Posts Tagged ‘lufthansa’


Pozdravljeni,

Kar nekaj časa je zopet minilo od zadnjega posta. No, ni ravno tako. Verjetno ste opazili, da sem se vrgel v ekološko aktivnost, no bolj trenutek opozorila, kar bi nekako moralo biti v praksi in si predstavljam, da tega res ni težko upoštevati. Malce nam le mora biti mar, saj naš planet ni naša last, ampak okolje vseh živečih bitij, tistih, ki so svoje že odživeli in tistih, ki še prihajajo na vrsto.

Tako tukaj še enkrat pozivam, tudi če ste zavedni okoli tega, dajte si pogledat tale post moje iniciative H2O – ZAPRI PIPO -TAKOJ. Res je samo pozitivno.

Running Frankfurt Bridge

Zadnji vikend sem doživel res nekaj posebnega. Z Ranjanom sva odtekla najin drugi Lufthansin polmaraton. In kakšen tek je to bil. Že jutro je nekako bilo posebno. Tisti feeling, ko čutiš da je vse ok, da vse paše. Dobra volja, udobnost, vreme in pozitivna energija, ki je rasla v meni vse do prihoda do Eintrachtovega štadiona Commerzbank Arena. Navdušenje je z nama z Ranjanom delil tudi indijski konzul, ki je po ne vem kakem naključju prišel v stik z nama nekje konec novembra lani. In nekajkrat smo se dobili, pa v telovadnici srečali in tudi on je prišel z redno vadbo in veliko dobre volje in motivacije do nastopa na tej preiskušnji.

Z Ranjanom sva si zadala cilj, da odtečeva bolje kot sem tekel Ljubljanski polmaraton, torej okoli 2:06:00. In tako smo pričeli teči, in tekli z dokaj konstantnim tempom vse do 15 km. Glede na to, da sem se počutil res odlično in mi je tekaška ura dala vedeti dogajanje, sem nekako v glavi prišel do spoznanja »pa saj, če bo šlo takole naprej, nama uspe pod 2 urama«. In je šlo, Ranjan, je imel sicer nekaj malih težav, a z vzpodbudnimi besedami in malce pomoči je premagal »notranjega psa« in čez ciljno črto v stadionu sva prišla s časom 1:58:54.

Takoj sem vedel. To je to. To je ta občutek, zaradi česar tečem in telovadim in vlagam precej časa in volje v to. V ta občutek neizmernega ponosa na oddelano in napredek, ki je tako merljiv. In tako je padla takoj odločitev, da je čas za višjo stopnico – v ponedeljek se bom prijavil na Ljubljanski maraton. Yeah!

Frankfurt evening

Pomlad se bliža, motor se mi vsakič malce nasmehne, ko grem mimo njega v pralnico. Še malo, pa ga popeljem zopet na daljše sprehode, letos računam tudi do Berlina, Hamburga in v Belgijo.

Med tem pa sva z Asjo splanirala najin »pobeg/potep« v Španijo za prvomajske počitnice. Greva v Madrid in Barcelono. Noben od naju še ni bil tam, tako da se res veseliva dogodivščin. Nekoč sem imel idejo z motorjem obiskati Španijo, a nekako ni ratalo takrat. A takole oče/hči potep je le bolje.

Dogajanje v Nemčiji:1932193_10205674455483364_4160567453103402811_n

  • Nogomet – Eintracht je na odličnem 9. mestu. Spet smo ga osmodili na zadnjem gostovanju pri Kolnu, saj bi lahko z zmago prišli do mest, ki vodijo v evropske pokale. A zopet ni bil ta dan. 4:2 poraz kljub 2 goloma Alexandra Meierja (sedaj vodi na nemški lestvici strelcev; ob vsaki omembi njegovega imena štadion doda »Fussball Gott«).
  • Nogomet – fenomen Borussia Dortmund – Klub s spoštovanja vrednimi uspehi, odlično ekipo in karizmatičnim trenerjem, ter fanatičnimi privrženci se je po prvem delu prvenstva znašel na zadnjem mestu nemške Bundeslige. Še vedno pa so v Pokalnem prvenstvu in tudi Champions league. No, Ranjan je eden teh fanatičnih navdušencev, čeprav je bil v Dortmundu le enkrat v življenju. In skozi pogovor se je porodila ideja, da bo s svojo prepričanostjo v 10404209_10205674455523365_1459611751933225649_nvrnitev moštva na pota stare slave dal na mizo tudi svoj denar. In tako je kupil delnice edinega nemškega delničarskega kluba. Od takrat pa do sedaj je kakih 20% v plusu, saj je Dortmund res pokazal zobe in se je sedaj znašel tik za Eintrachtom.
  • Nogomet 2 – SP v Katarju bo izvedeno pozimi. Udarec za vse nogometne navdušence, ki se ne morejo sprijazniti z idejo ogleda tekem s kuhančkom v roki in z delitvijo mirnega božičnega duha in ekstremnega navijaškega navdušenja. Prihajajo tudi prve tožbe, saj so očitno bile že podpisane pogodbe za oraganizacijo »public viewing«, ki so v nemčiji najbolj priljubljen družabni dogodek. Sploh po norem uspehu Nemčije na zadnjem svetovnem prvenstvu.
  • Grexit – Nemci vse težje prenašajo medijske opazke in napade Grkov in predvsem njihovih politikov. Tudi sam moram na tem mestu tukaj jasno povedati, da povprečen nemec ni zabit Otto, ki mu ne bi bilo jasno, da se vse sedaj lomi na popolnoma povprečnih grkih, ki po večini niso odgovorni za nastalo situacijo in da europski birokrati brez kančka občutka izzsiljujejo za vsako odločitev grške državo. Vsem je jasno, da Grčija ne bo nikoli uspela vrniti dolgov, in da je »pumpanje« denarja v obliki novih kreditov nekomu v interesu – prav gotovo ne normalnemu prebivalstvu. Bolj bi verjetno prišla v poštev humanitarna pomoč, glede na današnje stanje.
  • Pegida – glede na to, da se je svet znašel v nekem mučnem obdobju, ko je razlika v blaginji ljudi postala enormna in je globalizacija dosegla raven, za katero bi pravzaprav moral obstajati svetovni red brez meja, je nezadovoljstvo do odločitev politike izkoristila tudi desničarska scena in gibanje Pegida izrabila za svoje namene. No, povprečni nemci, politika in cerkev so hitro pokazali, kaj si mislijo o izkoriščanju civilnih iniciativ v desničarsko politične namene in nekako je gibanje počasi umrlo. Voditelji so odstopili in javnost jih je izključila iz nadalnje javne igre. A ne gre pozabiti tukaj omeniti, da je gibanje v osnovi nastalo zaradi nasprotovanja prebivalstva predvsem v vzhodni nemčiji proti islamizaciji Nemčije. Mislim, da je bil dogodek sprožitve tega gibanja, ko so Salafisti v Wuppertalu pričeli z aktivnostmi »Šarija policije« in opozarjali mimoidoče, da ne živijo oz. ne izgledjo skladni z načeli Sharije – islamskih zapovedi. Odhodi radikalnih muslimanov v enote ISIS, atentat na uredništvo Charlie Hebdo v Parizu – vse skupaj je nemcem postalo preveč. In na to so s tem gibanjem verjetno želeli izraziti.
  • ISIS – iz medijev gre razbrati, da je kar okoli 650 nemških državljanov odšlo v ISIS – islamsko teroristični združbo, ki se samooklicuje za vojaško enoto v boju za ustanovitev Islamske države oz. kalifata. Pravzaprav tukaj nimam kaj povedati. ISIS predstavlja poosebljeno zlo, nemci so enotno proti, največ vprašanj pa se pojavlja, kako je mogoča taka radikalizacija znotraj nemčije v islamskih centrih in da obveščevalne službe niso mogle predvideti po dogodkih 11. Septembra takšnega organiziranega mobiliziranja verskih skrajnežev

10246572_10206307195661473_4530867587160239441_n

Nadaljevanje mojega življenja sedaj po več kot 4 letih v Nemčiji je še vedno navdušujoče. Veliko temu doda moj profesionalni del vsakdana, nekaj šport, kultura in družba, najbolj pa moji najbližji.

Slovenijo vidim le še od daleč sem pa tja vsake toliko časa. Vedno bolj oddaljena se mi zdi in vedno bolj tuja. No, neke stvari mi bodo ostale, in Ljubljanski zmaj bo vedno del mene:) Pa seveda tisti, ki so še ohranili stik z menoj. In to je to kar šteje – ljudje, to kar so, kar predstavljajo in za kaj živijo in stojijo.

Lepe pozdrave in želim vam, da živite svoje sanje.Ljubljanski zmaj - Ljubljana dragon

Advertisements

Pozdravljeni popotniki, izletniki in vsi tisti, ki ste zašli na tole objavo o najini tokratni izkušnji obiska Londona. Klik na fotografijo poveča sliko.

London 201421m

Pred leti sem podobno izkušnjo že odpotoval s starejšo hčerko, tokrat pa sva se odpravila še z Asjo, ki si je prav tako želela obiskati to res prečudovito mesto. Poleg tega sem prejel res izreden odziv na moj zadnji zapis, predvsem iz vidika obiska Londona z otrokom.

Asja se je k meni odpravila v petek z rednim letom Adria Airways iz Ljubljane v Frankfurt. Ta 5 dnevni izlet smo planirali že dolgo in tako lahko nabavili letalske karte že decembra 2013 in tako uspeli zapakirati obisk Londona kot Božično darilo. Pa tudi cena povratne karte LJU – FRA je bila res ugodna – 130 EUR

Asja je stara 13 let in porajalo se mi je vprašanje, kako lahko potuje 13 letnica sama. No, zadeva je seveda odvisna od otroka in če je otrok pripravljen se spustiti v avanturo, vse skupaj postane kaj enostavno. Po pravilih letalskega prevoznika lahko otrok starejši od 12 let potuje sam brez spremstva, na željo staršev ali otroka, pa je možno spremstvo dokupiti. To se lahko uredi tudi tik pred letom samim. Ker sem na tem letu bil res velikokrat, sem Asji lahko podal res natančna navodila, kaj, kako in kam. Edina potencialna kritična točka, ki sem jo našel, je najti pravi izhod na Frankfurtskem letališču ob povratku, a je Asja svoj prvi samostojni let oddelal bravurozno. Najpomembnejši nasvet, ki vam ga lahko dam je – zagotovite otroku dovolj časa.

Soproga jo je spremila do Brnika in izredno prijazna zemeljska stevardesa,  pri kateri sta oddali prtljago je naredila res pozitven vtis in tako Asji še dodatno vlila samozaupanje za na pot. Prav tako nobenih težav pri kontroli osebne prtljage in vkrcanju, ter letu v Frankfurt. No, Adria je že uvedla varčevalne ukrepe in sedaj na letu ne dobite prav ničesar – tudi stekleničke vode ne, ki sem jo nazadnje še prejel. Lahko pa jo kupite!?! Malce se bo potrebno navaditi, saj ne gre za to, da bi se mi ravno šlo za tiste lešnike in vodo, a medtem ko na prav vseh letih dobi potnik neko pozornost, oz. kar dober obrok (Alitalia, Czech Airlines, Lufthansa), da ne omenjam pogostitve na Air India, izpade Adria kot nek skopuh. Ne gre namreč pozabiti, da se Adria ne more enačiti z Easy Jetom ali Ryan Air, kjer tu že v naprej tega niti ne pričakuješ.

V Frankfurtu sva Asjo pričakala z Anjo in veselje ob našem ponovnem snidenju je bilo neizmerno. Skupaj smo se odpravili po njen kovček in ugotovili:

a)      Da ne moremo po običajno poti do prostora s prtljago, saj so normalni prehod zaprli policisti in tam tudi stražili

b)      Da lahko gre po kovček le sama, kar pa je brez problema tudi izvedla po drugem prehodu

Prvi del poti je bil torej za Asjo. Nadaljevanje leta za naju skupaj pa se je pričelo v nedeljo zjutraj. Ker sem pred kratkim pričel uporabljati Iphone, sem tako začel tudi več uporabljati mobilne aplikacije. Na Blackberryu to nekako ni imelo smisla, niti pravega veselja. Tokrat pa je le drugače in tako sem taxi ob jutranjem dežju v Frankfurtu naročil z mobilno aplikacijo „Taxi Frankfurt“. Kot nekako pričakovano, je vse delovalo in ob naročeni uri je taxi čakal pred vrati. Hitro in udobno naju je popeljal do letališča. Saj bi šla kot normalo s podzemno, a nekako je le bolj udobno ob rani jutranji uri preskočiti peškanje po dežju s s prtljago do postaje podzemne. Glede na to da sva 2, pa tudi cenovno ni bistvene razlike. Taxi pride okoli 30 EUR, podzemna za 2 osebi cca. 10 EUR.

Povratni let Frankfurt – London Heathrow naju je prišel z Lufthanso 335 EUR. Let traja 1 uro 40 minut, ob tem pa ne gre pozabiti na premik ure nazaj. Najbolj mi je bilo žal, da sem ob prihodu zgrešil vrsto za samodejno elektronsko preverbo potnega list, ki ga lahko izvedete, če imate odgovarjajoč potni list, s katerim je možna biometrična identifikacija. Kar tako, za hec in izkušnjo. Nazaj grede namreč, v Frankfurtu je to možno le za polnoletne osebe in tako Asja tako in tako ne bi mogla tam čez. Ne gre pozabiti, da Velika Britanija ni v Šengenu in ga tudi noče, zato je v veljavi preverba dokumentov. Državljani EU držav ne potrebujejo izpolnjevati imigracijskega kartončka, tako da kar direktno do mejnega uslužbenca.

Na Heathrow sem letel prvič in nisem točno vedel, kako bova prišla do mesta iz letališča. Pa je rešil to vprašanje “mojster” na hodniku in mi med prebijanjem do izhoda prodal povratni karti za vlak Heathrow Express (Express Saver – 35 GBP – otroci do 15 leta se peljejo brezplačno v spremstvu odraslih). Vlak pelje kakih 15 minut do postaje Paddington, od tam naprej pa s podzemno. Svetujem vam, da si nabavite Oyster kartico in jo potem polnite sproti, podobno kot v Ljubljani Urbano.

Še vedno ostajam zvest hotelom verige Travelodge. Saj veste, tisti občutek, ko že v naprej veš, kaj te čaka in je bila pretekla izkušnja vedno dobra. Tokratni hotel se je nahajal v Cityu, bolj natančno le kaki 2 minuti od Towerja. Hotel je primeren za popotnike in poslovneže. Je čist in nudi vse kar potrebujem za relativno v redu ceno za Londonske razmere (256 GBP).

Torej s podzemno do postaje Tower Hill ali Aldgate. No, zopet so dilemo razrešili drugi. Tokrat uslužbenci Underground ali t.i. Tube (oznaka za podzemno železnico), saj so se ravno odločili stavkati in tako je edina možna pot bila uporaba proge Circle line do postaje Aldgate in nato 5 minutk peš po ulici proti hotelu.

Stavka je bila namenjena tokrat v bran zaposlenim na blagajniških okencih, saj se je uprava podjetja namenila “človeška” prodajna mesta popolnoma ukiniti in nadomestiti izključno z avtomati. Prihranek verjetno, da je res, vendar nič ne odtehta človekove besede in dejanja, ko stroji rečejo „njet“ ali pa se znajdeš pred vprašanjem, kjer ti stroj ne more pomagati. Saj sem se že precej navadil tukaj v Nemčiji, da je večina servisa opravljenega avtomatsko, a vedno znova dobim pike, ko moram nekam poklicati in se preko avtomatiziranih odzivnikov prebiti do človeka.

Celotno življenje sem nekako s svojim delom in življenjem stal za modernizacijo in napredkom, morda celo pretirano za kak okus, a ko se pričnejo nadomeščati zaposleni z napravami, in ti zaposleni ostanejo brez zaposlitve, se vprašam, komu še to koristi razen lastniku in investitorju. Pa smo spet pri moraliziranju – in tokrat “ne bom”.

Skratka, enosmerna vožnja za odraslo osebo z otrokom cca. 7 GBP (brez Oyster kartice – žal). Ne vem, kdaj si bom že zapomnil, da ne vračam Oyster kartice vedno ko zapustim London. No, me bo že izučilo, oz. tokrat sem jo prihranil in tudi Asja ima svojo za bodoče potepe v tem prelepem mestu.

London 20149m

London 201410m

V hotel sva prišla prekmalu, saj načeloma lahko dobiš sobo šele ob 15:00 uri, a ni bilo problema. Tako sva samo pustila prtljago v sobi in se sprehodila do Towerja – središče zgodovinskega Londona. Vstopnice sem nabavil že prej po spletu na lokaciji Expedia.de (vstopnina za naju 36,50 EUR):

24,47 EUR – odrasli (16 do 59 lez);

20,80 EUR – seniorji (nad 60 let);

12,23 EUR – otroci (5 do 15 let).

In kaj Tower of London ponuja? Torej iz mojih oči bi rekel le dvoje. Izredno lepo ohranjeno srednjeveško arhitekturno mojstrovino zgrajeno leta 1078, kjer čakaš samo še na Kralja Richarda in Robin Hooda izza vogala, ter ogled zbirke kraljevih draguljev (Crown Jewels), torej krone, žezla in ostalih dragocenosti, ki so obvezni elementi kronanj. Gužva relativna – torej ni hudo. Sprehod po obzidju prekinjajo stolpiči, v katerem so prikazani zgodovinski dogodki, ki so se dogajali v času aktivnega življenja Towerja. No tudi doživeto pripovedovanje uniformiranih vodičev ni kar tako, še posebej prijetno za ljubitelje prave angleščine, tiste s knedlom v grlu. Velja obiskati tudi kovnico, kjer se je rodil Pound Sterling (angleški funt) in muzej Fusilierjev (Royal Regiment of Fusiliers’ Regimental Headquarters). Obisk zaključiva po kakih 2 urah z metom kovančka pred “Traitors Gate” in se sprehodiva preko Tower Bridga. Verjetno večina misli, da je Tower Bridge prav tako star kot Tower sam, a temu ni tako. Most je precej mlad (izdelan med leti 1886 in 1894) in je bil zgrajen z mislijo, da dopolni izgled samega Towerja. Danes je prav gotovo eden zaščitnih znakov mesta, v njem pa se nahaja tudi muzej, katerega pa se nisva namenila ogledati.

London 201411m

Namesto tega sva se odločila, da pričneva ogled mesta s krožno avtobusno vožnjo. Tudi tukaj vozijo avtobusi globalnega podjetja Big Bus Tours po sistemu Hop on-off. Za 24 urno karto sva plačala 42 GBP (30 GBP odrasli, 12 GBP otroci) v kateri je vključena tudi enkratna enosmerna vožnja po Temzi od Westminster London Eye pa do Tower Piers.

Prekleto srečo sva imela z vremenom – celoten čas v Londonu. Prav vsak dan so bile napovedane padavine, a prav do zadnjega dne nama je bilo namenjeno, da se jim izogneva.

Tako sva po Londonu krožila z busom z odprto streho in se šla prava, pravcata turista. Tista ta klasična s fotičem in tako zelo je “pasalo:) Asja je že prvi dan klonila pred potrebno hojo, a se je pogumno zbrala vsak dan in prebila dan na ulicah mesta. Big Bus ponuja 2 liniji krožne vožnje, tako imenovan Red Line in Blue Line. Vsaka linija pokriva del mesta in s karto se peljete na obeh linijah. Na Red line je bil tudi Greg, mlad fant, ki je na izjemno zabaven način v živo predstavljal znamenitosti mesta in pocukral pripovedovanje tudi s kakšnimi ne tako pomembnimi, a zelo zabavnimi podrobnostmi. Po kakih 2-3 urah vožnje sva imela za ta dan zadosti, saj se sta se oglasila tudi želodca. Glede na to, da je bila nedelja in sva se namenila počiti malce v hotelu, sva večerjo ubrala kar tam in se za kakih 20 GBP dobro podkrepila. Osebje hotela je res odlično in nekako sva bila tretirana, kot pri starih starših na obisku:)

Torej hrana, kot sem že enkrat opisal ni močna stran Londona. Saj se da vse dobiti, a tisto pristno angleško ne gre na moj okus, poleg tega so cene prehranjevanja precej visoke. Tudi glede na standard sami Londončani pojamrajo. In tako je že dolgo časa, spomnim se ko sva s sodelavko pognala za teden dni dnevnic v enem samem večeru, pa ni bilo nič posebnega. Torej kitajci, Mac in ostala hitra, praktična hrana ob pravem angleškem zajtrku, ki je primeren za kake rudarje in z lahkoto prebije 1000 kalorij ob nepolnem krožniku dajo povsem zadosti energije. In v hotelu večerja po potrebi, Asja je bila zadovolnja in to mi je bilo merilo. Še to, v navedeni ceni hotela je bil vključen tudi zajtrk, ga priporočam, otroci pa jedo brezplačno.

London 201413m

Drugi dan je bil splaniran že v naprej. Tako sem na spletni strani www.madametussauds.com/london/  nabavil karte za naslednji četvorček atrakcij in dobil okoli 20% popusta:

Cene:

Odrasli (16+)          50.10 GBP

Otroci (4-15)          39.00 GBP

Family 4 Ticket (2 odrasla + 2 otroka ALI 1 odrasel + 3 otroci)      £178.08 GBP

Fiksirati je potrebno uro obiska Madame Tussauds in tam prejmete potem vstopnice/voucherje za preostale lokacije. Le te lahko potem uporabite v naslednjih 30 dneh.

V treh destinacijah sem že bil z Anjo, London Dungeon po izkušnji, ki jo lahko preberete tukaj pač ne. In zelo me je vleklo tja in obenem sem imel pomisleke zaradi Asje. A po vseh doživetjih lahko zagotovim, da je tudi London Dungeon primeren za 13 letne plahe duše. Seveda bo nekaj šokov, a nič takega ni, kar bi šlo preko meje.

Torej Madame Tussauds je skoraj enak kot pred kakimi 4 leti. Torej nič kaj veliko se ni spremenilo, morda nekaj novih celebritijev, a nič opaznega. Nov je 4D kino, ki je zaključna postaja pred izhodom iz muzeja. Superjunaki Captain America, Iron Man, Hulk in Spiderman rešijo svet in kino predstava z aktivnimi sedeži je res super. Kljub svojim 40+ obožujem risanke in se še prav dobro spominjam svojega navdušenja nad superjunaki. Pretirane gužve za termin ob 10:30 niti ni bilo. Kakih 15 minut je bilo za počakati in potem sva se prepustila ogledu. Z gospodično Sheryl Crow in Britney Spears sva se zagledala v oči in tudi trepnili nista, ko sem jim namenil „tisti“ pogled:)

Pred prihodom v kino je še vedno na izbiro prehod čez katakombe, kjer je kakih 20 igralcev in je scary. V temi blodijo me obiskovalci, se te ogledajo od blizu ali pa iz stene dahnejo v tvoje uho. Ne se jih dotikati! Še mene jim je uspelo ene parkrat dobro zašvicati:), Asji pa je tole služilo kot ogrevanje za London Dungeon. Muzej je le malce stran od London Eye, kjer sta tudi Sealife in Dungeon. Tako sva uporabila za prevoz do tja Big Bus, ki je še veljal od prejšnega dne (24 ur od trenutka nakupa vozovnic). Ne pozabite na štrajk na podzemni, ki sva ga bila deležna.

London Eye – do pred kratkim najvišji vrtiljak na svetu s 160 metri višine, je pravzaprav evropski project, saj so kabine recimo naredili na Češkem, steklo za kabine v Italiji, ležaje v Nemčiji, glavni A nosilec pa v Veliki Britaniji- Angleži pa so dali lokacijo in ga sestavili in ga sedaj prodajajo za Angleško atrakcijo. Kot tudi pri drugih atrakcijah je potrebno odpreti nahrbtnik in na vhodu pokazati vsebino. No, tukaj je ostrina in natančnost močno pojenjala, saj to počno samo zaradi tega ker morajo. A resnost in spomin na teroristične dogodke pred leti je že zbledel, saj je bežen pogled v ruksak daleč od temeljitega pregleda, ki smog a bili deležni pred časom. Hitro človek pozabi, morda prehitro…

Isto opazim tudi ko kabino zapustim. Vsakič namreč pregledajo kabine, da ni kdo slučajno kaj notri pustil, torej tudi kaj nevarnega. Pregled je postal precej slab.

Londonski skyline, ki se prikaže iz kapsule vrtiljaka, se je le malce spremenil. Sedaj kraljuje tukaj The Shard – najvišji nebotičnik Evrope v podobi piramide z višino 306 m poleg meni še vedno najbolj impozantnega sedeža zavarovalnice Swiss Re oz. Gherkin

London 20147m

London 201412m

London 201420m

Sledil je obisk akvarija – Sealife. Mesto sprostitve in miru, če ne bi naletela na malega nadobudnega arabskega kričača, ki se je razburjal ob vsakem akvariju zakaj hudiča ne more preko stekla prijeti ribe. In tu nič ne pomaga… Nekako sva se ga poskušala izogniti, a nekako je njegov tempo sovpadal z najinim. Ne vem, če ni bilo zanalašč.

Pri pingvinih sem prišel do spoznanja, ma pravzaprav se mi je odvila risanka plesočega pingivina Happy feet, ki se je znašel v takem akvariju, da tega kar vidim, v bistu niti nočem videti. Želim si, da bi tistih nekaj pingvinov raje plavalo nekje na severu v pravem morju in da ne bi bilo zraven ljudi, ki so nalimani na šipo skandirali ob vsakem skoku v vodo. Nič prijeten pogled in ne vem tudi če je sploh izobraževalen. S tem se je strinjala tudi Asja in vesel sem, da deliva tako mnenje.

In sedaj končno London Dungeon. Asja je postala vidno vznemirjena in kmalu so se pričela vprašanja, če je pravzaprav tole sploh dobra ideja. Gre za vodeni ogled po hodnikih ječe, kjer so uprizorjeni prizori iz zgodovine Londona, seveda le tisti shrljivi. 22 igralcev na kakih 15 lokacijah na zelo doživet način pripoveduje zgodbe in vizualni učinki vse skupaj popestrijo. Zelo zabavno in toplo priporočam. Poleg Wimbledona eden hitov izleta.

Dan sva končala s sprehodom ob sončnem zahodu ob Temzi do hotela in z večerjo.

London 201422m

London 201423m

London 201424m

London 201425m

Dan 3 – ob 11:30 morava biti pred Buckinghamsko palačo, da si ogledava procesijo zamenjave straže. Prejšnji večer sem še vse naštudiral, kako z busi priti do prizorišča in krenila sva do Fenchurch (stavka pa še vedno traja). Na samem avtobusnem postajališču ni avtomatov za nakup kart. Pa sva povprašala čakajoče domačine, kje lahko kupiva karte. Pa dobiva nazaj zaboden pogled, hm, kakšno vprašanje pa je to. Nihče ni vedel, le ena gospa je sumila, da bi verjetno lahko te dobila na avtobusu samem. Ok, pride 42-tka in jaz do šoferja. Eno odraslo in eno otroško. Pa me gleda. Pa ga povprašam, če je možno kupiti karte, pa pravi, da ja, vendar, da nima nič drobiža za vrnit. Pa vprašam koliko za NAJU, pa pravi 2,40 GBP. Pa mu toliko dam za NAJU, pa krenem notri, pa ustavi šofer Asjo in jo vpraša, kje ima vozovnico. Pa mu ponovim, da sem želel kupiti vozovnico za NAJU, pa pravi „Aja“, pa hoče še 2,40 GBP. Pa sedaj nimam več drobiža, ampak celih 10 GBP. Pa pravi, da nima drobiža za vrnit. Pa začne v meni vreti, pa tisti občutek, ko zadržuješ cel avtobus,…. Pa mu povem, da sem mu povedal in da nimava kje kupiti drugje kart in da nimam več drobiža in da je Asja z menoj. In tip pravi neprijazno, kaj naj sedaj jaz. In mi pade tema na oči in povem nekaj na glas, tisto kar ni ravno prav, a nekje ventil mora spustit, grrrrr. aaaaaaaaaaaaa…..

London 201418m

London 201419m

Tako pa sva zopet zunaj, na postaji, olajšana za 2,40 GBP brez haska, vozovnica tako ni več uporabna. Asja me zaskrbljeno pogleda, „Ati, a si ok? Kaj pa sedaj?“ Pogledam na uro. Imava še cca. 45 minut časa, mojstri na podzemni štrajkajo, za bus nimava kart in noben ne zna povedati, kje jih lahko kupiva, za peš je predaleč. Ostane? Jaaaaaa, naj gre vse v tri mamine….. Z Londonskim taxijem pojdiva. Pa sva ga pobrala, takega lepega, pristnega, črnega, s prijaznim šoferjem. Luštna vožnja in prišla sva pred palačo v kakih 30 minutah. Tako je 30 GBP šlo za to atrakcijo in ni mi žal. Asja je bila navdušena jaz tudi. Šofer avtobusa pa upam, da naleti na podobno izkušnjo tudi sam, ko bo obiskal kako mesto.

London 201417m

Gužva pred Buckinghamsko palačo je neizmerna. Krožni promet zaustavijo in nato se prične. Stražarji ob godbi korakajo iz bližnje vojašnice mimo gledalcev na dvorišče pred palačo in dejansko zamenjavo straže vidijo samo tisti, ki so bili pravočasno ob ograji pred palačo. No, nekaj sva videla, pričakovala sva več, če sva popolnoma odkrita. Po temu sva se počasi odpravila mimo Wellington Archa proti Hyde Parku, kjer sva imela dooooolg sprehod in imela res bližnje srečanje s stotinami veveric, ki nimajo težav priti prav do vaše roke. Tako dolg, da je Asja za trenutek izgubila voljo za nadaljevanje in sva poooooočivala:) A nekako sva le prišla do palače Kensigton Palace, kjer danes domujeta v enem od stanovanj tudi Kate in William s svojim podmladkom princem Georgem. Vstopnice sem kupil preko Expedia.de – cena 18,23 EUR – plača samo odrasla oseba. Impozantne sobane prikazujejo različna obdobja in prebivalce te palače, dobimo pa tudi dober vtis o oblekah tistega časa. Na vrtu palače sta William in Harry skupaj s princeso Diano preživela velik del svojega otroštva.

Po ogledih se naju je lotila lakota. Po Knightsbridgu sva se sprehodila do znamenite blagovnice Harrods in nato našla v bližini italjansko restavracijo Spaghetti House, kjer so nama prijazno postregli z odličnimi testeninami in expressom.

London 201416m

Dan sva zaključila z delnim šopingom na Oxford Street in muzeju/galeriji Tate Modern. Med tem pa sva končno uspela nabaviti Oyster kartico in si jo napolniti pred izletom v Wimbledom naslednji dan. Prodajalca sta veliko govorila, kako sistem deluje in za koliko naj napolniva kartice. A sta vseeno naračunala premalo, saj sva naslednji dan morala polniti kartico še s po 10 GBP na vsako, da je bilo dovolj. Sumim, da ima povezavo, kdaj se pelješ (t.i. Peak time, off peak time). No, ja. Nekako se nisem spuščal v podrobnosti, saj sedaj lahko kartico sproti polneva in je problem rešen in najpomembnejše….. deluje na busu:). Če srečam tistega šofer, mu posvaljkam kartico še kam drugam kot po čitalcu…

Nekako za večerjo niti nisva več bila, tako da nekaj sladic in slanega v Sainsburry, ter sadja, pa sva se utrujena sparkirala v parku poleg London Towerja in v miru pričakala sončni zahod.

London 20146m

London 201427m

Dan 4 – najpomembnejši dan. Obisk Wimbledona. Asja se je zaljubila v tenis zadnjih nekaj let. Prav dobro ga že igra in pričakujem dan, ko bom moral preznati premoč. Tudi meni je tenis nekako poleg nogometa in odbojke bil šport moje mladosti in še dobro se spomnim, kako smo se mulci prelevili v McEnroe, Villase, Borge, Beckerje, Cash, Edberge, Connorse itd. Vsak je imel svojega idola in seveda lopar, kot njegov junak. Ko je Becker kot najmlajši igralec v zgodovini osvojil Wimbledon je Puma pravzaprav zavladala v tenisu v tistem času. Vrste v športnem oddelku nekdanjega Ferromota, spodaj v kleti kjer je bilo moč dobiti Puma lopar so še dobro v spominu. Pa nismo bili otroci bogatašev, da ne bo prišlo do pomote, saj vemo, da je bil nekoč tenis precej drag šport. V Dragomerju, kjer sem preživel del otroštva je bilo namreč krajevno športno gibanje izjemno aktivno in ustvarjalno. In tako se je rodil projekt 3 tenis igrišč, ki so bili zgrajeni in financirani tudi s samoprispevki in takim pravim “bratsvo i jedinstvo” delom po sistemu “bratstva i jedinstva”. In ure, ki smo jih s samokolnicami in lopatami, krampi in grabljami preživeli tam, so se pretvorile v igralne ure. In oddelali smo res veliko in tako tudi veliiiiko igrali.

In danes bom tudi sam lahko stopil na posvečena tla, hram tenisa, zemljo, kjer sta poraz in slava zmage zaznamovala ta šport in ga ponesla po celem svetu.

Odpravila sva se že zgodaj, saj sem po spletu poleg obiska muzeja rezerviral tudi 2 urni voden ogled po klubu. In tako sva morala biti v Wimbledonu najkasneje ob 10:00. To niti ne bi bil problem, še stavka na podzemni ne bi še vedno trajala. Tako sva morala 3 krat prestopiti na busih in pot je trajala kako uro in pol. Od zadnje avtobusne postaje pa je peš še za kakih 20 minut in to najprej po klancu gor. A se splača.

Po zelo nobel naselju se odprejo Wimbledonska golf igrišče in nekaj naprej na levi se prikaže obzidje in prvi od vhodov v Tenis klub. Vhod v muzej in voden ogled je na vhodu št. 4, torej še kakih 5 minut hoda naprej. Ob vhodu klasika, pregled nahrbtnika in prijazen pozdrav. V lični trgovinici s spominki naju prijazno sprejmejo in preverijo najino rezervacijo vodenega ogleda. Tam tudi plačam ogled in obisk muzeja 35 GBP.

Bili smo relativno majhna skupinica, kakih 20 ljudi iz različnih držav je pričakala vodička. Pri spomeniku na vhodu v čast slavnemu Fredu Perryu je še enkrat poudarila pomembnost lanske zmage Andy Murraya za Veliko Britanijo. Po 77 letih je pokal zopet prišel v domače roke. Ne vem, če je kateri narod bolj željno in tako dolgo čakal na ponovno zmago. Vsi, ki smo spremljali lanski turnir, smo tudi po televiziji razumeli, kaj je to pomenilo, a biti sedaj tu in slišati to zgodbo iz ust domačinke daje še posebno težo. Ta dan, ta zmaga bo ena tistih večnih zgodb, ki se začnejo “Na ta vroč poletni dan je Britanija zopet….” In verjetno ne bo nikoli pozabljena. Gre za kult Wimbledona, za ekskluzivnost tega dogodka in kluba. Neverejtno, kaj je uspelo 80 stalnih članov kluba in 150 častnih članov narediti.

Desno od spomenika stoji tabla s pari in rezultati zadnjega lanskega turnirja, točno tako kot so na dan britanske zmage zapisali še zadnji rezultat turnirja. In tako bo do  Med mešanimi pari najdeva slovenski par Žemva/Bedene in sedaj veva, da tudi tisti najslabši na turnirju so carji. Carji, ki so lahko stopili na to sveto travo in tukaj odigrali partijo. Ni jih veliko na svetu, ki bi to storili. To je res nekaj posebnega.

London 201426m

Klub je pričel delovati leta 1868 pod imenom The All England Croquet Club in se je razvil iz igre Kroket.  Leta 1877 pa se je preimenoval v The All England Croquet  and Lawn Tennis Club. Središče kluba sestavlja 19 travnatih igralnih igrišč, torej igrišč, ki so namenjeni izključno 2 tedenskem turnirju. Na njih ni mogoče trenirati niti igrati za zabavo.

Travo na teh igriščih vsako leto aprila na novo zasadijo – z ničle. Lansko s kemikalijami uničijo in vse gre znova. Mojstri travo vzgojijo ob kontroli vlage na vseh delih igrišč večkrat dnevno. Ob padavinah le to pokrijejo. Trava sme zrasti do 12 mm višine, 2 mm je največ kar lahko ob košenju naenkrat pokosijo, na dan tekme je trava visoka 8 mm. Izkušen travni mojster zna z dlanjo oceniti stopnjo vlage tal in primerno ravnati.

Poleg teh igrišč je tudi 22 travnatih igrišč namenjenih treningom in igri članov (tu je možna igra od meseca maja do septembra), 8 igrišč s trdo podlago in 5 notranjih pokritih igrišč. Pomembno je vedeti, da lahko v Wimbledonu igrajo le člani kluba.

London 201434m

Med sprehodom po igriščih smo slišali veliko o zgodovini kluba in dogodkih, ki so se dogajali tu. Pogledali smo igrišča 14 in 15 pod katerim je nastalo 12 m globoko restavracija in drugi prostori. Wimbledon ima namreč problem, da se ne more več širiti, niti dvigovati. tako preostane le še ena smer, torej v globino. Pogledali smo si novinarsko središče in se sprehodili mimo studijev kot so Eurosport, Fox Sport, CNBC, BBC itd,., se vsedli v konferenčno sobo kjer so novinarske konference, stopili na hodnike kluba, kjer so zapisani vsi zmagovalci turnirja v vsej njegovi zgodovini, se sprehodili po Couru No. 1 preko travnate poljane, kjer 15.000 tisoč srečnežev lahko gleda na ekranu, potem ko so kakih 48 ur taborili pred vhodom v klub in i meli srečo dobiti nekaj dostopnih vstopnic, ki omogočajo vstop v klub, a ne na stadion. Videli smo prizorišče najdaljšega matcha v zgodovini tenisa iz leta 2010, kjer sta John Isner in  Nicolas Mahut igrala efektivnih 11 ur in to čez 3 dni ( 6–4, 3–6, 6–7(7–9), 7–6(7–3), 70–68, 69/67). Pri tem so bili organizatorji popolnoma obupani, kaj naj naredijo, saj sta porušila vse planirane urnike. Tako imajo sedaj tudi za prihodnjost že v naprej pripravljene scenarije za sodnike. Tako kot jih imajo tudi za druge izjemne primere, kot naprimer, kaj storiti v kolikor žogica med tekmo zadane ptiča ali kako ravnati če med tekmo gledalcu odpihne kapico na igrišče med tekmo.

London 201431m

Bili smo na terasi, kjer normalno lahko dostopajo le televizijske ekipe in ogled končali na Center Courtu. Mestu, kjer se vse konča. 15.000 gledalcev, biti gledalec na finalnem spopadu turnirja je več ali manj nemogoče. Vstopnice se namreč razdeljujejo po sistemu zadolžnic, ki trenutno dosegajo cene tudi do 50.000 funtov. No, nekaj variante je za srečneže, ki so uspeli priti v klub, saj v kolikor nekdo zapusti svoj sedež med samo tekmo, lahko svoj sedež za 10 funtov (namenjenih dobrodelnosti) prepusti normalnemu smrtniku. Nad tablo, kjer so prikazani rezultati, je loža za sorodnik in prijatelje igralcev. Še vedno je v spominu lanski zaključek, ko je Andy Murray splezal na to tribuno in skoraj pozabil na mamo. Streha na tem igrišču se zapre v 11 minutah, nato je potrebnih še 20 minut za ureditev klimatizacije. V primeru dežja v 21 sekundah pokrijejo igrišče.

Muzej je izredno ličen, interaktiven in impozanten za ljubitelje tenisa. Razstava prikazuje rojstvo in razvoj tenisa, pri tem pa uporablja originalne eksponate vodilnih in najbolj prepoznavnih igralcev vse do današnjih dni. Loparji, žogice, igrišča, obleke in drugi predmeti skoraj figuativno še dišijo po velikih trenutkih slave, zmag in poraza. Za mojo Asjo res nekaj, kar mislim, da se ji bo vtisnilo za dolgo časa v spomin.

Po ogledu muzeja se sprehodiva še po trgovinici, nakupiva nekaj spominkov in se počasi odpraviva nazaj v mesto. Pogled ob izhodu mi daje občutek, da se bom nekoč še vrnil.

London 20141m

London 20142m

London 20143m

London 20144m

London 20145m

London 201428m

London 201430m

London 201432m

London 201433m

Ko sva prišla nazaj do vaškega središča Wimbledona sem zagledal vhod v podzemno železnico, kjer je bilo nekaj ljudi in zdelo se je, da zadeva deluje. Glej ga, pa res deluje, sva se razveselila. Približam mojo Oyster kartico, pa se nočejo vratca odpret. Pa kako hudiče, če je možakar v trgovini včeraj naračunal koliko dobroimetja morava imeti. Na srečo je tam stal tudi uslužbenec podzemne, ki mi je povedal, dasva verjetno uporabljala prevoz v najvišjem času zasedenosti in je to malce dražje. Kakorkoli, na avtomatu vsak po 10 GBP, pa bo še za drugič. Stavke še ni bilo konec, a kljub temu so očitno sem pa tja kak vlak “zakurblali” na mestih, kjer je težko dostopno z alternativami. Tako sva se pripeljala do Knightsbridga in od tam naprej peš do dveh pomembnih muzejev. Science Museum in Natural History Museum. Oba muzeja sta brezplačna, možno pa je donirati ob vhodu nekaj malega. Življenje v teh muzejih je res aktivno in nadvse polno. predvsem veliko šolarjev in organniziranih skupin se najde in ob malce bolj podrobnem ogledu lahko za razstavljene eksponate, poskuse, igre nameniš celoten dan ali celo 2. Vsakemu priporočam obisk, saj je kaj videti in tudi arhitekturno impozantno.

Tako, po tem ogledu sva naredila še zadnji in najpomembnejši del izleta, še posebej za mlado deklino – šoping. Hit Londona je tako kot v Frankfurtu trgovina Primark, kjer so artikli zelo poceni, a očitno modno zelo priljubljeni. Ni mi še jasno kako jim je to uspelo, da Primark izgleda tako hype, medtem ko kak KIK ne. Kakorkoli glavni šoping se dogaja na Oxford Street. Gužva, gužva, gužva. Sam bi zadevo preskočil, a ne morem. Niti nimam srca.

Še večerja in počasi se vrneva v hotel z vrečkami, z izplenom. Asja je bila mila in se je zadržala. Tooooo!

Dan 5 – Vrnitev v Frankfurt. V poslovitev nama je London namenil nekaj jutranjih kapljic, a ni bilo nič hudega. Asja se je odpovedala jutranjemu Starbucksu, saj marele in kovčka ni želela zamenjati za lonček kave. Tako, kot sva prispela, sva se tudi vrnila. Torej z podzemno do Padingotna (ja, prenehali so s stavko) in nato s Heathtrow Express do letališča. Lufthansin let pa se ni izkazal z nemško točnostjo, saj je imel zamudo za celo uro. Najprej opravičilo, da posadke še ni, potem, da je zamuda s točenjem goriva, na koncu pa, da je počila guma, čeprav je letalo stalo veš čas vidno pred nama in se prav nihče ni loteval kake zamenjave gume. No ja, saj se nama ni mudilo in tudi ni bilo nobene slabe volje zaradi tega. Povrhu pa se nas je nato pred vzletno stezo nabralo reci in piši 16 letal, ki smo čakali na dovoljenje za vzlet.

Na Frankfurtskem letališču so naju pričakali sorodniki in veliko veselje ob snidenju, Žal smo se morali tudi kmalu posloviti in tudi Asja je nekaj dni kasneje sama odletela v Ljubljano, kar je tudi brez najmanjšega problema opravila, kljub mojemu malemu strahu. Bil je popolnoma brezpredmeten, saj je Asja našla pravi izhod kljub temu, da je tokrat izjemoma bil le ta na B8 namesto na običajnem B11-B13 – torej le nadstropje višje.

Biti skupaj s hčerko je nekaj največ, deliti z njo tak izlet pa je bilo res super. Tako kompatibilna sva in vsaka stvar je tako zabavna in preprosta. Upam, da bova še veliko takih doživetij doživela.

Tako, to bo to za danes. Spodaj še nekaj zbranih uporabnih naslovov in linkov. Vesel bom vašega komentarja, pa če veste, da komu prav pride tale zapis, mu zaupajte link do sem. Če sem kaj bistvenega pozabil, bom še dodal. Če pa vas še kaj zanima, pa nisem omenil tukaj in če vem, kar na plano z vprašanjem. Če pa bi si radi prebrali še podoben zapis izleta z Anjo pa ga najdete TUKAJ.

V kolikor bi želeli še kdaj kaj prebrati, se lahko zgoraj levo prijavite na obveščanje po mailu, ko se bo zopet pojavil kak nov utrinek navdiha.

Lepo vas pozdravlja FosFos

London 201414m

 

Travelodge

Lloyds Court Business Centre, 1 Goodman’s Yard
London E1 8AT
United Kingdom
travelodge.co.uk
+44 871 984 6388

Tower of London

London EC3N 4AB
United Kingdom
hrp.org.uk
+44 844 482 7777

Madame Tussauds London

Marylebone Rd
London NW1 5LR
United Kingdom
madametussauds.com
+44 871 894 3000

SEA LIFE London Aquarium

County Hall
Westminster Bridge Rd
London SE1 7PB, United Kingdom
visitsealife.com
+44 871 663 1678

London Eye

Riverside Bldg, County Hall
Westminster Bridge Rd
London SE1 7PB, United Kingdom
londoneye.com
+44 871 781 3000

The London Dungeon

Riverside Building, County Hall
Westminster Bridge Rd
City of London, Greater London SE1 7PB, United Kingdom
thedungeons.com
+44 871 423 2240

10 Downing Street

10 Downing St
London SW1A 2AA
United Kingdom
number10.gov.uk
+44 20 7925 0918

Buckingham Palace

London SW1A 1AA
United Kingdom
royal.gov.uk
+44 20 7930 4832

Kensington Palace

Kensington Gardens
London W8 4PX
United Kingdom
hrp.org.uk
+44 844 482 7777

Wimbledon Lawn Tennis Museum

Church Rd
Wimbledon
London, United Kingdom
wimbledon.com
+44 20 8946 6131

Science Museum

Exhibition Rd
London SW7 2DD
United Kingdom
sciencemuseum.org.uk
+44 870 870 4868

Tate Modern

Bankside
London SE1 9TG
United Kingdom
tate.org.uk
+44 20 7887 8888

Natural History Museum

Cromwell Rd
London SW7 5BD
United Kingdom
nhm.ac.uk
+44 20 7942 5000

London 201415m


Počasi bo minilo 24 ur od kar sem prišel v Indijo.
Včeraj ob 3:00 sem si še v Frankfurt skuhal kavo, spakiral še zadnje malenkosti, ter ob 4:15 s taksijem odšel na letališče. Prispel sem tik preden so letališče odprli za zračni promet, saj kot sem ze opisal, imajo tukaj nočno prepoved letanja. Letališče je bilo popolnoma prazno, pred vhodom pa se je zbralo kakih 100 letaliških delavcev, ki so pili kavo in prizgali še zadnjo cigareto pred vsakodnevno norišnico.
Air India ima šalter na terminalu B, tako da sem zaman poskušal opraviti check-in na samopostreznem avtomatu. Pred šalterjem se je zbralo kakih 30 potnikov, a mi ni bilo potrebno čakati, saj mi je moje podjetje namenilo poslovni razred in tako posebne privilegije, ki pa so, če sem čisto pošten prevrednotene in preplačane. Tako sem imel seveda pravico obiskati Lufthansin Business Lounge, kjer sem tudi zajtrkoval. Poleg tega lounge nudi tudi tuše, ter majhen Spa z masazo.
20120819-112326.jpg

20120819-112508.jpg

No, za vse te stvari je bilo čisto premalo časa. Ob 5:45 se je pričelo vkrcanje. Ob prihodu na letalo Boing 777 pa me je čakalo presenečenje. Fligh attendant (kot se nekaj zadnjih let imenujejo stewardese) me je odpeljal do mojega sedeza. Sedez je bil največji fotelj, kar sem jih kdaj videl. Sedez se spremeni v posteljo, pred seboj pa sem imel 15″ monitor s filmi, tv-jem, igricami, ter glasbo. Dodatni hit pa je zagotovo gledanje neposrednega prenosa poleta iz treh zunanjih kamer.
Kaj hitro so me sezuli in mi dali lepe volnene nogavičke:) Poleg šampanjca pa sem dobil še toaletno torbico s prav vsem kar popotnik potrebuje ali pa tudi ne.
20120819-114722.jpg

Nemudoma po vzletu so postregli ponovno zajtrk, ter nato pozaprli vsa okna, ter ugasnili luči. Mislim, da so prav vsi zaspali, a sam nisem več mogel. Buden kot čuk sem se zabaval na Ipadu in si ogledal nekaj filmov. Mimogrede smo zašli še v najglobljo zračno luknjo, ta da sem za trenutek dozivel brezteznostno stanje. Pol ure pred predvidenimi 8 urami smo pristali v Delhiju. Mesto, ki sem ga asociiral predvsem s filmom Ghandi. 33 stopinj in precej visoka vlaznost sta mi oprijeli srajco takoj po izstopu iz letala. No, pa sem prispel. Sicer še ne do končnega cilja, saj me je čez dobri 2 uri čakal naslednji let do Bangaloreja. Vmes sem odšel po kovček in opravil carinske/imigrantske obveznosti. Hm, letališki hodniki so tako dolgi, da so vidni znaki, ki opozarjajo koliko časa bo trajalo, da prideš do konca hodnika (11, 15 minut,…). Prva zadeva, ki pa mi je padla v oči, je izredna skrb za ostarele ljudi. Ze takoj pri izstopu iz letala je čakalo kakih 50 fantov z invalidskimi vozički, ki starejše takoj nalozijo in jih odpeljejo do prevzema prtljage in do taksija. Neverjetno. V našem svetu so ostareli nekako “odveč”, dobijo le malo pozornosti, tukaj pa vlada tako močno izredno spoštovanje, da mi je kar malce nerodno, da tega ni pri nas. Tudi sam bom nekoča star in prav gotovo vesel tovrstne pomoči.
20120819-115050.jpg

20120819-115217.jpg

Po dobri uri v Business loungu v Delhiju (ki ni prav nič special) sem se vkrcal se na drugi let. Tukaj je poslovni razred tisto, kar sem doslej poznal. Malce večji sedez z izredno dobro hrano. Vozovnica je 4 krat drazja in tako razen super sedeza na Boingu, ni upravičena.
Vmes sem prestavil še uro in se tako poslovil od 3,5 ur, ki sem jih na tak način izgubill.
Tako sem prispel v Bangalore po polnoči, zamenjal nekaj Eurov v rupije (tečaj 63 INR za 1 EUR) in si našel taksi podjetja Meru.
Po 1 urni voznji za 40 km sem prispel do mojega domovanja, stanovanja Classic Home v predelu Indiranagar. To so Oraclova stanovanja. Stanovanje je evropskega standarda in lepo. Sem zadovoljen.
Tudi wlan sem hitro prejel in se tako javil druzini, nato pa zaspal.
Danes sem se zjutraj s taksijem odpravil do sedeza podjetja in tako prvič videl Indijo v dnevu. Z eno besedo NORO. Promet je kaos v najbolj prvinskem pomenu besede. Zmede ni mozno opisati z besedami.
Pločnikov ni, cesto si delijo miljoni avtomobilov, še več motoristov, Tuk Tuki, krave, psi, kolesarji, tovornjaki in seveda ljudje, ki ubirajo pot na najbolj nevarnih mestih. Uganite, koliko nesreč sem videl. Niti ene!
Revščina za naše pojmovanje je izredna. Neizmerne mnozice ljudi, ki jih zemlja ne more fizično nahraniti, jim dati dela in zivljenskega prostora. Pravi kulturni sok.
Nasprotno na sedezu podjeta. Vse kot pred leti ko sem delal na projektu v Splitu (zdruzitev Splitske banke s HVB).
Po koncu delovnega dne, sem se vrnil v stanovanje in si naročil hrano. Edino kar mi je bilo znano je bila Tika masala, tako, da sem odločil kar za to. Slastno in malenkost bolj pekoče kot v Frankfurtu.
Sedajle me počasi zmanjkuje saj 2 noči s premalo spanca prihajajo za mano. Tako bo tole objavil in nič popravljal napake. Bom jutri ali naslednjič, saj na Ipadu še ni tako enostavno pisati kot na normalni tipkovnici.
Pa lahko noč.

20120819-115233.jpg

20120819-115243.jpg

20120819-115255.jpg

20120819-115300.jpg

20120819-115312.jpg

20120819-115319.jpg

20120819-115326.jpg

20120819-115334.jpg

20120819-115341.jpg

20120819-115404.jpg

20120819-115410.jpg

20120819-115422.jpg