Posts Tagged ‘izkušnja’


Manja mi je zadnjič poslala vprašanja v vezi Garmina, pa sem se odločil, da kar tukaj zapišem izkušnjo.

Screenshot231

Naj najprej povem, da sem že pred leti ugotovil, da je navigacija na motorju zlata vredna in da je enostavno kos obvezne opreme za vse tiste, ki se z motorjem odpravljamo malce dalj, kot po bližnji znani soseski. Z navigacijo sem uspešno premotoriral dele Italije, Francije, Švice, Lichtensteina, Avstrije, Nemčije, kakor tudi države bivše Jugoslavije.

Torej, kot že na prejšnjem motorju, sem si tudi tu omislil navigacijo – tokrat Garmin Zumo 340 LM Louise Edition. Kupil sem, ga v motoristom vsem znanem Louisu za 299 EUR. Nameščena je kartografija 22 držav evrope z  nüMaps Lifetime – torej breplačen update do 4 krat na leto. Louis Edition doda še brezplačne POI (Points of Interest), ki pa jih sam nisem niti namestil – ja šparam s prostorom. Naprava je izredno podobna po merah in izgledu staremu Zumo 550, ki sem ga imel nekoč. Ohišje je tokrat gumirano in izgleda dobro zaščiteno. Takrat ne vem zakaj, si nisem omislil napajanja na motorju, a se je le nekako izšlo, da mi je Garmin držal preko dneva in sem ga nato polnil preko noči, kjer sem pač prenočil.

Tokrat sem se odločil za ožičenje in stalno napajanje na mojem Triumph Street Triple R.  Kabel so mi napeljali na servisu v Triumphu ob prevzemu motorja (brezplačno)

Torej nekaj opažanj.

  • Priloženi RAM nosilec ni mogoče namestiti centralno, torej vmes med nosilec krmila. Enostavno je tam premalo prostora. Tako sem ga namestil na levo stran krmila, ter ga z pregibnimi deli namestil tako, da je precej centralno in v dobrem vidnem polju.
  • Nosilec je stabilen, vibracij ne zaznavam, torej normalno berljivo. Preizkuseno do hitrosti kakih 205 km na uro.
  • Ko navigacije nimate v nosilcu, je možno kontakte pokriti z gumijastim zamaškom
  • Prav tako je ekran dobro berljiv ob močnem soncu.
  • Vodotesno ohišje, preizkušeno v močnem deževju.
  • Kar me malce moti, je manjkajoč sistem zaklepanja navigacije na nosilcu. Na starem Zumu sem imel tam vijak, ki pa ga sedaj ni. Tako moram vedno ko tankam in grem plačati navigacijo sneti in vzeti s seboj.
  • Vodenje odlično, skratka pokriva vse kar potrebujem. Morda je malce nerodno dodajanje vmesnih ciljev v samo napravo. Ocenil bi, da je v tem primeru bolje pripraviti routo na računalniku in jo nato prenesti. Za cilje A do B brez pripomb. Upravljanje na motorju med vožno seveda ni priporočljivo, a vseeno izvedljivo, tudi z rokavicami.
  • V avtu ga še nisem uporabljal, potrebno je dokupiti nosilec za uporabo v avtu.
  • Na kolesu si ga morda le ne predstavljam – je kar precej velik. Morda kak manjši Nuvi s 3,5 inčnim ekranom bi bil bolj primeren.
  • Bluetooth ima, nima več SD slota, kjer bi recimo lahko predvajal glasbo.
  • Prav tako ni možna povezava s telefonom, da bi služil kot vmesnik.
  • Torbica ni priložena

garmin-zumo-340lm-1

Alternativa? Torej meni osebno je bila edina alternative TomTom Rider, a sem se nato zaradi dobre izkušnje s starim Zumom in navajenost na Garmin sistem odločil tako.

Tehnični podatki:

  • Dimenzije (ŠxVxD): 13 x 9,4 x 3 cm
  • Ekran: WQVGA-TFT-Barvni (Resolucija: 480 x 272) 4,3 inč (10,9 cm) diagonala
  • Trajanje delovanja: do 7 ur
  • integriran zvočnik
  • teža: 270 g

Pa še nekaj slikc, kjer je Garmin oz. nosilec viden. Ob priliki pa naredim se kako bližjo fotko, kako je speljan kabel napajanja in mesto pritrditve nosilca. Če pa je še kako praktično vprašanje, pa kar spodaj v komentar vpisat.

Za prihodnje leto planiram nekaj večdnevnih tur po Nemčiji, Franciji in Belgiji. Morda se bo takrat še kaj pokazalo, kar bi bilo morda potrebno tukaj dodati. Do takrat pa lep pozdrav in veliko varnih lepih kilometrov želim.

10463965_10204317346676492_376896536239445224_n 10403593_10204314879814822_2516198255664165188_n 10626181_10205572477693983_3540148107325373185_o 10636682_10205572477533979_2164035973647151038_o 10004073_10203876314610966_43778890693126098_n


BMW Frankfurt Marathon

27. oktobra smo se z ekipo popolnih tekaških začetnikov Incredibles udeležili štafetne verzije Frankfurtskega maratona. V enem prejšnjih objav sem poskusil opisati našo pot do tega dogodka.

Torej nastopili smo v zasedbi 4 tekačev – poleg mene še trije indijski kolegi. Prijavnina 140 EUR za ekipo.

Seveda ni šlo brez težav. Razlog za to je bil Manishev oče, ki je hudo zbolel v Indiji in se ni vedelo ali bo tedne sploh preživel. Tako je Manish moral vmes potovati med Indijo in Nemčijo in tudi prav veliko ni mogel trenirati.

Da bi se nekako zavarovali in si nekako bolj zagotovili nastop v primeru najhujšega z Manishevim očetom, kar bi pomenilo, da Manish in posledično ekipa ne bi nastopila, smo pričeli razmišljati o rezervnem tekaču. In kje bi bilo bolje poiskati, kot v svoji družini? Tako je, moja soproga se je odločila, da nam priskoči na pomoč in se nam ponudi kot rezervni tekač. Ker soproga že dolgo teče, kakih posebnih treningov niti ne potrebuje. Ni pa navdušena nad množičnimi mestnimi teki, tako da na teh že iz načelnost ne nastopa. A za nas bi naredila izjemo. Kakih 10 dni pred tekmo si še nismo bili na jasnem, v kakšni postavi bom tek odtekli.

Poleg tega Manish ni mogel trenirati tako kot si je želel, sam pa sem se že medtem spravil na nivo, da sem lahko odtekel 12 km razdaljo. Tako sva z Manishem zamenjala štafetno mesto, da sem bil sedaj prvi tekač, Manish pa tretji z 9,5 km razdaljo.

V petek 25. oktobra smo se odpravili z Ranjanom in Anthonijem po štartne številke, dokumente, spominske majice in merilni čip, ki je obenem tudi štafeta. Velika množica ljudi se je mudila v prostorih Frankfurtskega sejma – v Festhalle, kjer je potekal obenem tudi prodajni sejem tekaške opreme.

V soboto 26. oktobra se je pripeljala tudi moja družina iz Ljubljane in takrat je tudi že bilo jasno, da bo Manish lahko nastopil, saj je bilo z njegovim očetom bolje. Soproga pa si je oddahnila in bo lahko tekla še naprej na svojih individualnih trenutkih.

V nedeljo 27. oktobra smo dogovorili zbor naše ekipe pred Festhalle ob 10:00 uri. Glede na to, da smo to isto noč prestavili ure na zimski čas, smo s tem pridobili še uro spanca. A tako hitro se pač telo ne navadi na spremembo in pokonci sem bil kaj zgodaj. Običajna procedura s kavo zjutraj. Veliko nasvetov sem dobil, da naj jem 3-4 ure pred tekom, a glede na to, da ne zajtrkujem, tudi tokrat nisem.

Temperatura je bila okoli 10 stopinj, napovedan je bil dež in veter. Glede na to informacijo sem se primerno oblekel in z družino in z Asjino prijateljico Tinkaro, ki je tudi prišla navijat, smo se podali na zborno mesto. S seboj sem vzel še torbo z oblačili za po teku in jo predal soprogi, ter Anthoniju, ki me bosta pričakala na štafetni menjavi  po 12 km na križišču Alte Gasse; Konstablerwache, Zeil.

Ob kakih 10:30 so se podali na pot najboljši tekači. Neverjetno s kakšnim tempom so pričeli. Takrat mi je bilo jasno, da sta si njihov  in moj cilj popolnoma drugačna, le da se dogajata na istem prizorišču.

In tako so spuščali fazno tekače skozi štartna vrata glede na njihovo izkušenost in čase. Ob 10:50 sem se odpravil na štart štafetnih tekačev. Z veliko motivacije, a tudi strahospoštovanjem pred tako veliko prireditvijo smo si Incrediblesi podali roke in si zaželeli dober tek. Še objem in vso srečo soproge in že sem stal v štartnem prostoru med 1629 štafetami.

Champion ChipKar ozko je bila tam in spraševal sem se ali moram s štartnim čipom kaj narediti, kaj pritisniti. No glede na to, da drugi okoli mene niso nič pritiskali, sem ob pogledu na plastičen krogec okoli moje desne noge zaključil, da ne bo potrebno narediti nič. Glasna glasba, navdušen glas napovedovalca, televizijski helikopter v zraku, ter glasno vzpodbujanje množice navijačev je povzočilo »špricanje« adenalina. In komaj čakal sem, da so tudi zadnje minute minile, ter da zaslišim štartni pok. Z gospodično poleg mene na levi in starejšim gospodom na desni smo si zaželeli veliko sreče in se ob glasnem odštevanju in izpustu balonov podali na pot.

V glavi sem imel vseskozi besede Tanje iz Ljubljane:

»Začel boš SIGURNO PREHITRO!!! Zavedaj se, da adrenalin naredi svoje. Skupina tekačev, ki se zažene, te prisili, da prevzameš njihov tempo. Pa še tko FAJN se počutiš, noge kar letijo….Zato se ti lahko zgodi, da boš na drugi polovici pregorel. Upam, da imaš tekaško uro – prvih 5 km moraš obvezno spremljati svoj tempo na uri in se zadrževati (po tvoji oceni časa naj bi tekel počasneje kot 6 min / km). Zato si zadaj, da boš prvih 5 km tekel MAKSIMALNO 6 min/km. Potem boš pa videl, kakšno bo počutje. Meni je ultramaratonec rekel: ni ga lepšega užitka, kot da zadnjih nekaj km ti prehitevaš vse druge (in ne oni tebe), zato od začetka drži svoj tempo in naj drugi norijo naprej. Mogoče se boš spomnil mojh besed, ko boš hitel proti svojemu cilju in prehiteval druge….«

Res je Tanja, imel sem tvoje besede pred očmi celotno pot. In seveda sem bil brez ure:)

Tako sem tek pričel predvsem z zavedanjem pazljivosti, da se ne zaženem preveč in da se v veliki množici kje ne spotaknem in zletim po tleh. Kaka katastrofa bi to bila…

Prvi kilometer sem pretekel pravzaprav ne da bi se ga tudi preveč zavedal. Nisem še tam, kjer rt20x30-FMPT4313tekači izklopijo okolico in opravijo z časom in razdaljo. Navijanje in spremljevalni program je bil na začetku najintenzivnejši. Nekako sem našel svoj običajni tempo in ugotovil, da smo kaki trije tekači, ki nam je ta hitrost najbolj ustrezala. In ne boste verjeli, z njima smo skupaj pritekli do predaje štafete. Včasih je bil kdo kakih 20 m spredaj ali zadaj, a v glavnem smo bili res skupaj. Tek po ulicah mesta je bil naravnost fantastičen in kljub hudemu dežju za nekaj minut in orkanskem vetru so kilometri minevali kot za stavo. Počutje odlično in moje navijače sem srečal celo 5 krat. In takrat sem tudi začutil, kako ponosni so na atija, da je svojo rit premaknil in prišel do tega trenutka. Soproga mi je kasneje zaupala, da je bila tako navdušena nad dogajanjem, da ji je bilo kar malce žal, da le ni nastopila:)

Vsakih 5 km je prišla oskrbovalna točka z vodo, sokovi, sadjem itd. Tisoče prostovoljcev je oskrbovalo in varovalo traso in prav vsak od njih je motiviral in navijal za udeležence. Nekje na 3 kilometru nato šok. Pred menoj na sredi ceste reševalno vozilo z utripajočimi lučmi. Takoj sem vedel, da ni tam kar tako. Ko sem ga obtekel, sem za njem videl na tleh enega od tekačev, ki  so so ga reanimirali. Kljub zastiranju z rjuho se je vse videlo. Kasneje nisem več slišal o tem in upam, da si je sotekač opomogel.

Neverjetno je bilo opazovati nekatere tekače, ki smo jih prehitevali na poti. Ujeli smo nekaj tekačev, ki so tekli maraton kljub svojem telesnem hendikepu ali starosti. Kapo dol. Za voljo, angažiranost in doslednost.

Ko smo tekli mimo stolpnice Commerzbank so nam nasproti po desni pritekli otroci, ki so nastopili na 4 km progi.  In koža se mi je naježila, ko so stegnili roko preko ograde in smo si dali »High five«. Kakšen zanos in dobra volja. Fantastično.

rt20x30-FMPS1291

Kilometri so ostajali za menoj. Počutje fantastično in pričel se je zadnji del proge, tokrat rahlo v klanec kak dober kilometer. Žal nisem bil prepričan, koliko je še do cilja in glede na klanec, dež in veter sem kar konstantno vzdrževal svoj tempo in ga nisem zviševal. Tako sem pritekel do menjave in ugotovil, da bi pravzaprav lahko že kak 8 kilometer postopoma pričel zviševati tempo. Tako vem za naslednjič kaj in kako. Čas okoli 78 minut, kar je bilo kake 4 minute počasneje od mojega trening časa.

Štafetna menjava je bila organizirana tako, da smo štafetni tekači zavili v uličico, kjer so bili nekakšni bloki označeni s štartnimi številkami po sto (1-99, 100-199,200-299,…). In takoj sem zagledal Anthonija, pritekel do njega, hitro odpel čip in mu ga pritrdil na nogo, zaželel srečo in že se je odpravil na svojo pot 7 km. Soproga in punce so mi dali obleko in žal sem seveda pozabil frišno majico, grrrr.

Navdušen, utrujen, poln vtisov in v objemu bližnjih sem se res počutil odlično.

Aja, drugič lulat obvezno na silo prej. Malce po začetku teka me je prijelo in ni spustilo do cilja. Ustavit pa ne, ni govora:)

Poklical sem Ranjana in mu sporočil, da je Anthony na poti in se odpravil na počitek in osvežitev. Pa tudi ta male so bile že lačne.

rt20x30-FMPQ0005

Čez kake 3 ure smo se dobili z Anthonijem in Manishem kakih 500 m pred ciljem na Platz der Republik. Kot večina drugih smo se dogovorili, da bomo tudi mi v cilj pritekli skupaj. Cilj je namreč res nekaj posebnega. Ciljna črta je v dvorani Festhalle, spremlja te kakih 7000 gledalcev, 8 TV kamer in rdeč tepih. Tisto »Vau« vzdušje.  In to z ekipo začetnikov, mojo ekipo Incredibles.

Po prihodu v cilj smo prejeli še medalje in začasne diplome, ter se srečali z našimi družinami. Nekje v decembru pa dobimo domov še uradne Diplome in seveda povabilo za naslednje leto.  Kaj naj rečem na koncu. Veličasten dogodek in res lepa izkušnja. In gotovo motivacija za naprej. Čeprav prihaja zima in se sprašujem, kako bom pozimi, bo že nekako. Pretiravati ne gre, toliko da je še fino.

In tako smo se prijavili na 21 km razdaljo 12. Frankfurter Lufthansa Halbmarathon, ki bo 9. marca prihodnje leto.

1000002_10202589337597345_1670622667_n