Posts Tagged ‘izlet’


1 Lets goPrišel je zopet ta čas, čas za oddih, za nova spoznanja, kaj in kako dogaja drugje izven domačega vsakodnevnega okolja.

Najprej sva mislila z Asjo odpotovati v ZDA, a glede na razpoložljiv čas in dejstvo, da se je ECB odločila razvrednotiti EUR napram USD, je botrovalo alternativi. In nekako naravno je prišla končno na vrsto Španija. Espana – že leta si želim obiskati to državo, imel sem tudi idejo, da bi tja odpotoval z motorjem. Morda nekoč, a tokrat je bil izlet nadaljevanje mojih izletov z otroci, no sedaj so že mladostniki. Taka variant preživljanja skupnega časa je edinstvena. Z Asjo sva bila posvečena le en drugemu in si delila najine izkušnje, poglede, občutke in najine dogodke, ki nama bodo za večno ostali v spominu. In le to je edino kar bo ostalo, ko bomo enkrat prešli v leta, ko se da od spominov lepo živeti.

Pa kar k opisu izleta. Celotno zadevo sem kot ponavadi izpeljal v samorežiji. Tako sem uporabil zopet mojo najpriljubljenjšo spletno stran Expedia.de. Dejstvo je, da pri takih zadevah ne iščeš le najboljše cene, pač pa tudi neko mero gotovosti, da bo vse v redu, ko se pojaviš na šalterju letalskega prevoznika ali recepciji hotela. Zgodilo se mi je namreč že, da sem ob prihodu na letališče doživel, da sem kljub potrjeni rezervaciji leta spletnega ponudnika ostal brez sedeža na letalu – in takrat je dobro imeti „močnega“ partnerja, ki napako efektivno odpravi – kar Expedia tudi je uspela.

Tako sem iskal lete in prenočišče, kot tudi določene vstopnice za ogled zanimivosti. V Španiji pri nakupu vstopnic ne boste nič privarčevali (kot na primer v Londonu), pač pa se izognete čakanju v dolgih vrstah na blagajnah, ponekod pa greste tudi mimo čakajočih za vstop.

Asja je prišla v petek proti večeru iz Ljubljane na Frankfurtsko letališče. Sam sem bil na poti iz Budimpešte in leti so bili odmerjeni tako, da me je Asja morala počakati v Frankfurtu. Snidenje je bilo sladko in veselo in v isti minuti, ko sva se objela, se je najina dogodivščina pričela. Brž domov, premetat prtljago, hitra večerja, nekaj uric spanca in v soboto zjutraj sva bila zopet na letališču. Tokrat iz terminala 2 z letalskim prevoznikom Air Europa. Do tega izleta nisem niti vedel, da obstajajo. Pač eden lokalnih španskih nizkocenovnikov. Povratni let skupaj s 3 nočitvami z zajtrkom je stal 778 EUR. Moram jih pohvaliti. Čisto letalo, dovolj prostora, prijazno kabinsko osebje in točnost. Kvalitete, katerih poleg ugodne cene pač nekako pričakuješ.  Ok, vodo si moraš pač dokupit, kakor vem, sedaj tudi na Adria Airways – ki pa ni nizkocenovnik. Let traja iz Frankfurta 2 uri in 30 minut. V ceno prevoza je vključen tudi 1 kos prtljage, ki jo oddaš na šalterju.

Pristanek na Madridskem letališču ni hitra zadeva, saj smo od trenutka pristanka pa do ustavitve letala potrebovali nekje 20 minut. Dejansko smo se z letalom peljali po pisti od enega letališča pa do drugega – to je drugega terminala.

Prtljaga je prišla relativno hitro. Prevoz iz letališča do mestnega središča je z avtobusom Exprés Aeropuerto– le 3 postaje O’Donell, Plaza de Cibeles in zadnja Atocha, ki pa je operativna le med delavniki. Bus pride vsakih 15 minut.  Vozovnico kupiš na busu in stane 5 EUR na osebo enosmerno.

Od postaje Plaza de Cibeles pa do hotela sva potrebovala peš nato še manj kot 10 minut.

Torej, Madrid – glavno mesto Španije. 3 dni sva namenila tej evropski prestolnici. Morda za koga banalno, a neizmerno me spominja na London. Tako kraljevsko mesto.

Hotel Regina – Calle de Alcala – 3* – Lokacija izjemna – poleg ulice Gran Via – 3 minute daleč. Manjši hotel – Soba futuristično moderna – nova/prenovljena. Osebje zadržano, a prijazno in uslužno. Zajtrk izjemno zadovoljen, opažam, da si večina gostov postreže s šampanjcem – hm, ne moreš verjeti, koliko ljudi ga rado pije, če je “zastonj”.

Ta dan sva imela planirano za prosto potepanje po mestnem središču, ki ga je moč obiskati peš. V dokaj normalnem tempu si v enem dnevu videl zelo veliko. Hop on/off bus priporočam vzeti le za 1 dan, a ker tega nisem vedel v naprej, sem za naslednja 2 dneva že prej preko interneta kupil 2 dnevno vozovnico.  Cena: 38 EUR za oba (odrasli 25 EUR, otroci 13 EUR ‚ Julia Travel)

Moja mala hčerka je zaznala luknjo v želodcu in tudi sam sem se ji pridružil. Tako sva najprej po prihodu v hotel poskrbela za hrano in kar v sosednji ulici zavila v verigo restavracij VIPS glede na veliko gužvo, kar je ponavadi kar dober znak. Na hitro bi ocenil, da je cena prehranjevanja nekje podobna Sloveniji, seveda pa cenejša kot v Nemčiji.

Takoj za tem sva se postavila na začetek znamenite ulice Gran Via in ji sledila navzgor po rahlem bregu. Moram priznati, da sem si Madrid predstavljal popolnoma drugače. Ulice so precej ozke in stavbe višje od pričakovanj. Na momente me je asociiralo celo na New York, še posebej ob pogledu na stavbo Telefonice.

Kakor ponavadi sva se predala ogledom precej po naključju, predvsem z namenom, da vdahneva situacijo in vsakdanje življenje mesta. K temu spada seveda tudi sedenje na klopcah, ki jih tako neizmerno obožujem ali kamnitih ograjah ali stopnicah in opazovanje dogajanja okoli sebe. In Madrid je tako hecno mesto, prideš do konca ulice, pokukaš za vogal in že se prikaže ali kaka neizmerno lepa stavba, spomenik, park, trg ali pa zanimivi ljudje, ki pritegnejo pozornost. In kot že pred leti v Londonu, tudi tu naletiva na Madridski maraton. In prav hudo mi pride, ko gledam teči mojstre po dežju, saj bi se jim tako rad pridružil. Noro, še malo, pa sem tudi jaz na vrsti. Na svojem prvem in to v Ljubljani.

Mestno središče, ki sva si ga ogledala se raprostira med parkoma Parque de el Retiro in kraljevo palačo Palacio Real. Priporočil bi še Prado muzej, ki pa sva ga pustila za najin naslednji obisk. Razlog precej enostaven, tokrat nama je bolj pasalo potepanje zunaj po ulicah in čvekanje, kot čakati v vrsti. Saj veste, da je potrebno za zaužitje razstavljenega biti v danem trenutku tudi ustrezno mentalno naravnan, kar pa v tem času nisva bila. Prado – drugič.

Naslednja 2 dneva sva večino ogledanega v mestnem središču pogledala še iz avtobusnega pogleda, ter seveda nisva izpustila obisk Santiaga Bernabeu – Stadion in muzej kraljevega Real Madrida Cena: 32 EUR za oba (odrasli 19 EUR, otroci 13 EUR ‚ Julia Travel.

Stadion je za vse ljubitelje nogometa nekakšno sveto mesto, četudi nisi goreč privrženec kraljevega kluba. Gre za zgodovino, za strast, za dogodke, ki združujejo in razdvajajo, predvsem pa so zaznamovali in usmerili razvoj tega tako priljubljenega športa. Na momente bi celo rekel, da gre več kot za šport.

Santiago Bernabeu, štadion sredi mesta, med stanovanjskimi zgradbami. Ne morem si predstavljati, kako izgleda na dan tekme, ko stadion napolni prek 85.000 gledalcev. V kolikor ste že prej nabavili preko interneta vstopnice za Tour, potem jih morate na blagajni zamenjati. Blagajna poleg vhoda po stopnišču je namenjena izključno Madridistom – registriranim navijačem kluba. Ogled ni voden in samostojno se podate po poti ogleda. Najprej pogled na štadion iz vrha, kjer osupnete. Dobro, sem dokaj reden obiskovalec Eintracht Frankfurta, ki s svojimi 52.000 gledalci tudi ni prav majhen, a tale je le večji. No pravzaprav višji, gledalci pa so tudi bližje igrišču. Noro mora biti, ko navijači dihajo za vrat gostujočega vratarja. Pot vas popelje nato po stopniščih preko klubskih prostorov, kjer so razstavljeni prav vsi pokali, ter nogometne relikvije bivših in sedanjih igralcev (najdem tudi star Eintrachtov dres), garderob, tušev, predsedniške lože,  press centra, ter hodnika na samo igrišče. Noro! Vsedete se lahko tudi na klop za rezervne igralce.  Po celotnem sprehodu vas želijo slikati v vseh mogočih pozah in vas nato virtualno združiti na fotografiji z izbranimi igralci kluba.

Ogled zaključite v enormno založeni trgovini, kjer sofinancirate miljonske nakupe igralcev. Majice s potiskom presežejo 100 EUR, večina obiskovalcev zapusti štadion z nekim spominkom in prav pogosto je moč videti celotno družino v potiskanih majicah in polnimi vrečkami. Sam se zadovoljim s caffe skodelico, kot navijač Eintrachta pač ne nosim majic drugih klubov 🙂

Naslednji dan se srečamo s prijateljem Primožem, ki živi že skoraj leto dni v Madridu. Tja ga je zapeljala želja po učenju španskega jezika, kultura in ljudje. No, tudi Slovenija mu je pri tem pomagala, saj tu ni našel zaposlitve in poslovnega okolja, ki bi ga motiviral, tako, da se je podal na to pot.

Zanimivo je bilo ob večerji poslušati, kako španci živijo, razmišljajo, preživljajo vsakdan in izredne gospodarske razmere, v katerih so se znašli. No ravno v teh dneh se je pokazalo, da je Španija kar precej dobro obvladala težave in krivuljo stanja obrnila navzgor.  In pri tako velikih gospodarskih velikanih se tak porast kaj hitro pokaže v številu novozaposlenih in družbeni porabi (Repsol, Telefonica, Banco Santander,…).

Zlata vredno je govoriti z nekim “insiderjem”, ki je doživel značaj neke dežele in zna recimo podati neko sliko stanja. Tudi o politiki je zanimivo govoriti in izkaže se, da so Španci mahnjeni na politiko, saj se večina komunikacije giblje okoli nje. Malce me preseneti odnos do kraljeve družine. Pravijo mi, da gre bolj za igro, za fasado, v resnici pa kraljeva družina naj ne bi imela bistvenega vpliva na družbo. Res me preseneti, saj v našem svetu to ne izgleda tako. Tudi pomen in vloga cerkve je dvomljiva, glede na precej katoliško zgodovino.

Hrana – enostavnost prednjači. A najbolj se me dotakne pršut. Skoraj v vsaki ulici je pršutarna, ki že za 1 EUR prodaja 10 dag pršuta v žemlji. Jamon – res je dober in zaradi mene sem komot naslednje 3 dni na njem:) Hecam se, a najedel sem se ga toliko, kot v zadnjih 2 letih ne.

Tapas – majhni krožniki raznolikosti, a enostavnosti na posameznem krožniku, vam bodo pričarale prigrizke, ki pa se tvorijo sestavni del prehranjevanja špancev preko dneva.

V torek zjutraj sva poletela proti Barceloni. Najprej sem gledal, da bi ta transfer opravila z vlakom. A izkazalo se je, da je nakup karte precej zakompliciran, pa tudi ne tako poceni.  In da sem se zakompiciranosti izognil, sem za transfer uporabil let letalskega prevoznika Vueling in skupaj s 4 nočmi v hotelu Silken Diagonal Barcelona plačal 622 EUR. Hotel ima 4 zvezdice in je precej luksuzen. Dodatno k tem je potrebno prišteti še cca. 50 EUR za 2 kosa prtljage. Vueling namreč zaračuna vsak kos prtljage poleg osebne kabinske prtljage.

Transfer iz letališča – obstajata 2 opciji:

  • Express bus – Cena 5 EUR po osebi enosmerna – vožnja traja kakih 20 minut do Plaza Espanyol – naprej do hotela (postaja Glories) pa s podzemno – torej še kakih 15 minut.
  • Mestni bus – priporočam kupiti vozovnico T-10 – cena cca. 10 EUR – tako vas bo stala voznja manj kot 1 EUR – voznja traja kakih 45 minut

T10 je mozno uporabiti na tramvajih, mestnih busih in podzemni. Je prenosljiva in uporabna za 10 vozenj – prestopanje znotraj ure in pol je smatrano kot ena voznja.

Ker je bilo potrebno iti nekam drugam kupiti to T10 vozovnico, je tokrat ob prihodu v Barcelono nisva kupila in se do mesta odpeljala z Express busom, nato pa jo le kupila, ko sva v Playa Espanyol prestopila na podzemno železnico.

4 postaje do Glories in prišla sva do najnovejšega dela Barcelone. Hotel je prav neposredno poleg brata dvojčka londonskega Gerkina – Torre Agbar.

155

2 km do morja, do rajskih plaž Barcelone. Torej, tukaj moram povedati naslednje. Sem v obdobju, ko kronično pogrešam morje. Že kar malce preko meje normalnega in že pogled iz letala me je navdušil v taki meri, da je zopet na površje skočil “otrok v meni” in mama bi zopet dejala, “pa kdaj boš ti že odrasel”. A ne gre mama, ne gre:) Morjeeeeeee. Prva stvar, ki sva jo naredila po pristanku v hotelu  – Platja de la Marbella (web cam).  In od tam do večera nisva več šla nikamor. Kake 4-5 plaž je v skupni dolžini kakih 5 kilometrov. Mivka, tista, ta fajn, ta težka. In morje čisto, kristalno čisto, in ne tako mrzlo, a žal zaradi svežega tatuja ne morem v vodo, grrrr. No, do kolen pa vsekakor! Ufff, ure bi lahko tam ostal in Asja tudi. Kot 2 majhna otroka švigava po mivki in valovih in se nastavljava soncu. V Madridu je malce pozabilo na naju, a s je tukaj vrnilo – na polno! Ok, mislim, da sem našel eno tistih destinacij, kjer si rečeš, hm, tule bi pa lahko si predstavljal preživeti del življenja.

In Barcelona se popolnoma razlikuje od Madrida, prav nobene povezave ne vidim, druga država, ljudje, vzdušje. Bolj beli so tu, ne me narobe razumeti ob naslednji izjavi, a nekako so bili ljudje v Madridu po zunanjosti lepši, bolj eksotični, bolj južni, tu v Barceloni pa so bolj beli, skoraj francozi. Čeprav španščine ne govorim, opazim očitno razliko – tu se govori katalonščina. In tako se mi nehote pojavi v misel hotenje tukajšnjih Kataloncev – to je svoja država, odcepitev od Španije. Premalo poznam razmere in zgodovino, da bi o tem sodil ali podal mnenje, zato ostanimo pri tem.

Prejle sem pozabilo omeniti, a tokrat v Barceloni nisva vzela zajtrka. Razlog – pretiravanje s ceno. – celih 27 EUR po osebi na dan naj bi znašala cena zajtrka. Ne pride v poštev. Poleg hotela je morje razne ponudbe in zase sva našla “Nostrum”, prav tako veriga zajtrkovalnic z nama ustrezno ponudbo.

Kaj videti poleg že omenjenega morja, plaže in veselega dogajanja na tem delu, predvsem šport, pa šport, aja pa šport:).

Tudi za Barcelono sem že v naprej kupil karte za 2 dnevni Hop on Bus (dvojna cena napram Madridu 76 EUR), ter Park Guell (14 EUR za oba), obisk Barcinega štadiona Camp Nou (46 EUR za oba), ter vstopnice za obisk bazilike Sagrada Familia (36 EUR).

Barcelona z modernostjo očara, duh olimpijskih iger še vedno živi, pravzaprav mesto živi na račun teh iger, saj je večina današnje moderne arhitekture nastala v tem času in nekako postavila tudi smernico razvoja tega mesta. Stari del mesta ob ulici La Rambla in Židovski četrti tako še bolj dobi na veljavi kot kontrast turistično modernega mesta.

Prav gotovo je Park Guell, če se malce pohecam svetišče polagalcev ploščic oz. mozaikov. Tukaj so si ob vodstvu Antonia Gaudija dali duška keramičarji. Še danes se nadaljuje divja ustvarjalnosti polaganja zapletenih mozaikov na valujoče strukture hiš, ograj, potk, zidov stebrov in pričara se nekakšna pravljična dežela na področju, ker je bi prvotno namen postaviti 40 luksuznih vil na Barcelonskem hribu. In kot še danes mnogokrat videno, se je zaradi finančnih razlogov to sfižilo in nekako je postal Park.

Gaudi je arhitekturni guru Barcelone svojega časa, in še danes je aktivno njegovo nedokončano delo – to je bazilika Sagrade Familie. Asja ni tako zelo navdušena na sakralnimi zgradbami, a tukaj je ostala brez besed. Že zunaj je prepoznavna, edinstvena, a šele notranjost jo je očarala. Sama arhitektura, postavitve v prostoru in zraku, višine in igre barv, ki jo proicira svetloba skozi barvna stekla je edinstveno, do sedaj ne videno in navdušujoče. Ure bi lahko sedel v Sagradi in opazoval divje in obenem natančno ustvarjanje.

V baziliki naju je ogovorila manjša skupina ameriških turistov, ki sva se jim zdela simpatična in beseda je dala besedo in zaupali so nama, da so obiskali tudi Slovenijo in da se enostavno ne morejo načuditi Evropi nasploh, da je koncentracija zgodovinskih spomenikov, umetnosti in točk za oglede tako močno. V Ameriki naj bi se peljal daleč, daleč, da si lahko kaj pametnega ogledaš, v Evropi pa lahko na kratkih izletih vidiš svetovno znane znamenitosti. Povabili so naju v Boston, nekoč prav gotovo, želel bi namreč enkrat odteči tudi ta maraton.

Z busom sva dobršen del dneva posvetila osrednjem olimpijskem štadionu Estadi Olímpic de Montjuic Lluís Companys na planoti na Barcelono, v botaničnem parku Jardi Botanic in vsem kar se je v tem naravi obdanem delu Barcelone dalo videti. Dobro sva se nahodila, ter dan zaključila z obiskom Camp Nou – drugem nogometnem svetišču Španije. Moderen kompleks, nekaj popolnoma drugačnega kot Santiago Bernabeu. Priznam – Madrid me je bolj očaral. Camp Nou je namreč novejši, več aluminija, skoraj sterilen. A še vedno vreden ogleda. Ogled je potekal podobno, je da tukaj ni moč obiskati Press centra, domačih garderob in tudi na klop za rezerven igralce ni moč posaditi svoj prečastite. Ja, kaj naj rečem, sem le bolj Madridista, kot Barcaš:) Seveda za mojim klubom – Eintracht!

Še bi lahko pisal in pisal in poskušal pričarati neizmerno lepo izkušnjo, a morda bo zadosti z besedami, pa morda uspe še galerija fotografij kaj postaviti na svoje mesto. Če pa se pojavi kako vprašanje ali nasvet, pa kot vedno – sporočite. Vedno se odzovem, čeprav včasih z zamikom.

Advertisements

Pozdravljeni popotniki, izletniki in vsi tisti, ki ste zašli na tole objavo o najini tokratni izkušnji obiska Londona. Klik na fotografijo poveča sliko.

London 201421m

Pred leti sem podobno izkušnjo že odpotoval s starejšo hčerko, tokrat pa sva se odpravila še z Asjo, ki si je prav tako želela obiskati to res prečudovito mesto. Poleg tega sem prejel res izreden odziv na moj zadnji zapis, predvsem iz vidika obiska Londona z otrokom.

Asja se je k meni odpravila v petek z rednim letom Adria Airways iz Ljubljane v Frankfurt. Ta 5 dnevni izlet smo planirali že dolgo in tako lahko nabavili letalske karte že decembra 2013 in tako uspeli zapakirati obisk Londona kot Božično darilo. Pa tudi cena povratne karte LJU – FRA je bila res ugodna – 130 EUR

Asja je stara 13 let in porajalo se mi je vprašanje, kako lahko potuje 13 letnica sama. No, zadeva je seveda odvisna od otroka in če je otrok pripravljen se spustiti v avanturo, vse skupaj postane kaj enostavno. Po pravilih letalskega prevoznika lahko otrok starejši od 12 let potuje sam brez spremstva, na željo staršev ali otroka, pa je možno spremstvo dokupiti. To se lahko uredi tudi tik pred letom samim. Ker sem na tem letu bil res velikokrat, sem Asji lahko podal res natančna navodila, kaj, kako in kam. Edina potencialna kritična točka, ki sem jo našel, je najti pravi izhod na Frankfurtskem letališču ob povratku, a je Asja svoj prvi samostojni let oddelal bravurozno. Najpomembnejši nasvet, ki vam ga lahko dam je – zagotovite otroku dovolj časa.

Soproga jo je spremila do Brnika in izredno prijazna zemeljska stevardesa,  pri kateri sta oddali prtljago je naredila res pozitven vtis in tako Asji še dodatno vlila samozaupanje za na pot. Prav tako nobenih težav pri kontroli osebne prtljage in vkrcanju, ter letu v Frankfurt. No, Adria je že uvedla varčevalne ukrepe in sedaj na letu ne dobite prav ničesar – tudi stekleničke vode ne, ki sem jo nazadnje še prejel. Lahko pa jo kupite!?! Malce se bo potrebno navaditi, saj ne gre za to, da bi se mi ravno šlo za tiste lešnike in vodo, a medtem ko na prav vseh letih dobi potnik neko pozornost, oz. kar dober obrok (Alitalia, Czech Airlines, Lufthansa), da ne omenjam pogostitve na Air India, izpade Adria kot nek skopuh. Ne gre namreč pozabiti, da se Adria ne more enačiti z Easy Jetom ali Ryan Air, kjer tu že v naprej tega niti ne pričakuješ.

V Frankfurtu sva Asjo pričakala z Anjo in veselje ob našem ponovnem snidenju je bilo neizmerno. Skupaj smo se odpravili po njen kovček in ugotovili:

a)      Da ne moremo po običajno poti do prostora s prtljago, saj so normalni prehod zaprli policisti in tam tudi stražili

b)      Da lahko gre po kovček le sama, kar pa je brez problema tudi izvedla po drugem prehodu

Prvi del poti je bil torej za Asjo. Nadaljevanje leta za naju skupaj pa se je pričelo v nedeljo zjutraj. Ker sem pred kratkim pričel uporabljati Iphone, sem tako začel tudi več uporabljati mobilne aplikacije. Na Blackberryu to nekako ni imelo smisla, niti pravega veselja. Tokrat pa je le drugače in tako sem taxi ob jutranjem dežju v Frankfurtu naročil z mobilno aplikacijo „Taxi Frankfurt“. Kot nekako pričakovano, je vse delovalo in ob naročeni uri je taxi čakal pred vrati. Hitro in udobno naju je popeljal do letališča. Saj bi šla kot normalo s podzemno, a nekako je le bolj udobno ob rani jutranji uri preskočiti peškanje po dežju s s prtljago do postaje podzemne. Glede na to da sva 2, pa tudi cenovno ni bistvene razlike. Taxi pride okoli 30 EUR, podzemna za 2 osebi cca. 10 EUR.

Povratni let Frankfurt – London Heathrow naju je prišel z Lufthanso 335 EUR. Let traja 1 uro 40 minut, ob tem pa ne gre pozabiti na premik ure nazaj. Najbolj mi je bilo žal, da sem ob prihodu zgrešil vrsto za samodejno elektronsko preverbo potnega list, ki ga lahko izvedete, če imate odgovarjajoč potni list, s katerim je možna biometrična identifikacija. Kar tako, za hec in izkušnjo. Nazaj grede namreč, v Frankfurtu je to možno le za polnoletne osebe in tako Asja tako in tako ne bi mogla tam čez. Ne gre pozabiti, da Velika Britanija ni v Šengenu in ga tudi noče, zato je v veljavi preverba dokumentov. Državljani EU držav ne potrebujejo izpolnjevati imigracijskega kartončka, tako da kar direktno do mejnega uslužbenca.

Na Heathrow sem letel prvič in nisem točno vedel, kako bova prišla do mesta iz letališča. Pa je rešil to vprašanje “mojster” na hodniku in mi med prebijanjem do izhoda prodal povratni karti za vlak Heathrow Express (Express Saver – 35 GBP – otroci do 15 leta se peljejo brezplačno v spremstvu odraslih). Vlak pelje kakih 15 minut do postaje Paddington, od tam naprej pa s podzemno. Svetujem vam, da si nabavite Oyster kartico in jo potem polnite sproti, podobno kot v Ljubljani Urbano.

Še vedno ostajam zvest hotelom verige Travelodge. Saj veste, tisti občutek, ko že v naprej veš, kaj te čaka in je bila pretekla izkušnja vedno dobra. Tokratni hotel se je nahajal v Cityu, bolj natančno le kaki 2 minuti od Towerja. Hotel je primeren za popotnike in poslovneže. Je čist in nudi vse kar potrebujem za relativno v redu ceno za Londonske razmere (256 GBP).

Torej s podzemno do postaje Tower Hill ali Aldgate. No, zopet so dilemo razrešili drugi. Tokrat uslužbenci Underground ali t.i. Tube (oznaka za podzemno železnico), saj so se ravno odločili stavkati in tako je edina možna pot bila uporaba proge Circle line do postaje Aldgate in nato 5 minutk peš po ulici proti hotelu.

Stavka je bila namenjena tokrat v bran zaposlenim na blagajniških okencih, saj se je uprava podjetja namenila “človeška” prodajna mesta popolnoma ukiniti in nadomestiti izključno z avtomati. Prihranek verjetno, da je res, vendar nič ne odtehta človekove besede in dejanja, ko stroji rečejo „njet“ ali pa se znajdeš pred vprašanjem, kjer ti stroj ne more pomagati. Saj sem se že precej navadil tukaj v Nemčiji, da je večina servisa opravljenega avtomatsko, a vedno znova dobim pike, ko moram nekam poklicati in se preko avtomatiziranih odzivnikov prebiti do človeka.

Celotno življenje sem nekako s svojim delom in življenjem stal za modernizacijo in napredkom, morda celo pretirano za kak okus, a ko se pričnejo nadomeščati zaposleni z napravami, in ti zaposleni ostanejo brez zaposlitve, se vprašam, komu še to koristi razen lastniku in investitorju. Pa smo spet pri moraliziranju – in tokrat “ne bom”.

Skratka, enosmerna vožnja za odraslo osebo z otrokom cca. 7 GBP (brez Oyster kartice – žal). Ne vem, kdaj si bom že zapomnil, da ne vračam Oyster kartice vedno ko zapustim London. No, me bo že izučilo, oz. tokrat sem jo prihranil in tudi Asja ima svojo za bodoče potepe v tem prelepem mestu.

London 20149m

London 201410m

V hotel sva prišla prekmalu, saj načeloma lahko dobiš sobo šele ob 15:00 uri, a ni bilo problema. Tako sva samo pustila prtljago v sobi in se sprehodila do Towerja – središče zgodovinskega Londona. Vstopnice sem nabavil že prej po spletu na lokaciji Expedia.de (vstopnina za naju 36,50 EUR):

24,47 EUR – odrasli (16 do 59 lez);

20,80 EUR – seniorji (nad 60 let);

12,23 EUR – otroci (5 do 15 let).

In kaj Tower of London ponuja? Torej iz mojih oči bi rekel le dvoje. Izredno lepo ohranjeno srednjeveško arhitekturno mojstrovino zgrajeno leta 1078, kjer čakaš samo še na Kralja Richarda in Robin Hooda izza vogala, ter ogled zbirke kraljevih draguljev (Crown Jewels), torej krone, žezla in ostalih dragocenosti, ki so obvezni elementi kronanj. Gužva relativna – torej ni hudo. Sprehod po obzidju prekinjajo stolpiči, v katerem so prikazani zgodovinski dogodki, ki so se dogajali v času aktivnega življenja Towerja. No tudi doživeto pripovedovanje uniformiranih vodičev ni kar tako, še posebej prijetno za ljubitelje prave angleščine, tiste s knedlom v grlu. Velja obiskati tudi kovnico, kjer se je rodil Pound Sterling (angleški funt) in muzej Fusilierjev (Royal Regiment of Fusiliers’ Regimental Headquarters). Obisk zaključiva po kakih 2 urah z metom kovančka pred “Traitors Gate” in se sprehodiva preko Tower Bridga. Verjetno večina misli, da je Tower Bridge prav tako star kot Tower sam, a temu ni tako. Most je precej mlad (izdelan med leti 1886 in 1894) in je bil zgrajen z mislijo, da dopolni izgled samega Towerja. Danes je prav gotovo eden zaščitnih znakov mesta, v njem pa se nahaja tudi muzej, katerega pa se nisva namenila ogledati.

London 201411m

Namesto tega sva se odločila, da pričneva ogled mesta s krožno avtobusno vožnjo. Tudi tukaj vozijo avtobusi globalnega podjetja Big Bus Tours po sistemu Hop on-off. Za 24 urno karto sva plačala 42 GBP (30 GBP odrasli, 12 GBP otroci) v kateri je vključena tudi enkratna enosmerna vožnja po Temzi od Westminster London Eye pa do Tower Piers.

Prekleto srečo sva imela z vremenom – celoten čas v Londonu. Prav vsak dan so bile napovedane padavine, a prav do zadnjega dne nama je bilo namenjeno, da se jim izogneva.

Tako sva po Londonu krožila z busom z odprto streho in se šla prava, pravcata turista. Tista ta klasična s fotičem in tako zelo je “pasalo:) Asja je že prvi dan klonila pred potrebno hojo, a se je pogumno zbrala vsak dan in prebila dan na ulicah mesta. Big Bus ponuja 2 liniji krožne vožnje, tako imenovan Red Line in Blue Line. Vsaka linija pokriva del mesta in s karto se peljete na obeh linijah. Na Red line je bil tudi Greg, mlad fant, ki je na izjemno zabaven način v živo predstavljal znamenitosti mesta in pocukral pripovedovanje tudi s kakšnimi ne tako pomembnimi, a zelo zabavnimi podrobnostmi. Po kakih 2-3 urah vožnje sva imela za ta dan zadosti, saj se sta se oglasila tudi želodca. Glede na to, da je bila nedelja in sva se namenila počiti malce v hotelu, sva večerjo ubrala kar tam in se za kakih 20 GBP dobro podkrepila. Osebje hotela je res odlično in nekako sva bila tretirana, kot pri starih starših na obisku:)

Torej hrana, kot sem že enkrat opisal ni močna stran Londona. Saj se da vse dobiti, a tisto pristno angleško ne gre na moj okus, poleg tega so cene prehranjevanja precej visoke. Tudi glede na standard sami Londončani pojamrajo. In tako je že dolgo časa, spomnim se ko sva s sodelavko pognala za teden dni dnevnic v enem samem večeru, pa ni bilo nič posebnega. Torej kitajci, Mac in ostala hitra, praktična hrana ob pravem angleškem zajtrku, ki je primeren za kake rudarje in z lahkoto prebije 1000 kalorij ob nepolnem krožniku dajo povsem zadosti energije. In v hotelu večerja po potrebi, Asja je bila zadovolnja in to mi je bilo merilo. Še to, v navedeni ceni hotela je bil vključen tudi zajtrk, ga priporočam, otroci pa jedo brezplačno.

London 201413m

Drugi dan je bil splaniran že v naprej. Tako sem na spletni strani www.madametussauds.com/london/  nabavil karte za naslednji četvorček atrakcij in dobil okoli 20% popusta:

Cene:

Odrasli (16+)          50.10 GBP

Otroci (4-15)          39.00 GBP

Family 4 Ticket (2 odrasla + 2 otroka ALI 1 odrasel + 3 otroci)      £178.08 GBP

Fiksirati je potrebno uro obiska Madame Tussauds in tam prejmete potem vstopnice/voucherje za preostale lokacije. Le te lahko potem uporabite v naslednjih 30 dneh.

V treh destinacijah sem že bil z Anjo, London Dungeon po izkušnji, ki jo lahko preberete tukaj pač ne. In zelo me je vleklo tja in obenem sem imel pomisleke zaradi Asje. A po vseh doživetjih lahko zagotovim, da je tudi London Dungeon primeren za 13 letne plahe duše. Seveda bo nekaj šokov, a nič takega ni, kar bi šlo preko meje.

Torej Madame Tussauds je skoraj enak kot pred kakimi 4 leti. Torej nič kaj veliko se ni spremenilo, morda nekaj novih celebritijev, a nič opaznega. Nov je 4D kino, ki je zaključna postaja pred izhodom iz muzeja. Superjunaki Captain America, Iron Man, Hulk in Spiderman rešijo svet in kino predstava z aktivnimi sedeži je res super. Kljub svojim 40+ obožujem risanke in se še prav dobro spominjam svojega navdušenja nad superjunaki. Pretirane gužve za termin ob 10:30 niti ni bilo. Kakih 15 minut je bilo za počakati in potem sva se prepustila ogledu. Z gospodično Sheryl Crow in Britney Spears sva se zagledala v oči in tudi trepnili nista, ko sem jim namenil „tisti“ pogled:)

Pred prihodom v kino je še vedno na izbiro prehod čez katakombe, kjer je kakih 20 igralcev in je scary. V temi blodijo me obiskovalci, se te ogledajo od blizu ali pa iz stene dahnejo v tvoje uho. Ne se jih dotikati! Še mene jim je uspelo ene parkrat dobro zašvicati:), Asji pa je tole služilo kot ogrevanje za London Dungeon. Muzej je le malce stran od London Eye, kjer sta tudi Sealife in Dungeon. Tako sva uporabila za prevoz do tja Big Bus, ki je še veljal od prejšnega dne (24 ur od trenutka nakupa vozovnic). Ne pozabite na štrajk na podzemni, ki sva ga bila deležna.

London Eye – do pred kratkim najvišji vrtiljak na svetu s 160 metri višine, je pravzaprav evropski project, saj so kabine recimo naredili na Češkem, steklo za kabine v Italiji, ležaje v Nemčiji, glavni A nosilec pa v Veliki Britaniji- Angleži pa so dali lokacijo in ga sestavili in ga sedaj prodajajo za Angleško atrakcijo. Kot tudi pri drugih atrakcijah je potrebno odpreti nahrbtnik in na vhodu pokazati vsebino. No, tukaj je ostrina in natančnost močno pojenjala, saj to počno samo zaradi tega ker morajo. A resnost in spomin na teroristične dogodke pred leti je že zbledel, saj je bežen pogled v ruksak daleč od temeljitega pregleda, ki smog a bili deležni pred časom. Hitro človek pozabi, morda prehitro…

Isto opazim tudi ko kabino zapustim. Vsakič namreč pregledajo kabine, da ni kdo slučajno kaj notri pustil, torej tudi kaj nevarnega. Pregled je postal precej slab.

Londonski skyline, ki se prikaže iz kapsule vrtiljaka, se je le malce spremenil. Sedaj kraljuje tukaj The Shard – najvišji nebotičnik Evrope v podobi piramide z višino 306 m poleg meni še vedno najbolj impozantnega sedeža zavarovalnice Swiss Re oz. Gherkin

London 20147m

London 201412m

London 201420m

Sledil je obisk akvarija – Sealife. Mesto sprostitve in miru, če ne bi naletela na malega nadobudnega arabskega kričača, ki se je razburjal ob vsakem akvariju zakaj hudiča ne more preko stekla prijeti ribe. In tu nič ne pomaga… Nekako sva se ga poskušala izogniti, a nekako je njegov tempo sovpadal z najinim. Ne vem, če ni bilo zanalašč.

Pri pingvinih sem prišel do spoznanja, ma pravzaprav se mi je odvila risanka plesočega pingivina Happy feet, ki se je znašel v takem akvariju, da tega kar vidim, v bistu niti nočem videti. Želim si, da bi tistih nekaj pingvinov raje plavalo nekje na severu v pravem morju in da ne bi bilo zraven ljudi, ki so nalimani na šipo skandirali ob vsakem skoku v vodo. Nič prijeten pogled in ne vem tudi če je sploh izobraževalen. S tem se je strinjala tudi Asja in vesel sem, da deliva tako mnenje.

In sedaj končno London Dungeon. Asja je postala vidno vznemirjena in kmalu so se pričela vprašanja, če je pravzaprav tole sploh dobra ideja. Gre za vodeni ogled po hodnikih ječe, kjer so uprizorjeni prizori iz zgodovine Londona, seveda le tisti shrljivi. 22 igralcev na kakih 15 lokacijah na zelo doživet način pripoveduje zgodbe in vizualni učinki vse skupaj popestrijo. Zelo zabavno in toplo priporočam. Poleg Wimbledona eden hitov izleta.

Dan sva končala s sprehodom ob sončnem zahodu ob Temzi do hotela in z večerjo.

London 201422m

London 201423m

London 201424m

London 201425m

Dan 3 – ob 11:30 morava biti pred Buckinghamsko palačo, da si ogledava procesijo zamenjave straže. Prejšnji večer sem še vse naštudiral, kako z busi priti do prizorišča in krenila sva do Fenchurch (stavka pa še vedno traja). Na samem avtobusnem postajališču ni avtomatov za nakup kart. Pa sva povprašala čakajoče domačine, kje lahko kupiva karte. Pa dobiva nazaj zaboden pogled, hm, kakšno vprašanje pa je to. Nihče ni vedel, le ena gospa je sumila, da bi verjetno lahko te dobila na avtobusu samem. Ok, pride 42-tka in jaz do šoferja. Eno odraslo in eno otroško. Pa me gleda. Pa ga povprašam, če je možno kupiti karte, pa pravi, da ja, vendar, da nima nič drobiža za vrnit. Pa vprašam koliko za NAJU, pa pravi 2,40 GBP. Pa mu toliko dam za NAJU, pa krenem notri, pa ustavi šofer Asjo in jo vpraša, kje ima vozovnico. Pa mu ponovim, da sem želel kupiti vozovnico za NAJU, pa pravi „Aja“, pa hoče še 2,40 GBP. Pa sedaj nimam več drobiža, ampak celih 10 GBP. Pa pravi, da nima drobiža za vrnit. Pa začne v meni vreti, pa tisti občutek, ko zadržuješ cel avtobus,…. Pa mu povem, da sem mu povedal in da nimava kje kupiti drugje kart in da nimam več drobiža in da je Asja z menoj. In tip pravi neprijazno, kaj naj sedaj jaz. In mi pade tema na oči in povem nekaj na glas, tisto kar ni ravno prav, a nekje ventil mora spustit, grrrrr. aaaaaaaaaaaaa…..

London 201418m

London 201419m

Tako pa sva zopet zunaj, na postaji, olajšana za 2,40 GBP brez haska, vozovnica tako ni več uporabna. Asja me zaskrbljeno pogleda, „Ati, a si ok? Kaj pa sedaj?“ Pogledam na uro. Imava še cca. 45 minut časa, mojstri na podzemni štrajkajo, za bus nimava kart in noben ne zna povedati, kje jih lahko kupiva, za peš je predaleč. Ostane? Jaaaaaa, naj gre vse v tri mamine….. Z Londonskim taxijem pojdiva. Pa sva ga pobrala, takega lepega, pristnega, črnega, s prijaznim šoferjem. Luštna vožnja in prišla sva pred palačo v kakih 30 minutah. Tako je 30 GBP šlo za to atrakcijo in ni mi žal. Asja je bila navdušena jaz tudi. Šofer avtobusa pa upam, da naleti na podobno izkušnjo tudi sam, ko bo obiskal kako mesto.

London 201417m

Gužva pred Buckinghamsko palačo je neizmerna. Krožni promet zaustavijo in nato se prične. Stražarji ob godbi korakajo iz bližnje vojašnice mimo gledalcev na dvorišče pred palačo in dejansko zamenjavo straže vidijo samo tisti, ki so bili pravočasno ob ograji pred palačo. No, nekaj sva videla, pričakovala sva več, če sva popolnoma odkrita. Po temu sva se počasi odpravila mimo Wellington Archa proti Hyde Parku, kjer sva imela dooooolg sprehod in imela res bližnje srečanje s stotinami veveric, ki nimajo težav priti prav do vaše roke. Tako dolg, da je Asja za trenutek izgubila voljo za nadaljevanje in sva poooooočivala:) A nekako sva le prišla do palače Kensigton Palace, kjer danes domujeta v enem od stanovanj tudi Kate in William s svojim podmladkom princem Georgem. Vstopnice sem kupil preko Expedia.de – cena 18,23 EUR – plača samo odrasla oseba. Impozantne sobane prikazujejo različna obdobja in prebivalce te palače, dobimo pa tudi dober vtis o oblekah tistega časa. Na vrtu palače sta William in Harry skupaj s princeso Diano preživela velik del svojega otroštva.

Po ogledih se naju je lotila lakota. Po Knightsbridgu sva se sprehodila do znamenite blagovnice Harrods in nato našla v bližini italjansko restavracijo Spaghetti House, kjer so nama prijazno postregli z odličnimi testeninami in expressom.

London 201416m

Dan sva zaključila z delnim šopingom na Oxford Street in muzeju/galeriji Tate Modern. Med tem pa sva končno uspela nabaviti Oyster kartico in si jo napolniti pred izletom v Wimbledom naslednji dan. Prodajalca sta veliko govorila, kako sistem deluje in za koliko naj napolniva kartice. A sta vseeno naračunala premalo, saj sva naslednji dan morala polniti kartico še s po 10 GBP na vsako, da je bilo dovolj. Sumim, da ima povezavo, kdaj se pelješ (t.i. Peak time, off peak time). No, ja. Nekako se nisem spuščal v podrobnosti, saj sedaj lahko kartico sproti polneva in je problem rešen in najpomembnejše….. deluje na busu:). Če srečam tistega šofer, mu posvaljkam kartico še kam drugam kot po čitalcu…

Nekako za večerjo niti nisva več bila, tako da nekaj sladic in slanega v Sainsburry, ter sadja, pa sva se utrujena sparkirala v parku poleg London Towerja in v miru pričakala sončni zahod.

London 20146m

London 201427m

Dan 4 – najpomembnejši dan. Obisk Wimbledona. Asja se je zaljubila v tenis zadnjih nekaj let. Prav dobro ga že igra in pričakujem dan, ko bom moral preznati premoč. Tudi meni je tenis nekako poleg nogometa in odbojke bil šport moje mladosti in še dobro se spomnim, kako smo se mulci prelevili v McEnroe, Villase, Borge, Beckerje, Cash, Edberge, Connorse itd. Vsak je imel svojega idola in seveda lopar, kot njegov junak. Ko je Becker kot najmlajši igralec v zgodovini osvojil Wimbledon je Puma pravzaprav zavladala v tenisu v tistem času. Vrste v športnem oddelku nekdanjega Ferromota, spodaj v kleti kjer je bilo moč dobiti Puma lopar so še dobro v spominu. Pa nismo bili otroci bogatašev, da ne bo prišlo do pomote, saj vemo, da je bil nekoč tenis precej drag šport. V Dragomerju, kjer sem preživel del otroštva je bilo namreč krajevno športno gibanje izjemno aktivno in ustvarjalno. In tako se je rodil projekt 3 tenis igrišč, ki so bili zgrajeni in financirani tudi s samoprispevki in takim pravim “bratsvo i jedinstvo” delom po sistemu “bratstva i jedinstva”. In ure, ki smo jih s samokolnicami in lopatami, krampi in grabljami preživeli tam, so se pretvorile v igralne ure. In oddelali smo res veliko in tako tudi veliiiiko igrali.

In danes bom tudi sam lahko stopil na posvečena tla, hram tenisa, zemljo, kjer sta poraz in slava zmage zaznamovala ta šport in ga ponesla po celem svetu.

Odpravila sva se že zgodaj, saj sem po spletu poleg obiska muzeja rezerviral tudi 2 urni voden ogled po klubu. In tako sva morala biti v Wimbledonu najkasneje ob 10:00. To niti ne bi bil problem, še stavka na podzemni ne bi še vedno trajala. Tako sva morala 3 krat prestopiti na busih in pot je trajala kako uro in pol. Od zadnje avtobusne postaje pa je peš še za kakih 20 minut in to najprej po klancu gor. A se splača.

Po zelo nobel naselju se odprejo Wimbledonska golf igrišče in nekaj naprej na levi se prikaže obzidje in prvi od vhodov v Tenis klub. Vhod v muzej in voden ogled je na vhodu št. 4, torej še kakih 5 minut hoda naprej. Ob vhodu klasika, pregled nahrbtnika in prijazen pozdrav. V lični trgovinici s spominki naju prijazno sprejmejo in preverijo najino rezervacijo vodenega ogleda. Tam tudi plačam ogled in obisk muzeja 35 GBP.

Bili smo relativno majhna skupinica, kakih 20 ljudi iz različnih držav je pričakala vodička. Pri spomeniku na vhodu v čast slavnemu Fredu Perryu je še enkrat poudarila pomembnost lanske zmage Andy Murraya za Veliko Britanijo. Po 77 letih je pokal zopet prišel v domače roke. Ne vem, če je kateri narod bolj željno in tako dolgo čakal na ponovno zmago. Vsi, ki smo spremljali lanski turnir, smo tudi po televiziji razumeli, kaj je to pomenilo, a biti sedaj tu in slišati to zgodbo iz ust domačinke daje še posebno težo. Ta dan, ta zmaga bo ena tistih večnih zgodb, ki se začnejo “Na ta vroč poletni dan je Britanija zopet….” In verjetno ne bo nikoli pozabljena. Gre za kult Wimbledona, za ekskluzivnost tega dogodka in kluba. Neverejtno, kaj je uspelo 80 stalnih članov kluba in 150 častnih članov narediti.

Desno od spomenika stoji tabla s pari in rezultati zadnjega lanskega turnirja, točno tako kot so na dan britanske zmage zapisali še zadnji rezultat turnirja. In tako bo do  Med mešanimi pari najdeva slovenski par Žemva/Bedene in sedaj veva, da tudi tisti najslabši na turnirju so carji. Carji, ki so lahko stopili na to sveto travo in tukaj odigrali partijo. Ni jih veliko na svetu, ki bi to storili. To je res nekaj posebnega.

London 201426m

Klub je pričel delovati leta 1868 pod imenom The All England Croquet Club in se je razvil iz igre Kroket.  Leta 1877 pa se je preimenoval v The All England Croquet  and Lawn Tennis Club. Središče kluba sestavlja 19 travnatih igralnih igrišč, torej igrišč, ki so namenjeni izključno 2 tedenskem turnirju. Na njih ni mogoče trenirati niti igrati za zabavo.

Travo na teh igriščih vsako leto aprila na novo zasadijo – z ničle. Lansko s kemikalijami uničijo in vse gre znova. Mojstri travo vzgojijo ob kontroli vlage na vseh delih igrišč večkrat dnevno. Ob padavinah le to pokrijejo. Trava sme zrasti do 12 mm višine, 2 mm je največ kar lahko ob košenju naenkrat pokosijo, na dan tekme je trava visoka 8 mm. Izkušen travni mojster zna z dlanjo oceniti stopnjo vlage tal in primerno ravnati.

Poleg teh igrišč je tudi 22 travnatih igrišč namenjenih treningom in igri članov (tu je možna igra od meseca maja do septembra), 8 igrišč s trdo podlago in 5 notranjih pokritih igrišč. Pomembno je vedeti, da lahko v Wimbledonu igrajo le člani kluba.

London 201434m

Med sprehodom po igriščih smo slišali veliko o zgodovini kluba in dogodkih, ki so se dogajali tu. Pogledali smo igrišča 14 in 15 pod katerim je nastalo 12 m globoko restavracija in drugi prostori. Wimbledon ima namreč problem, da se ne more več širiti, niti dvigovati. tako preostane le še ena smer, torej v globino. Pogledali smo si novinarsko središče in se sprehodili mimo studijev kot so Eurosport, Fox Sport, CNBC, BBC itd,., se vsedli v konferenčno sobo kjer so novinarske konference, stopili na hodnike kluba, kjer so zapisani vsi zmagovalci turnirja v vsej njegovi zgodovini, se sprehodili po Couru No. 1 preko travnate poljane, kjer 15.000 tisoč srečnežev lahko gleda na ekranu, potem ko so kakih 48 ur taborili pred vhodom v klub in i meli srečo dobiti nekaj dostopnih vstopnic, ki omogočajo vstop v klub, a ne na stadion. Videli smo prizorišče najdaljšega matcha v zgodovini tenisa iz leta 2010, kjer sta John Isner in  Nicolas Mahut igrala efektivnih 11 ur in to čez 3 dni ( 6–4, 3–6, 6–7(7–9), 7–6(7–3), 70–68, 69/67). Pri tem so bili organizatorji popolnoma obupani, kaj naj naredijo, saj sta porušila vse planirane urnike. Tako imajo sedaj tudi za prihodnjost že v naprej pripravljene scenarije za sodnike. Tako kot jih imajo tudi za druge izjemne primere, kot naprimer, kaj storiti v kolikor žogica med tekmo zadane ptiča ali kako ravnati če med tekmo gledalcu odpihne kapico na igrišče med tekmo.

London 201431m

Bili smo na terasi, kjer normalno lahko dostopajo le televizijske ekipe in ogled končali na Center Courtu. Mestu, kjer se vse konča. 15.000 gledalcev, biti gledalec na finalnem spopadu turnirja je več ali manj nemogoče. Vstopnice se namreč razdeljujejo po sistemu zadolžnic, ki trenutno dosegajo cene tudi do 50.000 funtov. No, nekaj variante je za srečneže, ki so uspeli priti v klub, saj v kolikor nekdo zapusti svoj sedež med samo tekmo, lahko svoj sedež za 10 funtov (namenjenih dobrodelnosti) prepusti normalnemu smrtniku. Nad tablo, kjer so prikazani rezultati, je loža za sorodnik in prijatelje igralcev. Še vedno je v spominu lanski zaključek, ko je Andy Murray splezal na to tribuno in skoraj pozabil na mamo. Streha na tem igrišču se zapre v 11 minutah, nato je potrebnih še 20 minut za ureditev klimatizacije. V primeru dežja v 21 sekundah pokrijejo igrišče.

Muzej je izredno ličen, interaktiven in impozanten za ljubitelje tenisa. Razstava prikazuje rojstvo in razvoj tenisa, pri tem pa uporablja originalne eksponate vodilnih in najbolj prepoznavnih igralcev vse do današnjih dni. Loparji, žogice, igrišča, obleke in drugi predmeti skoraj figuativno še dišijo po velikih trenutkih slave, zmag in poraza. Za mojo Asjo res nekaj, kar mislim, da se ji bo vtisnilo za dolgo časa v spomin.

Po ogledu muzeja se sprehodiva še po trgovinici, nakupiva nekaj spominkov in se počasi odpraviva nazaj v mesto. Pogled ob izhodu mi daje občutek, da se bom nekoč še vrnil.

London 20141m

London 20142m

London 20143m

London 20144m

London 20145m

London 201428m

London 201430m

London 201432m

London 201433m

Ko sva prišla nazaj do vaškega središča Wimbledona sem zagledal vhod v podzemno železnico, kjer je bilo nekaj ljudi in zdelo se je, da zadeva deluje. Glej ga, pa res deluje, sva se razveselila. Približam mojo Oyster kartico, pa se nočejo vratca odpret. Pa kako hudiče, če je možakar v trgovini včeraj naračunal koliko dobroimetja morava imeti. Na srečo je tam stal tudi uslužbenec podzemne, ki mi je povedal, dasva verjetno uporabljala prevoz v najvišjem času zasedenosti in je to malce dražje. Kakorkoli, na avtomatu vsak po 10 GBP, pa bo še za drugič. Stavke še ni bilo konec, a kljub temu so očitno sem pa tja kak vlak “zakurblali” na mestih, kjer je težko dostopno z alternativami. Tako sva se pripeljala do Knightsbridga in od tam naprej peš do dveh pomembnih muzejev. Science Museum in Natural History Museum. Oba muzeja sta brezplačna, možno pa je donirati ob vhodu nekaj malega. Življenje v teh muzejih je res aktivno in nadvse polno. predvsem veliko šolarjev in organniziranih skupin se najde in ob malce bolj podrobnem ogledu lahko za razstavljene eksponate, poskuse, igre nameniš celoten dan ali celo 2. Vsakemu priporočam obisk, saj je kaj videti in tudi arhitekturno impozantno.

Tako, po tem ogledu sva naredila še zadnji in najpomembnejši del izleta, še posebej za mlado deklino – šoping. Hit Londona je tako kot v Frankfurtu trgovina Primark, kjer so artikli zelo poceni, a očitno modno zelo priljubljeni. Ni mi še jasno kako jim je to uspelo, da Primark izgleda tako hype, medtem ko kak KIK ne. Kakorkoli glavni šoping se dogaja na Oxford Street. Gužva, gužva, gužva. Sam bi zadevo preskočil, a ne morem. Niti nimam srca.

Še večerja in počasi se vrneva v hotel z vrečkami, z izplenom. Asja je bila mila in se je zadržala. Tooooo!

Dan 5 – Vrnitev v Frankfurt. V poslovitev nama je London namenil nekaj jutranjih kapljic, a ni bilo nič hudega. Asja se je odpovedala jutranjemu Starbucksu, saj marele in kovčka ni želela zamenjati za lonček kave. Tako, kot sva prispela, sva se tudi vrnila. Torej z podzemno do Padingotna (ja, prenehali so s stavko) in nato s Heathtrow Express do letališča. Lufthansin let pa se ni izkazal z nemško točnostjo, saj je imel zamudo za celo uro. Najprej opravičilo, da posadke še ni, potem, da je zamuda s točenjem goriva, na koncu pa, da je počila guma, čeprav je letalo stalo veš čas vidno pred nama in se prav nihče ni loteval kake zamenjave gume. No ja, saj se nama ni mudilo in tudi ni bilo nobene slabe volje zaradi tega. Povrhu pa se nas je nato pred vzletno stezo nabralo reci in piši 16 letal, ki smo čakali na dovoljenje za vzlet.

Na Frankfurtskem letališču so naju pričakali sorodniki in veliko veselje ob snidenju, Žal smo se morali tudi kmalu posloviti in tudi Asja je nekaj dni kasneje sama odletela v Ljubljano, kar je tudi brez najmanjšega problema opravila, kljub mojemu malemu strahu. Bil je popolnoma brezpredmeten, saj je Asja našla pravi izhod kljub temu, da je tokrat izjemoma bil le ta na B8 namesto na običajnem B11-B13 – torej le nadstropje višje.

Biti skupaj s hčerko je nekaj največ, deliti z njo tak izlet pa je bilo res super. Tako kompatibilna sva in vsaka stvar je tako zabavna in preprosta. Upam, da bova še veliko takih doživetij doživela.

Tako, to bo to za danes. Spodaj še nekaj zbranih uporabnih naslovov in linkov. Vesel bom vašega komentarja, pa če veste, da komu prav pride tale zapis, mu zaupajte link do sem. Če sem kaj bistvenega pozabil, bom še dodal. Če pa vas še kaj zanima, pa nisem omenil tukaj in če vem, kar na plano z vprašanjem. Če pa bi si radi prebrali še podoben zapis izleta z Anjo pa ga najdete TUKAJ.

V kolikor bi želeli še kdaj kaj prebrati, se lahko zgoraj levo prijavite na obveščanje po mailu, ko se bo zopet pojavil kak nov utrinek navdiha.

Lepo vas pozdravlja FosFos

London 201414m

 

Travelodge

Lloyds Court Business Centre, 1 Goodman’s Yard
London E1 8AT
United Kingdom
travelodge.co.uk
+44 871 984 6388

Tower of London

London EC3N 4AB
United Kingdom
hrp.org.uk
+44 844 482 7777

Madame Tussauds London

Marylebone Rd
London NW1 5LR
United Kingdom
madametussauds.com
+44 871 894 3000

SEA LIFE London Aquarium

County Hall
Westminster Bridge Rd
London SE1 7PB, United Kingdom
visitsealife.com
+44 871 663 1678

London Eye

Riverside Bldg, County Hall
Westminster Bridge Rd
London SE1 7PB, United Kingdom
londoneye.com
+44 871 781 3000

The London Dungeon

Riverside Building, County Hall
Westminster Bridge Rd
City of London, Greater London SE1 7PB, United Kingdom
thedungeons.com
+44 871 423 2240

10 Downing Street

10 Downing St
London SW1A 2AA
United Kingdom
number10.gov.uk
+44 20 7925 0918

Buckingham Palace

London SW1A 1AA
United Kingdom
royal.gov.uk
+44 20 7930 4832

Kensington Palace

Kensington Gardens
London W8 4PX
United Kingdom
hrp.org.uk
+44 844 482 7777

Wimbledon Lawn Tennis Museum

Church Rd
Wimbledon
London, United Kingdom
wimbledon.com
+44 20 8946 6131

Science Museum

Exhibition Rd
London SW7 2DD
United Kingdom
sciencemuseum.org.uk
+44 870 870 4868

Tate Modern

Bankside
London SE1 9TG
United Kingdom
tate.org.uk
+44 20 7887 8888

Natural History Museum

Cromwell Rd
London SW7 5BD
United Kingdom
nhm.ac.uk
+44 20 7942 5000

London 201415m


Javljam se z zamudo. Zamudo, zaradi tega, ker sem na blogu prej objavil druge, kasnejše poste, ne pa mojega obiska v Indiji. Moral sem najti čas, predvsem s fotografijami je nekaj dela, pa tudi 41 dni je kar veliko, da se človek spomni kaj in kako. Naj še enkrat spomnem. Moja izkušnja Indije ni turistična, temveč službena. Tako sem jo doživljal in imel verjetno tudi prednosti videti, občutiti in delati z indijci. Torej vse tisto, kar na turističnem popotovanju verjetno ne bi doživel, niti ne bi tega iskal.

Po pregledu foto materijala sem pravzaprav malce razočaran. Kaj malo takih slik je nastalo, kjer bi se mi pogled resnično zaustavil. Verjetno je to posledica dveh razlogov:

-Nov fotoaparat Sony SLT A57 – moj prvi DSLR, oz., če smo čisto natančni SLR aparat. Nekaj časa bo potrebnega, da se privadim na vse možnosti, ki jih aparat ponuja. Ne gre obupati, a vse ne deluje samo, kot pri avtomatikah

-Čas. Kar sem dnevno takole videl na poti sem slikal s telefoni in Ipodom, Kamere vendar ne morem ves čas nositi s seboj. Takrat pa ko sem, moram priznati, da čeprav najraje slikam ljudi, nekako nisem našel tiste prave samzovesti, da bi usmeril objektiv v obraze ljudi ob vsaki dobri priložnosti

Na pot sem se odpravil 15.7.2012 ob 6:40 z letom na liniji Frankfurt – Delhi. Podjetje mi je rezerviralo let z Indijskem nacionalnim prevoznikom Air India. Imel sem tudi alternativo, da bi letel z Emirates preko Dubaja, a bi bila povezava zame slabša, saj bi moral kar nekaj časa v Dubaju cakati, v Bangalore pa bi priletel v zgodnjih jutranjih urah in bi moral skoraj direktno nato v pisarno. Poleg tega je bila tudi cena prevoza nižja, še vedno pa je znašala preko dveh in pol tisočakov evrov.

V enem prejšnjih postov sem že omenil, kako neverejetno dober in udoben je poslovni razred v prekoceanskih letih. A ostajam pri svojem mnenju, da cena leta v primerjavi z ekonomskim razredom ni premosorazmerna. Skoraj štirikrat višja cena se mi tako le ne zdi upravičena.

Torej takoj po vstopu v letalo Boing 777 sem pokazal moj boarding ticket in nemudoma me je prevzel steward in me spremil do mojega sedeža. Letalo ima kakih 20 sedežev poslovnega razreda ali t.i. Executive razreda. Obstaja še višji razred – First Class. Teh sedežev je kakih 8 in so pravi mali separeji – se spomnite filma Seks v mestu 2? No, to je to.

Kaj torej nudi tak razred? Bistvo je prostor, ki vam je voljo. Na mestu sedeža poslovnega razreda bi bilo moč postaviti 3 sedeže ekonomskega razreda. Večja širina, predvsem pa prostor za noge, saj se sedež s pritiskom na gumb spremeni v pravo pravcato posteljo. Dobiš “štumfke”, čevlji gredo v svoj prostorček, dobiš toaletno torbico s prav vsemi potrebščinami ne za en let, pač pa za nekaj dni. Dobiš pred seboj 15 inčni ekran z multimedijo in dobiš hrano in pijačo. In to veliko in odlično. Definitvno najboljše jedi, ki sem jedel na kateremkoli prevoznem sredstvu v mojem življenju. Zelo vesel sem bil tudi USB vtičnice, tako je lahko Ipad ostal vseskozi v polnem stanju. Pri prtljagi lahko s seboj prineses 2 kosa (skupaj 45 kg), na notranjem letu neomejno.

Čas leta – 11 ur in pol, efektivno pa 8 ur, saj je časovne razlike 3 ure in pol (IST = Indian Standart Time) v poletnem času.

Prvič v Indijo. Kot otrok se spominjam filma Ghandi, ki sem si ga ogledal z najboljšim prijateljem Ičotom in njegovimi starši pred kakimi 30 leti v kinu Komuna. Amadeus in Ghandi. Najboljša filma iz tistega časa, ki sta mi ostal v spominu. Mnogo let je minilo od takrat, a podoba dežele mi je ostala za vedno v spominu. In sedaj sem stopil na to isto zemljo. Verjetno nekomu smešno, a nekako surealistično iz mojega vidika in občutka. Nič kaj utrujen in v velikem pričakovanju pred neznanim, sem se podal iz letala in prvič vdihnil zrak na drugi strani planeta. Saj ne vem, kaj sem pričakoval, a ko sem prav tako prvič stopil na afriška tla, ne bom nikoli pozabil vročine, ki me je oblila in sladkobnega vonja.

No, tukaj ni bilo ničesar takega. Vse poznano, barvni spekter poznan. A nekaj je bilo drugačno. Ljudje. Kar naenkrat sem postal manjšina s svojo svetlo poltjo in svojo rastjo. Indijci so mnogo bolj drobni. Naj povem kar tu, da sem pri mojem izstopu tudi zadnjič za naslednjih nekaj tednov videl belopolte ljudi. Na to sem postal pozoren šele po nekaj tednih, ko sem zagledal nekaj belcev. In postalo mi je tako čudno. Bi jih moral posebej pozdraviti? Imamo kaj več skupnega, kot pač barvo kože? Ne. Popolnoma nič. Prav tako so mi morda tuji, saj morda prihajajo iz kake Nove Zelandije ali Južne Afrike. Tako so mi moji indijci bližje, saj z njimi dnevno sodelujem zadnji 2 leti, pa še enkrat tukaj povem, da je Ranjan – indijec, moj najboljši prijatelj od kar sem se preselil sem v Nemčijo.

Po izstopu iz letala sem najprej zagledal množico letaliških delavcev in kakih 50 invalidskih vozičkov, namenjeni ostarelim in bolnim. Razdalje na letališču so velike in brez tega bi imeli starejši veliko težav. Ostareli imajo spoštovano in častno vlogo v družbi. In kot sem že enkrat omenil, je odnos do njih v primerjavi z videnim v našem svetu popolnoma drugačen. Babice in dedki imajo poglavitno vlogo pri življenju in vzgoji otrok, saj družine tukaj večinoma živijo skupaj, torej po tri generacije so sigurno skupaj. Tako prevzemajo glavno vlogo pri vzgoji vnukov, saj starši otrok delajo, stari starši pa poskrbijo za dom in mlajše predstavnike. Skrbijo tudi za prenos družinskega zaklada. To niso samo materialna sredstva, pač pa izročilo družine. Zgodbe prednikov, družinske povezave, verski obredi, deljenje življenskih nazorov in iskušenj, dajanje nasvetov pri velikih odločitvah kot so poroka, rojstvo, izobrazba, nova zaposlitev, vse to je njihova naloga. In relacija otrok do svojih staršev je drugačna, kot jo poznamo mi. Pri nas je standard, da generacije ne morejo živeti skupaj, saj imajo bolj individualen in s tem drugačen način življenja. Smo individualci v družbi individualcev. Indijci pa so del njihovih družin. Nerazdružljivih in z jasno vlogo. Po tem se po mojem mnenju najbolj razlikujemo. V tem primeru se globalizem ni zgodil.

Letališče Delhi International je veliko letališče. Hodniki so dolgi tudi po kilometer in v tem primeru boste našli označbe, koliko časa boste potrebovali, da premagate hodnik. V pomoč so vam tudi tekoči trakovi. Hitro po kovček in glej glej, kovček me je že čakal. Še nikoli nisem tega doživel, pač pa vedno buljil v odprtino, iz kjer prihaja prtljaga z nekim prikritim strahom, da kovček ni odletel na drug konec sveta, kot sem sedaj tukaj sam.

Glede na to, da sem moral pot nadaljevati v Bangalore, je ta pot notranji promet (Domestic flight). In tako je potrebno opraviti imigracijo. Podroben pregled dokumentov in še posebaj vize. Naj povem tukaj, da sem potreboval za pridobitev poslovne vize več kot 14 dni. Zaprosil sem za njo v Franfkurtskem uradu IGCS (Indo-German Consultancy Services). To je podjetje, ki ga je ustanovila Indijska ambasada in je izključni izvršitelj postopkov pridobitve vise. Za nemške državljane traja postopek kake 2 dni. Pri slovencih pa pošljejo vlogo v Slovenijo in nato od tam čakajo izdajo. Tako, da če imate tak primer in če nujno potrebujete, je bolje hitro iti v Ljubljano in tam urediti. Cena je cca. 200 EUR in pazite na vašo fotografijo. Mora biti namreč izdelana po indijskih navodilih, ki so drugačna od nam znanih za uradne fotografije za dokumente. Možno se je slikati kar na IGCS, kjer je postavljen foto stroj s pravilnimi parametri ali pa pri priporočenem fotografu, ki pozna pravila. Berem na FB, da so v Ljubljani od kolega zahtevali dohodninske odločbe za zadnje 3 leta. No, jaz se nisem srečal s takimi zahtevami.

Po opravljenem postopku in izrečeni dobrodošlici „Namaste“ sem se odpravil na šalter Air Indie in hitro dobil nadaljnja navodila. Pravega business lounga Air India tukaj nima, tako da sem se malce sprehajal naokoli in opazoval ljudi.

Let v Bangalore je minil brez kakšnih omembe vrednih dogodkov in tja sem prišel pozno ponoči, torej okoli 1 ure zjutraj. Moral sem še zamenjati nekaj eurov v rupije, da bom lahko plačal taksi. No, to je že težava ob tej uri. In nujno je imeti rupije, saj boste z evri le težko kaj plačali (izjemoma se mi je to posrečilo zadnji dan, ko sem mojemu šoferju plačal vožnjo in dal kar dober dodatni znesek, ki mu bo v pomoč, da odplača svoj avto, s katerim prehranjuje sebe in svojo družino, ki je tako kot moja drugje, torej v Chennaiu, v pokrajini Tamil Nadu; razlog –  ata želi, da se sin izobražuje v šoli v tamilščini). Našel sem menjalnico in seveda dobil izredno slab menjalni tečaj, kakih 15 % pod normalnim tržnim. A ker ni nobene druge možnosti je 50 evrov odšlo na tak način. V naslednjih tednih sem se spoprijatelil s šefom poslovalnice Western Union in tam redno menjal nato eure v rupije. Vedno sem prejel odličen menjalni tečaj. Zanimivo mi je bilo, da sem celoten čas mojega bivanja opazoval padanje vrednosti evra napram rupiji.

Ob prihodu na taksi postajališče sem se počutil kot žuželka, ki je zašla v pajkovo mrežo. A le da ni bilo enega pajka, pač pa nekaj sto, ki so se pognali na svojo žrtev. Imel sem navodila že prej, da naj se izključno poslužujem dveh taksi podjetji za prevoze na/iz letališča. To sta vozila podjetji Meru ali KSTDC. Varno in po uradnem ceniku. Prevoz do mojega prebivališča cca. 12 EUR.

Nastanjen sem bil v tako imenovanih “serviced appartments” v predelu Indiranagar. Gre za bogatejši predel na vzhodu mesta in bi morda bil po Ljubljanski normativih podoben Rožni dolini. Gre za naselje dvo do tro nadstropnih hiš, ki so ozko skupaj (če je vrt, je na hrbtni strani) in tvorijo verigo v ulici. Tukaj naj bi živeli lokalni politiki, filmske in športne zvezde in podobno. A verjemite mi, da tega ob prvem stiku nisem verjel. Šele kasneje je mi je postalo jasno, kaj se smatra tukaj za luksuz. Tekoča voda, greznica, asfaltirana cesta. To je v bistvu to, kar bistveno ločuje bogato od revnega. Seveda je nekaj hiš tudi takih, ki bi v slovenskem merilu veljali za vile.

Stanovanje je bilo izredno lepo, veliko in izredno čisto. In najpomembneje, z evropskim straniščem:). WLAN, SAT TV, klima, vsakodnevno čiščenje, menjava posteljnine in vseh brisač, postrežba zajtrka v stanovanju, urejen prevoz od/do stanovanja, dnevno časopisje in dnevna zaloga flaširane pitne vode. Torej popoln servis v stanovanjih, ki jih oddajajo izključno Oraclovim sodelavcem.

Prejel sem tudi osebnega šoferja – Gajendra, s katerim sva se spoprijatelila. Zanimiv možakar s preprostim načinom razmišljanja, ki me je vsako jutro updatal z informacijami iz indijske politične scene. Občasno sem dobil ob petkih drugega šoferja, saj je Gajendra odhajal v Chennai preko vikendov k svoji družini. Gajendra se veliko hudoval nad podkupljivosto politikov in strastno razlagal zgodovinske razloge za napake in nesorazmerja v indijski družbi.

Prva pisarna se je nahajal v predelu CV Rama Nagar, ob normalnih dnevih kakih 15 minut vožnje. A teh normalnih dnevov je bilo le nekaj. Če lahko rečem eno stvar, ki ponazarja Indijsko življenje je to promet. Po naših merilih gre za popolni kaos. Ampak verjemite mi, da govorim res o popolnem kaosu. Najlažje si bi boste predstavljali ptičjo perspektivo s pogledom na križišče z recimo 4 dovodnimi cestami. In sedaj si predstavljajte naslednje enakovredne udeležence v prometu:

  • Osebni avtomobili
  • Taksiji
  • Avto rikše (trokolesna vozila – nekakšni skuterji s streho na plinski pogon)
  • Kolesarji
  • Motoristi
  • Pešci
  • Prodajalci z velikimi ročno gnanimi vozički
  • Bosonogi otroci
  • Psi
  • Krave

In sedaj si predstavljajte, da se v križišče poženejo vsi naenkrat. In to po celotni širini cest, nekateri uporabijo desno, nekateri pa levo stran, pač tam, kjer je prostor. In potem rinejo in rinejo in trobijo in se dogovarjajo. Ne-ver-jet-no. Na moji poti sem se srečal z enim tovrstnim križiščem. Moram poudariti, da tako ni vsepovsod. A na večini, kjer je večji obseg vozil, ter ni semaforjev. A začuda poteka vse brez večjega, vsaj vidnega stresa. Sam sem večkrat “bremzal” in skoraj naredil luknjo zadaj ali pa se pogreznil v sedežu ob kakem “norem” manevru Gajendre. A vedno se je nekako vse izšlo. In kljub temu, da so vsi udeleženci le nekaj centimetrov oddaljeni en od drugega nisem videl niti ene prometne nesreče. No udarec s „špegli“ dveh nasproti vozečih vozil ni vreden omembe, saj nihče za to niti trzne ne.

Aja, no dobro. Enkrat sem videl, kako je prišlo do pretepa med enim taksistom in motoristom. A mislim, da zaradi tega, ker je motorist zelo nevarno zapeljal pred taksista in bi skoraj s tem povzročil slabo vest taksista. Ta se je tako ustrašil, da ko je videl, da je vse ok z motoristom, da ga je nagradil z udarcem na gobec.

Druga pisarna je oddaljena kakih dobrih 10 km v t.i. Global Axis nasproti bolnice znanega Sai Babe. Najprej sem mislil, da gre za palačo, a mi je Gajendra seveda vse pojasnil. Za teh 10 km sva porabila uro in pol. Običajen kaos, a če vzameš vse v zakup, pač gre.

Bangalore ima neuradno cca. 12 MIO prebivalcev. Od tega jih vsaj četrtina dela v IT industriji. IT podjetja so nastanjena v velikih tehnoloških parkih, najbolj znana in velika so Global Axis, Electronic City in CV Rama Nagar. Tu je moč najti prav vsa svetovna tehnološka podjetja, torej velikane, ki so outsourcali svoj razvoj in produkcijo v deželo z nizkimi stroški dela in z nenehnim dotokom novih strokovnjakov. Indijske tehnološke in medicinske šole veljajo za ene najboljših na svetu. Večina prebivalstva je mladega in možnost razvoja je tukaj enormna. V tehnološka podjetja vsak ponedeljek pripeljejo avtobusi nove potenciale, na nekaterih velikih podjetjih se vsak ponedeljek pripelje tudi po 400 zainteresiranih. Po tromesečnem preizkusu in delu jih dejansko zaposlitev dobi le 10-20. Zaslužek je dober, predvsem pa varen. Z zaposlitvijo v velikem IT velikanu dobi družina veliko spoštovanje in takojšnjo finančno boniteto. V vseh kampusih so prisotne seveda tudi banke in vsak torek pridejo predstavniki bank v podjetja in so na voljo zaposlenim za ponudbo finančnih storitev. Za vsako podjetje je glede na renome in plačilno sposobnost določena tudi obrestna mera po kateri kreditirajo zaposlene.

Morda še nekaj podatkov. Bangalore leži centralno v južnem delu Indije na kar 920 m nadmorske višine. To in oddaljenost od morja zagotavlja izredno dobro klimo. Jutranje temperature okoli 22-24 stopinj, dnevno 27-30 In zvečer spet okoli 25 stopinj. Vreme je konstantno in v monsunskem času precej deževno. Avgusta in septembra bi moralo biti največ padavin, a sem sam doživel le morda kake pol ure dežja na dan, tako, da je vegatacija izredno zelena. Tako je drugo ime za Bangalore (oz. Bengaluru, kot se imenuje sedaj) Garden City.

Današnji oris mesta je nastal okoli leta 1500 z ustanoviteljem Kempe Gowda. Minilo je veliko bitk in zamenjalo se je veliko voditeljev mesta, dokler ni mesto okoli 18. stoletja padlo pod angleško upravo. Glavno mesto pokrajine Karnataka je obenem največje mesto poleg Mysore. Je tudi tretje največje mesto v Indiji. Uradni jezik je Kannada in angleščina.

Največ je hindujcev, nato muslimanov, ter kristjanov. V glavnem živijo v slogi in miru, seveda pa je nekaj provokatorjev, ki želijo povzročiti nemire. Tak primer sem srečal takoj ob mojem prihodu, ko so študenti iz severovzhoda prejemali SMS sporočila z grožnjami. Le to je povzročilo, da je kakih 10.000 ljudi zapustilo Bangalore za čez vikend. Policija in vlada sta po televiziji in po vseh medijih zagotavljala varnost in nenasedanje provokatorjem. Kljub temu sem odhod občutil, saj so vse kitajske restavracije bile po večini zaprte.

V mestu so tako, kot povsod po svetu zrasli tudi nakupovalni centri z vsemi tudi nam poznanimi globalnimi znamkami. Med njimi sem naletel tudi na Spar:) Cene so primerljive, možno pa je najti tudi kak dober deal. Tako sem kupil Samsonitovo potovalno torbo za cca. 30% ceneje, kot je bila najugodnejša ponudba v Evropi. Pri oblačilih je potrebno paziti na velikost. Evropski XL je indijski XXL. Indijci so majhni in drobni, zato so konfekcijske številke prirejene na njihovo postavo. Prav gotovo so me najbolj navdušili ženski Sariji (Sari). To so ženska nacionalna oblačila, in moram priznati, da še nisem videl lepše oblečenih žensk. Prav vsaka ženska v sariju postane prava lepotica. Nekateri Sariji so spleteni iz zlatih niti, ter okrašeni s kamni. Tako lepo bi bilo videti moji hčeri in soprogo enkrat v Sariju. A kaj, ko tega ni možno nositi v Evropi. To bi bil nakup v prazno. Lokalna obrt je tudi svila, v Mysore sem obiskal tovarno, v kateri naj bi bil tudi Gandhi. Spominke kupujte v državnih trgovinah imenovani Cauvery Emporium. So pod vladnim nadzorom in izdelki so kontroliranega porekla. Tako boste le tu našli pravo sandalovino (dragocen eksotični les, ki ga je možno pridelovati in sekati le pod kontrolo vladnih oblasti in je edini les, kjer se mu cena določa za kg) in ne kose lesa navlažene s sandalovininem oljem.

Najbolj prestižen nakupovalni center je UB City na Mallya Rd. Je v lasti Vijay Mallye, lastnika znamke Kingfisher, nam morda najbolj znan kot lastnik ekipe F1 Force India. Ulica je dobila ime po njegovem očetu Vittal Mallyi.

Center je skoraj perverzen. Najboljše od najboljšega, kar svet v okviru luksuznih znamk ponuja. Pred centrum sem srečal tudi Lamborghinija, pa čeprav je v celotnem Bangaloreju morda le nekaj 100 metrov cest primernih za vožnjo s takim vozilom.

Poleg nakupovalnega centra se nahaja poslovna stolpnica Mallyevega podjetja United Breweries Group. Človek je obogatel z vinom in pivom – primarno.

V Indiji je veliko ljudi. 1,2 miljarde. In med njimi najdemo tudi nekaj bogatašev in to takih ki se uvrščajo med najbogatejših 20 na svetu. 8,200 ultra super bogatašev (UHNW) s skupnim premoženjem $945 miljard; 115 milijarderjev.

To so večinski lastniki podjetij kot so Mittal, Relliance, Kingfisher, Tata, ICICI, Indian Oil, Bharti, Infosys, Wipro, Bharat, itd.Na cesti boste v glavnem videli mala vozila. Več kot polovico tvorijo avtobomobili podjetja Tata, nato sledijo Maruti, Mahindra, Hyundai ter Suzuki. Nekaj je tudi luksuznih vozil, a so povečini v lasti podjetij in hotelov.

Pri motorjih boste največ srečali uporabne in vzdržljive Hero Honde, neverjetne zgodovinske Royal Enfield, neopazni Bajaj, izredno zanimive TVM Apache, nekaj Yamah in prestižne KTM. Zadnjih ni veliko, a tam kjer se pojavijo, se zbere prava množica.

Ena glavnih hobijev vsakega indijca je šport. Bolj natančno je to kriket. Kriket ni le šport, je religija. Je podoživljanje borb in dokazovanje nacionalnih sposobnosti. Zato tudi ni čudno, da so igralci kriketa plačani tudi bolje od evropskih nogometašec ali košarkarjev NBA lige. Kriket igrajo povsod, največ v šolah in policijskih ali vojaških športnih parkih. Igra je zapletena, a so mi prijatelji v grobem razložili pravila. Tako sem počasi pričel razumevati, kar sem skoraj vsak večer videl na televizji. In ni ga večjega spektakla kot je tekma med Indijo in Pakistanom. Med mojim bivanjem je igralec VVS Laxman prenehal z igranjem za reprezentanco, naslednjih 48 ur ni bilo mogoče zaslediti prav nobene druge omembe vredne novice. In 5 dnevna testna tekma med Indijo in Novo Zelandijo je potekala na Bangalorskem štadionu (M. Chinnaswamy Stadium), ki sprejme preko 50.000 gledalcev.

Tudi evropski nogomet se veliko spremlja. Za svojo ekipo so precej jasni – indijci so rojeni za športe, ki so bolj pri tleh in kjer je potrebno biti bolj sključen, pravijo da zaradi krhkih medeničnih kosti in nogomet ni med temi športi?! Zanimivo mi je bilo, da so nekateri indijci prepoznali mojo deželo po tem, da smo na svetovnem prvenstu v nogometu nesrečno izgubili napredovanje po tekmi z ZDA v Južno Afriki.

Prav posebno področje, vsaj za mene predstavljajo kulinarični utrinki. V kolikor vam indijska hrana ne bo ležala, vam preostane kitajska (na indijski način), italjanska (na indijski način) in verige hitre hrane kot so McDonalds, Subway, Pizza Hut (vse seveda na indijski način).

Sam sem velik ljubitelj okušanja novosti in različnosti. Govedine in svinjine po večini ne boste našli. Tako je v glavnem razširjeno piščanjče meso, pa tudi tukaj bi morda navedel, da je nekako polovica indijcev vegetarjancev. Morda celo več. Ribe in raki (prawns) so prav tako zelo priljubljeni. Mešanice začimb in vkuhana zelenjava, meso ali ribe tvorijo nam znani Curry. Torej Curry ni začimba, pač pa način priprave jedi. Že majhni otroci so soočeni z za nas visoko koncentracijo papriciranosti (Spicy). Predlagam neizkušenim , da so zelo pozorni pri naročilu hrane. V večini je to možno z oznako Chillya poleg jedi, v nekateri primerih pa ta oznaka pomeni tudi priporočilo kuharja. Tako svetujem pogovor z natakarjem ali vašimi gostitelji. Tudi sam imam rad papricirano hrano, a do neke za mene ustrezne meje. Ta meja je v Indiji mnogo mnogo višja, kot v našem svetu. In tako sem se po zaslugi svojih prijateljev podal na pravo kulinarično popotovanje mnogih različnih okusov, jedi, načinov priprave in načinov uživanja obrokov. Prijatelji so bili namreč iz vseh koncev Indije (južno in severno indijska, kašmirska, panjabska kuhinja) in prav vsak mi je lahko predlagal kako od jedi iz njegovih krajev. In tako sem pripravil svoj želodec do stopnje, ko sem se enakomerno kosal z Indijci in ni bilo več potrebno posebno opozorilo kuharju za “europian spicy”. Ob vseh obrokih vam bodo postregli z vodo. Velikokrat z neflaširano. Ne morem dovolj poudariti, da se izogibajte taki vodi in vedno uživajte flaširano, pa čeprav se nahajte v restavraciji višjega cenovnega razreda. Prav tako sem za umivanje zob uporabljal izključno flaširano vodo.

No tudi meni se je zgodila težava s prebavo in nam znani linex ne deluje. Torej potrebno je vzeti lokalno zdravilo in le to je pomagalo že nekaj urah. Zdravila so izjemno poceni. Morda kak evro za tablico tablet. Kupujte v večjih lekarnah, ki so v prav vsakem nakupovalnem centru.

Morda še dober naslov za odlično hrano. Barbaque Nation in Mainland China v Indiranagar, ter na Brigade Rd. Café Masala. V Barbaque Nation in Café Masala vas bo izjemna večerja stala morda največ 15 EUR, v Mainland China kakih 25 EUR.

Zahodna hitra prehrana stane kakih 5 EUR za obrok, če pa se pridružite kakim lokalnim poznavalcem, pa boste izjemno dobro jedli z domačini že za 1 evro. Znebiti se boste morali predsodkov in se prepustiti. Za to boste nagrajeni z neizmerno hvaležnostjo domačinov in z orignalnimi okusi, ki jih ne boste našli nikjer drugje. Kuharji so izključno moški.

Lokalno pivo Kingfisher je za moj okus odlično, še boljše pa Namaste.

Omeniti moram še električne adapterje. Torej pretvornika napetosti ni potrebno kupovati, deluje z našo napetostjo. Potrebno pa je kupiti nastavke za vtičnice, vendar pri tem pazite, da ne kupite angleških. Ti so prav tako na tri konektorje, a so le ti debelejši od indijskih in ne ustrezajo. Poskusil sem tudi kar naš vtič vtakniti v vtičnico in glej glej, včasih deluje. Ne vem sicer, koliko je to varno, saj naj bi ta tretji konektor bil “zemlja”, a se pri meni ni nič zgodilo. Navaditi se je potrebno tudi na izpade električne energije. To je ena največjih področij, ki jih poskuša urediti vlada. Pomanjkanje elektrike je kar težava, sploh za tiste, ki nimajo generatorjev. Izpad pa ni nikoli trajal več kot kaki 2 uri.

Onesnaženost je za moje pojme neizmerna in malce se tudi čudim, da ni več izbruhov nevarnih bolezni. Pred odhodom sem se tudi cepil s kar petimi cepivi. Indijci nimajo privzgojenega občutka za snago. Ne čutijo prav nobene krivde, ko odpadke mečejo na tla, se pa zelo hudujejo, ko nastane pred njihovo hišo smrdeča gora smeti, ko se komunalci odločijo stavkati. Kant za smeti ne poznajo, tako, da so povečini smeti v vrečkah, ki pa jih nato psi in krave razvlečejo na vse strani. Ni okusno in tudi precej smrdi. A človek se navadi na prav vse. S seboj sem vseskozi nosil razkužila in si umival roke kadarkoli sem imel priložnost. V času mojega bivanja je razsajala predvsem mrzlica Dengue (Dengue fever), ki je izredno nevarna in več ljudi je vsak teden umrlo.

Srečal sem se tudi z glasbo. Pravzaprav že na letu, kjer sem imel priložnost poslušati nekaj zanimive izbrane glasbe. V firmi pa sem imel nato možnost spoznavanja iz prve roke, saj je sodelavka navdušena plesalka in je sodelovala pri snemanju videov z Bollywood glasbo.

Morda za primer hiti poletje/jesen 2012 – pa res probajte poslušat, je kar cool:

Go Go Govinda

Umrao Jaan – Damadamm

Sadi Gali – Tanu

Daru Desi – Cocktail

Med mojim bivanjem so Hindujci praznovali Ganesha Chathurthi, eden večjih praznikov, kjer se praznuje rojstvo Lorda Ganesha, sina Shive in Parvati. Praznovanje traja med 3 do 5 dni. Tako vsaka hiša kupi kipec Ganeshe, boga, ki se je rodil v slonovi podobi. Postavijo ga v osrednji prostor in izvajajo darovanja – Puja. Tako je bilo tudi pri mojih gostiteljev in uslužbenci hiše so bili izredno veseli, ko sem se odzval njihovem povabilu in prisostvoval Puji. Počutil sem se res počaščenega, da so mi izkazali to čast.

Z raznimi božanstvi sem sem srečal tudi na izletih, saj gre v večini za verski turizem. Tako sem obiskal Mysore z res veličastno palačo, Channapatna, Chamundi Hill s Chamundeshwari templjem, Brindavan Gardens, Daria Daulat, Gumbaz, Fort, Sriranganatha Swamy Temple

Priporočam, da se lotite vseh teh izletov z državnim turističnim podjetjem KSTDC, ki je eno redkih, ki lahko ponudi prevoze v avtobusih dobrega ranga, ter nudi dobro vodenje. Na poti sem se hitro spoprijatelil s tremi mladimi sodelavci velikana Infosys (kjer je bil na obisku v njihovem tehnološkem centru tudi naš bivši premier Borut Pahor, in tudi sam sem bil v pogovorih za zaposlitev s tem podjetjem), mladim mehičanom, ki dela za HP in ameriškim brazilcem, ki se ukvarja s športno medicino.

V templje je potrebno iti bos in glede na prej opisano stopnjo higiene je to vedno nek rizični faktor. A razkužila po obisku in vera v dobro sta me kljub pomislekom nato vodila po prav vseh ogledih. Znotraj templjev in palač ni dovoljeno fotografiranje. Tako boste morali aparat pustiti pri za to namenjenih shrambah. Vse ok, nič ni zmanjkalo. Prodajalci spominkov so ok, edini incident se je zgodil v Swamy templju, ko so postali prodajalci kar malce nasilni, še posebej ko je moj mehiški prijatelj podlegel pritisku in kupil nekaj. Ne vem, kaj mi je bilo, a ideološko sem se uprl ideji, da bi moral bežati pred njimi ali se jim ukloniti. In po dolgem pregovarjanju sem jih le pregovoril, da me naj vendar poslušajo, kar jim govorim in naj prenehajo ponavljati eno in isto. Na koncu sem zmagal. Odšli so, jaz pa sem ves izmučen čutil zmagoslavje, da je beseda premagala silo. Sem imel pač trenutek, normalno bi se verjetno raje umaknil.

Po 41 dnevih sem bil vesel povratka. Predvsem, da sem bil bližje družini, ki sem jo nato kmalu tudi videl. Spet sem postal bogatejši za izkušnjo, za nov pogled in hvaležen sem ljudem na drugem koncu planeta za gostoljubje, prijaznost in pozornost, za pozitivno razmišljanje, za prikaz njihovega življenja, zgodovine in tradicije, ter izročil, ki so oblikovala ta del azijskega kontinenta. Globoko v sebi čutim udobje in naklonjenost tej deželi. Nekako so mi blizu, pa čeprav smo si tako različni.

In draga Indija, se vidimo:)

Hvala

PS: V kolikor vam je bil zapis všeč in bi želeli še kdaj kaj prebrati, vas vabim, da zgoraj levo pod “APPLY FOR NEWS ON THIS BLOG” vpišete svoj email naslov. Tako boste o novi objavi samodejno obveščeni. Hvala in lep pozdrav


Moji hčeri sem želel ob Božiču dati eno posebno izvirno darilo, s katerim bi ji razširil obzorja, izkušnje, torej da bi bilo tudi vzgojno. Tako sva se s soprogo odločila, da jo odpeljem na potep po Londonu, kar sva tudi izvedla pred nekaj dnevi.

V tistem času sem iskal kakšen nasvet za prenočišče oz. kaj pogledati poleg svetovno znanih turističnih atrakcij, pa nekako nisem našel kaj uporabnega. Zato sem se odločil, da napišem nekaj besed o najinem izletu in bo morda informacija komu uporabna.

Torej letalsko vozovnico zase in za hčerko sem rezerviral lani novembra preko spletnega ponudnika EasyJet. Z njimi sem pred leti že letel službeno v London in bil naravnost navdušen nad enostavnostjo in udobnostjo leta. Cena za povratni let za oba in dodaten kos prtljage je znašala 156,18 EUR. Planirala sva odhod 21.4.2010 s povratkom 25.4.2010. Spanje sem nama uredil v hotelski verigi Travelodge, bolj natančno v hotelu Travelodge Fulham na North End Rd.. Hotel stoji le par minut stran od Chelsea-vega stadiona in v neposredni bližini postaje podzemne železnice Fulham Broadway. Tako sva imel idealno izhodišče za najine dnevne potepe. Hoteli verige Travelodge so enostavni, bolj namenjeni poslovnežem in tistim, ki potrebujejo le čisto in udobno sobo, ne pogrešajo pa zajtrkovalnic, savn, bazenov, itd. Cena namestitve, torej samo spanje je bila 314,30 GBP. Verjamem, da bi kdo našel kaj cenejšega, vendar meni v času ko sem iskal možnosti ni uspelo in  nisem ničesar boljšega našel, poleg tega pa sem že imel pozitivno izkušnjo z drugim hotelom te verige.

Kak mesec dni pred odhodom, torej nekje konec marca izvemo, da je let odpovedan zaradi popravila vzletno pristajalne steze na Brniku, katera naj bi bila končana 21.4.2010. Moram priznati, da sem bil jezen. Jezen zato, ker mi ni jasno kako tak velik poseg ni planiran vsaj pol leta v naprej in da tako ne bi letalski prevozniki ponujali letalskih kart za ta termin. Tako sem bil prisiljen najin izlet prestaviti in upal sem si ga prestaviti za samo 1 dan, torej odhod 22.4.2010.  Seveda se mi je pojavilo vprašanje, kaj če ne bodo končali z deli, a recimo da sem slepo verjel izvajalcem. EasyJet svoje lete ni preusmeril v Maribor ali Trst, pač pa jih je enostavno odpovedal. Da sem prestavil rezervacijo sobe sem moral dodatno plačati še 8 GBP.

Natanko teden dni pred najinim odhodom pa težav še ni bilo konec. Da točno tako. 21.3.2010 je na Islandiji izbruhnil vulkan  Eyjafallajokull. Novico o izbruhu sem vzel kot pač eno od novic, torej nisem niti razmišljal oz. povezoval le tega z najinim izletom. A teden dni pred odhodom je izbruh puhnil vulkanski pepel v ozračje, kar je imelo za posledico popolno ustavitev letenja nad Evropo.

Tako sva še cel zadnji teden spremljala dogajanje in upala na najboljše in glej, uredilo se je. Brniško letališko stezo so popravili, vulkanski oblak se je umaknil, tako let ni bil odpovedan in midva sva se čisto zares odpravila na najin potep.

Iz Ljubljane sva odletela ob 19:10. Let traja 1 uro in 50 minut, med letom pa je potrebno prestaviti uro nazaj. Torej 1 uro sva prihranila.  Vreme je bilo relativno oblačno med letom zato kaj veliko iz letala nisva videla. No, nad Belgijo se je razbistrilo, tako da sva ravno še videla Oostende, kjer sva zapustila celinsko evropo. Kanal je tudi kaj hitro izginil in zagledala sva kraljevo zemljo. Prvo, kar sem opazil iz zraka je bistveno različna parcelacija parcel, saj niso tako močno nadrobljene kot pri nas. Večina jih je tudi ograjnih.

Na letalu sem kupil pollitrško plastenko vode (1,5 GBP) in vozovnico za avtobusni prevoz iz letališča Stansted do Victoria Station v Londonu. Žal sem lahko znižano povratno vozovnico kupil le zase (17 GBP), medtem ko sem moral otroško vozvnico kupiti na letališču (7 GBP). Prevoznik je bil National Express. Lahko bi šla tudi z vlakom, vožnja je namreč precej hitrejša (cca. 45 minut), toda iz stroškovnega vidika (27 GPB za odraslo povratno), kot iz vidika da še kaj vidim sva  se odločil za bus. Poleg tega bi z vlakom prišla na Liverpool station ki pa je precej dalj od najinega hotela. Po opravljenih formalnostih sva se torej vsedla na bus, hčerka je počasi že kazala znake utrujenosti, sam pa sem užival v vožnji po “napačni” strani ceste:). Vožnja je trajala uro in 15 minut, bila pa je udobna. Ko sva se izkrcala na Victoria Station sva takoj zavila v Underground in najprej kupila karte za podzemno. Hecen sistem. Za četrtek sem moral kupiti vozovnico za eno smer za katero sem dal za oba 6 GBP, za petek, soboto in nedeljo pa sem kupil celodneve vozovnice, ki so naju stale 7,70 GBP na dan:) Seveda sva v ponedeljek zopet potrebovala še enosmerno.

Naj izpostavim še pomembnost “delujoče” prtljage. Nama se je namreč na pot tja pokvaril mehanizem na velikem kovčku, ki sprošča nosilno palico, s katero vlečeš nato kovček na kolesih. Tako sem moral vse pešpoti od/do hotela opraviti sključen za kake pol metra, saj se kovčka drugače ni dalo voziti. Katastrofa. V nekem trenutku sem bil že toliko togoten, da sem kufr odvrgel, mimoidoči pa so se le nasmehnili in mi dali vedeti “zdrži še malo”. Ta mala se je kot normalno smejala, meni pa ni preostalo drugega kot da se soočim z neizbežnim.

No ko sva kupila karte, je lakota bila tako velika, da sva pred nadaljevanjem poti na podzemni železnici nujno potrebovala hiter prigrizek. Malce me je namreč skrbela ura prihoda v hotel, saj je že bilo kar pozno. Tako sva na hitro pojedla v Burger Kingu dva hamburgerja in se nato podala še na zadnji del poti, ki je bil relativno blizu (6 postaj). Od podzemne pa sva nato v kakih 10 minutah našla hotel (ne pozabite na nedelujoči kovček).

Hotel super. Namesto ene sobe receptor ugotovi, da imava rezervirani 2 sobi, vendar sem ga z lahkoto prepričal da potrebujem (in da sem plačal) le eno. Poleg hotela je bila tudi še vedno odprta samopostrežna trgovina, kjer sva lahko nakupila pijačo, sadje in prigrizek. Trgovina pa je odprta do cca. 01:00 ponoči, kar je nasploh praksa v nekaterih samopostrežnih.

Dan 2:

Vstala sva ob cca. 7:00. V trgovino po zajtrk, kotliček za gretje vode je v sobi, prav tako čaj in Nescaffe. Življenje na ulici je bilo skoraj idilično, saj so postavili stojnice s sadjem in zelenjavo, tako da je bilo čutiti nek semenjski občutek. Na podzemno sva se odpravila ob 9:30 saj je cena jutranjih vozovnic precej višja in tudi tako londončani urejajo gužvo na javnih prevoznih sredstvih. Najprej sva kot se seveda spodobi najin dan namenila kraljici. Odpeljala sva se do Hyda Park Cornerja in mimo (pod) Wellington Archa prišla do Buckinghamske palače. Do leta 1997 je veljalo, da ko je na vrhu palače izobešena zastava, naj bi tam bila tudi kraljica. To se je po zapletu ob Dianini smrti, ko je kraljeva družina bila v gradu Balmoral spremenilo. Sicer pa je kraljičina prisotnost bila opazna, saj so očitno imeli pri kraljici nek sprejem. Vozila so se zvrščala eno za drugim proti palači, pa tudi gospe in gospodične z hecnimi naglavnimi okraski so se napotile proti stražarnici. Varnost je seveda na prvem mestu. To dajo dobro vedeti in do zob oboroženih policajev je zelooooo veliko.

Poleg tega je vseskozi v zraku helikopter. Ljudi je bilo kar nekaj. Večina jih je visela na ograji in opazovala direndaj na Buckinghamskem dvorišču, veliko pa se jih je slikalo na spomeniku kraljici Viktoriji – The Victoria Memorial preko ceste.  S tega spomenika je izjemno lep pogled na z britanskimi zastavami opremljen The Mall street, kjer sem v nekem trenutku videl izključno tipične angleške taksije.

Pot sva nadaljevala nato do Westminterske kapele in do Westminsterske katedrale (opatije). Ogromen in zelo zanimiv sakralni objekt obiskuje kraljeva družina, polega tega pa se tukaj izvajajo tudi kraljeve svečanosti (kronanje, poroke, itd). Kmalu po tem se za stavbami prikaže in oglasi znameniti Big Ben. Morda res ni največja stavba, je pa vsekakor tako prvinski in naravnost angleški. Poleg Big Bena se razprostira naravnost ogromno poslopje angleškega parlamenta v katerem domuje tako spodnji kot tudi zgornji dom. Stavba je močno zastražena, poleg tega so na tleh pritrjene ovire, ki preprečujejo napad z avtom bombo. Vendar policija in varnostniki ne delujejo grozeče ali arogantno. Ravno nasprotno. So izjemno pozorni, večinoma z nasmehom usmerjajo in informirajo množice ljudi, ki z zanimanjem opazujejo njih in v parlament prihajajoče izvoljene poslance. Potrebno je še omeniti, da je v Veliki britaniji trenutno predvolilna tekma in da se na političnem področju močno dogaja. To se opazi skoraj na vsakem koraku, ko prostovoljci delijo informativne materiale, balone, nekateri tudi “parlamentirajo” na cesti.

Pot sva nato nadaljevala mimo Big Bena čez Westminster Bridge iz kjer se parlament vidi v vsem svojem razkošju ob Temzi. Je standarden položaj za večino fotk parlamenta in Big Bena, tako da je na trenutek kar “gužva. No “gužva” je relativen pojem za Ljubljančana, saj je gostota ljudi v povprečju nekajkrat višja kot smo je navajeni, vendar prebivalec kakega drugega mesta ne bi tega poimenoval tako. Do ekstrema pride na recimo na nakupovalni ulici Oxford Street kar pa bom opisal kasneje. Torej ostali smo na mostu, kjer sva srečala pravega pravcatega škota s kiltom in obveznimi dudami. Neverjetno, vendar me že od otroških dni zvok dud pritegne. Super.

Čez most pa levo prideva do akvarija Sea Life, katerega sva se namenila obiskati. Na blagajni ni bilo pretirane gužve, tako da sva se s prodajalko vstopnic dogovorila za nakup kart še za Madame Tousod in London Eye. Nakup takega trojčka nama je prinesel okoli 20% popusta, kar se kar pozna, glede na to da sva dala za vse skupaj okrog 110 GBP.

V akvariju sva se zadržala kake 3 ure. Za mene je bilo prvič, da sem bil v takem okolju, tako da sem bil navdušen nad videnim. Gužve ni bilo, svet pod vodo pa je bil prikazan res lepo. Glasba, različne oblike akvarijev in res velika količina raznih podvodnih življenj naj je navdušila. Še najbolj so mi bile všeč meduze, velika hobotnica, električni skati, ki so plavali v odprtem bazenu in bi se jih praktično lahko dotaknil, vrh ogleda pa je predstavljal akvarij v 3 nadstropjih v katerem je plavalo poleg množice drugih rib kakih 5 pravih pravcatih morskih psov. Anja je bila naravnost očarana in kar nekaj časa sva namenila počitku ob steklu, katerega so se dotikali morski psi.

Ob izhodu iz akvarija je McDonalds, kjer sva se najedla in nato nadaljevala ogled na največjem razglednem kolesu na svetu, to je London Eye, visok 135 m. Ker sva vstopnice kupila že prej sva lahko šla v vrsto, ki je vodila mimo blagajne in tako bila v kakih 10 minutah že v gondoli kolesa. Seveda je prej najprej bil opravljen spet pregled prtljage zaradi morebitnega orožja ali eksploziva, vsako od 32-tih 10 ton težkih gondol pa sta dva uslužbenca natančno pregledala z ogledali, da se ne bi za kakim skritim kotičkom skrivala kak nevarna zadeva. V gondolo gre kakih 20 oseb, na sredini je lesena klopca, kjer se lahko vsi lepo vsedejo, kolo pa se res počasi premika. En krog vožnje traja morda 30minut. V sami gondoli so označene strani neba zaradi boljše orientacije če si pomagaš z zemljevidom. Ko si zadosti visoko nad Temzo se pogled razširi zares v daljavo (pravijo da celo 40 km daleč) in London se nariše na dlani. No, ni čisto tako saj je mesto tako veliko, da kljub višini ne pokaže svojih mej, sem pa precej podaljšal svoj pogled s fotoaparatom, ki mi je omogočal 20 x optični zoom in 4x digitalnega, torej skupaj 80x (Canon Powershot IS1).

Po končani vožnji (v gondoli kljub klimi lahko na sončni strani postane precej vroče) sva si privoščila ob vznožju kolesa osvežujoč sladoled. In seveda takoj smešen zaplet. Naročim 2 sladoleda pri potujoči sladoledarki, nakar ona potegne iz skrinje 2 zavojčka (valja) sladoleda. Primem ga v roke in ugotavljal, kako hudiča pa tole odvijem oz. kje tole držim. Pa se sladoledarka in Anja nasmejeta do solz, ko to čudno kapsulo porine v neko napravo in nato z vzvodom iztisne tekoče sladoled v kornet. No, nazadnje ko sem jedel točenega pred kakimi 20 leti pri Maksimarketu, je bil samo vzvod, nič kapsul. No kakorkoli, japonska prodajalka (študentka) ni mogla prehvaliti moj izbor fotoaparata, tako da smo se poslovili z nasmehom na obrazu.

Od tu dalje pa se je pričel 2 urni sprehod po South Banku, to je sprehajališče ob Temzi, ki ga spremljajo razni ulični umetniki (pevci, plesalci, čarovniki, umetniki) in je naravnost odličen za sproščanje. Sem ter tja vržeš kak kovanček in zadovoljstvo je res obojestransko. V nekem podhodu naletiva na z grafiti porisan skejterski poligon, ki so bili odlična tematika za igranje s fotoaparatom.

S South Bankom sva zaključila pri muzeju moderne umetnosti Tate Modern. Zelo priporočam. Vstopnine ni in mi tudi ni jasno zakaj ne, saj je ogled res vreden vsakega funta. No verjetno je to stvar okusa. In obisk Tate je bil res po mojem okusu. Muzej domuje v impozantni stavbi, ki je nekoč bila elektrarna, tako da z svojim ničem in hkrati polnostjo daje vtis nečesa posebnega. Poseben se mi je zdel tudi vhod, saj se moraš naprej spustiti v klet, da lahko nadaljuješ pot na 5 nadstropij, ki tematsko pričarajo različne kose umetnosti. Višje gor sta še restavracija in klubski prostori članov/donatorjev.

Preko milenijskega mostu, ki ga je kraljica podarila londončanom sva prišla na drugo stran Temze. No tudi v kraljevini gradbena dela kdaj niso izvedena kot planirano, tako da je most bil odprt šele maja 2000, namesto planirano ob vstopu v novo tisočletje. Vzpenjala sva se nato po stopnicah in na levi opazovala učence šole, ki so se veselili petka.

Tako sva prišla do St. Pauls Catherdral, ki pa je nisva uspela obiskati, saj so naju noge že precej težko nesle, poleg tega pa sem Anji obljubil, da pojdeva še do Oxford Streeta. In sva šla:) Kakor sem že omenil, je Oxford Street ena navečjih nakupovalnih ulic, kjer je doma tudi konkurenca Harrodsu, to je Selfridges. Tu sem še nekako sodeloval v Nike Shopu, ki se razprostira v treh nadstropjih in kjer s lahko superge daš sestaviš iz materialov in barv sam, pa še kak dodaten napis si lahko naročiš; od tu dalje pa sem bil le še opazovalec in naredil kako fotko sem in tja.

Dan 3:

V soboto sva se najprej odpravila do stadiona enega mojih najljubših nogometnih klubov to je Chelsea. Žal sva prišla prekmalu, tako da ni bilo možnosti za ogled ali nakup kakega nogometnega spomina, naredila pa sva nekaj lepih fotk.

Nato sva se z Underground popeljala do Baker Street, kjer sva takoj po izhodu iz podzemne šla v muzej voščenih lutk Madame Tussauds. Zopet sva zaradi še popreje kupljenih vstopnic lahko šla mimo vrste na vhod št. 4, kjer sva počakala na vstop kakih 10 minut. Potem pa se je začela zabava v 2 nadstropju, kamor te pripelje lift. Prav zabavno je bilo se nastavljati fotoaparatu ob odlično izdelanih lutkah svetovno poznanih osebnosti, ki so smiselno razstavljene po celotni hiši. Ne bom našteval vseh, omenil bom le to da sem bil presenečen nad višino vseh oseb. Nekaterim sem se približal le na par milimetrov in čakal da se premakne (verjetno bi me kap), vendar se nekatere lutke res natanka kopija človeka in nisi prepričan, če morda ni tam postavljen kak igralec. Anja je bila najbolj navdušena na Shrekom, Britney, Beyoncee, Obamo, kraljico,… jaz pa (no seveda fejst puncami) nad Albertom Einsteinom:)

Ogled v muzeju se konča s kratkim sprehodom čez hišo strahov (katere se je možno izogniti) v kateri so pravi igralci. Gre za sprehod po temačnem z žagovino posutimi tlemi, kjer iza vogalov v tebe skačejo mumije ali nekaj podobnega. Na vhodu ti seveda zabičajo, da se pod nobenim pogojem ne smeš dotakniti igralcev, a kaj ko se oni tebe:) No moj otrok je doživel res panični napad, tako da je moja pozornost bila usmerjena samo še v to da Anjo spravim iz nastale godlje. V nekem trenutnku sem začutil kako mi je padel pokrovček fotoaparata na tla, tako da sem z eno roko držal prestrašeno Anjo, z drugo roko sem iskal pokrovček po tleh, medtem pa me je po laseh gladila mumija:) No ko sva uspela priti ven, se  je Anja takoj samo še nasmehnila in rekla “to je bilo pa noro” in vedel sem, da London Dungeona ne bova obiskala:). Ob izhodu sva si še izpolnila najino glavno željo iz najinega načrta – ogled musikla na enem od Londonskih odrov. Kupila sva karte za večerno predstavo oderske produkcije Dirty Dancing v Aldwych Theater.

Po ogledu voska sva se odpravila naprej na ogled dveh muzejev v South Kensigton, ki sta si zelo blizu. To sta Natural History Museum in Science Museum. Oba sta odlična in zelo izobraževalna, poleg tega brezplačna.

V Natural History Museumu sva v impozantni starinski stavbi po obveznem pregledu nahrbtnika najprej naletela na skelet brontozavra, enega največjih primerkov dinotov. V ložah pritljičja so razstavljeni eksponati, za katere ima še največ zaslug Charles Darwin. Meni še najbolj všeč je bilo okamenelo drevo staro 225 miljonov let! Seveda sva se slikala poleg Darwinovega spomenika in si med drugim ogledala oddelke primatov in insektov. Posebej velja omeniti oddelek dinozavrov, ki je res pravi magnet za vse ljubitelje. Okostanjaki so impozantni, med njimi pa se sprehajaš po pod stropom zgrajenem odru. Seveda so se posebej potrudili in izdelali “živ” primerek najnevarnejšega med njimi Tyrannosaurus Rex – ali skrajšano T-rex.

V Science Museum sem se še posebej počutil dobro, saj mi je že od nekdaj všeč znanost.  Že takoj po prihodu sva padla v vesoljski svet in videla full size repliko sonde Eagle, ki je pristala na Luni, pravi pravcati astronavtski skafander in morje naprav, raket in drugih predmetov povezanih z vesoljskimi potovanji. Obiskala sva tudi 4D kino predstavo Force Field in podoživela pristanek na luni, vožnjo u lunarnim vozilo in povratek iz luninega površja. V času najinega obiska je bila tudi posebna razstava na tematiko plastike, njenega razvoja in uporabnosti. Kar nekaj časa sva pustila še na oddelkih energije, letal, avtomobilov, materiali, merjenje časa, matematika, še posebej pa sem bil navdušen na razstavljenimi eksponati računalnikov (res so bili ogromni).

Nato sva si zaželela videti luksuz na lastne oči. Tako sva se odpravila proti Harrodsu. No na luksuz sva naletela že precej prej, saj sva se v nekem trenutku znašla na ulici Old Bond Street polno trgovin znanih modnih hiš kot so Prada, Gucci, Armani,… ki me je izredno močno spominjala na že viden Monaco, ki sva ga s prijateljem obiskala z motorji. Na kakih 200 metrih sva videla kakih 6 Lamborghinijev, 2 Maybacha, 2 Aston Martina, nešteto Rolls Roycev in Porschejev, posebej v oči pa je zbodel črn Ferrari, ki je sporduciral pri čisto navadnem speljevanju zvok trgajočega se asfalta. V vseh trgovinah so bili varnostniki, a ne taki Sintalovi, pač pa čedni možakarji kova Bodyguard. Očitno se kupuje v teh trgovinah tako, da se po tvojem prihodu trgovina začasno zapre, pred trgovino čakata 2 osebna stražarja ter Rolls, prodajalci ostalih trgovin pa upajo, da se bo kupec nato oglasi še pri njih in mrzlično hitijo še z zadnjimi pripravami kot je šampanjec na ledu.

Za vogalom se je nato le prikazal Harrods, v katerem sem bil pred leti in ostal je popolnoma enak. Res je impresiven in prav lahko si predstavljam kako bi taka trgovina bila v centru Ljubljane poleg tržnice:). Tukaj mi za spremembo niso pregledali nahrbtnika, opozorili pa so me naj ga ne nosim na hrbtu:) Seveda da ne, nahrbtnik se nosi izključno v rokah:)

Harrods je kult, je zgodba, ki dobro prodaja in dobiček uspešno reinvestira. Po moji hitri oceni bo trenutek, ko bo Harrods propadel trenutek propada človeštva kot ga poznamo, saj poseblja materializem v svoji primarni obliki. Je pa zabavno opazovati dogajanje in kupce iz celega sveta, kjer je moč kupiti tudi zlate opeke po dnevni prodajni ceni 338.000 GBP. A kljub velikost in neštetim artiklom znanih in manj znanih ekskluzivnih znamk, nisva našla ene čisto normalne lizike, ki si jo je Anja zaželela:) Absurd?

Ker se ura bližala pričetku najine tako željene musical predstave sva se odpravila na pot do gledališča in mimogrede “ukradla” fotografiranje na predstavitvi novega Audi R8 Spider. Hudoooo!!!

Ko sva prišla do gledališča v Covent Garden se mi je okolje zdelo tako znano. In res se je v neposredni bližini nahajala stavba BBC, kjer je še do nedavnega domovalo tudi slovensko uredništvo a ga ni več zaradi varčevalnih ukrepov. S spoštovanjem sva se sprehodila okoli največje medijske hiše na svetu, ki se financira z radijsko pristojbino katero plačujejo angleška gospodinjstva.

Ura je odbila 20:00 in odpravila sva se v gledališče Aldwych Theatre, ki je prvič odprlo vrata leta 1905 in premore 1200 sedežev. Dobila sva odlične sedeže na balkonu (Grand Circle) in imela imeniten pogled na oder. Težko bom z besedami opisal samo predstavo Dirty Dancing, vendar lahko povem le to, da nisem vedel da je možno na odru uprizoriti kaj takega. Moderna tehnika, tako oderska, kot lučke in zvok je naredila izjemno predstavo, ki bo meni in moji hčeri ostala večno v spominu. Glede na to, da Anja tekmovalno pleše in da si želi šolanje plesa nekoč nadaljevati tudi tukaj v Londonu, mi je največ pomenilo potrditev, da je bila tudi ona navdušena nad predstavo in verjamem da se ji je odprl nov svet.

Dan 3:

Film Notting Hill posnet leta 1999 mi je priznam en naljubših. Pa ne zaradi Julie, pač pa zaradi Hugha in predvsem Spyke-a. Tako sva dan pričela na Portobello Roadu v Notting Hillu, kjer je Anja nabrala svoje spominke. Ne vem, morda sem celo pričakoval več že zaradi spominov iz filma, a vseeno sem se počutil odlično.

Pred leti sem nekaj časa preživel službeno v Londonu in želel sem pokazati hčeri stavbo v kateri sem delal (Beaufort House). Tako sva se odpravila na postajo Liverpool Street v londonski City – eno od treh finančnih centrov tega sveta (poleg New Yorka in Tokia). Seveda je najbolj impozantna poslovna stavba London Cucumber, v kateri kraljuje ena največjih svetovnih zavarovalnic Swiss Re.

Le nekaj korakov je nato še do London Tower in Tower Bridge. Teh nekaj korakov pa se je spremenilo v dolgotrajno a enkratno doživetje, saj sva postala del dogajanja londonskega maratona v katerem je vse skupaj nastopilo čez 50.000 tekmovalcev, ki so se pomerili v različnih dolžinah. Nastopil je celo znani Gordon Ramsay, kuhar iz znane oddaje Hells Kitchen. Pokrovitelj maratona je znano podjetje Virgin lastnika Sira Richarda Bransona. Poleg olimpijskih tekmovalcev in športnih rekreativcev se je na pot podalo tudi veliko teka zagrizenih posameznikov, ki so tekli za nek namen, naj si bo za dobrodelnost kot tudi osebni point. Ob celotni progi tekače spremlja množica navijačev, glasbenikov in organizatorjev, ki poskrbijo za varnost in oskrbo tekmovalcev. Proga pa je idilično vodila preko mosta Tower Bridge. Na drugi strani mostu se je zabava seveda nadaljevala v obliki koncertov. Tako sva si vzela čas in s sladoledom uživala ob nevsakdanjih zvokih.

Ko sva se počasi pomikala ob Temzi navzgor tudi mimo vojne ladje iz 2. svetovne vonje Belfast HMS, v kateri je urejen danes muzej, sva nekako počasi prilezla do Trafalgar Square in obiskala National Gallery, ki hrani zaklade evropske slikarske umetnosti. Je tudi prostor za spokojen počitek, kjer se v udobnem usnjenem sedežu namestiš pred neko ogromno slikarijo in se prepustiš slikarjevem sporočilu. Nisem kak poznavalec tovrstne umetnosti, tako da težko sodim videno. Mi je všeč, a kaj več ne znam povedati. Morda me malce moti, tako kot je Anjo, da je večina slik religiozne vsebine in tako na večini najdemo krvave, morbidne ali žalostne prizore.

Na samem trgu Trafalgar je živo in ob vodnjakih sem se igral z različnimi načini fotografiranja mojega aparata. Od tam sva odšla naprej po Parliament Street do Downing Street No. 10. To pa je bil hec. Prepričan sem namreč bil, da bom videl tako kot na TV tista črna vrata. Kako sem se motil. Da prideš do tistih znamenitih črnih vrat, je potrebno naprej priti mimo varnostne zapore, kar pa je po domače rečeno “Mission Impossible”, saj je bil to najbolj varovan objekt kar sva jih videla.

V St. James Parku sva zopet naletela na maratonce, kjer so imeli prostor po prihodu v cilj za počitek in zdravniško asistenco. Moram še omeniti možnost, katero sva spoznala in morda ne bi bila tako neumna če bi se prijela tudi v Sloveniji. V Londonu so tovrstne zdravniške ekipe oz. ekipe za prvo pomoč v obliki prostovoljnega dela. Vsak sposoben človek se namreč lahko prijavi na svoji lokalni reševalni ali policiski postaji in po usposabljanju prejme opremo (uniformo in drugo opremo) in dobi razpored, kjer lahko do 25 ur mesečno opravlja delo reševalca ali policaja (ne vem če so ravno policaji, morda lokalni varuhi reda).

Dan 4:

Danes se odpraviva domov. Videla sva veliko in zelo sva zadovoljna. Odpraviva se zjutraj do Victoria Coach Stationa, od tam z busom do Stansteda in poletiva točno po urniku proti domovinu, kjer naju pričakata soproga in mlajša hčerka.

Upam, da bo komu prav prišel ta kratek potopis, vsekakor bo ostal meni v spominu. Če bi kdo potreboval morda še kak nasvet ali informacijo, pa le pogumno. Če znam odgovoriti – z največjim veseljem.

London – I ll be back!
 
PS: V kolikor vam je bil zapis všeč in bi želeli še kdaj kaj prebrati, vas vabim, da zgoraj levo pod “APPLY FOR NEWS ON THIS BLOG” vpišete svoj email naslov. Tako boste o novi objavi samodejno obveščeni. Hvala in lep pozdrav
PS2: ker sem izlet ponovil s svojo mlajšo hčerko in tudi tega zabeležil, vas vabim, da si ga ogledate TUKAJ.

Evo ga!

Končno sem spackal zadevo skupaj. Ni detaljnja – je pa splošen hiter oris moto popotovanja z dobrim prijateljem Igyem. Torej 2 motorja, moj Suzuki Vstrom 650 in Igyeva Honda CBF 600 – veselje nepopisno saj je pot odgovor na želje iz otroštva, ko sem kot mulc opazoval nemške motoriste na našem jadranu. Kogar kakšen del poti bolj podrobno zanima, mu z veseljem dodatno opišem zadevo.

Senj

Dan 1: Odhod iz Ljubljane ob 6:00 do Vinice, kjer sva tankala in nato prečkala mejo. Naj omenim da sva nekje na poti ali zgrešila ali pa sva šla ravno prav. Skratka vozila sva po makadamu. Na meji brez težav, tako da sva nadaljevala pot do Ogulina. Evo tam ta prva kavica v mestni kavarni. Nato sva krenila preko vrha Velebita do Senja. Tako sva prišla do Jadranske magistrale. Naslednji večji postanek sva nato opravila v narodnem parku Paklenica. Vstopnina 30 HRK po glavi. Postanek skoraj uro, saj te skalnati previsi enostavno osupnejo. Še posebej naredijo dodatno sceno plezalci. Sledi ohlajanje v najbljižjem lokalu, ter nadaljevanje poti preko Masleničkega mosta do Zadra. V Zadru najdeva privat sobo (100 kun po glavi), motorja sta za ograjo na dvorišču relativno varna. No kljub temu sva poskrbela za dodatno zaklepanje. Sledi večerja, ter pivo in Caipirihnia, ter spanje.

Morje

Dan 2: Odhod iz Zadra ob 7:40, ter zajtrk v trgovini v Šibeniku. Uživava ob stalni sceni; desno morje, levo pobočja. Cesta fenomenalna, najdejo pa se tudi cepci (kot povsod). Splita se izogneva saj sva v njegovi bližini ko je najbolj vroče, promet pa hudo gost. Kmalu prideva do Makarske, kjer narediva daljši postanek. Najbolj si zapomnem samotnega kitarista, ki ustvarja lenobno sceno obale. Cilj današnje etape Neum. Spiva v hotelu Neum (30 Eur soba z zajtrkom in garaža po osebi). Doživiva nepričakovano gostoljubnost porcije giric ob svojem prvem pivu in topel pogovor z lastnikom lokala. Kopanje, opazovanje penzionerske scene.

Neum

Dan 3: Odhod iz Neuma ob 7:50 do Dubrovnika ter enourni postanek. Nadaljevanje poti nato do naj južnejse tocke najine poti – Cavtat. Določena vrsta dogodivščine je, da sva na tej poti zamenjala motorje za nekaj kilometrov (Vstrom650 in CBF600). V Cavtatu postanek (običajna kombinacija kava-Cola), ter vrnitev do ene vasi, kjer sva končno obrnila na sever in počasi zapustila adriatic sea. No ker se še nisva mogla dokončno poslovit od Hrvaške, sva pri nekih jezerih naredila zopet postanek. Postankov je bilo kar nekaj, vsaj na 60-80 km sva jih delala! Tam so se pripeljali gospodje policisti saj naj bi nekdo nekaj polomil v mobilnih straniščih. No ziher je ziher, pa sva jo raje hitro popihala od tam, nikoli ne veš. Od tukaj dalje pa se pričenja prava dogodivščina. Ob prehodu meje CRO-BIH je bosanski carinik zahteval poleg pasoša tudi zeleno karto. Pri moji mu ni bilo všeč da je bila na roke napisana, še bolj pa se mu ni dopadlo da je bila oznaka reg. tablice napisana z drugo pisavo. No pa recimo da je zastopil kar sem mu povedal. No pri Igyu pa ni šlo kar tako, saj je Igy žal pozabil na zeleno karto. Seveda najprej šok “sej naju ne bojo naprej spustil”, toda nato je carinik pomahal kolegu v daljavi; le ta je pritekel in pričel pisati zeleno karto tam na licu mesta. Plačilo: 30 EUR. Med tem časom se je carinik stopil in si začel ogledovati mašine in opremo, ter ga je zanimalo prav vse. No povedal je tudi da čaka sedaj na neko Suzukijevo enduro – 1300 kubično. Pri dobri volji nisem mogel razvozlati kateri motor bi to lahko bil, ampak sem pridno kimal in hvalil njegov nakup! Po opravljenih formalnostih sva se pripeljala v Trebinje. Šok Trebinje. Za dobrodošlico naju je pričakal povožen pes (ovčar presekan na pol), 10 metrov naprej pa je nek obcestni delavec mirno opravljal svoja posla. Svinjarija prva liga; smetnjakov nisva opazila, pač pa gore smeti in nekak nelagoden občutek. Hitro svo jo popihala do Bileče mimo bivše “klasa” kasarne, ki je danes bolj razvalina. Na cesti (katera je proti pričakovanju izjemno dobra) je potrebno izjemno paziti le na domače živale; krave, osle, ovce, koze,… in pa na nore voznike avtomobilov – toda te najdeš povsod. Nekje naprej od Bileče sva planirala da bova zavila na levo. Pa se je izkazalo da sva zavila prekmalu. Seveda sva to opazila že kar po nekaj kilometrih, saj sva prepričana, da pred nama že dolgo dolgo časa ni bilo nobenega motorista. Ljudi so naju občudovali, pozdravljali, mahali, šolarji po vaseh pa so nama pripravljali vedno kordonski pozdrav a la Tour de France:) Najbolj zapleteno je dejstvo, da se voziš tudi po Republiki Srbski, to opaziš po tablah v cirilici; tukaj je bilo potrebno napeti ves spomin iz starih časov. Kaj posebnega na poti ni bilo videti, zato sva kar peljala. Ah, da ne pozabim. Nekje na tej poti sva opazila tablo z napisom da je desno 2 km kraj kjer je z avionom strmoglavila makedonska delegacija. Ta dogodek sem imel tudi sam v spominu, pa sva rekla, ajd greva pogledat. Zadeva je trajala kako uro! Kraja nesreče nisva našla; pač pa sva pustila tam obilo znoja in živcev saj se je asfaltna pot spremenila v makadamski klanec. Ko sva se vrnila na glavno cesto brez padca sva si bila enakega mnenja – tam sva pustila toliko moči kot bi jo potrebovala za cel dan vožnje. Nato sva prišla do Stolca. Nikar naravnost do Čapljine – so naju opozarjali domačini, saj je tam vse polno policajev. Končno sva prišla do Mostarja. Dehidrirana, kot bi peljala čez puščavo in utrujena od Makedoncev. Pa se je zgodilo. V nekem križišču sva spregledala talne oznake in po napačnem voznem pasu prepeljala križišče. Iz vogala skoči policaj in je dejal “Jao momci, šta se zajebali. Jao pa stranci ste. Sad vas moram da vodim na policijsku postaju in kod suca za prekršaje” Midva sva ga zabodeno gledala, ter dejala:”Pa druže, dali se to može drugčije riješiti”. “Pa naravno da se može, ajd 10 EURA po glavi”. pa sva skintala, pa vprašala, kje je zdaj ta most. Prijazen pozdrav in nato vožnja do nekega parkirišča. Tam razjahava, seveda takoj priletita dva “cigančka”, “ajd čiko malo love”. Rešila sva se jih z nekaj drobiža. Domačini pa so nama pokazali še drug način:” Marš, jeb… vam sve po spisku” In glej, glej deluje. Najprej pol litra vode, nato klasika. Vročina da se ti skisa. Pa če sva že tle ajd greva tale most pogledat. Mogoče srečava še kip Bruce Leeja (nisva ga). Na mostu srečava skupino španskih motoristov – 15 dnevna tura. Malce sva nerodna, ker nama zagotavljajo da smo se srečali v Dubrovniku, ne jest ne Igy pa se jih ne spomniva. Prijateljski pozdrav, par fotk na mostu in piči naprej do Sarajeva, saj je pred nama še 126 km. V Sarajevo prideva dokaj pozno. Kakšnih privat sob na Iliđi nisva opazila, zato se posluživa mojega stalnega hotela Astra na Baščaršiji (90 EUR po glavi z zajtrkom in varnim parkingom za motor – ni garaža, pač pa ograjen varovan prostor pri Garni hotelu Astra.). Receptorka je bila navdušena, tako da sva jo morala en krog odpeljat. Tukaj vse super! Zvečer čevapi, turška kafana, višnjeva nargila, burek, pivo, turški čaj in…… postelja:)

Sarajevo

Dan 4: Odhod ob 8:00. Imajo že neko novo obvoznico do Travnika. Danes je dokaj hladno. Windstoperje gor. Nato pičiva proti Zenici, ter pred Zenico obrneva za Bihač. Tuneli – kaos. Niso osvetljeni, in če v njega pripelješ še v sončnih očalih je tema nepopisna. Pozornost na noviju. V Bihaču naju napere močno, premočno. In izkaže se da sva predolgo čakala. Ljudem se smiliva, Igy je žičen ko pes, meni pa je smešno, saj ugotovim, da mojega “dežnjaka” nisem doma probal. Tako sem na poti ugotovil, kako velik človek sem. Z Igijevo pomočjo sem se zbasal v kombinezon – k račka sem bil!! Preko granice nato do Plitvic. Vsi hoteli polni, dobiva privat sobo v neki hiški – 140 HRK po glavi. Ko se namestiva in obesiva premočeno obleko na ograjo hiške na sušenje, greva lahko le lokalno jest. In lokalno pomeni monopolno. Ena sama restavracija – ni druge izbire. Greva, drago ko satan. Toda kaj bodo oni nama. Spijeva največ do sedaj in to se pozna na računu – 450 HRK.

Dan 5: Žalosten sem. Vsega je konec. Samo še piškavih 220 km preko Karlovca, Metlike, pa do doma. 1770 km vsega skupaj. Prvi izlet. Na to sem čakal leta. Sedaj je za nama. Izkušnja katero ne bom nikoli pozabil. In Igy? Vseh 5 dni sva se imela nepopisno, sva kompatibilna in tudi to, predvsem to je pripomoglo da je celotna pot bila noro dobra!