Posts Tagged ‘obisk’


Zelo sem bil vesel, da sem se lahko službeno mudil v Sloveniji.

Tako sem imel spet priložnost zadihati Ljubljanski zrak in začutiti utrip mesta. A vtisi so mešani, prav tako občutki. Kakor sem bil vesel domače zemlje in pogleda na gore, lahko rečem, da sem občutil več »oblačnega« kot »sončnega«. Slovenija se stara, spreminja, to je močno čutiti. Tudi ljudje. Čutiti je zaprtost, zmedenost, neko težko temno pregrinjalo je pokrilo deželo in preveč je takih, ki nima več moči zlesti izpod te teže. Tudi nekaj prekrasnih sončnih utrinkov ni bistveno spremenilo tega, kar sem videl in začutil. Še največ sreče je bilo čutiti v glasu prijateljice, mlade mamice, kjer je njen mali kosmos vse in še več.

Mestno središče nekako izgublja dušo. Stavbe in infrastruktura počasi propadajo. Najti je sicer še vedno nekaj turistov, a nekako ne vidim mladine, ki bi s svojo brezskrbnostjo, življenskim optimizmom in mladostnim veseljem polnilo ulice. Vsak je za sebe, vsak samo poskuša preživeti. Nekateri se hudujejo nad politiki, nekateri nad posamezniki, ki so »ugrabili« našo deželo. Nekaterim je vseeno in ne razmišljajo o jutrišnjem dnevu. Veliko jih brez cilja in motiva tava. Opazim jih.

Veliko jih je talcev. Talcev dolgov, ki jih v tem življenju ne bodo poplačali. Nekatere skrbi, da bodo te dolgove odplačevali še njihovi potomci, veliko o potomcih sploh ne razmišlja, saj preživijo komaj sebe. Nihče ni varen. Kot javni uslužbenec si zaznamovan, da si neka pijavka, ki se zažira v davkoplačevalskega lonček. A naj vam povem, da sem imel priložnost izkusiti recimo storitev na Upravni enoti v bivši Tobačni. Punce, odlično. Vse je klapalo. Hitro, natančno, brez napake. Popolnoma jasno in prijazno.

Mladi podjetniki se borijo za posel. Velikokrat se jih postavlja v položaj, kjer nastopi nedovoljen način poslovanja. Taka je ratala poslovna praksa. Nikomur ne gre zaupati, čakajo na plačila, da bodo lahko poplačali svoje dolgove. In da se ne znajdejo na sramotilnem stebru davčne uprave. Berem, da je mnogim dolžno državno podjetje ali državna uprava. V kolikor je tako, je to slika situacije v kateri se je Slovenija znašla. Potrebno bo veliko dobre volje, veliko časa in veliko posameznikov, ki bodo za slabo plačilo, nepriljubljenost v javnosti in pod neprestanim nadzorom medijev zadevo spremenili.

Mnogo mladih podjetnikov je investiralo celotno svoje in dosegljivo tuje imetje, svoj čas in voljo, da bi izpolnili svoje sanje o uspešnem prodoru na ekonomske trge, kjer bodo s svojo zamislijo pokazali svetu in ta jih bo poplačal. Srečal sem se s kar nekaj posamezniki, ki so se odločili, da si bodo svojo pot tlakovali sami. Imajo dobre zamisli, a le peščica se jih bo prebila. Potrebno je mnogo dela in entuzijazma, da beseda meso postane. In zato velja brcati naprej in potrebno bo brcati mnogo mnogo več, kot dosedaj.

Velika podjetja ena za drugim propadajo. Veliki šefi sedijo na zatožnih klopeh, nihče ni čist. Četudi je, se sumu ne more izogniti. Razlike so prevelike, da bi jim navaden človek odpustil, da so imeli priložnost sebe spraviti na nek višji standard in to ne glede na stanje svojih zaposlenih, ljudi, ki so to pozicijo omogočali. Naveličal sem se brati o teh podjetjih in njihovih obrazih. Želim si brati o uspešnih podjetjih, nekaj jih je sigurno ostalo. Pa ne o Gazelah, ki jih jutri več ni in so dosegla svoj uspeh s sistemom hire & fire, pač pa o podjetjih z dolgo tradicijo, jasno in trdno vizijo in dolgoletnim vodstvom.

In po vseh velikih besedah in naslovnicah se Audiji še vedno vozijo. Brezskrbno. Nad množico. In na ta način razglašajo – »odpustite nam, kakor mi odpuščamo svoje…ljudi… ».

Slovenski vozni park je še vedno kar na nivoju. Morda gre opaziti, da je prometa nekaj manj, a so avtomobili v povprečju precej svežega letnika. Sovozači in javni promet sta skoraj zagotovo nekaj pridobila. A kljub temu sem opazil, da slovenci še vedno dajo na avto več kot na sebe. Mestni promet sem tudi sam izkusil. Moram priznati, da je želja po avtu naraščala premosorazmerno z časom prebitim na poti v mestu. Veselil sem se poti, ki sem jih lahko storil peš. Saj ne, da bi bili avtobusi slabi. A nekako je vse trajalo in trajalo in v kolikor ti tak prevoz ni na dnevnem redu, se počutiš kot vreča krompirja, ki te šofer prevaža. Sprašujem se, kolikokrat se šoferji sami vozijo v zadnjem delu avtobusa. In nekega dne sem porabil za pot iz Kodeljevega do Šentvida 45 minut in to na poti brez prometnih zamaškov. Verjetno sem že razvajen s podzemnimi, a vseeno.

Sistem plačila s kartico Urbana se mi zdi odličen. Za prestopače ali poti, ki so hitro zaključene se je prevoz tudi pocenil, pa tudi konec je neprestanega iskanja drobiža po žepih. Malce nerodno je za turiste, ki ne morejo kupiti posamezne vožnje in morajo kupiti kartico. In to za eno, dve vožnje ni ravno praktično. Slišal sem pripombo, pa naj se peljejo s taksijem. Poleg tega, da je cenovno neprimerljivo, je tudi posebna priložnost spoznati mesto in njegove prebivalce tudi iz te perspektive. Tako se tudi sam tega ne želim odreči.

Sta pa mi ostali dve stvari v glavi v povezavi avtobusnim prevozom po Ljubljani. Neko jutro, sta na postaji Tivoli vstopili dve mladi dekleti, ki sta se očitno vračali iz treninga proti Šiški. Avtobus je odpeljal in na postaji pri Celovških dvorih sta ti dekleti želeli izstopiti. Pa se vrata niso odprla in dekleti sta pomahali in opozorili šoferja na vrata. A jima je ta zabrusil, da ena od njih ni plačala vozovnice. Več kot očitno v stiski se mu je ena od mladenk opravičila, češ, da je pozabila mesečno doma. A šofer je nekaj momljal pri sebi in odpeljal naprej. Dekleti je zagrabila panika, ostali potniki pa smo morali opazovati to šoferjevo »maščevanje«. Dekleti sta uspeli na naslednji postaji izstopiti, saj je šofer moral odpreti vrata drugim potnikom. Sam se sprašujem, od kod šoferju pravica omejevanja svobode. Tehnično je šlo za ugrabitev in protipravni odvzem prostosti gibanja. Kako se je možno braniti kot potnik? Seveda ne zagovarjam »vožnjo na črno«, a za kaznovanje tega mora biti nek postopek in neka pooblaščena oseba. Da pa si šofer sam tako vzame pravico ukrepati, je neprimerno, neumno in prepričan sem, da tudi kaznivo. Gospod šofer – upam, da je bil ta izpad nekaj enkratnega, da ste se uspeli zamisliti o tem dogodku in da to ne boste prakticirali v prihodnje.

Druga zadeva, ki pa me je zmotila, pa so reklame ne avtobusih. Pravzaprav te nalepljene preko stekel vozil. Ko sem to omenil mojim prijateljem, se niso kaj strinjali, verjetno se tudi ne vozijo prav veliko z busi ali pa te težave nimajo. Skratka, ob sedenju pri oknu in gledanju ven sem doživljal izjemno neprijetno zamikanje vida v kolikor sem moral gledati čez okno, čez katero je z zunanje strani bila nalepljena reklama. Iz busa je potrebno gledati preko majhne mreže in očitno to mojim očem ne dene prav dobro, oz. je bilo nemogoče. Čudim se, da se še nihče ni pritožil čez to, morda pa se to dogaja le meni.

Venice

Po dobrih 20 letih sem tudi obiskal zopet Benetke za lep sobotni izlet. V Ljubljani vreme ni dalo uživati, zato smo pobegnili ven, proti morju. Ker je bil izlet spontan in ker sem imel s seboj 2 nadobudni pubertetnici, smo seveda morali zaviti tudi v shoping centre. Obiskali smo Palmanovo in nekako nisem prepoznal ničesar iz svojih spominov. Sicer prav velikokrat nismo bili v Italiji, a se takratnega časa le še nekako spomnim. Ker se mi je zdelo, da bo v Benetke težko priti z avtom, smo le tega pustili v parkirni hiši pri železniški postaji v Meštrah in se prav do Benetk zapeljali z vlakom. Izkazalo se je, da je bila to optimalna rešitev. Celodnevno parkiranje v parkirni hiši nas je stalo 12 EUR, vozovnica za vlak pa 1,3 EUR. Vožnja traja 10 minut, vlaki pa vozijo zelo pogosto, ocenil bi da v 15 minutnem taktu. Ko smo prispeli z vlakom v Benetke, smo prispeli prav v osrčje mesta. Takoj ob izhodu »padeš notri«. Prekrasno. Še vedno imajo nekaj tistega res posebnega. Veliko ljudi, veliko dogajanja in življenja in prekrasno vreme sta nam bila popotnica za potepanje po mestu. Vse lepo označeno, tako, da se je možno zelo enostavno znajti po mestu in uživati ob ogledu. In glej, očitno je mesto premagalo golobe, ki so takrat toliko škode napravili v mestu. Nekaj jih je še, a to je le kaplja tistega morja golobov, ki jih je bilo nekoč več kot ljudi.

Venice

Na povabilo sem se udeležil tudi predavanja, ki ga je organiziral Institut IFIMES (Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije) na tematiko »REPUBLIKA HRVAŠKA PRED VSTOPOM V EU«, ki ga je vodila bivše premierka hrvaške ga. Jadranka Kosor. Predavanje, ki se ga je udeležilo kar nekaj znanih političnih in kulturnih osebnosti ni bilo prav globoko, a kljub temu smo slušatelji dobili nekaj vpogleda v težave, ki jih je Hrvaška na svoji poti srečevala ob odpiranju in zapiranju posameznih poglavij pridružitvenega procesa. Postregla nam je tudi z nekaj trenutki, ki so jasno izkazovali življenje politika, njegovo neprestano zadovoljevanje hotenj in balanciranje med tisočimi zahtevami in željami. V Indiji sem srečal napis na vladnem poslopju, ki je govoril o tem, da je vladanje božje poslanstvo in strinjal bi se, da je za to potrebno biti le malce poseben človek. Ob tem sem se razveselil še prijatelja, ki ga nisem videl že od srednješolskih let. Sam se veselim Hrvaškega vstopa. Preveč je bilo v zadnjih 20 letih iskanja razlik in nagajanja. Naj se dvoboji odvijajo na nogometnem ali košarkarskem terenu v športnem duhu, med narodoma pa najdimo možnosti sodelovanja in sožitja, ki vsem prinaša dobro.

Sedaj sem zopet v mojem nemškem domu. Tukaj se počutim zelo dobro in vesel sem svojega okolja tukaj.

Ko sem odhajal v tujino, sem včasih kje začutil in prebral »Kar pojdite, kaj vas pa rabimo.«, ipd. Tokrat sem slišal le še »Le pojdi, tudi jaz bi če bi imel možnost«. Kaj nam je storiti, da bi se to spremenilo? Ljudje ne odhajajo zaradi denarja. Odhajajo zaradi občutka varnosti, občutka poštenosti in enakosti, občutka pozitivnosti in možnosti uspeti. Uspeti v smislu osebnega zadovoljstva, priznanja družbe in seveda ustrezne nagrade, ki dovoljuje človeka vredno življenje. Možnost obogateti je tu prav tako zanemarljiva, kot kjerkoli drugje in mehanizmi bogatenja so povsod enaki. Nekdo mora izgubiti. A upanje ostaja, na nek še lepši varen jutri. Za mene in moje otroke. Zato slovenskim voditeljem želim vse dobro, da bodo imeli moč in znanje, da popeljejo svoj narod v ta boljši jutri.

Advertisements

Zgodba se je začela, ko sem začel razmišljati o obiskih v naših poslovalnicah. Poznal sem število transakcij in druge evidentirane podatke in vsi so bili merljivi in izraženi v absolutnih številkah.

Med pogovori z vodji poslovalnic, na temo obiskanosti naših poslovnih prostorov, pa sem vedno naletel na odgovor, ki je bil v mojih očeh relativen in ga ni bilo moč primerjati z ostalimi številčnimi podatki, saj je bil opisen, nemerljiv, posledica občutka. S tem si nisem mogel kaj dosti pomagati. Potreboval sem alternativo – obiskometer. Poznavanje obiska mi namreč pove “novo resnico” in mi poda nov pogled na moje že obstoječe podatke. Vsako leto investiramo veliko denarja v marketinške aktivnosti, trudimo se izbrati najboljše lokacije, investiramo v izobraževanja in zaposlovanje najboljših ljudi na trgu, prirejamo poslovne prostore na tak način, da bodo privabili kar največ obiska – se pravi, moram ta obisk tudi poznati.

Kako torej merim obisk? NetCount je integrirana rešitev, sestavljena iz senzorjev, ki so nameščeni na vhodih, prehodih in drugih opazovanih točkah. Glede na širino prehodov izbiram med IR senzorji ali termičnimi kamerami, ki za razliko od IR senzorjev preštejejo tudi obiske v skupini. Zaznani obiski so nato brezžično posredovani preko majhne komunikacijske naprave na internet in shranjeni na mojem ali ponudnikovem mestu. Podatki so nato dosegljivi preko spletnega portala  ali pa enostavno poslani na moj elektronski  predal ob dogovorjenih terminih.

Že samo poznavanje in grafična predstavitev podatkov povečuje moje zavedanje o dogajanju v mojih poslovnih prostorih. Sedaj končno poznam svoj obisk izražen v številkah in časovnih merskih enotah. Tako najprej prepoznam obdobja najvišje obiskanosti in takoj lahko ugotovim  povezavo s finančnimi podatki. Imamo več poslovalnic, podatke med njimi pa lahko  takoj tudi primerjam in s tem številčno določam ocene in cilje, prav tako lahko ocenjujem posledice investicije v oglaševanje, kar mi daje dober podatek  o pričakovanem obisku v prihodnosti.

Glede na to, da je moje vodilo »Obiski so naše priložnosti – poznavanje priložnosti pa je konkurenčna prednost” gledam na obiske kot osnovo za izvedbo posla, transakcije, nakupa ali storitve. Prav tako pa je lahko obisk le obisk, noben pa ni nepomemben, saj je v sodobnem svetu ena od vrednosti podjetja ali ustanove v prepoznavnosti in t.i. dobrem imenu. »Goodwill« je pri mnogih podjetjih glavni vir vrednosti podjetja, zato vsak obisk pomeni vpliv tudi na dobro ime.

Ocenjevanje uspešnosti prodaje v poslovnem prostoru je ena dimenzija oziroma prvi pogled na uspešnost. Temu elementu pa lahko dodamo še drugo dimenzijo – poznavanje obiska. Ta nam odpre nov skupek informacij o kakovosti  ocene. Poleg tega, da doda utež oziroma “ponder” prodajnim številkam v obliki   Conversion rate (CR)*, pridobimo realno primerjalno vrednost med našimi poslovalnicami, oz. v prihodnosti tudi glede na povprečne vrednostim posamezne industrije.

Razporejanje delovnega časa je ena najbolj pogostih dilem pri upravljanju poslovanja organizacije.

Poslovalnica z merjenjem obiska pridobi podatke o potrebah po delovni sili. Iz samih prodajnih podatkov, kot so recimo računi, ne izvemo dovolj. Merjenje obiska nam da šele jasno sliko ali stranke prihajajo v opazovanem obdobju ali ne.

Podjetje s štetjem obiska svojih poslovalnic pridobi:

  • urne podatke prihodov/odhodov
  • podatke za odločanje – skrajšanje ali podaljšanje operativnega časa poslovalnice za samo pol ure na dan na letnem nivoju pomeni:
    • 125 ur prihranka ali stroška (ogrevanje, elektrika, varovanje)
    • cca. 15 človek/dni – poslovalnice s 4 zaposlenimi 60 človek/dni

Ne pozabimo, da se potrebe in navade ljudi hitro menjajo, zato z rednim pridobivanjem in oceno podatkov lahko pravočasno prepoznamo trende in ukrepamo pred konkurenco.

Drug pogled nam kaže povezavo med obiski in našimi prodajalci.

Kolikokrat slišimo, da so zaposleni pravzaprav naš največji zaklad. Ali pri tem dejansko organiziramo delo glede na kvalitete naših prodajalcev?

Naj dobijo naši najboljši prodajalci tudi najboljše okolje za uspešno prodajo. Najboljše okolje za prodajo pa je prodajni prostor napolnjen s prodajnimi prilikami – obiskovalci.

Zakaj bi najboljši prodajalci zapravljali čas v najmanj obiskanem obdobju? Ali ste kdaj pomislili, da bi z manjšo delovno prisotnostjo ob malo obiskanih terminih pravzaprav nagradili in dodatno spočili svoje najboljše prodajalce, v teh terminih pa izvajali uvajanja, izobraževanja, servisne storitve.

Na kratko povzemimo glavne značilnosti zakaj se moramo zavedati obiska v naših poslovalnicah.

  • Identifikacija števila obiskovalcev po času in prodajnih mestih
  • Identifikacija potenciala mimohoda prodajnega mesta (footfall)
  • Neposredno primerjavo z zgodovinskimi podatki, ki so pridobljeni na enak način in ob enakih pogojih merjen
  • Merjenje obiska na vhodih/izhodih, prehodih in zadrževanje na drugih strateško pomembnih točkah (blagajne, svetovalne cone, prodajno/svetovalne točke, servisnih prostorih, itd.)
  • Spremljanje oziroma primerjavo obiska s podatki prodaje in tako ugotavljati stopnjo uspešnosti prodaje – Conversion Rate (CR).
  • Spremljanje stroškovne učinkovitosti s primerjavo podatkov obiska in stroški prodajnega mesta
  • Spremljanje učinkovitosti investicij (oglaševanje, spremembe v poslovalnici, kadrovske spremembe, idr.) s primerjavo podatkov o obiskanosti prodajnih mest
  • Na podlagi podatkov omogočiti lažje optimiziranje lastnih virov (zaposleni in opreme)
  • Zavedanje in pravočasno prepoznavanje potreb po spremembah na prodajnem mestu
  • Lažje planiranje servisnih opravil
  • Opazovanje vpliva na naše prodajno mesto v primeru sprememb na trgu in v okolju

 Stalno merjenje obiska je postalo nepogrešljivo pri analizi in načrtovanju poslovanja. In tako vsako jutro pri kavi najprej preverim število obiskov.

@ Netica d.o.o.