Posts Tagged ‘politika’


Nadaljevanje objav – tokrat delodajalci na področju humanističnih ved.

Naletel sem na rezultate raziskave Universum Top 100 Ideal Employer za Nemčijo. Ker je zanimanje slovencev za zaposlitev v Nemčiji precej visoko, bo morda komu ta objava v pomoč in dobro informacijo, kako razmišljajo nemški kolegi na fakultetah. Ker je podatkov relativno veliko, bom objavil lestvico za 2014 po skupinah v posameznih objavah.

Raziskava je bila delana v obdobju od novembra 2013 do marca 2014, sodelovalo pa je 30.189 študentov na 140 nemških univerzah

Povprečna pričakovana začetna letna plača anketirancev:

  • Ekonomski poklici 40.793 EUR
  • Inženirski poklici 42.702 EUR
  • IT/Informatika 42.442 EUR
  • Naravoslovna znanost 37.760 EUR

Anketa je pri pričakovani plači pokazala tudi, da študentke v povprečju pričakujejo cca.  6.000 EUR nižjo plačo kot moški kolegi.

Poglavitni atributi atraktivnosti delodajalca:

  1. Atraktivna plača
  2. Prijazno delovno okolje
  3. Varnost zaposlitve
  4. Možnost visoke plače v prihodnjosti
  5. Raznolikost delovnih zadolžitev

Dolgoročni karierni cilji:

  1. Uravnoteženost med delom in prostim časom (Work-life balance)
  2. Slediti varnemu delovnem mestu, ki je odporen na spremembe
  3. Intelektualni izziv
  4. Vodilni položaji v podjetju z možnostjo odločanja
  5. Gojiti podjetniški duh / Biti kreativen in inovativen

Lestvica Top 100 nemških delodajalcev za področje humanističnih ved:

 2014 Podjetje Spr. 2013
1 Auswärtiges Amt 0
2 ProSiebenSat.1 Media 1
3 Google -1
4 Deutsche Lufthansa 0
5 Axel Springer 8
6 Bertelsmann (u.a. RTL, Random House) 1
7 Audi -1
8 BMW Group 0
9 Volkswagen Group -4
10 L’Oréal Group 2
11 Porsche 3
12 Daimler/Mercedes-Benz 6
13 IKEA 4
14 Europäische Zentralbank (EZB) 2
15 adidas group -5
16 TUI (World of TUI) 22
17 Amazon -8
18 HUGO BOSS 7
19 McKinsey & Company 5
20 Siemens -5
21 Microsoft 0
22 Coca-Cola Enterprises 0
23 Deutsche Bahn 9
24 Sony 4
25 Thomas Cook 32
26 Unilever 5
27 Ferrero 2
28 Bosch -1
29 Haribo 16
30 Peek & Cloppenburg -4
31 The Boston Consulting Group (BCG) 15
32 Fraport 3
33 Puma 25
34 BASF 10
35 Deutsche Bank 13
36 Douglas Gruppe 0
37 Deutsche Bundesbank -7
38 Tchibo
39 Siemens Management Consulting (SMC) 8
40 Fresenius Group
41 Deutsche Telekom 8
42 Bayer -5
43 Procter & Gamble (P&G) -2
44 eBay
45 EADS 10
46 EY (Ernst & Young) -23
47 Nestlé -8
48 SAP -14
49 Henkel -30
50 IBM -7
51 Dr. Oetker -18
52 Continental -41
53 Deutsche Börse 16
54 ThyssenKrupp -2
55 Roland Berger Strategy Consultants -35
56 KfW Bankengruppe -3
57 Allianz -7
58 Beiersdorf 5
59 Deutsche Post -8
60 Johnson & Johnson 0
61 Otto Group 7
62 Sparkassen-Finanzgruppe 13
63 Villeroy und Boch 16
64 PwC (PricewaterhouseCoopers) -22
65 Rewe Group (REWE Markt & Touristik) -6
66 Goldman Sachs 17
67 Philip Morris International 13
68 DHL -12
69 Commerzbank 21
70 KPMG -30
71 British American Tobacco 21
72 Philips -10
73 BSH Bosch und Siemens Hausgeräte
74 METRO Group -4
75 Bahlsen -21
76 Lanxess -11
77 JT International (JTI)
78 Accenture -17
79 Deloitte -5
80 Vodafone 14
81 RWE 0
82 Novartis Pharma
83 Bain & Company -7
84 Capgemini Consulting
85 Schenker 13
86 J.P. Morgan -4
87 Nokia -14
88 Munich Re -24
89 HP -18
90 Dell -6
91 Telefónica -13
92 ERGO
93 Danone
94 E.ON
95 Aldi Süd 4
96 AXA
97 Pfizer -9
98 General Electric -5
99 Mars -4
100 Anheuser-Busch InBev

 

 

Advertisements

Danes sem zmeden in tudi jezen.

Image2m

Glede na to, da me očitno v Sloveniji ne jemljejo več resno in tudi sam ne morem Slovenije več tolerati v vsem, kar mi meče pod noge, sem danes obiskal Urad za pridobitev nemškega državljanstva.

Z gotovostjo lahko zatrdim, da je izredno utrujajoče in težko biti slovenski državljan. Vseskozi se je potrebno boriti pred vsemi mogočimi novotarijami, pa naj si bo to od davčnih, administrativnih, gradbenih, prometnih in drugih zahtev ter pogruntavščin, ki poslabšujejo kvaliteto življenja. Ostali so le lepi spomini na daljno preteklost ponosa na Slovenstvo in ustvarjanje v tej deželi, ki ga sedaj le sem pa tja občutim ob športu ali kakem hudem slovenskem komadu.  Jezen sem, ker me je moja Slovenija porinila tako daleč, da sem se znašel danes v tem uradu.  Pa nisem noben kriminalec, politični ekstremist, zagrizen protestant, verski blazneš ali druga oblika radikalnosti ali negativnosti. Sem preprost zmeren človek z jasnim pogledom na svet, kaj je prav in kaj narobe in z občutkom posluha za soljudi. Vsaj tako se sam pač vidim.

Z množico negativnosti vsega, se ta sistem enostavno položi na tvojo osebo in te pritiska in stiska do trenutka, ko se ali prepustiš in brez besed predaš in ti država vzame tvojo lastnino in lastnino prednikov, tvoj razum in vrednote v katere verjameš ali pa se odločiš, da ne želiš več trpeti tega enoumja, v katerem nimaš glasu, ne moreš soodločati in si le izkoriščan material, ne pa sestavni del nekega sistema, ki bi ga želel soustvarjati in graditi.

Image3m

Davčna uprava se tudi po 7 urgencah in postopku, ki traja že skorajda celotno leto ne odziva. Čeprav imam prav, čeprav je ta prav bil potrjen tudi v prejšnjih 2 letih, sem obremenjen s tem prav vsak dan svojega življenja. Skorajda ne mine dan, ko mi ne bi na koledarju v oči skočil »preveri stanje na DURS«. Dame in gospodje na DURS, ne zaslužite si tolikšne pozornosti, prav gotovo ne!

99% slabih dnevnih novic, ki jih zasledim hote ali nehote iz Slovenije. Iščem in iščem ta 1% pozitivega. Ne vem, ali so se mediji odločili zavestno izpostavljati le slabo in slabo predstaviti v javnosti še slabše od dejanskega stanja ali niso morda že sami zapadli v to kolesje in dobrega niti ne opazijo več. Ali pa so morda že sestavni del te psihološke vojne proti lastnemu narodu. Gledam voditelje na Pop TV, A kanalu in drugih slovenskih TV hišah. Saj kar poskakujejo in tekmujejo v tem, kdo bo dnevne novice predstavil bolj dramatično in katastrofalno. Mlade lušne punce, pa tako kritične v glasu v prav vsaki novici, ki jo senzacionalistično predstavijo svetu. Kje je ostala zmernost, hladna glava, juha, ki se ne poje tako vroča? Res nihče ne pomisli, da ima ta medijska vojna neznosen vpliv na prebivalstvo? Na naše in vaše otroke, ki bodo morali kmalu sami v svet s tem kar so slišali in videli. Pa ne gre pozabiti na vse labilne gledalce, ki jih vaše poročanje duševno spravi preko roba in nato o prav njih poročate, ko so pobili družino, ustrelili šefa, protestirali, demonstrirali ali si celo sami vzeli življenje.

In kje je predsednik Pahor, ki tako zagovarja pozitivni pogled na življenje? Že dolgo ga nisem videl ali slišal.

Gledam obraze politikov vladajoče stranke, ki so si izmislili tako nečloveške zakone in predpise, ki jih sedaj dnevno mečejo med ljudi in jih s tem siromašijo. Enostavno ne morem verjeti, da bi bili ti ljudje zlobni in mi želeli vzeti lastnino in ideale v katere verjamem. Izgledajo tako normalno, tako kot moji sosedi. Od kje jim ideja, da je potrebno vzemati svojim ljudem in jim nič dati? Pravice, lastnino. In jih potlačiti in sankcionirati, v kolikor se ne strinjajo z njimi. Danes so kaznovani prav ti, ki ustvarjajo, varčujejo, oblikujejo in delujejo.

Še nedolgo tega sem imel v glavi, kaj bi lahko sam naredil, da bi bilo tej državi boljše. Kaj lahko doprinesem, da bodo moji in drugi slovenski otroci imeli okolje, v katerem se bodo dobro počutili in bo okolje poskrbelo za okvirje v katerem bodo lahko rastli in živeli uspešno in zadovoljno življenje, ter na stara leta brezskrbno uživali zaslužen oddih, ter se končno posvetili svojim konjičkom. Imel sem tudi v glavi, da nekoč, ko bom lahko imel več časa, da se bom tudi sam politično aktiviral in konkretno sodeloval. A po vsem tem času in dogodkih se več v tem ne vidim. Nočem postati parlamentarec Jani, Dragan, Jerko, Barbara, Ljudmila, Melita, Janez, Alenka, Aljoša, Jožef, Mitja, Peter, Saša ali kdo drug od obrazov, od katerih ljudje pričakujejo dobro, ne pa sloj na drugi strani. Proti meni, proti mojemu načinu življenja. Na eni strani človek, na drugi država. Kaj ne bi morali biti ljudje država?

Danes je dan, ko sem tudi uradno izvedel, da lahko zaprosim za nemško državljanstvo. V dobo minimalnih let življenja v državi mi štejejo leta, ki sem jih od rojstva pa do selitve v Slovenijo – tedanjo Jugoslavijo preživel v Nemčiji, ter dodatno zadnja 3 leta.

Potreben bo preizkus nemškega jezika nivoja B1, opravljen tečaj in izpit iz integracije (poznavanje ustroja in delovanja države), nekaj dokumentov o stanu in prijavi bivališča, o zaposlitvi in nemškem pokojninskem skladu. Stroškov kakih 500 EUR in 3-6 mesecev časa.

Pass-001

Nisem si še čisto na jasnem, kaj naj storim. Enkrat sem že zapisal, je državljanstvo papir ali pripadnost?  Je sprememba državljanstva znak upora in nestrinjanja s trenutnim stanjem ali mi je ta država postala tako tuja, da se več ne čutim del nje in sem našel / se vrnil v državo, ki mi je bliže, bolj moja in me bolje tretira?

Morda je za nekoga vseeno, kateri potni list ima v žepu in pod katero zastavo hodi po življenski poti. A sam gledam na to tudi drugače. Državljanstva pač ne menjaš vsak dan. Za to so prijave in spremembe bivališča, Državljanstvo je nekaj več. Je tista vez, ki te povezuje z neko pripadnostjo prednikov in okolja. A slovensko okolje dela prav v popolnosti vse, da bi se ta vez pretrgala.

Na drugi strani pa je Nemčija. Dežela mojega rojstva, zgodnjega otroštva in sedanjosti. Vmes sem tudi izgubil sled in povezanost. In tako je bila ena od držav, v katerih sem se občasno mudil. Ja, seveda mi je bila bliže, kot kaka druga država, a nekako vseeno le daleč. In prav Nemčija mi je sedaj uspela zopet zagotoviti okvir ustvarjalnosti in uspeha. In predvsem pozitivnega razmišljanje, ter okolje, ki mu je mar.

Okolje stimulira, daje neko osnovo za zadovoljstvo in za ustvarjanje. Daje tudi konstanto in visoko spoštuje delavnost, podjetništvo, lastnino. Motivira pri dobrodelnosti in ima enostavno neko kulturo in družbeni konsenz, ki mi odgovarja. Ne rečem, so tudi negativnosti, a so te v manjšini, so v taki obliki in v takem dojemanju, da se na tem dela in je nekako pod kontrolo. Javna uprava, policija in sodstvo nekako izžarevajo zaupanje in predvsem delujejo.

Torej kaj mi je storiti? Kaj bodo porekli znanci in prijatelji, ter nenazadnje družina? Se jih to sploh tiče? S tem vprašanjem se bom očitno ukvarjal bolj intenzivno kot doslej. In obrazci so na mizi pred menoj…

Image4m


Zelo sem bil vesel, da sem se lahko službeno mudil v Sloveniji.

Tako sem imel spet priložnost zadihati Ljubljanski zrak in začutiti utrip mesta. A vtisi so mešani, prav tako občutki. Kakor sem bil vesel domače zemlje in pogleda na gore, lahko rečem, da sem občutil več »oblačnega« kot »sončnega«. Slovenija se stara, spreminja, to je močno čutiti. Tudi ljudje. Čutiti je zaprtost, zmedenost, neko težko temno pregrinjalo je pokrilo deželo in preveč je takih, ki nima več moči zlesti izpod te teže. Tudi nekaj prekrasnih sončnih utrinkov ni bistveno spremenilo tega, kar sem videl in začutil. Še največ sreče je bilo čutiti v glasu prijateljice, mlade mamice, kjer je njen mali kosmos vse in še več.

Mestno središče nekako izgublja dušo. Stavbe in infrastruktura počasi propadajo. Najti je sicer še vedno nekaj turistov, a nekako ne vidim mladine, ki bi s svojo brezskrbnostjo, življenskim optimizmom in mladostnim veseljem polnilo ulice. Vsak je za sebe, vsak samo poskuša preživeti. Nekateri se hudujejo nad politiki, nekateri nad posamezniki, ki so »ugrabili« našo deželo. Nekaterim je vseeno in ne razmišljajo o jutrišnjem dnevu. Veliko jih brez cilja in motiva tava. Opazim jih.

Veliko jih je talcev. Talcev dolgov, ki jih v tem življenju ne bodo poplačali. Nekatere skrbi, da bodo te dolgove odplačevali še njihovi potomci, veliko o potomcih sploh ne razmišlja, saj preživijo komaj sebe. Nihče ni varen. Kot javni uslužbenec si zaznamovan, da si neka pijavka, ki se zažira v davkoplačevalskega lonček. A naj vam povem, da sem imel priložnost izkusiti recimo storitev na Upravni enoti v bivši Tobačni. Punce, odlično. Vse je klapalo. Hitro, natančno, brez napake. Popolnoma jasno in prijazno.

Mladi podjetniki se borijo za posel. Velikokrat se jih postavlja v položaj, kjer nastopi nedovoljen način poslovanja. Taka je ratala poslovna praksa. Nikomur ne gre zaupati, čakajo na plačila, da bodo lahko poplačali svoje dolgove. In da se ne znajdejo na sramotilnem stebru davčne uprave. Berem, da je mnogim dolžno državno podjetje ali državna uprava. V kolikor je tako, je to slika situacije v kateri se je Slovenija znašla. Potrebno bo veliko dobre volje, veliko časa in veliko posameznikov, ki bodo za slabo plačilo, nepriljubljenost v javnosti in pod neprestanim nadzorom medijev zadevo spremenili.

Mnogo mladih podjetnikov je investiralo celotno svoje in dosegljivo tuje imetje, svoj čas in voljo, da bi izpolnili svoje sanje o uspešnem prodoru na ekonomske trge, kjer bodo s svojo zamislijo pokazali svetu in ta jih bo poplačal. Srečal sem se s kar nekaj posamezniki, ki so se odločili, da si bodo svojo pot tlakovali sami. Imajo dobre zamisli, a le peščica se jih bo prebila. Potrebno je mnogo dela in entuzijazma, da beseda meso postane. In zato velja brcati naprej in potrebno bo brcati mnogo mnogo več, kot dosedaj.

Velika podjetja ena za drugim propadajo. Veliki šefi sedijo na zatožnih klopeh, nihče ni čist. Četudi je, se sumu ne more izogniti. Razlike so prevelike, da bi jim navaden človek odpustil, da so imeli priložnost sebe spraviti na nek višji standard in to ne glede na stanje svojih zaposlenih, ljudi, ki so to pozicijo omogočali. Naveličal sem se brati o teh podjetjih in njihovih obrazih. Želim si brati o uspešnih podjetjih, nekaj jih je sigurno ostalo. Pa ne o Gazelah, ki jih jutri več ni in so dosegla svoj uspeh s sistemom hire & fire, pač pa o podjetjih z dolgo tradicijo, jasno in trdno vizijo in dolgoletnim vodstvom.

In po vseh velikih besedah in naslovnicah se Audiji še vedno vozijo. Brezskrbno. Nad množico. In na ta način razglašajo – »odpustite nam, kakor mi odpuščamo svoje…ljudi… ».

Slovenski vozni park je še vedno kar na nivoju. Morda gre opaziti, da je prometa nekaj manj, a so avtomobili v povprečju precej svežega letnika. Sovozači in javni promet sta skoraj zagotovo nekaj pridobila. A kljub temu sem opazil, da slovenci še vedno dajo na avto več kot na sebe. Mestni promet sem tudi sam izkusil. Moram priznati, da je želja po avtu naraščala premosorazmerno z časom prebitim na poti v mestu. Veselil sem se poti, ki sem jih lahko storil peš. Saj ne, da bi bili avtobusi slabi. A nekako je vse trajalo in trajalo in v kolikor ti tak prevoz ni na dnevnem redu, se počutiš kot vreča krompirja, ki te šofer prevaža. Sprašujem se, kolikokrat se šoferji sami vozijo v zadnjem delu avtobusa. In nekega dne sem porabil za pot iz Kodeljevega do Šentvida 45 minut in to na poti brez prometnih zamaškov. Verjetno sem že razvajen s podzemnimi, a vseeno.

Sistem plačila s kartico Urbana se mi zdi odličen. Za prestopače ali poti, ki so hitro zaključene se je prevoz tudi pocenil, pa tudi konec je neprestanega iskanja drobiža po žepih. Malce nerodno je za turiste, ki ne morejo kupiti posamezne vožnje in morajo kupiti kartico. In to za eno, dve vožnje ni ravno praktično. Slišal sem pripombo, pa naj se peljejo s taksijem. Poleg tega, da je cenovno neprimerljivo, je tudi posebna priložnost spoznati mesto in njegove prebivalce tudi iz te perspektive. Tako se tudi sam tega ne želim odreči.

Sta pa mi ostali dve stvari v glavi v povezavi avtobusnim prevozom po Ljubljani. Neko jutro, sta na postaji Tivoli vstopili dve mladi dekleti, ki sta se očitno vračali iz treninga proti Šiški. Avtobus je odpeljal in na postaji pri Celovških dvorih sta ti dekleti želeli izstopiti. Pa se vrata niso odprla in dekleti sta pomahali in opozorili šoferja na vrata. A jima je ta zabrusil, da ena od njih ni plačala vozovnice. Več kot očitno v stiski se mu je ena od mladenk opravičila, češ, da je pozabila mesečno doma. A šofer je nekaj momljal pri sebi in odpeljal naprej. Dekleti je zagrabila panika, ostali potniki pa smo morali opazovati to šoferjevo »maščevanje«. Dekleti sta uspeli na naslednji postaji izstopiti, saj je šofer moral odpreti vrata drugim potnikom. Sam se sprašujem, od kod šoferju pravica omejevanja svobode. Tehnično je šlo za ugrabitev in protipravni odvzem prostosti gibanja. Kako se je možno braniti kot potnik? Seveda ne zagovarjam »vožnjo na črno«, a za kaznovanje tega mora biti nek postopek in neka pooblaščena oseba. Da pa si šofer sam tako vzame pravico ukrepati, je neprimerno, neumno in prepričan sem, da tudi kaznivo. Gospod šofer – upam, da je bil ta izpad nekaj enkratnega, da ste se uspeli zamisliti o tem dogodku in da to ne boste prakticirali v prihodnje.

Druga zadeva, ki pa me je zmotila, pa so reklame ne avtobusih. Pravzaprav te nalepljene preko stekel vozil. Ko sem to omenil mojim prijateljem, se niso kaj strinjali, verjetno se tudi ne vozijo prav veliko z busi ali pa te težave nimajo. Skratka, ob sedenju pri oknu in gledanju ven sem doživljal izjemno neprijetno zamikanje vida v kolikor sem moral gledati čez okno, čez katero je z zunanje strani bila nalepljena reklama. Iz busa je potrebno gledati preko majhne mreže in očitno to mojim očem ne dene prav dobro, oz. je bilo nemogoče. Čudim se, da se še nihče ni pritožil čez to, morda pa se to dogaja le meni.

Venice

Po dobrih 20 letih sem tudi obiskal zopet Benetke za lep sobotni izlet. V Ljubljani vreme ni dalo uživati, zato smo pobegnili ven, proti morju. Ker je bil izlet spontan in ker sem imel s seboj 2 nadobudni pubertetnici, smo seveda morali zaviti tudi v shoping centre. Obiskali smo Palmanovo in nekako nisem prepoznal ničesar iz svojih spominov. Sicer prav velikokrat nismo bili v Italiji, a se takratnega časa le še nekako spomnim. Ker se mi je zdelo, da bo v Benetke težko priti z avtom, smo le tega pustili v parkirni hiši pri železniški postaji v Meštrah in se prav do Benetk zapeljali z vlakom. Izkazalo se je, da je bila to optimalna rešitev. Celodnevno parkiranje v parkirni hiši nas je stalo 12 EUR, vozovnica za vlak pa 1,3 EUR. Vožnja traja 10 minut, vlaki pa vozijo zelo pogosto, ocenil bi da v 15 minutnem taktu. Ko smo prispeli z vlakom v Benetke, smo prispeli prav v osrčje mesta. Takoj ob izhodu »padeš notri«. Prekrasno. Še vedno imajo nekaj tistega res posebnega. Veliko ljudi, veliko dogajanja in življenja in prekrasno vreme sta nam bila popotnica za potepanje po mestu. Vse lepo označeno, tako, da se je možno zelo enostavno znajti po mestu in uživati ob ogledu. In glej, očitno je mesto premagalo golobe, ki so takrat toliko škode napravili v mestu. Nekaj jih je še, a to je le kaplja tistega morja golobov, ki jih je bilo nekoč več kot ljudi.

Venice

Na povabilo sem se udeležil tudi predavanja, ki ga je organiziral Institut IFIMES (Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije) na tematiko »REPUBLIKA HRVAŠKA PRED VSTOPOM V EU«, ki ga je vodila bivše premierka hrvaške ga. Jadranka Kosor. Predavanje, ki se ga je udeležilo kar nekaj znanih političnih in kulturnih osebnosti ni bilo prav globoko, a kljub temu smo slušatelji dobili nekaj vpogleda v težave, ki jih je Hrvaška na svoji poti srečevala ob odpiranju in zapiranju posameznih poglavij pridružitvenega procesa. Postregla nam je tudi z nekaj trenutki, ki so jasno izkazovali življenje politika, njegovo neprestano zadovoljevanje hotenj in balanciranje med tisočimi zahtevami in željami. V Indiji sem srečal napis na vladnem poslopju, ki je govoril o tem, da je vladanje božje poslanstvo in strinjal bi se, da je za to potrebno biti le malce poseben človek. Ob tem sem se razveselil še prijatelja, ki ga nisem videl že od srednješolskih let. Sam se veselim Hrvaškega vstopa. Preveč je bilo v zadnjih 20 letih iskanja razlik in nagajanja. Naj se dvoboji odvijajo na nogometnem ali košarkarskem terenu v športnem duhu, med narodoma pa najdimo možnosti sodelovanja in sožitja, ki vsem prinaša dobro.

Sedaj sem zopet v mojem nemškem domu. Tukaj se počutim zelo dobro in vesel sem svojega okolja tukaj.

Ko sem odhajal v tujino, sem včasih kje začutil in prebral »Kar pojdite, kaj vas pa rabimo.«, ipd. Tokrat sem slišal le še »Le pojdi, tudi jaz bi če bi imel možnost«. Kaj nam je storiti, da bi se to spremenilo? Ljudje ne odhajajo zaradi denarja. Odhajajo zaradi občutka varnosti, občutka poštenosti in enakosti, občutka pozitivnosti in možnosti uspeti. Uspeti v smislu osebnega zadovoljstva, priznanja družbe in seveda ustrezne nagrade, ki dovoljuje človeka vredno življenje. Možnost obogateti je tu prav tako zanemarljiva, kot kjerkoli drugje in mehanizmi bogatenja so povsod enaki. Nekdo mora izgubiti. A upanje ostaja, na nek še lepši varen jutri. Za mene in moje otroke. Zato slovenskim voditeljem želim vse dobro, da bodo imeli moč in znanje, da popeljejo svoj narod v ta boljši jutri.