhalle, spremlja te kakih 7000 gledalcev, 8 TV kamer in rdeč tepih. Tisto »Vau« vzdušje.  In to z ekipo začetnikov, mojo ekipo Incredibles.

Po prihodu v cilj smo prejeli še medalje in začasne diplome, ter se srečali z našimi družinami. Nekje v decembru pa dobimo domov še uradne Diplome in seveda povabilo za naslednje leto.  Kaj naj rečem na koncu. Veličasten dogodek in res lepa izkušnja. In gotovo motivacija za naprej. Čeprav prihaja zima in se sprašujem, kako bom pozimi, bo že nekako. Pretiravati ne gre, toliko da je še fino.

In tako smo se prijavili na 21 km razdaljo 12. Frankfurter Lufthansa Halbmarathon, ki bo 9. marca prihodnje leto.

1000002_10202589337597345_1670622667_n


Nekaj je gotovo res in drži kot pribito – »Nikoli ne reci nikoli«.BMW Frankfurt Marathon

Vsi, ki me osebno poznajo vedo, kakšno je bilo moje mnenje do teka. Saj ne, da bi bilo negativno, a nekako to aktivnost nikoli nisem videl v luči, da bi se sam s tekom tudi ukvarjal. Tek za žogo z veseljem, a teči kar tako, brez motiva, kilometre in kilometre, sam s svojimi mislimi in bežnimi pogledi na počasi mimoidočo okolico, mi ni bilo nikoli simpatično. In poudarek je na »bil«.

Marca 2011 so mi tukaj v Frankfurtu ukradli moje meni tako drago kolo, s katerim sem imel tako veliko veselja pretekla leta. Iz besa ali razočaranja mi je bila misel na nakup novega kolesa nekako nesprejemljiva. In ker potrebujem rekreativno gibanje že iz navade in načina življenja, se je pojavila alternativa – tek. Spomnim se začetka, ko sem krehal in dihal ko slon, se koncentriral ob slabostih, da se ne zrušim sredi pločnika in ves zelen sramotim sebe na Frankfurtskih ulicah. 3 kilometri so me zdelali po zimskem počitku. Prva realnost je bila –  tek za človeka s skoraj 100 kilogrami je popolnoma novo spoznanje in zavedanje svojih zmožnosti. In to, da sem prej kolesaril nima popolnoma nobene veze z uspešnostjo teka. Edino, kar mi pride na misel, je zavedanje časa. Torej, da tako, kot velja za kolesarjenje, velja tudi za tek trajanje aktivnosti. Torej ne gre za kratke periode napora, ampak za napor preko celotnega časa vadbe.

Tako se mi je pridružil tudi moj dobri prijatelj Ranjan in skupaj sva pričela nabirati prve izkušnje s tekom. A očitno čas še ni bil dozorel, saj je počasi najino navdušenje in nerednost precej upadalo. In ko sem zopet dobil navdih in dobro priložnost za nakup kolesa, je tek postal zgodovina, no morda sem sem ter tja naredil moj 3 kilometerski krog.

In tako je bilo vse do letošnje pomladi. Navdih do teka se je zopet pojavil, klic po svobodi gibanja in dejstvu, da s tekom direktno vplivaš na možganske tokove, ki ti kličejo »pa zakaj se no matraš«, kombiniran z enostavnostjo – prideš iz službe ali v hotel, se preobuješ in šibaš, so nekako postali atraktivni.

Jasno mi je tudi postalo, da potrebujem za to, da premagam začetne muke in dvome neko novo motivacijo. In tako je naključje pripeljalo mimo možnost, da se udeležimo največjega korporativnega teka na svetu – Frankfurtski J. P. Morgan Corporate Challenge. Gre za dobrodelni tek na 5,6 km, ki ga vsako leto priredijo na ulicah naslednjih mest:

  • ZDA – San Francisco, Chicago, Buffalo, Rochester, Syracuse, Boston, New YorkJ. P. Morgan Corporate Challenge
  • Evropa – Frankfurt, London
  • Afrika – Johannesburg
  • Azija – Shanghai, Singapur
  • Avstralija – Sydney

In prav najmnožičnejši je v Frankfurt, ki se ga udeleži preko 70.000 tekačev. Med njimi je letos tekla tudi olimpijska zmagovalka v veleslalomu Viktoria Rebensburg, štartno zastavico pa je imela v rokah Katarina Witt. S prireditvijo se je nabralo 250.000 EUR od štartnin (1,8 EUR od plačane štartnine). To vsoto podjetje J. P. Morgan nato podvoji in denar namen fundaciji Deutsche Sporthilfe in organizaciji Deutsche Behindertensportjugend.

Tako sem mobiliziral svoje indijske sodelavce in letos aprila smo se prijavili svoj prvi uradni tek.

OFSS

Tek je bil na sporedu 12.6. in tako smo imeli dovolj časa, da se na naš prvi tovrstni tek in razdaljo dobro pripravimo, da ne izpademo »šalabajzerji«. Ker prav nihče od nas ni imel izkušenj s treningom teka, smo se držali priporočil za trening, ki so bili na voljo na spletni strani organizatorja.

Nekaj mora biti jasno. Motiv in cilj je bil jasen, torej preteči 5,6 kilometra brez ustavljanja ali hoje. Čas teka – nepomemben, saj mi je po glavi rojilo le preživetje. To je pomenilo, da bom moral teči kakih 40 minut v kosu. In to za začetnika ni malo ali enostavno. Pljuča, mišice, sklepi, predvsem pa glava so se spopadli z novim izzivom. In priznati moram, da sem do željene razdalje prišel prej in lažje, kot je sprva kazalo. In tako sta želja in jasen cilj premagala vse pomisleke in bolečine in uspešno smo s kolegi nastopili na teku  J.P. Morgan, ki je potekal le dan po hčerini valeti v Ljubljani in na katerega sem dobesedno prišel direktno iz letališča.

Nora, prelepa izkušnja, ki je tudi poglobilo moje prijateljstvo z Ranjanom. Ranjan je namreč sladkorni bolnik. In šport mu pri tej bolezni ekstremno pomaga. In prav moja želja po teku in organizacija našega sodelovanja je pripeljalo do tega, da je Ranjan pričel z redno vadbo, ki je tako močno izboljšala njegovo počutje. Poleg tega sva veliko trenirala skupaj in tako preživela še več časa skupaj kot sicer. In tega mi ne pozabi povedati. Še posebej pa so veseli njegovega izboljšanja njegova soproga in sin.

Po teku smo čutili zmagoslavje. In takrat sem razumel vse moje prijatelje in znance, ki so nastopili na Ljubljanskem maratonu in jih občudoval, “pa kako zmorejo”. Takrat sem samo zaključil, da tek pač ni moj šport, pa pika. A kot na začetku povedano – »nikoli ne reci nikoli«. Izpolnil sem svoj zadani cilj v popolnosti in razdaljo v izjemni gruči tekačev pretekel v 38 minutah.

Verjamem, da sedaj ko te vrstice bere kak izkušen tekač ali celo maratonec, da se le nasmiha. A verjamem, da se tudi vi spominjate svojih začetkov, ki so precej težki, še posebej, če ste pričeli v bolj poznih letih.

In ker sem v preteklih mesecih pridobil navado in imel rezerviran čas za vadbo, s tem nikakor nisem želel prekiniti. In ker mi je vadba tako dobro šla in se kaj dobro poznam, sem potreboval nov cilj. In tako sem v misli priklical 10-tko na Ljubljanskem maratonu 27. oktobra. Ko sem ravno Ranjanu opisal mojo namero, je sam rekel, da bi tudi on želel sodelovati. In tako je še isti dan našel informacijo, da je prav na isti dan kot Ljubljanski maraton tudi Frankfurtski BMW maraton. Spominjam se tega teka izpred enega leta, ko so bili pri meni na obisku tako moja družina, kot tudi starša in takrat smo si ogledali tekmovanje v živo. Veličastna velika tekma, z velikimi imeni svetovnega teka. A človek, daj ustavi se no. Maraton, pa ti nisi normalen, se mi je zapodilo po možganih. Ranj je verjetno opazil moj čuden pogled in me takoj pomiril. Poleg celega maratona je na voljo tudi štafetni VGF Staffelmarathon, kjer štirje tekači štafetno pretečejo celotno razdaljo maratona:

  • 1. tekač                                12 kilometrov
  • 2. tekač                                7 kilometrov
  • 3. tekač                                9,5 kilometrov
  • 4. tekač                                13,5 kilometra

In da bi z Ranjanom nadaljevala, kar sva začela, sva našla še 2 znanca in na tek smo se prijavili kot ekipa »Incredibles«. Tako bo Ljubljanski maraton počakal.

Nov cilj, nov motiv in novi pogoji. Daljši tek, v bolj hladnem in verjetno tudi bolj vlažnem vremenu. In naša vadba se je nadaljevala. Tako individualno, kot tudi skupinsko se pripravljamo na naš nov izziv. In zadovoljen sem, da lahko sedaj, ko je do tekme še 5 tednov pretečem 10 kilometrov v enem kosu v 70 minutah. Tako lahko sedaj delam na utrjevanju in morda celo malce na tempu za mojih 9,5 km. In kakor je vreme postalo hladno in vlažno in nasploh neprijetno za pričetek teka, ugotavljam, da mi ta temperatura okoli 13 stopinj mnogo bolj odgovarja po tretjem ali četrtem kilometru, kot poleti, ko sem se potil v 25 do 30 stopinjah. Tako se veselim še enega 5 km teka, ki me čaka konec septembra – Race for the Cure® – dobrodelni tek društva za boj proti raku na dojkah Susan G. KOMEN Deutschland e.V.Race for the Cure®

Jasno mi je, da se še popoln začetnik. A osebno počutje, želja in motiv mi dokazujeta, da sem na pravi poti.

Kaj pa Ranjan? Njemu se je popolnoma »utrgalo«. Prejšnjo soboto je namreč pretekel 21 kilometrov in je tako zrel že za samostojni polmaraton. Car je. Upam, da bom tudi sam nekoč dosegel ta mejnik. In verjamem, da ga lahko dosežem,  počasi, počasi, korak po korak.