Posts Tagged ‘ljubljana’


25. oktober 2015. Veliki dan. Dan pričakovanj in dan, ko se bo materializiral ves trud, čas, vložena energija in fokus v obliki uspešno pretečenega maratona.

V Ljubljano sem prišel pravočasno. Sicer z ogromnimi problemi, stavke, begunci, zaprte meje, a na koncu sem le uspel. Prekrasni jesenski dnevi, velikokrat obsijani s soncem so me v Ljubljani navduševali in mi napovedovali izjemenen Ljubljanski maraton. No, morda sem bil malce presenečen nad temperaturo, saj sem zadnjih nekaj tednov vadil v precejšnjem mrazu v Frankfurtu, tako da sem opazil precej večje potenje. A kaj bi komplicirali z malenkostmi na tak meni osebno velik trenutek.

Asja se je tudi pripravila. »Ta mala« (čeprav pravi, da je že velika) se je pogumno pripravila za svojo prve desetko. Zelo ponosen nanjo, predvsem zaradi njenega pristopa k stvari. Ko se odloči, to 100% tudi izvede brez nobenega dvoma, brez obotavljanja.

V petek sva z Asjo obiskala Gospodarsko razstavišče in prevzela štartne številke, ter majico in torbo. Imam občutek, da sejem ne pride do izraza, nekako se izgubi v formalnosti. V soboto zvečer sva si vse pripravila in relativno zgodaj šla v posteljo.

Nedelja 6:00 – bujenje

Asja ima start ob 8:30 in tako morava biti v mestu vsaj kake pol ure prej. Kot sva pričakovala, sva se proti mestu odpravila sama, najina navijača pa sta nama sledila kasneje.

Bliže mestnemu središču zašliva glasbo in vedno več tekačev srečujeva. Na Tromostovju je vse že precej skoncentrirano in ob prihodu na Kongresni trg je dogajanje na vrhuncu. Tisoče sodelujočih, tekmovalci, njihovi spremljevalci, organizatorji, redarji, turisti…. Mešanica različnosti na enem mestu z enim ciljem, preteči in podpreti tekače na njihovi današnji poti.

Že čutim tisto vznemirjenje in tudi Asja ne ostane neprizadeta. Veliko dobre volje je v zraku in pričakovanj.

Asja se brž preobleče , objem in zaželim ji vso srečo in že se izgubi med tekači, ki počasi rinejo do štartnih blokov. Moram tukaj povedati, da je bilo tokrat izjemno problematično priti po obeh straneh do štartnih polj. Pločniki so popolnoma preozki, da bi »požrli« tako maso ljudi in na momente je zadeva izgledala nevarno na posameznih ozkih grlih.

Sam sem se postavil pri vhodu v Gimnazijo na Šubičevi, da bi lahko pospremil Asjo na pot, medtem pa sta prispela tudi najina navijača.

8:30 – Štart 10 km preizkušnje. Žal sem Asjo spregledal v tej množici ljudi, ki so se podali na pot. Ma, kako mi to rata!? Ja, ni kaj. Jo bom pa na cilju videl. Zahvaljujoč mobilni aplikaciji smo Asjo spremljali iz tople kavarne pod Maximarketom in se pravočasno podali čez kakih 45 minut do ciljnega dela, da bi jo lahko bodrili na zadnjih metrih.

In res, uro in 5 minut kasneje je Asja v veličastnem šprintu mimo nas pritekla v cilj svoje prve desetke. Srečna, zadovoljna in ponosna z medaljo okoli vratu nam je padla v objem in že pričela mozgati za 21 km preizkušnjo prihodnje leto.

Ok, čas je, da se sam odpravim v štartni blok. Štart mojega prvega maratona je ob 10:30.

Dobre volje, navdušen nad hčerinim zadovoljstvom se poslovim in se pričnem prebijati do štarta. Slišim se še z Uršo, ki se je odločila za polovično razdaljo in po letu dni se v štartnem bloku zopet srečava. Res sem je vesel. Nekako je fino, da imaš nekoga znanega ob sebi teh nekaj zadnjih minut pred štartom. In večina okoli mene je bila v skupinah.

10:30 – štart. Nič se še ne dogaja. No, saj tole že poznam. Kakih 10 minut bo trajalo, preden bo štartni val prišel do mene. Počasi, počasi vidim pred seboj glave, ki se pričnejo premikati. Zdaj bo. Z Uršo se še zadnjič objameva in si zaželiva lep tek in že se poženemo proti štartni črti, ki je pred Parlamentom.

Vznemirjenje na vrhuncu,  Strojmachine melje in ropota. Ob glasnem bobnanju prečkam štartno črto ob sošolcu iz osnovne šole Iztoku. Give me five in se premika. Levo in desno ljudje glasno vzbodbujajo, komentatorju se popolnoma sname, adrenalin zopet šprica. Ja, to je to. Kmalu pride prvi ovinek v levo na Slovensko cesto. Gledam, če bom kje zagledal moje, a jih zopet zgrešim. Nič ne de, gremo lepo, tako kot na treningih. Svoj ritem, ne se dati potegniti množici.

Veliko jih teče na polovični razdalji in lahko hitreje štartajo. Mnogo jih je zelo izkušenih in tekaško veliko bolj izurjenih. Naj gredo, vsak po svoje. Zadani čas? No, samo da pritečem, a nekje za orientacijo po trening tekih bi moral biti okoli 4 ure in 30 minut.

Naj tukaj takoj povem, da sem sledil Asicsovem programu treninga. In po tem sem pretekel največ do sedaj cca. 36 km. Prvič torej dejansko tečem 42 km danes.

Tečem po desni strani. Tu je lepo prostor in nihče se mi ne zapleta pod nogami. Takoj pri kavarni Europa gre Slovenska navzdol proti Gospodarskemu razstavišču. Noge gredo same od sebe, pumpa dela, nobene zadihanosti, torej bo tempo pravi. Pogledam na uro in pokaže tempo 5:30 minut za kilometer. Dolga ravnina teh prvih 5 km. Dolgo me ni bilo v Ljubljani in ogledujem si levo in desno kaj je novega, kako izgledajo ljudje, otrokom, ki ponujo rokice, dajem »petke« in sem zopet navdušen, kako prijetno je biti tu.

Že prej sem se odločil, da bom na vsaki postaji nekaj pojedel in seveda pil. Primarno banano in vodo, izogibal sem bom energetskim pijačam, katerih nisem vajen, da se kaj ne zgodi. Zagledam čokolado in jo pograbim. Eh, tista za kuhanje je, ta trda. Vse se mi zalima na zobe, tako da komaj diham med vso to maso, ki se mi je nabrala v ustih. Nekako spravim to čoko gmoto za zobe na stran, pa naj se počasi topi.

Na 5 km sem po 28 minutah. Počutim se odlično in nadaljujem tek z istim tempom. Kmalu pridemo do štadiona in zavijemo desno na Drenikovo. Razmišljam, naj tečem po cesti, ki gre strmo dol in seveda tudi potem gor, ali naj morda zavijem na pločnik, kjer gre bolj položno. Ah, nobenih bližnjic. Uberem jo po cesti. Na nadvozu zagledam transparent s sporočilom na temo beguncev v smislu »Eni tečejo za življenje«. Res je, smo priviligirani, da tečemo za zabavo. In s tem nimam slabe vesti. Važno je, da se te priviligiranosti zavedamo in jo spoštujemo. Tudi jaz sem tekel za življenje in dobro vem, kako to izgleda. A, ljudje smo ena čudna rasa. Poleg sebe zaslišim par, mlad par, tam, kakih 30 bi jima dal. Zgražate se zaradi napisa in glasno povesta, kako bi ona dva zdajle šla tja gor, transparent strgala in jim že pokazala. »Pa begunce bi bilo treba tako in tako postreliti na meji, pa bi bilo.« Ne vem točno, kaj naj naredim. Naj zamahnem, naj se spustim na njihov nivo? Naj protestiram? Mislim, da jim ni pomoči, dokler se ne bodo sami znašli v taki situaciji. In odločim se jih pustiti. No, grd pogled jima namenim in mislim, da sta opazila sporočilo. Zaleže tako in tako nič. Ne bom se več ukvarjal s takimi idioti, ne danes, ne tukaj.

Pospešim, da se ju rešim. Ugotavljam, kot že velikokrat, da ne morem najti nikogar, s katerim bi dalj časa tekel skupaj. Nekaj 10 metrov še gre, a potem je ali prehitro ali prepočasi. Moral bi se popolnoma predati nekomu, a kaj ko tega nisem vajen, saj večinoma treniram sam ali pa z Ranjanom, s katerim se popolnoma ujameva.

Ranjan je tudi na poti, ravno sedaj premaguje kilometre v Frankfurtu na frankfurtskem maratonu. Tudi sam sem imel najprej namen teči tu, a ko je Asja povedala, da bo tekla na 10 km v Ljubljani, dileme ni več bilo. Res sem si želel biti z njo.

Tek po Goriški do Merkator centra na Celovški mi ni najljubši del proge. Ni kaj videti, ljudi je tudi manj. A v miru nadaljujem pot v zmernem tempu. Tu pridem tudi do 10 km po 57 minutah. Toplo ratuje, sonce počasi kaže svojo moč in počutim se prijetno in močno. Pri Merkatorju godba na pihala, prečkam Celovško, jooj koliko ljudi se je nabralo in koliko navijaških rekvizitov. Super. Cesta se malce vzpenja proti Vodnikovi in ko pridem nanjo je vse do Večne poti levo in desno pravo nogometno navijaško vzdušje. En kup zastav, ki se jih spomnim že lani, pa bodrečih pogledov in veliko otrok.

Nato desno na Večno. Tu se že dobro čuti vzpon, a sem se ga navadil teči. Pogled rahlo usmerim v tla predse, telo se malce nagne naprej in upre proti vzponu. Na ravnini poskušam teči s pogledom daleč predse, z dvignjenimi rameni in popolnoma pokončno držo. Tako pravijo, da gre več kisika v pljuča in zavest je bolj optimistična in pripravljena na odprt boj s progo.

Na 15 km prispem v času pod uro in 27 minut. Tudi tu se najem in napijem in imam počasi občutek, da pretiravam. Na treningih nimam nikoli nič s seboj. Morda, če je toplo, vzamem kak euro in si kupim kako vodo na poti, na daljših treningih pa pojem kako banano po 21 km. Tukaj pa kar naprej nekaj mlatim. Odločim se, da bom na postaji 20 km samo nekaj spil.

Zelo je že toplo. Vesel sem, da sem se oblekel le v kratko majico. Opažam okoli sebe ljudi z jaknami, trenerkami, dolgimi zimskimi tekaškimi hlačami in se sprašujem, kako da jim ni vroče.

Pot mimo Vrhovcev mine brez posebnosti. Lani sem imel tukaj krizo. Prav spomnim se, po 17 km sem se bojeval z mislimi in bolečinami, pa sem srečal prijatelja iz otroških dni in njegovo družino, pa je šlo.

Tokrat vse ok. Še vedno se dobro počutim, čeprav čutim, da se veliko znojim. A glede na redno pitje vsakih 5 km se ne sekiram. Ko pritečem na Tržaško cesto, upam, da zagledam starša, če bi se morda kljub slabemu zdravju odločila priti pogledati. Žal ju ne ne vidim, a že vidim konec Tržaške ceste, kar mi daje vedeti, da se bližam koncu lanske preizkušnje in da se letos zame tam tekma šele pričenja.

Pri kinu Vič držim dogovor sam s seboj in vzamem le vodo. No. Čez nekaj metrov mi stisnejo v roko Red Bull. Ja kaj naj pa sedaj z njim? Nič, odprem ga in naredim nekaj požirkov. Mmmmm, hladen je. Paše ga držati že v rokah, da ohladim razgrete dlani.

Aškerčeva cesta se razcepi. Levo polmaratanci, ki zavijejo proti cilju, desno maratonci, ki nadaljujejo pot. Ničesar ne čutim. Nobene želje, da bi raje zavil proti cilju. Veselim se, da dneva še ni konec, veselim se, da zmorem po 3 letih in pol teka nadaljevati tek. Opazim pa, da se mi je dvignil srčni utrip. Načeloma je konstanten okoli 145 – 155. Po Aškerčevi pa kaže tudi preko 160. Mar podzavestno doživljam nadaljevanje poti?

20 km – čas 1:57:00. Počutje, ne bom rekel odlično, vendar prav dobro. Lani sem slišal eno vrhunsko tekmovalko, da moraš biti po 21 km popolnoma ok, kot da bi ravnokar začel teči, da lahko nato uspešno nadaljujeješ na 42 km. Hm, no, tako se ravno ne počutim. Čutim, da imam že dve uri za seboj, a nimam nobenih težav.

In dobre volje odvržem Red Bull v smetnjak in se podam proti Trnovem. Sonce sveti na asfalt in odsev se močno odbija od ceste. Dobro da imam sončna očala.

Navijačev je precej manj. Na oko bi rekel, le še kakih 10% tistega, kar sem doživel na prvih 21 km. Postaja bolj intimno, bolj individualno. Tudi tekačev ni več veliko. Opazim samoto in le še vsake toliko časa organizatorje. Ti, kot da bi vedeli, da ni več drugih navijačev, vzpodbujajo tekače. Hvaležen sem jim, pomaga.

Naj tukaj povem, da je bilo v pravilniku brati, da je potrebno 21 km preteči pod 2:30:00, če želiš nadaljevati na 42 km. Saj nisem dvomil v to, le nekako sem si rekel, da bom naslednjih 21 km vzel bolj na »izi«. Tako mi je ritem padel na nekje 6:15 po 22 kilometru.

Ko sem pritekel na Cesto v Mestni log je mimo mene švignil tekmovalec z srfom pod roko. Neverjetno. Da bi sedaj moral vleči še kaj s seboj poleg sebe…

Prehitela me je tudi gospa, s katero sva potem tekla nekaj časa skupaj. Dohitel jo je njen partner in naenkrat je pričela jokati, da ne zmore več zaradi bolečin v podplatu. Joooj, pa upam, da se še mene kaj ne poloti. Zaenkrat sem na 25 km in nič še ne boli. Pustil sem ju za seboj in počasi nadaljeval. Čas 2:28:00. Vse gre po planu, vendar počasi postajajo noge težje. A ne tako, da bi bilo nepričakovano.

Odločim se tudi jesti, na k… mi gre čokolada, a nič ne de, verjetno bi bilo dobro dobiti nekaj nove energije. Poleg koščka banane mislim, da sem vzel tudi košček mandarine.

Na Jurčkovi, tik pred 27 km, začutim bolečino v zunanjem delu desnega kolena. Čutim, kako nekaj ni v redu. Pa ne toliko zaradi kolena, ampak telo postaja nekam čudno. Vedno bolj trd postajam, lahkotnosti gibanja naenkrat ni več. Kaj hudič je pa sedaj to? Malce me zaskrbi, saj mi kaj takega ni poznano od prej. Ne vem, ali se kaj dogaja v glavi, pa bo že čez 5 minut mimo, ali pa je nekaj narobe. Tako zares. Ker po kakih 500 metrih vse postaja samo še slabše, se odločim, da bom malce hodil in poskusil razmigati koleno, malce spremeniti dihanje, se malce pretegniti in se »resetirati«. No, dobra reč. Prav danes, na tako zelo pomemben dan zame, se moram ukvarjati s takimi težavami. Kaj se mi to ni moglo zgoditi že prej, da bi vedel, za kaj gre in bi znal ukrepati.

Ko hodim, je še kar ok. A mišice v nogah postajajo vse trše. Vsakič ko se dotaknem tal, jih še bolj »zabijem«. Bolečina v kolenu ne popušča, vendar se tudi ne povečuje. Stisnem zobe in se zopet podam v tek. Veliko vas ve, kako neprijetno je po pavzi pričeti zopet s tekom. Vsak korak zaboli, glava se upira, a obenem tudi veš, da že po nekaj metrih ta bolečina preneha in padeš spet v ritem.

Tokrat je bilo drugače. Nič ni bilo bolje, le še z vsakim korakom slabše. Bolečine v desnem kolenu so bile hude, vedel sem da me boli tudi levo koleno na prav istem mestu. A bolečine tam nisem čutil, le vedel sem, da je tam. Ne znam pojasniti, a ko nekaj tako boli, da »preglasi« ostalo, potem samo še veš. Močno me je začelo skrbeti, saj ni in ni hotelo biti bolje. Vse bolj trd sem postajal in vse bolj sem se našel v usločeni drži. Vse skupaj je postajalo depresivno in nekako sem začel slutiti, da se tole ne bo končalo po mojih željah. In tako sem nadaljeval naslednje 3 kilometre.

In nato se je zgodilo. Prišel je trenutek, tako popolnoma iznenada in nezavestno. Tako, brez sodelovanja misli. Zategnilo me je po celem telesu, noge so se vkopale. Stop. »Halo, telo javi se, možgani tukaj. Kdo ti je rekel ustaviti stroj?« Bolečina neznosna, leva noga je hotel še nekaj narediti, desna se ni več odzivala. In tam, tik pred 30 km sem obstal. Sredi ceste, na ovinku na Orlovo cesto pri železniškem prehodu.

Stal sem in se držal sklonjeno za kolena. Nisem mogel ne naprej, ne nazaj, ne se vsesti, nič…

Rekel, bi da sem tako stal kakih 30 sekund. Če bi me kdo porinil od zadaj, bi verjetno padel kot drevo. Občutek nemoči, razočaranja in takojšnjega spoznanja, da so se v tem trenutku moje želje in sanje za ta veliki dan razblinile. Ostaneš popolnoma sam s svojim razočaranjem.

Počasi sem se dvignil, se premaknil iz mesta korak po korak kakih 5 metrov. Pogledal sem po cesti naprej. Nekaj tekačev je priteklo mimo. Cilj je še prekleto daleč. Celih 12 km je še pred menoj. Če bi ga videl, bi šel na vse štiri in se priplazil, tako pa…

Ustavil sem uro. Konec je, tekma se je zame končala. Poklical sem soprogo in ji javil, kje sem. Odpravila se je pome, sam pa sem se zavlekel preko železniškega prehoda na pločnik, daleč od oči drugih. Malce me je bilo sram, predvsem pa sem čutil neznansko razočaranje. Razočaranje, da je bil ves vloženi trud zaman, medtem, ko so drugi tekači pogumno nadaljevali mimo moje točke odstopa.

Ko je prišla soproga, mi je pomagala vstati in brez besed sva se odpravila proti domu. S skrajnimi močmi sem se zvlekel v stanovanje in se pod vročim tušem počasi, počasi spravljal k sebi. Nisem se kaj dosti spraševal, kaj je šlo narobe. Zato bo še obilo časa. Hčeri sta stali za menoj in me vzpodbujali.

Ma, saj vem, da gre za rekreativno prireditev, da je vse skupaj zabava in hobi in da ni nihče nič s tem izgubil. A kljub temu sem bil razočaran nad neuspehom, nad nedoseženim ciljem.

Edino, kar mi še ni bilo jasno, je bilo koleno. Moram morda k zdravniku? Nekje pri sebi, mi je bilo jasno, da sem pregorel in da je to tudi del tega. A po drugi strani, kaj če gre za poškodbo? Kakorkoli, utrujenost je odločila, da se iz sedežne ne dvignem več in da počakam, kako bo s kolenom kasneje.

Že naslednje jutro je bilo precej bolje. Nobene zateklosti, rdečice. Dobro, zategovalo je še precej in bolelo tudi,  a to je relativno taka normalna bolečina.

V naslednjih dnevih je bilo že precej bolje in misel na zdravnika je zbledela. V sredo sem šel na joging 6 km, vse ok, nato še v petek na 12 km, tudi ok in nato, čeprav sem vedel, da verjetno ni prav pametno še v nedeljo, torej teden dni po poskusu maratona še na 21, ki sem jih oddelal v 2:03:00. Vse ok, malce se je sicer zopet pojavilo koleno, a daleč od neprijetne izkušnje. Ranjan me je zaskrbljeno okaral, kaj ga vendar lomim, pa sem mu samo rekel, da sem samo želel vedeti.

Kaj naj torej rečem v zaključku. Nekako se ta dan očitno ni vse izšlo, kot je bilo planirano. Včasih pač tako pride, brez razloga, kar tako. Očitno je potrebno kdaj tudi pasti, sam sebe razočarati, da bi potem lahko šel naprej močnejši, z več izkušnjami. In takoj sem sem prijavil za žreb na Berlinskem maratonu naslednje leto. Med tem pa bom nadaljeval, kjer sem se ustavil. Saj se vendar tečem zato, ker se v tem dobro počutim in ne zato, da bi moral komurkoli kaj dokazovati. No, sebi že :).

Vsem tekačem, ki jim je uspelo preteči zadane cilje, iskrene čestitke. Vsem tistim, ki pa smo se morali ustaviti, pa dodatno spoštovanje, ki je potrebno, da oddelaš razočaranje in spoznanje poraza, ter se pobereš in najdeš novo motivacijo.

Zahvaljujem se tudi vsem obiskovalcem ob progi. Res dajete posebno ekstra energijo, če pa zagledaš še znan obraz, pa še toliko bolj.

Organizatorjem Ljubljanskega maratona, čestitike in zahvala, obenem pa tudi sporočilo, da bi si želeli, tudi mi, ki nismo uspeli priti do cilja, spominske fotografije iz OMV foto stolpa. Tako ne drži, da je naša štartna številka »Napačna štartna številka« 🙂

Pa srečno še naprej!

AlbertP’s 3:05 h Running Move #SuuntoRun

 

Advertisements

Pozdravljeni,

Kar nekaj časa je zopet minilo od zadnjega posta. No, ni ravno tako. Verjetno ste opazili, da sem se vrgel v ekološko aktivnost, no bolj trenutek opozorila, kar bi nekako moralo biti v praksi in si predstavljam, da tega res ni težko upoštevati. Malce nam le mora biti mar, saj naš planet ni naša last, ampak okolje vseh živečih bitij, tistih, ki so svoje že odživeli in tistih, ki še prihajajo na vrsto.

Tako tukaj še enkrat pozivam, tudi če ste zavedni okoli tega, dajte si pogledat tale post moje iniciative H2O – ZAPRI PIPO -TAKOJ. Res je samo pozitivno.

Running Frankfurt Bridge

Zadnji vikend sem doživel res nekaj posebnega. Z Ranjanom sva odtekla najin drugi Lufthansin polmaraton. In kakšen tek je to bil. Že jutro je nekako bilo posebno. Tisti feeling, ko čutiš da je vse ok, da vse paše. Dobra volja, udobnost, vreme in pozitivna energija, ki je rasla v meni vse do prihoda do Eintrachtovega štadiona Commerzbank Arena. Navdušenje je z nama z Ranjanom delil tudi indijski konzul, ki je po ne vem kakem naključju prišel v stik z nama nekje konec novembra lani. In nekajkrat smo se dobili, pa v telovadnici srečali in tudi on je prišel z redno vadbo in veliko dobre volje in motivacije do nastopa na tej preiskušnji.

Z Ranjanom sva si zadala cilj, da odtečeva bolje kot sem tekel Ljubljanski polmaraton, torej okoli 2:06:00. In tako smo pričeli teči, in tekli z dokaj konstantnim tempom vse do 15 km. Glede na to, da sem se počutil res odlično in mi je tekaška ura dala vedeti dogajanje, sem nekako v glavi prišel do spoznanja »pa saj, če bo šlo takole naprej, nama uspe pod 2 urama«. In je šlo, Ranjan, je imel sicer nekaj malih težav, a z vzpodbudnimi besedami in malce pomoči je premagal »notranjega psa« in čez ciljno črto v stadionu sva prišla s časom 1:58:54.

Takoj sem vedel. To je to. To je ta občutek, zaradi česar tečem in telovadim in vlagam precej časa in volje v to. V ta občutek neizmernega ponosa na oddelano in napredek, ki je tako merljiv. In tako je padla takoj odločitev, da je čas za višjo stopnico – v ponedeljek se bom prijavil na Ljubljanski maraton. Yeah!

Frankfurt evening

Pomlad se bliža, motor se mi vsakič malce nasmehne, ko grem mimo njega v pralnico. Še malo, pa ga popeljem zopet na daljše sprehode, letos računam tudi do Berlina, Hamburga in v Belgijo.

Med tem pa sva z Asjo splanirala najin »pobeg/potep« v Španijo za prvomajske počitnice. Greva v Madrid in Barcelono. Noben od naju še ni bil tam, tako da se res veseliva dogodivščin. Nekoč sem imel idejo z motorjem obiskati Španijo, a nekako ni ratalo takrat. A takole oče/hči potep je le bolje.

Dogajanje v Nemčiji:1932193_10205674455483364_4160567453103402811_n

  • Nogomet – Eintracht je na odličnem 9. mestu. Spet smo ga osmodili na zadnjem gostovanju pri Kolnu, saj bi lahko z zmago prišli do mest, ki vodijo v evropske pokale. A zopet ni bil ta dan. 4:2 poraz kljub 2 goloma Alexandra Meierja (sedaj vodi na nemški lestvici strelcev; ob vsaki omembi njegovega imena štadion doda »Fussball Gott«).
  • Nogomet – fenomen Borussia Dortmund – Klub s spoštovanja vrednimi uspehi, odlično ekipo in karizmatičnim trenerjem, ter fanatičnimi privrženci se je po prvem delu prvenstva znašel na zadnjem mestu nemške Bundeslige. Še vedno pa so v Pokalnem prvenstvu in tudi Champions league. No, Ranjan je eden teh fanatičnih navdušencev, čeprav je bil v Dortmundu le enkrat v življenju. In skozi pogovor se je porodila ideja, da bo s svojo prepričanostjo v 10404209_10205674455523365_1459611751933225649_nvrnitev moštva na pota stare slave dal na mizo tudi svoj denar. In tako je kupil delnice edinega nemškega delničarskega kluba. Od takrat pa do sedaj je kakih 20% v plusu, saj je Dortmund res pokazal zobe in se je sedaj znašel tik za Eintrachtom.
  • Nogomet 2 – SP v Katarju bo izvedeno pozimi. Udarec za vse nogometne navdušence, ki se ne morejo sprijazniti z idejo ogleda tekem s kuhančkom v roki in z delitvijo mirnega božičnega duha in ekstremnega navijaškega navdušenja. Prihajajo tudi prve tožbe, saj so očitno bile že podpisane pogodbe za oraganizacijo »public viewing«, ki so v nemčiji najbolj priljubljen družabni dogodek. Sploh po norem uspehu Nemčije na zadnjem svetovnem prvenstvu.
  • Grexit – Nemci vse težje prenašajo medijske opazke in napade Grkov in predvsem njihovih politikov. Tudi sam moram na tem mestu tukaj jasno povedati, da povprečen nemec ni zabit Otto, ki mu ne bi bilo jasno, da se vse sedaj lomi na popolnoma povprečnih grkih, ki po večini niso odgovorni za nastalo situacijo in da europski birokrati brez kančka občutka izzsiljujejo za vsako odločitev grške državo. Vsem je jasno, da Grčija ne bo nikoli uspela vrniti dolgov, in da je »pumpanje« denarja v obliki novih kreditov nekomu v interesu – prav gotovo ne normalnemu prebivalstvu. Bolj bi verjetno prišla v poštev humanitarna pomoč, glede na današnje stanje.
  • Pegida – glede na to, da se je svet znašel v nekem mučnem obdobju, ko je razlika v blaginji ljudi postala enormna in je globalizacija dosegla raven, za katero bi pravzaprav moral obstajati svetovni red brez meja, je nezadovoljstvo do odločitev politike izkoristila tudi desničarska scena in gibanje Pegida izrabila za svoje namene. No, povprečni nemci, politika in cerkev so hitro pokazali, kaj si mislijo o izkoriščanju civilnih iniciativ v desničarsko politične namene in nekako je gibanje počasi umrlo. Voditelji so odstopili in javnost jih je izključila iz nadalnje javne igre. A ne gre pozabiti tukaj omeniti, da je gibanje v osnovi nastalo zaradi nasprotovanja prebivalstva predvsem v vzhodni nemčiji proti islamizaciji Nemčije. Mislim, da je bil dogodek sprožitve tega gibanja, ko so Salafisti v Wuppertalu pričeli z aktivnostmi »Šarija policije« in opozarjali mimoidoče, da ne živijo oz. ne izgledjo skladni z načeli Sharije – islamskih zapovedi. Odhodi radikalnih muslimanov v enote ISIS, atentat na uredništvo Charlie Hebdo v Parizu – vse skupaj je nemcem postalo preveč. In na to so s tem gibanjem verjetno želeli izraziti.
  • ISIS – iz medijev gre razbrati, da je kar okoli 650 nemških državljanov odšlo v ISIS – islamsko teroristični združbo, ki se samooklicuje za vojaško enoto v boju za ustanovitev Islamske države oz. kalifata. Pravzaprav tukaj nimam kaj povedati. ISIS predstavlja poosebljeno zlo, nemci so enotno proti, največ vprašanj pa se pojavlja, kako je mogoča taka radikalizacija znotraj nemčije v islamskih centrih in da obveščevalne službe niso mogle predvideti po dogodkih 11. Septembra takšnega organiziranega mobiliziranja verskih skrajnežev

10246572_10206307195661473_4530867587160239441_n

Nadaljevanje mojega življenja sedaj po več kot 4 letih v Nemčiji je še vedno navdušujoče. Veliko temu doda moj profesionalni del vsakdana, nekaj šport, kultura in družba, najbolj pa moji najbližji.

Slovenijo vidim le še od daleč sem pa tja vsake toliko časa. Vedno bolj oddaljena se mi zdi in vedno bolj tuja. No, neke stvari mi bodo ostale, in Ljubljanski zmaj bo vedno del mene:) Pa seveda tisti, ki so še ohranili stik z menoj. In to je to kar šteje – ljudje, to kar so, kar predstavljajo in za kaj živijo in stojijo.

Lepe pozdrave in želim vam, da živite svoje sanje.Ljubljanski zmaj - Ljubljana dragon


Malce se je že pomirilo, vendar sem danes ob branju tednika Žurnal zopet potegnil na plano v svoj možganski RAM problematiko parkiranja v Ljubljani. Problem parkiranja mi je blizu že vse od pričetka moje šoferske poti, vendar sem z bojem za parkirno mesto nekako sprijaznil in ga doživljal kot del vsakdana. Zadnja leta sem celo presegel tipično ljubljansko mestno miselnost, da se je potrebno pripeljati z avtom prav do vhoda ciljne destinacije, kot tudi da ni moč do 200 m odaljenega cilja priti peš. Tako sem uporabljal mestni javni prevoz, vendar v najmanjši možni meri, večinoma pa sem se preizkusil v pešačenju. Tako mi danes sprehod do službe in nazaj, oz. obisk centra Ljubljane predstavlja doborodošel odklop, v času katerega lahko opravim kako miselno opravilo, poslušam glasbo, komuniciram, obenem pa opravim dobro delo za svoje telo in denarnico.

Dobro, zgoraj opisano je zame ok, še vedno pa nisem proti vozilom, kar sem opisal v svoje drugem postu – https://fosfos.wordpress.com/2010/01/06/ne-dam-toliko/

Pred kakimi 2 leti se je pričelo delati na Kodeljevem. Delati v smislu popolne prometne zapore, saj je bila večina ulic 2 leti zaprta. V teh dveh letih sem nekako razumel gnev in vsakodnevno višanje pritiska vseh stanovalcev Kodeljevega in tudi drugih delov Ljubljane, ki so doživeli tak proces.

Prenova  je sicer bila potrebna, vendar na malce bolj kontroliran način. Banka tudi ne zapre poslovanja za nekaj časa, ko opravlja vzdrževalna dela. No kakorkoli. V tem času se je število vozil stanovalcev Kodeljevega celo večalo, parkirnih površin pa ni bilo oz. jih je bilo mnogo manj zaradi gradbenih del in posledično zaprtih ulic. Parkiranje v teh dveh letih je postalo boj na nož, kjer se je lomila in krivila pločevina, pele so pesti, izpuščene ali prerezane gume, zlomljeni ali ukrivljeni brisalci, obupani klici lastnikov zaparkiranih vozil, boj z redarji, ki je mejil vedno na fizični obračun, informacijska blokada dogajanja prenove, laži in zavajanje predstavnikov izvajalcev in odgovornih, nepopravljivo uničeni medsosedski odnosi.

Največja laž županove medijske aktivnosti je izjava, da je Ljubljana s tem pridobila veliko novih parkirnih mest. Resnica leži v tem da je Ljubljana pridobila veliko PLAČLJIVIH parkirnih mest, samo število mest pa se je drastično zmanjšalo!

Dobro, morda vse to niti ni tako hudo, saj smo nekako preživel (postajam sarkastičen).

 Sedaj ugotavljam da po 2 letih še vedno ne vem, kako bo s parkiranje na Kodeljevem. Prometna signalizacija (beri table) in smeri enosmernega prometa so se spreminjale meddnevno, tako da je bilo najbolje zjutraj pogledati na začetku ulice, če le ta ni čez noč obrnila smeri vožnje. Tudi to se je sedaj nekako umirilo.

Kodeljevo je star zaselek, tvorjen večina iz vil in vrstnih hiš. Vile so postale 2-3 stanovanjske hiše. Povprečje avtomobilov na družino ocenjujem na 2, če ne že tudi kaj več. Berem Žurnal in ugotovim, da bo naša Mestna občina Ljubljana pričela z zaračunavanjem parkiranja na novonastalih enosmernih ulicah in uvedbo dovolilnic.

Hm. O tem moram še premisliti, če je to dobro:

odgovor a) Ne, ni dobro in s tem se ne strinjam. Razlog: moja denarnica, vzdrževanje in čiščenje pločnika sem opravljal leta sam (hm, kaj nisem včeraj kidal sam in solil). Poglavitni nerešljivi problem – imam 2 avtomobila (kot večina Kodeljevčanov), prejmem pa 1 dovolnico (100 EUR). Kaj naredim z drugim vozilom??? Kaj naredijo starši in prijatelji ko pridejo na obisk???

odgovor b) Da, strinjam se. Razlog: Predvidoma naj bi se zmanjšalo število parkiranih avtomobilov – predvsem tistih, ki zaposlenih v tem delu Ljubljane, morda bo kaka družina celo uspela optimizirati svojo transportno logistiko in se rešiti enega vozila.

In ker imam problem je trenutni odgovor na zgornje vprašanje NE – NE STRINJAM SE. Kakor se tudi ne strinjam z nezakonito samovoljno politiko višine kazni, ki si jo je vodstvo Ljubljane izmislilo in posililo svoje meščane, kakor je opisal Onyx v svojem blogu http://dronyx.wordpress.com/2010/01/05/mestna-obcina-ljubljana-so-nove-butale/. Prav tako nisem dobil nobene informacije, ki bi me prepričala drugače, da gre tukaj zopet samo za nabirko denarja Mestne občine za pokrivanje “luksuznih” naložb, čeprav obstaja v mestu toliko primarnih težav.

Upam, da bom našel rešitev za problem, ki mi ga je zopet naredil nekdo, ki ga sploh ne poznam. In ker se mi to nekako pogosto dogaja, dobivam občutek da se nekdo igra na nek perverzen način SIMS-e z nami…


Vsaka vrsta popoldanskega dela v Sloveniji je delo na črno ali popolna neumnost.

Popoldansko delo bi moralo dopolnjevati družinski proračun za kakšne priboljške ali morda služiti žepnini mladim s par 100 EUR.

Toda ne v Sloveniji. V Sloveniji popoldansko delo ne more funkcionirati in je preprečeno.

Pa si poglejmo primer, ko zaposleni ali šolar želi vsak dan popoldne kako uro ali dve posvetiti služenju kakšnega dodatnega EUR. Recimo da dobiš neko idejo, kaj bi lahko počel, čiščenje, beljenje, barvanje, košenje trave, prepisovanje kakih besedil ali podobno…

Ko najprej ugotoviš, kaj znaš in kaj bi lahko ponudil na »trgu« poskrbiš za orodje. Seveda iz svojega lastnega denarja. Torej sedaj imamo svojo ideji, pripravljenost dati svoj čas in svoj denar za investicijo v orodje ali opremo. Sedaj pa bi najbrž že radi povedali svetu, da ste tukaj in kaj svetu ponujate.

A že tukaj se vsa zgodba ustavi. Na oglasnem portalu Bolha.com v primeru, da želite svetu povedati kdo ste in kaj nudite popoldne za svoj čas, svoj denar in svojo voljo prejmete tovrstno sporočilo:

Iz vsebin vasih oglasov je razvidno, da kot fizicna oseba oglasujete storitve. Sama vsebina oglasov nakazuje na opravljanje dejavnosti, za katero je potrebna registracija in je fizicna oseba  (razen v  izjemnih primerih dopolnilnih del ipd., za katerega je prav tako potrebno dovoljenje pristojnega organa) brez ustrezne dokumentacije ne sme opravljati.
Zakon o preprecevanju dela in zaposlovanja na crno jasno doloca v katerih primerih se smatra, da oseba opravlja delo na crno, in sicer:
=> ce pravna oseba opravlja dejavnost, ki je nima vpisane v sodni register, ali ce nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje registrirane dejavnosti,
=> ce zasebnik opravlja dejavnost, ki je nima priglasene pri pristojnem organu, ali ce nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje priglasene dejavnosti,
=> ce pravna oseba ali zasebnik opravlja dejavnost kljub zacasni prepovedi opravljanja dejavnosti,
=> ce tuja pravna oseba ali zasebnik, ki ima sedez oziroma prebivalisce izven Republike Slovenije, opravlja dejavnost na ozemlju Republike Slovenije ali, ce opravlja dolocene storitve na ozemlju Republike Slovenije brez izpolnjevanja pogojev in prijave pricetka opravljanja storitev pri pristojnemu davcnemu uradu,
=> ce posameznik opravlja dejavnost oziroma delo in ni vpisan ali priglasen kot to doloca ta ali drugi zakoni,
in da je taksno opravljanje dela v Republiki Sloveniji prepovedano.

Glede na to, da vam nudimo oglasevalski prostor, preko katerega oglasujete svoje storitve v neskladju veljavno zakonodajo, se tudi mi, po zgoraj navedenem zakonu, stejemo za posrednike pri oglasevanju dela na crno in smo iz tega razloga  za krsitev soodgovorni. Naj poudarimo, da je taksno oglasevanje prepovedano ze z samimi Pravili in pogoji uporabe spletne strani Bolha.com, ki pod 6. tocko jasno opredeljujejo, da je prepovedano narocanje in objavljanje oglasov, ki bi lahko pomenilo objavljanje potrebe po delu ali nudenje dela ali zaposlovanja na crno po Zakonu o preprecevanju dela in zaposlovanja na crno (ZPDCZ)in da se uporabniki z oddajo oglasa zavezuje, da bo priskrbel ali zahteval registracijo ali priglasitev dejavnosti po dolocbah ZPDCZ. Bolha.com si v primeru, da iz oglasa izhaja, da bi lahko oglas pomenil objavljanje potrebe ali nudenja dela ali zaposlovanja na crno pridrzuje pravico, da takega oglasa ne objavi. V skladu z ZPDCZ je dolzna Bolha.com organom pregona na njihovo zahtevo posredovati podatke o narocniku oglasa.

Prosimo, da razumete, da smo krsitelje, ki se ne odzovejo na nase opozorilo in s krsitvami nadaljujejo, dolzni prijavljati pristojnim organom. Iz tega razloga vas naprosamo, da oglasujete/prodajate skladno s Pravili in pogoji uporabe spletne strani bolha.com in v skladu z veljavno zakonodajo, obenem pa vam  priporocamo, da v kolikor se nimate registrirane dejavnosti, le-to registrirate in vas vabimo, da na spletni strani Bolha.com odprete Bolha trgovino.
Stroski Bolha trgovine so majhni (ze od 49 EUR + DDV na mesec, v rubriki avtomobilizem in nepremicnine ze od 39 EUR + DDV na mesec), sama Bolha trgovina pa uporabnikom prinasa stevilne prednosti.

No pa smo tam! Zadeva se ustavi!

Popolnoma se zaustavi, ko pridobiš informacije, kako to pravno sploh speljati. Na spletu poskusim pridobiti informacije in ugotovim da za tovrstno dejavnost obstaja nekaj vrst gospodarskih oblik. Ja točno tako, iz tega da bi želel kakih 100 EUR na mesec zaslužiti in se pri tem malce razgibati in družiti sem postal gospodarska družba!?! Nesprejemljivo. Ne želim obogateti, pač pa smiselno uporabljati svoj prosti čas. Če bo  zadeva ratala prevelika, se bo potrebno drugače organizirati in potem postati termin »gospodarstvo«. 

No pa so poglejmo kalkulacijo če želim izvajati prepis besedil, ker se pač nekako znajdem za tipkovnico. Delal bi recimo 1 uro na dan.

Ocenjena cena za mojo uro znaša 10 EUR, kar v mesecu znese 300 EUR!

Torej če se želim oglaševati, bo potrebno Bolhi plačati 49 EUR + DDV kar znese 58,80 EUR.

Za to vrsto dejavnosti bo potrebna registracija popoldanskega S.P. (vendar samo polnoletne osebe, država se opravičuje mladoletnim)

  • Ustanovitev popoldanskega s.p. je brezplačna, vendar pa je potrebno po ustanovitvi opraviti izpit iz varstva pri delu, oceno tveganja in zdravniški pregled, kar skupaj znese okoli 280 evrov stroškov.
  • Zaposleni osebi in študentu do 26. leta starosti je potrebno plačati socialne prispevke tudi kot samostojni podjetnik, čeprav te že plačujejo preko zaposlitve ali preko staršev, za študente nad 26. pa veljajo posebni pogoji in doplačila.
  • Pri upokojencih je potrebno vedeti, da mora ob odprtju samostojnega podjetja v družbi zaposliti enega delavca za polni delovni čas. Če tega ne stori, se mora zaposliti sam v družbi, kar pomeni, da za ta čas ostane brez pokojnine.

Mesečni stroški:

  • vodenje poslovnega tekočega računa na banki (od okoli pet evrov naprej);
  • računovodske storitve, lahko pa jih oseba vodi tudi sama in nima dodatnih stroškov;
  • pavšalni prispevek za socialno varnost (31,35 evrov).

Letni stroški: davek na dobiček, plačilo AJPES za oddajo bilance in plačilo računovodstva za izdelavo letnega poročila (od 200 evrov naprej).

Samostojni podjetnik je obdavčen po dohodninski lestvici, kjer se le dobiček sešteva z rednimi prihodki ustanovitelja in se šteje v dohodninsko osnovo.

Ne grem seštevati vsega tega, pravzaprav ne grem delati. Raje svojo rit posadim na klopco, si skuham kavo in razmišljam, kako država na silo svoje državljane spreminja v lenuhe. Samo lenuhom ni potrebno plačevati davkov in se ukvarjati s poplavo obveznosti.

Torej, verjetno zgoraj navedeno ne more biti v ponos neki ureditvi naše države. Ne zanima me, kaj menijo davčni strokovnjaki, sekretarji in zaposleni ne ministrstvu. Vsaka izrečena beseda v bran tej situaciji je nevredna količini CO2, ki ga pri tem izdahne.

Verjetno bi bilo narobe tudi če bi svojem lastnemu otroku za pranje avtomobila plačal 5 EUR. Delo na črno! Dajte, zbudite se in odprite oči. Nekaj tu ni po zdravi pameti.


Zaposleni niso strošek! Plačilo zaposlenemu predstavlja nadomestilo za soustvarjanje podjetja. Soustvarjanje se izkazuje v:

  • Opravljenem fizičnem delo
  • Opravljenem umskem delu
  • Predstavljanje in zastopanje podjetja navzven
  • Optimizaciji delovnih procesov
  • Komunikaciji in izobraževanju med zaposlenimi
  • Informiranju odločevalcev in lastnikov podjetja
  • Prednostni uporabi proizvodov in storitev podjetja (stranka)
  • Prodaji podjetja zunanjim strankam
  • Reklamiranje podjetja (ustno, materialno, nematerialno)
  • Navezovanju stikov in potencialnih prodajnih ali razvojnih priložnosti
  • Toleranci časa povezanih oseb/družin zaposlenega
  • Posrednih aktivnosti povezanih oseb v korist podjetja

Vse zgoraj navedeno loči zaposlenega od drugih resourcov kot so stroji in naprave, ki se jih tako rado enači z zaposlenimi. Prav tako zgoraj navedeno povzroči razliko v opravljanju zgoraj naštetih točk v primeru da podjetje glavnine svoje operacije nima v Sloveniji (kar ni generalno negativno).

Ker je podjetje soustvarjeno s svojimi zaposlenimi je nujno potrebno deliti ustvarjene dobičke z njimi, saj so do tega upravičeni po načelu pravičnosti.

Redno plačilo predstavlja nadomestilo za opravljeno delo v predpisanem času, ne pokriva pa vseh zgoraj navedenih funkcij. Dobiček podjetja predstavlja posledično rast, ki pa trenutno ne vodi v ekvivalentno rast zaposlenih, pač pa večinoma v rast podjetja (več zaposlenih, večanje produktnih zmogljivosti, večja prodaja,ipd) z edinim osnovnim motivom: »Lastniku povečati dobiček«. Nemalokrat se tovrstna rast izkaže kot »več dela z istimi resourci in za isto plačilo«.

Če dobiček izhaja samo iz kalkulacije razlike v ceni vloženega dela (ki ne zadošča za preživetje oz. normalno življenje zaposlenih) in prodajno ceno doseženo na trgu se to popolnoma jasno identificira kot IZKORIŠČANJE, ki pa je upam da v zakonu predvideno kot kaznivo dejanje.

Lastništvo podjetja s seboj nosi tudi odgovornosti, v konkretno navedenem primeru odgovornost za način ustvarjanja dobička. Zelo hiter laičen pogled v primeru, da zaposleni stavkajo, ker ne dobivajo nadomestila za opravljeno delo, oz. je to pod pragom preživetja, odločevalci ali lastniki pa se na srečanje z zaposlenimi pripelje z nadstandardnim vozilom nam kaže, da je družba že izdelala kastni sistem ki se prav v ničemer ne razlikuje od fevdalnega sistema srednjega veka, ko je kapital pomenil lastništvo nad življenji in dušami.

Ker je več kot očitno, da je cena dela glavni argument dobičkonosnosti, se je pojavil ukrep selitve proizvodne v države z nižjim stroškom dela. Ta inštrument sicer prinaša podjetju in državi v kateri to podjetje ima sedež maksimiziran dobiček in posledico davčni iztržek države, predstavlja pa posledično tudi umiranje poklicne identitete države, ter selitev izkoriščanja v t.i. »kolonialne države«. Z enako pravico, kot se dopušča selitev dela v »cenejše države« bi se potemtakem lahko tudi državni aparat selil v te iste države.

Predlagam da bi razmislili na ravni držav razvitega sveta, ki se v celoti ukvarja z identičnim problemom, da zaščiti svoj obstoj na način, da dopušča izvoz dela le v količini prodaje na področju teh držav kjer je proizvodnja preseljena. Na kratko povedano – v državah razvitega sveta je dovoljeno prodajati le tiste proizvode ali storitve, ki so bili izdelani oz. ustvarjeni v državah razvitega sveta. Minimalna cena enote dela pa je predpisana in mora zadostovati za normalno življenje, optimizacija dobička pa je posledica optimiziranja proizvodnje in razvoja, ne pa izkoriščanja delovne sile.

Pravzaprav pri tem govorimo o že obstoječem instrumentu zavarovanja lastnega trga – carine. Naj se uporabijo v taki meri, da se ne bo splačalo proizvajati na »kolonialnih trgih« za 1 USD na dan. Carino naj plača dobavitelj, saj prodajalec na področju razvitih držav dela za interes področja razvitih držav in ne za interes podjetja, ki ima interes izkoriščanja poceni delovne sile.

Posledično ocenjujem, da bi se prenesel stroške dela na prodajno ceno proizvoda, kar bi takoj povzročilo ločitev luksuznih izdelkov od normalnih. To bi uredilo tudi nekontrolirano trošenje in posledično finančne težave posameznikov.

Novost predstavlja tudi plačilni pogoj. Tako kot država zahteva plačilo davščin ob izdaji fakture, je zakonit plačilni rok za vse izdane fakture takoj. Seveda bodo banke ostale brez osnovnega produkta financiranja, vendar se ga tako in tako zadnje čase branijo. Tako predvidevamo da finančni lobi ne bo imel nič proti.

Položaj in okolje v katerem delujejo današnji lastniki in odločevalci (managerji) bi ustrezal v kolikor bi odgovarjali za nepravilne odločitve z lastnim imetjem. Temu pa trenutno ni tako. Le tako bi lahko upravičili višino plačil in ugodnosti, saj bi odločanje imelo konkretne finančne posledice v primeru nepravilnosti. Tako pa so visoka plačila popolnoma brezpredmetna če ne pogojujejo rezultatov. Kako lahko direktor podjetja, ki delavce pripelje na rob eksistence pride na srečanje z vozilom BMW serije 7 – vrednost cca. 100.000 EUR. Kdo je to vozilo kupil? Predvsem je vprašanje moralno – zakaj se direktor vozi v takem vozilu, ki si ga ni kupil sam? Je njegova zadnjica kaj drugačna od tistih ki se vozijo v razredu vozila do 20.000 EUR? Je vredna 5 krat več? Zakaj mu je lastnik to dal? Odgovor bi bil nemara, ker so taki običaji, ker je trg dela tak, da dober manager pogojuje tovrstno okolje, morda celo ker to direktor potrebuje, saj dela 16 ur na dan, od tega 8 ur preživi v vozilu? Odgovorov je verjetno precej. Vendar gledano iz vidika delovanja neke družbe, ki nima namena igranja igre Monopoly, kjer zmaga tisti, ki na koncu nima več konkurentov (zanimivo, da se igra ne konča ko zmagovalec poseduje vse (vsa zemljišča in ves denar), saj banke ne more kupiti:), pač pa kvalitetno, ustvarjalno delovanje neke družbe današnji model kapitalističnega delovanja ne vzdrži.

Torej kaj je potrebno. Morda bi rekel da je najprej potreben okvir delovanja, konsenz upravljalcev države ali področja razvitih držav, ki bi imele vrhovno vodilo spoštovanja človeške rase v celoti. Morda bodo prizadeti borci za pravice živali, vendar je danes potrebno najprej zavarovati pravice ljudi, še posebej tistih s katerimi se trenutno dela slabše kot z ogroženimi vrstami tigrov, rib, ptic, itd., kjer se namenja sredstva za rezervate, sredstva za ponovno vzpostavitev vrste.

Dokler obstajajo le ena lačna usta, en brezdomec, en človek, ki živi v pomanjkanju, toliko časa ni upravičen ne novoletni ognjemet, ne decembrska razsvetljava, ne ogrevan pločnik, ne službeni BMW 7! Dober vzgled in mikrookolje naj bodo mesta. Župani, opravljajte svoje delo. Ne zidajte si spomenikov in ne kupujte si politične glasove. Dvignite se iz odvisnosti kapitala, saj podjetja in zaposleni v vaših mestih prinašajo davke in dohodnine. Brez plačljivih duš mesto ne bo mesto.

In duše rade živijo v mestu, kjer je vodilo skrb za kruh in spoštovanje svojih meščanov.

Novoletni ognjemet, decembrska razsvetljava – da ko ne bo lačnih ust. Ogrevan pločnik – da, ko ne bo lačnih ust. Službeni BMW 7 – ne, če si ga niste kupili sami!

Morda pa gledam narobe

Morda bi moral razumeti zaposlene kot svoje sovražnike, nekoga ki mi želi škoditi, me obrati,…

Pa poglejmo ta vidik. Torej izhodišče je, da mi morajo služiti. Služenje se podrazumeva v tem da naredijo čim več za čim manjši vložek/beri strošek!

  • Torej 400 EUR plače za 8 ur
  • Prevoza na delo ne plačujem
  • Malico minimalno, oz. jim jo raje sam pripeljem, morda celo prodajam
  • Silim jih delati več kot 8 ur pod pretvezo da jih bom drugače odpustil
  • Govoril jim bom, da je kriza in da smo morali spustiti cene
  • Dolžniki ne plačujejo, torej tudi plače ne izplačam, bodo že počakali
  • Dokler jamrajo je še ok, ko začnejo stavkati jim pokažem zobe, nekaj jih odpustim, pa se bodo ohladili
  • Varnost pri delu – toliko da je zakonu zadoščeno ali še to ne
  • Plačilo prispevkov – zakaj, saj jih tudi država ne plačuje v svojih podjetjih
  • Najamem dobrega odvetnika, da mi sestavi »bullet proof« pogodbe

Ok, svoje sem uredil, nekaj podobnega uredim še z državo (inšpekcije, DURS, občina) ter s strankami. Glaven je EBIT, dobiček, skratka tisti indikator po katerem sem nagrajen. Pa naj stane kolikor hoče!

Ne vem, kaj naj rečem. Seveda sem tu pretiraval in vzel ekstremen primer, a če le en od navedenih ukrepov uporabljen, dobiček že ni več posledica uspešnega poslovnega modela, temveč IZKORIŠČANJE!