Posts Tagged ‘indija’


Javljam se z zamudo. Zamudo, zaradi tega, ker sem na blogu prej objavil druge, kasnejše poste, ne pa mojega obiska v Indiji. Moral sem najti čas, predvsem s fotografijami je nekaj dela, pa tudi 41 dni je kar veliko, da se človek spomni kaj in kako. Naj še enkrat spomnem. Moja izkušnja Indije ni turistična, temveč službena. Tako sem jo doživljal in imel verjetno tudi prednosti videti, občutiti in delati z indijci. Torej vse tisto, kar na turističnem popotovanju verjetno ne bi doživel, niti ne bi tega iskal.

Po pregledu foto materijala sem pravzaprav malce razočaran. Kaj malo takih slik je nastalo, kjer bi se mi pogled resnično zaustavil. Verjetno je to posledica dveh razlogov:

-Nov fotoaparat Sony SLT A57 – moj prvi DSLR, oz., če smo čisto natančni SLR aparat. Nekaj časa bo potrebnega, da se privadim na vse možnosti, ki jih aparat ponuja. Ne gre obupati, a vse ne deluje samo, kot pri avtomatikah

-Čas. Kar sem dnevno takole videl na poti sem slikal s telefoni in Ipodom, Kamere vendar ne morem ves čas nositi s seboj. Takrat pa ko sem, moram priznati, da čeprav najraje slikam ljudi, nekako nisem našel tiste prave samzovesti, da bi usmeril objektiv v obraze ljudi ob vsaki dobri priložnosti

Na pot sem se odpravil 15.7.2012 ob 6:40 z letom na liniji Frankfurt – Delhi. Podjetje mi je rezerviralo let z Indijskem nacionalnim prevoznikom Air India. Imel sem tudi alternativo, da bi letel z Emirates preko Dubaja, a bi bila povezava zame slabša, saj bi moral kar nekaj časa v Dubaju cakati, v Bangalore pa bi priletel v zgodnjih jutranjih urah in bi moral skoraj direktno nato v pisarno. Poleg tega je bila tudi cena prevoza nižja, še vedno pa je znašala preko dveh in pol tisočakov evrov.

V enem prejšnjih postov sem že omenil, kako neverejetno dober in udoben je poslovni razred v prekoceanskih letih. A ostajam pri svojem mnenju, da cena leta v primerjavi z ekonomskim razredom ni premosorazmerna. Skoraj štirikrat višja cena se mi tako le ne zdi upravičena.

Torej takoj po vstopu v letalo Boing 777 sem pokazal moj boarding ticket in nemudoma me je prevzel steward in me spremil do mojega sedeža. Letalo ima kakih 20 sedežev poslovnega razreda ali t.i. Executive razreda. Obstaja še višji razred – First Class. Teh sedežev je kakih 8 in so pravi mali separeji – se spomnite filma Seks v mestu 2? No, to je to.

Kaj torej nudi tak razred? Bistvo je prostor, ki vam je voljo. Na mestu sedeža poslovnega razreda bi bilo moč postaviti 3 sedeže ekonomskega razreda. Večja širina, predvsem pa prostor za noge, saj se sedež s pritiskom na gumb spremeni v pravo pravcato posteljo. Dobiš “štumfke”, čevlji gredo v svoj prostorček, dobiš toaletno torbico s prav vsemi potrebščinami ne za en let, pač pa za nekaj dni. Dobiš pred seboj 15 inčni ekran z multimedijo in dobiš hrano in pijačo. In to veliko in odlično. Definitvno najboljše jedi, ki sem jedel na kateremkoli prevoznem sredstvu v mojem življenju. Zelo vesel sem bil tudi USB vtičnice, tako je lahko Ipad ostal vseskozi v polnem stanju. Pri prtljagi lahko s seboj prineses 2 kosa (skupaj 45 kg), na notranjem letu neomejno.

Čas leta – 11 ur in pol, efektivno pa 8 ur, saj je časovne razlike 3 ure in pol (IST = Indian Standart Time) v poletnem času.

Prvič v Indijo. Kot otrok se spominjam filma Ghandi, ki sem si ga ogledal z najboljšim prijateljem Ičotom in njegovimi starši pred kakimi 30 leti v kinu Komuna. Amadeus in Ghandi. Najboljša filma iz tistega časa, ki sta mi ostal v spominu. Mnogo let je minilo od takrat, a podoba dežele mi je ostala za vedno v spominu. In sedaj sem stopil na to isto zemljo. Verjetno nekomu smešno, a nekako surealistično iz mojega vidika in občutka. Nič kaj utrujen in v velikem pričakovanju pred neznanim, sem se podal iz letala in prvič vdihnil zrak na drugi strani planeta. Saj ne vem, kaj sem pričakoval, a ko sem prav tako prvič stopil na afriška tla, ne bom nikoli pozabil vročine, ki me je oblila in sladkobnega vonja.

No, tukaj ni bilo ničesar takega. Vse poznano, barvni spekter poznan. A nekaj je bilo drugačno. Ljudje. Kar naenkrat sem postal manjšina s svojo svetlo poltjo in svojo rastjo. Indijci so mnogo bolj drobni. Naj povem kar tu, da sem pri mojem izstopu tudi zadnjič za naslednjih nekaj tednov videl belopolte ljudi. Na to sem postal pozoren šele po nekaj tednih, ko sem zagledal nekaj belcev. In postalo mi je tako čudno. Bi jih moral posebej pozdraviti? Imamo kaj več skupnega, kot pač barvo kože? Ne. Popolnoma nič. Prav tako so mi morda tuji, saj morda prihajajo iz kake Nove Zelandije ali Južne Afrike. Tako so mi moji indijci bližje, saj z njimi dnevno sodelujem zadnji 2 leti, pa še enkrat tukaj povem, da je Ranjan – indijec, moj najboljši prijatelj od kar sem se preselil sem v Nemčijo.

Po izstopu iz letala sem najprej zagledal množico letaliških delavcev in kakih 50 invalidskih vozičkov, namenjeni ostarelim in bolnim. Razdalje na letališču so velike in brez tega bi imeli starejši veliko težav. Ostareli imajo spoštovano in častno vlogo v družbi. In kot sem že enkrat omenil, je odnos do njih v primerjavi z videnim v našem svetu popolnoma drugačen. Babice in dedki imajo poglavitno vlogo pri življenju in vzgoji otrok, saj družine tukaj večinoma živijo skupaj, torej po tri generacije so sigurno skupaj. Tako prevzemajo glavno vlogo pri vzgoji vnukov, saj starši otrok delajo, stari starši pa poskrbijo za dom in mlajše predstavnike. Skrbijo tudi za prenos družinskega zaklada. To niso samo materialna sredstva, pač pa izročilo družine. Zgodbe prednikov, družinske povezave, verski obredi, deljenje življenskih nazorov in iskušenj, dajanje nasvetov pri velikih odločitvah kot so poroka, rojstvo, izobrazba, nova zaposlitev, vse to je njihova naloga. In relacija otrok do svojih staršev je drugačna, kot jo poznamo mi. Pri nas je standard, da generacije ne morejo živeti skupaj, saj imajo bolj individualen in s tem drugačen način življenja. Smo individualci v družbi individualcev. Indijci pa so del njihovih družin. Nerazdružljivih in z jasno vlogo. Po tem se po mojem mnenju najbolj razlikujemo. V tem primeru se globalizem ni zgodil.

Letališče Delhi International je veliko letališče. Hodniki so dolgi tudi po kilometer in v tem primeru boste našli označbe, koliko časa boste potrebovali, da premagate hodnik. V pomoč so vam tudi tekoči trakovi. Hitro po kovček in glej glej, kovček me je že čakal. Še nikoli nisem tega doživel, pač pa vedno buljil v odprtino, iz kjer prihaja prtljaga z nekim prikritim strahom, da kovček ni odletel na drug konec sveta, kot sem sedaj tukaj sam.

Glede na to, da sem moral pot nadaljevati v Bangalore, je ta pot notranji promet (Domestic flight). In tako je potrebno opraviti imigracijo. Podroben pregled dokumentov in še posebaj vize. Naj povem tukaj, da sem potreboval za pridobitev poslovne vize več kot 14 dni. Zaprosil sem za njo v Franfkurtskem uradu IGCS (Indo-German Consultancy Services). To je podjetje, ki ga je ustanovila Indijska ambasada in je izključni izvršitelj postopkov pridobitve vise. Za nemške državljane traja postopek kake 2 dni. Pri slovencih pa pošljejo vlogo v Slovenijo in nato od tam čakajo izdajo. Tako, da če imate tak primer in če nujno potrebujete, je bolje hitro iti v Ljubljano in tam urediti. Cena je cca. 200 EUR in pazite na vašo fotografijo. Mora biti namreč izdelana po indijskih navodilih, ki so drugačna od nam znanih za uradne fotografije za dokumente. Možno se je slikati kar na IGCS, kjer je postavljen foto stroj s pravilnimi parametri ali pa pri priporočenem fotografu, ki pozna pravila. Berem na FB, da so v Ljubljani od kolega zahtevali dohodninske odločbe za zadnje 3 leta. No, jaz se nisem srečal s takimi zahtevami.

Po opravljenem postopku in izrečeni dobrodošlici „Namaste“ sem se odpravil na šalter Air Indie in hitro dobil nadaljnja navodila. Pravega business lounga Air India tukaj nima, tako da sem se malce sprehajal naokoli in opazoval ljudi.

Let v Bangalore je minil brez kakšnih omembe vrednih dogodkov in tja sem prišel pozno ponoči, torej okoli 1 ure zjutraj. Moral sem še zamenjati nekaj eurov v rupije, da bom lahko plačal taksi. No, to je že težava ob tej uri. In nujno je imeti rupije, saj boste z evri le težko kaj plačali (izjemoma se mi je to posrečilo zadnji dan, ko sem mojemu šoferju plačal vožnjo in dal kar dober dodatni znesek, ki mu bo v pomoč, da odplača svoj avto, s katerim prehranjuje sebe in svojo družino, ki je tako kot moja drugje, torej v Chennaiu, v pokrajini Tamil Nadu; razlog –  ata želi, da se sin izobražuje v šoli v tamilščini). Našel sem menjalnico in seveda dobil izredno slab menjalni tečaj, kakih 15 % pod normalnim tržnim. A ker ni nobene druge možnosti je 50 evrov odšlo na tak način. V naslednjih tednih sem se spoprijatelil s šefom poslovalnice Western Union in tam redno menjal nato eure v rupije. Vedno sem prejel odličen menjalni tečaj. Zanimivo mi je bilo, da sem celoten čas mojega bivanja opazoval padanje vrednosti evra napram rupiji.

Ob prihodu na taksi postajališče sem se počutil kot žuželka, ki je zašla v pajkovo mrežo. A le da ni bilo enega pajka, pač pa nekaj sto, ki so se pognali na svojo žrtev. Imel sem navodila že prej, da naj se izključno poslužujem dveh taksi podjetji za prevoze na/iz letališča. To sta vozila podjetji Meru ali KSTDC. Varno in po uradnem ceniku. Prevoz do mojega prebivališča cca. 12 EUR.

Nastanjen sem bil v tako imenovanih “serviced appartments” v predelu Indiranagar. Gre za bogatejši predel na vzhodu mesta in bi morda bil po Ljubljanski normativih podoben Rožni dolini. Gre za naselje dvo do tro nadstropnih hiš, ki so ozko skupaj (če je vrt, je na hrbtni strani) in tvorijo verigo v ulici. Tukaj naj bi živeli lokalni politiki, filmske in športne zvezde in podobno. A verjemite mi, da tega ob prvem stiku nisem verjel. Šele kasneje je mi je postalo jasno, kaj se smatra tukaj za luksuz. Tekoča voda, greznica, asfaltirana cesta. To je v bistvu to, kar bistveno ločuje bogato od revnega. Seveda je nekaj hiš tudi takih, ki bi v slovenskem merilu veljali za vile.

Stanovanje je bilo izredno lepo, veliko in izredno čisto. In najpomembneje, z evropskim straniščem:). WLAN, SAT TV, klima, vsakodnevno čiščenje, menjava posteljnine in vseh brisač, postrežba zajtrka v stanovanju, urejen prevoz od/do stanovanja, dnevno časopisje in dnevna zaloga flaširane pitne vode. Torej popoln servis v stanovanjih, ki jih oddajajo izključno Oraclovim sodelavcem.

Prejel sem tudi osebnega šoferja – Gajendra, s katerim sva se spoprijatelila. Zanimiv možakar s preprostim načinom razmišljanja, ki me je vsako jutro updatal z informacijami iz indijske politične scene. Občasno sem dobil ob petkih drugega šoferja, saj je Gajendra odhajal v Chennai preko vikendov k svoji družini. Gajendra se veliko hudoval nad podkupljivosto politikov in strastno razlagal zgodovinske razloge za napake in nesorazmerja v indijski družbi.

Prva pisarna se je nahajal v predelu CV Rama Nagar, ob normalnih dnevih kakih 15 minut vožnje. A teh normalnih dnevov je bilo le nekaj. Če lahko rečem eno stvar, ki ponazarja Indijsko življenje je to promet. Po naših merilih gre za popolni kaos. Ampak verjemite mi, da govorim res o popolnem kaosu. Najlažje si bi boste predstavljali ptičjo perspektivo s pogledom na križišče z recimo 4 dovodnimi cestami. In sedaj si predstavljajte naslednje enakovredne udeležence v prometu:

  • Osebni avtomobili
  • Taksiji
  • Avto rikše (trokolesna vozila – nekakšni skuterji s streho na plinski pogon)
  • Kolesarji
  • Motoristi
  • Pešci
  • Prodajalci z velikimi ročno gnanimi vozički
  • Bosonogi otroci
  • Psi
  • Krave

In sedaj si predstavljajte, da se v križišče poženejo vsi naenkrat. In to po celotni širini cest, nekateri uporabijo desno, nekateri pa levo stran, pač tam, kjer je prostor. In potem rinejo in rinejo in trobijo in se dogovarjajo. Ne-ver-jet-no. Na moji poti sem se srečal z enim tovrstnim križiščem. Moram poudariti, da tako ni vsepovsod. A na večini, kjer je večji obseg vozil, ter ni semaforjev. A začuda poteka vse brez večjega, vsaj vidnega stresa. Sam sem večkrat “bremzal” in skoraj naredil luknjo zadaj ali pa se pogreznil v sedežu ob kakem “norem” manevru Gajendre. A vedno se je nekako vse izšlo. In kljub temu, da so vsi udeleženci le nekaj centimetrov oddaljeni en od drugega nisem videl niti ene prometne nesreče. No udarec s „špegli“ dveh nasproti vozečih vozil ni vreden omembe, saj nihče za to niti trzne ne.

Aja, no dobro. Enkrat sem videl, kako je prišlo do pretepa med enim taksistom in motoristom. A mislim, da zaradi tega, ker je motorist zelo nevarno zapeljal pred taksista in bi skoraj s tem povzročil slabo vest taksista. Ta se je tako ustrašil, da ko je videl, da je vse ok z motoristom, da ga je nagradil z udarcem na gobec.

Druga pisarna je oddaljena kakih dobrih 10 km v t.i. Global Axis nasproti bolnice znanega Sai Babe. Najprej sem mislil, da gre za palačo, a mi je Gajendra seveda vse pojasnil. Za teh 10 km sva porabila uro in pol. Običajen kaos, a če vzameš vse v zakup, pač gre.

Bangalore ima neuradno cca. 12 MIO prebivalcev. Od tega jih vsaj četrtina dela v IT industriji. IT podjetja so nastanjena v velikih tehnoloških parkih, najbolj znana in velika so Global Axis, Electronic City in CV Rama Nagar. Tu je moč najti prav vsa svetovna tehnološka podjetja, torej velikane, ki so outsourcali svoj razvoj in produkcijo v deželo z nizkimi stroški dela in z nenehnim dotokom novih strokovnjakov. Indijske tehnološke in medicinske šole veljajo za ene najboljših na svetu. Večina prebivalstva je mladega in možnost razvoja je tukaj enormna. V tehnološka podjetja vsak ponedeljek pripeljejo avtobusi nove potenciale, na nekaterih velikih podjetjih se vsak ponedeljek pripelje tudi po 400 zainteresiranih. Po tromesečnem preizkusu in delu jih dejansko zaposlitev dobi le 10-20. Zaslužek je dober, predvsem pa varen. Z zaposlitvijo v velikem IT velikanu dobi družina veliko spoštovanje in takojšnjo finančno boniteto. V vseh kampusih so prisotne seveda tudi banke in vsak torek pridejo predstavniki bank v podjetja in so na voljo zaposlenim za ponudbo finančnih storitev. Za vsako podjetje je glede na renome in plačilno sposobnost določena tudi obrestna mera po kateri kreditirajo zaposlene.

Morda še nekaj podatkov. Bangalore leži centralno v južnem delu Indije na kar 920 m nadmorske višine. To in oddaljenost od morja zagotavlja izredno dobro klimo. Jutranje temperature okoli 22-24 stopinj, dnevno 27-30 In zvečer spet okoli 25 stopinj. Vreme je konstantno in v monsunskem času precej deževno. Avgusta in septembra bi moralo biti največ padavin, a sem sam doživel le morda kake pol ure dežja na dan, tako, da je vegatacija izredno zelena. Tako je drugo ime za Bangalore (oz. Bengaluru, kot se imenuje sedaj) Garden City.

Današnji oris mesta je nastal okoli leta 1500 z ustanoviteljem Kempe Gowda. Minilo je veliko bitk in zamenjalo se je veliko voditeljev mesta, dokler ni mesto okoli 18. stoletja padlo pod angleško upravo. Glavno mesto pokrajine Karnataka je obenem največje mesto poleg Mysore. Je tudi tretje največje mesto v Indiji. Uradni jezik je Kannada in angleščina.

Največ je hindujcev, nato muslimanov, ter kristjanov. V glavnem živijo v slogi in miru, seveda pa je nekaj provokatorjev, ki želijo povzročiti nemire. Tak primer sem srečal takoj ob mojem prihodu, ko so študenti iz severovzhoda prejemali SMS sporočila z grožnjami. Le to je povzročilo, da je kakih 10.000 ljudi zapustilo Bangalore za čez vikend. Policija in vlada sta po televiziji in po vseh medijih zagotavljala varnost in nenasedanje provokatorjem. Kljub temu sem odhod občutil, saj so vse kitajske restavracije bile po večini zaprte.

V mestu so tako, kot povsod po svetu zrasli tudi nakupovalni centri z vsemi tudi nam poznanimi globalnimi znamkami. Med njimi sem naletel tudi na Spar:) Cene so primerljive, možno pa je najti tudi kak dober deal. Tako sem kupil Samsonitovo potovalno torbo za cca. 30% ceneje, kot je bila najugodnejša ponudba v Evropi. Pri oblačilih je potrebno paziti na velikost. Evropski XL je indijski XXL. Indijci so majhni in drobni, zato so konfekcijske številke prirejene na njihovo postavo. Prav gotovo so me najbolj navdušili ženski Sariji (Sari). To so ženska nacionalna oblačila, in moram priznati, da še nisem videl lepše oblečenih žensk. Prav vsaka ženska v sariju postane prava lepotica. Nekateri Sariji so spleteni iz zlatih niti, ter okrašeni s kamni. Tako lepo bi bilo videti moji hčeri in soprogo enkrat v Sariju. A kaj, ko tega ni možno nositi v Evropi. To bi bil nakup v prazno. Lokalna obrt je tudi svila, v Mysore sem obiskal tovarno, v kateri naj bi bil tudi Gandhi. Spominke kupujte v državnih trgovinah imenovani Cauvery Emporium. So pod vladnim nadzorom in izdelki so kontroliranega porekla. Tako boste le tu našli pravo sandalovino (dragocen eksotični les, ki ga je možno pridelovati in sekati le pod kontrolo vladnih oblasti in je edini les, kjer se mu cena določa za kg) in ne kose lesa navlažene s sandalovininem oljem.

Najbolj prestižen nakupovalni center je UB City na Mallya Rd. Je v lasti Vijay Mallye, lastnika znamke Kingfisher, nam morda najbolj znan kot lastnik ekipe F1 Force India. Ulica je dobila ime po njegovem očetu Vittal Mallyi.

Center je skoraj perverzen. Najboljše od najboljšega, kar svet v okviru luksuznih znamk ponuja. Pred centrum sem srečal tudi Lamborghinija, pa čeprav je v celotnem Bangaloreju morda le nekaj 100 metrov cest primernih za vožnjo s takim vozilom.

Poleg nakupovalnega centra se nahaja poslovna stolpnica Mallyevega podjetja United Breweries Group. Človek je obogatel z vinom in pivom – primarno.

V Indiji je veliko ljudi. 1,2 miljarde. In med njimi najdemo tudi nekaj bogatašev in to takih ki se uvrščajo med najbogatejših 20 na svetu. 8,200 ultra super bogatašev (UHNW) s skupnim premoženjem $945 miljard; 115 milijarderjev.

To so večinski lastniki podjetij kot so Mittal, Relliance, Kingfisher, Tata, ICICI, Indian Oil, Bharti, Infosys, Wipro, Bharat, itd.Na cesti boste v glavnem videli mala vozila. Več kot polovico tvorijo avtobomobili podjetja Tata, nato sledijo Maruti, Mahindra, Hyundai ter Suzuki. Nekaj je tudi luksuznih vozil, a so povečini v lasti podjetij in hotelov.

Pri motorjih boste največ srečali uporabne in vzdržljive Hero Honde, neverjetne zgodovinske Royal Enfield, neopazni Bajaj, izredno zanimive TVM Apache, nekaj Yamah in prestižne KTM. Zadnjih ni veliko, a tam kjer se pojavijo, se zbere prava množica.

Ena glavnih hobijev vsakega indijca je šport. Bolj natančno je to kriket. Kriket ni le šport, je religija. Je podoživljanje borb in dokazovanje nacionalnih sposobnosti. Zato tudi ni čudno, da so igralci kriketa plačani tudi bolje od evropskih nogometašec ali košarkarjev NBA lige. Kriket igrajo povsod, največ v šolah in policijskih ali vojaških športnih parkih. Igra je zapletena, a so mi prijatelji v grobem razložili pravila. Tako sem počasi pričel razumevati, kar sem skoraj vsak večer videl na televizji. In ni ga večjega spektakla kot je tekma med Indijo in Pakistanom. Med mojim bivanjem je igralec VVS Laxman prenehal z igranjem za reprezentanco, naslednjih 48 ur ni bilo mogoče zaslediti prav nobene druge omembe vredne novice. In 5 dnevna testna tekma med Indijo in Novo Zelandijo je potekala na Bangalorskem štadionu (M. Chinnaswamy Stadium), ki sprejme preko 50.000 gledalcev.

Tudi evropski nogomet se veliko spremlja. Za svojo ekipo so precej jasni – indijci so rojeni za športe, ki so bolj pri tleh in kjer je potrebno biti bolj sključen, pravijo da zaradi krhkih medeničnih kosti in nogomet ni med temi športi?! Zanimivo mi je bilo, da so nekateri indijci prepoznali mojo deželo po tem, da smo na svetovnem prvenstu v nogometu nesrečno izgubili napredovanje po tekmi z ZDA v Južno Afriki.

Prav posebno področje, vsaj za mene predstavljajo kulinarični utrinki. V kolikor vam indijska hrana ne bo ležala, vam preostane kitajska (na indijski način), italjanska (na indijski način) in verige hitre hrane kot so McDonalds, Subway, Pizza Hut (vse seveda na indijski način).

Sam sem velik ljubitelj okušanja novosti in različnosti. Govedine in svinjine po večini ne boste našli. Tako je v glavnem razširjeno piščanjče meso, pa tudi tukaj bi morda navedel, da je nekako polovica indijcev vegetarjancev. Morda celo več. Ribe in raki (prawns) so prav tako zelo priljubljeni. Mešanice začimb in vkuhana zelenjava, meso ali ribe tvorijo nam znani Curry. Torej Curry ni začimba, pač pa način priprave jedi. Že majhni otroci so soočeni z za nas visoko koncentracijo papriciranosti (Spicy). Predlagam neizkušenim , da so zelo pozorni pri naročilu hrane. V večini je to možno z oznako Chillya poleg jedi, v nekateri primerih pa ta oznaka pomeni tudi priporočilo kuharja. Tako svetujem pogovor z natakarjem ali vašimi gostitelji. Tudi sam imam rad papricirano hrano, a do neke za mene ustrezne meje. Ta meja je v Indiji mnogo mnogo višja, kot v našem svetu. In tako sem se po zaslugi svojih prijateljev podal na pravo kulinarično popotovanje mnogih različnih okusov, jedi, načinov priprave in načinov uživanja obrokov. Prijatelji so bili namreč iz vseh koncev Indije (južno in severno indijska, kašmirska, panjabska kuhinja) in prav vsak mi je lahko predlagal kako od jedi iz njegovih krajev. In tako sem pripravil svoj želodec do stopnje, ko sem se enakomerno kosal z Indijci in ni bilo več potrebno posebno opozorilo kuharju za “europian spicy”. Ob vseh obrokih vam bodo postregli z vodo. Velikokrat z neflaširano. Ne morem dovolj poudariti, da se izogibajte taki vodi in vedno uživajte flaširano, pa čeprav se nahajte v restavraciji višjega cenovnega razreda. Prav tako sem za umivanje zob uporabljal izključno flaširano vodo.

No tudi meni se je zgodila težava s prebavo in nam znani linex ne deluje. Torej potrebno je vzeti lokalno zdravilo in le to je pomagalo že nekaj urah. Zdravila so izjemno poceni. Morda kak evro za tablico tablet. Kupujte v večjih lekarnah, ki so v prav vsakem nakupovalnem centru.

Morda še dober naslov za odlično hrano. Barbaque Nation in Mainland China v Indiranagar, ter na Brigade Rd. Café Masala. V Barbaque Nation in Café Masala vas bo izjemna večerja stala morda največ 15 EUR, v Mainland China kakih 25 EUR.

Zahodna hitra prehrana stane kakih 5 EUR za obrok, če pa se pridružite kakim lokalnim poznavalcem, pa boste izjemno dobro jedli z domačini že za 1 evro. Znebiti se boste morali predsodkov in se prepustiti. Za to boste nagrajeni z neizmerno hvaležnostjo domačinov in z orignalnimi okusi, ki jih ne boste našli nikjer drugje. Kuharji so izključno moški.

Lokalno pivo Kingfisher je za moj okus odlično, še boljše pa Namaste.

Omeniti moram še električne adapterje. Torej pretvornika napetosti ni potrebno kupovati, deluje z našo napetostjo. Potrebno pa je kupiti nastavke za vtičnice, vendar pri tem pazite, da ne kupite angleških. Ti so prav tako na tri konektorje, a so le ti debelejši od indijskih in ne ustrezajo. Poskusil sem tudi kar naš vtič vtakniti v vtičnico in glej glej, včasih deluje. Ne vem sicer, koliko je to varno, saj naj bi ta tretji konektor bil “zemlja”, a se pri meni ni nič zgodilo. Navaditi se je potrebno tudi na izpade električne energije. To je ena največjih področij, ki jih poskuša urediti vlada. Pomanjkanje elektrike je kar težava, sploh za tiste, ki nimajo generatorjev. Izpad pa ni nikoli trajal več kot kaki 2 uri.

Onesnaženost je za moje pojme neizmerna in malce se tudi čudim, da ni več izbruhov nevarnih bolezni. Pred odhodom sem se tudi cepil s kar petimi cepivi. Indijci nimajo privzgojenega občutka za snago. Ne čutijo prav nobene krivde, ko odpadke mečejo na tla, se pa zelo hudujejo, ko nastane pred njihovo hišo smrdeča gora smeti, ko se komunalci odločijo stavkati. Kant za smeti ne poznajo, tako, da so povečini smeti v vrečkah, ki pa jih nato psi in krave razvlečejo na vse strani. Ni okusno in tudi precej smrdi. A človek se navadi na prav vse. S seboj sem vseskozi nosil razkužila in si umival roke kadarkoli sem imel priložnost. V času mojega bivanja je razsajala predvsem mrzlica Dengue (Dengue fever), ki je izredno nevarna in več ljudi je vsak teden umrlo.

Srečal sem se tudi z glasbo. Pravzaprav že na letu, kjer sem imel priložnost poslušati nekaj zanimive izbrane glasbe. V firmi pa sem imel nato možnost spoznavanja iz prve roke, saj je sodelavka navdušena plesalka in je sodelovala pri snemanju videov z Bollywood glasbo.

Morda za primer hiti poletje/jesen 2012 – pa res probajte poslušat, je kar cool:

Go Go Govinda

Umrao Jaan – Damadamm

Sadi Gali – Tanu

Daru Desi – Cocktail

Med mojim bivanjem so Hindujci praznovali Ganesha Chathurthi, eden večjih praznikov, kjer se praznuje rojstvo Lorda Ganesha, sina Shive in Parvati. Praznovanje traja med 3 do 5 dni. Tako vsaka hiša kupi kipec Ganeshe, boga, ki se je rodil v slonovi podobi. Postavijo ga v osrednji prostor in izvajajo darovanja – Puja. Tako je bilo tudi pri mojih gostiteljev in uslužbenci hiše so bili izredno veseli, ko sem se odzval njihovem povabilu in prisostvoval Puji. Počutil sem se res počaščenega, da so mi izkazali to čast.

Z raznimi božanstvi sem sem srečal tudi na izletih, saj gre v večini za verski turizem. Tako sem obiskal Mysore z res veličastno palačo, Channapatna, Chamundi Hill s Chamundeshwari templjem, Brindavan Gardens, Daria Daulat, Gumbaz, Fort, Sriranganatha Swamy Temple

Priporočam, da se lotite vseh teh izletov z državnim turističnim podjetjem KSTDC, ki je eno redkih, ki lahko ponudi prevoze v avtobusih dobrega ranga, ter nudi dobro vodenje. Na poti sem se hitro spoprijatelil s tremi mladimi sodelavci velikana Infosys (kjer je bil na obisku v njihovem tehnološkem centru tudi naš bivši premier Borut Pahor, in tudi sam sem bil v pogovorih za zaposlitev s tem podjetjem), mladim mehičanom, ki dela za HP in ameriškim brazilcem, ki se ukvarja s športno medicino.

V templje je potrebno iti bos in glede na prej opisano stopnjo higiene je to vedno nek rizični faktor. A razkužila po obisku in vera v dobro sta me kljub pomislekom nato vodila po prav vseh ogledih. Znotraj templjev in palač ni dovoljeno fotografiranje. Tako boste morali aparat pustiti pri za to namenjenih shrambah. Vse ok, nič ni zmanjkalo. Prodajalci spominkov so ok, edini incident se je zgodil v Swamy templju, ko so postali prodajalci kar malce nasilni, še posebej ko je moj mehiški prijatelj podlegel pritisku in kupil nekaj. Ne vem, kaj mi je bilo, a ideološko sem se uprl ideji, da bi moral bežati pred njimi ali se jim ukloniti. In po dolgem pregovarjanju sem jih le pregovoril, da me naj vendar poslušajo, kar jim govorim in naj prenehajo ponavljati eno in isto. Na koncu sem zmagal. Odšli so, jaz pa sem ves izmučen čutil zmagoslavje, da je beseda premagala silo. Sem imel pač trenutek, normalno bi se verjetno raje umaknil.

Po 41 dnevih sem bil vesel povratka. Predvsem, da sem bil bližje družini, ki sem jo nato kmalu tudi videl. Spet sem postal bogatejši za izkušnjo, za nov pogled in hvaležen sem ljudem na drugem koncu planeta za gostoljubje, prijaznost in pozornost, za pozitivno razmišljanje, za prikaz njihovega življenja, zgodovine in tradicije, ter izročil, ki so oblikovala ta del azijskega kontinenta. Globoko v sebi čutim udobje in naklonjenost tej deželi. Nekako so mi blizu, pa čeprav smo si tako različni.

In draga Indija, se vidimo:)

Hvala

PS: V kolikor vam je bil zapis všeč in bi želeli še kdaj kaj prebrati, vas vabim, da zgoraj levo pod “APPLY FOR NEWS ON THIS BLOG” vpišete svoj email naslov. Tako boste o novi objavi samodejno obveščeni. Hvala in lep pozdrav

Advertisements

Zadnja 2 dneva sem dopoldne v Bangaloreju namenil spanju in sinhronizaciji notranje ure, ter delu za službo. Danes je prazničen ponedeljek – ramadan. Čeprav muslimani predstavljajo le 10% prebivalstva (kar 70% je hindujcev) ima moje in večina tehnoloških podjetij zaprta vrata. Priznavanje vseh religij je v Indiji prav posebna zaprisega vodstva države, ki želi postaviti državljanstvo nad versko usmerjenost. Gre za to, da si indijec, množičnost ver pa deželo le bogati. To je tudi glavna razlika in srž težav med Indijo in Pakistanom. Odcepitev Pakistana gleda večina tukaj kot eno največjih tragedij države. Tudi Ghandi je na to gledal kot eno največjih ran, ki si jih je nabral med svojim življenjem.
Popoldneve sem izkoristil za spoznavanje bližnje okolice. Kam precej daleč si nisem upal, saj sem imel težave novega okolja in prehrane. Naša zdravila bolj slabo zaležejo, tako da mi je lokalni lekarnar dal Eldrex. Deluje – preverjeno:)
Bližnja okolica Indiranagar naj bi bila bolj premožna četrt, kjer stanujejo športniki, politiki in igralci produkcije Bollywood. Na hitro bi rekel, da so ulice podobne kot v kakem hrvaškem morskem kraju, kjer oddajajo apartmaje. A samo na hitro. Tako prekleto kaotično in umazano je, da tega ne morem opisati. Očitno bo potrebno še nekaj časa, da se privadim na to, če sploh – seveda v pozitivnem smislu:)
Danes sem se tudi pozabaval z vožnjo z Metrojem. Vstop na postajališče je zavarovano popolnoma identično kot vstop na letališče. Osebni pregled, pregled prtljage in množica varnostnikov. A vsi zelo prijazni. Cena prevoza 10 INR (14 centov). Metro je lep, nov. Zgrajen je nad glavno prometnico CVR od koder je lep razgled na mesto. Žal nisem opazil prav ničesar lepega. Še vedno iščem in verjamem, da bom nekje zagledal tudi nekaj lepega, kar mi bo vzelo sapo. Zaenkrat so to ljudje, nad katerimi sem navdušen. Preprosti in prijazni. Pa veliko nasmejani:)
Za drugo pa imam še čas.

Sobota v Bangaloreju

Posted: 20/08/2012 in Moje delo, Na poti
Oznake: ,

Danes je sobota in tako imam ze po dveh dneh prost dan. Seveda sem ga najprej izkoristil za spanje, saj se se vedno upadam s tezavami spanja. Pred tretjo uro mi ne rata zaspati.
Obiskal sem tudi mesto in se zalozil s prigrizgi, pijaco in sladkarijami, ki se jih zadnja 2 dni kar pogrešal. Tako sem s pomocjo mojega taksista Gajendre, ki me med tednom vozi v pisarno, danes obiskal nakupovalni center.
Kar strasljivo je, ko ugotovis, da prav v vsakem kotičku sveta vidis globalne znamke, vključno z nam tako znano trgovino Spar.
Cene so nekaj nizje kot pri nas, ne pa prav veliko. To je posledica očitno dobre kupne moci za določen segment prebivalstva. Kosilo v restavraciji stane s pijačo okoli 600 do 800 INR, hitra prehrana nekaj manj, ne pa bistveno. Torej 10 EUR v povprečju.


Počasi bo minilo 24 ur od kar sem prišel v Indijo.
Včeraj ob 3:00 sem si še v Frankfurt skuhal kavo, spakiral še zadnje malenkosti, ter ob 4:15 s taksijem odšel na letališče. Prispel sem tik preden so letališče odprli za zračni promet, saj kot sem ze opisal, imajo tukaj nočno prepoved letanja. Letališče je bilo popolnoma prazno, pred vhodom pa se je zbralo kakih 100 letaliških delavcev, ki so pili kavo in prizgali še zadnjo cigareto pred vsakodnevno norišnico.
Air India ima šalter na terminalu B, tako da sem zaman poskušal opraviti check-in na samopostreznem avtomatu. Pred šalterjem se je zbralo kakih 30 potnikov, a mi ni bilo potrebno čakati, saj mi je moje podjetje namenilo poslovni razred in tako posebne privilegije, ki pa so, če sem čisto pošten prevrednotene in preplačane. Tako sem imel seveda pravico obiskati Lufthansin Business Lounge, kjer sem tudi zajtrkoval. Poleg tega lounge nudi tudi tuše, ter majhen Spa z masazo.
20120819-112326.jpg

20120819-112508.jpg

No, za vse te stvari je bilo čisto premalo časa. Ob 5:45 se je pričelo vkrcanje. Ob prihodu na letalo Boing 777 pa me je čakalo presenečenje. Fligh attendant (kot se nekaj zadnjih let imenujejo stewardese) me je odpeljal do mojega sedeza. Sedez je bil največji fotelj, kar sem jih kdaj videl. Sedez se spremeni v posteljo, pred seboj pa sem imel 15″ monitor s filmi, tv-jem, igricami, ter glasbo. Dodatni hit pa je zagotovo gledanje neposrednega prenosa poleta iz treh zunanjih kamer.
Kaj hitro so me sezuli in mi dali lepe volnene nogavičke:) Poleg šampanjca pa sem dobil še toaletno torbico s prav vsem kar popotnik potrebuje ali pa tudi ne.
20120819-114722.jpg

Nemudoma po vzletu so postregli ponovno zajtrk, ter nato pozaprli vsa okna, ter ugasnili luči. Mislim, da so prav vsi zaspali, a sam nisem več mogel. Buden kot čuk sem se zabaval na Ipadu in si ogledal nekaj filmov. Mimogrede smo zašli še v najglobljo zračno luknjo, ta da sem za trenutek dozivel brezteznostno stanje. Pol ure pred predvidenimi 8 urami smo pristali v Delhiju. Mesto, ki sem ga asociiral predvsem s filmom Ghandi. 33 stopinj in precej visoka vlaznost sta mi oprijeli srajco takoj po izstopu iz letala. No, pa sem prispel. Sicer še ne do končnega cilja, saj me je čez dobri 2 uri čakal naslednji let do Bangaloreja. Vmes sem odšel po kovček in opravil carinske/imigrantske obveznosti. Hm, letališki hodniki so tako dolgi, da so vidni znaki, ki opozarjajo koliko časa bo trajalo, da prideš do konca hodnika (11, 15 minut,…). Prva zadeva, ki pa mi je padla v oči, je izredna skrb za ostarele ljudi. Ze takoj pri izstopu iz letala je čakalo kakih 50 fantov z invalidskimi vozički, ki starejše takoj nalozijo in jih odpeljejo do prevzema prtljage in do taksija. Neverjetno. V našem svetu so ostareli nekako “odveč”, dobijo le malo pozornosti, tukaj pa vlada tako močno izredno spoštovanje, da mi je kar malce nerodno, da tega ni pri nas. Tudi sam bom nekoča star in prav gotovo vesel tovrstne pomoči.
20120819-115050.jpg

20120819-115217.jpg

Po dobri uri v Business loungu v Delhiju (ki ni prav nič special) sem se vkrcal se na drugi let. Tukaj je poslovni razred tisto, kar sem doslej poznal. Malce večji sedez z izredno dobro hrano. Vozovnica je 4 krat drazja in tako razen super sedeza na Boingu, ni upravičena.
Vmes sem prestavil še uro in se tako poslovil od 3,5 ur, ki sem jih na tak način izgubill.
Tako sem prispel v Bangalore po polnoči, zamenjal nekaj Eurov v rupije (tečaj 63 INR za 1 EUR) in si našel taksi podjetja Meru.
Po 1 urni voznji za 40 km sem prispel do mojega domovanja, stanovanja Classic Home v predelu Indiranagar. To so Oraclova stanovanja. Stanovanje je evropskega standarda in lepo. Sem zadovoljen.
Tudi wlan sem hitro prejel in se tako javil druzini, nato pa zaspal.
Danes sem se zjutraj s taksijem odpravil do sedeza podjetja in tako prvič videl Indijo v dnevu. Z eno besedo NORO. Promet je kaos v najbolj prvinskem pomenu besede. Zmede ni mozno opisati z besedami.
Pločnikov ni, cesto si delijo miljoni avtomobilov, še več motoristov, Tuk Tuki, krave, psi, kolesarji, tovornjaki in seveda ljudje, ki ubirajo pot na najbolj nevarnih mestih. Uganite, koliko nesreč sem videl. Niti ene!
Revščina za naše pojmovanje je izredna. Neizmerne mnozice ljudi, ki jih zemlja ne more fizično nahraniti, jim dati dela in zivljenskega prostora. Pravi kulturni sok.
Nasprotno na sedezu podjeta. Vse kot pred leti ko sem delal na projektu v Splitu (zdruzitev Splitske banke s HVB).
Po koncu delovnega dne, sem se vrnil v stanovanje in si naročil hrano. Edino kar mi je bilo znano je bila Tika masala, tako, da sem odločil kar za to. Slastno in malenkost bolj pekoče kot v Frankfurtu.
Sedajle me počasi zmanjkuje saj 2 noči s premalo spanca prihajajo za mano. Tako bo tole objavil in nič popravljal napake. Bom jutri ali naslednjič, saj na Ipadu še ni tako enostavno pisati kot na normalni tipkovnici.
Pa lahko noč.

20120819-115233.jpg

20120819-115243.jpg

20120819-115255.jpg

20120819-115300.jpg

20120819-115312.jpg

20120819-115319.jpg

20120819-115326.jpg

20120819-115334.jpg

20120819-115341.jpg

20120819-115404.jpg

20120819-115410.jpg

20120819-115422.jpg