Posts Tagged ‘London’


Pozdravljeni popotniki, izletniki in vsi tisti, ki ste zašli na tole objavo o najini tokratni izkušnji obiska Londona. Klik na fotografijo poveča sliko.

London 201421m

Pred leti sem podobno izkušnjo že odpotoval s starejšo hčerko, tokrat pa sva se odpravila še z Asjo, ki si je prav tako želela obiskati to res prečudovito mesto. Poleg tega sem prejel res izreden odziv na moj zadnji zapis, predvsem iz vidika obiska Londona z otrokom.

Asja se je k meni odpravila v petek z rednim letom Adria Airways iz Ljubljane v Frankfurt. Ta 5 dnevni izlet smo planirali že dolgo in tako lahko nabavili letalske karte že decembra 2013 in tako uspeli zapakirati obisk Londona kot Božično darilo. Pa tudi cena povratne karte LJU – FRA je bila res ugodna – 130 EUR

Asja je stara 13 let in porajalo se mi je vprašanje, kako lahko potuje 13 letnica sama. No, zadeva je seveda odvisna od otroka in če je otrok pripravljen se spustiti v avanturo, vse skupaj postane kaj enostavno. Po pravilih letalskega prevoznika lahko otrok starejši od 12 let potuje sam brez spremstva, na željo staršev ali otroka, pa je možno spremstvo dokupiti. To se lahko uredi tudi tik pred letom samim. Ker sem na tem letu bil res velikokrat, sem Asji lahko podal res natančna navodila, kaj, kako in kam. Edina potencialna kritična točka, ki sem jo našel, je najti pravi izhod na Frankfurtskem letališču ob povratku, a je Asja svoj prvi samostojni let oddelal bravurozno. Najpomembnejši nasvet, ki vam ga lahko dam je – zagotovite otroku dovolj časa.

Soproga jo je spremila do Brnika in izredno prijazna zemeljska stevardesa,  pri kateri sta oddali prtljago je naredila res pozitven vtis in tako Asji še dodatno vlila samozaupanje za na pot. Prav tako nobenih težav pri kontroli osebne prtljage in vkrcanju, ter letu v Frankfurt. No, Adria je že uvedla varčevalne ukrepe in sedaj na letu ne dobite prav ničesar – tudi stekleničke vode ne, ki sem jo nazadnje še prejel. Lahko pa jo kupite!?! Malce se bo potrebno navaditi, saj ne gre za to, da bi se mi ravno šlo za tiste lešnike in vodo, a medtem ko na prav vseh letih dobi potnik neko pozornost, oz. kar dober obrok (Alitalia, Czech Airlines, Lufthansa), da ne omenjam pogostitve na Air India, izpade Adria kot nek skopuh. Ne gre namreč pozabiti, da se Adria ne more enačiti z Easy Jetom ali Ryan Air, kjer tu že v naprej tega niti ne pričakuješ.

V Frankfurtu sva Asjo pričakala z Anjo in veselje ob našem ponovnem snidenju je bilo neizmerno. Skupaj smo se odpravili po njen kovček in ugotovili:

a)      Da ne moremo po običajno poti do prostora s prtljago, saj so normalni prehod zaprli policisti in tam tudi stražili

b)      Da lahko gre po kovček le sama, kar pa je brez problema tudi izvedla po drugem prehodu

Prvi del poti je bil torej za Asjo. Nadaljevanje leta za naju skupaj pa se je pričelo v nedeljo zjutraj. Ker sem pred kratkim pričel uporabljati Iphone, sem tako začel tudi več uporabljati mobilne aplikacije. Na Blackberryu to nekako ni imelo smisla, niti pravega veselja. Tokrat pa je le drugače in tako sem taxi ob jutranjem dežju v Frankfurtu naročil z mobilno aplikacijo „Taxi Frankfurt“. Kot nekako pričakovano, je vse delovalo in ob naročeni uri je taxi čakal pred vrati. Hitro in udobno naju je popeljal do letališča. Saj bi šla kot normalo s podzemno, a nekako je le bolj udobno ob rani jutranji uri preskočiti peškanje po dežju s s prtljago do postaje podzemne. Glede na to da sva 2, pa tudi cenovno ni bistvene razlike. Taxi pride okoli 30 EUR, podzemna za 2 osebi cca. 10 EUR.

Povratni let Frankfurt – London Heathrow naju je prišel z Lufthanso 335 EUR. Let traja 1 uro 40 minut, ob tem pa ne gre pozabiti na premik ure nazaj. Najbolj mi je bilo žal, da sem ob prihodu zgrešil vrsto za samodejno elektronsko preverbo potnega list, ki ga lahko izvedete, če imate odgovarjajoč potni list, s katerim je možna biometrična identifikacija. Kar tako, za hec in izkušnjo. Nazaj grede namreč, v Frankfurtu je to možno le za polnoletne osebe in tako Asja tako in tako ne bi mogla tam čez. Ne gre pozabiti, da Velika Britanija ni v Šengenu in ga tudi noče, zato je v veljavi preverba dokumentov. Državljani EU držav ne potrebujejo izpolnjevati imigracijskega kartončka, tako da kar direktno do mejnega uslužbenca.

Na Heathrow sem letel prvič in nisem točno vedel, kako bova prišla do mesta iz letališča. Pa je rešil to vprašanje “mojster” na hodniku in mi med prebijanjem do izhoda prodal povratni karti za vlak Heathrow Express (Express Saver – 35 GBP – otroci do 15 leta se peljejo brezplačno v spremstvu odraslih). Vlak pelje kakih 15 minut do postaje Paddington, od tam naprej pa s podzemno. Svetujem vam, da si nabavite Oyster kartico in jo potem polnite sproti, podobno kot v Ljubljani Urbano.

Še vedno ostajam zvest hotelom verige Travelodge. Saj veste, tisti občutek, ko že v naprej veš, kaj te čaka in je bila pretekla izkušnja vedno dobra. Tokratni hotel se je nahajal v Cityu, bolj natančno le kaki 2 minuti od Towerja. Hotel je primeren za popotnike in poslovneže. Je čist in nudi vse kar potrebujem za relativno v redu ceno za Londonske razmere (256 GBP).

Torej s podzemno do postaje Tower Hill ali Aldgate. No, zopet so dilemo razrešili drugi. Tokrat uslužbenci Underground ali t.i. Tube (oznaka za podzemno železnico), saj so se ravno odločili stavkati in tako je edina možna pot bila uporaba proge Circle line do postaje Aldgate in nato 5 minutk peš po ulici proti hotelu.

Stavka je bila namenjena tokrat v bran zaposlenim na blagajniških okencih, saj se je uprava podjetja namenila “človeška” prodajna mesta popolnoma ukiniti in nadomestiti izključno z avtomati. Prihranek verjetno, da je res, vendar nič ne odtehta človekove besede in dejanja, ko stroji rečejo „njet“ ali pa se znajdeš pred vprašanjem, kjer ti stroj ne more pomagati. Saj sem se že precej navadil tukaj v Nemčiji, da je večina servisa opravljenega avtomatsko, a vedno znova dobim pike, ko moram nekam poklicati in se preko avtomatiziranih odzivnikov prebiti do človeka.

Celotno življenje sem nekako s svojim delom in življenjem stal za modernizacijo in napredkom, morda celo pretirano za kak okus, a ko se pričnejo nadomeščati zaposleni z napravami, in ti zaposleni ostanejo brez zaposlitve, se vprašam, komu še to koristi razen lastniku in investitorju. Pa smo spet pri moraliziranju – in tokrat “ne bom”.

Skratka, enosmerna vožnja za odraslo osebo z otrokom cca. 7 GBP (brez Oyster kartice – žal). Ne vem, kdaj si bom že zapomnil, da ne vračam Oyster kartice vedno ko zapustim London. No, me bo že izučilo, oz. tokrat sem jo prihranil in tudi Asja ima svojo za bodoče potepe v tem prelepem mestu.

London 20149m

London 201410m

V hotel sva prišla prekmalu, saj načeloma lahko dobiš sobo šele ob 15:00 uri, a ni bilo problema. Tako sva samo pustila prtljago v sobi in se sprehodila do Towerja – središče zgodovinskega Londona. Vstopnice sem nabavil že prej po spletu na lokaciji Expedia.de (vstopnina za naju 36,50 EUR):

24,47 EUR – odrasli (16 do 59 lez);

20,80 EUR – seniorji (nad 60 let);

12,23 EUR – otroci (5 do 15 let).

In kaj Tower of London ponuja? Torej iz mojih oči bi rekel le dvoje. Izredno lepo ohranjeno srednjeveško arhitekturno mojstrovino zgrajeno leta 1078, kjer čakaš samo še na Kralja Richarda in Robin Hooda izza vogala, ter ogled zbirke kraljevih draguljev (Crown Jewels), torej krone, žezla in ostalih dragocenosti, ki so obvezni elementi kronanj. Gužva relativna – torej ni hudo. Sprehod po obzidju prekinjajo stolpiči, v katerem so prikazani zgodovinski dogodki, ki so se dogajali v času aktivnega življenja Towerja. No tudi doživeto pripovedovanje uniformiranih vodičev ni kar tako, še posebej prijetno za ljubitelje prave angleščine, tiste s knedlom v grlu. Velja obiskati tudi kovnico, kjer se je rodil Pound Sterling (angleški funt) in muzej Fusilierjev (Royal Regiment of Fusiliers’ Regimental Headquarters). Obisk zaključiva po kakih 2 urah z metom kovančka pred “Traitors Gate” in se sprehodiva preko Tower Bridga. Verjetno večina misli, da je Tower Bridge prav tako star kot Tower sam, a temu ni tako. Most je precej mlad (izdelan med leti 1886 in 1894) in je bil zgrajen z mislijo, da dopolni izgled samega Towerja. Danes je prav gotovo eden zaščitnih znakov mesta, v njem pa se nahaja tudi muzej, katerega pa se nisva namenila ogledati.

London 201411m

Namesto tega sva se odločila, da pričneva ogled mesta s krožno avtobusno vožnjo. Tudi tukaj vozijo avtobusi globalnega podjetja Big Bus Tours po sistemu Hop on-off. Za 24 urno karto sva plačala 42 GBP (30 GBP odrasli, 12 GBP otroci) v kateri je vključena tudi enkratna enosmerna vožnja po Temzi od Westminster London Eye pa do Tower Piers.

Prekleto srečo sva imela z vremenom – celoten čas v Londonu. Prav vsak dan so bile napovedane padavine, a prav do zadnjega dne nama je bilo namenjeno, da se jim izogneva.

Tako sva po Londonu krožila z busom z odprto streho in se šla prava, pravcata turista. Tista ta klasična s fotičem in tako zelo je “pasalo:) Asja je že prvi dan klonila pred potrebno hojo, a se je pogumno zbrala vsak dan in prebila dan na ulicah mesta. Big Bus ponuja 2 liniji krožne vožnje, tako imenovan Red Line in Blue Line. Vsaka linija pokriva del mesta in s karto se peljete na obeh linijah. Na Red line je bil tudi Greg, mlad fant, ki je na izjemno zabaven način v živo predstavljal znamenitosti mesta in pocukral pripovedovanje tudi s kakšnimi ne tako pomembnimi, a zelo zabavnimi podrobnostmi. Po kakih 2-3 urah vožnje sva imela za ta dan zadosti, saj se sta se oglasila tudi želodca. Glede na to, da je bila nedelja in sva se namenila počiti malce v hotelu, sva večerjo ubrala kar tam in se za kakih 20 GBP dobro podkrepila. Osebje hotela je res odlično in nekako sva bila tretirana, kot pri starih starših na obisku:)

Torej hrana, kot sem že enkrat opisal ni močna stran Londona. Saj se da vse dobiti, a tisto pristno angleško ne gre na moj okus, poleg tega so cene prehranjevanja precej visoke. Tudi glede na standard sami Londončani pojamrajo. In tako je že dolgo časa, spomnim se ko sva s sodelavko pognala za teden dni dnevnic v enem samem večeru, pa ni bilo nič posebnega. Torej kitajci, Mac in ostala hitra, praktična hrana ob pravem angleškem zajtrku, ki je primeren za kake rudarje in z lahkoto prebije 1000 kalorij ob nepolnem krožniku dajo povsem zadosti energije. In v hotelu večerja po potrebi, Asja je bila zadovolnja in to mi je bilo merilo. Še to, v navedeni ceni hotela je bil vključen tudi zajtrk, ga priporočam, otroci pa jedo brezplačno.

London 201413m

Drugi dan je bil splaniran že v naprej. Tako sem na spletni strani www.madametussauds.com/london/  nabavil karte za naslednji četvorček atrakcij in dobil okoli 20% popusta:

Cene:

Odrasli (16+)          50.10 GBP

Otroci (4-15)          39.00 GBP

Family 4 Ticket (2 odrasla + 2 otroka ALI 1 odrasel + 3 otroci)      £178.08 GBP

Fiksirati je potrebno uro obiska Madame Tussauds in tam prejmete potem vstopnice/voucherje za preostale lokacije. Le te lahko potem uporabite v naslednjih 30 dneh.

V treh destinacijah sem že bil z Anjo, London Dungeon po izkušnji, ki jo lahko preberete tukaj pač ne. In zelo me je vleklo tja in obenem sem imel pomisleke zaradi Asje. A po vseh doživetjih lahko zagotovim, da je tudi London Dungeon primeren za 13 letne plahe duše. Seveda bo nekaj šokov, a nič takega ni, kar bi šlo preko meje.

Torej Madame Tussauds je skoraj enak kot pred kakimi 4 leti. Torej nič kaj veliko se ni spremenilo, morda nekaj novih celebritijev, a nič opaznega. Nov je 4D kino, ki je zaključna postaja pred izhodom iz muzeja. Superjunaki Captain America, Iron Man, Hulk in Spiderman rešijo svet in kino predstava z aktivnimi sedeži je res super. Kljub svojim 40+ obožujem risanke in se še prav dobro spominjam svojega navdušenja nad superjunaki. Pretirane gužve za termin ob 10:30 niti ni bilo. Kakih 15 minut je bilo za počakati in potem sva se prepustila ogledu. Z gospodično Sheryl Crow in Britney Spears sva se zagledala v oči in tudi trepnili nista, ko sem jim namenil „tisti“ pogled:)

Pred prihodom v kino je še vedno na izbiro prehod čez katakombe, kjer je kakih 20 igralcev in je scary. V temi blodijo me obiskovalci, se te ogledajo od blizu ali pa iz stene dahnejo v tvoje uho. Ne se jih dotikati! Še mene jim je uspelo ene parkrat dobro zašvicati:), Asji pa je tole služilo kot ogrevanje za London Dungeon. Muzej je le malce stran od London Eye, kjer sta tudi Sealife in Dungeon. Tako sva uporabila za prevoz do tja Big Bus, ki je še veljal od prejšnega dne (24 ur od trenutka nakupa vozovnic). Ne pozabite na štrajk na podzemni, ki sva ga bila deležna.

London Eye – do pred kratkim najvišji vrtiljak na svetu s 160 metri višine, je pravzaprav evropski project, saj so kabine recimo naredili na Češkem, steklo za kabine v Italiji, ležaje v Nemčiji, glavni A nosilec pa v Veliki Britaniji- Angleži pa so dali lokacijo in ga sestavili in ga sedaj prodajajo za Angleško atrakcijo. Kot tudi pri drugih atrakcijah je potrebno odpreti nahrbtnik in na vhodu pokazati vsebino. No, tukaj je ostrina in natančnost močno pojenjala, saj to počno samo zaradi tega ker morajo. A resnost in spomin na teroristične dogodke pred leti je že zbledel, saj je bežen pogled v ruksak daleč od temeljitega pregleda, ki smog a bili deležni pred časom. Hitro človek pozabi, morda prehitro…

Isto opazim tudi ko kabino zapustim. Vsakič namreč pregledajo kabine, da ni kdo slučajno kaj notri pustil, torej tudi kaj nevarnega. Pregled je postal precej slab.

Londonski skyline, ki se prikaže iz kapsule vrtiljaka, se je le malce spremenil. Sedaj kraljuje tukaj The Shard – najvišji nebotičnik Evrope v podobi piramide z višino 306 m poleg meni še vedno najbolj impozantnega sedeža zavarovalnice Swiss Re oz. Gherkin

London 20147m

London 201412m

London 201420m

Sledil je obisk akvarija – Sealife. Mesto sprostitve in miru, če ne bi naletela na malega nadobudnega arabskega kričača, ki se je razburjal ob vsakem akvariju zakaj hudiča ne more preko stekla prijeti ribe. In tu nič ne pomaga… Nekako sva se ga poskušala izogniti, a nekako je njegov tempo sovpadal z najinim. Ne vem, če ni bilo zanalašč.

Pri pingvinih sem prišel do spoznanja, ma pravzaprav se mi je odvila risanka plesočega pingivina Happy feet, ki se je znašel v takem akvariju, da tega kar vidim, v bistu niti nočem videti. Želim si, da bi tistih nekaj pingvinov raje plavalo nekje na severu v pravem morju in da ne bi bilo zraven ljudi, ki so nalimani na šipo skandirali ob vsakem skoku v vodo. Nič prijeten pogled in ne vem tudi če je sploh izobraževalen. S tem se je strinjala tudi Asja in vesel sem, da deliva tako mnenje.

In sedaj končno London Dungeon. Asja je postala vidno vznemirjena in kmalu so se pričela vprašanja, če je pravzaprav tole sploh dobra ideja. Gre za vodeni ogled po hodnikih ječe, kjer so uprizorjeni prizori iz zgodovine Londona, seveda le tisti shrljivi. 22 igralcev na kakih 15 lokacijah na zelo doživet način pripoveduje zgodbe in vizualni učinki vse skupaj popestrijo. Zelo zabavno in toplo priporočam. Poleg Wimbledona eden hitov izleta.

Dan sva končala s sprehodom ob sončnem zahodu ob Temzi do hotela in z večerjo.

London 201422m

London 201423m

London 201424m

London 201425m

Dan 3 – ob 11:30 morava biti pred Buckinghamsko palačo, da si ogledava procesijo zamenjave straže. Prejšnji večer sem še vse naštudiral, kako z busi priti do prizorišča in krenila sva do Fenchurch (stavka pa še vedno traja). Na samem avtobusnem postajališču ni avtomatov za nakup kart. Pa sva povprašala čakajoče domačine, kje lahko kupiva karte. Pa dobiva nazaj zaboden pogled, hm, kakšno vprašanje pa je to. Nihče ni vedel, le ena gospa je sumila, da bi verjetno lahko te dobila na avtobusu samem. Ok, pride 42-tka in jaz do šoferja. Eno odraslo in eno otroško. Pa me gleda. Pa ga povprašam, če je možno kupiti karte, pa pravi, da ja, vendar, da nima nič drobiža za vrnit. Pa vprašam koliko za NAJU, pa pravi 2,40 GBP. Pa mu toliko dam za NAJU, pa krenem notri, pa ustavi šofer Asjo in jo vpraša, kje ima vozovnico. Pa mu ponovim, da sem želel kupiti vozovnico za NAJU, pa pravi „Aja“, pa hoče še 2,40 GBP. Pa sedaj nimam več drobiža, ampak celih 10 GBP. Pa pravi, da nima drobiža za vrnit. Pa začne v meni vreti, pa tisti občutek, ko zadržuješ cel avtobus,…. Pa mu povem, da sem mu povedal in da nimava kje kupiti drugje kart in da nimam več drobiža in da je Asja z menoj. In tip pravi neprijazno, kaj naj sedaj jaz. In mi pade tema na oči in povem nekaj na glas, tisto kar ni ravno prav, a nekje ventil mora spustit, grrrrr. aaaaaaaaaaaaa…..

London 201418m

London 201419m

Tako pa sva zopet zunaj, na postaji, olajšana za 2,40 GBP brez haska, vozovnica tako ni več uporabna. Asja me zaskrbljeno pogleda, „Ati, a si ok? Kaj pa sedaj?“ Pogledam na uro. Imava še cca. 45 minut časa, mojstri na podzemni štrajkajo, za bus nimava kart in noben ne zna povedati, kje jih lahko kupiva, za peš je predaleč. Ostane? Jaaaaaa, naj gre vse v tri mamine….. Z Londonskim taxijem pojdiva. Pa sva ga pobrala, takega lepega, pristnega, črnega, s prijaznim šoferjem. Luštna vožnja in prišla sva pred palačo v kakih 30 minutah. Tako je 30 GBP šlo za to atrakcijo in ni mi žal. Asja je bila navdušena jaz tudi. Šofer avtobusa pa upam, da naleti na podobno izkušnjo tudi sam, ko bo obiskal kako mesto.

London 201417m

Gužva pred Buckinghamsko palačo je neizmerna. Krožni promet zaustavijo in nato se prične. Stražarji ob godbi korakajo iz bližnje vojašnice mimo gledalcev na dvorišče pred palačo in dejansko zamenjavo straže vidijo samo tisti, ki so bili pravočasno ob ograji pred palačo. No, nekaj sva videla, pričakovala sva več, če sva popolnoma odkrita. Po temu sva se počasi odpravila mimo Wellington Archa proti Hyde Parku, kjer sva imela dooooolg sprehod in imela res bližnje srečanje s stotinami veveric, ki nimajo težav priti prav do vaše roke. Tako dolg, da je Asja za trenutek izgubila voljo za nadaljevanje in sva poooooočivala:) A nekako sva le prišla do palače Kensigton Palace, kjer danes domujeta v enem od stanovanj tudi Kate in William s svojim podmladkom princem Georgem. Vstopnice sem kupil preko Expedia.de – cena 18,23 EUR – plača samo odrasla oseba. Impozantne sobane prikazujejo različna obdobja in prebivalce te palače, dobimo pa tudi dober vtis o oblekah tistega časa. Na vrtu palače sta William in Harry skupaj s princeso Diano preživela velik del svojega otroštva.

Po ogledih se naju je lotila lakota. Po Knightsbridgu sva se sprehodila do znamenite blagovnice Harrods in nato našla v bližini italjansko restavracijo Spaghetti House, kjer so nama prijazno postregli z odličnimi testeninami in expressom.

London 201416m

Dan sva zaključila z delnim šopingom na Oxford Street in muzeju/galeriji Tate Modern. Med tem pa sva končno uspela nabaviti Oyster kartico in si jo napolniti pred izletom v Wimbledom naslednji dan. Prodajalca sta veliko govorila, kako sistem deluje in za koliko naj napolniva kartice. A sta vseeno naračunala premalo, saj sva naslednji dan morala polniti kartico še s po 10 GBP na vsako, da je bilo dovolj. Sumim, da ima povezavo, kdaj se pelješ (t.i. Peak time, off peak time). No, ja. Nekako se nisem spuščal v podrobnosti, saj sedaj lahko kartico sproti polneva in je problem rešen in najpomembnejše….. deluje na busu:). Če srečam tistega šofer, mu posvaljkam kartico še kam drugam kot po čitalcu…

Nekako za večerjo niti nisva več bila, tako da nekaj sladic in slanega v Sainsburry, ter sadja, pa sva se utrujena sparkirala v parku poleg London Towerja in v miru pričakala sončni zahod.

London 20146m

London 201427m

Dan 4 – najpomembnejši dan. Obisk Wimbledona. Asja se je zaljubila v tenis zadnjih nekaj let. Prav dobro ga že igra in pričakujem dan, ko bom moral preznati premoč. Tudi meni je tenis nekako poleg nogometa in odbojke bil šport moje mladosti in še dobro se spomnim, kako smo se mulci prelevili v McEnroe, Villase, Borge, Beckerje, Cash, Edberge, Connorse itd. Vsak je imel svojega idola in seveda lopar, kot njegov junak. Ko je Becker kot najmlajši igralec v zgodovini osvojil Wimbledon je Puma pravzaprav zavladala v tenisu v tistem času. Vrste v športnem oddelku nekdanjega Ferromota, spodaj v kleti kjer je bilo moč dobiti Puma lopar so še dobro v spominu. Pa nismo bili otroci bogatašev, da ne bo prišlo do pomote, saj vemo, da je bil nekoč tenis precej drag šport. V Dragomerju, kjer sem preživel del otroštva je bilo namreč krajevno športno gibanje izjemno aktivno in ustvarjalno. In tako se je rodil projekt 3 tenis igrišč, ki so bili zgrajeni in financirani tudi s samoprispevki in takim pravim “bratsvo i jedinstvo” delom po sistemu “bratstva i jedinstva”. In ure, ki smo jih s samokolnicami in lopatami, krampi in grabljami preživeli tam, so se pretvorile v igralne ure. In oddelali smo res veliko in tako tudi veliiiiko igrali.

In danes bom tudi sam lahko stopil na posvečena tla, hram tenisa, zemljo, kjer sta poraz in slava zmage zaznamovala ta šport in ga ponesla po celem svetu.

Odpravila sva se že zgodaj, saj sem po spletu poleg obiska muzeja rezerviral tudi 2 urni voden ogled po klubu. In tako sva morala biti v Wimbledonu najkasneje ob 10:00. To niti ne bi bil problem, še stavka na podzemni ne bi še vedno trajala. Tako sva morala 3 krat prestopiti na busih in pot je trajala kako uro in pol. Od zadnje avtobusne postaje pa je peš še za kakih 20 minut in to najprej po klancu gor. A se splača.

Po zelo nobel naselju se odprejo Wimbledonska golf igrišče in nekaj naprej na levi se prikaže obzidje in prvi od vhodov v Tenis klub. Vhod v muzej in voden ogled je na vhodu št. 4, torej še kakih 5 minut hoda naprej. Ob vhodu klasika, pregled nahrbtnika in prijazen pozdrav. V lični trgovinici s spominki naju prijazno sprejmejo in preverijo najino rezervacijo vodenega ogleda. Tam tudi plačam ogled in obisk muzeja 35 GBP.

Bili smo relativno majhna skupinica, kakih 20 ljudi iz različnih držav je pričakala vodička. Pri spomeniku na vhodu v čast slavnemu Fredu Perryu je še enkrat poudarila pomembnost lanske zmage Andy Murraya za Veliko Britanijo. Po 77 letih je pokal zopet prišel v domače roke. Ne vem, če je kateri narod bolj željno in tako dolgo čakal na ponovno zmago. Vsi, ki smo spremljali lanski turnir, smo tudi po televiziji razumeli, kaj je to pomenilo, a biti sedaj tu in slišati to zgodbo iz ust domačinke daje še posebno težo. Ta dan, ta zmaga bo ena tistih večnih zgodb, ki se začnejo “Na ta vroč poletni dan je Britanija zopet….” In verjetno ne bo nikoli pozabljena. Gre za kult Wimbledona, za ekskluzivnost tega dogodka in kluba. Neverejtno, kaj je uspelo 80 stalnih članov kluba in 150 častnih članov narediti.

Desno od spomenika stoji tabla s pari in rezultati zadnjega lanskega turnirja, točno tako kot so na dan britanske zmage zapisali še zadnji rezultat turnirja. In tako bo do  Med mešanimi pari najdeva slovenski par Žemva/Bedene in sedaj veva, da tudi tisti najslabši na turnirju so carji. Carji, ki so lahko stopili na to sveto travo in tukaj odigrali partijo. Ni jih veliko na svetu, ki bi to storili. To je res nekaj posebnega.

London 201426m

Klub je pričel delovati leta 1868 pod imenom The All England Croquet Club in se je razvil iz igre Kroket.  Leta 1877 pa se je preimenoval v The All England Croquet  and Lawn Tennis Club. Središče kluba sestavlja 19 travnatih igralnih igrišč, torej igrišč, ki so namenjeni izključno 2 tedenskem turnirju. Na njih ni mogoče trenirati niti igrati za zabavo.

Travo na teh igriščih vsako leto aprila na novo zasadijo – z ničle. Lansko s kemikalijami uničijo in vse gre znova. Mojstri travo vzgojijo ob kontroli vlage na vseh delih igrišč večkrat dnevno. Ob padavinah le to pokrijejo. Trava sme zrasti do 12 mm višine, 2 mm je največ kar lahko ob košenju naenkrat pokosijo, na dan tekme je trava visoka 8 mm. Izkušen travni mojster zna z dlanjo oceniti stopnjo vlage tal in primerno ravnati.

Poleg teh igrišč je tudi 22 travnatih igrišč namenjenih treningom in igri članov (tu je možna igra od meseca maja do septembra), 8 igrišč s trdo podlago in 5 notranjih pokritih igrišč. Pomembno je vedeti, da lahko v Wimbledonu igrajo le člani kluba.

London 201434m

Med sprehodom po igriščih smo slišali veliko o zgodovini kluba in dogodkih, ki so se dogajali tu. Pogledali smo igrišča 14 in 15 pod katerim je nastalo 12 m globoko restavracija in drugi prostori. Wimbledon ima namreč problem, da se ne more več širiti, niti dvigovati. tako preostane le še ena smer, torej v globino. Pogledali smo si novinarsko središče in se sprehodili mimo studijev kot so Eurosport, Fox Sport, CNBC, BBC itd,., se vsedli v konferenčno sobo kjer so novinarske konference, stopili na hodnike kluba, kjer so zapisani vsi zmagovalci turnirja v vsej njegovi zgodovini, se sprehodili po Couru No. 1 preko travnate poljane, kjer 15.000 tisoč srečnežev lahko gleda na ekranu, potem ko so kakih 48 ur taborili pred vhodom v klub in i meli srečo dobiti nekaj dostopnih vstopnic, ki omogočajo vstop v klub, a ne na stadion. Videli smo prizorišče najdaljšega matcha v zgodovini tenisa iz leta 2010, kjer sta John Isner in  Nicolas Mahut igrala efektivnih 11 ur in to čez 3 dni ( 6–4, 3–6, 6–7(7–9), 7–6(7–3), 70–68, 69/67). Pri tem so bili organizatorji popolnoma obupani, kaj naj naredijo, saj sta porušila vse planirane urnike. Tako imajo sedaj tudi za prihodnjost že v naprej pripravljene scenarije za sodnike. Tako kot jih imajo tudi za druge izjemne primere, kot naprimer, kaj storiti v kolikor žogica med tekmo zadane ptiča ali kako ravnati če med tekmo gledalcu odpihne kapico na igrišče med tekmo.

London 201431m

Bili smo na terasi, kjer normalno lahko dostopajo le televizijske ekipe in ogled končali na Center Courtu. Mestu, kjer se vse konča. 15.000 gledalcev, biti gledalec na finalnem spopadu turnirja je več ali manj nemogoče. Vstopnice se namreč razdeljujejo po sistemu zadolžnic, ki trenutno dosegajo cene tudi do 50.000 funtov. No, nekaj variante je za srečneže, ki so uspeli priti v klub, saj v kolikor nekdo zapusti svoj sedež med samo tekmo, lahko svoj sedež za 10 funtov (namenjenih dobrodelnosti) prepusti normalnemu smrtniku. Nad tablo, kjer so prikazani rezultati, je loža za sorodnik in prijatelje igralcev. Še vedno je v spominu lanski zaključek, ko je Andy Murray splezal na to tribuno in skoraj pozabil na mamo. Streha na tem igrišču se zapre v 11 minutah, nato je potrebnih še 20 minut za ureditev klimatizacije. V primeru dežja v 21 sekundah pokrijejo igrišče.

Muzej je izredno ličen, interaktiven in impozanten za ljubitelje tenisa. Razstava prikazuje rojstvo in razvoj tenisa, pri tem pa uporablja originalne eksponate vodilnih in najbolj prepoznavnih igralcev vse do današnjih dni. Loparji, žogice, igrišča, obleke in drugi predmeti skoraj figuativno še dišijo po velikih trenutkih slave, zmag in poraza. Za mojo Asjo res nekaj, kar mislim, da se ji bo vtisnilo za dolgo časa v spomin.

Po ogledu muzeja se sprehodiva še po trgovinici, nakupiva nekaj spominkov in se počasi odpraviva nazaj v mesto. Pogled ob izhodu mi daje občutek, da se bom nekoč še vrnil.

London 20141m

London 20142m

London 20143m

London 20144m

London 20145m

London 201428m

London 201430m

London 201432m

London 201433m

Ko sva prišla nazaj do vaškega središča Wimbledona sem zagledal vhod v podzemno železnico, kjer je bilo nekaj ljudi in zdelo se je, da zadeva deluje. Glej ga, pa res deluje, sva se razveselila. Približam mojo Oyster kartico, pa se nočejo vratca odpret. Pa kako hudiče, če je možakar v trgovini včeraj naračunal koliko dobroimetja morava imeti. Na srečo je tam stal tudi uslužbenec podzemne, ki mi je povedal, dasva verjetno uporabljala prevoz v najvišjem času zasedenosti in je to malce dražje. Kakorkoli, na avtomatu vsak po 10 GBP, pa bo še za drugič. Stavke še ni bilo konec, a kljub temu so očitno sem pa tja kak vlak “zakurblali” na mestih, kjer je težko dostopno z alternativami. Tako sva se pripeljala do Knightsbridga in od tam naprej peš do dveh pomembnih muzejev. Science Museum in Natural History Museum. Oba muzeja sta brezplačna, možno pa je donirati ob vhodu nekaj malega. Življenje v teh muzejih je res aktivno in nadvse polno. predvsem veliko šolarjev in organniziranih skupin se najde in ob malce bolj podrobnem ogledu lahko za razstavljene eksponate, poskuse, igre nameniš celoten dan ali celo 2. Vsakemu priporočam obisk, saj je kaj videti in tudi arhitekturno impozantno.

Tako, po tem ogledu sva naredila še zadnji in najpomembnejši del izleta, še posebej za mlado deklino – šoping. Hit Londona je tako kot v Frankfurtu trgovina Primark, kjer so artikli zelo poceni, a očitno modno zelo priljubljeni. Ni mi še jasno kako jim je to uspelo, da Primark izgleda tako hype, medtem ko kak KIK ne. Kakorkoli glavni šoping se dogaja na Oxford Street. Gužva, gužva, gužva. Sam bi zadevo preskočil, a ne morem. Niti nimam srca.

Še večerja in počasi se vrneva v hotel z vrečkami, z izplenom. Asja je bila mila in se je zadržala. Tooooo!

Dan 5 – Vrnitev v Frankfurt. V poslovitev nama je London namenil nekaj jutranjih kapljic, a ni bilo nič hudega. Asja se je odpovedala jutranjemu Starbucksu, saj marele in kovčka ni želela zamenjati za lonček kave. Tako, kot sva prispela, sva se tudi vrnila. Torej z podzemno do Padingotna (ja, prenehali so s stavko) in nato s Heathtrow Express do letališča. Lufthansin let pa se ni izkazal z nemško točnostjo, saj je imel zamudo za celo uro. Najprej opravičilo, da posadke še ni, potem, da je zamuda s točenjem goriva, na koncu pa, da je počila guma, čeprav je letalo stalo veš čas vidno pred nama in se prav nihče ni loteval kake zamenjave gume. No ja, saj se nama ni mudilo in tudi ni bilo nobene slabe volje zaradi tega. Povrhu pa se nas je nato pred vzletno stezo nabralo reci in piši 16 letal, ki smo čakali na dovoljenje za vzlet.

Na Frankfurtskem letališču so naju pričakali sorodniki in veliko veselje ob snidenju, Žal smo se morali tudi kmalu posloviti in tudi Asja je nekaj dni kasneje sama odletela v Ljubljano, kar je tudi brez najmanjšega problema opravila, kljub mojemu malemu strahu. Bil je popolnoma brezpredmeten, saj je Asja našla pravi izhod kljub temu, da je tokrat izjemoma bil le ta na B8 namesto na običajnem B11-B13 – torej le nadstropje višje.

Biti skupaj s hčerko je nekaj največ, deliti z njo tak izlet pa je bilo res super. Tako kompatibilna sva in vsaka stvar je tako zabavna in preprosta. Upam, da bova še veliko takih doživetij doživela.

Tako, to bo to za danes. Spodaj še nekaj zbranih uporabnih naslovov in linkov. Vesel bom vašega komentarja, pa če veste, da komu prav pride tale zapis, mu zaupajte link do sem. Če sem kaj bistvenega pozabil, bom še dodal. Če pa vas še kaj zanima, pa nisem omenil tukaj in če vem, kar na plano z vprašanjem. Če pa bi si radi prebrali še podoben zapis izleta z Anjo pa ga najdete TUKAJ.

V kolikor bi želeli še kdaj kaj prebrati, se lahko zgoraj levo prijavite na obveščanje po mailu, ko se bo zopet pojavil kak nov utrinek navdiha.

Lepo vas pozdravlja FosFos

London 201414m

 

Travelodge

Lloyds Court Business Centre, 1 Goodman’s Yard
London E1 8AT
United Kingdom
travelodge.co.uk
+44 871 984 6388

Tower of London

London EC3N 4AB
United Kingdom
hrp.org.uk
+44 844 482 7777

Madame Tussauds London

Marylebone Rd
London NW1 5LR
United Kingdom
madametussauds.com
+44 871 894 3000

SEA LIFE London Aquarium

County Hall
Westminster Bridge Rd
London SE1 7PB, United Kingdom
visitsealife.com
+44 871 663 1678

London Eye

Riverside Bldg, County Hall
Westminster Bridge Rd
London SE1 7PB, United Kingdom
londoneye.com
+44 871 781 3000

The London Dungeon

Riverside Building, County Hall
Westminster Bridge Rd
City of London, Greater London SE1 7PB, United Kingdom
thedungeons.com
+44 871 423 2240

10 Downing Street

10 Downing St
London SW1A 2AA
United Kingdom
number10.gov.uk
+44 20 7925 0918

Buckingham Palace

London SW1A 1AA
United Kingdom
royal.gov.uk
+44 20 7930 4832

Kensington Palace

Kensington Gardens
London W8 4PX
United Kingdom
hrp.org.uk
+44 844 482 7777

Wimbledon Lawn Tennis Museum

Church Rd
Wimbledon
London, United Kingdom
wimbledon.com
+44 20 8946 6131

Science Museum

Exhibition Rd
London SW7 2DD
United Kingdom
sciencemuseum.org.uk
+44 870 870 4868

Tate Modern

Bankside
London SE1 9TG
United Kingdom
tate.org.uk
+44 20 7887 8888

Natural History Museum

Cromwell Rd
London SW7 5BD
United Kingdom
nhm.ac.uk
+44 20 7942 5000

London 201415m


Moji hčeri sem želel ob Božiču dati eno posebno izvirno darilo, s katerim bi ji razširil obzorja, izkušnje, torej da bi bilo tudi vzgojno. Tako sva se s soprogo odločila, da jo odpeljem na potep po Londonu, kar sva tudi izvedla pred nekaj dnevi.

V tistem času sem iskal kakšen nasvet za prenočišče oz. kaj pogledati poleg svetovno znanih turističnih atrakcij, pa nekako nisem našel kaj uporabnega. Zato sem se odločil, da napišem nekaj besed o najinem izletu in bo morda informacija komu uporabna.

Torej letalsko vozovnico zase in za hčerko sem rezerviral lani novembra preko spletnega ponudnika EasyJet. Z njimi sem pred leti že letel službeno v London in bil naravnost navdušen nad enostavnostjo in udobnostjo leta. Cena za povratni let za oba in dodaten kos prtljage je znašala 156,18 EUR. Planirala sva odhod 21.4.2010 s povratkom 25.4.2010. Spanje sem nama uredil v hotelski verigi Travelodge, bolj natančno v hotelu Travelodge Fulham na North End Rd.. Hotel stoji le par minut stran od Chelsea-vega stadiona in v neposredni bližini postaje podzemne železnice Fulham Broadway. Tako sva imel idealno izhodišče za najine dnevne potepe. Hoteli verige Travelodge so enostavni, bolj namenjeni poslovnežem in tistim, ki potrebujejo le čisto in udobno sobo, ne pogrešajo pa zajtrkovalnic, savn, bazenov, itd. Cena namestitve, torej samo spanje je bila 314,30 GBP. Verjamem, da bi kdo našel kaj cenejšega, vendar meni v času ko sem iskal možnosti ni uspelo in  nisem ničesar boljšega našel, poleg tega pa sem že imel pozitivno izkušnjo z drugim hotelom te verige.

Kak mesec dni pred odhodom, torej nekje konec marca izvemo, da je let odpovedan zaradi popravila vzletno pristajalne steze na Brniku, katera naj bi bila končana 21.4.2010. Moram priznati, da sem bil jezen. Jezen zato, ker mi ni jasno kako tak velik poseg ni planiran vsaj pol leta v naprej in da tako ne bi letalski prevozniki ponujali letalskih kart za ta termin. Tako sem bil prisiljen najin izlet prestaviti in upal sem si ga prestaviti za samo 1 dan, torej odhod 22.4.2010.  Seveda se mi je pojavilo vprašanje, kaj če ne bodo končali z deli, a recimo da sem slepo verjel izvajalcem. EasyJet svoje lete ni preusmeril v Maribor ali Trst, pač pa jih je enostavno odpovedal. Da sem prestavil rezervacijo sobe sem moral dodatno plačati še 8 GBP.

Natanko teden dni pred najinim odhodom pa težav še ni bilo konec. Da točno tako. 21.3.2010 je na Islandiji izbruhnil vulkan  Eyjafallajokull. Novico o izbruhu sem vzel kot pač eno od novic, torej nisem niti razmišljal oz. povezoval le tega z najinim izletom. A teden dni pred odhodom je izbruh puhnil vulkanski pepel v ozračje, kar je imelo za posledico popolno ustavitev letenja nad Evropo.

Tako sva še cel zadnji teden spremljala dogajanje in upala na najboljše in glej, uredilo se je. Brniško letališko stezo so popravili, vulkanski oblak se je umaknil, tako let ni bil odpovedan in midva sva se čisto zares odpravila na najin potep.

Iz Ljubljane sva odletela ob 19:10. Let traja 1 uro in 50 minut, med letom pa je potrebno prestaviti uro nazaj. Torej 1 uro sva prihranila.  Vreme je bilo relativno oblačno med letom zato kaj veliko iz letala nisva videla. No, nad Belgijo se je razbistrilo, tako da sva ravno še videla Oostende, kjer sva zapustila celinsko evropo. Kanal je tudi kaj hitro izginil in zagledala sva kraljevo zemljo. Prvo, kar sem opazil iz zraka je bistveno različna parcelacija parcel, saj niso tako močno nadrobljene kot pri nas. Večina jih je tudi ograjnih.

Na letalu sem kupil pollitrško plastenko vode (1,5 GBP) in vozovnico za avtobusni prevoz iz letališča Stansted do Victoria Station v Londonu. Žal sem lahko znižano povratno vozovnico kupil le zase (17 GBP), medtem ko sem moral otroško vozvnico kupiti na letališču (7 GBP). Prevoznik je bil National Express. Lahko bi šla tudi z vlakom, vožnja je namreč precej hitrejša (cca. 45 minut), toda iz stroškovnega vidika (27 GPB za odraslo povratno), kot iz vidika da še kaj vidim sva  se odločil za bus. Poleg tega bi z vlakom prišla na Liverpool station ki pa je precej dalj od najinega hotela. Po opravljenih formalnostih sva se torej vsedla na bus, hčerka je počasi že kazala znake utrujenosti, sam pa sem užival v vožnji po “napačni” strani ceste:). Vožnja je trajala uro in 15 minut, bila pa je udobna. Ko sva se izkrcala na Victoria Station sva takoj zavila v Underground in najprej kupila karte za podzemno. Hecen sistem. Za četrtek sem moral kupiti vozovnico za eno smer za katero sem dal za oba 6 GBP, za petek, soboto in nedeljo pa sem kupil celodneve vozovnice, ki so naju stale 7,70 GBP na dan:) Seveda sva v ponedeljek zopet potrebovala še enosmerno.

Naj izpostavim še pomembnost “delujoče” prtljage. Nama se je namreč na pot tja pokvaril mehanizem na velikem kovčku, ki sprošča nosilno palico, s katero vlečeš nato kovček na kolesih. Tako sem moral vse pešpoti od/do hotela opraviti sključen za kake pol metra, saj se kovčka drugače ni dalo voziti. Katastrofa. V nekem trenutku sem bil že toliko togoten, da sem kufr odvrgel, mimoidoči pa so se le nasmehnili in mi dali vedeti “zdrži še malo”. Ta mala se je kot normalno smejala, meni pa ni preostalo drugega kot da se soočim z neizbežnim.

No ko sva kupila karte, je lakota bila tako velika, da sva pred nadaljevanjem poti na podzemni železnici nujno potrebovala hiter prigrizek. Malce me je namreč skrbela ura prihoda v hotel, saj je že bilo kar pozno. Tako sva na hitro pojedla v Burger Kingu dva hamburgerja in se nato podala še na zadnji del poti, ki je bil relativno blizu (6 postaj). Od podzemne pa sva nato v kakih 10 minutah našla hotel (ne pozabite na nedelujoči kovček).

Hotel super. Namesto ene sobe receptor ugotovi, da imava rezervirani 2 sobi, vendar sem ga z lahkoto prepričal da potrebujem (in da sem plačal) le eno. Poleg hotela je bila tudi še vedno odprta samopostrežna trgovina, kjer sva lahko nakupila pijačo, sadje in prigrizek. Trgovina pa je odprta do cca. 01:00 ponoči, kar je nasploh praksa v nekaterih samopostrežnih.

Dan 2:

Vstala sva ob cca. 7:00. V trgovino po zajtrk, kotliček za gretje vode je v sobi, prav tako čaj in Nescaffe. Življenje na ulici je bilo skoraj idilično, saj so postavili stojnice s sadjem in zelenjavo, tako da je bilo čutiti nek semenjski občutek. Na podzemno sva se odpravila ob 9:30 saj je cena jutranjih vozovnic precej višja in tudi tako londončani urejajo gužvo na javnih prevoznih sredstvih. Najprej sva kot se seveda spodobi najin dan namenila kraljici. Odpeljala sva se do Hyda Park Cornerja in mimo (pod) Wellington Archa prišla do Buckinghamske palače. Do leta 1997 je veljalo, da ko je na vrhu palače izobešena zastava, naj bi tam bila tudi kraljica. To se je po zapletu ob Dianini smrti, ko je kraljeva družina bila v gradu Balmoral spremenilo. Sicer pa je kraljičina prisotnost bila opazna, saj so očitno imeli pri kraljici nek sprejem. Vozila so se zvrščala eno za drugim proti palači, pa tudi gospe in gospodične z hecnimi naglavnimi okraski so se napotile proti stražarnici. Varnost je seveda na prvem mestu. To dajo dobro vedeti in do zob oboroženih policajev je zelooooo veliko.

Poleg tega je vseskozi v zraku helikopter. Ljudi je bilo kar nekaj. Večina jih je visela na ograji in opazovala direndaj na Buckinghamskem dvorišču, veliko pa se jih je slikalo na spomeniku kraljici Viktoriji – The Victoria Memorial preko ceste.  S tega spomenika je izjemno lep pogled na z britanskimi zastavami opremljen The Mall street, kjer sem v nekem trenutku videl izključno tipične angleške taksije.

Pot sva nadaljevala nato do Westminterske kapele in do Westminsterske katedrale (opatije). Ogromen in zelo zanimiv sakralni objekt obiskuje kraljeva družina, polega tega pa se tukaj izvajajo tudi kraljeve svečanosti (kronanje, poroke, itd). Kmalu po tem se za stavbami prikaže in oglasi znameniti Big Ben. Morda res ni največja stavba, je pa vsekakor tako prvinski in naravnost angleški. Poleg Big Bena se razprostira naravnost ogromno poslopje angleškega parlamenta v katerem domuje tako spodnji kot tudi zgornji dom. Stavba je močno zastražena, poleg tega so na tleh pritrjene ovire, ki preprečujejo napad z avtom bombo. Vendar policija in varnostniki ne delujejo grozeče ali arogantno. Ravno nasprotno. So izjemno pozorni, večinoma z nasmehom usmerjajo in informirajo množice ljudi, ki z zanimanjem opazujejo njih in v parlament prihajajoče izvoljene poslance. Potrebno je še omeniti, da je v Veliki britaniji trenutno predvolilna tekma in da se na političnem področju močno dogaja. To se opazi skoraj na vsakem koraku, ko prostovoljci delijo informativne materiale, balone, nekateri tudi “parlamentirajo” na cesti.

Pot sva nato nadaljevala mimo Big Bena čez Westminster Bridge iz kjer se parlament vidi v vsem svojem razkošju ob Temzi. Je standarden položaj za večino fotk parlamenta in Big Bena, tako da je na trenutek kar “gužva. No “gužva” je relativen pojem za Ljubljančana, saj je gostota ljudi v povprečju nekajkrat višja kot smo je navajeni, vendar prebivalec kakega drugega mesta ne bi tega poimenoval tako. Do ekstrema pride na recimo na nakupovalni ulici Oxford Street kar pa bom opisal kasneje. Torej ostali smo na mostu, kjer sva srečala pravega pravcatega škota s kiltom in obveznimi dudami. Neverjetno, vendar me že od otroških dni zvok dud pritegne. Super.

Čez most pa levo prideva do akvarija Sea Life, katerega sva se namenila obiskati. Na blagajni ni bilo pretirane gužve, tako da sva se s prodajalko vstopnic dogovorila za nakup kart še za Madame Tousod in London Eye. Nakup takega trojčka nama je prinesel okoli 20% popusta, kar se kar pozna, glede na to da sva dala za vse skupaj okrog 110 GBP.

V akvariju sva se zadržala kake 3 ure. Za mene je bilo prvič, da sem bil v takem okolju, tako da sem bil navdušen nad videnim. Gužve ni bilo, svet pod vodo pa je bil prikazan res lepo. Glasba, različne oblike akvarijev in res velika količina raznih podvodnih življenj naj je navdušila. Še najbolj so mi bile všeč meduze, velika hobotnica, električni skati, ki so plavali v odprtem bazenu in bi se jih praktično lahko dotaknil, vrh ogleda pa je predstavljal akvarij v 3 nadstropjih v katerem je plavalo poleg množice drugih rib kakih 5 pravih pravcatih morskih psov. Anja je bila naravnost očarana in kar nekaj časa sva namenila počitku ob steklu, katerega so se dotikali morski psi.

Ob izhodu iz akvarija je McDonalds, kjer sva se najedla in nato nadaljevala ogled na največjem razglednem kolesu na svetu, to je London Eye, visok 135 m. Ker sva vstopnice kupila že prej sva lahko šla v vrsto, ki je vodila mimo blagajne in tako bila v kakih 10 minutah že v gondoli kolesa. Seveda je prej najprej bil opravljen spet pregled prtljage zaradi morebitnega orožja ali eksploziva, vsako od 32-tih 10 ton težkih gondol pa sta dva uslužbenca natančno pregledala z ogledali, da se ne bi za kakim skritim kotičkom skrivala kak nevarna zadeva. V gondolo gre kakih 20 oseb, na sredini je lesena klopca, kjer se lahko vsi lepo vsedejo, kolo pa se res počasi premika. En krog vožnje traja morda 30minut. V sami gondoli so označene strani neba zaradi boljše orientacije če si pomagaš z zemljevidom. Ko si zadosti visoko nad Temzo se pogled razširi zares v daljavo (pravijo da celo 40 km daleč) in London se nariše na dlani. No, ni čisto tako saj je mesto tako veliko, da kljub višini ne pokaže svojih mej, sem pa precej podaljšal svoj pogled s fotoaparatom, ki mi je omogočal 20 x optični zoom in 4x digitalnega, torej skupaj 80x (Canon Powershot IS1).

Po končani vožnji (v gondoli kljub klimi lahko na sončni strani postane precej vroče) sva si privoščila ob vznožju kolesa osvežujoč sladoled. In seveda takoj smešen zaplet. Naročim 2 sladoleda pri potujoči sladoledarki, nakar ona potegne iz skrinje 2 zavojčka (valja) sladoleda. Primem ga v roke in ugotavljal, kako hudiča pa tole odvijem oz. kje tole držim. Pa se sladoledarka in Anja nasmejeta do solz, ko to čudno kapsulo porine v neko napravo in nato z vzvodom iztisne tekoče sladoled v kornet. No, nazadnje ko sem jedel točenega pred kakimi 20 leti pri Maksimarketu, je bil samo vzvod, nič kapsul. No kakorkoli, japonska prodajalka (študentka) ni mogla prehvaliti moj izbor fotoaparata, tako da smo se poslovili z nasmehom na obrazu.

Od tu dalje pa se je pričel 2 urni sprehod po South Banku, to je sprehajališče ob Temzi, ki ga spremljajo razni ulični umetniki (pevci, plesalci, čarovniki, umetniki) in je naravnost odličen za sproščanje. Sem ter tja vržeš kak kovanček in zadovoljstvo je res obojestransko. V nekem podhodu naletiva na z grafiti porisan skejterski poligon, ki so bili odlična tematika za igranje s fotoaparatom.

S South Bankom sva zaključila pri muzeju moderne umetnosti Tate Modern. Zelo priporočam. Vstopnine ni in mi tudi ni jasno zakaj ne, saj je ogled res vreden vsakega funta. No verjetno je to stvar okusa. In obisk Tate je bil res po mojem okusu. Muzej domuje v impozantni stavbi, ki je nekoč bila elektrarna, tako da z svojim ničem in hkrati polnostjo daje vtis nečesa posebnega. Poseben se mi je zdel tudi vhod, saj se moraš naprej spustiti v klet, da lahko nadaljuješ pot na 5 nadstropij, ki tematsko pričarajo različne kose umetnosti. Višje gor sta še restavracija in klubski prostori članov/donatorjev.

Preko milenijskega mostu, ki ga je kraljica podarila londončanom sva prišla na drugo stran Temze. No tudi v kraljevini gradbena dela kdaj niso izvedena kot planirano, tako da je most bil odprt šele maja 2000, namesto planirano ob vstopu v novo tisočletje. Vzpenjala sva se nato po stopnicah in na levi opazovala učence šole, ki so se veselili petka.

Tako sva prišla do St. Pauls Catherdral, ki pa je nisva uspela obiskati, saj so naju noge že precej težko nesle, poleg tega pa sem Anji obljubil, da pojdeva še do Oxford Streeta. In sva šla:) Kakor sem že omenil, je Oxford Street ena navečjih nakupovalnih ulic, kjer je doma tudi konkurenca Harrodsu, to je Selfridges. Tu sem še nekako sodeloval v Nike Shopu, ki se razprostira v treh nadstropjih in kjer s lahko superge daš sestaviš iz materialov in barv sam, pa še kak dodaten napis si lahko naročiš; od tu dalje pa sem bil le še opazovalec in naredil kako fotko sem in tja.

Dan 3:

V soboto sva se najprej odpravila do stadiona enega mojih najljubših nogometnih klubov to je Chelsea. Žal sva prišla prekmalu, tako da ni bilo možnosti za ogled ali nakup kakega nogometnega spomina, naredila pa sva nekaj lepih fotk.

Nato sva se z Underground popeljala do Baker Street, kjer sva takoj po izhodu iz podzemne šla v muzej voščenih lutk Madame Tussauds. Zopet sva zaradi še popreje kupljenih vstopnic lahko šla mimo vrste na vhod št. 4, kjer sva počakala na vstop kakih 10 minut. Potem pa se je začela zabava v 2 nadstropju, kamor te pripelje lift. Prav zabavno je bilo se nastavljati fotoaparatu ob odlično izdelanih lutkah svetovno poznanih osebnosti, ki so smiselno razstavljene po celotni hiši. Ne bom našteval vseh, omenil bom le to da sem bil presenečen nad višino vseh oseb. Nekaterim sem se približal le na par milimetrov in čakal da se premakne (verjetno bi me kap), vendar se nekatere lutke res natanka kopija človeka in nisi prepričan, če morda ni tam postavljen kak igralec. Anja je bila najbolj navdušena na Shrekom, Britney, Beyoncee, Obamo, kraljico,… jaz pa (no seveda fejst puncami) nad Albertom Einsteinom:)

Ogled v muzeju se konča s kratkim sprehodom čez hišo strahov (katere se je možno izogniti) v kateri so pravi igralci. Gre za sprehod po temačnem z žagovino posutimi tlemi, kjer iza vogalov v tebe skačejo mumije ali nekaj podobnega. Na vhodu ti seveda zabičajo, da se pod nobenim pogojem ne smeš dotakniti igralcev, a kaj ko se oni tebe:) No moj otrok je doživel res panični napad, tako da je moja pozornost bila usmerjena samo še v to da Anjo spravim iz nastale godlje. V nekem trenutnku sem začutil kako mi je padel pokrovček fotoaparata na tla, tako da sem z eno roko držal prestrašeno Anjo, z drugo roko sem iskal pokrovček po tleh, medtem pa me je po laseh gladila mumija:) No ko sva uspela priti ven, se  je Anja takoj samo še nasmehnila in rekla “to je bilo pa noro” in vedel sem, da London Dungeona ne bova obiskala:). Ob izhodu sva si še izpolnila najino glavno željo iz najinega načrta – ogled musikla na enem od Londonskih odrov. Kupila sva karte za večerno predstavo oderske produkcije Dirty Dancing v Aldwych Theater.

Po ogledu voska sva se odpravila naprej na ogled dveh muzejev v South Kensigton, ki sta si zelo blizu. To sta Natural History Museum in Science Museum. Oba sta odlična in zelo izobraževalna, poleg tega brezplačna.

V Natural History Museumu sva v impozantni starinski stavbi po obveznem pregledu nahrbtnika najprej naletela na skelet brontozavra, enega največjih primerkov dinotov. V ložah pritljičja so razstavljeni eksponati, za katere ima še največ zaslug Charles Darwin. Meni še najbolj všeč je bilo okamenelo drevo staro 225 miljonov let! Seveda sva se slikala poleg Darwinovega spomenika in si med drugim ogledala oddelke primatov in insektov. Posebej velja omeniti oddelek dinozavrov, ki je res pravi magnet za vse ljubitelje. Okostanjaki so impozantni, med njimi pa se sprehajaš po pod stropom zgrajenem odru. Seveda so se posebej potrudili in izdelali “živ” primerek najnevarnejšega med njimi Tyrannosaurus Rex – ali skrajšano T-rex.

V Science Museum sem se še posebej počutil dobro, saj mi je že od nekdaj všeč znanost.  Že takoj po prihodu sva padla v vesoljski svet in videla full size repliko sonde Eagle, ki je pristala na Luni, pravi pravcati astronavtski skafander in morje naprav, raket in drugih predmetov povezanih z vesoljskimi potovanji. Obiskala sva tudi 4D kino predstavo Force Field in podoživela pristanek na luni, vožnjo u lunarnim vozilo in povratek iz luninega površja. V času najinega obiska je bila tudi posebna razstava na tematiko plastike, njenega razvoja in uporabnosti. Kar nekaj časa sva pustila še na oddelkih energije, letal, avtomobilov, materiali, merjenje časa, matematika, še posebej pa sem bil navdušen na razstavljenimi eksponati računalnikov (res so bili ogromni).

Nato sva si zaželela videti luksuz na lastne oči. Tako sva se odpravila proti Harrodsu. No na luksuz sva naletela že precej prej, saj sva se v nekem trenutku znašla na ulici Old Bond Street polno trgovin znanih modnih hiš kot so Prada, Gucci, Armani,… ki me je izredno močno spominjala na že viden Monaco, ki sva ga s prijateljem obiskala z motorji. Na kakih 200 metrih sva videla kakih 6 Lamborghinijev, 2 Maybacha, 2 Aston Martina, nešteto Rolls Roycev in Porschejev, posebej v oči pa je zbodel črn Ferrari, ki je sporduciral pri čisto navadnem speljevanju zvok trgajočega se asfalta. V vseh trgovinah so bili varnostniki, a ne taki Sintalovi, pač pa čedni možakarji kova Bodyguard. Očitno se kupuje v teh trgovinah tako, da se po tvojem prihodu trgovina začasno zapre, pred trgovino čakata 2 osebna stražarja ter Rolls, prodajalci ostalih trgovin pa upajo, da se bo kupec nato oglasi še pri njih in mrzlično hitijo še z zadnjimi pripravami kot je šampanjec na ledu.

Za vogalom se je nato le prikazal Harrods, v katerem sem bil pred leti in ostal je popolnoma enak. Res je impresiven in prav lahko si predstavljam kako bi taka trgovina bila v centru Ljubljane poleg tržnice:). Tukaj mi za spremembo niso pregledali nahrbtnika, opozorili pa so me naj ga ne nosim na hrbtu:) Seveda da ne, nahrbtnik se nosi izključno v rokah:)

Harrods je kult, je zgodba, ki dobro prodaja in dobiček uspešno reinvestira. Po moji hitri oceni bo trenutek, ko bo Harrods propadel trenutek propada človeštva kot ga poznamo, saj poseblja materializem v svoji primarni obliki. Je pa zabavno opazovati dogajanje in kupce iz celega sveta, kjer je moč kupiti tudi zlate opeke po dnevni prodajni ceni 338.000 GBP. A kljub velikost in neštetim artiklom znanih in manj znanih ekskluzivnih znamk, nisva našla ene čisto normalne lizike, ki si jo je Anja zaželela:) Absurd?

Ker se ura bližala pričetku najine tako željene musical predstave sva se odpravila na pot do gledališča in mimogrede “ukradla” fotografiranje na predstavitvi novega Audi R8 Spider. Hudoooo!!!

Ko sva prišla do gledališča v Covent Garden se mi je okolje zdelo tako znano. In res se je v neposredni bližini nahajala stavba BBC, kjer je še do nedavnega domovalo tudi slovensko uredništvo a ga ni več zaradi varčevalnih ukrepov. S spoštovanjem sva se sprehodila okoli največje medijske hiše na svetu, ki se financira z radijsko pristojbino katero plačujejo angleška gospodinjstva.

Ura je odbila 20:00 in odpravila sva se v gledališče Aldwych Theatre, ki je prvič odprlo vrata leta 1905 in premore 1200 sedežev. Dobila sva odlične sedeže na balkonu (Grand Circle) in imela imeniten pogled na oder. Težko bom z besedami opisal samo predstavo Dirty Dancing, vendar lahko povem le to, da nisem vedel da je možno na odru uprizoriti kaj takega. Moderna tehnika, tako oderska, kot lučke in zvok je naredila izjemno predstavo, ki bo meni in moji hčeri ostala večno v spominu. Glede na to, da Anja tekmovalno pleše in da si želi šolanje plesa nekoč nadaljevati tudi tukaj v Londonu, mi je največ pomenilo potrditev, da je bila tudi ona navdušena nad predstavo in verjamem da se ji je odprl nov svet.

Dan 3:

Film Notting Hill posnet leta 1999 mi je priznam en naljubših. Pa ne zaradi Julie, pač pa zaradi Hugha in predvsem Spyke-a. Tako sva dan pričela na Portobello Roadu v Notting Hillu, kjer je Anja nabrala svoje spominke. Ne vem, morda sem celo pričakoval več že zaradi spominov iz filma, a vseeno sem se počutil odlično.

Pred leti sem nekaj časa preživel službeno v Londonu in želel sem pokazati hčeri stavbo v kateri sem delal (Beaufort House). Tako sva se odpravila na postajo Liverpool Street v londonski City – eno od treh finančnih centrov tega sveta (poleg New Yorka in Tokia). Seveda je najbolj impozantna poslovna stavba London Cucumber, v kateri kraljuje ena največjih svetovnih zavarovalnic Swiss Re.

Le nekaj korakov je nato še do London Tower in Tower Bridge. Teh nekaj korakov pa se je spremenilo v dolgotrajno a enkratno doživetje, saj sva postala del dogajanja londonskega maratona v katerem je vse skupaj nastopilo čez 50.000 tekmovalcev, ki so se pomerili v različnih dolžinah. Nastopil je celo znani Gordon Ramsay, kuhar iz znane oddaje Hells Kitchen. Pokrovitelj maratona je znano podjetje Virgin lastnika Sira Richarda Bransona. Poleg olimpijskih tekmovalcev in športnih rekreativcev se je na pot podalo tudi veliko teka zagrizenih posameznikov, ki so tekli za nek namen, naj si bo za dobrodelnost kot tudi osebni point. Ob celotni progi tekače spremlja množica navijačev, glasbenikov in organizatorjev, ki poskrbijo za varnost in oskrbo tekmovalcev. Proga pa je idilično vodila preko mosta Tower Bridge. Na drugi strani mostu se je zabava seveda nadaljevala v obliki koncertov. Tako sva si vzela čas in s sladoledom uživala ob nevsakdanjih zvokih.

Ko sva se počasi pomikala ob Temzi navzgor tudi mimo vojne ladje iz 2. svetovne vonje Belfast HMS, v kateri je urejen danes muzej, sva nekako počasi prilezla do Trafalgar Square in obiskala National Gallery, ki hrani zaklade evropske slikarske umetnosti. Je tudi prostor za spokojen počitek, kjer se v udobnem usnjenem sedežu namestiš pred neko ogromno slikarijo in se prepustiš slikarjevem sporočilu. Nisem kak poznavalec tovrstne umetnosti, tako da težko sodim videno. Mi je všeč, a kaj več ne znam povedati. Morda me malce moti, tako kot je Anjo, da je večina slik religiozne vsebine in tako na večini najdemo krvave, morbidne ali žalostne prizore.

Na samem trgu Trafalgar je živo in ob vodnjakih sem se igral z različnimi načini fotografiranja mojega aparata. Od tam sva odšla naprej po Parliament Street do Downing Street No. 10. To pa je bil hec. Prepričan sem namreč bil, da bom videl tako kot na TV tista črna vrata. Kako sem se motil. Da prideš do tistih znamenitih črnih vrat, je potrebno naprej priti mimo varnostne zapore, kar pa je po domače rečeno “Mission Impossible”, saj je bil to najbolj varovan objekt kar sva jih videla.

V St. James Parku sva zopet naletela na maratonce, kjer so imeli prostor po prihodu v cilj za počitek in zdravniško asistenco. Moram še omeniti možnost, katero sva spoznala in morda ne bi bila tako neumna če bi se prijela tudi v Sloveniji. V Londonu so tovrstne zdravniške ekipe oz. ekipe za prvo pomoč v obliki prostovoljnega dela. Vsak sposoben človek se namreč lahko prijavi na svoji lokalni reševalni ali policiski postaji in po usposabljanju prejme opremo (uniformo in drugo opremo) in dobi razpored, kjer lahko do 25 ur mesečno opravlja delo reševalca ali policaja (ne vem če so ravno policaji, morda lokalni varuhi reda).

Dan 4:

Danes se odpraviva domov. Videla sva veliko in zelo sva zadovoljna. Odpraviva se zjutraj do Victoria Coach Stationa, od tam z busom do Stansteda in poletiva točno po urniku proti domovinu, kjer naju pričakata soproga in mlajša hčerka.

Upam, da bo komu prav prišel ta kratek potopis, vsekakor bo ostal meni v spominu. Če bi kdo potreboval morda še kak nasvet ali informacijo, pa le pogumno. Če znam odgovoriti – z največjim veseljem.

London – I ll be back!
 
PS: V kolikor vam je bil zapis všeč in bi želeli še kdaj kaj prebrati, vas vabim, da zgoraj levo pod “APPLY FOR NEWS ON THIS BLOG” vpišete svoj email naslov. Tako boste o novi objavi samodejno obveščeni. Hvala in lep pozdrav
PS2: ker sem izlet ponovil s svojo mlajšo hčerko in tudi tega zabeležil, vas vabim, da si ga ogledate TUKAJ.