Posts Tagged ‘stavka’


Ne morem se zadržati, da ne bi komentiral današnjega dogajanja. Danes je dan, ko me je sram, da sem Slovenec. Nikoli nisem mislil, da bom kaj takega celo na glas priznal. Še prejšnji teden sem obiskal domovino in že občutil gnev in agresijo, ki trenutno vlada v Sloveniji. Ko prebiram današnje novice in berem predvsem odzive bralcev na raznih forumih, vidim stanje v Sloveniji. Do izraza prihaja prav vse najslabše, kar je očitno zasidrano v naših genih. Ne vem, morda je okolje kontaminirano s kakšnim strupom iz časov JLA ali podobno. Na današnji dan se je dokončno pokazalo, da sta v Sloveniji samo dve kasti ljudi. Zaposleni v gospodarstvu proti zaposlenim v javnem sektorju. No morda še kurjači, taki, ki od te bede profitirajo.

Ta razkol je obstajal že prej, sedaj pa se je prelevil v spopad, kjer so padle prav vse zavore in moralne norme. Obtoževanje, obsojanje, presojanje in predvsem žaljenje vse povprek s strani „gospodarstvenikov“ je prišlo do te mere, da vas dragi Slovenci prosim, da se ustavite in dobro vdihnite preden izustite kakršnekoli nadaljnje besede, ali preden vaša roka s tako lahkoto zapiše na forumih splošno obtoževanje in žalitev. Zelo enostavno se je skrivati doma ali na delovnih mestih in kot anonimnež netiti in kuriti omejence, ki ne vidijo dalj kot do svoje denarnice. Dragi, sovražno nastrojeni Slovenci. Z vsako tako izrečeno ali napisano besedo žalite mojo soprogo, mojo taščo, mojega tasta, mojega svaka, veliko prijateljev, znancev in sosedov, katere niti ne poznate. Morda žalite celo svoje starše, brate in sestre, na katere tudi pomislile niste ob izrečenih besedah. Naj vas bo sram in preostane mi upanje, da se boste svojega sramu nekoč zavedali, saj ste s tem trenutno „krasen vzgled“ današnji slovenski mladini. Ali se zavedate, da je naslednja stopnja fizični spopad. Se bomo skrivali kdo smo in kje smo zaposleni?

Kako naj svojim otrokom pojasnim, da se ni lepo dreti in žaliti ljudi na cesti, kako naj jim pojasnim, zakaj nek Rothschild ali Srbijanković ali demiurg žali na spletu njeno mamo in mojo soprogo, da je lenuh, parazit, nevreden življenja, banda lena, brezdelnež, itd. Za pojmom javni sektor so pravi pravcati ljudje, Ana, Tina, Barbara, Romana, Roman, Janez, Peter,…. Morda celo vaši sosedje in družina. Pomislite na to, preden pričnete z udrihanjem vseprek. In prav gotovo niste vsi klicani, da sodite delo ljudi, s katerimi nikoli niste imeli opravka.

Celo profesionalno življenje delam v gospodarstvu. Moja soproga celo življenje v javnem sektorju. Videl in doživel sem dobro in slabo povsod. Slabo grajal, dobro pohvalil. In tudi dobrega se najde veliko na obeh koncih.

In nikoli v življenju si ne bom dovolil, da bi se postavil v položaj ali vzel pravico namigovati, da ker sem polnil proračun iz smeri gospodarstva, da sem več vreden od ljudi, ki so plačani iz proračuna in so obenem tudi sami davkoplačevalci.

In ko tako enostavno navajate, da naj nezadovoljni zginemo v tujino delat… eni smo odšli. Sledim svojim sanjam in jih poskušam tudi živeti.

Advertisements

Zaposleni niso strošek! Plačilo zaposlenemu predstavlja nadomestilo za soustvarjanje podjetja. Soustvarjanje se izkazuje v:

  • Opravljenem fizičnem delo
  • Opravljenem umskem delu
  • Predstavljanje in zastopanje podjetja navzven
  • Optimizaciji delovnih procesov
  • Komunikaciji in izobraževanju med zaposlenimi
  • Informiranju odločevalcev in lastnikov podjetja
  • Prednostni uporabi proizvodov in storitev podjetja (stranka)
  • Prodaji podjetja zunanjim strankam
  • Reklamiranje podjetja (ustno, materialno, nematerialno)
  • Navezovanju stikov in potencialnih prodajnih ali razvojnih priložnosti
  • Toleranci časa povezanih oseb/družin zaposlenega
  • Posrednih aktivnosti povezanih oseb v korist podjetja

Vse zgoraj navedeno loči zaposlenega od drugih resourcov kot so stroji in naprave, ki se jih tako rado enači z zaposlenimi. Prav tako zgoraj navedeno povzroči razliko v opravljanju zgoraj naštetih točk v primeru da podjetje glavnine svoje operacije nima v Sloveniji (kar ni generalno negativno).

Ker je podjetje soustvarjeno s svojimi zaposlenimi je nujno potrebno deliti ustvarjene dobičke z njimi, saj so do tega upravičeni po načelu pravičnosti.

Redno plačilo predstavlja nadomestilo za opravljeno delo v predpisanem času, ne pokriva pa vseh zgoraj navedenih funkcij. Dobiček podjetja predstavlja posledično rast, ki pa trenutno ne vodi v ekvivalentno rast zaposlenih, pač pa večinoma v rast podjetja (več zaposlenih, večanje produktnih zmogljivosti, večja prodaja,ipd) z edinim osnovnim motivom: »Lastniku povečati dobiček«. Nemalokrat se tovrstna rast izkaže kot »več dela z istimi resourci in za isto plačilo«.

Če dobiček izhaja samo iz kalkulacije razlike v ceni vloženega dela (ki ne zadošča za preživetje oz. normalno življenje zaposlenih) in prodajno ceno doseženo na trgu se to popolnoma jasno identificira kot IZKORIŠČANJE, ki pa je upam da v zakonu predvideno kot kaznivo dejanje.

Lastništvo podjetja s seboj nosi tudi odgovornosti, v konkretno navedenem primeru odgovornost za način ustvarjanja dobička. Zelo hiter laičen pogled v primeru, da zaposleni stavkajo, ker ne dobivajo nadomestila za opravljeno delo, oz. je to pod pragom preživetja, odločevalci ali lastniki pa se na srečanje z zaposlenimi pripelje z nadstandardnim vozilom nam kaže, da je družba že izdelala kastni sistem ki se prav v ničemer ne razlikuje od fevdalnega sistema srednjega veka, ko je kapital pomenil lastništvo nad življenji in dušami.

Ker je več kot očitno, da je cena dela glavni argument dobičkonosnosti, se je pojavil ukrep selitve proizvodne v države z nižjim stroškom dela. Ta inštrument sicer prinaša podjetju in državi v kateri to podjetje ima sedež maksimiziran dobiček in posledico davčni iztržek države, predstavlja pa posledično tudi umiranje poklicne identitete države, ter selitev izkoriščanja v t.i. »kolonialne države«. Z enako pravico, kot se dopušča selitev dela v »cenejše države« bi se potemtakem lahko tudi državni aparat selil v te iste države.

Predlagam da bi razmislili na ravni držav razvitega sveta, ki se v celoti ukvarja z identičnim problemom, da zaščiti svoj obstoj na način, da dopušča izvoz dela le v količini prodaje na področju teh držav kjer je proizvodnja preseljena. Na kratko povedano – v državah razvitega sveta je dovoljeno prodajati le tiste proizvode ali storitve, ki so bili izdelani oz. ustvarjeni v državah razvitega sveta. Minimalna cena enote dela pa je predpisana in mora zadostovati za normalno življenje, optimizacija dobička pa je posledica optimiziranja proizvodnje in razvoja, ne pa izkoriščanja delovne sile.

Pravzaprav pri tem govorimo o že obstoječem instrumentu zavarovanja lastnega trga – carine. Naj se uporabijo v taki meri, da se ne bo splačalo proizvajati na »kolonialnih trgih« za 1 USD na dan. Carino naj plača dobavitelj, saj prodajalec na področju razvitih držav dela za interes področja razvitih držav in ne za interes podjetja, ki ima interes izkoriščanja poceni delovne sile.

Posledično ocenjujem, da bi se prenesel stroške dela na prodajno ceno proizvoda, kar bi takoj povzročilo ločitev luksuznih izdelkov od normalnih. To bi uredilo tudi nekontrolirano trošenje in posledično finančne težave posameznikov.

Novost predstavlja tudi plačilni pogoj. Tako kot država zahteva plačilo davščin ob izdaji fakture, je zakonit plačilni rok za vse izdane fakture takoj. Seveda bodo banke ostale brez osnovnega produkta financiranja, vendar se ga tako in tako zadnje čase branijo. Tako predvidevamo da finančni lobi ne bo imel nič proti.

Položaj in okolje v katerem delujejo današnji lastniki in odločevalci (managerji) bi ustrezal v kolikor bi odgovarjali za nepravilne odločitve z lastnim imetjem. Temu pa trenutno ni tako. Le tako bi lahko upravičili višino plačil in ugodnosti, saj bi odločanje imelo konkretne finančne posledice v primeru nepravilnosti. Tako pa so visoka plačila popolnoma brezpredmetna če ne pogojujejo rezultatov. Kako lahko direktor podjetja, ki delavce pripelje na rob eksistence pride na srečanje z vozilom BMW serije 7 – vrednost cca. 100.000 EUR. Kdo je to vozilo kupil? Predvsem je vprašanje moralno – zakaj se direktor vozi v takem vozilu, ki si ga ni kupil sam? Je njegova zadnjica kaj drugačna od tistih ki se vozijo v razredu vozila do 20.000 EUR? Je vredna 5 krat več? Zakaj mu je lastnik to dal? Odgovor bi bil nemara, ker so taki običaji, ker je trg dela tak, da dober manager pogojuje tovrstno okolje, morda celo ker to direktor potrebuje, saj dela 16 ur na dan, od tega 8 ur preživi v vozilu? Odgovorov je verjetno precej. Vendar gledano iz vidika delovanja neke družbe, ki nima namena igranja igre Monopoly, kjer zmaga tisti, ki na koncu nima več konkurentov (zanimivo, da se igra ne konča ko zmagovalec poseduje vse (vsa zemljišča in ves denar), saj banke ne more kupiti:), pač pa kvalitetno, ustvarjalno delovanje neke družbe današnji model kapitalističnega delovanja ne vzdrži.

Torej kaj je potrebno. Morda bi rekel da je najprej potreben okvir delovanja, konsenz upravljalcev države ali področja razvitih držav, ki bi imele vrhovno vodilo spoštovanja človeške rase v celoti. Morda bodo prizadeti borci za pravice živali, vendar je danes potrebno najprej zavarovati pravice ljudi, še posebej tistih s katerimi se trenutno dela slabše kot z ogroženimi vrstami tigrov, rib, ptic, itd., kjer se namenja sredstva za rezervate, sredstva za ponovno vzpostavitev vrste.

Dokler obstajajo le ena lačna usta, en brezdomec, en človek, ki živi v pomanjkanju, toliko časa ni upravičen ne novoletni ognjemet, ne decembrska razsvetljava, ne ogrevan pločnik, ne službeni BMW 7! Dober vzgled in mikrookolje naj bodo mesta. Župani, opravljajte svoje delo. Ne zidajte si spomenikov in ne kupujte si politične glasove. Dvignite se iz odvisnosti kapitala, saj podjetja in zaposleni v vaših mestih prinašajo davke in dohodnine. Brez plačljivih duš mesto ne bo mesto.

In duše rade živijo v mestu, kjer je vodilo skrb za kruh in spoštovanje svojih meščanov.

Novoletni ognjemet, decembrska razsvetljava – da ko ne bo lačnih ust. Ogrevan pločnik – da, ko ne bo lačnih ust. Službeni BMW 7 – ne, če si ga niste kupili sami!

Morda pa gledam narobe

Morda bi moral razumeti zaposlene kot svoje sovražnike, nekoga ki mi želi škoditi, me obrati,…

Pa poglejmo ta vidik. Torej izhodišče je, da mi morajo služiti. Služenje se podrazumeva v tem da naredijo čim več za čim manjši vložek/beri strošek!

  • Torej 400 EUR plače za 8 ur
  • Prevoza na delo ne plačujem
  • Malico minimalno, oz. jim jo raje sam pripeljem, morda celo prodajam
  • Silim jih delati več kot 8 ur pod pretvezo da jih bom drugače odpustil
  • Govoril jim bom, da je kriza in da smo morali spustiti cene
  • Dolžniki ne plačujejo, torej tudi plače ne izplačam, bodo že počakali
  • Dokler jamrajo je še ok, ko začnejo stavkati jim pokažem zobe, nekaj jih odpustim, pa se bodo ohladili
  • Varnost pri delu – toliko da je zakonu zadoščeno ali še to ne
  • Plačilo prispevkov – zakaj, saj jih tudi država ne plačuje v svojih podjetjih
  • Najamem dobrega odvetnika, da mi sestavi »bullet proof« pogodbe

Ok, svoje sem uredil, nekaj podobnega uredim še z državo (inšpekcije, DURS, občina) ter s strankami. Glaven je EBIT, dobiček, skratka tisti indikator po katerem sem nagrajen. Pa naj stane kolikor hoče!

Ne vem, kaj naj rečem. Seveda sem tu pretiraval in vzel ekstremen primer, a če le en od navedenih ukrepov uporabljen, dobiček že ni več posledica uspešnega poslovnega modela, temveč IZKORIŠČANJE!