Posts Tagged ‘Ljubljanski maraton’


25. oktober 2015. Veliki dan. Dan pričakovanj in dan, ko se bo materializiral ves trud, čas, vložena energija in fokus v obliki uspešno pretečenega maratona.

V Ljubljano sem prišel pravočasno. Sicer z ogromnimi problemi, stavke, begunci, zaprte meje, a na koncu sem le uspel. Prekrasni jesenski dnevi, velikokrat obsijani s soncem so me v Ljubljani navduševali in mi napovedovali izjemenen Ljubljanski maraton. No, morda sem bil malce presenečen nad temperaturo, saj sem zadnjih nekaj tednov vadil v precejšnjem mrazu v Frankfurtu, tako da sem opazil precej večje potenje. A kaj bi komplicirali z malenkostmi na tak meni osebno velik trenutek.

Asja se je tudi pripravila. »Ta mala« (čeprav pravi, da je že velika) se je pogumno pripravila za svojo prve desetko. Zelo ponosen nanjo, predvsem zaradi njenega pristopa k stvari. Ko se odloči, to 100% tudi izvede brez nobenega dvoma, brez obotavljanja.

V petek sva z Asjo obiskala Gospodarsko razstavišče in prevzela štartne številke, ter majico in torbo. Imam občutek, da sejem ne pride do izraza, nekako se izgubi v formalnosti. V soboto zvečer sva si vse pripravila in relativno zgodaj šla v posteljo.

Nedelja 6:00 – bujenje

Asja ima start ob 8:30 in tako morava biti v mestu vsaj kake pol ure prej. Kot sva pričakovala, sva se proti mestu odpravila sama, najina navijača pa sta nama sledila kasneje.

Bliže mestnemu središču zašliva glasbo in vedno več tekačev srečujeva. Na Tromostovju je vse že precej skoncentrirano in ob prihodu na Kongresni trg je dogajanje na vrhuncu. Tisoče sodelujočih, tekmovalci, njihovi spremljevalci, organizatorji, redarji, turisti…. Mešanica različnosti na enem mestu z enim ciljem, preteči in podpreti tekače na njihovi današnji poti.

Že čutim tisto vznemirjenje in tudi Asja ne ostane neprizadeta. Veliko dobre volje je v zraku in pričakovanj.

Asja se brž preobleče , objem in zaželim ji vso srečo in že se izgubi med tekači, ki počasi rinejo do štartnih blokov. Moram tukaj povedati, da je bilo tokrat izjemno problematično priti po obeh straneh do štartnih polj. Pločniki so popolnoma preozki, da bi »požrli« tako maso ljudi in na momente je zadeva izgledala nevarno na posameznih ozkih grlih.

Sam sem se postavil pri vhodu v Gimnazijo na Šubičevi, da bi lahko pospremil Asjo na pot, medtem pa sta prispela tudi najina navijača.

8:30 – Štart 10 km preizkušnje. Žal sem Asjo spregledal v tej množici ljudi, ki so se podali na pot. Ma, kako mi to rata!? Ja, ni kaj. Jo bom pa na cilju videl. Zahvaljujoč mobilni aplikaciji smo Asjo spremljali iz tople kavarne pod Maximarketom in se pravočasno podali čez kakih 45 minut do ciljnega dela, da bi jo lahko bodrili na zadnjih metrih.

In res, uro in 5 minut kasneje je Asja v veličastnem šprintu mimo nas pritekla v cilj svoje prve desetke. Srečna, zadovoljna in ponosna z medaljo okoli vratu nam je padla v objem in že pričela mozgati za 21 km preizkušnjo prihodnje leto.

Ok, čas je, da se sam odpravim v štartni blok. Štart mojega prvega maratona je ob 10:30.

Dobre volje, navdušen nad hčerinim zadovoljstvom se poslovim in se pričnem prebijati do štarta. Slišim se še z Uršo, ki se je odločila za polovično razdaljo in po letu dni se v štartnem bloku zopet srečava. Res sem je vesel. Nekako je fino, da imaš nekoga znanega ob sebi teh nekaj zadnjih minut pred štartom. In večina okoli mene je bila v skupinah.

10:30 – štart. Nič se še ne dogaja. No, saj tole že poznam. Kakih 10 minut bo trajalo, preden bo štartni val prišel do mene. Počasi, počasi vidim pred seboj glave, ki se pričnejo premikati. Zdaj bo. Z Uršo se še zadnjič objameva in si zaželiva lep tek in že se poženemo proti štartni črti, ki je pred Parlamentom.

Vznemirjenje na vrhuncu,  Strojmachine melje in ropota. Ob glasnem bobnanju prečkam štartno črto ob sošolcu iz osnovne šole Iztoku. Give me five in se premika. Levo in desno ljudje glasno vzbodbujajo, komentatorju se popolnoma sname, adrenalin zopet šprica. Ja, to je to. Kmalu pride prvi ovinek v levo na Slovensko cesto. Gledam, če bom kje zagledal moje, a jih zopet zgrešim. Nič ne de, gremo lepo, tako kot na treningih. Svoj ritem, ne se dati potegniti množici.

Veliko jih teče na polovični razdalji in lahko hitreje štartajo. Mnogo jih je zelo izkušenih in tekaško veliko bolj izurjenih. Naj gredo, vsak po svoje. Zadani čas? No, samo da pritečem, a nekje za orientacijo po trening tekih bi moral biti okoli 4 ure in 30 minut.

Naj tukaj takoj povem, da sem sledil Asicsovem programu treninga. In po tem sem pretekel največ do sedaj cca. 36 km. Prvič torej dejansko tečem 42 km danes.

Tečem po desni strani. Tu je lepo prostor in nihče se mi ne zapleta pod nogami. Takoj pri kavarni Europa gre Slovenska navzdol proti Gospodarskemu razstavišču. Noge gredo same od sebe, pumpa dela, nobene zadihanosti, torej bo tempo pravi. Pogledam na uro in pokaže tempo 5:30 minut za kilometer. Dolga ravnina teh prvih 5 km. Dolgo me ni bilo v Ljubljani in ogledujem si levo in desno kaj je novega, kako izgledajo ljudje, otrokom, ki ponujo rokice, dajem »petke« in sem zopet navdušen, kako prijetno je biti tu.

Že prej sem se odločil, da bom na vsaki postaji nekaj pojedel in seveda pil. Primarno banano in vodo, izogibal sem bom energetskim pijačam, katerih nisem vajen, da se kaj ne zgodi. Zagledam čokolado in jo pograbim. Eh, tista za kuhanje je, ta trda. Vse se mi zalima na zobe, tako da komaj diham med vso to maso, ki se mi je nabrala v ustih. Nekako spravim to čoko gmoto za zobe na stran, pa naj se počasi topi.

Na 5 km sem po 28 minutah. Počutim se odlično in nadaljujem tek z istim tempom. Kmalu pridemo do štadiona in zavijemo desno na Drenikovo. Razmišljam, naj tečem po cesti, ki gre strmo dol in seveda tudi potem gor, ali naj morda zavijem na pločnik, kjer gre bolj položno. Ah, nobenih bližnjic. Uberem jo po cesti. Na nadvozu zagledam transparent s sporočilom na temo beguncev v smislu »Eni tečejo za življenje«. Res je, smo priviligirani, da tečemo za zabavo. In s tem nimam slabe vesti. Važno je, da se te priviligiranosti zavedamo in jo spoštujemo. Tudi jaz sem tekel za življenje in dobro vem, kako to izgleda. A, ljudje smo ena čudna rasa. Poleg sebe zaslišim par, mlad par, tam, kakih 30 bi jima dal. Zgražate se zaradi napisa in glasno povesta, kako bi ona dva zdajle šla tja gor, transparent strgala in jim že pokazala. »Pa begunce bi bilo treba tako in tako postreliti na meji, pa bi bilo.« Ne vem točno, kaj naj naredim. Naj zamahnem, naj se spustim na njihov nivo? Naj protestiram? Mislim, da jim ni pomoči, dokler se ne bodo sami znašli v taki situaciji. In odločim se jih pustiti. No, grd pogled jima namenim in mislim, da sta opazila sporočilo. Zaleže tako in tako nič. Ne bom se več ukvarjal s takimi idioti, ne danes, ne tukaj.

Pospešim, da se ju rešim. Ugotavljam, kot že velikokrat, da ne morem najti nikogar, s katerim bi dalj časa tekel skupaj. Nekaj 10 metrov še gre, a potem je ali prehitro ali prepočasi. Moral bi se popolnoma predati nekomu, a kaj ko tega nisem vajen, saj večinoma treniram sam ali pa z Ranjanom, s katerim se popolnoma ujameva.

Ranjan je tudi na poti, ravno sedaj premaguje kilometre v Frankfurtu na frankfurtskem maratonu. Tudi sam sem imel najprej namen teči tu, a ko je Asja povedala, da bo tekla na 10 km v Ljubljani, dileme ni več bilo. Res sem si želel biti z njo.

Tek po Goriški do Merkator centra na Celovški mi ni najljubši del proge. Ni kaj videti, ljudi je tudi manj. A v miru nadaljujem pot v zmernem tempu. Tu pridem tudi do 10 km po 57 minutah. Toplo ratuje, sonce počasi kaže svojo moč in počutim se prijetno in močno. Pri Merkatorju godba na pihala, prečkam Celovško, jooj koliko ljudi se je nabralo in koliko navijaških rekvizitov. Super. Cesta se malce vzpenja proti Vodnikovi in ko pridem nanjo je vse do Večne poti levo in desno pravo nogometno navijaško vzdušje. En kup zastav, ki se jih spomnim že lani, pa bodrečih pogledov in veliko otrok.

Nato desno na Večno. Tu se že dobro čuti vzpon, a sem se ga navadil teči. Pogled rahlo usmerim v tla predse, telo se malce nagne naprej in upre proti vzponu. Na ravnini poskušam teči s pogledom daleč predse, z dvignjenimi rameni in popolnoma pokončno držo. Tako pravijo, da gre več kisika v pljuča in zavest je bolj optimistična in pripravljena na odprt boj s progo.

Na 15 km prispem v času pod uro in 27 minut. Tudi tu se najem in napijem in imam počasi občutek, da pretiravam. Na treningih nimam nikoli nič s seboj. Morda, če je toplo, vzamem kak euro in si kupim kako vodo na poti, na daljših treningih pa pojem kako banano po 21 km. Tukaj pa kar naprej nekaj mlatim. Odločim se, da bom na postaji 20 km samo nekaj spil.

Zelo je že toplo. Vesel sem, da sem se oblekel le v kratko majico. Opažam okoli sebe ljudi z jaknami, trenerkami, dolgimi zimskimi tekaškimi hlačami in se sprašujem, kako da jim ni vroče.

Pot mimo Vrhovcev mine brez posebnosti. Lani sem imel tukaj krizo. Prav spomnim se, po 17 km sem se bojeval z mislimi in bolečinami, pa sem srečal prijatelja iz otroških dni in njegovo družino, pa je šlo.

Tokrat vse ok. Še vedno se dobro počutim, čeprav čutim, da se veliko znojim. A glede na redno pitje vsakih 5 km se ne sekiram. Ko pritečem na Tržaško cesto, upam, da zagledam starša, če bi se morda kljub slabemu zdravju odločila priti pogledati. Žal ju ne ne vidim, a že vidim konec Tržaške ceste, kar mi daje vedeti, da se bližam koncu lanske preizkušnje in da se letos zame tam tekma šele pričenja.

Pri kinu Vič držim dogovor sam s seboj in vzamem le vodo. No. Čez nekaj metrov mi stisnejo v roko Red Bull. Ja kaj naj pa sedaj z njim? Nič, odprem ga in naredim nekaj požirkov. Mmmmm, hladen je. Paše ga držati že v rokah, da ohladim razgrete dlani.

Aškerčeva cesta se razcepi. Levo polmaratanci, ki zavijejo proti cilju, desno maratonci, ki nadaljujejo pot. Ničesar ne čutim. Nobene želje, da bi raje zavil proti cilju. Veselim se, da dneva še ni konec, veselim se, da zmorem po 3 letih in pol teka nadaljevati tek. Opazim pa, da se mi je dvignil srčni utrip. Načeloma je konstanten okoli 145 – 155. Po Aškerčevi pa kaže tudi preko 160. Mar podzavestno doživljam nadaljevanje poti?

20 km – čas 1:57:00. Počutje, ne bom rekel odlično, vendar prav dobro. Lani sem slišal eno vrhunsko tekmovalko, da moraš biti po 21 km popolnoma ok, kot da bi ravnokar začel teči, da lahko nato uspešno nadaljujeješ na 42 km. Hm, no, tako se ravno ne počutim. Čutim, da imam že dve uri za seboj, a nimam nobenih težav.

In dobre volje odvržem Red Bull v smetnjak in se podam proti Trnovem. Sonce sveti na asfalt in odsev se močno odbija od ceste. Dobro da imam sončna očala.

Navijačev je precej manj. Na oko bi rekel, le še kakih 10% tistega, kar sem doživel na prvih 21 km. Postaja bolj intimno, bolj individualno. Tudi tekačev ni več veliko. Opazim samoto in le še vsake toliko časa organizatorje. Ti, kot da bi vedeli, da ni več drugih navijačev, vzpodbujajo tekače. Hvaležen sem jim, pomaga.

Naj tukaj povem, da je bilo v pravilniku brati, da je potrebno 21 km preteči pod 2:30:00, če želiš nadaljevati na 42 km. Saj nisem dvomil v to, le nekako sem si rekel, da bom naslednjih 21 km vzel bolj na »izi«. Tako mi je ritem padel na nekje 6:15 po 22 kilometru.

Ko sem pritekel na Cesto v Mestni log je mimo mene švignil tekmovalec z srfom pod roko. Neverjetno. Da bi sedaj moral vleči še kaj s seboj poleg sebe…

Prehitela me je tudi gospa, s katero sva potem tekla nekaj časa skupaj. Dohitel jo je njen partner in naenkrat je pričela jokati, da ne zmore več zaradi bolečin v podplatu. Joooj, pa upam, da se še mene kaj ne poloti. Zaenkrat sem na 25 km in nič še ne boli. Pustil sem ju za seboj in počasi nadaljeval. Čas 2:28:00. Vse gre po planu, vendar počasi postajajo noge težje. A ne tako, da bi bilo nepričakovano.

Odločim se tudi jesti, na k… mi gre čokolada, a nič ne de, verjetno bi bilo dobro dobiti nekaj nove energije. Poleg koščka banane mislim, da sem vzel tudi košček mandarine.

Na Jurčkovi, tik pred 27 km, začutim bolečino v zunanjem delu desnega kolena. Čutim, kako nekaj ni v redu. Pa ne toliko zaradi kolena, ampak telo postaja nekam čudno. Vedno bolj trd postajam, lahkotnosti gibanja naenkrat ni več. Kaj hudič je pa sedaj to? Malce me zaskrbi, saj mi kaj takega ni poznano od prej. Ne vem, ali se kaj dogaja v glavi, pa bo že čez 5 minut mimo, ali pa je nekaj narobe. Tako zares. Ker po kakih 500 metrih vse postaja samo še slabše, se odločim, da bom malce hodil in poskusil razmigati koleno, malce spremeniti dihanje, se malce pretegniti in se »resetirati«. No, dobra reč. Prav danes, na tako zelo pomemben dan zame, se moram ukvarjati s takimi težavami. Kaj se mi to ni moglo zgoditi že prej, da bi vedel, za kaj gre in bi znal ukrepati.

Ko hodim, je še kar ok. A mišice v nogah postajajo vse trše. Vsakič ko se dotaknem tal, jih še bolj »zabijem«. Bolečina v kolenu ne popušča, vendar se tudi ne povečuje. Stisnem zobe in se zopet podam v tek. Veliko vas ve, kako neprijetno je po pavzi pričeti zopet s tekom. Vsak korak zaboli, glava se upira, a obenem tudi veš, da že po nekaj metrih ta bolečina preneha in padeš spet v ritem.

Tokrat je bilo drugače. Nič ni bilo bolje, le še z vsakim korakom slabše. Bolečine v desnem kolenu so bile hude, vedel sem da me boli tudi levo koleno na prav istem mestu. A bolečine tam nisem čutil, le vedel sem, da je tam. Ne znam pojasniti, a ko nekaj tako boli, da »preglasi« ostalo, potem samo še veš. Močno me je začelo skrbeti, saj ni in ni hotelo biti bolje. Vse bolj trd sem postajal in vse bolj sem se našel v usločeni drži. Vse skupaj je postajalo depresivno in nekako sem začel slutiti, da se tole ne bo končalo po mojih željah. In tako sem nadaljeval naslednje 3 kilometre.

In nato se je zgodilo. Prišel je trenutek, tako popolnoma iznenada in nezavestno. Tako, brez sodelovanja misli. Zategnilo me je po celem telesu, noge so se vkopale. Stop. »Halo, telo javi se, možgani tukaj. Kdo ti je rekel ustaviti stroj?« Bolečina neznosna, leva noga je hotel še nekaj narediti, desna se ni več odzivala. In tam, tik pred 30 km sem obstal. Sredi ceste, na ovinku na Orlovo cesto pri železniškem prehodu.

Stal sem in se držal sklonjeno za kolena. Nisem mogel ne naprej, ne nazaj, ne se vsesti, nič…

Rekel, bi da sem tako stal kakih 30 sekund. Če bi me kdo porinil od zadaj, bi verjetno padel kot drevo. Občutek nemoči, razočaranja in takojšnjega spoznanja, da so se v tem trenutku moje želje in sanje za ta veliki dan razblinile. Ostaneš popolnoma sam s svojim razočaranjem.

Počasi sem se dvignil, se premaknil iz mesta korak po korak kakih 5 metrov. Pogledal sem po cesti naprej. Nekaj tekačev je priteklo mimo. Cilj je še prekleto daleč. Celih 12 km je še pred menoj. Če bi ga videl, bi šel na vse štiri in se priplazil, tako pa…

Ustavil sem uro. Konec je, tekma se je zame končala. Poklical sem soprogo in ji javil, kje sem. Odpravila se je pome, sam pa sem se zavlekel preko železniškega prehoda na pločnik, daleč od oči drugih. Malce me je bilo sram, predvsem pa sem čutil neznansko razočaranje. Razočaranje, da je bil ves vloženi trud zaman, medtem, ko so drugi tekači pogumno nadaljevali mimo moje točke odstopa.

Ko je prišla soproga, mi je pomagala vstati in brez besed sva se odpravila proti domu. S skrajnimi močmi sem se zvlekel v stanovanje in se pod vročim tušem počasi, počasi spravljal k sebi. Nisem se kaj dosti spraševal, kaj je šlo narobe. Zato bo še obilo časa. Hčeri sta stali za menoj in me vzpodbujali.

Ma, saj vem, da gre za rekreativno prireditev, da je vse skupaj zabava in hobi in da ni nihče nič s tem izgubil. A kljub temu sem bil razočaran nad neuspehom, nad nedoseženim ciljem.

Edino, kar mi še ni bilo jasno, je bilo koleno. Moram morda k zdravniku? Nekje pri sebi, mi je bilo jasno, da sem pregorel in da je to tudi del tega. A po drugi strani, kaj če gre za poškodbo? Kakorkoli, utrujenost je odločila, da se iz sedežne ne dvignem več in da počakam, kako bo s kolenom kasneje.

Že naslednje jutro je bilo precej bolje. Nobene zateklosti, rdečice. Dobro, zategovalo je še precej in bolelo tudi,  a to je relativno taka normalna bolečina.

V naslednjih dnevih je bilo že precej bolje in misel na zdravnika je zbledela. V sredo sem šel na joging 6 km, vse ok, nato še v petek na 12 km, tudi ok in nato, čeprav sem vedel, da verjetno ni prav pametno še v nedeljo, torej teden dni po poskusu maratona še na 21, ki sem jih oddelal v 2:03:00. Vse ok, malce se je sicer zopet pojavilo koleno, a daleč od neprijetne izkušnje. Ranjan me je zaskrbljeno okaral, kaj ga vendar lomim, pa sem mu samo rekel, da sem samo želel vedeti.

Kaj naj torej rečem v zaključku. Nekako se ta dan očitno ni vse izšlo, kot je bilo planirano. Včasih pač tako pride, brez razloga, kar tako. Očitno je potrebno kdaj tudi pasti, sam sebe razočarati, da bi potem lahko šel naprej močnejši, z več izkušnjami. In takoj sem sem prijavil za žreb na Berlinskem maratonu naslednje leto. Med tem pa bom nadaljeval, kjer sem se ustavil. Saj se vendar tečem zato, ker se v tem dobro počutim in ne zato, da bi moral komurkoli kaj dokazovati. No, sebi že :).

Vsem tekačem, ki jim je uspelo preteči zadane cilje, iskrene čestitke. Vsem tistim, ki pa smo se morali ustaviti, pa dodatno spoštovanje, ki je potrebno, da oddelaš razočaranje in spoznanje poraza, ter se pobereš in najdeš novo motivacijo.

Zahvaljujem se tudi vsem obiskovalcem ob progi. Res dajete posebno ekstra energijo, če pa zagledaš še znan obraz, pa še toliko bolj.

Organizatorjem Ljubljanskega maratona, čestitike in zahvala, obenem pa tudi sporočilo, da bi si želeli, tudi mi, ki nismo uspeli priti do cilja, spominske fotografije iz OMV foto stolpa. Tako ne drži, da je naša štartna številka »Napačna štartna številka« 🙂

Pa srečno še naprej!

AlbertP’s 3:05 h Running Move #SuuntoRun

 

Advertisements

Pozdravljeni,

Kar nekaj časa je zopet minilo od zadnjega posta. No, ni ravno tako. Verjetno ste opazili, da sem se vrgel v ekološko aktivnost, no bolj trenutek opozorila, kar bi nekako moralo biti v praksi in si predstavljam, da tega res ni težko upoštevati. Malce nam le mora biti mar, saj naš planet ni naša last, ampak okolje vseh živečih bitij, tistih, ki so svoje že odživeli in tistih, ki še prihajajo na vrsto.

Tako tukaj še enkrat pozivam, tudi če ste zavedni okoli tega, dajte si pogledat tale post moje iniciative H2O – ZAPRI PIPO -TAKOJ. Res je samo pozitivno.

Running Frankfurt Bridge

Zadnji vikend sem doživel res nekaj posebnega. Z Ranjanom sva odtekla najin drugi Lufthansin polmaraton. In kakšen tek je to bil. Že jutro je nekako bilo posebno. Tisti feeling, ko čutiš da je vse ok, da vse paše. Dobra volja, udobnost, vreme in pozitivna energija, ki je rasla v meni vse do prihoda do Eintrachtovega štadiona Commerzbank Arena. Navdušenje je z nama z Ranjanom delil tudi indijski konzul, ki je po ne vem kakem naključju prišel v stik z nama nekje konec novembra lani. In nekajkrat smo se dobili, pa v telovadnici srečali in tudi on je prišel z redno vadbo in veliko dobre volje in motivacije do nastopa na tej preiskušnji.

Z Ranjanom sva si zadala cilj, da odtečeva bolje kot sem tekel Ljubljanski polmaraton, torej okoli 2:06:00. In tako smo pričeli teči, in tekli z dokaj konstantnim tempom vse do 15 km. Glede na to, da sem se počutil res odlično in mi je tekaška ura dala vedeti dogajanje, sem nekako v glavi prišel do spoznanja »pa saj, če bo šlo takole naprej, nama uspe pod 2 urama«. In je šlo, Ranjan, je imel sicer nekaj malih težav, a z vzpodbudnimi besedami in malce pomoči je premagal »notranjega psa« in čez ciljno črto v stadionu sva prišla s časom 1:58:54.

Takoj sem vedel. To je to. To je ta občutek, zaradi česar tečem in telovadim in vlagam precej časa in volje v to. V ta občutek neizmernega ponosa na oddelano in napredek, ki je tako merljiv. In tako je padla takoj odločitev, da je čas za višjo stopnico – v ponedeljek se bom prijavil na Ljubljanski maraton. Yeah!

Frankfurt evening

Pomlad se bliža, motor se mi vsakič malce nasmehne, ko grem mimo njega v pralnico. Še malo, pa ga popeljem zopet na daljše sprehode, letos računam tudi do Berlina, Hamburga in v Belgijo.

Med tem pa sva z Asjo splanirala najin »pobeg/potep« v Španijo za prvomajske počitnice. Greva v Madrid in Barcelono. Noben od naju še ni bil tam, tako da se res veseliva dogodivščin. Nekoč sem imel idejo z motorjem obiskati Španijo, a nekako ni ratalo takrat. A takole oče/hči potep je le bolje.

Dogajanje v Nemčiji:1932193_10205674455483364_4160567453103402811_n

  • Nogomet – Eintracht je na odličnem 9. mestu. Spet smo ga osmodili na zadnjem gostovanju pri Kolnu, saj bi lahko z zmago prišli do mest, ki vodijo v evropske pokale. A zopet ni bil ta dan. 4:2 poraz kljub 2 goloma Alexandra Meierja (sedaj vodi na nemški lestvici strelcev; ob vsaki omembi njegovega imena štadion doda »Fussball Gott«).
  • Nogomet – fenomen Borussia Dortmund – Klub s spoštovanja vrednimi uspehi, odlično ekipo in karizmatičnim trenerjem, ter fanatičnimi privrženci se je po prvem delu prvenstva znašel na zadnjem mestu nemške Bundeslige. Še vedno pa so v Pokalnem prvenstvu in tudi Champions league. No, Ranjan je eden teh fanatičnih navdušencev, čeprav je bil v Dortmundu le enkrat v življenju. In skozi pogovor se je porodila ideja, da bo s svojo prepričanostjo v 10404209_10205674455523365_1459611751933225649_nvrnitev moštva na pota stare slave dal na mizo tudi svoj denar. In tako je kupil delnice edinega nemškega delničarskega kluba. Od takrat pa do sedaj je kakih 20% v plusu, saj je Dortmund res pokazal zobe in se je sedaj znašel tik za Eintrachtom.
  • Nogomet 2 – SP v Katarju bo izvedeno pozimi. Udarec za vse nogometne navdušence, ki se ne morejo sprijazniti z idejo ogleda tekem s kuhančkom v roki in z delitvijo mirnega božičnega duha in ekstremnega navijaškega navdušenja. Prihajajo tudi prve tožbe, saj so očitno bile že podpisane pogodbe za oraganizacijo »public viewing«, ki so v nemčiji najbolj priljubljen družabni dogodek. Sploh po norem uspehu Nemčije na zadnjem svetovnem prvenstvu.
  • Grexit – Nemci vse težje prenašajo medijske opazke in napade Grkov in predvsem njihovih politikov. Tudi sam moram na tem mestu tukaj jasno povedati, da povprečen nemec ni zabit Otto, ki mu ne bi bilo jasno, da se vse sedaj lomi na popolnoma povprečnih grkih, ki po večini niso odgovorni za nastalo situacijo in da europski birokrati brez kančka občutka izzsiljujejo za vsako odločitev grške državo. Vsem je jasno, da Grčija ne bo nikoli uspela vrniti dolgov, in da je »pumpanje« denarja v obliki novih kreditov nekomu v interesu – prav gotovo ne normalnemu prebivalstvu. Bolj bi verjetno prišla v poštev humanitarna pomoč, glede na današnje stanje.
  • Pegida – glede na to, da se je svet znašel v nekem mučnem obdobju, ko je razlika v blaginji ljudi postala enormna in je globalizacija dosegla raven, za katero bi pravzaprav moral obstajati svetovni red brez meja, je nezadovoljstvo do odločitev politike izkoristila tudi desničarska scena in gibanje Pegida izrabila za svoje namene. No, povprečni nemci, politika in cerkev so hitro pokazali, kaj si mislijo o izkoriščanju civilnih iniciativ v desničarsko politične namene in nekako je gibanje počasi umrlo. Voditelji so odstopili in javnost jih je izključila iz nadalnje javne igre. A ne gre pozabiti tukaj omeniti, da je gibanje v osnovi nastalo zaradi nasprotovanja prebivalstva predvsem v vzhodni nemčiji proti islamizaciji Nemčije. Mislim, da je bil dogodek sprožitve tega gibanja, ko so Salafisti v Wuppertalu pričeli z aktivnostmi »Šarija policije« in opozarjali mimoidoče, da ne živijo oz. ne izgledjo skladni z načeli Sharije – islamskih zapovedi. Odhodi radikalnih muslimanov v enote ISIS, atentat na uredništvo Charlie Hebdo v Parizu – vse skupaj je nemcem postalo preveč. In na to so s tem gibanjem verjetno želeli izraziti.
  • ISIS – iz medijev gre razbrati, da je kar okoli 650 nemških državljanov odšlo v ISIS – islamsko teroristični združbo, ki se samooklicuje za vojaško enoto v boju za ustanovitev Islamske države oz. kalifata. Pravzaprav tukaj nimam kaj povedati. ISIS predstavlja poosebljeno zlo, nemci so enotno proti, največ vprašanj pa se pojavlja, kako je mogoča taka radikalizacija znotraj nemčije v islamskih centrih in da obveščevalne službe niso mogle predvideti po dogodkih 11. Septembra takšnega organiziranega mobiliziranja verskih skrajnežev

10246572_10206307195661473_4530867587160239441_n

Nadaljevanje mojega življenja sedaj po več kot 4 letih v Nemčiji je še vedno navdušujoče. Veliko temu doda moj profesionalni del vsakdana, nekaj šport, kultura in družba, najbolj pa moji najbližji.

Slovenijo vidim le še od daleč sem pa tja vsake toliko časa. Vedno bolj oddaljena se mi zdi in vedno bolj tuja. No, neke stvari mi bodo ostale, in Ljubljanski zmaj bo vedno del mene:) Pa seveda tisti, ki so še ohranili stik z menoj. In to je to kar šteje – ljudje, to kar so, kar predstavljajo in za kaj živijo in stojijo.

Lepe pozdrave in želim vam, da živite svoje sanje.Ljubljanski zmaj - Ljubljana dragon


3. september 2014 – od junija blog ni videl osvežitve, novosti. Pa ne, da jih ni bilo. Ogromno jih je bilo, pa niso vse za v javnost. Nekako sem se tudi morda malce utrudil, saj sem nekako blog začel čutiti kot neko obveznost. A tega nisem hotel in nočem. Hočem ostati primaren, stvaren in ne za vsako ceno populistično objavljati vsega, samo da bi se števec dviginil. Števec ni pomemben! Verjetno zato ta premor.

Triumph Street Triple RPoletje se je zaključilo tukaj že pred nekaj tedni. Dnevi si sledijo v enakem ritmu, hladno, dež, sonce, toplo, nato spet dež in tako naprej. V parku se trava ne uspe posušiti, da bi se z deko spravil ven za nekaj ur, ko čas to dovoli. No, na motor sem tudi uspel malce. Žal niti enkrat na daljšo furo, torej za čez vikend. Ali ga je vreme sralo ali pa ni bilo časa. Morda mi v septembru še uspe. Sedaj sem pri 3000 km. Vse teče, motor se je dobro vpeljal, prav tako zavore. In končno sta motor poleg moje starejše hčerke izkusila tudi moja soproga, ter svak. Oba navdušena in potrjujeta, kar že sam dobro vem. Nabavil sem nenormalno dobro žival, ki uspe veliko dati.

Dopust je bil. 2 tedna. Od tega v Sloveniji preživetih 24 ur. Tokrat smo obiskali Hvar (Starigrad). V nekaj dnevih sem se zavedel, kaj mi pomeni morje. Nisem se mogel dovolj nadihati in nagledati prostranosti vode in jadranske vegetacije. In užival sem, da sem bil lahko zopet z družino.  A bilo je premalo, mnogo premalo. Nekako se me ni uslišalo, da bi si želel/potreboval več morskih dni. Drugo leto.

Starigrad je idilično izjemno mirno mestece. Apartma je bil izjemno lep in udoben (http://www.apartmaji-renko.com/). Priporočam. Morje je odaljeno kakih 10 minut hoda, prav tako trgovina. Udobno, leno, mirno in izredno prijetno.

Ok, malce morda moti dolga vožnja s trajektom. 2 uri je res predolga na ropotajoči železni kanti. Tja grede smo celo doživeli, da je trajekt točno pred našim avtom zaprl nakladalno rampo in tako smo bili prisiljeni dodatni 2,5 uri čakati. A, glede na to, da smo bili v Splitu, sem imel priložnost družini pokazati in obiskati lokacije, kjer sem pred leti delal na projektu združitve Hypovereinsbank in Splitske banke.

Senckenber MuseumPo enem tednu smo se v širši zasedbi nato vrnili v Nemčijo, kjer sem preživel večino časa z nečakom. Mali vedoželjnež je odlična družba in z njim sem se lahko zopet podal po muzejih in bližnji okolici. Rad posluša in požira informacije in zgodbice, ki sem mu jih pravil. In tako fino je imeti tako intenzivnega poslušalca. Tako sem imel končno priložnost obiskati tudi največji nemški naravoslovni muzej Senckenberg Museum. Izreden muzej, z izredno zbirko. Z lahkoto sva s ta malim preživela kake 4 ure v muzeju, brez da bi se mali naveličal. To samo pove, kako zanimiv je muzej. Malčki so odlični, a ko puberteta napade, so mi na momente nevzdržni in antipatični. No, saj verjetno tudi sam nisem bil komu po volji v teh časih, a danes to drugače dojemam.

Preko poletja sem naredil tudi izpit nemščine nivoja B1, katerega potrebujem za nemško državljanstvo. Zbral sem skoraj vse točke in vesel sem, da sem pridobil še zadnjo zadevo na poti k zamenjavi državljanstva. Žal se bo malo zavleklo, saj je prejeti certifikat imel napako in sem ga moral poslati nazaj, da to popravijo, saj bi lahko imel težave v nadalnjem postopku, pa raje uredim to sedaj. No, na rezultate testa sem čakal 6 tednov, sedaj pa bo spet 2-3 tedne vzelo popravljanje dokumenta.

Opravljanje testa je trajalo malodane celoten dan, dopoldne pisni del in popoldne govor. In tako je naneslo, da sem poleg izpita dobil tudi dve novi prijateljici – Anno iz Latvije in Danielo iz Moldavije. Obe nameravata nadaljevati študij prava tukaj, Annin fant pa nenormalno dobro službo, saj testira igrice pri Nintendu!!!

Iz Slovenije v vezi moje tožbe proti RS, ki zahteva od mene razvezo ali izselitev moje soproge in hčera nič novega. Prejel pa sem dopis DURS, da naj dopolnim vlogo o ugotavljanju rezidenstva. Ničesar ne bom več naredil. Do konca leta pretrgam še državljansko vez in potem sem opravil s Slovenijo. V tem letu sem bil v Sloveniji le nekaj dni in res se počasi poslavljam tudi v glavi. Še vedno sem jezen in razočaran nad ignoranco, škodoželjem in sprenevedanjem. Tako zelo, da dnevnega slovenskega časopisja in informacij nisem spremljal že nekaj mesecev in trenutno ne vem niti kdo vodi državo. Tudi profesionalno sem preko poletja slišal slabo izkušnjo pri eni od priložnosti v Sloveniji. Izkušnje so bile slabe zaradi nategovanja, zavlačevanja in sprenevedanja, da je bil zaključek, da je lažje delati s poslovnimi partnerji v trenutni vojni Ukrajini kot v Sloveniji. V detajle se nisem spuščal, a nekako sem razumel negativno izkušnjo.

BangaloreObiskal sem tudi Indijo. Tokrat le za en teden. Spet sem se počutil izredno dobro in potrjuje se mi nekako občutek, da sem kompatibilen s to deželo, njenimi ljudmi, kulturo in hrano. Dnevi v pisarni so minevali v prijetnem pozitivnem vzdušju in kar hudo mi je bilo, ko je napočil trenutek slovesa.

V začetku julija smo obiskali mjuzikel The Black Rider: The Casting of the Magic Bullets v English Theater tukaj v Frankfurtu. V predstavi sodelujejo amaterski igralci in navdušenje nad glasbo in še posebej vokali dveh glavnih akterk nikogar niso pustili ravnodušenga. Lisa Christine in Diana Nagel sta navdušili tako z glasom, kot s stasom in igro. Za Diano sem kasneje ugotovil, da je učiteljica petja in aktivna pevka v tukajšnji ženski heavy metal skupini Revolution Eve in prefektno se je ujela z glasbo mjuzikla spisano s strani Tom Waitsa.

Svetovno nogometno prvenstvo se je končalo po mojih željah. Nadušenje nad ekipo, nogometom in pripadnostjo tukaj živečih je tudi mene poneslo. Opremljen z nemškim reprezentančnim dresom smo si ogledali četrfinalno tekmo proti Franciji na Eintrachtovem štadionu na public viewingu skupaj s 35.000 drugimi navijači. Fenomenalno vzdušje, vse v belem in zmaga z 1:0 – splošno rajanje in dober žur.

Commerzbank ArenaFlag Germany Brazil

Ker sem moral ravno v času finalnih tekem na pot v Indijo, sem si ogledal tekmo za tretje mesto na Dubajskem letališču v Heinekenemoven lokalu, nato pa ob 2:00 zjutrajfinale iz hotela v Bangaloreju. In slavje nemcev je bilo občutiti tudi v daljni Indiji. Pri večerji me je pričakal koktajl v barvah nemške zastave in osebje hotela in kolegi v pisarni so mi čestitali že samo za to, ker prihajam iz Frankfurta.

Coctail GermanyTako se je pričela po vseh teh nogometnih superlativih tudi nemška nogometna liga. In prvo tekmo Eintrachta proti Freiburgu sva si ogledal skupaj mlajšo hčerko. Dobro smo pričeli – z minimalno zmago 1:0. Drug konec tedna obiščem tekmo proti Augsburgu in upam, da bom videl Tima Matavža.

Tekaško sem polno aktiven. Sredi junija smo s kolegi tekli na JP Morgan Corporate Challenge. Preko 70.000 udeležence. Priznam, tekaško niti ne najbolj privlačna prireditev, a vendarle ima nekaj v sebi biti del tega. Čas lanskega leta sem izboljšal za 5 minut in uspel s seboj potegniti tudi mlajšega sodelavca, ki se je tudi navdušil. A čas ni tukaj pomemben.

JPMCC JPMCC JPMCC JPMCC Frankfurt

Trenutno se intenzivno pripravljam na Ljubljanski polmaraton. Tedensko pretečem okoli 40 km. Sedaj sem že prepričan, da bom zmogel, če se le ne pripeti kak nesreča ali da bi me drugi tekači preveč potegnili na začetku. Če se bom držal svojega plana, bo ok. Tako se mi bo izpolnila dolgoletna želja. Tokrat bom imel tudi podporo družine ob stezi in kar nekaj prijateljev in kolegov bo prav tako teklo. Tako, da se res veselim. Sploh ko me lahko v cilju pričakajo bližnji.

Do konca leta planiram tudi narediti izpit za VHF postajo, tako da bomo končno lahko najeli jadrnico tudi sami z družino, ter upam, da bom uredil tudi z nemškim državljanstvom v tem času. Prav tako imam nove načrte z NetCount, kakor tudi nekaj drugih idej. Osebni plani, želje in cilji so, vse ostalo upam, da pride samo.

Lepo vas pozdravljam in upam, da tudi vi sledite svojim sanjam.

Calm


Nekaj je gotovo res in drži kot pribito – »Nikoli ne reci nikoli«.BMW Frankfurt Marathon

Vsi, ki me osebno poznajo vedo, kakšno je bilo moje mnenje do teka. Saj ne, da bi bilo negativno, a nekako to aktivnost nikoli nisem videl v luči, da bi se sam s tekom tudi ukvarjal. Tek za žogo z veseljem, a teči kar tako, brez motiva, kilometre in kilometre, sam s svojimi mislimi in bežnimi pogledi na počasi mimoidočo okolico, mi ni bilo nikoli simpatično. In poudarek je na »bil«.

Marca 2011 so mi tukaj v Frankfurtu ukradli moje meni tako drago kolo, s katerim sem imel tako veliko veselja pretekla leta. Iz besa ali razočaranja mi je bila misel na nakup novega kolesa nekako nesprejemljiva. In ker potrebujem rekreativno gibanje že iz navade in načina življenja, se je pojavila alternativa – tek. Spomnim se začetka, ko sem krehal in dihal ko slon, se koncentriral ob slabostih, da se ne zrušim sredi pločnika in ves zelen sramotim sebe na Frankfurtskih ulicah. 3 kilometri so me zdelali po zimskem počitku. Prva realnost je bila –  tek za človeka s skoraj 100 kilogrami je popolnoma novo spoznanje in zavedanje svojih zmožnosti. In to, da sem prej kolesaril nima popolnoma nobene veze z uspešnostjo teka. Edino, kar mi pride na misel, je zavedanje časa. Torej, da tako, kot velja za kolesarjenje, velja tudi za tek trajanje aktivnosti. Torej ne gre za kratke periode napora, ampak za napor preko celotnega časa vadbe.

Tako se mi je pridružil tudi moj dobri prijatelj Ranjan in skupaj sva pričela nabirati prve izkušnje s tekom. A očitno čas še ni bil dozorel, saj je počasi najino navdušenje in nerednost precej upadalo. In ko sem zopet dobil navdih in dobro priložnost za nakup kolesa, je tek postal zgodovina, no morda sem sem ter tja naredil moj 3 kilometerski krog.

In tako je bilo vse do letošnje pomladi. Navdih do teka se je zopet pojavil, klic po svobodi gibanja in dejstvu, da s tekom direktno vplivaš na možganske tokove, ki ti kličejo »pa zakaj se no matraš«, kombiniran z enostavnostjo – prideš iz službe ali v hotel, se preobuješ in šibaš, so nekako postali atraktivni.

Jasno mi je tudi postalo, da potrebujem za to, da premagam začetne muke in dvome neko novo motivacijo. In tako je naključje pripeljalo mimo možnost, da se udeležimo največjega korporativnega teka na svetu – Frankfurtski J. P. Morgan Corporate Challenge. Gre za dobrodelni tek na 5,6 km, ki ga vsako leto priredijo na ulicah naslednjih mest:

  • ZDA – San Francisco, Chicago, Buffalo, Rochester, Syracuse, Boston, New YorkJ. P. Morgan Corporate Challenge
  • Evropa – Frankfurt, London
  • Afrika – Johannesburg
  • Azija – Shanghai, Singapur
  • Avstralija – Sydney

In prav najmnožičnejši je v Frankfurt, ki se ga udeleži preko 70.000 tekačev. Med njimi je letos tekla tudi olimpijska zmagovalka v veleslalomu Viktoria Rebensburg, štartno zastavico pa je imela v rokah Katarina Witt. S prireditvijo se je nabralo 250.000 EUR od štartnin (1,8 EUR od plačane štartnine). To vsoto podjetje J. P. Morgan nato podvoji in denar namen fundaciji Deutsche Sporthilfe in organizaciji Deutsche Behindertensportjugend.

Tako sem mobiliziral svoje indijske sodelavce in letos aprila smo se prijavili svoj prvi uradni tek.

OFSS

Tek je bil na sporedu 12.6. in tako smo imeli dovolj časa, da se na naš prvi tovrstni tek in razdaljo dobro pripravimo, da ne izpademo »šalabajzerji«. Ker prav nihče od nas ni imel izkušenj s treningom teka, smo se držali priporočil za trening, ki so bili na voljo na spletni strani organizatorja.

Nekaj mora biti jasno. Motiv in cilj je bil jasen, torej preteči 5,6 kilometra brez ustavljanja ali hoje. Čas teka – nepomemben, saj mi je po glavi rojilo le preživetje. To je pomenilo, da bom moral teči kakih 40 minut v kosu. In to za začetnika ni malo ali enostavno. Pljuča, mišice, sklepi, predvsem pa glava so se spopadli z novim izzivom. In priznati moram, da sem do željene razdalje prišel prej in lažje, kot je sprva kazalo. In tako sta želja in jasen cilj premagala vse pomisleke in bolečine in uspešno smo s kolegi nastopili na teku  J.P. Morgan, ki je potekal le dan po hčerini valeti v Ljubljani in na katerega sem dobesedno prišel direktno iz letališča.

Nora, prelepa izkušnja, ki je tudi poglobilo moje prijateljstvo z Ranjanom. Ranjan je namreč sladkorni bolnik. In šport mu pri tej bolezni ekstremno pomaga. In prav moja želja po teku in organizacija našega sodelovanja je pripeljalo do tega, da je Ranjan pričel z redno vadbo, ki je tako močno izboljšala njegovo počutje. Poleg tega sva veliko trenirala skupaj in tako preživela še več časa skupaj kot sicer. In tega mi ne pozabi povedati. Še posebej pa so veseli njegovega izboljšanja njegova soproga in sin.

Po teku smo čutili zmagoslavje. In takrat sem razumel vse moje prijatelje in znance, ki so nastopili na Ljubljanskem maratonu in jih občudoval, “pa kako zmorejo”. Takrat sem samo zaključil, da tek pač ni moj šport, pa pika. A kot na začetku povedano – »nikoli ne reci nikoli«. Izpolnil sem svoj zadani cilj v popolnosti in razdaljo v izjemni gruči tekačev pretekel v 38 minutah.

Verjamem, da sedaj ko te vrstice bere kak izkušen tekač ali celo maratonec, da se le nasmiha. A verjamem, da se tudi vi spominjate svojih začetkov, ki so precej težki, še posebej, če ste pričeli v bolj poznih letih.

In ker sem v preteklih mesecih pridobil navado in imel rezerviran čas za vadbo, s tem nikakor nisem želel prekiniti. In ker mi je vadba tako dobro šla in se kaj dobro poznam, sem potreboval nov cilj. In tako sem v misli priklical 10-tko na Ljubljanskem maratonu 27. oktobra. Ko sem ravno Ranjanu opisal mojo namero, je sam rekel, da bi tudi on želel sodelovati. In tako je še isti dan našel informacijo, da je prav na isti dan kot Ljubljanski maraton tudi Frankfurtski BMW maraton. Spominjam se tega teka izpred enega leta, ko so bili pri meni na obisku tako moja družina, kot tudi starša in takrat smo si ogledali tekmovanje v živo. Veličastna velika tekma, z velikimi imeni svetovnega teka. A človek, daj ustavi se no. Maraton, pa ti nisi normalen, se mi je zapodilo po možganih. Ranj je verjetno opazil moj čuden pogled in me takoj pomiril. Poleg celega maratona je na voljo tudi štafetni VGF Staffelmarathon, kjer štirje tekači štafetno pretečejo celotno razdaljo maratona:

  • 1. tekač                                12 kilometrov
  • 2. tekač                                7 kilometrov
  • 3. tekač                                9,5 kilometrov
  • 4. tekač                                13,5 kilometra

In da bi z Ranjanom nadaljevala, kar sva začela, sva našla še 2 znanca in na tek smo se prijavili kot ekipa »Incredibles«. Tako bo Ljubljanski maraton počakal.

Nov cilj, nov motiv in novi pogoji. Daljši tek, v bolj hladnem in verjetno tudi bolj vlažnem vremenu. In naša vadba se je nadaljevala. Tako individualno, kot tudi skupinsko se pripravljamo na naš nov izziv. In zadovoljen sem, da lahko sedaj, ko je do tekme še 5 tednov pretečem 10 kilometrov v enem kosu v 70 minutah. Tako lahko sedaj delam na utrjevanju in morda celo malce na tempu za mojih 9,5 km. In kakor je vreme postalo hladno in vlažno in nasploh neprijetno za pričetek teka, ugotavljam, da mi ta temperatura okoli 13 stopinj mnogo bolj odgovarja po tretjem ali četrtem kilometru, kot poleti, ko sem se potil v 25 do 30 stopinjah. Tako se veselim še enega 5 km teka, ki me čaka konec septembra – Race for the Cure® – dobrodelni tek društva za boj proti raku na dojkah Susan G. KOMEN Deutschland e.V.Race for the Cure®

Jasno mi je, da se še popoln začetnik. A osebno počutje, želja in motiv mi dokazujeta, da sem na pravi poti.

Kaj pa Ranjan? Njemu se je popolnoma »utrgalo«. Prejšnjo soboto je namreč pretekel 21 kilometrov in je tako zrel že za samostojni polmaraton. Car je. Upam, da bom tudi sam nekoč dosegel ta mejnik. In verjamem, da ga lahko dosežem,  počasi, počasi, korak po korak.