Posts Tagged ‘štafetni tek’


BMW Frankfurt Marathon

27. oktobra smo se z ekipo popolnih tekaških začetnikov Incredibles udeležili štafetne verzije Frankfurtskega maratona. V enem prejšnjih objav sem poskusil opisati našo pot do tega dogodka.

Torej nastopili smo v zasedbi 4 tekačev – poleg mene še trije indijski kolegi. Prijavnina 140 EUR za ekipo.

Seveda ni šlo brez težav. Razlog za to je bil Manishev oče, ki je hudo zbolel v Indiji in se ni vedelo ali bo tedne sploh preživel. Tako je Manish moral vmes potovati med Indijo in Nemčijo in tudi prav veliko ni mogel trenirati.

Da bi se nekako zavarovali in si nekako bolj zagotovili nastop v primeru najhujšega z Manishevim očetom, kar bi pomenilo, da Manish in posledično ekipa ne bi nastopila, smo pričeli razmišljati o rezervnem tekaču. In kje bi bilo bolje poiskati, kot v svoji družini? Tako je, moja soproga se je odločila, da nam priskoči na pomoč in se nam ponudi kot rezervni tekač. Ker soproga že dolgo teče, kakih posebnih treningov niti ne potrebuje. Ni pa navdušena nad množičnimi mestnimi teki, tako da na teh že iz načelnost ne nastopa. A za nas bi naredila izjemo. Kakih 10 dni pred tekmo si še nismo bili na jasnem, v kakšni postavi bom tek odtekli.

Poleg tega Manish ni mogel trenirati tako kot si je želel, sam pa sem se že medtem spravil na nivo, da sem lahko odtekel 12 km razdaljo. Tako sva z Manishem zamenjala štafetno mesto, da sem bil sedaj prvi tekač, Manish pa tretji z 9,5 km razdaljo.

V petek 25. oktobra smo se odpravili z Ranjanom in Anthonijem po štartne številke, dokumente, spominske majice in merilni čip, ki je obenem tudi štafeta. Velika množica ljudi se je mudila v prostorih Frankfurtskega sejma – v Festhalle, kjer je potekal obenem tudi prodajni sejem tekaške opreme.

V soboto 26. oktobra se je pripeljala tudi moja družina iz Ljubljane in takrat je tudi že bilo jasno, da bo Manish lahko nastopil, saj je bilo z njegovim očetom bolje. Soproga pa si je oddahnila in bo lahko tekla še naprej na svojih individualnih trenutkih.

V nedeljo 27. oktobra smo dogovorili zbor naše ekipe pred Festhalle ob 10:00 uri. Glede na to, da smo to isto noč prestavili ure na zimski čas, smo s tem pridobili še uro spanca. A tako hitro se pač telo ne navadi na spremembo in pokonci sem bil kaj zgodaj. Običajna procedura s kavo zjutraj. Veliko nasvetov sem dobil, da naj jem 3-4 ure pred tekom, a glede na to, da ne zajtrkujem, tudi tokrat nisem.

Temperatura je bila okoli 10 stopinj, napovedan je bil dež in veter. Glede na to informacijo sem se primerno oblekel in z družino in z Asjino prijateljico Tinkaro, ki je tudi prišla navijat, smo se podali na zborno mesto. S seboj sem vzel še torbo z oblačili za po teku in jo predal soprogi, ter Anthoniju, ki me bosta pričakala na štafetni menjavi  po 12 km na križišču Alte Gasse; Konstablerwache, Zeil.

Ob kakih 10:30 so se podali na pot najboljši tekači. Neverjetno s kakšnim tempom so pričeli. Takrat mi je bilo jasno, da sta si njihov  in moj cilj popolnoma drugačna, le da se dogajata na istem prizorišču.

In tako so spuščali fazno tekače skozi štartna vrata glede na njihovo izkušenost in čase. Ob 10:50 sem se odpravil na štart štafetnih tekačev. Z veliko motivacije, a tudi strahospoštovanjem pred tako veliko prireditvijo smo si Incrediblesi podali roke in si zaželeli dober tek. Še objem in vso srečo soproge in že sem stal v štartnem prostoru med 1629 štafetami.

Champion ChipKar ozko je bila tam in spraševal sem se ali moram s štartnim čipom kaj narediti, kaj pritisniti. No glede na to, da drugi okoli mene niso nič pritiskali, sem ob pogledu na plastičen krogec okoli moje desne noge zaključil, da ne bo potrebno narediti nič. Glasna glasba, navdušen glas napovedovalca, televizijski helikopter v zraku, ter glasno vzpodbujanje množice navijačev je povzočilo »špricanje« adenalina. In komaj čakal sem, da so tudi zadnje minute minile, ter da zaslišim štartni pok. Z gospodično poleg mene na levi in starejšim gospodom na desni smo si zaželeli veliko sreče in se ob glasnem odštevanju in izpustu balonov podali na pot.

V glavi sem imel vseskozi besede Tanje iz Ljubljane:

»Začel boš SIGURNO PREHITRO!!! Zavedaj se, da adrenalin naredi svoje. Skupina tekačev, ki se zažene, te prisili, da prevzameš njihov tempo. Pa še tko FAJN se počutiš, noge kar letijo….Zato se ti lahko zgodi, da boš na drugi polovici pregorel. Upam, da imaš tekaško uro – prvih 5 km moraš obvezno spremljati svoj tempo na uri in se zadrževati (po tvoji oceni časa naj bi tekel počasneje kot 6 min / km). Zato si zadaj, da boš prvih 5 km tekel MAKSIMALNO 6 min/km. Potem boš pa videl, kakšno bo počutje. Meni je ultramaratonec rekel: ni ga lepšega užitka, kot da zadnjih nekaj km ti prehitevaš vse druge (in ne oni tebe), zato od začetka drži svoj tempo in naj drugi norijo naprej. Mogoče se boš spomnil mojh besed, ko boš hitel proti svojemu cilju in prehiteval druge….«

Res je Tanja, imel sem tvoje besede pred očmi celotno pot. In seveda sem bil brez ure:)

Tako sem tek pričel predvsem z zavedanjem pazljivosti, da se ne zaženem preveč in da se v veliki množici kje ne spotaknem in zletim po tleh. Kaka katastrofa bi to bila…

Prvi kilometer sem pretekel pravzaprav ne da bi se ga tudi preveč zavedal. Nisem še tam, kjer rt20x30-FMPT4313tekači izklopijo okolico in opravijo z časom in razdaljo. Navijanje in spremljevalni program je bil na začetku najintenzivnejši. Nekako sem našel svoj običajni tempo in ugotovil, da smo kaki trije tekači, ki nam je ta hitrost najbolj ustrezala. In ne boste verjeli, z njima smo skupaj pritekli do predaje štafete. Včasih je bil kdo kakih 20 m spredaj ali zadaj, a v glavnem smo bili res skupaj. Tek po ulicah mesta je bil naravnost fantastičen in kljub hudemu dežju za nekaj minut in orkanskem vetru so kilometri minevali kot za stavo. Počutje odlično in moje navijače sem srečal celo 5 krat. In takrat sem tudi začutil, kako ponosni so na atija, da je svojo rit premaknil in prišel do tega trenutka. Soproga mi je kasneje zaupala, da je bila tako navdušena nad dogajanjem, da ji je bilo kar malce žal, da le ni nastopila:)

Vsakih 5 km je prišla oskrbovalna točka z vodo, sokovi, sadjem itd. Tisoče prostovoljcev je oskrbovalo in varovalo traso in prav vsak od njih je motiviral in navijal za udeležence. Nekje na 3 kilometru nato šok. Pred menoj na sredi ceste reševalno vozilo z utripajočimi lučmi. Takoj sem vedel, da ni tam kar tako. Ko sem ga obtekel, sem za njem videl na tleh enega od tekačev, ki  so so ga reanimirali. Kljub zastiranju z rjuho se je vse videlo. Kasneje nisem več slišal o tem in upam, da si je sotekač opomogel.

Neverjetno je bilo opazovati nekatere tekače, ki smo jih prehitevali na poti. Ujeli smo nekaj tekačev, ki so tekli maraton kljub svojem telesnem hendikepu ali starosti. Kapo dol. Za voljo, angažiranost in doslednost.

Ko smo tekli mimo stolpnice Commerzbank so nam nasproti po desni pritekli otroci, ki so nastopili na 4 km progi.  In koža se mi je naježila, ko so stegnili roko preko ograde in smo si dali »High five«. Kakšen zanos in dobra volja. Fantastično.

rt20x30-FMPS1291

Kilometri so ostajali za menoj. Počutje fantastično in pričel se je zadnji del proge, tokrat rahlo v klanec kak dober kilometer. Žal nisem bil prepričan, koliko je še do cilja in glede na klanec, dež in veter sem kar konstantno vzdrževal svoj tempo in ga nisem zviševal. Tako sem pritekel do menjave in ugotovil, da bi pravzaprav lahko že kak 8 kilometer postopoma pričel zviševati tempo. Tako vem za naslednjič kaj in kako. Čas okoli 78 minut, kar je bilo kake 4 minute počasneje od mojega trening časa.

Štafetna menjava je bila organizirana tako, da smo štafetni tekači zavili v uličico, kjer so bili nekakšni bloki označeni s štartnimi številkami po sto (1-99, 100-199,200-299,…). In takoj sem zagledal Anthonija, pritekel do njega, hitro odpel čip in mu ga pritrdil na nogo, zaželel srečo in že se je odpravil na svojo pot 7 km. Soproga in punce so mi dali obleko in žal sem seveda pozabil frišno majico, grrrr.

Navdušen, utrujen, poln vtisov in v objemu bližnjih sem se res počutil odlično.

Aja, drugič lulat obvezno na silo prej. Malce po začetku teka me je prijelo in ni spustilo do cilja. Ustavit pa ne, ni govora:)

Poklical sem Ranjana in mu sporočil, da je Anthony na poti in se odpravil na počitek in osvežitev. Pa tudi ta male so bile že lačne.

rt20x30-FMPQ0005

Čez kake 3 ure smo se dobili z Anthonijem in Manishem kakih 500 m pred ciljem na Platz der Republik. Kot večina drugih smo se dogovorili, da bomo tudi mi v cilj pritekli skupaj. Cilj je namreč res nekaj posebnega. Ciljna črta je v dvorani Festhalle, spremlja te kakih 7000 gledalcev, 8 TV kamer in rdeč tepih. Tisto »Vau« vzdušje.  In to z ekipo začetnikov, mojo ekipo Incredibles.

Po prihodu v cilj smo prejeli še medalje in začasne diplome, ter se srečali z našimi družinami. Nekje v decembru pa dobimo domov še uradne Diplome in seveda povabilo za naslednje leto.  Kaj naj rečem na koncu. Veličasten dogodek in res lepa izkušnja. In gotovo motivacija za naprej. Čeprav prihaja zima in se sprašujem, kako bom pozimi, bo že nekako. Pretiravati ne gre, toliko da je še fino.

In tako smo se prijavili na 21 km razdaljo 12. Frankfurter Lufthansa Halbmarathon, ki bo 9. marca prihodnje leto.

1000002_10202589337597345_1670622667_n


Nekaj je gotovo res in drži kot pribito – »Nikoli ne reci nikoli«.BMW Frankfurt Marathon

Vsi, ki me osebno poznajo vedo, kakšno je bilo moje mnenje do teka. Saj ne, da bi bilo negativno, a nekako to aktivnost nikoli nisem videl v luči, da bi se sam s tekom tudi ukvarjal. Tek za žogo z veseljem, a teči kar tako, brez motiva, kilometre in kilometre, sam s svojimi mislimi in bežnimi pogledi na počasi mimoidočo okolico, mi ni bilo nikoli simpatično. In poudarek je na »bil«.

Marca 2011 so mi tukaj v Frankfurtu ukradli moje meni tako drago kolo, s katerim sem imel tako veliko veselja pretekla leta. Iz besa ali razočaranja mi je bila misel na nakup novega kolesa nekako nesprejemljiva. In ker potrebujem rekreativno gibanje že iz navade in načina življenja, se je pojavila alternativa – tek. Spomnim se začetka, ko sem krehal in dihal ko slon, se koncentriral ob slabostih, da se ne zrušim sredi pločnika in ves zelen sramotim sebe na Frankfurtskih ulicah. 3 kilometri so me zdelali po zimskem počitku. Prva realnost je bila –  tek za človeka s skoraj 100 kilogrami je popolnoma novo spoznanje in zavedanje svojih zmožnosti. In to, da sem prej kolesaril nima popolnoma nobene veze z uspešnostjo teka. Edino, kar mi pride na misel, je zavedanje časa. Torej, da tako, kot velja za kolesarjenje, velja tudi za tek trajanje aktivnosti. Torej ne gre za kratke periode napora, ampak za napor preko celotnega časa vadbe.

Tako se mi je pridružil tudi moj dobri prijatelj Ranjan in skupaj sva pričela nabirati prve izkušnje s tekom. A očitno čas še ni bil dozorel, saj je počasi najino navdušenje in nerednost precej upadalo. In ko sem zopet dobil navdih in dobro priložnost za nakup kolesa, je tek postal zgodovina, no morda sem sem ter tja naredil moj 3 kilometerski krog.

In tako je bilo vse do letošnje pomladi. Navdih do teka se je zopet pojavil, klic po svobodi gibanja in dejstvu, da s tekom direktno vplivaš na možganske tokove, ki ti kličejo »pa zakaj se no matraš«, kombiniran z enostavnostjo – prideš iz službe ali v hotel, se preobuješ in šibaš, so nekako postali atraktivni.

Jasno mi je tudi postalo, da potrebujem za to, da premagam začetne muke in dvome neko novo motivacijo. In tako je naključje pripeljalo mimo možnost, da se udeležimo največjega korporativnega teka na svetu – Frankfurtski J. P. Morgan Corporate Challenge. Gre za dobrodelni tek na 5,6 km, ki ga vsako leto priredijo na ulicah naslednjih mest:

  • ZDA – San Francisco, Chicago, Buffalo, Rochester, Syracuse, Boston, New YorkJ. P. Morgan Corporate Challenge
  • Evropa – Frankfurt, London
  • Afrika – Johannesburg
  • Azija – Shanghai, Singapur
  • Avstralija – Sydney

In prav najmnožičnejši je v Frankfurt, ki se ga udeleži preko 70.000 tekačev. Med njimi je letos tekla tudi olimpijska zmagovalka v veleslalomu Viktoria Rebensburg, štartno zastavico pa je imela v rokah Katarina Witt. S prireditvijo se je nabralo 250.000 EUR od štartnin (1,8 EUR od plačane štartnine). To vsoto podjetje J. P. Morgan nato podvoji in denar namen fundaciji Deutsche Sporthilfe in organizaciji Deutsche Behindertensportjugend.

Tako sem mobiliziral svoje indijske sodelavce in letos aprila smo se prijavili svoj prvi uradni tek.

OFSS

Tek je bil na sporedu 12.6. in tako smo imeli dovolj časa, da se na naš prvi tovrstni tek in razdaljo dobro pripravimo, da ne izpademo »šalabajzerji«. Ker prav nihče od nas ni imel izkušenj s treningom teka, smo se držali priporočil za trening, ki so bili na voljo na spletni strani organizatorja.

Nekaj mora biti jasno. Motiv in cilj je bil jasen, torej preteči 5,6 kilometra brez ustavljanja ali hoje. Čas teka – nepomemben, saj mi je po glavi rojilo le preživetje. To je pomenilo, da bom moral teči kakih 40 minut v kosu. In to za začetnika ni malo ali enostavno. Pljuča, mišice, sklepi, predvsem pa glava so se spopadli z novim izzivom. In priznati moram, da sem do željene razdalje prišel prej in lažje, kot je sprva kazalo. In tako sta želja in jasen cilj premagala vse pomisleke in bolečine in uspešno smo s kolegi nastopili na teku  J.P. Morgan, ki je potekal le dan po hčerini valeti v Ljubljani in na katerega sem dobesedno prišel direktno iz letališča.

Nora, prelepa izkušnja, ki je tudi poglobilo moje prijateljstvo z Ranjanom. Ranjan je namreč sladkorni bolnik. In šport mu pri tej bolezni ekstremno pomaga. In prav moja želja po teku in organizacija našega sodelovanja je pripeljalo do tega, da je Ranjan pričel z redno vadbo, ki je tako močno izboljšala njegovo počutje. Poleg tega sva veliko trenirala skupaj in tako preživela še več časa skupaj kot sicer. In tega mi ne pozabi povedati. Še posebej pa so veseli njegovega izboljšanja njegova soproga in sin.

Po teku smo čutili zmagoslavje. In takrat sem razumel vse moje prijatelje in znance, ki so nastopili na Ljubljanskem maratonu in jih občudoval, “pa kako zmorejo”. Takrat sem samo zaključil, da tek pač ni moj šport, pa pika. A kot na začetku povedano – »nikoli ne reci nikoli«. Izpolnil sem svoj zadani cilj v popolnosti in razdaljo v izjemni gruči tekačev pretekel v 38 minutah.

Verjamem, da sedaj ko te vrstice bere kak izkušen tekač ali celo maratonec, da se le nasmiha. A verjamem, da se tudi vi spominjate svojih začetkov, ki so precej težki, še posebej, če ste pričeli v bolj poznih letih.

In ker sem v preteklih mesecih pridobil navado in imel rezerviran čas za vadbo, s tem nikakor nisem želel prekiniti. In ker mi je vadba tako dobro šla in se kaj dobro poznam, sem potreboval nov cilj. In tako sem v misli priklical 10-tko na Ljubljanskem maratonu 27. oktobra. Ko sem ravno Ranjanu opisal mojo namero, je sam rekel, da bi tudi on želel sodelovati. In tako je še isti dan našel informacijo, da je prav na isti dan kot Ljubljanski maraton tudi Frankfurtski BMW maraton. Spominjam se tega teka izpred enega leta, ko so bili pri meni na obisku tako moja družina, kot tudi starša in takrat smo si ogledali tekmovanje v živo. Veličastna velika tekma, z velikimi imeni svetovnega teka. A človek, daj ustavi se no. Maraton, pa ti nisi normalen, se mi je zapodilo po možganih. Ranj je verjetno opazil moj čuden pogled in me takoj pomiril. Poleg celega maratona je na voljo tudi štafetni VGF Staffelmarathon, kjer štirje tekači štafetno pretečejo celotno razdaljo maratona:

  • 1. tekač                                12 kilometrov
  • 2. tekač                                7 kilometrov
  • 3. tekač                                9,5 kilometrov
  • 4. tekač                                13,5 kilometra

In da bi z Ranjanom nadaljevala, kar sva začela, sva našla še 2 znanca in na tek smo se prijavili kot ekipa »Incredibles«. Tako bo Ljubljanski maraton počakal.

Nov cilj, nov motiv in novi pogoji. Daljši tek, v bolj hladnem in verjetno tudi bolj vlažnem vremenu. In naša vadba se je nadaljevala. Tako individualno, kot tudi skupinsko se pripravljamo na naš nov izziv. In zadovoljen sem, da lahko sedaj, ko je do tekme še 5 tednov pretečem 10 kilometrov v enem kosu v 70 minutah. Tako lahko sedaj delam na utrjevanju in morda celo malce na tempu za mojih 9,5 km. In kakor je vreme postalo hladno in vlažno in nasploh neprijetno za pričetek teka, ugotavljam, da mi ta temperatura okoli 13 stopinj mnogo bolj odgovarja po tretjem ali četrtem kilometru, kot poleti, ko sem se potil v 25 do 30 stopinjah. Tako se veselim še enega 5 km teka, ki me čaka konec septembra – Race for the Cure® – dobrodelni tek društva za boj proti raku na dojkah Susan G. KOMEN Deutschland e.V.Race for the Cure®

Jasno mi je, da se še popoln začetnik. A osebno počutje, želja in motiv mi dokazujeta, da sem na pravi poti.

Kaj pa Ranjan? Njemu se je popolnoma »utrgalo«. Prejšnjo soboto je namreč pretekel 21 kilometrov in je tako zrel že za samostojni polmaraton. Car je. Upam, da bom tudi sam nekoč dosegel ta mejnik. In verjamem, da ga lahko dosežem,  počasi, počasi, korak po korak.