Posts Tagged ‘polmaraton’


Pozdravljeni,

Kar nekaj časa je zopet minilo od zadnjega posta. No, ni ravno tako. Verjetno ste opazili, da sem se vrgel v ekološko aktivnost, no bolj trenutek opozorila, kar bi nekako moralo biti v praksi in si predstavljam, da tega res ni težko upoštevati. Malce nam le mora biti mar, saj naš planet ni naša last, ampak okolje vseh živečih bitij, tistih, ki so svoje že odživeli in tistih, ki še prihajajo na vrsto.

Tako tukaj še enkrat pozivam, tudi če ste zavedni okoli tega, dajte si pogledat tale post moje iniciative H2O – ZAPRI PIPO -TAKOJ. Res je samo pozitivno.

Running Frankfurt Bridge

Zadnji vikend sem doživel res nekaj posebnega. Z Ranjanom sva odtekla najin drugi Lufthansin polmaraton. In kakšen tek je to bil. Že jutro je nekako bilo posebno. Tisti feeling, ko čutiš da je vse ok, da vse paše. Dobra volja, udobnost, vreme in pozitivna energija, ki je rasla v meni vse do prihoda do Eintrachtovega štadiona Commerzbank Arena. Navdušenje je z nama z Ranjanom delil tudi indijski konzul, ki je po ne vem kakem naključju prišel v stik z nama nekje konec novembra lani. In nekajkrat smo se dobili, pa v telovadnici srečali in tudi on je prišel z redno vadbo in veliko dobre volje in motivacije do nastopa na tej preiskušnji.

Z Ranjanom sva si zadala cilj, da odtečeva bolje kot sem tekel Ljubljanski polmaraton, torej okoli 2:06:00. In tako smo pričeli teči, in tekli z dokaj konstantnim tempom vse do 15 km. Glede na to, da sem se počutil res odlično in mi je tekaška ura dala vedeti dogajanje, sem nekako v glavi prišel do spoznanja »pa saj, če bo šlo takole naprej, nama uspe pod 2 urama«. In je šlo, Ranjan, je imel sicer nekaj malih težav, a z vzpodbudnimi besedami in malce pomoči je premagal »notranjega psa« in čez ciljno črto v stadionu sva prišla s časom 1:58:54.

Takoj sem vedel. To je to. To je ta občutek, zaradi česar tečem in telovadim in vlagam precej časa in volje v to. V ta občutek neizmernega ponosa na oddelano in napredek, ki je tako merljiv. In tako je padla takoj odločitev, da je čas za višjo stopnico – v ponedeljek se bom prijavil na Ljubljanski maraton. Yeah!

Frankfurt evening

Pomlad se bliža, motor se mi vsakič malce nasmehne, ko grem mimo njega v pralnico. Še malo, pa ga popeljem zopet na daljše sprehode, letos računam tudi do Berlina, Hamburga in v Belgijo.

Med tem pa sva z Asjo splanirala najin »pobeg/potep« v Španijo za prvomajske počitnice. Greva v Madrid in Barcelono. Noben od naju še ni bil tam, tako da se res veseliva dogodivščin. Nekoč sem imel idejo z motorjem obiskati Španijo, a nekako ni ratalo takrat. A takole oče/hči potep je le bolje.

Dogajanje v Nemčiji:1932193_10205674455483364_4160567453103402811_n

  • Nogomet – Eintracht je na odličnem 9. mestu. Spet smo ga osmodili na zadnjem gostovanju pri Kolnu, saj bi lahko z zmago prišli do mest, ki vodijo v evropske pokale. A zopet ni bil ta dan. 4:2 poraz kljub 2 goloma Alexandra Meierja (sedaj vodi na nemški lestvici strelcev; ob vsaki omembi njegovega imena štadion doda »Fussball Gott«).
  • Nogomet – fenomen Borussia Dortmund – Klub s spoštovanja vrednimi uspehi, odlično ekipo in karizmatičnim trenerjem, ter fanatičnimi privrženci se je po prvem delu prvenstva znašel na zadnjem mestu nemške Bundeslige. Še vedno pa so v Pokalnem prvenstvu in tudi Champions league. No, Ranjan je eden teh fanatičnih navdušencev, čeprav je bil v Dortmundu le enkrat v življenju. In skozi pogovor se je porodila ideja, da bo s svojo prepričanostjo v 10404209_10205674455523365_1459611751933225649_nvrnitev moštva na pota stare slave dal na mizo tudi svoj denar. In tako je kupil delnice edinega nemškega delničarskega kluba. Od takrat pa do sedaj je kakih 20% v plusu, saj je Dortmund res pokazal zobe in se je sedaj znašel tik za Eintrachtom.
  • Nogomet 2 – SP v Katarju bo izvedeno pozimi. Udarec za vse nogometne navdušence, ki se ne morejo sprijazniti z idejo ogleda tekem s kuhančkom v roki in z delitvijo mirnega božičnega duha in ekstremnega navijaškega navdušenja. Prihajajo tudi prve tožbe, saj so očitno bile že podpisane pogodbe za oraganizacijo »public viewing«, ki so v nemčiji najbolj priljubljen družabni dogodek. Sploh po norem uspehu Nemčije na zadnjem svetovnem prvenstvu.
  • Grexit – Nemci vse težje prenašajo medijske opazke in napade Grkov in predvsem njihovih politikov. Tudi sam moram na tem mestu tukaj jasno povedati, da povprečen nemec ni zabit Otto, ki mu ne bi bilo jasno, da se vse sedaj lomi na popolnoma povprečnih grkih, ki po večini niso odgovorni za nastalo situacijo in da europski birokrati brez kančka občutka izzsiljujejo za vsako odločitev grške državo. Vsem je jasno, da Grčija ne bo nikoli uspela vrniti dolgov, in da je »pumpanje« denarja v obliki novih kreditov nekomu v interesu – prav gotovo ne normalnemu prebivalstvu. Bolj bi verjetno prišla v poštev humanitarna pomoč, glede na današnje stanje.
  • Pegida – glede na to, da se je svet znašel v nekem mučnem obdobju, ko je razlika v blaginji ljudi postala enormna in je globalizacija dosegla raven, za katero bi pravzaprav moral obstajati svetovni red brez meja, je nezadovoljstvo do odločitev politike izkoristila tudi desničarska scena in gibanje Pegida izrabila za svoje namene. No, povprečni nemci, politika in cerkev so hitro pokazali, kaj si mislijo o izkoriščanju civilnih iniciativ v desničarsko politične namene in nekako je gibanje počasi umrlo. Voditelji so odstopili in javnost jih je izključila iz nadalnje javne igre. A ne gre pozabiti tukaj omeniti, da je gibanje v osnovi nastalo zaradi nasprotovanja prebivalstva predvsem v vzhodni nemčiji proti islamizaciji Nemčije. Mislim, da je bil dogodek sprožitve tega gibanja, ko so Salafisti v Wuppertalu pričeli z aktivnostmi »Šarija policije« in opozarjali mimoidoče, da ne živijo oz. ne izgledjo skladni z načeli Sharije – islamskih zapovedi. Odhodi radikalnih muslimanov v enote ISIS, atentat na uredništvo Charlie Hebdo v Parizu – vse skupaj je nemcem postalo preveč. In na to so s tem gibanjem verjetno želeli izraziti.
  • ISIS – iz medijev gre razbrati, da je kar okoli 650 nemških državljanov odšlo v ISIS – islamsko teroristični združbo, ki se samooklicuje za vojaško enoto v boju za ustanovitev Islamske države oz. kalifata. Pravzaprav tukaj nimam kaj povedati. ISIS predstavlja poosebljeno zlo, nemci so enotno proti, največ vprašanj pa se pojavlja, kako je mogoča taka radikalizacija znotraj nemčije v islamskih centrih in da obveščevalne službe niso mogle predvideti po dogodkih 11. Septembra takšnega organiziranega mobiliziranja verskih skrajnežev

10246572_10206307195661473_4530867587160239441_n

Nadaljevanje mojega življenja sedaj po več kot 4 letih v Nemčiji je še vedno navdušujoče. Veliko temu doda moj profesionalni del vsakdana, nekaj šport, kultura in družba, najbolj pa moji najbližji.

Slovenijo vidim le še od daleč sem pa tja vsake toliko časa. Vedno bolj oddaljena se mi zdi in vedno bolj tuja. No, neke stvari mi bodo ostale, in Ljubljanski zmaj bo vedno del mene:) Pa seveda tisti, ki so še ohranili stik z menoj. In to je to kar šteje – ljudje, to kar so, kar predstavljajo in za kaj živijo in stojijo.

Lepe pozdrave in želim vam, da živite svoje sanje.Ljubljanski zmaj - Ljubljana dragon


Pozdravljeni v tem toplem, a mokrem novembru 2014. Ravnokar sem se vrnil iz Slovenije, kjer sem preživel nekaj dni dopusta. Lepa dežela, ni kaj, a lepo se je tudi vrniti semkaj.

Kot je bilo predvideti, sem imel vse dneve zapolnjene in večino obiskov in opravkov sem opravil, a ne vse. Še najbolj sem bil jezen, da sem nekje zapravljal čas in se tako nisem uspel srečati z ljudmi, ki so se me res želeli videti. Naslednjič, obljubim, da bom še bolj pozoren.

Srečanje s prijateljico iz otroških dni me je miselno prežarčilo tja v leta 1982-1986. Hecno, sami lepi spomini so ostali. Večerja z mojimi dragimi prijatelji in doma dimljenimi postrvmi je še vedno navzoče v spominu in brbončicah okusa. Ičo, kaj IT, v naslednjem življenju Ostaria!

Po štirih letih smo zopet uspeli organizirati srečanje s sošolci iz srednje šole. Z Matejo, danes vodjo kustosov Narodne Galerije v Ljubljani sva izbrala gostišče Kaval v Tacnu. Toplo srečanje z nekdanjimi soborci Srednje šole za gostinstvo in turizem v Ljubljani. Res nam je življenje namenilo raznolike življenske poti. Tako osebne, kot tudi poklicne. Po koncu srečanja smo se prešteli, koliko nas od 34 bodočih turističnih delavcev dejansko dela v turizmu? Prišli smo do številke 6. Je to veliko ali bi si bilo potrebno zamisliti, koliko potenciala je šlo drugam – vsekakor ne v slovenski turizem. No ja, smo pa vsaj nekateri postali izobraženi turisti:)

Screenshot326Drugi vrhunec mojega obiska v Sloveniji je bil nastop na 19. Ljubljanskem maratonu, no polmaratonu. Pravzaprav je bil to vrhunec mojega letošnjega tekaškega življenja. Izredno sem navdušen nad prireditvijo, pravi športni praznik. Tako veliko pozitive, energije in dobre volje je bilo čutiti tako med tekači, kot tudi med organizatorji in predvsem navijači. In prav njim se moram zahvaliti, saj so mi takrat, ko mi je bilo najhuje, pomagali premagati notranjega sovražnika in opraviti s preizkušnjo.

Občutki stati na štartu so neopisljivi. Navdušenje in podpora družine mi je veliko pomenila. Okoli tebe tekači, ki so prav tako trenirali verjetno vse leto, da so lahko sedaj pripravljeni tukaj. Tukaj, kjer smo vsi zaradi enega cilja, da premagamo izbrano razdaljo, da delimo navdušenje nad svojo ljubeznijo do svobode gibanja in da uživamo na trasi teka po slovenski prestolnici.

Sam sem se postavil v 5 štartno cono skupaj z nekim indijcem (od 4 prijavljenih od cca. 10.700 tekačev na 21 in 42 km). Neverjetno, kako se najdemo znova in znova. S soprogo potujeta po svetu in si vsako leto izbereta eno novo lokacijo za maraton. In nato je prišel štart. Relativno hitro smo se premaknili in pot se je pričela ob zvokih skupine Strojmachine. Neverjetno, kocine pokonci, adrenalin šprica, noroooooo.

In seveda me je vse to malce potegnilo. Tako sem tekel prvih 5 kilometrov nekaj hitreje kot planirano, in podobno se je zgodilo na 10 kilometru. A sam to težko opaziš, saj te iztegnjena ročica 7 letne punčke na »give me five« naravnost izstreli:).

Nisem pričakoval sonca, a se je le prikazal. Ni bilo ravno vroče, morda ravno prav. Vzpon po Vodnikovi cesti in nato po Večni poti me je malce presenetil. Po tej poti sem se večkrat sprehajal, a nikoli nisem zapazil klanca. Ne da bi bil prav hud, a nekako sva se »kregala«. Jaz njemu »daj nehaj«, on meni »na, še«. Do Vrhovcev sva se nekako zmenila in nato še finiš. Občutek sreče, ko pritečeš v cilj me je navdal s takim osupljivim vzhičenjem, da sem se moral boriti s solzami. Pa se ja ne spodobi, da moški v srednjih letih… Jankoviča sem skoraj pohodil, saj se mi je ravno postavil na moj v prihod v cilj. Na ta bi bila dobra, da bi župana snel po tleh, jaz pa na njem. Hm, zanimiva fotka…

Celotna organizacija, ne za pet, pač pa za šest! Fenomenalna izkušnja, ki jo bom upam še doživel.

Aja, še čas. Čeprav sem si želel teči pod 2:10:00 mi tudi tokrat ni uspelo. 2:10:56 sem potreboval. In tako sem se že prijavil na Lufthansin polmaraton marca 2015 v Frankfurtu, da poskušam izboljšati ta čas in da imam spet nov tekaški cilj. Letos marca sem tekel 2:11:11.

19. Ljubljanski maraton

Morda še novica za moje potomce/zanamce. Pred tedni sem prejel klic ga. Nataše Strlič iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije – tiste roza vile levo od Hale Tivoli. Muzej obravnava obdobje od začetka 1. svetovne vojne do današnjih dni. Poleg ostalih muzejskih zbirk hranijo tudi zbirko ustnih virov.

In ker so naleteli na zapis moje izkušnje v JLA leta 1991 me je ga. Strlič povabila k sodelovanju, da bi moja  zgodba dopolnila mozaik pričevanja iz leta 1991, ki jih hranijo v zbirki ustnih virov.

Video snemanje je trajalo kar 3 ure – toliko je bilo za povedati. Očitno pa ni bilo dolgočasno, vsaj tako nisem dobil občutka od kustosinje muzeja.

Tako, zgodba je dokumentirana in upam da varno shranjena v arhivu muzeja in puščena zanamcem na nek dokumentiran in arhiviran način.

V Frankfurt sta me “pospremila” starosta slovenske politike g. Kocjančič in bivši predsednik Slovenije g. dr. Turk. Hecno, se mi dozdeva, da sem srečal na teh mojih poletih v teh štirih letih več slovenskih politikov, kot pa v celem prejšnjem življenju v Sloveniji.

Lepe pozdrave tebi bralcu, pa do naslednjič.

Čau