Posts Tagged ‘nemško državljanstvo’


3. september 2014 – od junija blog ni videl osvežitve, novosti. Pa ne, da jih ni bilo. Ogromno jih je bilo, pa niso vse za v javnost. Nekako sem se tudi morda malce utrudil, saj sem nekako blog začel čutiti kot neko obveznost. A tega nisem hotel in nočem. Hočem ostati primaren, stvaren in ne za vsako ceno populistično objavljati vsega, samo da bi se števec dviginil. Števec ni pomemben! Verjetno zato ta premor.

Triumph Street Triple RPoletje se je zaključilo tukaj že pred nekaj tedni. Dnevi si sledijo v enakem ritmu, hladno, dež, sonce, toplo, nato spet dež in tako naprej. V parku se trava ne uspe posušiti, da bi se z deko spravil ven za nekaj ur, ko čas to dovoli. No, na motor sem tudi uspel malce. Žal niti enkrat na daljšo furo, torej za čez vikend. Ali ga je vreme sralo ali pa ni bilo časa. Morda mi v septembru še uspe. Sedaj sem pri 3000 km. Vse teče, motor se je dobro vpeljal, prav tako zavore. In končno sta motor poleg moje starejše hčerke izkusila tudi moja soproga, ter svak. Oba navdušena in potrjujeta, kar že sam dobro vem. Nabavil sem nenormalno dobro žival, ki uspe veliko dati.

Dopust je bil. 2 tedna. Od tega v Sloveniji preživetih 24 ur. Tokrat smo obiskali Hvar (Starigrad). V nekaj dnevih sem se zavedel, kaj mi pomeni morje. Nisem se mogel dovolj nadihati in nagledati prostranosti vode in jadranske vegetacije. In užival sem, da sem bil lahko zopet z družino.  A bilo je premalo, mnogo premalo. Nekako se me ni uslišalo, da bi si želel/potreboval več morskih dni. Drugo leto.

Starigrad je idilično izjemno mirno mestece. Apartma je bil izjemno lep in udoben (http://www.apartmaji-renko.com/). Priporočam. Morje je odaljeno kakih 10 minut hoda, prav tako trgovina. Udobno, leno, mirno in izredno prijetno.

Ok, malce morda moti dolga vožnja s trajektom. 2 uri je res predolga na ropotajoči železni kanti. Tja grede smo celo doživeli, da je trajekt točno pred našim avtom zaprl nakladalno rampo in tako smo bili prisiljeni dodatni 2,5 uri čakati. A, glede na to, da smo bili v Splitu, sem imel priložnost družini pokazati in obiskati lokacije, kjer sem pred leti delal na projektu združitve Hypovereinsbank in Splitske banke.

Senckenber MuseumPo enem tednu smo se v širši zasedbi nato vrnili v Nemčijo, kjer sem preživel večino časa z nečakom. Mali vedoželjnež je odlična družba in z njim sem se lahko zopet podal po muzejih in bližnji okolici. Rad posluša in požira informacije in zgodbice, ki sem mu jih pravil. In tako fino je imeti tako intenzivnega poslušalca. Tako sem imel končno priložnost obiskati tudi največji nemški naravoslovni muzej Senckenberg Museum. Izreden muzej, z izredno zbirko. Z lahkoto sva s ta malim preživela kake 4 ure v muzeju, brez da bi se mali naveličal. To samo pove, kako zanimiv je muzej. Malčki so odlični, a ko puberteta napade, so mi na momente nevzdržni in antipatični. No, saj verjetno tudi sam nisem bil komu po volji v teh časih, a danes to drugače dojemam.

Preko poletja sem naredil tudi izpit nemščine nivoja B1, katerega potrebujem za nemško državljanstvo. Zbral sem skoraj vse točke in vesel sem, da sem pridobil še zadnjo zadevo na poti k zamenjavi državljanstva. Žal se bo malo zavleklo, saj je prejeti certifikat imel napako in sem ga moral poslati nazaj, da to popravijo, saj bi lahko imel težave v nadalnjem postopku, pa raje uredim to sedaj. No, na rezultate testa sem čakal 6 tednov, sedaj pa bo spet 2-3 tedne vzelo popravljanje dokumenta.

Opravljanje testa je trajalo malodane celoten dan, dopoldne pisni del in popoldne govor. In tako je naneslo, da sem poleg izpita dobil tudi dve novi prijateljici – Anno iz Latvije in Danielo iz Moldavije. Obe nameravata nadaljevati študij prava tukaj, Annin fant pa nenormalno dobro službo, saj testira igrice pri Nintendu!!!

Iz Slovenije v vezi moje tožbe proti RS, ki zahteva od mene razvezo ali izselitev moje soproge in hčera nič novega. Prejel pa sem dopis DURS, da naj dopolnim vlogo o ugotavljanju rezidenstva. Ničesar ne bom več naredil. Do konca leta pretrgam še državljansko vez in potem sem opravil s Slovenijo. V tem letu sem bil v Sloveniji le nekaj dni in res se počasi poslavljam tudi v glavi. Še vedno sem jezen in razočaran nad ignoranco, škodoželjem in sprenevedanjem. Tako zelo, da dnevnega slovenskega časopisja in informacij nisem spremljal že nekaj mesecev in trenutno ne vem niti kdo vodi državo. Tudi profesionalno sem preko poletja slišal slabo izkušnjo pri eni od priložnosti v Sloveniji. Izkušnje so bile slabe zaradi nategovanja, zavlačevanja in sprenevedanja, da je bil zaključek, da je lažje delati s poslovnimi partnerji v trenutni vojni Ukrajini kot v Sloveniji. V detajle se nisem spuščal, a nekako sem razumel negativno izkušnjo.

BangaloreObiskal sem tudi Indijo. Tokrat le za en teden. Spet sem se počutil izredno dobro in potrjuje se mi nekako občutek, da sem kompatibilen s to deželo, njenimi ljudmi, kulturo in hrano. Dnevi v pisarni so minevali v prijetnem pozitivnem vzdušju in kar hudo mi je bilo, ko je napočil trenutek slovesa.

V začetku julija smo obiskali mjuzikel The Black Rider: The Casting of the Magic Bullets v English Theater tukaj v Frankfurtu. V predstavi sodelujejo amaterski igralci in navdušenje nad glasbo in še posebej vokali dveh glavnih akterk nikogar niso pustili ravnodušenga. Lisa Christine in Diana Nagel sta navdušili tako z glasom, kot s stasom in igro. Za Diano sem kasneje ugotovil, da je učiteljica petja in aktivna pevka v tukajšnji ženski heavy metal skupini Revolution Eve in prefektno se je ujela z glasbo mjuzikla spisano s strani Tom Waitsa.

Svetovno nogometno prvenstvo se je končalo po mojih željah. Nadušenje nad ekipo, nogometom in pripadnostjo tukaj živečih je tudi mene poneslo. Opremljen z nemškim reprezentančnim dresom smo si ogledali četrfinalno tekmo proti Franciji na Eintrachtovem štadionu na public viewingu skupaj s 35.000 drugimi navijači. Fenomenalno vzdušje, vse v belem in zmaga z 1:0 – splošno rajanje in dober žur.

Commerzbank ArenaFlag Germany Brazil

Ker sem moral ravno v času finalnih tekem na pot v Indijo, sem si ogledal tekmo za tretje mesto na Dubajskem letališču v Heinekenemoven lokalu, nato pa ob 2:00 zjutrajfinale iz hotela v Bangaloreju. In slavje nemcev je bilo občutiti tudi v daljni Indiji. Pri večerji me je pričakal koktajl v barvah nemške zastave in osebje hotela in kolegi v pisarni so mi čestitali že samo za to, ker prihajam iz Frankfurta.

Coctail GermanyTako se je pričela po vseh teh nogometnih superlativih tudi nemška nogometna liga. In prvo tekmo Eintrachta proti Freiburgu sva si ogledal skupaj mlajšo hčerko. Dobro smo pričeli – z minimalno zmago 1:0. Drug konec tedna obiščem tekmo proti Augsburgu in upam, da bom videl Tima Matavža.

Tekaško sem polno aktiven. Sredi junija smo s kolegi tekli na JP Morgan Corporate Challenge. Preko 70.000 udeležence. Priznam, tekaško niti ne najbolj privlačna prireditev, a vendarle ima nekaj v sebi biti del tega. Čas lanskega leta sem izboljšal za 5 minut in uspel s seboj potegniti tudi mlajšega sodelavca, ki se je tudi navdušil. A čas ni tukaj pomemben.

JPMCC JPMCC JPMCC JPMCC Frankfurt

Trenutno se intenzivno pripravljam na Ljubljanski polmaraton. Tedensko pretečem okoli 40 km. Sedaj sem že prepričan, da bom zmogel, če se le ne pripeti kak nesreča ali da bi me drugi tekači preveč potegnili na začetku. Če se bom držal svojega plana, bo ok. Tako se mi bo izpolnila dolgoletna želja. Tokrat bom imel tudi podporo družine ob stezi in kar nekaj prijateljev in kolegov bo prav tako teklo. Tako, da se res veselim. Sploh ko me lahko v cilju pričakajo bližnji.

Do konca leta planiram tudi narediti izpit za VHF postajo, tako da bomo končno lahko najeli jadrnico tudi sami z družino, ter upam, da bom uredil tudi z nemškim državljanstvom v tem času. Prav tako imam nove načrte z NetCount, kakor tudi nekaj drugih idej. Osebni plani, želje in cilji so, vse ostalo upam, da pride samo.

Lepo vas pozdravljam in upam, da tudi vi sledite svojim sanjam.

Calm


Danes sem zmeden in tudi jezen.

Image2m

Glede na to, da me očitno v Sloveniji ne jemljejo več resno in tudi sam ne morem Slovenije več tolerati v vsem, kar mi meče pod noge, sem danes obiskal Urad za pridobitev nemškega državljanstva.

Z gotovostjo lahko zatrdim, da je izredno utrujajoče in težko biti slovenski državljan. Vseskozi se je potrebno boriti pred vsemi mogočimi novotarijami, pa naj si bo to od davčnih, administrativnih, gradbenih, prometnih in drugih zahtev ter pogruntavščin, ki poslabšujejo kvaliteto življenja. Ostali so le lepi spomini na daljno preteklost ponosa na Slovenstvo in ustvarjanje v tej deželi, ki ga sedaj le sem pa tja občutim ob športu ali kakem hudem slovenskem komadu.  Jezen sem, ker me je moja Slovenija porinila tako daleč, da sem se znašel danes v tem uradu.  Pa nisem noben kriminalec, politični ekstremist, zagrizen protestant, verski blazneš ali druga oblika radikalnosti ali negativnosti. Sem preprost zmeren človek z jasnim pogledom na svet, kaj je prav in kaj narobe in z občutkom posluha za soljudi. Vsaj tako se sam pač vidim.

Z množico negativnosti vsega, se ta sistem enostavno položi na tvojo osebo in te pritiska in stiska do trenutka, ko se ali prepustiš in brez besed predaš in ti država vzame tvojo lastnino in lastnino prednikov, tvoj razum in vrednote v katere verjameš ali pa se odločiš, da ne želiš več trpeti tega enoumja, v katerem nimaš glasu, ne moreš soodločati in si le izkoriščan material, ne pa sestavni del nekega sistema, ki bi ga želel soustvarjati in graditi.

Image3m

Davčna uprava se tudi po 7 urgencah in postopku, ki traja že skorajda celotno leto ne odziva. Čeprav imam prav, čeprav je ta prav bil potrjen tudi v prejšnjih 2 letih, sem obremenjen s tem prav vsak dan svojega življenja. Skorajda ne mine dan, ko mi ne bi na koledarju v oči skočil »preveri stanje na DURS«. Dame in gospodje na DURS, ne zaslužite si tolikšne pozornosti, prav gotovo ne!

99% slabih dnevnih novic, ki jih zasledim hote ali nehote iz Slovenije. Iščem in iščem ta 1% pozitivega. Ne vem, ali so se mediji odločili zavestno izpostavljati le slabo in slabo predstaviti v javnosti še slabše od dejanskega stanja ali niso morda že sami zapadli v to kolesje in dobrega niti ne opazijo več. Ali pa so morda že sestavni del te psihološke vojne proti lastnemu narodu. Gledam voditelje na Pop TV, A kanalu in drugih slovenskih TV hišah. Saj kar poskakujejo in tekmujejo v tem, kdo bo dnevne novice predstavil bolj dramatično in katastrofalno. Mlade lušne punce, pa tako kritične v glasu v prav vsaki novici, ki jo senzacionalistično predstavijo svetu. Kje je ostala zmernost, hladna glava, juha, ki se ne poje tako vroča? Res nihče ne pomisli, da ima ta medijska vojna neznosen vpliv na prebivalstvo? Na naše in vaše otroke, ki bodo morali kmalu sami v svet s tem kar so slišali in videli. Pa ne gre pozabiti na vse labilne gledalce, ki jih vaše poročanje duševno spravi preko roba in nato o prav njih poročate, ko so pobili družino, ustrelili šefa, protestirali, demonstrirali ali si celo sami vzeli življenje.

In kje je predsednik Pahor, ki tako zagovarja pozitivni pogled na življenje? Že dolgo ga nisem videl ali slišal.

Gledam obraze politikov vladajoče stranke, ki so si izmislili tako nečloveške zakone in predpise, ki jih sedaj dnevno mečejo med ljudi in jih s tem siromašijo. Enostavno ne morem verjeti, da bi bili ti ljudje zlobni in mi želeli vzeti lastnino in ideale v katere verjamem. Izgledajo tako normalno, tako kot moji sosedi. Od kje jim ideja, da je potrebno vzemati svojim ljudem in jim nič dati? Pravice, lastnino. In jih potlačiti in sankcionirati, v kolikor se ne strinjajo z njimi. Danes so kaznovani prav ti, ki ustvarjajo, varčujejo, oblikujejo in delujejo.

Še nedolgo tega sem imel v glavi, kaj bi lahko sam naredil, da bi bilo tej državi boljše. Kaj lahko doprinesem, da bodo moji in drugi slovenski otroci imeli okolje, v katerem se bodo dobro počutili in bo okolje poskrbelo za okvirje v katerem bodo lahko rastli in živeli uspešno in zadovoljno življenje, ter na stara leta brezskrbno uživali zaslužen oddih, ter se končno posvetili svojim konjičkom. Imel sem tudi v glavi, da nekoč, ko bom lahko imel več časa, da se bom tudi sam politično aktiviral in konkretno sodeloval. A po vsem tem času in dogodkih se več v tem ne vidim. Nočem postati parlamentarec Jani, Dragan, Jerko, Barbara, Ljudmila, Melita, Janez, Alenka, Aljoša, Jožef, Mitja, Peter, Saša ali kdo drug od obrazov, od katerih ljudje pričakujejo dobro, ne pa sloj na drugi strani. Proti meni, proti mojemu načinu življenja. Na eni strani človek, na drugi država. Kaj ne bi morali biti ljudje država?

Danes je dan, ko sem tudi uradno izvedel, da lahko zaprosim za nemško državljanstvo. V dobo minimalnih let življenja v državi mi štejejo leta, ki sem jih od rojstva pa do selitve v Slovenijo – tedanjo Jugoslavijo preživel v Nemčiji, ter dodatno zadnja 3 leta.

Potreben bo preizkus nemškega jezika nivoja B1, opravljen tečaj in izpit iz integracije (poznavanje ustroja in delovanja države), nekaj dokumentov o stanu in prijavi bivališča, o zaposlitvi in nemškem pokojninskem skladu. Stroškov kakih 500 EUR in 3-6 mesecev časa.

Pass-001

Nisem si še čisto na jasnem, kaj naj storim. Enkrat sem že zapisal, je državljanstvo papir ali pripadnost?  Je sprememba državljanstva znak upora in nestrinjanja s trenutnim stanjem ali mi je ta država postala tako tuja, da se več ne čutim del nje in sem našel / se vrnil v državo, ki mi je bliže, bolj moja in me bolje tretira?

Morda je za nekoga vseeno, kateri potni list ima v žepu in pod katero zastavo hodi po življenski poti. A sam gledam na to tudi drugače. Državljanstva pač ne menjaš vsak dan. Za to so prijave in spremembe bivališča, Državljanstvo je nekaj več. Je tista vez, ki te povezuje z neko pripadnostjo prednikov in okolja. A slovensko okolje dela prav v popolnosti vse, da bi se ta vez pretrgala.

Na drugi strani pa je Nemčija. Dežela mojega rojstva, zgodnjega otroštva in sedanjosti. Vmes sem tudi izgubil sled in povezanost. In tako je bila ena od držav, v katerih sem se občasno mudil. Ja, seveda mi je bila bliže, kot kaka druga država, a nekako vseeno le daleč. In prav Nemčija mi je sedaj uspela zopet zagotoviti okvir ustvarjalnosti in uspeha. In predvsem pozitivnega razmišljanje, ter okolje, ki mu je mar.

Okolje stimulira, daje neko osnovo za zadovoljstvo in za ustvarjanje. Daje tudi konstanto in visoko spoštuje delavnost, podjetništvo, lastnino. Motivira pri dobrodelnosti in ima enostavno neko kulturo in družbeni konsenz, ki mi odgovarja. Ne rečem, so tudi negativnosti, a so te v manjšini, so v taki obliki in v takem dojemanju, da se na tem dela in je nekako pod kontrolo. Javna uprava, policija in sodstvo nekako izžarevajo zaupanje in predvsem delujejo.

Torej kaj mi je storiti? Kaj bodo porekli znanci in prijatelji, ter nenazadnje družina? Se jih to sploh tiče? S tem vprašanjem se bom očitno ukvarjal bolj intenzivno kot doslej. In obrazci so na mizi pred menoj…

Image4m