Posts Tagged ‘izkušnje’


Pozdravljeni popotniki, izletniki in vsi tisti, ki ste zašli na tole objavo o najini tokratni izkušnji obiska Londona. Klik na fotografijo poveča sliko.

London 201421m

Pred leti sem podobno izkušnjo že odpotoval s starejšo hčerko, tokrat pa sva se odpravila še z Asjo, ki si je prav tako želela obiskati to res prečudovito mesto. Poleg tega sem prejel res izreden odziv na moj zadnji zapis, predvsem iz vidika obiska Londona z otrokom.

Asja se je k meni odpravila v petek z rednim letom Adria Airways iz Ljubljane v Frankfurt. Ta 5 dnevni izlet smo planirali že dolgo in tako lahko nabavili letalske karte že decembra 2013 in tako uspeli zapakirati obisk Londona kot Božično darilo. Pa tudi cena povratne karte LJU – FRA je bila res ugodna – 130 EUR

Asja je stara 13 let in porajalo se mi je vprašanje, kako lahko potuje 13 letnica sama. No, zadeva je seveda odvisna od otroka in če je otrok pripravljen se spustiti v avanturo, vse skupaj postane kaj enostavno. Po pravilih letalskega prevoznika lahko otrok starejši od 12 let potuje sam brez spremstva, na željo staršev ali otroka, pa je možno spremstvo dokupiti. To se lahko uredi tudi tik pred letom samim. Ker sem na tem letu bil res velikokrat, sem Asji lahko podal res natančna navodila, kaj, kako in kam. Edina potencialna kritična točka, ki sem jo našel, je najti pravi izhod na Frankfurtskem letališču ob povratku, a je Asja svoj prvi samostojni let oddelal bravurozno. Najpomembnejši nasvet, ki vam ga lahko dam je – zagotovite otroku dovolj časa.

Soproga jo je spremila do Brnika in izredno prijazna zemeljska stevardesa,  pri kateri sta oddali prtljago je naredila res pozitven vtis in tako Asji še dodatno vlila samozaupanje za na pot. Prav tako nobenih težav pri kontroli osebne prtljage in vkrcanju, ter letu v Frankfurt. No, Adria je že uvedla varčevalne ukrepe in sedaj na letu ne dobite prav ničesar – tudi stekleničke vode ne, ki sem jo nazadnje še prejel. Lahko pa jo kupite!?! Malce se bo potrebno navaditi, saj ne gre za to, da bi se mi ravno šlo za tiste lešnike in vodo, a medtem ko na prav vseh letih dobi potnik neko pozornost, oz. kar dober obrok (Alitalia, Czech Airlines, Lufthansa), da ne omenjam pogostitve na Air India, izpade Adria kot nek skopuh. Ne gre namreč pozabiti, da se Adria ne more enačiti z Easy Jetom ali Ryan Air, kjer tu že v naprej tega niti ne pričakuješ.

V Frankfurtu sva Asjo pričakala z Anjo in veselje ob našem ponovnem snidenju je bilo neizmerno. Skupaj smo se odpravili po njen kovček in ugotovili:

a)      Da ne moremo po običajno poti do prostora s prtljago, saj so normalni prehod zaprli policisti in tam tudi stražili

b)      Da lahko gre po kovček le sama, kar pa je brez problema tudi izvedla po drugem prehodu

Prvi del poti je bil torej za Asjo. Nadaljevanje leta za naju skupaj pa se je pričelo v nedeljo zjutraj. Ker sem pred kratkim pričel uporabljati Iphone, sem tako začel tudi več uporabljati mobilne aplikacije. Na Blackberryu to nekako ni imelo smisla, niti pravega veselja. Tokrat pa je le drugače in tako sem taxi ob jutranjem dežju v Frankfurtu naročil z mobilno aplikacijo „Taxi Frankfurt“. Kot nekako pričakovano, je vse delovalo in ob naročeni uri je taxi čakal pred vrati. Hitro in udobno naju je popeljal do letališča. Saj bi šla kot normalo s podzemno, a nekako je le bolj udobno ob rani jutranji uri preskočiti peškanje po dežju s s prtljago do postaje podzemne. Glede na to da sva 2, pa tudi cenovno ni bistvene razlike. Taxi pride okoli 30 EUR, podzemna za 2 osebi cca. 10 EUR.

Povratni let Frankfurt – London Heathrow naju je prišel z Lufthanso 335 EUR. Let traja 1 uro 40 minut, ob tem pa ne gre pozabiti na premik ure nazaj. Najbolj mi je bilo žal, da sem ob prihodu zgrešil vrsto za samodejno elektronsko preverbo potnega list, ki ga lahko izvedete, če imate odgovarjajoč potni list, s katerim je možna biometrična identifikacija. Kar tako, za hec in izkušnjo. Nazaj grede namreč, v Frankfurtu je to možno le za polnoletne osebe in tako Asja tako in tako ne bi mogla tam čez. Ne gre pozabiti, da Velika Britanija ni v Šengenu in ga tudi noče, zato je v veljavi preverba dokumentov. Državljani EU držav ne potrebujejo izpolnjevati imigracijskega kartončka, tako da kar direktno do mejnega uslužbenca.

Na Heathrow sem letel prvič in nisem točno vedel, kako bova prišla do mesta iz letališča. Pa je rešil to vprašanje “mojster” na hodniku in mi med prebijanjem do izhoda prodal povratni karti za vlak Heathrow Express (Express Saver – 35 GBP – otroci do 15 leta se peljejo brezplačno v spremstvu odraslih). Vlak pelje kakih 15 minut do postaje Paddington, od tam naprej pa s podzemno. Svetujem vam, da si nabavite Oyster kartico in jo potem polnite sproti, podobno kot v Ljubljani Urbano.

Še vedno ostajam zvest hotelom verige Travelodge. Saj veste, tisti občutek, ko že v naprej veš, kaj te čaka in je bila pretekla izkušnja vedno dobra. Tokratni hotel se je nahajal v Cityu, bolj natančno le kaki 2 minuti od Towerja. Hotel je primeren za popotnike in poslovneže. Je čist in nudi vse kar potrebujem za relativno v redu ceno za Londonske razmere (256 GBP).

Torej s podzemno do postaje Tower Hill ali Aldgate. No, zopet so dilemo razrešili drugi. Tokrat uslužbenci Underground ali t.i. Tube (oznaka za podzemno železnico), saj so se ravno odločili stavkati in tako je edina možna pot bila uporaba proge Circle line do postaje Aldgate in nato 5 minutk peš po ulici proti hotelu.

Stavka je bila namenjena tokrat v bran zaposlenim na blagajniških okencih, saj se je uprava podjetja namenila “človeška” prodajna mesta popolnoma ukiniti in nadomestiti izključno z avtomati. Prihranek verjetno, da je res, vendar nič ne odtehta človekove besede in dejanja, ko stroji rečejo „njet“ ali pa se znajdeš pred vprašanjem, kjer ti stroj ne more pomagati. Saj sem se že precej navadil tukaj v Nemčiji, da je večina servisa opravljenega avtomatsko, a vedno znova dobim pike, ko moram nekam poklicati in se preko avtomatiziranih odzivnikov prebiti do človeka.

Celotno življenje sem nekako s svojim delom in življenjem stal za modernizacijo in napredkom, morda celo pretirano za kak okus, a ko se pričnejo nadomeščati zaposleni z napravami, in ti zaposleni ostanejo brez zaposlitve, se vprašam, komu še to koristi razen lastniku in investitorju. Pa smo spet pri moraliziranju – in tokrat “ne bom”.

Skratka, enosmerna vožnja za odraslo osebo z otrokom cca. 7 GBP (brez Oyster kartice – žal). Ne vem, kdaj si bom že zapomnil, da ne vračam Oyster kartice vedno ko zapustim London. No, me bo že izučilo, oz. tokrat sem jo prihranil in tudi Asja ima svojo za bodoče potepe v tem prelepem mestu.

London 20149m

London 201410m

V hotel sva prišla prekmalu, saj načeloma lahko dobiš sobo šele ob 15:00 uri, a ni bilo problema. Tako sva samo pustila prtljago v sobi in se sprehodila do Towerja – središče zgodovinskega Londona. Vstopnice sem nabavil že prej po spletu na lokaciji Expedia.de (vstopnina za naju 36,50 EUR):

24,47 EUR – odrasli (16 do 59 lez);

20,80 EUR – seniorji (nad 60 let);

12,23 EUR – otroci (5 do 15 let).

In kaj Tower of London ponuja? Torej iz mojih oči bi rekel le dvoje. Izredno lepo ohranjeno srednjeveško arhitekturno mojstrovino zgrajeno leta 1078, kjer čakaš samo še na Kralja Richarda in Robin Hooda izza vogala, ter ogled zbirke kraljevih draguljev (Crown Jewels), torej krone, žezla in ostalih dragocenosti, ki so obvezni elementi kronanj. Gužva relativna – torej ni hudo. Sprehod po obzidju prekinjajo stolpiči, v katerem so prikazani zgodovinski dogodki, ki so se dogajali v času aktivnega življenja Towerja. No tudi doživeto pripovedovanje uniformiranih vodičev ni kar tako, še posebej prijetno za ljubitelje prave angleščine, tiste s knedlom v grlu. Velja obiskati tudi kovnico, kjer se je rodil Pound Sterling (angleški funt) in muzej Fusilierjev (Royal Regiment of Fusiliers’ Regimental Headquarters). Obisk zaključiva po kakih 2 urah z metom kovančka pred “Traitors Gate” in se sprehodiva preko Tower Bridga. Verjetno večina misli, da je Tower Bridge prav tako star kot Tower sam, a temu ni tako. Most je precej mlad (izdelan med leti 1886 in 1894) in je bil zgrajen z mislijo, da dopolni izgled samega Towerja. Danes je prav gotovo eden zaščitnih znakov mesta, v njem pa se nahaja tudi muzej, katerega pa se nisva namenila ogledati.

London 201411m

Namesto tega sva se odločila, da pričneva ogled mesta s krožno avtobusno vožnjo. Tudi tukaj vozijo avtobusi globalnega podjetja Big Bus Tours po sistemu Hop on-off. Za 24 urno karto sva plačala 42 GBP (30 GBP odrasli, 12 GBP otroci) v kateri je vključena tudi enkratna enosmerna vožnja po Temzi od Westminster London Eye pa do Tower Piers.

Prekleto srečo sva imela z vremenom – celoten čas v Londonu. Prav vsak dan so bile napovedane padavine, a prav do zadnjega dne nama je bilo namenjeno, da se jim izogneva.

Tako sva po Londonu krožila z busom z odprto streho in se šla prava, pravcata turista. Tista ta klasična s fotičem in tako zelo je “pasalo:) Asja je že prvi dan klonila pred potrebno hojo, a se je pogumno zbrala vsak dan in prebila dan na ulicah mesta. Big Bus ponuja 2 liniji krožne vožnje, tako imenovan Red Line in Blue Line. Vsaka linija pokriva del mesta in s karto se peljete na obeh linijah. Na Red line je bil tudi Greg, mlad fant, ki je na izjemno zabaven način v živo predstavljal znamenitosti mesta in pocukral pripovedovanje tudi s kakšnimi ne tako pomembnimi, a zelo zabavnimi podrobnostmi. Po kakih 2-3 urah vožnje sva imela za ta dan zadosti, saj se sta se oglasila tudi želodca. Glede na to, da je bila nedelja in sva se namenila počiti malce v hotelu, sva večerjo ubrala kar tam in se za kakih 20 GBP dobro podkrepila. Osebje hotela je res odlično in nekako sva bila tretirana, kot pri starih starših na obisku:)

Torej hrana, kot sem že enkrat opisal ni močna stran Londona. Saj se da vse dobiti, a tisto pristno angleško ne gre na moj okus, poleg tega so cene prehranjevanja precej visoke. Tudi glede na standard sami Londončani pojamrajo. In tako je že dolgo časa, spomnim se ko sva s sodelavko pognala za teden dni dnevnic v enem samem večeru, pa ni bilo nič posebnega. Torej kitajci, Mac in ostala hitra, praktična hrana ob pravem angleškem zajtrku, ki je primeren za kake rudarje in z lahkoto prebije 1000 kalorij ob nepolnem krožniku dajo povsem zadosti energije. In v hotelu večerja po potrebi, Asja je bila zadovolnja in to mi je bilo merilo. Še to, v navedeni ceni hotela je bil vključen tudi zajtrk, ga priporočam, otroci pa jedo brezplačno.

London 201413m

Drugi dan je bil splaniran že v naprej. Tako sem na spletni strani www.madametussauds.com/london/  nabavil karte za naslednji četvorček atrakcij in dobil okoli 20% popusta:

Cene:

Odrasli (16+)          50.10 GBP

Otroci (4-15)          39.00 GBP

Family 4 Ticket (2 odrasla + 2 otroka ALI 1 odrasel + 3 otroci)      £178.08 GBP

Fiksirati je potrebno uro obiska Madame Tussauds in tam prejmete potem vstopnice/voucherje za preostale lokacije. Le te lahko potem uporabite v naslednjih 30 dneh.

V treh destinacijah sem že bil z Anjo, London Dungeon po izkušnji, ki jo lahko preberete tukaj pač ne. In zelo me je vleklo tja in obenem sem imel pomisleke zaradi Asje. A po vseh doživetjih lahko zagotovim, da je tudi London Dungeon primeren za 13 letne plahe duše. Seveda bo nekaj šokov, a nič takega ni, kar bi šlo preko meje.

Torej Madame Tussauds je skoraj enak kot pred kakimi 4 leti. Torej nič kaj veliko se ni spremenilo, morda nekaj novih celebritijev, a nič opaznega. Nov je 4D kino, ki je zaključna postaja pred izhodom iz muzeja. Superjunaki Captain America, Iron Man, Hulk in Spiderman rešijo svet in kino predstava z aktivnimi sedeži je res super. Kljub svojim 40+ obožujem risanke in se še prav dobro spominjam svojega navdušenja nad superjunaki. Pretirane gužve za termin ob 10:30 niti ni bilo. Kakih 15 minut je bilo za počakati in potem sva se prepustila ogledu. Z gospodično Sheryl Crow in Britney Spears sva se zagledala v oči in tudi trepnili nista, ko sem jim namenil „tisti“ pogled:)

Pred prihodom v kino je še vedno na izbiro prehod čez katakombe, kjer je kakih 20 igralcev in je scary. V temi blodijo me obiskovalci, se te ogledajo od blizu ali pa iz stene dahnejo v tvoje uho. Ne se jih dotikati! Še mene jim je uspelo ene parkrat dobro zašvicati:), Asji pa je tole služilo kot ogrevanje za London Dungeon. Muzej je le malce stran od London Eye, kjer sta tudi Sealife in Dungeon. Tako sva uporabila za prevoz do tja Big Bus, ki je še veljal od prejšnega dne (24 ur od trenutka nakupa vozovnic). Ne pozabite na štrajk na podzemni, ki sva ga bila deležna.

London Eye – do pred kratkim najvišji vrtiljak na svetu s 160 metri višine, je pravzaprav evropski project, saj so kabine recimo naredili na Češkem, steklo za kabine v Italiji, ležaje v Nemčiji, glavni A nosilec pa v Veliki Britaniji- Angleži pa so dali lokacijo in ga sestavili in ga sedaj prodajajo za Angleško atrakcijo. Kot tudi pri drugih atrakcijah je potrebno odpreti nahrbtnik in na vhodu pokazati vsebino. No, tukaj je ostrina in natančnost močno pojenjala, saj to počno samo zaradi tega ker morajo. A resnost in spomin na teroristične dogodke pred leti je že zbledel, saj je bežen pogled v ruksak daleč od temeljitega pregleda, ki smog a bili deležni pred časom. Hitro človek pozabi, morda prehitro…

Isto opazim tudi ko kabino zapustim. Vsakič namreč pregledajo kabine, da ni kdo slučajno kaj notri pustil, torej tudi kaj nevarnega. Pregled je postal precej slab.

Londonski skyline, ki se prikaže iz kapsule vrtiljaka, se je le malce spremenil. Sedaj kraljuje tukaj The Shard – najvišji nebotičnik Evrope v podobi piramide z višino 306 m poleg meni še vedno najbolj impozantnega sedeža zavarovalnice Swiss Re oz. Gherkin

London 20147m

London 201412m

London 201420m

Sledil je obisk akvarija – Sealife. Mesto sprostitve in miru, če ne bi naletela na malega nadobudnega arabskega kričača, ki se je razburjal ob vsakem akvariju zakaj hudiča ne more preko stekla prijeti ribe. In tu nič ne pomaga… Nekako sva se ga poskušala izogniti, a nekako je njegov tempo sovpadal z najinim. Ne vem, če ni bilo zanalašč.

Pri pingvinih sem prišel do spoznanja, ma pravzaprav se mi je odvila risanka plesočega pingivina Happy feet, ki se je znašel v takem akvariju, da tega kar vidim, v bistu niti nočem videti. Želim si, da bi tistih nekaj pingvinov raje plavalo nekje na severu v pravem morju in da ne bi bilo zraven ljudi, ki so nalimani na šipo skandirali ob vsakem skoku v vodo. Nič prijeten pogled in ne vem tudi če je sploh izobraževalen. S tem se je strinjala tudi Asja in vesel sem, da deliva tako mnenje.

In sedaj končno London Dungeon. Asja je postala vidno vznemirjena in kmalu so se pričela vprašanja, če je pravzaprav tole sploh dobra ideja. Gre za vodeni ogled po hodnikih ječe, kjer so uprizorjeni prizori iz zgodovine Londona, seveda le tisti shrljivi. 22 igralcev na kakih 15 lokacijah na zelo doživet način pripoveduje zgodbe in vizualni učinki vse skupaj popestrijo. Zelo zabavno in toplo priporočam. Poleg Wimbledona eden hitov izleta.

Dan sva končala s sprehodom ob sončnem zahodu ob Temzi do hotela in z večerjo.

London 201422m

London 201423m

London 201424m

London 201425m

Dan 3 – ob 11:30 morava biti pred Buckinghamsko palačo, da si ogledava procesijo zamenjave straže. Prejšnji večer sem še vse naštudiral, kako z busi priti do prizorišča in krenila sva do Fenchurch (stavka pa še vedno traja). Na samem avtobusnem postajališču ni avtomatov za nakup kart. Pa sva povprašala čakajoče domačine, kje lahko kupiva karte. Pa dobiva nazaj zaboden pogled, hm, kakšno vprašanje pa je to. Nihče ni vedel, le ena gospa je sumila, da bi verjetno lahko te dobila na avtobusu samem. Ok, pride 42-tka in jaz do šoferja. Eno odraslo in eno otroško. Pa me gleda. Pa ga povprašam, če je možno kupiti karte, pa pravi, da ja, vendar, da nima nič drobiža za vrnit. Pa vprašam koliko za NAJU, pa pravi 2,40 GBP. Pa mu toliko dam za NAJU, pa krenem notri, pa ustavi šofer Asjo in jo vpraša, kje ima vozovnico. Pa mu ponovim, da sem želel kupiti vozovnico za NAJU, pa pravi „Aja“, pa hoče še 2,40 GBP. Pa sedaj nimam več drobiža, ampak celih 10 GBP. Pa pravi, da nima drobiža za vrnit. Pa začne v meni vreti, pa tisti občutek, ko zadržuješ cel avtobus,…. Pa mu povem, da sem mu povedal in da nimava kje kupiti drugje kart in da nimam več drobiža in da je Asja z menoj. In tip pravi neprijazno, kaj naj sedaj jaz. In mi pade tema na oči in povem nekaj na glas, tisto kar ni ravno prav, a nekje ventil mora spustit, grrrrr. aaaaaaaaaaaaa…..

London 201418m

London 201419m

Tako pa sva zopet zunaj, na postaji, olajšana za 2,40 GBP brez haska, vozovnica tako ni več uporabna. Asja me zaskrbljeno pogleda, „Ati, a si ok? Kaj pa sedaj?“ Pogledam na uro. Imava še cca. 45 minut časa, mojstri na podzemni štrajkajo, za bus nimava kart in noben ne zna povedati, kje jih lahko kupiva, za peš je predaleč. Ostane? Jaaaaaa, naj gre vse v tri mamine….. Z Londonskim taxijem pojdiva. Pa sva ga pobrala, takega lepega, pristnega, črnega, s prijaznim šoferjem. Luštna vožnja in prišla sva pred palačo v kakih 30 minutah. Tako je 30 GBP šlo za to atrakcijo in ni mi žal. Asja je bila navdušena jaz tudi. Šofer avtobusa pa upam, da naleti na podobno izkušnjo tudi sam, ko bo obiskal kako mesto.

London 201417m

Gužva pred Buckinghamsko palačo je neizmerna. Krožni promet zaustavijo in nato se prične. Stražarji ob godbi korakajo iz bližnje vojašnice mimo gledalcev na dvorišče pred palačo in dejansko zamenjavo straže vidijo samo tisti, ki so bili pravočasno ob ograji pred palačo. No, nekaj sva videla, pričakovala sva več, če sva popolnoma odkrita. Po temu sva se počasi odpravila mimo Wellington Archa proti Hyde Parku, kjer sva imela dooooolg sprehod in imela res bližnje srečanje s stotinami veveric, ki nimajo težav priti prav do vaše roke. Tako dolg, da je Asja za trenutek izgubila voljo za nadaljevanje in sva poooooočivala:) A nekako sva le prišla do palače Kensigton Palace, kjer danes domujeta v enem od stanovanj tudi Kate in William s svojim podmladkom princem Georgem. Vstopnice sem kupil preko Expedia.de – cena 18,23 EUR – plača samo odrasla oseba. Impozantne sobane prikazujejo različna obdobja in prebivalce te palače, dobimo pa tudi dober vtis o oblekah tistega časa. Na vrtu palače sta William in Harry skupaj s princeso Diano preživela velik del svojega otroštva.

Po ogledih se naju je lotila lakota. Po Knightsbridgu sva se sprehodila do znamenite blagovnice Harrods in nato našla v bližini italjansko restavracijo Spaghetti House, kjer so nama prijazno postregli z odličnimi testeninami in expressom.

London 201416m

Dan sva zaključila z delnim šopingom na Oxford Street in muzeju/galeriji Tate Modern. Med tem pa sva končno uspela nabaviti Oyster kartico in si jo napolniti pred izletom v Wimbledom naslednji dan. Prodajalca sta veliko govorila, kako sistem deluje in za koliko naj napolniva kartice. A sta vseeno naračunala premalo, saj sva naslednji dan morala polniti kartico še s po 10 GBP na vsako, da je bilo dovolj. Sumim, da ima povezavo, kdaj se pelješ (t.i. Peak time, off peak time). No, ja. Nekako se nisem spuščal v podrobnosti, saj sedaj lahko kartico sproti polneva in je problem rešen in najpomembnejše….. deluje na busu:). Če srečam tistega šofer, mu posvaljkam kartico še kam drugam kot po čitalcu…

Nekako za večerjo niti nisva več bila, tako da nekaj sladic in slanega v Sainsburry, ter sadja, pa sva se utrujena sparkirala v parku poleg London Towerja in v miru pričakala sončni zahod.

London 20146m

London 201427m

Dan 4 – najpomembnejši dan. Obisk Wimbledona. Asja se je zaljubila v tenis zadnjih nekaj let. Prav dobro ga že igra in pričakujem dan, ko bom moral preznati premoč. Tudi meni je tenis nekako poleg nogometa in odbojke bil šport moje mladosti in še dobro se spomnim, kako smo se mulci prelevili v McEnroe, Villase, Borge, Beckerje, Cash, Edberge, Connorse itd. Vsak je imel svojega idola in seveda lopar, kot njegov junak. Ko je Becker kot najmlajši igralec v zgodovini osvojil Wimbledon je Puma pravzaprav zavladala v tenisu v tistem času. Vrste v športnem oddelku nekdanjega Ferromota, spodaj v kleti kjer je bilo moč dobiti Puma lopar so še dobro v spominu. Pa nismo bili otroci bogatašev, da ne bo prišlo do pomote, saj vemo, da je bil nekoč tenis precej drag šport. V Dragomerju, kjer sem preživel del otroštva je bilo namreč krajevno športno gibanje izjemno aktivno in ustvarjalno. In tako se je rodil projekt 3 tenis igrišč, ki so bili zgrajeni in financirani tudi s samoprispevki in takim pravim “bratsvo i jedinstvo” delom po sistemu “bratstva i jedinstva”. In ure, ki smo jih s samokolnicami in lopatami, krampi in grabljami preživeli tam, so se pretvorile v igralne ure. In oddelali smo res veliko in tako tudi veliiiiko igrali.

In danes bom tudi sam lahko stopil na posvečena tla, hram tenisa, zemljo, kjer sta poraz in slava zmage zaznamovala ta šport in ga ponesla po celem svetu.

Odpravila sva se že zgodaj, saj sem po spletu poleg obiska muzeja rezerviral tudi 2 urni voden ogled po klubu. In tako sva morala biti v Wimbledonu najkasneje ob 10:00. To niti ne bi bil problem, še stavka na podzemni ne bi še vedno trajala. Tako sva morala 3 krat prestopiti na busih in pot je trajala kako uro in pol. Od zadnje avtobusne postaje pa je peš še za kakih 20 minut in to najprej po klancu gor. A se splača.

Po zelo nobel naselju se odprejo Wimbledonska golf igrišče in nekaj naprej na levi se prikaže obzidje in prvi od vhodov v Tenis klub. Vhod v muzej in voden ogled je na vhodu št. 4, torej še kakih 5 minut hoda naprej. Ob vhodu klasika, pregled nahrbtnika in prijazen pozdrav. V lični trgovinici s spominki naju prijazno sprejmejo in preverijo najino rezervacijo vodenega ogleda. Tam tudi plačam ogled in obisk muzeja 35 GBP.

Bili smo relativno majhna skupinica, kakih 20 ljudi iz različnih držav je pričakala vodička. Pri spomeniku na vhodu v čast slavnemu Fredu Perryu je še enkrat poudarila pomembnost lanske zmage Andy Murraya za Veliko Britanijo. Po 77 letih je pokal zopet prišel v domače roke. Ne vem, če je kateri narod bolj željno in tako dolgo čakal na ponovno zmago. Vsi, ki smo spremljali lanski turnir, smo tudi po televiziji razumeli, kaj je to pomenilo, a biti sedaj tu in slišati to zgodbo iz ust domačinke daje še posebno težo. Ta dan, ta zmaga bo ena tistih večnih zgodb, ki se začnejo “Na ta vroč poletni dan je Britanija zopet….” In verjetno ne bo nikoli pozabljena. Gre za kult Wimbledona, za ekskluzivnost tega dogodka in kluba. Neverejtno, kaj je uspelo 80 stalnih članov kluba in 150 častnih članov narediti.

Desno od spomenika stoji tabla s pari in rezultati zadnjega lanskega turnirja, točno tako kot so na dan britanske zmage zapisali še zadnji rezultat turnirja. In tako bo do  Med mešanimi pari najdeva slovenski par Žemva/Bedene in sedaj veva, da tudi tisti najslabši na turnirju so carji. Carji, ki so lahko stopili na to sveto travo in tukaj odigrali partijo. Ni jih veliko na svetu, ki bi to storili. To je res nekaj posebnega.

London 201426m

Klub je pričel delovati leta 1868 pod imenom The All England Croquet Club in se je razvil iz igre Kroket.  Leta 1877 pa se je preimenoval v The All England Croquet  and Lawn Tennis Club. Središče kluba sestavlja 19 travnatih igralnih igrišč, torej igrišč, ki so namenjeni izključno 2 tedenskem turnirju. Na njih ni mogoče trenirati niti igrati za zabavo.

Travo na teh igriščih vsako leto aprila na novo zasadijo – z ničle. Lansko s kemikalijami uničijo in vse gre znova. Mojstri travo vzgojijo ob kontroli vlage na vseh delih igrišč večkrat dnevno. Ob padavinah le to pokrijejo. Trava sme zrasti do 12 mm višine, 2 mm je največ kar lahko ob košenju naenkrat pokosijo, na dan tekme je trava visoka 8 mm. Izkušen travni mojster zna z dlanjo oceniti stopnjo vlage tal in primerno ravnati.

Poleg teh igrišč je tudi 22 travnatih igrišč namenjenih treningom in igri članov (tu je možna igra od meseca maja do septembra), 8 igrišč s trdo podlago in 5 notranjih pokritih igrišč. Pomembno je vedeti, da lahko v Wimbledonu igrajo le člani kluba.

London 201434m

Med sprehodom po igriščih smo slišali veliko o zgodovini kluba in dogodkih, ki so se dogajali tu. Pogledali smo igrišča 14 in 15 pod katerim je nastalo 12 m globoko restavracija in drugi prostori. Wimbledon ima namreč problem, da se ne more več širiti, niti dvigovati. tako preostane le še ena smer, torej v globino. Pogledali smo si novinarsko središče in se sprehodili mimo studijev kot so Eurosport, Fox Sport, CNBC, BBC itd,., se vsedli v konferenčno sobo kjer so novinarske konference, stopili na hodnike kluba, kjer so zapisani vsi zmagovalci turnirja v vsej njegovi zgodovini, se sprehodili po Couru No. 1 preko travnate poljane, kjer 15.000 tisoč srečnežev lahko gleda na ekranu, potem ko so kakih 48 ur taborili pred vhodom v klub in i meli srečo dobiti nekaj dostopnih vstopnic, ki omogočajo vstop v klub, a ne na stadion. Videli smo prizorišče najdaljšega matcha v zgodovini tenisa iz leta 2010, kjer sta John Isner in  Nicolas Mahut igrala efektivnih 11 ur in to čez 3 dni ( 6–4, 3–6, 6–7(7–9), 7–6(7–3), 70–68, 69/67). Pri tem so bili organizatorji popolnoma obupani, kaj naj naredijo, saj sta porušila vse planirane urnike. Tako imajo sedaj tudi za prihodnjost že v naprej pripravljene scenarije za sodnike. Tako kot jih imajo tudi za druge izjemne primere, kot naprimer, kaj storiti v kolikor žogica med tekmo zadane ptiča ali kako ravnati če med tekmo gledalcu odpihne kapico na igrišče med tekmo.

London 201431m

Bili smo na terasi, kjer normalno lahko dostopajo le televizijske ekipe in ogled končali na Center Courtu. Mestu, kjer se vse konča. 15.000 gledalcev, biti gledalec na finalnem spopadu turnirja je več ali manj nemogoče. Vstopnice se namreč razdeljujejo po sistemu zadolžnic, ki trenutno dosegajo cene tudi do 50.000 funtov. No, nekaj variante je za srečneže, ki so uspeli priti v klub, saj v kolikor nekdo zapusti svoj sedež med samo tekmo, lahko svoj sedež za 10 funtov (namenjenih dobrodelnosti) prepusti normalnemu smrtniku. Nad tablo, kjer so prikazani rezultati, je loža za sorodnik in prijatelje igralcev. Še vedno je v spominu lanski zaključek, ko je Andy Murray splezal na to tribuno in skoraj pozabil na mamo. Streha na tem igrišču se zapre v 11 minutah, nato je potrebnih še 20 minut za ureditev klimatizacije. V primeru dežja v 21 sekundah pokrijejo igrišče.

Muzej je izredno ličen, interaktiven in impozanten za ljubitelje tenisa. Razstava prikazuje rojstvo in razvoj tenisa, pri tem pa uporablja originalne eksponate vodilnih in najbolj prepoznavnih igralcev vse do današnjih dni. Loparji, žogice, igrišča, obleke in drugi predmeti skoraj figuativno še dišijo po velikih trenutkih slave, zmag in poraza. Za mojo Asjo res nekaj, kar mislim, da se ji bo vtisnilo za dolgo časa v spomin.

Po ogledu muzeja se sprehodiva še po trgovinici, nakupiva nekaj spominkov in se počasi odpraviva nazaj v mesto. Pogled ob izhodu mi daje občutek, da se bom nekoč še vrnil.

London 20141m

London 20142m

London 20143m

London 20144m

London 20145m

London 201428m

London 201430m

London 201432m

London 201433m

Ko sva prišla nazaj do vaškega središča Wimbledona sem zagledal vhod v podzemno železnico, kjer je bilo nekaj ljudi in zdelo se je, da zadeva deluje. Glej ga, pa res deluje, sva se razveselila. Približam mojo Oyster kartico, pa se nočejo vratca odpret. Pa kako hudiče, če je možakar v trgovini včeraj naračunal koliko dobroimetja morava imeti. Na srečo je tam stal tudi uslužbenec podzemne, ki mi je povedal, dasva verjetno uporabljala prevoz v najvišjem času zasedenosti in je to malce dražje. Kakorkoli, na avtomatu vsak po 10 GBP, pa bo še za drugič. Stavke še ni bilo konec, a kljub temu so očitno sem pa tja kak vlak “zakurblali” na mestih, kjer je težko dostopno z alternativami. Tako sva se pripeljala do Knightsbridga in od tam naprej peš do dveh pomembnih muzejev. Science Museum in Natural History Museum. Oba muzeja sta brezplačna, možno pa je donirati ob vhodu nekaj malega. Življenje v teh muzejih je res aktivno in nadvse polno. predvsem veliko šolarjev in organniziranih skupin se najde in ob malce bolj podrobnem ogledu lahko za razstavljene eksponate, poskuse, igre nameniš celoten dan ali celo 2. Vsakemu priporočam obisk, saj je kaj videti in tudi arhitekturno impozantno.

Tako, po tem ogledu sva naredila še zadnji in najpomembnejši del izleta, še posebej za mlado deklino – šoping. Hit Londona je tako kot v Frankfurtu trgovina Primark, kjer so artikli zelo poceni, a očitno modno zelo priljubljeni. Ni mi še jasno kako jim je to uspelo, da Primark izgleda tako hype, medtem ko kak KIK ne. Kakorkoli glavni šoping se dogaja na Oxford Street. Gužva, gužva, gužva. Sam bi zadevo preskočil, a ne morem. Niti nimam srca.

Še večerja in počasi se vrneva v hotel z vrečkami, z izplenom. Asja je bila mila in se je zadržala. Tooooo!

Dan 5 – Vrnitev v Frankfurt. V poslovitev nama je London namenil nekaj jutranjih kapljic, a ni bilo nič hudega. Asja se je odpovedala jutranjemu Starbucksu, saj marele in kovčka ni želela zamenjati za lonček kave. Tako, kot sva prispela, sva se tudi vrnila. Torej z podzemno do Padingotna (ja, prenehali so s stavko) in nato s Heathtrow Express do letališča. Lufthansin let pa se ni izkazal z nemško točnostjo, saj je imel zamudo za celo uro. Najprej opravičilo, da posadke še ni, potem, da je zamuda s točenjem goriva, na koncu pa, da je počila guma, čeprav je letalo stalo veš čas vidno pred nama in se prav nihče ni loteval kake zamenjave gume. No ja, saj se nama ni mudilo in tudi ni bilo nobene slabe volje zaradi tega. Povrhu pa se nas je nato pred vzletno stezo nabralo reci in piši 16 letal, ki smo čakali na dovoljenje za vzlet.

Na Frankfurtskem letališču so naju pričakali sorodniki in veliko veselje ob snidenju, Žal smo se morali tudi kmalu posloviti in tudi Asja je nekaj dni kasneje sama odletela v Ljubljano, kar je tudi brez najmanjšega problema opravila, kljub mojemu malemu strahu. Bil je popolnoma brezpredmeten, saj je Asja našla pravi izhod kljub temu, da je tokrat izjemoma bil le ta na B8 namesto na običajnem B11-B13 – torej le nadstropje višje.

Biti skupaj s hčerko je nekaj največ, deliti z njo tak izlet pa je bilo res super. Tako kompatibilna sva in vsaka stvar je tako zabavna in preprosta. Upam, da bova še veliko takih doživetij doživela.

Tako, to bo to za danes. Spodaj še nekaj zbranih uporabnih naslovov in linkov. Vesel bom vašega komentarja, pa če veste, da komu prav pride tale zapis, mu zaupajte link do sem. Če sem kaj bistvenega pozabil, bom še dodal. Če pa vas še kaj zanima, pa nisem omenil tukaj in če vem, kar na plano z vprašanjem. Če pa bi si radi prebrali še podoben zapis izleta z Anjo pa ga najdete TUKAJ.

V kolikor bi želeli še kdaj kaj prebrati, se lahko zgoraj levo prijavite na obveščanje po mailu, ko se bo zopet pojavil kak nov utrinek navdiha.

Lepo vas pozdravlja FosFos

London 201414m

 

Travelodge

Lloyds Court Business Centre, 1 Goodman’s Yard
London E1 8AT
United Kingdom
travelodge.co.uk
+44 871 984 6388

Tower of London

London EC3N 4AB
United Kingdom
hrp.org.uk
+44 844 482 7777

Madame Tussauds London

Marylebone Rd
London NW1 5LR
United Kingdom
madametussauds.com
+44 871 894 3000

SEA LIFE London Aquarium

County Hall
Westminster Bridge Rd
London SE1 7PB, United Kingdom
visitsealife.com
+44 871 663 1678

London Eye

Riverside Bldg, County Hall
Westminster Bridge Rd
London SE1 7PB, United Kingdom
londoneye.com
+44 871 781 3000

The London Dungeon

Riverside Building, County Hall
Westminster Bridge Rd
City of London, Greater London SE1 7PB, United Kingdom
thedungeons.com
+44 871 423 2240

10 Downing Street

10 Downing St
London SW1A 2AA
United Kingdom
number10.gov.uk
+44 20 7925 0918

Buckingham Palace

London SW1A 1AA
United Kingdom
royal.gov.uk
+44 20 7930 4832

Kensington Palace

Kensington Gardens
London W8 4PX
United Kingdom
hrp.org.uk
+44 844 482 7777

Wimbledon Lawn Tennis Museum

Church Rd
Wimbledon
London, United Kingdom
wimbledon.com
+44 20 8946 6131

Science Museum

Exhibition Rd
London SW7 2DD
United Kingdom
sciencemuseum.org.uk
+44 870 870 4868

Tate Modern

Bankside
London SE1 9TG
United Kingdom
tate.org.uk
+44 20 7887 8888

Natural History Museum

Cromwell Rd
London SW7 5BD
United Kingdom
nhm.ac.uk
+44 20 7942 5000

London 201415m

Advertisements

Počasi se večeri in sonce se potihoma spušča na obzorju, da se dotakne morja tja daleč. Voham morski zrak in zdi se mi, da slišim galebe v pozno popoldanskem lovu za večerjo. A ne morem jih slišati, saj imam  pogled trdno fokusiran na naslednji ovinek pred menoj. V desno gre, nato kratka ravnina in že prihaja naslednji levi ovinek. Cesta izginja za skalnatim hribčkom, a z vsako sekundo prevožene ceste se prikazuje novi del. Motor teče mirno in cesta je samo moja.

To je samo del mojih podoživljenih sanj, ko sva nekoč pred leti z Igijem ubrala motopot ob jadranski magistrali prav do Črne Gore. Pred leti sem se odločil pavzirati z mojim moto lifestylom. Nekako ni bilo časa, ne denarja, pa toliko drugih stvari se je pričelo odpirati, tako, da nisem imel preveč težav in solza ob razhodu.

A spomini in izkušnje so ostale in vedno bolj pogosto sem čutil tisti prvinski nagon po motorju. Tisti, ki vozite poznate ta občutek. In tako je minilo nekaj let in telo se je pričelo odzivati ob prihajajočem zvoku motorja. Počasi sem se pričel ukvarjati z idejo, da bi se ponovno spravil v to, torej v nakup motorja.

Resno sem pričel gledati, kaj obstaja na trgu lani jeseni. Nekako sem že vedel, da bo resno, a vzel si bom čas in nabavil nekaj, kar mi bo res optimalno.

Glede na to, da sem imel potovalni enduro Suzuki Vstrom s 650 kubiki, sem vedel, da želim tokrat nekaj drugačnega. Torej supersport razred ali pa naked streetfighter.

Po nekaj poskusih sportakov, sem prišel do spoznanja, da morda to ni najboljša izbira, oz. je precej ozka. In tako sem se skoncentriral na naked ali pol naked segment. Po pregledu ponudbe sem nekako sfiltriral naslednje motocikle:

  • Aprilia Tuono
  • Ducati Monster
  • Kawasaki ER-6 in Z800
  • Suzuki GSR 600
  • Yamaha FZ1 in FZ 8
  • BMW F800 R
  • Triumph Street Triple

Od vseh naštetih sem prav Triumpha najmanj poznal, a vedno znova sem bral o njemu, da gre za izreden motor. Dokler sem bil še v Sloveniji, je ta znamka predstavljala bolj »eksota«, čeprav gre za britanski biser z 100 letno tradicijo. Z obuditvijo proizvodnje pred nekaj leti pa so pustili izreden pečat na moto sceni.

Triumph Street Triple R 2014 1 Triumph Street Triple R 2014 4

Triumph je tukaj v Nemčiji zgradil močno mrežo prodaje in servisiranja, zato je kar prisoten in nudi zaupanje kot tudi enostavnost po nakupu.

Pravzaprav je bil od naštetih tudi najdražji, a po obisku salona, takoj, ko sem se na njega vsedel sem vedel – to je to. To in nič drugega. Vse se je prilegalo, položaj za krmilom, pregled nad motorjem, položaj nog in riti na sedežu. Idealno. Sedi se nekako športno, a še vedno ne ekstremno, tako da je za moj položaj sedenja udoben. Ko pa je ob vizualnem in konstrukcijskem delu zapel še motor, pa je bilo jasno to in nič drugega. Tudi barva – mat siva (Matt Graphite) z rdečimi komponentami je obstala ko trajna odločitev, malček sem še dopuščal črno.

Triumph Street Triple R 2014 3 Triumph Street Triple R 2014 2 Triumph Street Triple R 2014 1 Triumph Street Triple R 2014

Motor je stal 9.490 EUR + 450 EUR pribitka za transport. Ker je bil ravno na dan podpisa pogodbe moj rojstni dan, sem dobil 200 EUR popusta. Drugače popustov enostavno ni, saj vse prodajo kar imajo. Triumph je enostavno hit, kjer ni zalog in čakaš na vsak naročeni motor.

Kot dodatno opremo sem naročil še komplet varnostnih elementov kot so zaščita okvirja, motorja in prednje vilice, ki naj bi zaščitili glavne elemente motorja pri rahlem padcu, ter prijemala za sovoznika, ter Flyscreen.

Čakalna doba je znašala 3 tedne in motor je prišel kot dogovorjeno. Na dan prevzema sem uredil še zavarovanje, registracijo in tablice in prišel prevzeti motor.

Pri prevzemu je bilo vse kot dogovorjeno, zmontirali so mi še tablice in primopredali motor.

Sedaj imam 720 km. Več mi ni uspelo narediti v tem času in vremenu. Pri 800 km prvi servis, nato vsakih 10.000 km. Napram Ducatiju, kjer servisni interval znaša 6.000 km še ena prednost.

Prvi kilometri mi potrjujejo odličen motor. Čeprav sem sedaj le v območju do 6.000 obratov (rdeče polje pri 13.000 obratov) mi je že sedaj jasno, da je s svojimi 675 ccm in 106 konji res ogromno moči. Vleče noro in pri tem čez izpuh zaigra serenada – zvok je fantastičen s serijskim izpuhom. Lega na cesti odlična, ovinki enostavni za vzeti, center težišča je bolj spredaj zelo pri tleh in to daje veliko zaupanje pri zavoju.

Prva prestava je neverjetno udobna in ne gre se čuditi, če v mestu kar precej časa ni potrebe prestaviti višje ob počasni vožnji. Prestave so udobne, občasno še najdem trenutek, ko ne gre prvič v prvo prestavo. Zavore so odlične. Vse delo opravijo sprednje, z zadnjimi le korigiram razmerje. Imel sem tudi že zaviranje v sili (ni bilo tako kritično, da bi se ABS sprožil) in opravljeno z odliko. Trenutna poraba znaša 5,25 l/100 km. Izredno sem zadovoljen, da vsebujejo instrumenti tudi prikaz trenutne prestave, porabe goriva, ter grafični LED prikaz omejevalnika vrtljajev.

Malce privajanja zahtevajo serijska vzvratna ogledala, ki se dajo le omejeno nastavljati, a je skoraj vedno potrebno malce umakniti komelec, da se kaj vidi. Bomo videli, kako se bom navadil. Morda bo tudi alternativa padla.

Sopotnik sedi razmeroma udobno, čeprav ima relativno malo prostora. Je malce višje od voznika, a ne tako kot na superšportniku, ko pravzaprav sedi na Viledi. Dnevni izleti v dvoje brez težav. Več bodo dale izkušnje.

Višina sedeža motorja je ravno pravšnja – z obema nogama trdno stojim na tleh ob ustavljanju pri moji višini 179 cm.

Prostora po sedežem ni prav veliko. Nekaj originalnega orodja, torbica s ključavnico zavornega diska, pa verjetno bi še denarnica šla spodaj.

Ker ni centralnega stojala, sem se prvič ukvarjal z idejo, kako mazati verigo. Za ta namen sem našel odlično rešitev –  Louis Liftstick – malo dvigalko, s pomočjo katere dvignem zadnje kolo ravno toliko, da dobim prosti tek zadnjega kolesa. Cena 30 EUR.  

Louis Liftstick 1 Louis Liftstick

Nabavil sem tudi majhno magnetno tank torbo Givi, ki dobro služi za telefon, ključe in ostalo drobnarijo. V njo gre tudi pollitrska steklenica vode.

Triumph Street Triple R 2014 6

Luči so zelo dobre, neprimerno boljše v primerjavi s Suzuki Vstrom – prejšnji model. Obe ročki, torej sprednjo zavoro, kot tudi ročico sklopke je možno prilagoditi. Model R prav tako nudi prilagajanje sprednjega in zadnjega vzmetenja.

Kot že na prejšnjem motorju sem si tudi tu omislil navigacijo – tokrat Garmin Zumo 340 LM. Kabel za elektriko so mi napeljali v Triumphu. Zelo zadovoljen in je nekje v rangu Zuma 550, ki sem ga imel nekoč. Priloženi RAM nosilec ni mogoče namestiti centralno. Tako sem ga namestil na levo stran, a še vedno zelo centralno.

garmin-zumo-340lm-1

Screenshot231

 

Triumph Street Triple R 2014 5

Kaj še ostalega reči? Videl sem pogovore na temo, kaj obleči na tak motor. Torej sem zagovornik varnosti in na prejšnjem nekako res nisem naredil niti km brez popolne zaščite. Tokrat sem malce fleksibilen, saj je prejšnji motor imel v mojih očeh značaj potovanja, tale tu pa sedaj pomeni tudi moj transportni konjiček. Tako za vožnjo po mestu oblečem kavbojke. Imam še tekstilno letno jakno srednje dolžine z obilo žepi, glavna kombinacija pa so 2 delni usnjen kombinezon Arlen Ness Lizard, čelada Scorpion EXO Air 1000 Freedom, First Kangoroo rokavice, ter Oxtar škornji.

Scorpion-exo-1000-air-freedom 2 Scorpion-exo-1000-air-freedom

Za vikend izlete je k hiši prišel tudi Kappin 30 l vodotesni moto nahrbtnik.Kappa 30

Ko opravim prvi servis in začnem koristiti celoten repertoar, pa napišem še kako vrstico, seveda pa bom zelo rad odgovoril morebitnim vprašanjem o temu motociklu, če koga še kaj zanima.

 

Še nekaj tehničnih podatkov:

Dolžina                                 2.055 mm

Širina                                   740 mm

Višina                                   1.190 mm

Medosna razdalja              1.410 mm

Višina sedeža                      820 mm

Teža                                       182 kg

Maks..obtežitev                  195 kg

Typ                                        3-Zylinder

Prostornina                         674,8 cm³

Moč                                        78,1 kW (106,2 KM) pri 11.750 v/min.

Najvišja hitrost                 225 km/h

Pospešek 0 – 100 km/h:  3,3 s

Drehmoment:                    68 Nm pri 9750 U/min

 

Prostornina posode za gorivo     17,4 litra

Rdeče polje                         13.000v/min.

Število prestav                 6

Veriga                                 RK O-Ring

Obutev:

Serijska:                               Pirelli Diablo Rosso Corsa

Opcije:                                  Metzeler M5 Interact, Dunlop Qualifier II, Bridgestone BT016 Pro

Tlak spredaj                        2,35 bar

Tlak zadaj                            2,90 bar

Dimenzija gum spredaj 120/70 ZR 17

Dimenzija gum zadaj      180/55 ZR 17

 

Prednje vzmetenje:       Kayaba 41 mm Upside-Down, nastavljivo, 115 mm hoda

Zadnje vzmetenje:          Kayaba Monoshock -nastavljivo, 155 mm hoda

 

Zavore spredaj:                 2 x 310 mm Nissin ABS

Zavore zadaj:                     220 mm, Nissin ABS

 

Garancija                             2 + 2 leti


Kmalu, torej decembra bo minilo 3. leto, od kar sem se spravil na novo pot.

970037_10201434902097179_1239055269_n

Prvo, kar moram reči je, da je naravnost neverjetno, da je tako hitro minilo. 3 leta kot absolutno število ni malo. Očitno se mi je moralo res dogajati in živim od cilja do cilja, tako da enostavno življenski tok požira čas in ga spreminja v nekaj, kar ne morem opisati kot trajanje. Gre za neko pot, ki dejansko pomeni živeti.

Težko rečem, da sem prišel do kakih spoznanj, ki bi jih lahko kar takole zrecitiral. Bolj sem mi zdi, da sem se spremenil v smislu reakcije na vsako posamezno točko vsakdana. Menim, da se mi mišljenje tudi ni kaj dosti spremenilo, morda le izsostrilo in obogatilo. Ne bi ravno govoril o modrosti, a čas in izkušnje le naredijo svoje.

941473_10201434898737095_1610905633_nFizično in psihično sem na vrhuncu svojih moči. Ne spomnim se več, kdaj sem se tako dobro počutil. V glavi je vse posortirano na svoje mesto, poklicna pot mi daje vedeti, da napredujem in rastem in se razvijam v smereh kamor si želim in načeloma sem zadovoljen sam s seboj. Telesno sem se z redno vadbo in malih uspehih spravil na nivo, ki ga že dolgo časa nisem imel. Na življenje naprej gledam s pozitivnimi in prijaznimi očmi, čeprav so bile izkušnje kdaj tudi ne tako prijazne. Seveda so še vedno stvari, po katerih hrepenim in so tudi motiv za moje nadalnje življenje.

Če kaj pogrešam? Da seveda, družino. Saj se vidimo in komuniciramo preko Skypa, a stisniti se ne da preko kabla. To je cena, ki jo plačujemo. Za nekoga previsoka, za nekoga sprejemljiva, za nekoga ni niti omembe vredna.

Še ena zadeva je, ki bi jo morda omenil. Prijatelji. Po treh letih je očitno je precej naravno, da te prijatelji začno pozabljati. Eni prej, eni kasneje, a vedno manj je klicev in elektronske pošte. Lahko se le sprašujem, če bi bilo tako tudi, če bi bil v Sloveniji in je morda razdalja kriva, a dejstvo je, da komunikacija z njimi zanemarljiva oz. lahko rečem, da je po tem času ni več. Morda sem pa tja kak vljudnosti pozdrav in čestitka ob rojstnem dnevu, a kaj več… tega ni.

Verjetno naravno. »Daleč od oči, daleč od srca«. Sam sicer absolutno ne verjamem v to, a morda sem le drugačen v tem pogledu. In tako se tudi sam vedno pogosteje zalotim ob razmišljanju, zakaj bi še naprej poskušal vzdrževati stik, če je aktivnost pri tem precej enostranska. In priznam, pri nekaterih sem enostavno prenehal. In se sprijaznil z resničnostjo in relativnostjo medčloveških odnosov.

In tudi to je verjetno cena mojega odhoda.

Glede na dnevni ritem skozi čas, se mi je tudi dnevni red nekako sam uredil. In glede na mojo redoljubnost, sem nekako naravno prišel v nek koledar aktivnosti, ki deluje zame. Čas je porazdeljen in optimiziran, ter prilagojen, da lahko brez kakega stresa živim normalno.

561622_10200137011690730_1385445030_nJezik – torej nemščina je pravzaprav moj drugi materin jezik in sem ga govoril preden sem govoril slovenščino. Resda sem ga kar dobro pozabil v času življenja v Sloveniji, a se je sedaj vrnil. Ker v službi uporabljam več angleščino, za ostali čas pa nemščino, se najdejo trenutki, ko se kakega izraza v slovenščini enostavno ne spomnim. Jezik je zanimiva in obenem zapletena reč. In ni kar samo dano, da se pravilno tudi izražaš. Za to je potrebno kar nekaj truda in ne gre misliti, da je tudi vseeno kako se izražamo. Morda v vsakdanjem življenju to še vzdrži, da se prebiješ z nekaj standardnimi izrazi, a ko je potrebno kaj več, predvsem v profesionalnem smislu je potrebno biti pri oblikovanju in izbiri besed kaj pazljiv. Od začetka si lahko še simpatičen s kako grobo napako, a ta čas mine in sogovorniki le pričakujejo neko kompetenco, ki jo brez pravilnega izražanja ni mogoče dokazati.

943760_10201434902857198_117489192_nUpravno – finančno sem se tudi že kar dobro spoznal z infrastrukturo in pravili igre. Morda lahko še vedno rečem, da mi največ težav povzročajo slovenski upravni organi oz. bolje rečeno Davčna uprava RS. Medtem, ko se tukaj s Finanzamtom sporazumem res odlično, postopki in navodila so jasni, prijaznost in uslužnost uradnikov je neverjetna, tako da jih vedno rad obiščem. Ni slabega občutka, ni nekih zahrbtnih nagibov. Ko dam cesarju kar je cesarjevega ne čutim nobenega negativnega momenta. Tega ne morem trditi za DURS. Živčnost, jeza in slaba volja, to je občutek, ki privre na dan, ko moram zopet kaj komunicirati z njimi. In vseskozi se sprašujem zakaj mi je tega sploh treba?

Kakšne slovenske sredine si tukaj nisem našel. Mislim, da celo obstaja neko slovensko društvo tukaj, a nekako mi ni do tega. Ne pogrešam Slovenije v smislu pogrešanja države. Glede na mojo življensko pot se ne morem šteti kot pripadnik enega samega območja in ureditve.

Saj mi misli velikokrat odtavajo v sliko slovenskih gora in sem vesel, ko Slovenija zmaguje na športnih tekmovanjih, in rad poslušam slovensko glasbo in sem tudi razočaran in čutim osebno prizadetost, ko berem o dnevnem dogajanju v Sloveniji, a nekako vedno manj časa in razmišljanja namenim tem tematikam.

270368_10200442112118050_1139306529_n

Živim v multikulturalnem okolju. Dnevno je okoli mene nekaj deset različnih narodnosti in jezikov, vonjev, ter okusov, navad in načinov oblačenja in nekako je ta pisanost postala del sprejemanje dneva. Vsako odstopanje od tega novega normalizma, mi je nekako tuje in postanem pozoren na novo okolje.

Vsake toliko časa se dobim s Primožem, ki je zaposlen na Evropski centralni banki. Ob večerji malce počvekava o najinih izkušnjah in pogledih in fino mi je ko se dobim z njim. Še bolje, ko se nama pridruži tudi njegova Špela iz Ljubljane.

Kaj želim še povedati?

28051_10200137027171117_1127797608_nŽivljenje v Nemčiji je dobro. Zasluži se spodobno, odnosi so kot povsod, včasih boljši, včasi je potrebno kaj več vložiti, a v povprečju je normativ komunikacije na visokem nivoju. Medčloveški odnosi so spoštljivi in v normalnem tonu. Za slovenske oči morda je nekoliko “hladnosti”. In prav ta “hladnost” je morda pozitivna, ko včasih kri zavre. V osnovi je normalnost sprejeta povsod in nekako ni prostora za bahanje in izkazovanje osebnega stanja. Stvar mora biti smiselna, efektivna. Prej bi rekel, da je normalnost zavedanje in odgovornost do narave, okolja, soljudi, zgodovino, itd. Morda bi temu lahko dal ime Patriotizem, a nekako do zemlje, ne posamezne države. Med mladimi precej priljubljen “lokal patriotizem” – s svojimi navadami, jezikom, načinom praznovanja in dnevnega življenja, kuhinje pa do ponosa in pripadnosti do svojega nogometnega kluba, pa čeprav je na zadnjem mestu neke “šestnajste” lige. Z nacionalizmom se osebno nisem srečal niti enkrat samkrat. Zavedam se, da obstaja in da živi podtalno. In občasno se zgodijo dogodki, ki pridejo v dnevne novice. Predvsem na vzhodu države. In vem tudi, kako močno je zakoreninjeno v večini nemcev nasprotovanje in upor do tega. Predvsem v mlajših generacijah ljudi, ki bodo vodili to državo v naslednjih letih.

Seveda so tudi težave in problemi. Morda veliko bolj izraziti, kot v Sloveniji. Krimimal, droge, prostitucija, brezdomci, azilanti, medrasne in medverske nestrpnosti, teroristične aktivnosti, umori, ugrabitve, družinsko nasilje, socialni problemi. Lahko bi našteval še in še. Seveda je tega v primerjavi s Slovenijo veliko in tudi bolj množično. A ko nekaj časa živiš v tem okolju, postane to le ena od stvari, ki jih vzameš na znanje, se nekako notranje do tega opredeliš in prilagodiš v smislu lastnih reakcij ob stiku s tem. Vsak zakaj ima svoj zato in moje življenje je prekratko, da bi se ukvarjal z identifikacijo razlogov za vsako posamezno absolutno črno točko družbe.

575705_10201434903017202_1301398006_n

Pravzaprav izgublja tla pod nogami vsaka oblika totalizarizma, tudi cerkev. Nemčija je precej drugačna v smislu cerkvenega reda in relacije do religij kot Slovenija. Je tudi bolj heterogena. In tudi mnogo bolj bogata. Zgodovinsko je tudi nekako cerkev bila neločljivi del te države, saj jo je sobolikovala in mnogo cerkvenih dogodkov je vodilo nastanek Nemčije v današnji obliki.

Današnji pogled je primeren času v katerem živimo. Cerkev kot institucija je mnogo bolj podobna globalni korporaciji, kot pa instituciji religiozne oskrbe vernikov. V času od kar sem tu, je bilo res veliko kritike na račun predvsem katoliške cerkve. Spolno izkoriščanje otrok, nasprotovanje istospolnim porokam, neverjetna razkošnost in zapravljivost, politika in profitabilno naravnano vodenje socialnih in vzgojnih institucij, segmentiranje in obravnava zaposlenih v teh institucijah (vzgojiteljica v katoliškem vrtcu je bila odpuščena po ločitvi) in ne nazadnje financiranje katoliške cerkve iz davkoplačevalskega denarja, kjer je velik del populacije nekatoliški, vodi v veliko izgubo vernikov in prostora v družbi.

Še 4 dnevi do Frankfurtskega maratona, v katerem bom nastopil še s tremi kolegi in bomo razdaljo 42 km premagali štafetno. Morda je to slika mojega življenja tukaj. Dosegel bom nekaj, kar prej nikoli nisem in to s pisano družbo indijcev. Pot do cilja bo obenem tudi pot do novega začetka, nove poti,…

941660_10201434913697469_713341444_n


Veseli me, da lahko tukaj objavim novo zgodbo. Zgodbo mlade prijateljice Maje, ki je po študiju uspela dobiti začasno delo v tujini in to priliko tudi izkoristila. Po najinem pogovoru sva se strinjala, da je zgodba in izkušnja zanimiva tudi za morebitne bralce tega bloga in tako zapis v obliki intervjuja tu sedaj tudi objavljam.  V kolikor bi zeleli stopiti v kontakt z njo, mi sporočite vaše kontaktne podatke, pa jih posredujem naprej.

Salzburg

Maja pozdravljena, veseli me, da lahko tukaj objavim tvojo zgodbo o tvojem 6 mesečnem delu v Avstriji in da tvojo izkušnjo potom bloga deliš z nami.

Najprej me zanima, kako si prišla do te zaposlitve pri enem od velikanov avtomobilske industrije v njihovi poslovni enoti v Avstriji?

V tem podjetju sem delala že v Sloveniji preko študentskega servisa v prodajnem oddelku. Ker sem imela že od nekdaj izrazito željo po delu v tujini, sem se prijavila na razpis v Avstriji, kjer so me po dveh telefonskih intervjujih tudi izbrali.

Kakšni so bili občutki, ko si se odločala, ko si spoznala, da je priložnost resnična in kaj se ti je dogajalo v mislih? Si imela pomisleke iti ali ne? Si se s kom pogovorila?

Moram priznati, da sem se prijavila samo za “ hec“. Ko so me poklicali in me obvestili, da sem izbrana sem bila polna adrenalina, a hkrati tudi polna pomislekov. V celotni fazi odločanja iti ali ne, mi je bila v veliko pomoč takratna sodelavka, ki je že imela tovrstno delovno izkušnjo v tujini in sicer pri nekem drugem velikanu avtomobilske industrije v Stuttgartu. Menim, da je ona glavni “krivec”, da sem imela pogum in samozavest, da sem se podala na delo v Salzburg.

Kako je potekala komunikacija z delodajalcem?

Vsi sestanki in celotna komunikacija je potekala v angleščini, saj je podjetje v Avstriji glavni sedež za jugovzhodni in osrednji evropski trg. Zaposleni prihajajo praktično iz vseh teh držav za katere delo poteka, kot so Čehi, Poljaki, Slovaki, Bolgari, Romuni, Madžari ter nekaj Slovencev, seveda pa je največ Avstrijcev.

Kaksna je tvoja izobrazba in kaksne delovne izkušnje si si obetala?

Sem uni. dipl. ekonomist  – smer management, sedaj pa sem na podiplomskem študiju – smer Marketing. Obetala sem si predvsem izkušnje v marketingu, ker jih do tedaj še nisem toliko imela, vendar sem bila pripravljena srkati vsako novo znanje, ker mi je ta priložnost takrat veliko pomenila.

Kako so potekale priprave na odhod?

Ker sem vedela, da je to samo začasno delo, sem prijavila samo začasno bivališče. Banke in telefonskega računa nisem menjala, vendar če bi ostala dlje, bi to seveda naredila. S stanovanjem sem pred odhodom imela kar nekaj težav, vendar so bili v podjetju zelo prijazni in mi plačali 1 mesec stroške bivanja v hotelu. V tem prvem mesecu sem nato iskala stanovanji in hodila na oglede, ter g našla nato po treh tednih. Bila pa sem izredno presenečena, kako drage najmenine so v Salzburgu.

Aktivnosti in občutki zadnjega tedna dni pred odhodom

Če priznam, se nisem kaj dosti pripravljala, saj sem se do konca zadnjega tedna opravljala svoje delo v slovenski pisarni, v soboto pakirala, v nedeljo odpotovala ter v ponedeljek začela na novem delovnem mestu v Salzburgu. Pri meni se je vse dogajalo tako hitro, da še sama nisem dojela, da sem zares tam. Vendar je bilo do mojega doma slabe tri ure voznje, tako da to spet ni bila takšna razdalja, da ne moreš iti domov in dejansko se nisem počutila, da delam v tujini, ravno zaradi te kratke razdalje do mojega doma v Sloveniji.

Sprejem in prvi teden po prihodu

Sprejem je bil zelo običajen, začelo se je s kratkim uvodnim sestankom o mojih delovnih aktivnostih in s predstavitvijo mojega delovnega teama. V prvem tednu sem imela še na voljo svojega predhodnika, kateri mi je razložil aktivnosti in sproti pojasneval postopke mojega dela.

Kako bi opisala spremembo v tvojem zivljenju napram življenjenju v Sloveniji? Kako bi opisala kvaliteto življenja v Salzburgu?

Na splošno je standard življenja veliko boljši, kar je vsem znano, vendar se pri meni to ni veliko poznalo, saj so bili stroški bivanja zelo dragi. Stroški hrane in najemnina so veliko višji kot pri nas, obleke in bencin pa enako. Bila sem navdušena nad njihovo kulturo obnašanja, ki je veliko bolj razgledana, kot pri nas. Začela sem vedno bolj opažati razlike med slovenci ter avstrijci tudi v delovnem okolju, vendar ker sem zelo prilagodljiva, nisem imela nobenih težav se adaptirati v novo okolje.

Kako si ohranjala stike z domačimi in kako je s socialnim življenjem v Avstriji?

Vsakodnevne stike z domačimi sem ohranjala preko Skypa, vendar so me domači tudi kdaj obiskali ali pa sem jaz odšla domov za kaksen vikend, tako, da z ohranjanjem stikov ni bilo težav. Kot sem že omenila, je bila razdalja samo 300 km tako, da sem bila zelo blizu, če smo si zaželeli stikov. Menim, da je s socialnim življenjem tako, kot si ga sam narediš ali kot imaš sam potrebe po socialnih stikih in je povsod popolnoma enako, doma ali pa v tujini. Ker sem bila v Salzburgu na delovni praksi sem spoznala in se nato družila največ z ljudmi iz delovnega okolja. Vesela sem, da sem bila tukaj v bolj toplih mesecih, saj je bilo tako veliko priložnosti po službi obiskati kaksno jezero, igrati odbojko ter večerjati in spiti kaksen koktejl zunaj v centru Salzburga. Ker sem praktično večinoma delala, sem v nočno življenje odšla samo enkrat v 6 mesecih mojega bivanja tukaj, vendar je bilo tako super, da to verjetno ne bom pozabila nikoli 🙂

Tvoja pričakovanja in realnost

Moja pričakovanja so bila, da pridobim mednarodno izkušnjo in da se vrnem s tem kot s konkurenčno prednostjo. Tako je tudi bilo.

Odnosi med sodelavci, kako je bilo s komunikacijo zaradi jezika?

Odnosi v mojem teamu –  oddelek marketinga so bili precej poslovni. Pri avstrijcih se dela in ni časa za kaj drugega kot delo. Vendar sem se postopoma privadila in spoznala sodelavce iz drugih oddelkov s katerimi sem se super razumela in hodila na kosilo v menzo. S komunikacijo nisem imela težav, saj je vse potekalo v angleščini, zaradi velikega števila tujcev, ki so zaposleni pri tem podjetju. Vendar sem ob priliki, (ponavadi v prostem času) povadila svojo nemščino.

Kakšne izkušnje si pridobila, ki jih v Sloveniji ni mogoce pridobiti? Kaksne so razlike po tvoji izkušnji?

Že to, da sem imela priložnost delati za tako znano podjetje v Avstriji je bila zame ogromna izkušnja. Dobila sem največ izkušenj v marketingu in bila sem povabljena da sem sodelovala pri projektu električnega vozila. Teh izkušenj, ki jih v Sloveniji ne moreš pridobiti je bilo vsakodnevno veliko in se jih ne da opisati, treba jih je doživeti J

Kaj bi sporočila Sloveniji, kaj bi morala kopirati od tujine?

Vsekakor bi morale biti v Sloveniji obvezne študentske ter plačane prakse. Tako bi lahko mladi ljudje dobili več izkušenj in bi vstopali na trg dela hitreje in bolj samozavestno. Največji problem v Sloveniji je sedaj brezposlenost mladih, ker nimajo izkušenj ne poguma in ne znanja, zato prihaja do velikega problema. V Avstriji dajejo velik pomen na mlade ljudi, saj v podjetje lahko prinesejo več inovativnih zamisli, imajo veliko več motivacije za delo in so pripravljeni žrtvovati svoj prosti čas za kariero. Avstrijci znajo ta potencial v mladih izkoristiti, v Sloveniji pa jim niti ne dajo možnosti in ni prostora za mlade in ambiciozne ljudi.

Kaj bi sporočila drugim, ki še razmisljajo ali podajajo na delo v tujino?

Če še razmisljajo o delu v tujini, naj le grejo, saj je to dragocena izkusnja za kariero in prav tako zelo dobra izkušnja tudi za grajenje osebnosti in samozavesti.

Sedaj se vračaš z dragoceno bogato izkušnjo. Kakšni so tvoji plani za naprej, kako lahko izrabiš tvoje nove izkušnje, oz. kaj je tisto, kar bi lahko slovenski delodajalec s teboj takoj pridobil? Se vidis v prihodnjosti zaposlena v Sloveniji ali v tujini?

Tako je. Kot sem že omenila, sem se odločila za to delo, ker sem vedela, da bo to zame konkurenčna prednost v Sloveniji. En teden po prihodu iz Salzburga sem dobila redno službo v podjetju, ki je letos pridobil gazelo osrednje Slovenije in tako sem dosegla svoj cilj. Podjetje je nemški koncern tako, da se nikoli ne ve kdaj me pot spet zanese v tujino.

Maji še enkrat hvala za prispevek in želim ti vse dobro pri tvoji nadalnji poti. Vam bralcem pa želim, da najdete pravo pot v svojem delovnem življenju, kjer boste našli pravo zadovoljstvo.

Salzburg_Wappen.svg

V kolikor želite biti samodejno obveščeni o novem zapisu na teh straneh lahko zgoraj levo vpišete svoj elektronski naslov in novica vas pričaka v vašem elektronskem nabiralniku.


2012_04 Wiesbaden 054

Veseli me, da lahko tukaj objavim izkušnjo D.C. o delu v Wiesbadnu v Nemčiji in da jo na ta način deliva z vami. Pred odhodom sva se že slišala in takrat objavila “stanje” pred odhodom. Tako me je sedaj zanimalo “stanje” po dejanskem prihodu in nekaj preživetih začetnih mesecih.

Predpriprave na odhod

Zaradi vzhičenja se mojih predpriprav niti ne spomnim najbolje. Ker imam lastniško stanovanje v Sloveniji, sem imel še največ skrbi z njegovo oddajo. Kakšen mesec pred odhodom sem dobil najemnika in sem bil zaradi tega kar zadovoljen. Vso dokumentacijo pa sem urejal dejansko po odhodu. Prijavo stalnega prebivalisca sem lahko opravil šele, ko sem se prijavil tukaj v Nemciji.

Aktivnosti in občutki zadnjega tedna dni pred odhodom

Zadnje dni pred odhodom sem bil na dopustu in sem se najbrž podzavestno nekako že pripravil na dan odhoda. Teh deset dni je zelo hitro minilo. Predvsem sem si želel biti čim več časa s svojimi najbližjimi, ter prijatelji. Kaksnih pretiranih občutkov ali stiske nisem imel, saj to sem imel že za seboj v času, ko sem razmišljal o sprejemu ponudbe. Ko pa je padla odločitev, si nisem hotel dovoliti, da me čustva premagajo.

Sprejem v nemškem podjetju pri prihodu

Torej v Nemčijo sem prišel dan pred dejanskim pričetkom dela. Zmenjeni smo bili, da me kolega počaka pred pisarno. Po krajšem ogledu pisarne sem dobil mobilni telefon in prenosni računalnik. Potem pa so mi pokazali, kje se nahaja začasno stanovanje, ki mi ga je podjetje plačalo za prvi mesec. Mogoce edina prava ugodnost je, da sem dobil sluzbeno vozilo in sluzbene kartice, ki mi v casu poskusne dobe ne pripadajo. 30 dni dopusta je tudi ugodnost, ki je v Sloveniji nisem imel.

Stanovanje in prehrana, prevoz, zavarovanja, finance, prijavo in dokumente, ter zdravstvo? 

Za enkrat imam stanovanje v najemu, ki pa je sicer izven mesta, v katerem delam. A mestece ima vseeno zelo dobro infrastrukturo. Vse kar potrebujem je na dosego roke ali nekaj minutk stran počasne hoje. Imam urejeno zdravstveno zavarovanje in tudi nezgodno zavarovanje — “Haftpflichtversicherung” — baje je to tudi stvar, ki jo v Nemčiji potrebuješ. Kar se prevoza tiče nimam nobenih težav, ker imam službeni avto. Prijava prebivališča je potekala neverjetno enostavno in hitro. Prideš z dokumentom v civilni urad — Bürgeramt — in opraviš prijavo. Edino, kar nimam še urejeno je vozniško dovoljenje. Na slovenskem uradu na Tobačni so mi rekli, da ni potrebno menjati dokument. A se lahko zakomplicira pri podaljšanju, ker za podaljšanje moraš biti prijavljen na slovenskem naslovu vsaj 6 mesecev prej. To se mi zdi čisto nesmiselno, zato bom poskusil čimprej zamenjati tudi vozniško. Glede prehrane pa ni nekih posebnosti. Večinoma jem v restavracijah blizu službe, a si za vikend nekaj tudi sam skuham. Torej navado prehranjevanja imam skoraj enako kot je bila v Sloveniji. Manjši problem nastane pri odpiranju bančnega računa, ker potrebuješ stalni naslov. Jaz v trenutku odpiranja nisem imel še najemniškega stanovanja, a smo v dogovoru z banko to tudi hitro rešili.

Plačilo

Plačilo je redno in je tako kot dogovorjeno. Le za variabilni del so pogoji malce nedosegljivi, ampak to je že druga zgodba.

Sprememba napram življenjenju v Sloveniji

Če si človek z pozitivno energijo in če si močno želis nekaj, sprememb ne bos čutil. Sam sem imel željo čimprej se integrirati v okolje. Igram košarko v lokalnem klubu, hodim s sodelavci na razne prireditve — od nogometnih tekem do npr. bowlinga ali pijače. Skratka nasvet za vse tiste, ki želijo primerjati življenje pred selitvijo in po selitvi je enostavno, da tega nikar ne počnite. Mislim, da je to enako, kot če bi v vsaki novi punci iskal nekaj, kar te spominja na staro punco. To enostavno ne gre. Seveda so družina in prijatelji daleč stran, a tukaj si gradiš novo zivljenje in to naj ti bo vodilo za naprej.

Stiki z domacimi in druzabno zivljenje

Stike z domačimi ohranjam predvsem preko interneta. Bodisi je to komunikacija preko Skype, whatsapp, viber,… skratka VOIP tehnologija. Družabnega življenja med tednom skoraj da ni. Vse se dogaja med vikendom. Dopuščam pa seveda moznost, da pravega družabnega življenja se nisem občutil.

Tvoja delovna izkusnja, razlika med pričakovanji in realnostjo. Odnosi med sodelavci, komunikacijo zaradi jezika

Ker sem že prej delal na mednarodnih projektih, sem imel pričakovanja dokaj realno postavljena. Odnosi med sodelavci pa so enaka kot v vseh podjetjih, v katerih sem imel možnost delati. Že od samega začetka sem dal sodelavcem jasno vedeti, da z menoj komunicirajo izključno v nemškem jeziku. Na nek način jim je bilo to všeč. Seveda, ko pa pridemo do jezikovne bariere — predvsem z moje strani — pa na hitro to opravimo v angleškem jeziku.

Delovna izkušnja

Ne morem reci, da bom tukaj pridobil drugačne izkušnje, saj sem že prej opravljal delo izven meja Slovenije. Če pa primerjam izkušnje lahko rečem, da nekih bistveno velikih razlik ni.

Pred samim odhodom sem ogromno časa preživel za računalnikom in preverjal različne stvari. Vse kar sem se spomnil sem takoj preveril na internetu.

Moji plani so trenutno vezani na delo tukaj in na ustvarjanje doma, druzine, ipd. Ta selitev mi je dala novo izkušnjo v zivljenju. Začel sem v bistvu iz ničle. a se vztrajno dvigam. Resnično dvomim, da bi v Sloveniji znali ceniti moje izkušnje v primeru moje vrnitve, saj sem že prej doma imel izkušnje z delom v tujini.

Svojo prihodnost vidim izključno v tujini. Če ne tukaj v Nemciji, potem pa nekje drugje.

Pogled na Slovenijo od tukaj

Seveda spremljam dogajanje v Sloveniji in se mi zdi da Slovenija nima prave vizije, kaj sploh želi narediti. Včasih so bile prioritete EU in NATO, zdaj pa…?

Slovenija se bo morala zbuditi in se otresti klientelizma, ter opraviti s svojo pol preteklo zgodovino. Tako močno si želimo zbežati iz Balkana, a vse poteze nas vlečejo ravno k Balkanu. Seveda nimam nič proti Balkanu, saj sem tudi sam “potomec” Balkana.

Mogoce  za enkrat preveč objektivno gledam na življenje v Nemčiji in težko povem, kaj je boljše ali ne.

Tvoje sporočilo

Nič drugega kot, da pridobijo čimveč informacij glede življenja v tujini, glede podjetja, glede socialnih pravic ipd.


Netherlands trip_33Čeprav je preteklo že kar nekaj časa, torej nekaj mesecev nazaj, bom tukaj danes opisal naš lanskoletni junijski izlet v Amsterdam. Ideja o izletu je padla v pisarni, ko sem se pogovarjal o vikend aktivnostih z mojimi indijskimi kolegi. Sicer so nekaj okoliških mest že obiskali, med drugim tudi Pariz, vendar so ozko vezani le na uporabo letal ali železnice. Pa je padla ideja, da bi si najeli avto in kam popeljali, saj potovanje z avtom nudi nekaj ugodnosti in fleksibilnosti. Prva je seveda dokaj velika svoboda oblikovanja poti sproti in pri polni zasedenosti vozila tudi cena.

Torej, odločitev je padla, da izberemo kraj, ki ga lahko obiščemo preko vikenda. Hariju, Vaigaiju, Subhashu in meni se je pridružil še moj romunski prijatelj Cristi, ko je slišal za idejo. Najeli smo avto – Škodo Superb in se odločili za obisk Nizozemske.Netherlands trip_32

Kobinatorika mojih indijcev je neznanska, tako, da imajo znance in prijatelje domala po celotnem svetu. In plan je bil sledeči: Odhod v petek dopoldne in vožnja do Rotterdama. Nato v soboto zjutraj ogled Rotterdama – ravno toliko za hitri občutek in nato vožnja do Amsterdama, tam ogled mesta, malce zabave in nato še dopoldne. Po odhodu iz Amsterdama vožnja do parka tulipanov v Keukenhof in nato domov v Frankfurt.

Netherlands trip_35

Indijski kolegi so si našli prenočišče pri prijateljih, s Cristijem pa sva se odločila, da si najdeva prenočišče po najinem okusu – torej s pravo posteljo pod ritjo. Po celodnevni hoji in vožnji si namreč želim pravo posteljo, saj poznam standarde mojih kolegov. 5 kolegov v garsonjeri. Zaspijo tako in tako povsod. Sej so face, ampak moj spanec je veliko vreden, zato…

Netherlands trip_24Iz službe smo jo stisnili takoj ko je bilo to mogoče. Sam sem šel red ostalimi po avto v Sixt. Rezerviral sem Volva, dobil Škodo Superb. Super avto, vsa možna oprema, dober motor, avtomatik. Pa še ogromen je. Hitro nazaj do pisarne po ostale in pičiiiimo. Do Kolna so bili moji indijci zadaj popolnoma tiho in spraševal sem se že če je kaj narobe. A sem hitro ugotovil, kaj se dogaja na zadnji klopi. Strah pred hitrostjo in prilepljeni na šipe so opazovali mimobežečo okolico in igranje avtobilov na cesti. Pojasnili so mi, da se v Evropi še niso vozili z avtomobilom, sploh pa ne po avtocesti. Ko so me prosili, da se končno peljejo s hitrostjo 200 km/h, s hitrostjo, ki je v njihovi državi nedosegljiva z zemeljskim prevozom, če ravno nimajo možnosti obiskati indijskega F1 dirkališča, sem jim seveda z veseljem željo izpolnil. Kot majhni otroci so vriskali in si na koncu, ko sem po nekaj kilometrih zopet upočasnil prav zares stisnili roke in si čestitali, kot bi bil za nami polet z raketo. Nekje med vsem tem veseljem smo zgrešili optimalno pot. Pa nič hudega, smo malce več videli.

Netherlands trip_31 Netherlands trip_30

V Rotterdam, drugo največje pristanišče na svetu, smo prišli pozno. Prevozili smo kakih 450 km. Mesto izgleda vesoljsko. Izjemno moderno in nabito s tehnološkimi podjetji. Nisem si ga tako predstavljal in očitno se bom moral še enkrat vrniti in si ga podrobno pogledati. Indijske kolege sva s Cristijem odpeljala k prijatelju na ulico Grote Visserijstraat. Čuden del, tako angleško mi je deloval in prav nič varen. En drink tukaj in jasno mi je bilo, da si imajo fantje veliko za povedati, tako da sva jih kmalu pustila in se napotila do najinega hotela.

Netherlands trip_27 Netherlands trip_25

S Cristijem sva si našla v Rotterdamu prekrasen kotiček prav ob reki De Maas in občutek je bil, da sva nastanjena na ladji (Hotel Delta Hotel Rotterdam, Maasboulevard 15, Vlaardingen) – nočitev za 2 osebi 82 EUR. Po nekaj pivih se je tudi znočilo in gledati ladje, ki neprestanoma plujejo po reki dajejo občutek večne rečne avtoceste. Večerja – Burger King.

Netherlands trip_28Jutro naju je nagradilo s prekrasnim sončnim vzhodom, tako da sva nekaj trenutkov užila jutranje sončne žarke in se nato odpravila po najine indijske prijatelje. Še prej pa mi je Cristi podelil naziv svetovnega prvaka smrčanju. Pravi, da kaj takega še ni doživel in da ga je strah naslednje noči.

Netherlands trip_26Indijci so bili tako veseli, tako da sem imel občutek, da niso bili prepričani, če se še kdaj vidimo. Tudi njihov gostitelj je bil žalosten, da je snidenje bilo le za en dan, a tako pač je. Morda nekje nekoč na nekem projektu. Vožnja po Rotterdamu nam je tudi po dnevi dala vedeti, da gre za izjemno moderno mesto z izjemno arhitekturo in da sta tukaj doma znanost in razvoj.

V Amstedamu si iz Rotterdama kaj hitro. Po prazni avtocesti je morda kakih 80 km, torej kako uro vožnje. Takoj po vstopu v mestu, pa sem spoznal, da so bili moji pomisleki okoli parkiranja primerni. Že prej sem prebral na spletu o težavah, a sem nekako verjel, da se bom že nekako znašel. Zadnjič sem bil v Parizu, kjer je tudi problem, a sem nekako že rešil zadevo. Ni poceni, a »kaj čmo«. Tukaj pa je težava še precej večja, saj zagotovo veste, da je Amsterdam mesto na vodi. Tako, da enostavno ni prostora. Pika. Tako smo takoj, ko sem se zavedel težave s parkiranjem odločil, da parkiramo ne glede na ceno v čim krajšem času. In tako smo tudi našli parkirišče v podzemni parkirni hiši poleg železniške postaje. Cena – nas je 5 in zato si strošek parkiranja kot vse ostalo fino razdelimo – dobrih 10 EUR na glavo za eno noč.

Netherlands trip_36 Netherlands trip_37

Po parkiranju odhod do hotela, kjer bomo pustili prtljago in se nato prepustili utripu mesta. Lokacija hotela je bila fenomenalna, saj sva s Cristijem najela sobo v hotelu po priporočilu prijateljice. Sedaj ni ravno ne vem koliko zvezdic, a optimalno za naš namen. Hotel Van Gelder se nahaja v ulici Damrak, v peš coni. V samem središču mesta. Nočitev za 2 osebi 85 EUR. Kolegi pa so se odločili, glede na to, da je avto varno in dobro parkiran, da se odpravijo do svojega prenočišča v Amstelveen šele zvečer in to z avtobusom. Tako sva s Cristijem najino prtljago odnesla v sobo in prevzela ključ, nato pa na potep po mestu.

Netherlands trip_39 Netherlands trip_49

Kaj naj rečem. Zaljubil sem se v Amsterdam. Mesto in njegovi 800.000 prebivalci so res nekaj posebnega. Kombinacija prisotnosti vode v kanalih (t.i. Grahten – kakih 165 jih je), izjemne arhitekture, nasmejanih ljudi na tisočih kolesih, zgodovinsko izročilo, ki se ohranja v podobi in duhu te žene po mestu in želiš si še in še in še in…

Netherlands trip_42

Že ozke a visoke hiše, tesno stisnjene ena ob drugo, vse z obveznim škripcem tik pod streho, ki je potreben za transport večjih kosov pohištva. In vsaka tako drugačna in posebna. Moje oči nevajene tovrstne oblike so verjetno begale sem in tja, da morda ni kdo pomislil, da sem že obiskal Coffee Shop.

Netherlands trip_1Najbolj enostavna varianta za dokaj hiter in udoben zajem vtisov je vožnja s turističnim busom Hop on/off. Vožnja traja cca. 1 uro in vstop je bil prav pred hotelom. Skupaj z večerno ladijsko vožnjo po kanalih (dobra ura) nas je za 5 glav prišlo 130 EUR (26 po glavi, da bo lažje). Tako smo lahko videli precejšen del mesta, in si zapomnili dele, ki smo jih nato želeli obiskati še peš. Naj omenim tukaj, da ne pozabim. Šli smo začetek junija. Zvečer je precej zahladilo, še posebej na vodi z ladjico, tako je ladjica imela tako stekleno kupolo in okna zaprta. Na ladjici se je kurilo. Tako je zaradi temperaturne razlike kupola bila popolnoma zarošena in le s težavo si kaj ven dobro videl. Tako smo odpirali okna, kar pa je nazeblo nekaj glav za nami, pa spet ni bilo ok. Torej svetujem, da si izberete za to vožnjo drug letni čas ali pa pač podnevi.

Netherlands trip_46

Ker ravno časa ni bilo na pretek, smo ga namenili le za nekaj izbranih ogledov, bolj pomembno pa nam je bilo pohajkovanje po mestu. Morda na hitro opis kroženja in možnosti, ki jih imate ko greste s HipHop, pardon Hop on-off busom. Naložili smo se prav pred hotelom na postaji Damrak. Je potrebno kar malce si priboriti prostor, saj je obiskovalcev kot v vseh večjih turističnih mestih pač ogromno. In če želiš še, da ekipa na razdrobljena, si je potrebno prostor zagotoviti. V bližini te postaje si lahko ogledate muzej Madame Tussauds, kraljevo palačo The Royal Palace of Amsterdam na trgu Dam, ter se odpravite do rdeče četrti »Redlight District«. O temu več malce kasneje.

Netherlands trip_47 Netherlands trip_48

Naslednja postaja je Central Station, tukaj smo imeli parkiran tudi avto. Amsterdam je mesto muzejev in tako so v bližine te postaje recimo za otroke zelo atraktivni muzej znanosti NEMO Science Museum, muzej za odrasle Sex Museum, ter navtični muzej Scheepvaartmuseum.

Na postaji Nieuwezijds Voorburgwal bi si naslednjič ogledal mestni muzej Amsterdam Museum, na postaji Westerkerk izstopite, če si želite ogledati hišo Anne Frank (če tole bere nekdo mlajši, ki mu zgodba Anne Frank ni poznana – takoj popraviti zamujeno in si knjigo prebrati).

Netherlands trip_45

Na postaji Museumplein pridete do muzejske četrti z glavno atrakcijo Van Goghovega muzeja, muzejem moderne umetnosti Stedelijk Museum, nacionalnim muzejem Rijksmuseum in muzejem diamantov. Tukaj se bus tudi ustavi za nekaj časa in komercialno parkira na parkirišču brusilnce diamantov Coster Diamonds. Se najde kaj za vsak žep.

Netherlands trip_21 Netherlands trip_7

Na postaji Stadhouderskade / De Pijp pridete do pivovarskega muzeja Der Heineken-Experience. Tako smo obiskali mesto za »prave« fante ‘ muzej ene najbolj znamenitih pivovarn na svetu. Heineken zmeče ogromno denarja v nogomet. In tako je muzej nekakšna nogometni hram. Njihovo pivo mi sicer ni ravno najboljše na svetu, a se ga nisem branil. Za popotovanje po zgodovini podjetja, načinu pridelave piva in ogled drugih razstavnih exponatov skupaj z degustacijo planirajte kaki 2 uri, vstopnica pa je kakih 17 EUR če se prav dobro spomin. Vstopnice je mogoče kupiti tudi preko spleta in so kake 2 EUR cenejše. V stavbi so leta 1867 zvarili prvo pivo, od leta 1991 pa zgodovinska stavba ponuja turistični oglede. Zanimivo, lepo, domiselno, doživeto in opremljeno s tehnološkimi multimedijskimi igračami uspejo pričarati nekaj drugačnega.

Netherlands trip_41

Ob postaji Waterlooplein se nahaja Stopera, gledališče in ob njem Hard Rock Caffe, za ljubitelje umetnost se tukaj najde Rembrandt House in Hermitage. Na naslednji zadnji postaji pa bi omenil Flower market tržnico s cvetjem in vse za cvetje. Tu sem nabavil tudi rožice za doma in rastejo, kot da bi bile radioaktivno obsevane. Deluje!

Netherlands trip_2 Netherlands trip_3

Naš Hari je bil večina našega izleta lačen. Fant ni debel, niti velik, a poje hudiča in pol. In najhujše… no ni ravno hudo, človek želi jesti vseskozi indijsko hrano. Sicer je tovrstnih restavracij veliko, a vsaka taka pojedina stane hudo veliko časa. Tako smo ga uspeli sproti prepričevati, da gremo na indijsko hrano, ko se vrnemo v Frankfurt. No Hari je tudi vegetarjanec, no vsaj tako je zatrjeval. Pa smo obiskali na hitro en Mac pa je želel piščanji burger. Začudeno sem mu poskusil razumeti njegovo naročilo, saj je vendar vegetarijanec, pa mi je le pritrdil, jaja, saj ravno zaradi tega naroča piščanca. Pa sem obupal.

Obisk Redlight Districta torej Rdeče četrti, kjer je doma najstarešja obrt sem se lotil s posebno skrbnostjo. Že malce bolj opolzki vic ali prizor v kakem filmu je fante po pripovedovanju vznemiril, zato naju je s Cristijem kar malce zaskrbelo, da se fantom ne bo strgalo. Ker so več ali manj držali fotoaparat vseskozi v roki in ker je fotografiranje v smeri izložb v četrti najstrožje prepovedano, smo imeli resen pogovor, saj nisem imel namena bežati pred kakimi zvodniki ali se pogajati z njimi. Četrt Rossebuurt sestavlja nekaj klubov, teatrov (morda najbolj slaven med njimi Casa Rosso), pubov, sex shopov in muzejev, v ozkih srenjeveških uličicah ob kanalu – malo me spominja na Staro Ljubljano.

Ponudniki – ponudnice so na ogled v izložbah in so segmentirane po rasi ali spolni usmerjenosti. Tako smo bili v ulici transvestitov, pa mi moji indijci niso verjeli da gre za fante. Tako smo morali večkrat na to ulico in se osebno pogovoriti, da so le verjeli. Neverjetno. Prostitucija in mehke droge so tukaj sprejete tako, kot nikjer drugje v razvitem svetu. Prostitucija je legalna in obdavčena. Sicer je prostitucija legalna tudi v Nemčiji, a ko pomislim na »Mileu« v Frankfurt mu kar strese. Četrt je vsekakor vredna ogleda. Tukaj smo tudi končali naš večer v Rock pubu s pivom v roki.

S Cristijem sva se vrnila v hotel, fantje pa z zadnjim busom do njihovega prenočišča pri prijatelju. Šele drug dan sem ugotovil, kako daleč so pravzaprav bili nastanjeni. No dogodivščine še ni bilo konec. Po napornem dnevu sem se spravil v posteljo. Naneslo je pač tako, da sem zopet zaspal pred Cristijem in tako je revež doživel drugi del »koncerta«. Rešil ga je požarni alarm ob kaki četrti uri zjutraj. Hitro sva pobrala stvari in tekla ven na ulico. Pa se je izkazalo, da je bil lažni in po trimčkanju po stopnicah sva se vrnila v posteljo. Tokrat mi Cristi ni dovolil, da bi zaspal pred njim.

Zgodaj zjutraj sva se odpravila po avto in nato po ostale. Dan smo sprva namenili dvojnemu ogledu. Najprej v park tulipanov v Keukenhof in nato še v Bonn – nekdanjem glavnem mestu Nemčije. Le to nam ni uspelo, saj smo preživeli prekrasen sončen dan med rožami in na zraku.

Netherlands trip_19 Netherlands trip_10

Netherlands trip_18        Netherlands trip_17        Netherlands trip_15

Keukenhof je podoben našemu Arboretumu, a mnogo večji. Pravijo, da gre za največji tovrstni park, kjer naj bi vsako leto posadili 7 miljonov čebulic, od tega 4,5 miljova ročno. Nudi 15 km sprehajalnih poti, otroška igrala in veliko razstavo prosto-stoječih skulptur. Kraj za pomiritev. Optimalni čas obiska – sredina aprila. Mi smo zamudili vrh, a še vedno imeli kaj videti.

Netherlands trip_16 Netherlands trip_11

Netherlands trip_13 Netherlands trip_8

Kaj me je še fasciniralo? Nizozemska ima 15.000 km kolesarskih poti in tako jih bom nekaj v prihodnjosti ukradel zase. Najvišji vrh Nizozemske meri 323 m v višino. Pravi raj za »kavč-alpiniste« torej.

Zaključil bi z naslednjo mislijo. Zagotovo se še vrnem in upam, da naslednjič z družino. Pohitite pa tudi vi, dokler se človeštvu ne bo popolnoma utrgalo in bo nadaljevalo z onesnaževanjem. Efekt toplotne grede topi led in morska gladina se nevarno viša. Le malo pa je potrebno, da Amsterdama ne bo več. Ker ko bo pljusknilo čez rob, bo Amsterdam poplavljen, saj njegova najnižja točka leži celih 6 metrov pod morsko gladino.Netherlands trip_22

PS: V kolikor vam je bil zapis všeč in bi želeli še kdaj kaj prebrati, vas vabim, da zgoraj levo pod “APPLY FOR NEWS ON THIS BLOG” vpišete svoj email naslov. Tako boste o novi objavi samodejno obveščeni. Hvala in lep pozdrav