Posts Tagged ‘Slovenija’


Točno to bo mislil in si zapomnil nepoučen nemški bralec današnje izdaje časopisa Handelsblatt.

Članek sem zasledil na strani 17, kjer sta 2 strani ekskluzivno namenjeni opisu hrvaškega gospodarstva. Gre za naključje, neumno napako ali vendarle namerno provokacijo. Vsekakor neumno, zavajujoče in morda tudi škodljivo. Članek pod prav tako neumnim naslovom “Avstrijska riviera” opisuje turistično stanje Istre in se v celoti koncentrira na uspešnost turistične dejavnosti na Hrvaškem. Slovenija je poleg avstrijcev in nemcev omenjena le v smislu obiskovalcev hrvaškega morja. Četudi pod sliko vidimo zapis “Obalna promenada v Piranu: Istra velja zopet za elegantno destinacijo” ni prav nikjer zaznati, da bi pisec smatral Piran slovenski.

Menim, da bi moral nekdo opozoriti pisca na napako in mislim, da si bom zvečer vzel čas za to.

Handelsblat Piran Kroatien

 

PS: Pisec članka Dr. Hans-Peter Siebenhaar se je že opravičil za storjeno napako:

Sehr geehrter Herr ,

herzlichen Dank für die völlig richtige Kritik. Wir bitten um Entschuldigung.

Leider passiere der Fehler der Bildredaktion aus Versehen. Eine politische Absicht war damit nicht verbunden.

Bleiben Sie dem Handelsblatt auch weiter gewogen.

Viele Grüße

Dr. Hans-Peter Siebenhaar

Korrespondent für Österreich und Südosteuropa

Correspondent for Austria and Southeastern Europe

Handelsblatt

Deutschlands Wirtschafts- und Finanzzeitung

 

Advertisements

Danes sem zmeden in tudi jezen.

Image2m

Glede na to, da me očitno v Sloveniji ne jemljejo več resno in tudi sam ne morem Slovenije več tolerati v vsem, kar mi meče pod noge, sem danes obiskal Urad za pridobitev nemškega državljanstva.

Z gotovostjo lahko zatrdim, da je izredno utrujajoče in težko biti slovenski državljan. Vseskozi se je potrebno boriti pred vsemi mogočimi novotarijami, pa naj si bo to od davčnih, administrativnih, gradbenih, prometnih in drugih zahtev ter pogruntavščin, ki poslabšujejo kvaliteto življenja. Ostali so le lepi spomini na daljno preteklost ponosa na Slovenstvo in ustvarjanje v tej deželi, ki ga sedaj le sem pa tja občutim ob športu ali kakem hudem slovenskem komadu.  Jezen sem, ker me je moja Slovenija porinila tako daleč, da sem se znašel danes v tem uradu.  Pa nisem noben kriminalec, politični ekstremist, zagrizen protestant, verski blazneš ali druga oblika radikalnosti ali negativnosti. Sem preprost zmeren človek z jasnim pogledom na svet, kaj je prav in kaj narobe in z občutkom posluha za soljudi. Vsaj tako se sam pač vidim.

Z množico negativnosti vsega, se ta sistem enostavno položi na tvojo osebo in te pritiska in stiska do trenutka, ko se ali prepustiš in brez besed predaš in ti država vzame tvojo lastnino in lastnino prednikov, tvoj razum in vrednote v katere verjameš ali pa se odločiš, da ne želiš več trpeti tega enoumja, v katerem nimaš glasu, ne moreš soodločati in si le izkoriščan material, ne pa sestavni del nekega sistema, ki bi ga želel soustvarjati in graditi.

Image3m

Davčna uprava se tudi po 7 urgencah in postopku, ki traja že skorajda celotno leto ne odziva. Čeprav imam prav, čeprav je ta prav bil potrjen tudi v prejšnjih 2 letih, sem obremenjen s tem prav vsak dan svojega življenja. Skorajda ne mine dan, ko mi ne bi na koledarju v oči skočil »preveri stanje na DURS«. Dame in gospodje na DURS, ne zaslužite si tolikšne pozornosti, prav gotovo ne!

99% slabih dnevnih novic, ki jih zasledim hote ali nehote iz Slovenije. Iščem in iščem ta 1% pozitivega. Ne vem, ali so se mediji odločili zavestno izpostavljati le slabo in slabo predstaviti v javnosti še slabše od dejanskega stanja ali niso morda že sami zapadli v to kolesje in dobrega niti ne opazijo več. Ali pa so morda že sestavni del te psihološke vojne proti lastnemu narodu. Gledam voditelje na Pop TV, A kanalu in drugih slovenskih TV hišah. Saj kar poskakujejo in tekmujejo v tem, kdo bo dnevne novice predstavil bolj dramatično in katastrofalno. Mlade lušne punce, pa tako kritične v glasu v prav vsaki novici, ki jo senzacionalistično predstavijo svetu. Kje je ostala zmernost, hladna glava, juha, ki se ne poje tako vroča? Res nihče ne pomisli, da ima ta medijska vojna neznosen vpliv na prebivalstvo? Na naše in vaše otroke, ki bodo morali kmalu sami v svet s tem kar so slišali in videli. Pa ne gre pozabiti na vse labilne gledalce, ki jih vaše poročanje duševno spravi preko roba in nato o prav njih poročate, ko so pobili družino, ustrelili šefa, protestirali, demonstrirali ali si celo sami vzeli življenje.

In kje je predsednik Pahor, ki tako zagovarja pozitivni pogled na življenje? Že dolgo ga nisem videl ali slišal.

Gledam obraze politikov vladajoče stranke, ki so si izmislili tako nečloveške zakone in predpise, ki jih sedaj dnevno mečejo med ljudi in jih s tem siromašijo. Enostavno ne morem verjeti, da bi bili ti ljudje zlobni in mi želeli vzeti lastnino in ideale v katere verjamem. Izgledajo tako normalno, tako kot moji sosedi. Od kje jim ideja, da je potrebno vzemati svojim ljudem in jim nič dati? Pravice, lastnino. In jih potlačiti in sankcionirati, v kolikor se ne strinjajo z njimi. Danes so kaznovani prav ti, ki ustvarjajo, varčujejo, oblikujejo in delujejo.

Še nedolgo tega sem imel v glavi, kaj bi lahko sam naredil, da bi bilo tej državi boljše. Kaj lahko doprinesem, da bodo moji in drugi slovenski otroci imeli okolje, v katerem se bodo dobro počutili in bo okolje poskrbelo za okvirje v katerem bodo lahko rastli in živeli uspešno in zadovoljno življenje, ter na stara leta brezskrbno uživali zaslužen oddih, ter se končno posvetili svojim konjičkom. Imel sem tudi v glavi, da nekoč, ko bom lahko imel več časa, da se bom tudi sam politično aktiviral in konkretno sodeloval. A po vsem tem času in dogodkih se več v tem ne vidim. Nočem postati parlamentarec Jani, Dragan, Jerko, Barbara, Ljudmila, Melita, Janez, Alenka, Aljoša, Jožef, Mitja, Peter, Saša ali kdo drug od obrazov, od katerih ljudje pričakujejo dobro, ne pa sloj na drugi strani. Proti meni, proti mojemu načinu življenja. Na eni strani človek, na drugi država. Kaj ne bi morali biti ljudje država?

Danes je dan, ko sem tudi uradno izvedel, da lahko zaprosim za nemško državljanstvo. V dobo minimalnih let življenja v državi mi štejejo leta, ki sem jih od rojstva pa do selitve v Slovenijo – tedanjo Jugoslavijo preživel v Nemčiji, ter dodatno zadnja 3 leta.

Potreben bo preizkus nemškega jezika nivoja B1, opravljen tečaj in izpit iz integracije (poznavanje ustroja in delovanja države), nekaj dokumentov o stanu in prijavi bivališča, o zaposlitvi in nemškem pokojninskem skladu. Stroškov kakih 500 EUR in 3-6 mesecev časa.

Pass-001

Nisem si še čisto na jasnem, kaj naj storim. Enkrat sem že zapisal, je državljanstvo papir ali pripadnost?  Je sprememba državljanstva znak upora in nestrinjanja s trenutnim stanjem ali mi je ta država postala tako tuja, da se več ne čutim del nje in sem našel / se vrnil v državo, ki mi je bliže, bolj moja in me bolje tretira?

Morda je za nekoga vseeno, kateri potni list ima v žepu in pod katero zastavo hodi po življenski poti. A sam gledam na to tudi drugače. Državljanstva pač ne menjaš vsak dan. Za to so prijave in spremembe bivališča, Državljanstvo je nekaj več. Je tista vez, ki te povezuje z neko pripadnostjo prednikov in okolja. A slovensko okolje dela prav v popolnosti vse, da bi se ta vez pretrgala.

Na drugi strani pa je Nemčija. Dežela mojega rojstva, zgodnjega otroštva in sedanjosti. Vmes sem tudi izgubil sled in povezanost. In tako je bila ena od držav, v katerih sem se občasno mudil. Ja, seveda mi je bila bliže, kot kaka druga država, a nekako vseeno le daleč. In prav Nemčija mi je sedaj uspela zopet zagotoviti okvir ustvarjalnosti in uspeha. In predvsem pozitivnega razmišljanje, ter okolje, ki mu je mar.

Okolje stimulira, daje neko osnovo za zadovoljstvo in za ustvarjanje. Daje tudi konstanto in visoko spoštuje delavnost, podjetništvo, lastnino. Motivira pri dobrodelnosti in ima enostavno neko kulturo in družbeni konsenz, ki mi odgovarja. Ne rečem, so tudi negativnosti, a so te v manjšini, so v taki obliki in v takem dojemanju, da se na tem dela in je nekako pod kontrolo. Javna uprava, policija in sodstvo nekako izžarevajo zaupanje in predvsem delujejo.

Torej kaj mi je storiti? Kaj bodo porekli znanci in prijatelji, ter nenazadnje družina? Se jih to sploh tiče? S tem vprašanjem se bom očitno ukvarjal bolj intenzivno kot doslej. In obrazci so na mizi pred menoj…

Image4m


Prvi del opisa lahko najdete tukaj.

Po oddaji davčne napovedi v Nemčiji, sem si kot vsako leto priskrbel potrdilo, da sem nemški davčni rezident (Ansässigkeitsbescheinigung) in le to posredoval skupaj z vprašalnikom na slovenski DURS. To je potrebno namreč urejati vsako leto, v kolikor želite prejeti odločbo, da ste slovenski davčni nerezident. Potrebno je namreč vedeti, da Slovenija namreč v primeru, da tega ne storite, želi poseči v vaš žep in vas za razliko med davkom plačanim v Nemčiji in davkom, ki bi bil odmerjen po slovenski metriki dodatno obdavčiti, pa čeprav prihajate le sem ter tja na obisk ali pa tudi to ne.  Zahtevek za ugotavljanje davčne rezidentnosti je potrebno vlagati vsako leto posebej (ni mi še uspelo izvedeti, kdaj tega več ne bo potrebno) in letos sem ugotovil, da je očitno tolmačenje vašega statusa popolnoma prepuščeno referentu na DURS, saj sem ob nespremenjenih okoliščinah letos dobil drugačne informacije kot prejšnja leta.

In tako sem konec maja 2013 končno prejel odgovor davčne uprave Republike Slovenije

Ne morem verjeti, ali pač. Pa saj sem v bistvu pričakoval. Glede na slabe izkušnje od mojega klica na Davčno upravo, ko sem dobil z zlonamernim glasom informacije o mojem povpraševanju v vezi ponovnega postopka določanja davčnega rezidentskega statusa za leto 2013.

Torej, DURS mi je poslal po 2 mesecih odločbo, v kateri so mi določili slovensko davčno rezidentstvo?!?. Seveda sem takoj napisal ugovor in obenem pritožbo čez postopek.

Naj pojasnim.

Za tiste, ki me iz mojega bloga še ne poznate, sem Slovenijo zapustil konec leta 2010 in se odpravil v Nemčijo.

Za leto 2011 in 2012 je DURS izdal odločbo, da sem davčni nerezident Republike Slovenije in tako v popolnosti davčni rezident Republike Nemcije. Za leto 2013 na podlagi identičnega stanja pa ne. Le kako je to mogoče? Zakon se ni spremenil, moje življenje tudi ne. Ali je mogoče, da se na DURS tolmači zakon »prosto po Prešernu«, torej v popolni svobodi davčnega uradnika, ki obravnava vlogo? Očitno da.

Dodatno k temu pa moram povedati še naslednje. Ne samo, da se moje življenje ni spremenilo v ničemer, kar bi me dodatno vezalo na plačevanje davkov v Sloveniji. Še več – sedaj imam celo odjavljeno stalno prebivališče.

V Sloveniji nisem in ne bom prisoten skupaj več kot 183 dni v letu 2013, kakor tudi nisem bil leta 2012 in 2011, ko sta mi bili izdani odločbi o nerezidentnosti na popolnoma identičnih podatkih kot sedaj. No, razen tega nimam niti stalnega bivališča več v Sloveniji. V Slovenijo se tudi nimam namena vračati.

Slovensko vozniško dovoljenje je pravno veljaven dokument v Nemčiji in ga ni potrebno zamenjati. Ob poskusu zamenjave sem to prejel tudi potrjeno s strani nemškega urada in za to ne obstaja prav nobenega razloga, da bi to moral storiti.

Slovenski potni list imam, ker mi ni bilo v nobenem trenutku in komunikaciji z slovenskimi upravnimi organi rečeno, da bi se moral zaradi davčnega statusa odpovedati slovenskemu državljanstvu. V kolikor je to potrebno, prosim za ustrezno pravno podlago, ki bo osnova za pridobitev drugega državljanstva.

Navedba v obrazložitvi, da sem ostal vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji je neresnična. Z nastopom zaposlitve v Nemčiji sem pokojninsko in invalidsko zavarovan izključno v Nemčiji. Predpostavljam pa, da moja pretekla vplačila v pokojninska in invalidska zavarovanja v času moje zaposlitve v Sloveniji ostajajo nedotakljiva do takrat, ko bo nastopila pravica uživanja mojih že vplačanih sredstev iz preteklosti. Tako vsaj upam.

Nedopustno je, da si DURS tolmači pravno podlago v teh treh letih različno in da manipulira z ljudmi, kakor jih je volja v odvisnosti od presoje posameznika  in da si poskuša prilaščati davke od ljudi, ki so se tudi zaradi nevzdržnih razmer v Sloveniji izpostavili rizikom in težavam odhoda v tujino, ter bili prisiljeni se odpovedati vsakdanjem stiku z družino.  Še enkrat poudarjam, da plačujem in bom plačeval vse davke izključno državi v kateri običajno živim in delam. In to je sedaj Republika Nemčija v kateri sem rojen, sem obiskoval šolo in imam tukaj vso svojo osebno lastnino in tako osebni  in ekonomski interes. Slovenija mora doumeti, da ne more nespremenjeno pobirati davke od ljudi, ki jih ni več v Slovenji.

Kakšna je to logika?

-živiš v Sloveniji – plačuješ davke Sloveniji,

-ne živiš v Sloveniji – plačuješ davke Sloveniji

S svojim svojimi odločitvami in dejanji DURS na ta način predstavlja obraz Slovenije v tujini. Če želijo s svojimi spreminjajočimi odločitvami doseči, da se morajo prav vsi slovenski rojaki v tujini odpovedati slovenskemu državljanstvu, potem naj to tudi pravno jasno povedo. Ne pa, da manipulirajo s pravno osnovo na način, ki v nas vzbuja občutke, da Slovenija neupravičeno posega v žepe Slovencev, ki so zbrali toliko motivacije in moči, da smo se podali na novo samostojno  pot in nismo čakali v zapečku, kdo bo za nas poskbel in nam dal vsakdanji kruh.

Sram jih je lahko, da uporabljajo za zagovor njihove odločitve člane moje družine, saj je naš način življenja zahteva fizično ločenost in smo že zaradi tega prikrajšani v našem življenju. Razlika med Slovenijo in Nemčijo se pokaže tako tudi v tem, da je Nemčija solidarna in razumevajoča tudi do tega, med tem ko se DURS predstavlja kot inštitucija obiranja ljudi ne glede na nič. To mi je bilo jasno že iz telefonskega razgovora letos v začetku leta.

Po dobrem mesecu in pol sem dobil informacijo, da je DURS prepustil sedaj zadevo organu II. Stopnje, to je Ministrstvu za finance, ki naj bi odločal o moji pritožbi. Od tega je sedaj tudi že več kot 3 mesece, o odgovoru ne duha ne sluha. Od vložitve Pritožbe pa je minilo že skoraj 5 mesecev.

Kopijo pritožbe nameravam poslati tudi na Predsednika Republike Slovenije, ter inštitucij, ki se ukvarjajo s Slovenci po svetu, saj ne morem verjeti, da se soočam s tako mačehovskim odnosom države, za katero sem do leta 2011 izpolnjeval vse zahteve, plačeval davke v polnem obsegu, sodeloval v osamosvojitveni vojni leta 1991, deloval kot prostovoljec, v svojem življenju in delu predstavljal Slovenijo kot deželo z visoko pravično družbo.

Rojen sem v Nemčiji, starša sta slovenca. Obdobja svojega življenja sem živel v obeh državah, navijam tako za nemške športnike, kakor tudi ponosno navijam za Slovence, sploh v teh dnevih evropskega košarkarskega prvenstva in prijateljem opisujem lepote obeh držav. Volil sem v obeh državah. Morda ekstremno, a žal mi na momente v misel pride vprašanje, zakaj sploh še imeti slovensko državljanstvo po tako negativnih izkušnjah? Ali pomeni biti Nemec/Slovenec, da imaš tudi ustrezen papir ali zadostuje, da se enostavno tako počutiš…


V preteklih dneh se je Slovenija odločila, da bo zbrala potrebni denar za funkcioniranje državnega aparata s povišanjem davkov in raznih prispevkov.

Na prvi pogled, bi bilo to edino smiselno, saj je potrebno denar nabrati takoj in ne preko nekih strateških usmeritev, ki bi obrodila sadove v bližnji prihodnosti. Časa ni, zatorej je potrebno rešiti, kar se rešiti da pač tudi na tak način. Ok, razumem. Povišanje za 1% oz 2% na oko tudi ne izgleda veliko (če ravno ne kupuješ stanovanja), a zakaj se potem banke tako branijo dvigniti obrestne mere za take odstotke? Ker je 1%-2% dvig profitabilnosti na finančnih trgih brez izjemno povečanega rizika nemogoč!

A vendarle bi se veljalo postaviti v obratno pozicijo, saj ima ukrep, še posebej v tem času, po mojem izjemen vpliv na prihodnjost Slovenije. Naj na tem mestu poudarim, da gre za prosto osebno razmišljanje, ki ga pač tukaj zapisujem.

Izhodišče za razmišljanje je:

  • Svetovna gospodarska kriza je dodobro uničila slovensko gospodarstvo, ki si je komaj opomoglo po izgubi primarnega trga Jugoslavije v začetku devedesetih let
  • Le malo slovenskih podjetij je v tem času zgradilo visoko cenjeno blagovno znamko ali monopolni produkt, ki bi kljuboval recesiji in nižanju svetovne kupne moči
  • Več kot očitno je,  da je večina slovenskih podjetij usmerjena na domači trg, morda nekaj v bližnji trge srednje in vzhodne evrope, slovenskih globalnih podjetij pa v glavnem ni
  • Gospodarski kriminal je s pomočjo podkupovanja politikov in odločevalcev ukradel večino slovenskega dobroimetja v obliki lastništev, virev financiranja, nepremičnin in pogodb, ki so prinašale podjetjem prihodek
  • Sodišča v vseh teh letih niso uspela zagotoviti zaupanja v pravno državo, zaupanja v organe pregona in sodstva je na izjemno nizkem nivoju, ljudje vidijo, da se zločin »izplača«
  • Politika je zapravila spoštovanje ljudi do vodenja države in predstavlja pri večini skupino skupino izbrancev, ki skrbijo le za lastne interese, tudi na nezakonit in nemoralen način na račun prebivalcev
  • Razdor med javnim in privatnim sektorjem še nikoli ni bil tako močan, Slovenija je država dveh skupin ljudi
  • Zadnjih nekaj let se slovenci izseljujemo in iščemo poklicni in osebni uspeh v tujini, saj doma za to ni priložnosti, pa tudi v bližnji prihodnjosti ni upanja na preobrat
  • Slovenija je izgubila v zadnjih letih na podobi in samopodobi in v mednarodnem gospodarskem, finančnem in političem trgu ne predstavlja omembe vrednega igralca
  • Tudi zadnja – sedanja vodstvena garnitura ni popolnoma legitimna, saj so akterji »okuženi« s prejšnjih političnih opcij ali soudeleženi pri gospodarskem kriminalu ali vsaj sumu
  • Svetovne rating agencije so nas na podlagi njihovih meril uvrstila med visoko rizične države, ki se jih investicije tako že v bazi izogibajo
  • Država je na robu bankrota
  • Visoka brezposelnost, ljudje so že sedaj finančno kolabirali in se zadolžujejo za refinanciranje svojih dolgov

Morda bi zaenkrat ostal pri teh izhodiščih. Stanje ni ravno bleščeče. In spopasti se z vsem tem tudi ni ravno dobra popotnica za ohranjanje hladne glave.

Torej, kako iz tega »sranja« ven. In ne gre pozabiti, da ne gre samo za finance/gospodarstvo. Gre za mnogo več. Gre za dostojanstvo, moralo, motivacijo, upanje, patriotizem, razlog zakaj se boriti, za kaj se zavzemati. Ne gre samo za nas, gre za prihodnje rodove, za smisel obstoja in življenja v določenem okolju.

In sedaj pride dvig DDV.

Če se velja malce spomniti nazaj, ko sem se učil teorij o delovanju trga, bi veljalo izhajati iz dejstva, da  trg po definiciji deluje sam. Z regulativnimi ukrepi vplivamo na ravnotežje med ponudbo in povpraševanjem in trg se odzove. In ker nismo več v zaprti državi, velja preprosto človeško pravilo, da bomo kupovali tam, kjer je razmerje med ceno in koristjo (Benefit – Cost Ratio) bolj primerno.

Pogled je tukaj sedaj usmerjen na dve področji.

Domači trg – Glede na to, da je Slovenija majhna in da so meje blizu, je verjetnost uporabe sosednjih trgov mnogo lažja (cenejša), kot če bi morali nameniti visoke stroške transporta. Poleg tega je Slovenija prepredena z ideologijo preprodaje blage. Le malo blaga se dejansko proizvede tukaj, tuje pa se preprodaja po mnogih rokah in vsak zaračuna svoje marže. Glede na to, da so cene blaga v Slovenij že pred dvigom DDV bile za mnoge artikle višje kot v sosednjih državah, lahko zelo hitro pridemo do zaključka, da bo dvig DDV pomenil še večji odliv kapitala v tujino. To ima posledično 2 neposredna vpliva:

  • Domačim podjetjem usihajo prihodki in s tem morda tudi finančna ustreznost, ki ima za posledico varčevanje, neinvestiranje ali celo zaprtje podjetja in tako doprinese k brezposelnosti, ki neposredno bremeni državni proračun
  • Manj pobranih davkov – manj DDV-ja zaradi nižje potrošnje, manj davka na dobiček podjetij, manj dohodnine,  davka na promet z nepremičninami in davka na motorna vozila, saj se prihodki zaposlenih nižajo, manj davka na obresti, saj se varčevanje niža, itd.
  • V kolikor je zaradi tovrstnih spremenjenih razmer na trgu povzročen moment, ko je trgovec prisiljen prodati blago z izgubo (stečaj, blaga ni možno prodati po novi skupni ceni, ipd. Le to pomeni, da je razlika med vstopnim in izhodnim DDV negativna in ta razlika se trgovcu povrne iz proračuna

Za del davčne izgube Slovenije se povečuje davčni dohodek sosednjim državam.

Ali torej pri dvigu DDV-ja velja v Sloveniji izhodišče ali teorija, da Slovenci zaradi višjih cen ne bodo kupovali še več v tujini? V to bi močno dvomil!

Zanimivo pa mi je, da opažam, da pogosto naletim na komentarje, ki obtožujejo trgovce, da manipulirajo cene. Pa saj so privatna podjetja s ciljem ustvarjanja dobička. Če cena ni sprejemljiva, se ima kupec pravico odločiti, da poišče alternativo ali nakupa ne opravi. Povsem pa so po mojem mnenju upravičeni  komentarji, ki so usmerjeni na monopolne situacije, kot so odvoz smeti, vodovod, ipd.

Tuji trg oz. izvoz – Mislim, da se že sedaj nismo mogli kititi s prav visoko atraktivnostjo Slovenije v svetu. Še posebej ne v smislu tujih investicij, ki smo jim leta in leta uspešno metali polena pod noge. Prav tako smo učinkovito preprečevali tuje lastništvo, tuj vpliv in inteligenco in s tem izkoriščanje stoletij kapitalističnih izkušenj. In verjamem, da niso prav vsa zlonamerna. Turizem smo zavozili preko vseh mer, tako da večino tujcev ne ve niti, da ima tudi Slovenija morje. Poleg tega je Slovenija že od vedno veljala za davčno neatraktivno deželo. Tako dvig DDV prav gotovo ne pripomore k popravku te slike in neumno bi si bilo obetati, da obstoječi tujci, ki so kljub navedeni infrastrukturi  vlagali in kupovali v Sloveniji ne bodo spremenili svoje obnašanje. Seveda na slabše za Slovenijo.

Tako iz opisanega razumem, da gre pri tem ukrepu za prenos kapitala iz levega v desni žep, pri tej transakciji pa bo nekaj kapitala odšlo v tujino.

Menim, da bi morala biti strategija prav obratna in da bi bilo potrebno maksimalno razbremeniti domače gospodarstvo in porabo in narediti vse, da bi Slovenija končno enkrat postala atraktivna in zanimiva za tuj kapital, za izvoz. Menim, da je prav v tem rešitev, da pa vodilni v Sloveniji to tudi vedo, a je ta naloga mnogo težja, kot pa enostavno vzeti iz žepa domačina, ki ne bo pobegnil nikamor ali pa nima alternative.

Če k temu sedaj priklopim obdavčitev nepremičnin na način, kot je bil predstavljen v dnevnem časopisju, pridem do enostavnega rezultata. Prodati nepremičnino in se odseliti iz Slovenije. Ker pa to seveda ni za vse opcija, bodo tisti, ki bodo ostali, morali vse breme političnih odločitev sprejeti na sebe.

Ne gre pozabiti, da je za za mnoge dom edino imetje, ki ga še ima. Po večini je financiran iz kreditov, ki je ob izgubi rednega dohodka nenadoma v nevarnosti izgube. Vsako dodatno finančno breme bo le pospešilo cikel nezmožnosti plačevanja obveznosti, ter posledično izgube lastnega doma. To vodi v prisilno prodajo nepremičnin na trgu, ki je že ob trenutni ponudbi nelikviden in nesposoben nakupa. To nato pomeni drastičen padec cen, ko prodajalec enostavno ne bo tega koraka niti več naredil. V kolikor ga bo v ta korak prisilil upnik ali sodišče, se bo dolžnik temu upiral z vsemi sredstvi. Preostanejo torej zaporne kazni, nasilne razlastitve in deložacije, ter državljanska nepokorščina. Skratka kaos.

Kaj pa obratno?

Znižanje davkov. Torej blago se bo pocenilo. In če ostanemo pri predpostavki, da bodo trgovci še vedno obdržali nivo marže na svojem nivoju, posledično ne izgubljajo. Ker je artikel cenejši, se predpostavlja, da se ga bo prodalo več. Ta postavka je sicer vprašljiva in odvisna od reakcije kupcev na znižanje in stopnje konkurenčnosti. Na enoto artikla bi bil pobrani davek nižji, a glede na povečano prodajo se ga bi morali gledano v totalu nabrati več. V eni od študij je bil opazovan vpliv na spremembe cen na različne artikle in posledično ugotavljanje vpliva na povečanje prodaje in vpliv na zaposlovanje. Najmanjšni vpliv je zaznati pri hrani, saj se je ob pocenitvi za 1% povečala prodaja le za 0,5%. To je logično, saj več kot pojesti le ne gre. Preostali prihranek pa se odlije v manj osnovne artikle, zelo rado tudi v luksuzne. V primeru znižanja cen manj osnovnih produktov kot so potovanja, knjige ali elektronske naprave pa je vpliv na povečanje prodaje in zaposlovanja mnogo večji.

Prav tako se potem postavlja vprašanje, ali lahko z znižanjem davka povečamo aktraktivnost blaga za tujce? Za to bi moral narediti analizo, a vendarle bi bilo logično, da bi s tem vsaj zmanjšali odliv v tujino.

Velika nevarnost obstaja, da trgovci znižanje davka ne prenesejo na končnega kupca, temveč povečajo svoje marže – »leading to a passthrough that is less than full«. Ponavadi se to dogaja podjetjem v monopolnem položaju, S tem se trenutna  situacija ne spremeni. Trgovec bo imel sicer višjo maržo, a še vedno nižjo kupno moč. Ali bo to vzdržno? Na to bo odgovoril trg sam.

Glede tega sem si pogledal študijo Copenhagen Economics na to temo iz leta 2007, ki ugotavlja, da se konkurenčni trg odzove z zamikom in po nekem času dejansko reflektira znižanje tudi na končni ceni artikla – »there will be a strong tendency towards full pass-through.«.

Zadnjo besedo morajo povedati analitiki, ekonomisti, torej prav tisti, za katere se vseskozi govori, da so brezposelni in ne obstaja skoraj nobenega interesa na srednjih šolah. Oni morajo izračunati, katera so prava razmerja, ki bodo ob modeliranju poslovanja in oblikovanju cen povzročila pozitivno bilanco. Prav tako bi morali jasno obrazložiti, zakaj je odločitev višanja DDV boljša od nižanja.

Seveda sem tudi prepričan, da nam evropa ne bo dovolila kar tako svobodno oblikovati konkurenčnost našega trga. In tako se bo potrebno tudi postaviti v bran lastnim interesom, tudi za ceno sporov, ki jih bodo morali urejati slovenski pravniki. Morali se bomo upreti, ker nimamo prav nobene konkurenčne prednosti , bogata zemeljska nahajališča ali statusa, kot ga imajo države, s katerimi so nas enačili (Švica, Luxemburg, Liechtenstein,…).

Evropska direktiva 2006/112/EC, ki se nanaša na DDV ima za osnovo:

  • Dobava blaga in storitev je normalno obdavčena s standardno stopnjo DDV – minimalno 15%
  • Države lahko uporabljajo eno do dve znižani stopnji DDV – vendar ne nižje od 5% za določene vrste blaga in storitev

Države pa so v času pridruževanja EU dogovorile in pridobile posebne pravice, ki odstopajo od zgoraj opisanega. Žal Slovenije ni med njimi.

Pri pregledu primerjav mi pade v oči, da ima Slovenija za kolesa 8,5% stopnjo DDV (po starem), a kljub temu so kolesa v Sloveniji precej dražja kot naprimer v Nemčiji?!

Za ugotovitev, kaj bi Slovenijo naredilo bolj atraktivno ni potrebno odkrivati tople vode. Bloombergovi parametri so:

  • Vključenost države  v ekonomske trge
  • Višina stroškov zagona poslovanja
  • Stroški dela in materiala
  • Transportni stroški
  • Stroški neopredmetenih postavk (korupcija, lastninske pravice, administrativne ovire)
  • Velikost in moč lokalnega trg

In na koncu ne gre pozabiti, da je posledica boljše atraktivnosti tudi izboljšana samopodoba, motivacija osebne in poklicne rasti, ter tako tudi sožitje med ljudmi.

Torej, za mene je smer jasna. Davki dol, absolutno NE gor! In za izračunano navidezno izgubo na račun znižanja DDV vzeti pri prometu s tobakom, alkoholu, sladkarijah, dragih avtomobilih, plovilih in letalih, krznu, prometu z umetninami in nakitom, nenujnim lepotnim posegom, luksuzni artikli. Vsaj za nekaj časa.


Zelo sem bil vesel, da sem se lahko službeno mudil v Sloveniji.

Tako sem imel spet priložnost zadihati Ljubljanski zrak in začutiti utrip mesta. A vtisi so mešani, prav tako občutki. Kakor sem bil vesel domače zemlje in pogleda na gore, lahko rečem, da sem občutil več »oblačnega« kot »sončnega«. Slovenija se stara, spreminja, to je močno čutiti. Tudi ljudje. Čutiti je zaprtost, zmedenost, neko težko temno pregrinjalo je pokrilo deželo in preveč je takih, ki nima več moči zlesti izpod te teže. Tudi nekaj prekrasnih sončnih utrinkov ni bistveno spremenilo tega, kar sem videl in začutil. Še največ sreče je bilo čutiti v glasu prijateljice, mlade mamice, kjer je njen mali kosmos vse in še več.

Mestno središče nekako izgublja dušo. Stavbe in infrastruktura počasi propadajo. Najti je sicer še vedno nekaj turistov, a nekako ne vidim mladine, ki bi s svojo brezskrbnostjo, življenskim optimizmom in mladostnim veseljem polnilo ulice. Vsak je za sebe, vsak samo poskuša preživeti. Nekateri se hudujejo nad politiki, nekateri nad posamezniki, ki so »ugrabili« našo deželo. Nekaterim je vseeno in ne razmišljajo o jutrišnjem dnevu. Veliko jih brez cilja in motiva tava. Opazim jih.

Veliko jih je talcev. Talcev dolgov, ki jih v tem življenju ne bodo poplačali. Nekatere skrbi, da bodo te dolgove odplačevali še njihovi potomci, veliko o potomcih sploh ne razmišlja, saj preživijo komaj sebe. Nihče ni varen. Kot javni uslužbenec si zaznamovan, da si neka pijavka, ki se zažira v davkoplačevalskega lonček. A naj vam povem, da sem imel priložnost izkusiti recimo storitev na Upravni enoti v bivši Tobačni. Punce, odlično. Vse je klapalo. Hitro, natančno, brez napake. Popolnoma jasno in prijazno.

Mladi podjetniki se borijo za posel. Velikokrat se jih postavlja v položaj, kjer nastopi nedovoljen način poslovanja. Taka je ratala poslovna praksa. Nikomur ne gre zaupati, čakajo na plačila, da bodo lahko poplačali svoje dolgove. In da se ne znajdejo na sramotilnem stebru davčne uprave. Berem, da je mnogim dolžno državno podjetje ali državna uprava. V kolikor je tako, je to slika situacije v kateri se je Slovenija znašla. Potrebno bo veliko dobre volje, veliko časa in veliko posameznikov, ki bodo za slabo plačilo, nepriljubljenost v javnosti in pod neprestanim nadzorom medijev zadevo spremenili.

Mnogo mladih podjetnikov je investiralo celotno svoje in dosegljivo tuje imetje, svoj čas in voljo, da bi izpolnili svoje sanje o uspešnem prodoru na ekonomske trge, kjer bodo s svojo zamislijo pokazali svetu in ta jih bo poplačal. Srečal sem se s kar nekaj posamezniki, ki so se odločili, da si bodo svojo pot tlakovali sami. Imajo dobre zamisli, a le peščica se jih bo prebila. Potrebno je mnogo dela in entuzijazma, da beseda meso postane. In zato velja brcati naprej in potrebno bo brcati mnogo mnogo več, kot dosedaj.

Velika podjetja ena za drugim propadajo. Veliki šefi sedijo na zatožnih klopeh, nihče ni čist. Četudi je, se sumu ne more izogniti. Razlike so prevelike, da bi jim navaden človek odpustil, da so imeli priložnost sebe spraviti na nek višji standard in to ne glede na stanje svojih zaposlenih, ljudi, ki so to pozicijo omogočali. Naveličal sem se brati o teh podjetjih in njihovih obrazih. Želim si brati o uspešnih podjetjih, nekaj jih je sigurno ostalo. Pa ne o Gazelah, ki jih jutri več ni in so dosegla svoj uspeh s sistemom hire & fire, pač pa o podjetjih z dolgo tradicijo, jasno in trdno vizijo in dolgoletnim vodstvom.

In po vseh velikih besedah in naslovnicah se Audiji še vedno vozijo. Brezskrbno. Nad množico. In na ta način razglašajo – »odpustite nam, kakor mi odpuščamo svoje…ljudi… ».

Slovenski vozni park je še vedno kar na nivoju. Morda gre opaziti, da je prometa nekaj manj, a so avtomobili v povprečju precej svežega letnika. Sovozači in javni promet sta skoraj zagotovo nekaj pridobila. A kljub temu sem opazil, da slovenci še vedno dajo na avto več kot na sebe. Mestni promet sem tudi sam izkusil. Moram priznati, da je želja po avtu naraščala premosorazmerno z časom prebitim na poti v mestu. Veselil sem se poti, ki sem jih lahko storil peš. Saj ne, da bi bili avtobusi slabi. A nekako je vse trajalo in trajalo in v kolikor ti tak prevoz ni na dnevnem redu, se počutiš kot vreča krompirja, ki te šofer prevaža. Sprašujem se, kolikokrat se šoferji sami vozijo v zadnjem delu avtobusa. In nekega dne sem porabil za pot iz Kodeljevega do Šentvida 45 minut in to na poti brez prometnih zamaškov. Verjetno sem že razvajen s podzemnimi, a vseeno.

Sistem plačila s kartico Urbana se mi zdi odličen. Za prestopače ali poti, ki so hitro zaključene se je prevoz tudi pocenil, pa tudi konec je neprestanega iskanja drobiža po žepih. Malce nerodno je za turiste, ki ne morejo kupiti posamezne vožnje in morajo kupiti kartico. In to za eno, dve vožnje ni ravno praktično. Slišal sem pripombo, pa naj se peljejo s taksijem. Poleg tega, da je cenovno neprimerljivo, je tudi posebna priložnost spoznati mesto in njegove prebivalce tudi iz te perspektive. Tako se tudi sam tega ne želim odreči.

Sta pa mi ostali dve stvari v glavi v povezavi avtobusnim prevozom po Ljubljani. Neko jutro, sta na postaji Tivoli vstopili dve mladi dekleti, ki sta se očitno vračali iz treninga proti Šiški. Avtobus je odpeljal in na postaji pri Celovških dvorih sta ti dekleti želeli izstopiti. Pa se vrata niso odprla in dekleti sta pomahali in opozorili šoferja na vrata. A jima je ta zabrusil, da ena od njih ni plačala vozovnice. Več kot očitno v stiski se mu je ena od mladenk opravičila, češ, da je pozabila mesečno doma. A šofer je nekaj momljal pri sebi in odpeljal naprej. Dekleti je zagrabila panika, ostali potniki pa smo morali opazovati to šoferjevo »maščevanje«. Dekleti sta uspeli na naslednji postaji izstopiti, saj je šofer moral odpreti vrata drugim potnikom. Sam se sprašujem, od kod šoferju pravica omejevanja svobode. Tehnično je šlo za ugrabitev in protipravni odvzem prostosti gibanja. Kako se je možno braniti kot potnik? Seveda ne zagovarjam »vožnjo na črno«, a za kaznovanje tega mora biti nek postopek in neka pooblaščena oseba. Da pa si šofer sam tako vzame pravico ukrepati, je neprimerno, neumno in prepričan sem, da tudi kaznivo. Gospod šofer – upam, da je bil ta izpad nekaj enkratnega, da ste se uspeli zamisliti o tem dogodku in da to ne boste prakticirali v prihodnje.

Druga zadeva, ki pa me je zmotila, pa so reklame ne avtobusih. Pravzaprav te nalepljene preko stekel vozil. Ko sem to omenil mojim prijateljem, se niso kaj strinjali, verjetno se tudi ne vozijo prav veliko z busi ali pa te težave nimajo. Skratka, ob sedenju pri oknu in gledanju ven sem doživljal izjemno neprijetno zamikanje vida v kolikor sem moral gledati čez okno, čez katero je z zunanje strani bila nalepljena reklama. Iz busa je potrebno gledati preko majhne mreže in očitno to mojim očem ne dene prav dobro, oz. je bilo nemogoče. Čudim se, da se še nihče ni pritožil čez to, morda pa se to dogaja le meni.

Venice

Po dobrih 20 letih sem tudi obiskal zopet Benetke za lep sobotni izlet. V Ljubljani vreme ni dalo uživati, zato smo pobegnili ven, proti morju. Ker je bil izlet spontan in ker sem imel s seboj 2 nadobudni pubertetnici, smo seveda morali zaviti tudi v shoping centre. Obiskali smo Palmanovo in nekako nisem prepoznal ničesar iz svojih spominov. Sicer prav velikokrat nismo bili v Italiji, a se takratnega časa le še nekako spomnim. Ker se mi je zdelo, da bo v Benetke težko priti z avtom, smo le tega pustili v parkirni hiši pri železniški postaji v Meštrah in se prav do Benetk zapeljali z vlakom. Izkazalo se je, da je bila to optimalna rešitev. Celodnevno parkiranje v parkirni hiši nas je stalo 12 EUR, vozovnica za vlak pa 1,3 EUR. Vožnja traja 10 minut, vlaki pa vozijo zelo pogosto, ocenil bi da v 15 minutnem taktu. Ko smo prispeli z vlakom v Benetke, smo prispeli prav v osrčje mesta. Takoj ob izhodu »padeš notri«. Prekrasno. Še vedno imajo nekaj tistega res posebnega. Veliko ljudi, veliko dogajanja in življenja in prekrasno vreme sta nam bila popotnica za potepanje po mestu. Vse lepo označeno, tako, da se je možno zelo enostavno znajti po mestu in uživati ob ogledu. In glej, očitno je mesto premagalo golobe, ki so takrat toliko škode napravili v mestu. Nekaj jih je še, a to je le kaplja tistega morja golobov, ki jih je bilo nekoč več kot ljudi.

Venice

Na povabilo sem se udeležil tudi predavanja, ki ga je organiziral Institut IFIMES (Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije) na tematiko »REPUBLIKA HRVAŠKA PRED VSTOPOM V EU«, ki ga je vodila bivše premierka hrvaške ga. Jadranka Kosor. Predavanje, ki se ga je udeležilo kar nekaj znanih političnih in kulturnih osebnosti ni bilo prav globoko, a kljub temu smo slušatelji dobili nekaj vpogleda v težave, ki jih je Hrvaška na svoji poti srečevala ob odpiranju in zapiranju posameznih poglavij pridružitvenega procesa. Postregla nam je tudi z nekaj trenutki, ki so jasno izkazovali življenje politika, njegovo neprestano zadovoljevanje hotenj in balanciranje med tisočimi zahtevami in željami. V Indiji sem srečal napis na vladnem poslopju, ki je govoril o tem, da je vladanje božje poslanstvo in strinjal bi se, da je za to potrebno biti le malce poseben človek. Ob tem sem se razveselil še prijatelja, ki ga nisem videl že od srednješolskih let. Sam se veselim Hrvaškega vstopa. Preveč je bilo v zadnjih 20 letih iskanja razlik in nagajanja. Naj se dvoboji odvijajo na nogometnem ali košarkarskem terenu v športnem duhu, med narodoma pa najdimo možnosti sodelovanja in sožitja, ki vsem prinaša dobro.

Sedaj sem zopet v mojem nemškem domu. Tukaj se počutim zelo dobro in vesel sem svojega okolja tukaj.

Ko sem odhajal v tujino, sem včasih kje začutil in prebral »Kar pojdite, kaj vas pa rabimo.«, ipd. Tokrat sem slišal le še »Le pojdi, tudi jaz bi če bi imel možnost«. Kaj nam je storiti, da bi se to spremenilo? Ljudje ne odhajajo zaradi denarja. Odhajajo zaradi občutka varnosti, občutka poštenosti in enakosti, občutka pozitivnosti in možnosti uspeti. Uspeti v smislu osebnega zadovoljstva, priznanja družbe in seveda ustrezne nagrade, ki dovoljuje človeka vredno življenje. Možnost obogateti je tu prav tako zanemarljiva, kot kjerkoli drugje in mehanizmi bogatenja so povsod enaki. Nekdo mora izgubiti. A upanje ostaja, na nek še lepši varen jutri. Za mene in moje otroke. Zato slovenskim voditeljem želim vse dobro, da bodo imeli moč in znanje, da popeljejo svoj narod v ta boljši jutri.


Ta teden sem preživel v Riesi v Nemčiji na svetovnem prvenstvu, kjer se so zbrali najboljši Show Dance plesalci, kar jih pod okriljem IDO svet premore. Naštel sem 31 držav, ki so na tem prvenstvu pomerili med seboj.

Seveda je bistveni razlog mojega zanimanja za ta šport dejstvo, da v njem tekmuje tudi moja hčerka. In ravno z njo sem v teh dneh doživel enega najlepših in čustveno nabitih dogodkov mojega življenja, saj so s svojo plesno formacijo postali svetovni prvaki. Z besedam pač enostavno ni mogoče opisati občutkov, ki so nas prevevali skozi kvalifikacije in nato nadaljnje kroge tekmovanja. Ves vložek vseh teh let je sedaj plesalcem poplačan, saj so dosegli vrh trenutne dosegljivosti v tem športu. Prepričan sem, da bo ta logika, ki so jo tekmovalci dali v svojem mladem življenju skozi, pustila pečat in vplivala na njihov življenski nazor.

Čestititke zmagoviti formaciji Slovenije – svetovnim prvakom »Menjava straže« (Change of guards) v koreografiji Matevž Česen (PK Bolero), obenem pa se zahvaljujem vsem nastopajočim, kot tudi organizatorju za izredno prireditev.

No, pa prav lepa hvala za družbo tudi ostalim staršem. Smo se imeli res luštno.

Nastop Menjave straže v kvalifikacijah:

Winners  dance:

Walk of Nations:

Podelitev medalj:

Slovenska himna:

Tistim pa, ki se še niste srečali s tem športom in imate radi kombinacijo umetnosti, lepote telesa in gibanje, začinjeno s tekmovalnostjo pa vabim, da obiščete Državno prvenstvo v Show Dance ki je ponavadi okoli maja ali junija in se sami prepričate o kakovosti in lepoti naših športnikov/umetnikov, ki našo državo zastopajo na tujih odrih.

Poročilo na 24ur.com 28.11.2011

Poročilo na Parada plesa 30.11.2011

Poročilo na Dancer’s ares 27.11.2011

Poročilo na Plesni zvezi Slovenije

Nastop na prireditvi Športnik leta 2011 v Cankarjevem domu (nastop pri 7:22 min) 21.12.2011

Rezultati

Fotografije iz prireditve:


Zaposleni niso strošek! Plačilo zaposlenemu predstavlja nadomestilo za soustvarjanje podjetja. Soustvarjanje se izkazuje v:

  • Opravljenem fizičnem delo
  • Opravljenem umskem delu
  • Predstavljanje in zastopanje podjetja navzven
  • Optimizaciji delovnih procesov
  • Komunikaciji in izobraževanju med zaposlenimi
  • Informiranju odločevalcev in lastnikov podjetja
  • Prednostni uporabi proizvodov in storitev podjetja (stranka)
  • Prodaji podjetja zunanjim strankam
  • Reklamiranje podjetja (ustno, materialno, nematerialno)
  • Navezovanju stikov in potencialnih prodajnih ali razvojnih priložnosti
  • Toleranci časa povezanih oseb/družin zaposlenega
  • Posrednih aktivnosti povezanih oseb v korist podjetja

Vse zgoraj navedeno loči zaposlenega od drugih resourcov kot so stroji in naprave, ki se jih tako rado enači z zaposlenimi. Prav tako zgoraj navedeno povzroči razliko v opravljanju zgoraj naštetih točk v primeru da podjetje glavnine svoje operacije nima v Sloveniji (kar ni generalno negativno).

Ker je podjetje soustvarjeno s svojimi zaposlenimi je nujno potrebno deliti ustvarjene dobičke z njimi, saj so do tega upravičeni po načelu pravičnosti.

Redno plačilo predstavlja nadomestilo za opravljeno delo v predpisanem času, ne pokriva pa vseh zgoraj navedenih funkcij. Dobiček podjetja predstavlja posledično rast, ki pa trenutno ne vodi v ekvivalentno rast zaposlenih, pač pa večinoma v rast podjetja (več zaposlenih, večanje produktnih zmogljivosti, večja prodaja,ipd) z edinim osnovnim motivom: »Lastniku povečati dobiček«. Nemalokrat se tovrstna rast izkaže kot »več dela z istimi resourci in za isto plačilo«.

Če dobiček izhaja samo iz kalkulacije razlike v ceni vloženega dela (ki ne zadošča za preživetje oz. normalno življenje zaposlenih) in prodajno ceno doseženo na trgu se to popolnoma jasno identificira kot IZKORIŠČANJE, ki pa je upam da v zakonu predvideno kot kaznivo dejanje.

Lastništvo podjetja s seboj nosi tudi odgovornosti, v konkretno navedenem primeru odgovornost za način ustvarjanja dobička. Zelo hiter laičen pogled v primeru, da zaposleni stavkajo, ker ne dobivajo nadomestila za opravljeno delo, oz. je to pod pragom preživetja, odločevalci ali lastniki pa se na srečanje z zaposlenimi pripelje z nadstandardnim vozilom nam kaže, da je družba že izdelala kastni sistem ki se prav v ničemer ne razlikuje od fevdalnega sistema srednjega veka, ko je kapital pomenil lastništvo nad življenji in dušami.

Ker je več kot očitno, da je cena dela glavni argument dobičkonosnosti, se je pojavil ukrep selitve proizvodne v države z nižjim stroškom dela. Ta inštrument sicer prinaša podjetju in državi v kateri to podjetje ima sedež maksimiziran dobiček in posledico davčni iztržek države, predstavlja pa posledično tudi umiranje poklicne identitete države, ter selitev izkoriščanja v t.i. »kolonialne države«. Z enako pravico, kot se dopušča selitev dela v »cenejše države« bi se potemtakem lahko tudi državni aparat selil v te iste države.

Predlagam da bi razmislili na ravni držav razvitega sveta, ki se v celoti ukvarja z identičnim problemom, da zaščiti svoj obstoj na način, da dopušča izvoz dela le v količini prodaje na področju teh držav kjer je proizvodnja preseljena. Na kratko povedano – v državah razvitega sveta je dovoljeno prodajati le tiste proizvode ali storitve, ki so bili izdelani oz. ustvarjeni v državah razvitega sveta. Minimalna cena enote dela pa je predpisana in mora zadostovati za normalno življenje, optimizacija dobička pa je posledica optimiziranja proizvodnje in razvoja, ne pa izkoriščanja delovne sile.

Pravzaprav pri tem govorimo o že obstoječem instrumentu zavarovanja lastnega trga – carine. Naj se uporabijo v taki meri, da se ne bo splačalo proizvajati na »kolonialnih trgih« za 1 USD na dan. Carino naj plača dobavitelj, saj prodajalec na področju razvitih držav dela za interes področja razvitih držav in ne za interes podjetja, ki ima interes izkoriščanja poceni delovne sile.

Posledično ocenjujem, da bi se prenesel stroške dela na prodajno ceno proizvoda, kar bi takoj povzročilo ločitev luksuznih izdelkov od normalnih. To bi uredilo tudi nekontrolirano trošenje in posledično finančne težave posameznikov.

Novost predstavlja tudi plačilni pogoj. Tako kot država zahteva plačilo davščin ob izdaji fakture, je zakonit plačilni rok za vse izdane fakture takoj. Seveda bodo banke ostale brez osnovnega produkta financiranja, vendar se ga tako in tako zadnje čase branijo. Tako predvidevamo da finančni lobi ne bo imel nič proti.

Položaj in okolje v katerem delujejo današnji lastniki in odločevalci (managerji) bi ustrezal v kolikor bi odgovarjali za nepravilne odločitve z lastnim imetjem. Temu pa trenutno ni tako. Le tako bi lahko upravičili višino plačil in ugodnosti, saj bi odločanje imelo konkretne finančne posledice v primeru nepravilnosti. Tako pa so visoka plačila popolnoma brezpredmetna če ne pogojujejo rezultatov. Kako lahko direktor podjetja, ki delavce pripelje na rob eksistence pride na srečanje z vozilom BMW serije 7 – vrednost cca. 100.000 EUR. Kdo je to vozilo kupil? Predvsem je vprašanje moralno – zakaj se direktor vozi v takem vozilu, ki si ga ni kupil sam? Je njegova zadnjica kaj drugačna od tistih ki se vozijo v razredu vozila do 20.000 EUR? Je vredna 5 krat več? Zakaj mu je lastnik to dal? Odgovor bi bil nemara, ker so taki običaji, ker je trg dela tak, da dober manager pogojuje tovrstno okolje, morda celo ker to direktor potrebuje, saj dela 16 ur na dan, od tega 8 ur preživi v vozilu? Odgovorov je verjetno precej. Vendar gledano iz vidika delovanja neke družbe, ki nima namena igranja igre Monopoly, kjer zmaga tisti, ki na koncu nima več konkurentov (zanimivo, da se igra ne konča ko zmagovalec poseduje vse (vsa zemljišča in ves denar), saj banke ne more kupiti:), pač pa kvalitetno, ustvarjalno delovanje neke družbe današnji model kapitalističnega delovanja ne vzdrži.

Torej kaj je potrebno. Morda bi rekel da je najprej potreben okvir delovanja, konsenz upravljalcev države ali področja razvitih držav, ki bi imele vrhovno vodilo spoštovanja človeške rase v celoti. Morda bodo prizadeti borci za pravice živali, vendar je danes potrebno najprej zavarovati pravice ljudi, še posebej tistih s katerimi se trenutno dela slabše kot z ogroženimi vrstami tigrov, rib, ptic, itd., kjer se namenja sredstva za rezervate, sredstva za ponovno vzpostavitev vrste.

Dokler obstajajo le ena lačna usta, en brezdomec, en človek, ki živi v pomanjkanju, toliko časa ni upravičen ne novoletni ognjemet, ne decembrska razsvetljava, ne ogrevan pločnik, ne službeni BMW 7! Dober vzgled in mikrookolje naj bodo mesta. Župani, opravljajte svoje delo. Ne zidajte si spomenikov in ne kupujte si politične glasove. Dvignite se iz odvisnosti kapitala, saj podjetja in zaposleni v vaših mestih prinašajo davke in dohodnine. Brez plačljivih duš mesto ne bo mesto.

In duše rade živijo v mestu, kjer je vodilo skrb za kruh in spoštovanje svojih meščanov.

Novoletni ognjemet, decembrska razsvetljava – da ko ne bo lačnih ust. Ogrevan pločnik – da, ko ne bo lačnih ust. Službeni BMW 7 – ne, če si ga niste kupili sami!

Morda pa gledam narobe

Morda bi moral razumeti zaposlene kot svoje sovražnike, nekoga ki mi želi škoditi, me obrati,…

Pa poglejmo ta vidik. Torej izhodišče je, da mi morajo služiti. Služenje se podrazumeva v tem da naredijo čim več za čim manjši vložek/beri strošek!

  • Torej 400 EUR plače za 8 ur
  • Prevoza na delo ne plačujem
  • Malico minimalno, oz. jim jo raje sam pripeljem, morda celo prodajam
  • Silim jih delati več kot 8 ur pod pretvezo da jih bom drugače odpustil
  • Govoril jim bom, da je kriza in da smo morali spustiti cene
  • Dolžniki ne plačujejo, torej tudi plače ne izplačam, bodo že počakali
  • Dokler jamrajo je še ok, ko začnejo stavkati jim pokažem zobe, nekaj jih odpustim, pa se bodo ohladili
  • Varnost pri delu – toliko da je zakonu zadoščeno ali še to ne
  • Plačilo prispevkov – zakaj, saj jih tudi država ne plačuje v svojih podjetjih
  • Najamem dobrega odvetnika, da mi sestavi »bullet proof« pogodbe

Ok, svoje sem uredil, nekaj podobnega uredim še z državo (inšpekcije, DURS, občina) ter s strankami. Glaven je EBIT, dobiček, skratka tisti indikator po katerem sem nagrajen. Pa naj stane kolikor hoče!

Ne vem, kaj naj rečem. Seveda sem tu pretiraval in vzel ekstremen primer, a če le en od navedenih ukrepov uporabljen, dobiček že ni več posledica uspešnega poslovnega modela, temveč IZKORIŠČANJE!