Posts Tagged ‘kapitalizem’


Kino Triglav v današnji podobi kaže odnos lastnika do svojega premoženja.

Lastnik Ljubljanski Kinematografi d.d. že leta ne kaže nobenega interesa, da bi z nekoč solidno obiskanem kinu imel kakšen resen namen. Odnos podjetja pa ne škoduje samo sebi, pač pa vsem, ki živijo ali delajo v bližnji okolici, povrh vsega pa postaja že tudi nevaren, saj iz objekta odpada omet. No, lastnik se je “vrgel” v stroške in na umazano steklo prilimal obvestilo o padajočem ometu.

 

Kodeljevška sramota očitno še dolgo časa ne bo dočakala novega sijaja ali življenja v sebi.

Da pa je bivši kino Triglav ena od žrtev moderne kapitalistične uničevalske požrtije pa vsaj meni dokazuje članek v Dnevniku, datiran 29.12.2008!

Ponovno moram poudariti, da se je v Sloveniji kapitalizem izrodil v svoj ekstremizem, kjer ni prostora za nič kar nima “business case”, ki pije vodo.

Pa še nekaj slik propadajočega objekta:

 

  

Kot ponavadi gredo žlebovi najprej:










 

OB LJUBLJANICI 36, 1000 LJUBLJANA

Davčna: 50912518

Matična: 5053269000
Status: Poslovni subjekt posluje
Davčni zavezanec: Da
Število zaposlenih: 2 zaposlena
SKD:J59.140 – Kinematografska dejavnost
Datum vpisa: 20.5.1974
Zastopniki: Blaževič Siniša
TRR: IBAN SI56 0292 2001 4449 697 (Nova LB Ljubljana)-odprt
Vrsta lastnine Mešana lastnina
Ustanovitelji: Slovenska odškodninska družba d.d., Kapitalska družba pokojninskega in invalidskega zavarovanja d.d.
Zadnjič sem obiskal občinski odelek v prekmurskem mestecu, kjer mi je občinski uradnik izrazil veliko skrb za lastnino, češ da v kapitalizmu je lastnina sveta.

Moram reči, da me take stvari iritirajo. Iritirajo me do take mere, da bi lastnikom, kateri za svojo lastnino ne skrbijo, le to tudi brezpogojno odvzel. Še posebej, če se s tem povzroča škoda drugim. Pa tudi moralno in etično je sporno, da objekt, v katerem bi lahko delovala kakšna ustanova, kjer bi lahko živel kulturno umetniški program, kjer bi glasbeniki lahko imeli prostore za vajo, morda bi lahko zaživel kak mladinski center (pred kinom leta 1947 naj bi to že nekoč tudi bil), da tak objekt dobesedno gnije v nekem urbanem okolju.

Lastnik – premakni svojo rit in bodi odgovoren. Poskrbi za stavbo, če pa za to nisi sposoben jo oddaj ali prodaj. Četudi bi hišo podrli in namesto nje zgradili parkirno hišo, bi bilo to pozitivno.

Lastnik:

LJUBLJANSKI KINEMATOGRAFI d.d.
Osnovni finančni podatki (2008):
Čisti prihodki od prodaje 98.000 EUR
Čisti dobiček ali izguba obračunskega obdobja -156.414 EUR

Arhivski zapisi okoli zgodovinskega dogajanja okoli kino Triglava, ki so iz današnjega vidika popolnoma zastonj (g. Štrekelj, zastonj ste imeli premajhno plačo!):

 

Hodite v kino Triglav?

ČETUDI NE ~ PREBERITE TOLE!

V Naši skupnosti že dalj časa nismo ničesar zapisali o kinu Triglav. Direktor tega podjetja Karel štrekelj je to pot v razgovoru z našo sodelavko razgrnil vrsto zanimivih reči in propričani smo, da bo marsikaj tega zanimalo tudi naše bralce.

Koliko let ste že pri podjetju Triglav?

Od začetka, tj. od leta 1947, ko je bil registriran kot občinski kino. Prej je spadal, kakor vsi drugi, k državnemu filmskemu podjetju. Prve neme filme pa so tu vrteli že okrog leta 1935.

Se je dvorana od takrat kaj spremenila?

Skoraj nič. Malenkosti, ki smo jih dogradili ali spremenili, smo plačali sami z denarjem od vstopnine.

Kakšen je bil obisk predstav včasih in kako je z njim danes?

Leta 1948 si je naše predstavevogledalo 24.000 Ijudi; višek je dosegel obisk leta 1958 – 37.000 ko je začelo število gledalcev upadati. Lansko leto je bilo le še 16.500 obiskovalcev.

Zakaj se to dogaja?

Televizija, konkurenca drugih kinematografov, na robu mesta smo in veliko več Ijudi raje zahaja v center kot k nam.

In program, kaj morda ta ne privlači, oziroma odbija gledalce?

Resnično je največ odvisno od programa, čeprav tudi to ni čisto zanesljivo. Zgodilo se je namreč, da je bila ob istem filmu in v različnem časovnem obdobju dvorana pri nas prazna, v centru pa polna. Obratno je bilo zelo redko.

Kdo najbolj obiskuje predstave?

Mladina.

Da ostaneva pri programu: kakor kaže, oz. kot vem, se je ta spremenil v primerjavi z leti nazaj. Kaj Ijudje najraje gledajo in kaj vrtite, kadar je dvorana skoraj prazna?

(V času prevlade westernov in kriminalk sem nehala zahajati v kino Triglav.)

Res je, obdobje westernov in kriminalk je trajalo dokaj dolgo. Toda poglejte program danes in videli boste, da kavbojki nikoli ne sledi kavbojka, kriminalki kriminalka, da si dve isti zvrsti nikoli ne ponovita druga za drugo. Vključili smo komedije in zahtevnejše resne filme, čeprav se nam v večini primerov to ne izplača. V celoti pa smo finančno odvisni le od obiska in zato je nujno, da smo včasih preračunljivi. Povezani smo s sedmimi jugoslovanskimi distribucijskimi podjetji, ki poberejo približno 20 % od vstopnine kot najemnino za film.

 Zaradi takšne politike najbrž ne morete prilagajati programa (mislim dela programa) mladini?

Res je, toda to se dogaja.

V Ljubljani obstaja Kinematografsko podjetje. Saj ste se pogovarjali o združitvi kajne? Zakaj do tega ni prišlo? Se vam ne bi izplačalo?

Sami zase smo vedno rentabilni in zato ne bi radi, da bi naša sredstva odtekala drugam.

Tudi o tem ste se pogovarjali, da bi vam to podjetje pomagalo postaviti novo dvorano. Kaj pravi k temu naša občina?

Nič več kot samo dogovarjaIi smo se. Trenutno — in še nekaj časa — pa s tem ne bo nič. Naša občina nima nič proti, da bi nam kdo »od zunaj- pomagal, toda mi se s tem ne strinjamo. Sicer pa je v novem bodočem poslovnem centru predvidena tudi nova kino dvorana. Malo pa je verjetno, da bodo začeli z gradnjo pred koncem letošnjega leta.

Pa se ne bi dalo stare dvorane vsaj preurediti?

Tudi o tem smo že govorili.

Torej se nekaj časa še ne bo nič spremenilo. Se nekaj je ostalo: koliko naprej planirate program?

Pogodbe so sklenjene že za leto 1972, toda razumljivo je, da program ne more biti nespremenljiv. Če je le mogoče, vstavljamo nove, v tistem trenutku pač dobre ali najbolj iskane filme, ki so nam seveda dosegljivi.

Filmi, ki so v manjšini?

Vzhodni nasploh, obisk nasih domačih pa se je v zadnjih letih izboljšal.

In kaj, mislite, je vzrok temu?

Ne toliko kvaliteta kot preslaba reklama in pomanjkljivo obveščanje. Vsaj še po radiu bi se morali slišati, v Naši skupnosti pa objavljati program, kot smo ga že včasih.

In zakaj tega ne storite? Spet kaj okrog denarja? Vaše plače so za približno 20 % nižje v primerjavi z onimi pri Kinematografskem podjetju.

Da, zato pa imamo večje, oziroma zanesljivejše rezerve.

Za kaj?

Za prenovitev stare ali pa za sofinanciranje nove kino dvorane.

Tovariš Strekelj, najlepša hvala za pogovor.

Alenka Lobnik

Vir:         Naša skupnost: glasilo občinske skupščine Ljubljana Moste – Polje, leto 1971, letnik 12, številka 4


 

POTREBUJEMO SODOBEN KINO

Tovariš urednik!

Kot občan Most in obiskovalec kina Triglav želim javno opozoriti na nujen problem našega kinomatografa.

Nedvomno so upravičene hvale in ponos na pospešeno izgradnjo naše občine, saj uspešno gradimo stanovanja, razširjene zmogljivosti športa in rekreacije in druge objekte. Preveč ravnodušni pa smo do področij, kjer zaostajamo. Kar ne moremo preseči zaostalosti. Zastonj so nam lepe stolpnice, če moramo povsak žebclj v mesto. Prav tako pa pogrešamo tudi javno kulturno ustanovo.

Sodoben kino v Mostah bo vsaj delno zadostil tej zahtevi in ne moremo ga čakati v nedogled. Saj bi dvorana lahko služila tudi drugim namenom, kot so sestanki organizacij, kulturne prireditve in podobno. Do takrat pa bi kazalo le malo urediti sedanji kino TRIGLAV, ki zdaj očitno odvrača ljudi od obiska. Kritiziram tudi upravo kina, ki očitno nezadostno skrbi za higienske in estetske razmere. Posebno področje pa je izbor filmov v kinu Triglav. Sodim, da bi o tem morale spregovoriti tudi družbenopolitične organizacije tega terena, saj je izbor slab in ne služi vzgoji ali kulturi delavskega razreda Most.

ANDRIJA VLAHOVIČ

Vir: Naša skupnost: glasilo občinske skupščine Ljubljana Moste – Polje, leto 1974, letnik 15, številka 6

  

VSAK ČAS SPET:

Gremo v kino Triglav!

Pisali smo že, da bo kino Triglav na Kodeljevem dobil lepšo zunanjo in notranjo podobo. Ker pa je datum, ko naj bi bila prenovljena dvorana spet odprta, že mimo, smo na Kinematografskem podjetju Ljubljana povprašali, kdaj bodo v kinu Triglav začeli z rednimi predstavami. Prav tako so nas zanimale najvažnejše spremembe v kinu, koliko sredstev je bilo porabIjenih za njegovo prenovo ter kakšna bo vsebinska usmeritev kinematografa.

»Prenovljeni kino na Kodeljevem bi morali odpreti že 1. januarja, pa se je zataknilo pri steklu, ki ga je izvajalec del SGP Grosuplje naročil v tujini,« nam je povedal tovariš Lindič, programer pri Kinematografskem podjetju Ljubljana. »Sedaj načrtujemo, da bomo prvi film zavrteli marca, seveda če bo vse potekalo tako, kot je zamišljeno. Skoraj vsa druga dela so namreč že opravljena.«

Doslej so za prenovitvena dela porabili že 9.700.000 din, kar je za 1.388.000 din več, kot so načrtovali. Razliko so zahtevala dodatna dela, ki so bila potrebna zaradi starosti hiše in jih prej ni bilo mogoče predvideti.

Tovarišica Imperlova, vodja gospodarsko računske službe, je povedala, da so v obnovo kinematografa vložili le svoja sredstva in nič kreditov. Preureditev je resda draga, zato pa bosta videz kinematografa lepši in počutje gledalcev prijetnejše. Dvorana bo imela nekoliko manj sedežev kot prej, bodo pa seveda udobnejši. Filmi, ki jih bodo predvajali v kinu Triglav, bodo vsebinsko različni in kvalitetni. Kateri bo prvi predvajani film, še ne vedo, vsekakor pa bo eden takih, ki sodijo v vsebinsko opredelitev kinematografa.

DAVAN

Vir:         Naša skupnost: glasilo občinske skupščine Ljubljana Moste – Polje, leto 1979, letnik 20, številka 2

 

Kino Triglav — tozd kina Sloga?

Užaljen sem. V naš poprej občinski kino so vnesli tak program, da je vreden obsodbe, Zadnje mesece se je tudi večkrat primerilo, da je bil v časniku napovedan film, ki ga sicer tudi uglednejši kinematografi niso uspeli dobiti — pri blagajni pa »vrtimo danes… ta in ta film.« Pa skromen listek, cenika nikjer!

Kaj je s programsko politiko kina Triglav? Ali so kino Sloga, ki ga obnavljajo, »preselili« za ta čas k nam v Moste? V delavski center — kmalu nas bo 35 tisoč proizvodnih delavcev! Razvedrila željni se zatekamo na ogled celulozdno posnete zahodnjaške pornografije, nasilja, umorov. Zato naj obiskovalci kina Triglav ne bodo presenečeni, če čujejo dvoumne medklice in psovke v raznih jezikih in so priče nepojmljivemu obnašanju!

Kdo usmerja programsko politiko kina Triglav? Ali Kinematografsko podjelje Ljubljana samo, brez udeležbe naše SZDL? (Ne mislim zgolj na materialno plat).

Pa še: Zakaj nudijo v bifeju pred dvorano zgolj žgane pijače in kavo? Kdo odreja cene uslug?

ln cene vstopnic. Enkrat veljajo 35, drugič 30 din; znanec pa mi je povedal, da so bile za neko »premiero« po 40 dinarjev, čeprav je bila z žigom odtisnjena številka 30.

Kinematografi Ljubljana so nam poslali odgovor, ki ga moramo zaradi dolžine — objaviti nekoliko skrčeno.

1. Kino »Triglav« ni več »občinski« kino, saj to tudi nikoli ni bil, še najmanj glede na vložena sredstva za njegovo totalno prenovitev, ki so jih v celoti prispevali »Kinematografi« in je to pač kinematografska dvorana, namenjena vsem Ijubljanskim občanom željnim filmske kulture in zabave.

2. Za preostali del 1. odstavka se boste najbrž strinjali z nami, da gre za povsem zmeden stavek, po formi in vsebini. Nanj torej ne moremo odgovoriti, ker ga ne razumemo.

3. Programska politika se za dvorano kina »Triglav«, v ničemer ne razlikuje od programske politike npr. kino »Union«, »Siška«, »Bežigrad« ali »Vič«. Filmski spored je predvsem odvisen od ponudbe, kvaliteta filmov pa od kvalitete izbira posameznih distributerskih hiš, ki jih je v Jugoslavijj okrog 15. Temeljno vodilo za — recimo — programsko politiko v kinu »Triglav« je (ne glede na rahlo demagoško zaokrožen poudarek o »delavskem centru«), takole: žanrsko čim pestrejši filmski spored, pri čemer se kajpada ne moremo izogniti tudi erotičnemu žanru in dobrim reprizam; skratka, filmski spored za vse okuse, za vse zahteve in za vse želje. Če nam je tak izbor uspel, vedo naši redni obiskovalci, ki se — ne s polnimi imeni, še manj anonimno —doslej še niso priloževali.

Kar pa zadeva »gostovanje Sloge«, je normalno: dvorana je zavoljo prenovitve zaprta in filme, namenjene temu sporedu, smo razdelili v nekaj Ijubljanskih dvoran.

4. Glede 3. odstavka: Se vam ne zdi, da »diši« ta stavek po nekem »slovenskem nacionalizmu«?

5. Programsko politiko kinaTriglav, usmerja naš programski oddelek brez (neposredne) udeležbe SZDL, pač pa ob sprotnih verifikacijah organa družbenega upravljanja, v katerem je tudi delegat SZDL.

6. V bifeju pred dvorano nudijo predvsem sadne sokove in kavo, na željo gostov pa tudi nekatere uveljavljene žgane pijače. Cene uslug odreja delovna organizacija DAJ-DAM, ki je pogodbeni najemnik tega bifeja.

7. Cene vstopnic smo preverili! V vsem programskem letu 1981 so bile cene vstopnic samo trikrat 30 din, vse druge predstave pa po 20 in 25 din. Trditev, da so bile tudi po 35 din in pa seveda trditev »znanca«, da so bile po 40 din, čeprav je bila na vstopnici cena 30 din, seveda ne drži

– KINEMATOGRAFI LJUBLJANA

Vir:         Naša skupnost: glasilo občinske skupščine Ljubljana Moste – Polje, leto 1982, letnik 23, številka 2

 

Dodano 21.10.2013

Po branju tega zapisa sem malce “poguglal”, če je kaj novega.

Očitno se je lastnik zamenjal, saj je cerkev dobila objekt vrnjen v postopku denacionalizacije. A stanja in usoda objekta in njegove vsebine ostaja nespremenjena, kot so hoteli pokazati javnosti tudi protestniki, ki je aprila 2013 200 demonstrantov demonstrativno zasedlo propadajoči objekt in si ogledalo dokumentarni film.

S prstom pokazati na nepravilnosti pa očitno ni bilo vsem po godu, saj se je oblikovala civilna iniciativa Triglav, ki je obsodila ta dogodek

Iz STA “Kot je pojasnil vodja iniciative Peter Rojko – predstavnik lastnika – redovniške skupnosti salezijancev, z objektom upravlja župnija Kodeljevo. Cerkev je objekt skupaj z glasbeno šolo ob kinu dobila nazaj v postopku denacionalizacije pred nekaj leti. V njem nameravajo urediti mladinski center, a zaradi pravnih postopkov in pomanjkanja financ tega v dobrih dveh letih še niso uspeli urediti. ”

Torej nov lastnik, isto stanje.

Naj dodam, da nisem prepričan, da je cerkev dober lastnik, saj je v polpreteklem obdobju predvsem na Slovenskem pokazala, kako upravlja s premoženjem. In če se ne motim, je preko ceste od Kodeljevše cerkve na Ulici Jana Husa 2 prav tako propadajoča hiša z zanemarjeno okolico, čigar lastnik naj bi bil prav tako SALEZIJANSKI ZAVOD RAKOVNIK in SALEZIJANSKI DOM KODELJEVO, torej cerkveni predstavniki. Če sodim po temu, se nekdanjem Kinu Triglav ni piše nič kaj dobro tudi s sedanjim lastnikom.

Advertisements

Vsaka vrsta popoldanskega dela v Sloveniji je delo na črno ali popolna neumnost.

Popoldansko delo bi moralo dopolnjevati družinski proračun za kakšne priboljške ali morda služiti žepnini mladim s par 100 EUR.

Toda ne v Sloveniji. V Sloveniji popoldansko delo ne more funkcionirati in je preprečeno.

Pa si poglejmo primer, ko zaposleni ali šolar želi vsak dan popoldne kako uro ali dve posvetiti služenju kakšnega dodatnega EUR. Recimo da dobiš neko idejo, kaj bi lahko počel, čiščenje, beljenje, barvanje, košenje trave, prepisovanje kakih besedil ali podobno…

Ko najprej ugotoviš, kaj znaš in kaj bi lahko ponudil na »trgu« poskrbiš za orodje. Seveda iz svojega lastnega denarja. Torej sedaj imamo svojo ideji, pripravljenost dati svoj čas in svoj denar za investicijo v orodje ali opremo. Sedaj pa bi najbrž že radi povedali svetu, da ste tukaj in kaj svetu ponujate.

A že tukaj se vsa zgodba ustavi. Na oglasnem portalu Bolha.com v primeru, da želite svetu povedati kdo ste in kaj nudite popoldne za svoj čas, svoj denar in svojo voljo prejmete tovrstno sporočilo:

Iz vsebin vasih oglasov je razvidno, da kot fizicna oseba oglasujete storitve. Sama vsebina oglasov nakazuje na opravljanje dejavnosti, za katero je potrebna registracija in je fizicna oseba  (razen v  izjemnih primerih dopolnilnih del ipd., za katerega je prav tako potrebno dovoljenje pristojnega organa) brez ustrezne dokumentacije ne sme opravljati.
Zakon o preprecevanju dela in zaposlovanja na crno jasno doloca v katerih primerih se smatra, da oseba opravlja delo na crno, in sicer:
=> ce pravna oseba opravlja dejavnost, ki je nima vpisane v sodni register, ali ce nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje registrirane dejavnosti,
=> ce zasebnik opravlja dejavnost, ki je nima priglasene pri pristojnem organu, ali ce nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje priglasene dejavnosti,
=> ce pravna oseba ali zasebnik opravlja dejavnost kljub zacasni prepovedi opravljanja dejavnosti,
=> ce tuja pravna oseba ali zasebnik, ki ima sedez oziroma prebivalisce izven Republike Slovenije, opravlja dejavnost na ozemlju Republike Slovenije ali, ce opravlja dolocene storitve na ozemlju Republike Slovenije brez izpolnjevanja pogojev in prijave pricetka opravljanja storitev pri pristojnemu davcnemu uradu,
=> ce posameznik opravlja dejavnost oziroma delo in ni vpisan ali priglasen kot to doloca ta ali drugi zakoni,
in da je taksno opravljanje dela v Republiki Sloveniji prepovedano.

Glede na to, da vam nudimo oglasevalski prostor, preko katerega oglasujete svoje storitve v neskladju veljavno zakonodajo, se tudi mi, po zgoraj navedenem zakonu, stejemo za posrednike pri oglasevanju dela na crno in smo iz tega razloga  za krsitev soodgovorni. Naj poudarimo, da je taksno oglasevanje prepovedano ze z samimi Pravili in pogoji uporabe spletne strani Bolha.com, ki pod 6. tocko jasno opredeljujejo, da je prepovedano narocanje in objavljanje oglasov, ki bi lahko pomenilo objavljanje potrebe po delu ali nudenje dela ali zaposlovanja na crno po Zakonu o preprecevanju dela in zaposlovanja na crno (ZPDCZ)in da se uporabniki z oddajo oglasa zavezuje, da bo priskrbel ali zahteval registracijo ali priglasitev dejavnosti po dolocbah ZPDCZ. Bolha.com si v primeru, da iz oglasa izhaja, da bi lahko oglas pomenil objavljanje potrebe ali nudenja dela ali zaposlovanja na crno pridrzuje pravico, da takega oglasa ne objavi. V skladu z ZPDCZ je dolzna Bolha.com organom pregona na njihovo zahtevo posredovati podatke o narocniku oglasa.

Prosimo, da razumete, da smo krsitelje, ki se ne odzovejo na nase opozorilo in s krsitvami nadaljujejo, dolzni prijavljati pristojnim organom. Iz tega razloga vas naprosamo, da oglasujete/prodajate skladno s Pravili in pogoji uporabe spletne strani bolha.com in v skladu z veljavno zakonodajo, obenem pa vam  priporocamo, da v kolikor se nimate registrirane dejavnosti, le-to registrirate in vas vabimo, da na spletni strani Bolha.com odprete Bolha trgovino.
Stroski Bolha trgovine so majhni (ze od 49 EUR + DDV na mesec, v rubriki avtomobilizem in nepremicnine ze od 39 EUR + DDV na mesec), sama Bolha trgovina pa uporabnikom prinasa stevilne prednosti.

No pa smo tam! Zadeva se ustavi!

Popolnoma se zaustavi, ko pridobiš informacije, kako to pravno sploh speljati. Na spletu poskusim pridobiti informacije in ugotovim da za tovrstno dejavnost obstaja nekaj vrst gospodarskih oblik. Ja točno tako, iz tega da bi želel kakih 100 EUR na mesec zaslužiti in se pri tem malce razgibati in družiti sem postal gospodarska družba!?! Nesprejemljivo. Ne želim obogateti, pač pa smiselno uporabljati svoj prosti čas. Če bo  zadeva ratala prevelika, se bo potrebno drugače organizirati in potem postati termin »gospodarstvo«. 

No pa so poglejmo kalkulacijo če želim izvajati prepis besedil, ker se pač nekako znajdem za tipkovnico. Delal bi recimo 1 uro na dan.

Ocenjena cena za mojo uro znaša 10 EUR, kar v mesecu znese 300 EUR!

Torej če se želim oglaševati, bo potrebno Bolhi plačati 49 EUR + DDV kar znese 58,80 EUR.

Za to vrsto dejavnosti bo potrebna registracija popoldanskega S.P. (vendar samo polnoletne osebe, država se opravičuje mladoletnim)

  • Ustanovitev popoldanskega s.p. je brezplačna, vendar pa je potrebno po ustanovitvi opraviti izpit iz varstva pri delu, oceno tveganja in zdravniški pregled, kar skupaj znese okoli 280 evrov stroškov.
  • Zaposleni osebi in študentu do 26. leta starosti je potrebno plačati socialne prispevke tudi kot samostojni podjetnik, čeprav te že plačujejo preko zaposlitve ali preko staršev, za študente nad 26. pa veljajo posebni pogoji in doplačila.
  • Pri upokojencih je potrebno vedeti, da mora ob odprtju samostojnega podjetja v družbi zaposliti enega delavca za polni delovni čas. Če tega ne stori, se mora zaposliti sam v družbi, kar pomeni, da za ta čas ostane brez pokojnine.

Mesečni stroški:

  • vodenje poslovnega tekočega računa na banki (od okoli pet evrov naprej);
  • računovodske storitve, lahko pa jih oseba vodi tudi sama in nima dodatnih stroškov;
  • pavšalni prispevek za socialno varnost (31,35 evrov).

Letni stroški: davek na dobiček, plačilo AJPES za oddajo bilance in plačilo računovodstva za izdelavo letnega poročila (od 200 evrov naprej).

Samostojni podjetnik je obdavčen po dohodninski lestvici, kjer se le dobiček sešteva z rednimi prihodki ustanovitelja in se šteje v dohodninsko osnovo.

Ne grem seštevati vsega tega, pravzaprav ne grem delati. Raje svojo rit posadim na klopco, si skuham kavo in razmišljam, kako država na silo svoje državljane spreminja v lenuhe. Samo lenuhom ni potrebno plačevati davkov in se ukvarjati s poplavo obveznosti.

Torej, verjetno zgoraj navedeno ne more biti v ponos neki ureditvi naše države. Ne zanima me, kaj menijo davčni strokovnjaki, sekretarji in zaposleni ne ministrstvu. Vsaka izrečena beseda v bran tej situaciji je nevredna količini CO2, ki ga pri tem izdahne.

Verjetno bi bilo narobe tudi če bi svojem lastnemu otroku za pranje avtomobila plačal 5 EUR. Delo na črno! Dajte, zbudite se in odprite oči. Nekaj tu ni po zdravi pameti.


Zaposleni niso strošek! Plačilo zaposlenemu predstavlja nadomestilo za soustvarjanje podjetja. Soustvarjanje se izkazuje v:

  • Opravljenem fizičnem delo
  • Opravljenem umskem delu
  • Predstavljanje in zastopanje podjetja navzven
  • Optimizaciji delovnih procesov
  • Komunikaciji in izobraževanju med zaposlenimi
  • Informiranju odločevalcev in lastnikov podjetja
  • Prednostni uporabi proizvodov in storitev podjetja (stranka)
  • Prodaji podjetja zunanjim strankam
  • Reklamiranje podjetja (ustno, materialno, nematerialno)
  • Navezovanju stikov in potencialnih prodajnih ali razvojnih priložnosti
  • Toleranci časa povezanih oseb/družin zaposlenega
  • Posrednih aktivnosti povezanih oseb v korist podjetja

Vse zgoraj navedeno loči zaposlenega od drugih resourcov kot so stroji in naprave, ki se jih tako rado enači z zaposlenimi. Prav tako zgoraj navedeno povzroči razliko v opravljanju zgoraj naštetih točk v primeru da podjetje glavnine svoje operacije nima v Sloveniji (kar ni generalno negativno).

Ker je podjetje soustvarjeno s svojimi zaposlenimi je nujno potrebno deliti ustvarjene dobičke z njimi, saj so do tega upravičeni po načelu pravičnosti.

Redno plačilo predstavlja nadomestilo za opravljeno delo v predpisanem času, ne pokriva pa vseh zgoraj navedenih funkcij. Dobiček podjetja predstavlja posledično rast, ki pa trenutno ne vodi v ekvivalentno rast zaposlenih, pač pa večinoma v rast podjetja (več zaposlenih, večanje produktnih zmogljivosti, večja prodaja,ipd) z edinim osnovnim motivom: »Lastniku povečati dobiček«. Nemalokrat se tovrstna rast izkaže kot »več dela z istimi resourci in za isto plačilo«.

Če dobiček izhaja samo iz kalkulacije razlike v ceni vloženega dela (ki ne zadošča za preživetje oz. normalno življenje zaposlenih) in prodajno ceno doseženo na trgu se to popolnoma jasno identificira kot IZKORIŠČANJE, ki pa je upam da v zakonu predvideno kot kaznivo dejanje.

Lastništvo podjetja s seboj nosi tudi odgovornosti, v konkretno navedenem primeru odgovornost za način ustvarjanja dobička. Zelo hiter laičen pogled v primeru, da zaposleni stavkajo, ker ne dobivajo nadomestila za opravljeno delo, oz. je to pod pragom preživetja, odločevalci ali lastniki pa se na srečanje z zaposlenimi pripelje z nadstandardnim vozilom nam kaže, da je družba že izdelala kastni sistem ki se prav v ničemer ne razlikuje od fevdalnega sistema srednjega veka, ko je kapital pomenil lastništvo nad življenji in dušami.

Ker je več kot očitno, da je cena dela glavni argument dobičkonosnosti, se je pojavil ukrep selitve proizvodne v države z nižjim stroškom dela. Ta inštrument sicer prinaša podjetju in državi v kateri to podjetje ima sedež maksimiziran dobiček in posledico davčni iztržek države, predstavlja pa posledično tudi umiranje poklicne identitete države, ter selitev izkoriščanja v t.i. »kolonialne države«. Z enako pravico, kot se dopušča selitev dela v »cenejše države« bi se potemtakem lahko tudi državni aparat selil v te iste države.

Predlagam da bi razmislili na ravni držav razvitega sveta, ki se v celoti ukvarja z identičnim problemom, da zaščiti svoj obstoj na način, da dopušča izvoz dela le v količini prodaje na področju teh držav kjer je proizvodnja preseljena. Na kratko povedano – v državah razvitega sveta je dovoljeno prodajati le tiste proizvode ali storitve, ki so bili izdelani oz. ustvarjeni v državah razvitega sveta. Minimalna cena enote dela pa je predpisana in mora zadostovati za normalno življenje, optimizacija dobička pa je posledica optimiziranja proizvodnje in razvoja, ne pa izkoriščanja delovne sile.

Pravzaprav pri tem govorimo o že obstoječem instrumentu zavarovanja lastnega trga – carine. Naj se uporabijo v taki meri, da se ne bo splačalo proizvajati na »kolonialnih trgih« za 1 USD na dan. Carino naj plača dobavitelj, saj prodajalec na področju razvitih držav dela za interes področja razvitih držav in ne za interes podjetja, ki ima interes izkoriščanja poceni delovne sile.

Posledično ocenjujem, da bi se prenesel stroške dela na prodajno ceno proizvoda, kar bi takoj povzročilo ločitev luksuznih izdelkov od normalnih. To bi uredilo tudi nekontrolirano trošenje in posledično finančne težave posameznikov.

Novost predstavlja tudi plačilni pogoj. Tako kot država zahteva plačilo davščin ob izdaji fakture, je zakonit plačilni rok za vse izdane fakture takoj. Seveda bodo banke ostale brez osnovnega produkta financiranja, vendar se ga tako in tako zadnje čase branijo. Tako predvidevamo da finančni lobi ne bo imel nič proti.

Položaj in okolje v katerem delujejo današnji lastniki in odločevalci (managerji) bi ustrezal v kolikor bi odgovarjali za nepravilne odločitve z lastnim imetjem. Temu pa trenutno ni tako. Le tako bi lahko upravičili višino plačil in ugodnosti, saj bi odločanje imelo konkretne finančne posledice v primeru nepravilnosti. Tako pa so visoka plačila popolnoma brezpredmetna če ne pogojujejo rezultatov. Kako lahko direktor podjetja, ki delavce pripelje na rob eksistence pride na srečanje z vozilom BMW serije 7 – vrednost cca. 100.000 EUR. Kdo je to vozilo kupil? Predvsem je vprašanje moralno – zakaj se direktor vozi v takem vozilu, ki si ga ni kupil sam? Je njegova zadnjica kaj drugačna od tistih ki se vozijo v razredu vozila do 20.000 EUR? Je vredna 5 krat več? Zakaj mu je lastnik to dal? Odgovor bi bil nemara, ker so taki običaji, ker je trg dela tak, da dober manager pogojuje tovrstno okolje, morda celo ker to direktor potrebuje, saj dela 16 ur na dan, od tega 8 ur preživi v vozilu? Odgovorov je verjetno precej. Vendar gledano iz vidika delovanja neke družbe, ki nima namena igranja igre Monopoly, kjer zmaga tisti, ki na koncu nima več konkurentov (zanimivo, da se igra ne konča ko zmagovalec poseduje vse (vsa zemljišča in ves denar), saj banke ne more kupiti:), pač pa kvalitetno, ustvarjalno delovanje neke družbe današnji model kapitalističnega delovanja ne vzdrži.

Torej kaj je potrebno. Morda bi rekel da je najprej potreben okvir delovanja, konsenz upravljalcev države ali področja razvitih držav, ki bi imele vrhovno vodilo spoštovanja človeške rase v celoti. Morda bodo prizadeti borci za pravice živali, vendar je danes potrebno najprej zavarovati pravice ljudi, še posebej tistih s katerimi se trenutno dela slabše kot z ogroženimi vrstami tigrov, rib, ptic, itd., kjer se namenja sredstva za rezervate, sredstva za ponovno vzpostavitev vrste.

Dokler obstajajo le ena lačna usta, en brezdomec, en človek, ki živi v pomanjkanju, toliko časa ni upravičen ne novoletni ognjemet, ne decembrska razsvetljava, ne ogrevan pločnik, ne službeni BMW 7! Dober vzgled in mikrookolje naj bodo mesta. Župani, opravljajte svoje delo. Ne zidajte si spomenikov in ne kupujte si politične glasove. Dvignite se iz odvisnosti kapitala, saj podjetja in zaposleni v vaših mestih prinašajo davke in dohodnine. Brez plačljivih duš mesto ne bo mesto.

In duše rade živijo v mestu, kjer je vodilo skrb za kruh in spoštovanje svojih meščanov.

Novoletni ognjemet, decembrska razsvetljava – da ko ne bo lačnih ust. Ogrevan pločnik – da, ko ne bo lačnih ust. Službeni BMW 7 – ne, če si ga niste kupili sami!

Morda pa gledam narobe

Morda bi moral razumeti zaposlene kot svoje sovražnike, nekoga ki mi želi škoditi, me obrati,…

Pa poglejmo ta vidik. Torej izhodišče je, da mi morajo služiti. Služenje se podrazumeva v tem da naredijo čim več za čim manjši vložek/beri strošek!

  • Torej 400 EUR plače za 8 ur
  • Prevoza na delo ne plačujem
  • Malico minimalno, oz. jim jo raje sam pripeljem, morda celo prodajam
  • Silim jih delati več kot 8 ur pod pretvezo da jih bom drugače odpustil
  • Govoril jim bom, da je kriza in da smo morali spustiti cene
  • Dolžniki ne plačujejo, torej tudi plače ne izplačam, bodo že počakali
  • Dokler jamrajo je še ok, ko začnejo stavkati jim pokažem zobe, nekaj jih odpustim, pa se bodo ohladili
  • Varnost pri delu – toliko da je zakonu zadoščeno ali še to ne
  • Plačilo prispevkov – zakaj, saj jih tudi država ne plačuje v svojih podjetjih
  • Najamem dobrega odvetnika, da mi sestavi »bullet proof« pogodbe

Ok, svoje sem uredil, nekaj podobnega uredim še z državo (inšpekcije, DURS, občina) ter s strankami. Glaven je EBIT, dobiček, skratka tisti indikator po katerem sem nagrajen. Pa naj stane kolikor hoče!

Ne vem, kaj naj rečem. Seveda sem tu pretiraval in vzel ekstremen primer, a če le en od navedenih ukrepov uporabljen, dobiček že ni več posledica uspešnega poslovnega modela, temveč IZKORIŠČANJE!