Posts Tagged ‘Frankfurt’


I have visited today the International Car Exhibition in Frankfurt who is the host of the IAA every 2 years. This has been the third time and I became very experienced in the sense where to find which brand and got around pretty fast. Still it took me some 6 hours which I have spent among thousands of spectators and visitors. I admit that in some moments I almost desperately wanted to get our of the crowd as it became very uncomfortable finding your space.

Anyway, that’s what car lovers want. And are prepared to get into some squeezing to see, hear, touch and smell the amazing design and technology which car makers have on offer for 2015 and the future.

This year its all about Luxury! Bigger, more techy, more leather, more, more, more….

And the my personal winner is: Mercedes Benz.

Mercedes released a whole fleet of SUV of every model of their street range. And all of them have built in Mercedes GL gene. They are big, strong and look they might run forever.

And then there is a huge offering of street models, where I would pick the new C Coupe and off course the whole S line, especially the S Coupe. Its just incredible what a man can design and build.

I was lucky and got into a small group who had the chance to talk to the lead engine engenir who is responsible for the new generation of Mercedes engines. I loved to see that this a man who even would built with his bare hands on some piece of engine in his own garage if he would now have this responsible role in Mercedes.

BMW has put the main attention to its new 7 series limousine. In my earlier days this series would be called business class. Well nowadays this has nothing to do with today’s business reflection where managers kind a seek of max saving possibilities and share most of the time in open spaces. The 7 series is pure luxury with lot of gadgets. Surely one of the main important parts of the package are the huge, but hybrid engines. The car is extremely long and offers a lot of space especially at the rear where the tired passenger gets actually into a lounge. Massage seats, leg rest, screen key, remote parking via mobile phone, built in automated air fresheners. remote check of the car status,…

BMW has released also the new X1 which finally looks like an SUV, much closer now to the X3.

Further I would like to mention the new Alfa Romeo Giulia. Just love the design who reminds me to the old Alfa 33 which I liked so much earlier. Pure road sport.

Then there were Brabus and Mansory who are able to upgrade amazing cars to be even more amazing.

Range Rover has a much easier possition now. They are surelly leader in SUV segment, and as all other car makers possition their selves into this segment, people are more willing to buy such a car. Even the german police cant reject it (look in the gallery below).

Well I need to admit, that also myself got into a relation with an SUV, so as I am still waiting for my car to arrive I had checked all the pretty little details today.

At the stand of the world best exhaust producer Akrapovič  from a small country Slovenia I was so delighted to have a chat with my landsman.

Mainly all car makers have shown a lot. A lot of car, but also a lot of money. I am hearing that todays youth is not interested in purchasing a car in their future life. This reminds me, that maybe tha will be the future. Mass cars for mass of the people, but Luxurious for those will want to own one and will be able to afford it.

I thing that this is enough of talking and I invite you to check out the gallery to get an impression of what me and my camera have experienced today.

Advertisements

Pozdravljeni,

Kar nekaj časa je zopet minilo od zadnjega posta. No, ni ravno tako. Verjetno ste opazili, da sem se vrgel v ekološko aktivnost, no bolj trenutek opozorila, kar bi nekako moralo biti v praksi in si predstavljam, da tega res ni težko upoštevati. Malce nam le mora biti mar, saj naš planet ni naša last, ampak okolje vseh živečih bitij, tistih, ki so svoje že odživeli in tistih, ki še prihajajo na vrsto.

Tako tukaj še enkrat pozivam, tudi če ste zavedni okoli tega, dajte si pogledat tale post moje iniciative H2O – ZAPRI PIPO -TAKOJ. Res je samo pozitivno.

Running Frankfurt Bridge

Zadnji vikend sem doživel res nekaj posebnega. Z Ranjanom sva odtekla najin drugi Lufthansin polmaraton. In kakšen tek je to bil. Že jutro je nekako bilo posebno. Tisti feeling, ko čutiš da je vse ok, da vse paše. Dobra volja, udobnost, vreme in pozitivna energija, ki je rasla v meni vse do prihoda do Eintrachtovega štadiona Commerzbank Arena. Navdušenje je z nama z Ranjanom delil tudi indijski konzul, ki je po ne vem kakem naključju prišel v stik z nama nekje konec novembra lani. In nekajkrat smo se dobili, pa v telovadnici srečali in tudi on je prišel z redno vadbo in veliko dobre volje in motivacije do nastopa na tej preiskušnji.

Z Ranjanom sva si zadala cilj, da odtečeva bolje kot sem tekel Ljubljanski polmaraton, torej okoli 2:06:00. In tako smo pričeli teči, in tekli z dokaj konstantnim tempom vse do 15 km. Glede na to, da sem se počutil res odlično in mi je tekaška ura dala vedeti dogajanje, sem nekako v glavi prišel do spoznanja »pa saj, če bo šlo takole naprej, nama uspe pod 2 urama«. In je šlo, Ranjan, je imel sicer nekaj malih težav, a z vzpodbudnimi besedami in malce pomoči je premagal »notranjega psa« in čez ciljno črto v stadionu sva prišla s časom 1:58:54.

Takoj sem vedel. To je to. To je ta občutek, zaradi česar tečem in telovadim in vlagam precej časa in volje v to. V ta občutek neizmernega ponosa na oddelano in napredek, ki je tako merljiv. In tako je padla takoj odločitev, da je čas za višjo stopnico – v ponedeljek se bom prijavil na Ljubljanski maraton. Yeah!

Frankfurt evening

Pomlad se bliža, motor se mi vsakič malce nasmehne, ko grem mimo njega v pralnico. Še malo, pa ga popeljem zopet na daljše sprehode, letos računam tudi do Berlina, Hamburga in v Belgijo.

Med tem pa sva z Asjo splanirala najin »pobeg/potep« v Španijo za prvomajske počitnice. Greva v Madrid in Barcelono. Noben od naju še ni bil tam, tako da se res veseliva dogodivščin. Nekoč sem imel idejo z motorjem obiskati Španijo, a nekako ni ratalo takrat. A takole oče/hči potep je le bolje.

Dogajanje v Nemčiji:1932193_10205674455483364_4160567453103402811_n

  • Nogomet – Eintracht je na odličnem 9. mestu. Spet smo ga osmodili na zadnjem gostovanju pri Kolnu, saj bi lahko z zmago prišli do mest, ki vodijo v evropske pokale. A zopet ni bil ta dan. 4:2 poraz kljub 2 goloma Alexandra Meierja (sedaj vodi na nemški lestvici strelcev; ob vsaki omembi njegovega imena štadion doda »Fussball Gott«).
  • Nogomet – fenomen Borussia Dortmund – Klub s spoštovanja vrednimi uspehi, odlično ekipo in karizmatičnim trenerjem, ter fanatičnimi privrženci se je po prvem delu prvenstva znašel na zadnjem mestu nemške Bundeslige. Še vedno pa so v Pokalnem prvenstvu in tudi Champions league. No, Ranjan je eden teh fanatičnih navdušencev, čeprav je bil v Dortmundu le enkrat v življenju. In skozi pogovor se je porodila ideja, da bo s svojo prepričanostjo v 10404209_10205674455523365_1459611751933225649_nvrnitev moštva na pota stare slave dal na mizo tudi svoj denar. In tako je kupil delnice edinega nemškega delničarskega kluba. Od takrat pa do sedaj je kakih 20% v plusu, saj je Dortmund res pokazal zobe in se je sedaj znašel tik za Eintrachtom.
  • Nogomet 2 – SP v Katarju bo izvedeno pozimi. Udarec za vse nogometne navdušence, ki se ne morejo sprijazniti z idejo ogleda tekem s kuhančkom v roki in z delitvijo mirnega božičnega duha in ekstremnega navijaškega navdušenja. Prihajajo tudi prve tožbe, saj so očitno bile že podpisane pogodbe za oraganizacijo »public viewing«, ki so v nemčiji najbolj priljubljen družabni dogodek. Sploh po norem uspehu Nemčije na zadnjem svetovnem prvenstvu.
  • Grexit – Nemci vse težje prenašajo medijske opazke in napade Grkov in predvsem njihovih politikov. Tudi sam moram na tem mestu tukaj jasno povedati, da povprečen nemec ni zabit Otto, ki mu ne bi bilo jasno, da se vse sedaj lomi na popolnoma povprečnih grkih, ki po večini niso odgovorni za nastalo situacijo in da europski birokrati brez kančka občutka izzsiljujejo za vsako odločitev grške državo. Vsem je jasno, da Grčija ne bo nikoli uspela vrniti dolgov, in da je »pumpanje« denarja v obliki novih kreditov nekomu v interesu – prav gotovo ne normalnemu prebivalstvu. Bolj bi verjetno prišla v poštev humanitarna pomoč, glede na današnje stanje.
  • Pegida – glede na to, da se je svet znašel v nekem mučnem obdobju, ko je razlika v blaginji ljudi postala enormna in je globalizacija dosegla raven, za katero bi pravzaprav moral obstajati svetovni red brez meja, je nezadovoljstvo do odločitev politike izkoristila tudi desničarska scena in gibanje Pegida izrabila za svoje namene. No, povprečni nemci, politika in cerkev so hitro pokazali, kaj si mislijo o izkoriščanju civilnih iniciativ v desničarsko politične namene in nekako je gibanje počasi umrlo. Voditelji so odstopili in javnost jih je izključila iz nadalnje javne igre. A ne gre pozabiti tukaj omeniti, da je gibanje v osnovi nastalo zaradi nasprotovanja prebivalstva predvsem v vzhodni nemčiji proti islamizaciji Nemčije. Mislim, da je bil dogodek sprožitve tega gibanja, ko so Salafisti v Wuppertalu pričeli z aktivnostmi »Šarija policije« in opozarjali mimoidoče, da ne živijo oz. ne izgledjo skladni z načeli Sharije – islamskih zapovedi. Odhodi radikalnih muslimanov v enote ISIS, atentat na uredništvo Charlie Hebdo v Parizu – vse skupaj je nemcem postalo preveč. In na to so s tem gibanjem verjetno želeli izraziti.
  • ISIS – iz medijev gre razbrati, da je kar okoli 650 nemških državljanov odšlo v ISIS – islamsko teroristični združbo, ki se samooklicuje za vojaško enoto v boju za ustanovitev Islamske države oz. kalifata. Pravzaprav tukaj nimam kaj povedati. ISIS predstavlja poosebljeno zlo, nemci so enotno proti, največ vprašanj pa se pojavlja, kako je mogoča taka radikalizacija znotraj nemčije v islamskih centrih in da obveščevalne službe niso mogle predvideti po dogodkih 11. Septembra takšnega organiziranega mobiliziranja verskih skrajnežev

10246572_10206307195661473_4530867587160239441_n

Nadaljevanje mojega življenja sedaj po več kot 4 letih v Nemčiji je še vedno navdušujoče. Veliko temu doda moj profesionalni del vsakdana, nekaj šport, kultura in družba, najbolj pa moji najbližji.

Slovenijo vidim le še od daleč sem pa tja vsake toliko časa. Vedno bolj oddaljena se mi zdi in vedno bolj tuja. No, neke stvari mi bodo ostale, in Ljubljanski zmaj bo vedno del mene:) Pa seveda tisti, ki so še ohranili stik z menoj. In to je to kar šteje – ljudje, to kar so, kar predstavljajo in za kaj živijo in stojijo.

Lepe pozdrave in želim vam, da živite svoje sanje.Ljubljanski zmaj - Ljubljana dragon


5. Novembra je Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ) objavil zanimiv članek, kjer nemški socialdemokrati (SPD) zahtevajo, da Evropska centralna banka (ECB) s sedežem v Franfkurtu začne proaktivno sodelovati pri reševanju stanovanjske problematike mesta.

SPD namreč trdi, da bi ECB morala kot največji frankfurtski delodajalec sama graditi stanovanja za svoje zaposlene po vzoru Nemške centralne banke (Bundesbank) in ne tega problema prepuščati mestu in trgu. Posledice izrednega naraščanja števila zaposlenih se kažejo namreč v velikem priseljevanju in tako povišani potrebi po življenskem prostoru, ki pa ga ni več v izobilju. Tako se pritisk na cene najema in nakupa odraža v na momente nevzdržne cene nepremičnin, ki je že presegla zmožnost določenega sloja prebivalcev in so le ti prisiljeni na selitev na druge lokacije ali v manjša stanovanja. Od mojega bivanja tu redno spremljam odzive na spremembe v prostoru in vseskozi se čuti odpor ljudi ter nasprotovanje sedanjem stanovanjskem trendu. Ljudje so na ulicah in glasno kličejo po ureditvi, ki bo zagotovila plačljiv bivalni prostor za vse sloje prebivalstva neglede na dohodke. Sicer uradna mestna politika temu ne nasprotuje, ko opisuje svoja prizadevanja, a ko mesto proda investitorjem določena zemljišča, se tu obnaša, tako kot vsak prodajalec – prodati po najvišji možni ceni. In tudi ta transakcija je del končne cene nepremičnin, ki se pojavijo na nepremičninskem trgu.

ECB na ta očitek komentira, da svojim zaposlenim plačuje dodatek za stanovanje, kar pa še bolj vpliva na to, da si novi novozaposleni ECB lažje najamejo ali kupijo stanovanje kot obstoječi prebivalci, ki nimajo kakega tovrstnega dodatka, ki tudi ne rezultira neposredno v naraščanju števila novih stanovanj.

Nemška Bundesbank ima trenutno v Frankfurtu v lasti 17 stanovanjskih stavb s preko 1000 stanovanji za svoje zaposlene. Po Nemčiji pa jih je leta 2006 bilo okoli 4600. A tudi tu se stvari spreminjajo, saj Bundesbank po načelu gospodarnosti stanovanja počasi prodaja in tako zmanjšuje lastno lastništvo –  danes okoli 3500. V Frankfurtu znaša povprečna najemnina za Bundesbančno 64 m2 veliko stanovanje 688 EUR. Še pred 13 leti je znašala cena najema polovico, kar pomeni 100% podražitev v le 13 letih.

Problemi torej ostajajo in se samo premikajo med akterji. In tako kot si otroci podajajo žogico, se tu velike globalne inštitucije žogajo z miljardnimi naložbami in stroški.


2014-02-02 Demolition AfE Frankfurt 2014

Today the “Elfenbein” – “Ivory” has fallen. Now you see it, now you don’t. A matter of seconds has changed the landscape and view for ever.

The former Frankfurt university building (AfE) has been demolished today 2nd February 2014 at 10:00 am CET with a big blast. Presumably this should be the tallest building ever blown in Europe. The building was part of the Frankfurt university campus of the Johann Wolfgang Goethe University in Bockenheim and until 2013 housed the offices and seminar rooms of the departments of Social Sciences and Education.

Thousand of spectators witnessed this historic event. Me too among them.

See the video of fall:

Pics:

Demolition AfE Frankfurt 2014 005 Demolition AfE Frankfurt 2014 010

2014-02-02 Demolition AfE Frankfurt 20141


BMW Frankfurt Marathon

27. oktobra smo se z ekipo popolnih tekaških začetnikov Incredibles udeležili štafetne verzije Frankfurtskega maratona. V enem prejšnjih objav sem poskusil opisati našo pot do tega dogodka.

Torej nastopili smo v zasedbi 4 tekačev – poleg mene še trije indijski kolegi. Prijavnina 140 EUR za ekipo.

Seveda ni šlo brez težav. Razlog za to je bil Manishev oče, ki je hudo zbolel v Indiji in se ni vedelo ali bo tedne sploh preživel. Tako je Manish moral vmes potovati med Indijo in Nemčijo in tudi prav veliko ni mogel trenirati.

Da bi se nekako zavarovali in si nekako bolj zagotovili nastop v primeru najhujšega z Manishevim očetom, kar bi pomenilo, da Manish in posledično ekipa ne bi nastopila, smo pričeli razmišljati o rezervnem tekaču. In kje bi bilo bolje poiskati, kot v svoji družini? Tako je, moja soproga se je odločila, da nam priskoči na pomoč in se nam ponudi kot rezervni tekač. Ker soproga že dolgo teče, kakih posebnih treningov niti ne potrebuje. Ni pa navdušena nad množičnimi mestnimi teki, tako da na teh že iz načelnost ne nastopa. A za nas bi naredila izjemo. Kakih 10 dni pred tekmo si še nismo bili na jasnem, v kakšni postavi bom tek odtekli.

Poleg tega Manish ni mogel trenirati tako kot si je želel, sam pa sem se že medtem spravil na nivo, da sem lahko odtekel 12 km razdaljo. Tako sva z Manishem zamenjala štafetno mesto, da sem bil sedaj prvi tekač, Manish pa tretji z 9,5 km razdaljo.

V petek 25. oktobra smo se odpravili z Ranjanom in Anthonijem po štartne številke, dokumente, spominske majice in merilni čip, ki je obenem tudi štafeta. Velika množica ljudi se je mudila v prostorih Frankfurtskega sejma – v Festhalle, kjer je potekal obenem tudi prodajni sejem tekaške opreme.

V soboto 26. oktobra se je pripeljala tudi moja družina iz Ljubljane in takrat je tudi že bilo jasno, da bo Manish lahko nastopil, saj je bilo z njegovim očetom bolje. Soproga pa si je oddahnila in bo lahko tekla še naprej na svojih individualnih trenutkih.

V nedeljo 27. oktobra smo dogovorili zbor naše ekipe pred Festhalle ob 10:00 uri. Glede na to, da smo to isto noč prestavili ure na zimski čas, smo s tem pridobili še uro spanca. A tako hitro se pač telo ne navadi na spremembo in pokonci sem bil kaj zgodaj. Običajna procedura s kavo zjutraj. Veliko nasvetov sem dobil, da naj jem 3-4 ure pred tekom, a glede na to, da ne zajtrkujem, tudi tokrat nisem.

Temperatura je bila okoli 10 stopinj, napovedan je bil dež in veter. Glede na to informacijo sem se primerno oblekel in z družino in z Asjino prijateljico Tinkaro, ki je tudi prišla navijat, smo se podali na zborno mesto. S seboj sem vzel še torbo z oblačili za po teku in jo predal soprogi, ter Anthoniju, ki me bosta pričakala na štafetni menjavi  po 12 km na križišču Alte Gasse; Konstablerwache, Zeil.

Ob kakih 10:30 so se podali na pot najboljši tekači. Neverjetno s kakšnim tempom so pričeli. Takrat mi je bilo jasno, da sta si njihov  in moj cilj popolnoma drugačna, le da se dogajata na istem prizorišču.

In tako so spuščali fazno tekače skozi štartna vrata glede na njihovo izkušenost in čase. Ob 10:50 sem se odpravil na štart štafetnih tekačev. Z veliko motivacije, a tudi strahospoštovanjem pred tako veliko prireditvijo smo si Incrediblesi podali roke in si zaželeli dober tek. Še objem in vso srečo soproge in že sem stal v štartnem prostoru med 1629 štafetami.

Champion ChipKar ozko je bila tam in spraševal sem se ali moram s štartnim čipom kaj narediti, kaj pritisniti. No glede na to, da drugi okoli mene niso nič pritiskali, sem ob pogledu na plastičen krogec okoli moje desne noge zaključil, da ne bo potrebno narediti nič. Glasna glasba, navdušen glas napovedovalca, televizijski helikopter v zraku, ter glasno vzpodbujanje množice navijačev je povzočilo »špricanje« adenalina. In komaj čakal sem, da so tudi zadnje minute minile, ter da zaslišim štartni pok. Z gospodično poleg mene na levi in starejšim gospodom na desni smo si zaželeli veliko sreče in se ob glasnem odštevanju in izpustu balonov podali na pot.

V glavi sem imel vseskozi besede Tanje iz Ljubljane:

»Začel boš SIGURNO PREHITRO!!! Zavedaj se, da adrenalin naredi svoje. Skupina tekačev, ki se zažene, te prisili, da prevzameš njihov tempo. Pa še tko FAJN se počutiš, noge kar letijo….Zato se ti lahko zgodi, da boš na drugi polovici pregorel. Upam, da imaš tekaško uro – prvih 5 km moraš obvezno spremljati svoj tempo na uri in se zadrževati (po tvoji oceni časa naj bi tekel počasneje kot 6 min / km). Zato si zadaj, da boš prvih 5 km tekel MAKSIMALNO 6 min/km. Potem boš pa videl, kakšno bo počutje. Meni je ultramaratonec rekel: ni ga lepšega užitka, kot da zadnjih nekaj km ti prehitevaš vse druge (in ne oni tebe), zato od začetka drži svoj tempo in naj drugi norijo naprej. Mogoče se boš spomnil mojh besed, ko boš hitel proti svojemu cilju in prehiteval druge….«

Res je Tanja, imel sem tvoje besede pred očmi celotno pot. In seveda sem bil brez ure:)

Tako sem tek pričel predvsem z zavedanjem pazljivosti, da se ne zaženem preveč in da se v veliki množici kje ne spotaknem in zletim po tleh. Kaka katastrofa bi to bila…

Prvi kilometer sem pretekel pravzaprav ne da bi se ga tudi preveč zavedal. Nisem še tam, kjer rt20x30-FMPT4313tekači izklopijo okolico in opravijo z časom in razdaljo. Navijanje in spremljevalni program je bil na začetku najintenzivnejši. Nekako sem našel svoj običajni tempo in ugotovil, da smo kaki trije tekači, ki nam je ta hitrost najbolj ustrezala. In ne boste verjeli, z njima smo skupaj pritekli do predaje štafete. Včasih je bil kdo kakih 20 m spredaj ali zadaj, a v glavnem smo bili res skupaj. Tek po ulicah mesta je bil naravnost fantastičen in kljub hudemu dežju za nekaj minut in orkanskem vetru so kilometri minevali kot za stavo. Počutje odlično in moje navijače sem srečal celo 5 krat. In takrat sem tudi začutil, kako ponosni so na atija, da je svojo rit premaknil in prišel do tega trenutka. Soproga mi je kasneje zaupala, da je bila tako navdušena nad dogajanjem, da ji je bilo kar malce žal, da le ni nastopila:)

Vsakih 5 km je prišla oskrbovalna točka z vodo, sokovi, sadjem itd. Tisoče prostovoljcev je oskrbovalo in varovalo traso in prav vsak od njih je motiviral in navijal za udeležence. Nekje na 3 kilometru nato šok. Pred menoj na sredi ceste reševalno vozilo z utripajočimi lučmi. Takoj sem vedel, da ni tam kar tako. Ko sem ga obtekel, sem za njem videl na tleh enega od tekačev, ki  so so ga reanimirali. Kljub zastiranju z rjuho se je vse videlo. Kasneje nisem več slišal o tem in upam, da si je sotekač opomogel.

Neverjetno je bilo opazovati nekatere tekače, ki smo jih prehitevali na poti. Ujeli smo nekaj tekačev, ki so tekli maraton kljub svojem telesnem hendikepu ali starosti. Kapo dol. Za voljo, angažiranost in doslednost.

Ko smo tekli mimo stolpnice Commerzbank so nam nasproti po desni pritekli otroci, ki so nastopili na 4 km progi.  In koža se mi je naježila, ko so stegnili roko preko ograde in smo si dali »High five«. Kakšen zanos in dobra volja. Fantastično.

rt20x30-FMPS1291

Kilometri so ostajali za menoj. Počutje fantastično in pričel se je zadnji del proge, tokrat rahlo v klanec kak dober kilometer. Žal nisem bil prepričan, koliko je še do cilja in glede na klanec, dež in veter sem kar konstantno vzdrževal svoj tempo in ga nisem zviševal. Tako sem pritekel do menjave in ugotovil, da bi pravzaprav lahko že kak 8 kilometer postopoma pričel zviševati tempo. Tako vem za naslednjič kaj in kako. Čas okoli 78 minut, kar je bilo kake 4 minute počasneje od mojega trening časa.

Štafetna menjava je bila organizirana tako, da smo štafetni tekači zavili v uličico, kjer so bili nekakšni bloki označeni s štartnimi številkami po sto (1-99, 100-199,200-299,…). In takoj sem zagledal Anthonija, pritekel do njega, hitro odpel čip in mu ga pritrdil na nogo, zaželel srečo in že se je odpravil na svojo pot 7 km. Soproga in punce so mi dali obleko in žal sem seveda pozabil frišno majico, grrrr.

Navdušen, utrujen, poln vtisov in v objemu bližnjih sem se res počutil odlično.

Aja, drugič lulat obvezno na silo prej. Malce po začetku teka me je prijelo in ni spustilo do cilja. Ustavit pa ne, ni govora:)

Poklical sem Ranjana in mu sporočil, da je Anthony na poti in se odpravil na počitek in osvežitev. Pa tudi ta male so bile že lačne.

rt20x30-FMPQ0005

Čez kake 3 ure smo se dobili z Anthonijem in Manishem kakih 500 m pred ciljem na Platz der Republik. Kot večina drugih smo se dogovorili, da bomo tudi mi v cilj pritekli skupaj. Cilj je namreč res nekaj posebnega. Ciljna črta je v dvorani Festhalle, spremlja te kakih 7000 gledalcev, 8 TV kamer in rdeč tepih. Tisto »Vau« vzdušje.  In to z ekipo začetnikov, mojo ekipo Incredibles.

Po prihodu v cilj smo prejeli še medalje in začasne diplome, ter se srečali z našimi družinami. Nekje v decembru pa dobimo domov še uradne Diplome in seveda povabilo za naslednje leto.  Kaj naj rečem na koncu. Veličasten dogodek in res lepa izkušnja. In gotovo motivacija za naprej. Čeprav prihaja zima in se sprašujem, kako bom pozimi, bo že nekako. Pretiravati ne gre, toliko da je še fino.

In tako smo se prijavili na 21 km razdaljo 12. Frankfurter Lufthansa Halbmarathon, ki bo 9. marca prihodnje leto.

1000002_10202589337597345_1670622667_n


Kmalu, torej decembra bo minilo 3. leto, od kar sem se spravil na novo pot.

970037_10201434902097179_1239055269_n

Prvo, kar moram reči je, da je naravnost neverjetno, da je tako hitro minilo. 3 leta kot absolutno število ni malo. Očitno se mi je moralo res dogajati in živim od cilja do cilja, tako da enostavno življenski tok požira čas in ga spreminja v nekaj, kar ne morem opisati kot trajanje. Gre za neko pot, ki dejansko pomeni živeti.

Težko rečem, da sem prišel do kakih spoznanj, ki bi jih lahko kar takole zrecitiral. Bolj sem mi zdi, da sem se spremenil v smislu reakcije na vsako posamezno točko vsakdana. Menim, da se mi mišljenje tudi ni kaj dosti spremenilo, morda le izsostrilo in obogatilo. Ne bi ravno govoril o modrosti, a čas in izkušnje le naredijo svoje.

941473_10201434898737095_1610905633_nFizično in psihično sem na vrhuncu svojih moči. Ne spomnim se več, kdaj sem se tako dobro počutil. V glavi je vse posortirano na svoje mesto, poklicna pot mi daje vedeti, da napredujem in rastem in se razvijam v smereh kamor si želim in načeloma sem zadovoljen sam s seboj. Telesno sem se z redno vadbo in malih uspehih spravil na nivo, ki ga že dolgo časa nisem imel. Na življenje naprej gledam s pozitivnimi in prijaznimi očmi, čeprav so bile izkušnje kdaj tudi ne tako prijazne. Seveda so še vedno stvari, po katerih hrepenim in so tudi motiv za moje nadalnje življenje.

Če kaj pogrešam? Da seveda, družino. Saj se vidimo in komuniciramo preko Skypa, a stisniti se ne da preko kabla. To je cena, ki jo plačujemo. Za nekoga previsoka, za nekoga sprejemljiva, za nekoga ni niti omembe vredna.

Še ena zadeva je, ki bi jo morda omenil. Prijatelji. Po treh letih je očitno je precej naravno, da te prijatelji začno pozabljati. Eni prej, eni kasneje, a vedno manj je klicev in elektronske pošte. Lahko se le sprašujem, če bi bilo tako tudi, če bi bil v Sloveniji in je morda razdalja kriva, a dejstvo je, da komunikacija z njimi zanemarljiva oz. lahko rečem, da je po tem času ni več. Morda sem pa tja kak vljudnosti pozdrav in čestitka ob rojstnem dnevu, a kaj več… tega ni.

Verjetno naravno. »Daleč od oči, daleč od srca«. Sam sicer absolutno ne verjamem v to, a morda sem le drugačen v tem pogledu. In tako se tudi sam vedno pogosteje zalotim ob razmišljanju, zakaj bi še naprej poskušal vzdrževati stik, če je aktivnost pri tem precej enostranska. In priznam, pri nekaterih sem enostavno prenehal. In se sprijaznil z resničnostjo in relativnostjo medčloveških odnosov.

In tudi to je verjetno cena mojega odhoda.

Glede na dnevni ritem skozi čas, se mi je tudi dnevni red nekako sam uredil. In glede na mojo redoljubnost, sem nekako naravno prišel v nek koledar aktivnosti, ki deluje zame. Čas je porazdeljen in optimiziran, ter prilagojen, da lahko brez kakega stresa živim normalno.

561622_10200137011690730_1385445030_nJezik – torej nemščina je pravzaprav moj drugi materin jezik in sem ga govoril preden sem govoril slovenščino. Resda sem ga kar dobro pozabil v času življenja v Sloveniji, a se je sedaj vrnil. Ker v službi uporabljam več angleščino, za ostali čas pa nemščino, se najdejo trenutki, ko se kakega izraza v slovenščini enostavno ne spomnim. Jezik je zanimiva in obenem zapletena reč. In ni kar samo dano, da se pravilno tudi izražaš. Za to je potrebno kar nekaj truda in ne gre misliti, da je tudi vseeno kako se izražamo. Morda v vsakdanjem življenju to še vzdrži, da se prebiješ z nekaj standardnimi izrazi, a ko je potrebno kaj več, predvsem v profesionalnem smislu je potrebno biti pri oblikovanju in izbiri besed kaj pazljiv. Od začetka si lahko še simpatičen s kako grobo napako, a ta čas mine in sogovorniki le pričakujejo neko kompetenco, ki jo brez pravilnega izražanja ni mogoče dokazati.

943760_10201434902857198_117489192_nUpravno – finančno sem se tudi že kar dobro spoznal z infrastrukturo in pravili igre. Morda lahko še vedno rečem, da mi največ težav povzročajo slovenski upravni organi oz. bolje rečeno Davčna uprava RS. Medtem, ko se tukaj s Finanzamtom sporazumem res odlično, postopki in navodila so jasni, prijaznost in uslužnost uradnikov je neverjetna, tako da jih vedno rad obiščem. Ni slabega občutka, ni nekih zahrbtnih nagibov. Ko dam cesarju kar je cesarjevega ne čutim nobenega negativnega momenta. Tega ne morem trditi za DURS. Živčnost, jeza in slaba volja, to je občutek, ki privre na dan, ko moram zopet kaj komunicirati z njimi. In vseskozi se sprašujem zakaj mi je tega sploh treba?

Kakšne slovenske sredine si tukaj nisem našel. Mislim, da celo obstaja neko slovensko društvo tukaj, a nekako mi ni do tega. Ne pogrešam Slovenije v smislu pogrešanja države. Glede na mojo življensko pot se ne morem šteti kot pripadnik enega samega območja in ureditve.

Saj mi misli velikokrat odtavajo v sliko slovenskih gora in sem vesel, ko Slovenija zmaguje na športnih tekmovanjih, in rad poslušam slovensko glasbo in sem tudi razočaran in čutim osebno prizadetost, ko berem o dnevnem dogajanju v Sloveniji, a nekako vedno manj časa in razmišljanja namenim tem tematikam.

270368_10200442112118050_1139306529_n

Živim v multikulturalnem okolju. Dnevno je okoli mene nekaj deset različnih narodnosti in jezikov, vonjev, ter okusov, navad in načinov oblačenja in nekako je ta pisanost postala del sprejemanje dneva. Vsako odstopanje od tega novega normalizma, mi je nekako tuje in postanem pozoren na novo okolje.

Vsake toliko časa se dobim s Primožem, ki je zaposlen na Evropski centralni banki. Ob večerji malce počvekava o najinih izkušnjah in pogledih in fino mi je ko se dobim z njim. Še bolje, ko se nama pridruži tudi njegova Špela iz Ljubljane.

Kaj želim še povedati?

28051_10200137027171117_1127797608_nŽivljenje v Nemčiji je dobro. Zasluži se spodobno, odnosi so kot povsod, včasih boljši, včasi je potrebno kaj več vložiti, a v povprečju je normativ komunikacije na visokem nivoju. Medčloveški odnosi so spoštljivi in v normalnem tonu. Za slovenske oči morda je nekoliko “hladnosti”. In prav ta “hladnost” je morda pozitivna, ko včasih kri zavre. V osnovi je normalnost sprejeta povsod in nekako ni prostora za bahanje in izkazovanje osebnega stanja. Stvar mora biti smiselna, efektivna. Prej bi rekel, da je normalnost zavedanje in odgovornost do narave, okolja, soljudi, zgodovino, itd. Morda bi temu lahko dal ime Patriotizem, a nekako do zemlje, ne posamezne države. Med mladimi precej priljubljen “lokal patriotizem” – s svojimi navadami, jezikom, načinom praznovanja in dnevnega življenja, kuhinje pa do ponosa in pripadnosti do svojega nogometnega kluba, pa čeprav je na zadnjem mestu neke “šestnajste” lige. Z nacionalizmom se osebno nisem srečal niti enkrat samkrat. Zavedam se, da obstaja in da živi podtalno. In občasno se zgodijo dogodki, ki pridejo v dnevne novice. Predvsem na vzhodu države. In vem tudi, kako močno je zakoreninjeno v večini nemcev nasprotovanje in upor do tega. Predvsem v mlajših generacijah ljudi, ki bodo vodili to državo v naslednjih letih.

Seveda so tudi težave in problemi. Morda veliko bolj izraziti, kot v Sloveniji. Krimimal, droge, prostitucija, brezdomci, azilanti, medrasne in medverske nestrpnosti, teroristične aktivnosti, umori, ugrabitve, družinsko nasilje, socialni problemi. Lahko bi našteval še in še. Seveda je tega v primerjavi s Slovenijo veliko in tudi bolj množično. A ko nekaj časa živiš v tem okolju, postane to le ena od stvari, ki jih vzameš na znanje, se nekako notranje do tega opredeliš in prilagodiš v smislu lastnih reakcij ob stiku s tem. Vsak zakaj ima svoj zato in moje življenje je prekratko, da bi se ukvarjal z identifikacijo razlogov za vsako posamezno absolutno črno točko družbe.

575705_10201434903017202_1301398006_n

Pravzaprav izgublja tla pod nogami vsaka oblika totalizarizma, tudi cerkev. Nemčija je precej drugačna v smislu cerkvenega reda in relacije do religij kot Slovenija. Je tudi bolj heterogena. In tudi mnogo bolj bogata. Zgodovinsko je tudi nekako cerkev bila neločljivi del te države, saj jo je sobolikovala in mnogo cerkvenih dogodkov je vodilo nastanek Nemčije v današnji obliki.

Današnji pogled je primeren času v katerem živimo. Cerkev kot institucija je mnogo bolj podobna globalni korporaciji, kot pa instituciji religiozne oskrbe vernikov. V času od kar sem tu, je bilo res veliko kritike na račun predvsem katoliške cerkve. Spolno izkoriščanje otrok, nasprotovanje istospolnim porokam, neverjetna razkošnost in zapravljivost, politika in profitabilno naravnano vodenje socialnih in vzgojnih institucij, segmentiranje in obravnava zaposlenih v teh institucijah (vzgojiteljica v katoliškem vrtcu je bila odpuščena po ločitvi) in ne nazadnje financiranje katoliške cerkve iz davkoplačevalskega denarja, kjer je velik del populacije nekatoliški, vodi v veliko izgubo vernikov in prostora v družbi.

Še 4 dnevi do Frankfurtskega maratona, v katerem bom nastopil še s tremi kolegi in bomo razdaljo 42 km premagali štafetno. Morda je to slika mojega življenja tukaj. Dosegel bom nekaj, kar prej nikoli nisem in to s pisano družbo indijcev. Pot do cilja bo obenem tudi pot do novega začetka, nove poti,…

941660_10201434913697469_713341444_n


Nekaj je gotovo res in drži kot pribito – »Nikoli ne reci nikoli«.BMW Frankfurt Marathon

Vsi, ki me osebno poznajo vedo, kakšno je bilo moje mnenje do teka. Saj ne, da bi bilo negativno, a nekako to aktivnost nikoli nisem videl v luči, da bi se sam s tekom tudi ukvarjal. Tek za žogo z veseljem, a teči kar tako, brez motiva, kilometre in kilometre, sam s svojimi mislimi in bežnimi pogledi na počasi mimoidočo okolico, mi ni bilo nikoli simpatično. In poudarek je na »bil«.

Marca 2011 so mi tukaj v Frankfurtu ukradli moje meni tako drago kolo, s katerim sem imel tako veliko veselja pretekla leta. Iz besa ali razočaranja mi je bila misel na nakup novega kolesa nekako nesprejemljiva. In ker potrebujem rekreativno gibanje že iz navade in načina življenja, se je pojavila alternativa – tek. Spomnim se začetka, ko sem krehal in dihal ko slon, se koncentriral ob slabostih, da se ne zrušim sredi pločnika in ves zelen sramotim sebe na Frankfurtskih ulicah. 3 kilometri so me zdelali po zimskem počitku. Prva realnost je bila –  tek za človeka s skoraj 100 kilogrami je popolnoma novo spoznanje in zavedanje svojih zmožnosti. In to, da sem prej kolesaril nima popolnoma nobene veze z uspešnostjo teka. Edino, kar mi pride na misel, je zavedanje časa. Torej, da tako, kot velja za kolesarjenje, velja tudi za tek trajanje aktivnosti. Torej ne gre za kratke periode napora, ampak za napor preko celotnega časa vadbe.

Tako se mi je pridružil tudi moj dobri prijatelj Ranjan in skupaj sva pričela nabirati prve izkušnje s tekom. A očitno čas še ni bil dozorel, saj je počasi najino navdušenje in nerednost precej upadalo. In ko sem zopet dobil navdih in dobro priložnost za nakup kolesa, je tek postal zgodovina, no morda sem sem ter tja naredil moj 3 kilometerski krog.

In tako je bilo vse do letošnje pomladi. Navdih do teka se je zopet pojavil, klic po svobodi gibanja in dejstvu, da s tekom direktno vplivaš na možganske tokove, ki ti kličejo »pa zakaj se no matraš«, kombiniran z enostavnostjo – prideš iz službe ali v hotel, se preobuješ in šibaš, so nekako postali atraktivni.

Jasno mi je tudi postalo, da potrebujem za to, da premagam začetne muke in dvome neko novo motivacijo. In tako je naključje pripeljalo mimo možnost, da se udeležimo največjega korporativnega teka na svetu – Frankfurtski J. P. Morgan Corporate Challenge. Gre za dobrodelni tek na 5,6 km, ki ga vsako leto priredijo na ulicah naslednjih mest:

  • ZDA – San Francisco, Chicago, Buffalo, Rochester, Syracuse, Boston, New YorkJ. P. Morgan Corporate Challenge
  • Evropa – Frankfurt, London
  • Afrika – Johannesburg
  • Azija – Shanghai, Singapur
  • Avstralija – Sydney

In prav najmnožičnejši je v Frankfurt, ki se ga udeleži preko 70.000 tekačev. Med njimi je letos tekla tudi olimpijska zmagovalka v veleslalomu Viktoria Rebensburg, štartno zastavico pa je imela v rokah Katarina Witt. S prireditvijo se je nabralo 250.000 EUR od štartnin (1,8 EUR od plačane štartnine). To vsoto podjetje J. P. Morgan nato podvoji in denar namen fundaciji Deutsche Sporthilfe in organizaciji Deutsche Behindertensportjugend.

Tako sem mobiliziral svoje indijske sodelavce in letos aprila smo se prijavili svoj prvi uradni tek.

OFSS

Tek je bil na sporedu 12.6. in tako smo imeli dovolj časa, da se na naš prvi tovrstni tek in razdaljo dobro pripravimo, da ne izpademo »šalabajzerji«. Ker prav nihče od nas ni imel izkušenj s treningom teka, smo se držali priporočil za trening, ki so bili na voljo na spletni strani organizatorja.

Nekaj mora biti jasno. Motiv in cilj je bil jasen, torej preteči 5,6 kilometra brez ustavljanja ali hoje. Čas teka – nepomemben, saj mi je po glavi rojilo le preživetje. To je pomenilo, da bom moral teči kakih 40 minut v kosu. In to za začetnika ni malo ali enostavno. Pljuča, mišice, sklepi, predvsem pa glava so se spopadli z novim izzivom. In priznati moram, da sem do željene razdalje prišel prej in lažje, kot je sprva kazalo. In tako sta želja in jasen cilj premagala vse pomisleke in bolečine in uspešno smo s kolegi nastopili na teku  J.P. Morgan, ki je potekal le dan po hčerini valeti v Ljubljani in na katerega sem dobesedno prišel direktno iz letališča.

Nora, prelepa izkušnja, ki je tudi poglobilo moje prijateljstvo z Ranjanom. Ranjan je namreč sladkorni bolnik. In šport mu pri tej bolezni ekstremno pomaga. In prav moja želja po teku in organizacija našega sodelovanja je pripeljalo do tega, da je Ranjan pričel z redno vadbo, ki je tako močno izboljšala njegovo počutje. Poleg tega sva veliko trenirala skupaj in tako preživela še več časa skupaj kot sicer. In tega mi ne pozabi povedati. Še posebej pa so veseli njegovega izboljšanja njegova soproga in sin.

Po teku smo čutili zmagoslavje. In takrat sem razumel vse moje prijatelje in znance, ki so nastopili na Ljubljanskem maratonu in jih občudoval, “pa kako zmorejo”. Takrat sem samo zaključil, da tek pač ni moj šport, pa pika. A kot na začetku povedano – »nikoli ne reci nikoli«. Izpolnil sem svoj zadani cilj v popolnosti in razdaljo v izjemni gruči tekačev pretekel v 38 minutah.

Verjamem, da sedaj ko te vrstice bere kak izkušen tekač ali celo maratonec, da se le nasmiha. A verjamem, da se tudi vi spominjate svojih začetkov, ki so precej težki, še posebej, če ste pričeli v bolj poznih letih.

In ker sem v preteklih mesecih pridobil navado in imel rezerviran čas za vadbo, s tem nikakor nisem želel prekiniti. In ker mi je vadba tako dobro šla in se kaj dobro poznam, sem potreboval nov cilj. In tako sem v misli priklical 10-tko na Ljubljanskem maratonu 27. oktobra. Ko sem ravno Ranjanu opisal mojo namero, je sam rekel, da bi tudi on želel sodelovati. In tako je še isti dan našel informacijo, da je prav na isti dan kot Ljubljanski maraton tudi Frankfurtski BMW maraton. Spominjam se tega teka izpred enega leta, ko so bili pri meni na obisku tako moja družina, kot tudi starša in takrat smo si ogledali tekmovanje v živo. Veličastna velika tekma, z velikimi imeni svetovnega teka. A človek, daj ustavi se no. Maraton, pa ti nisi normalen, se mi je zapodilo po možganih. Ranj je verjetno opazil moj čuden pogled in me takoj pomiril. Poleg celega maratona je na voljo tudi štafetni VGF Staffelmarathon, kjer štirje tekači štafetno pretečejo celotno razdaljo maratona:

  • 1. tekač                                12 kilometrov
  • 2. tekač                                7 kilometrov
  • 3. tekač                                9,5 kilometrov
  • 4. tekač                                13,5 kilometra

In da bi z Ranjanom nadaljevala, kar sva začela, sva našla še 2 znanca in na tek smo se prijavili kot ekipa »Incredibles«. Tako bo Ljubljanski maraton počakal.

Nov cilj, nov motiv in novi pogoji. Daljši tek, v bolj hladnem in verjetno tudi bolj vlažnem vremenu. In naša vadba se je nadaljevala. Tako individualno, kot tudi skupinsko se pripravljamo na naš nov izziv. In zadovoljen sem, da lahko sedaj, ko je do tekme še 5 tednov pretečem 10 kilometrov v enem kosu v 70 minutah. Tako lahko sedaj delam na utrjevanju in morda celo malce na tempu za mojih 9,5 km. In kakor je vreme postalo hladno in vlažno in nasploh neprijetno za pričetek teka, ugotavljam, da mi ta temperatura okoli 13 stopinj mnogo bolj odgovarja po tretjem ali četrtem kilometru, kot poleti, ko sem se potil v 25 do 30 stopinjah. Tako se veselim še enega 5 km teka, ki me čaka konec septembra – Race for the Cure® – dobrodelni tek društva za boj proti raku na dojkah Susan G. KOMEN Deutschland e.V.Race for the Cure®

Jasno mi je, da se še popoln začetnik. A osebno počutje, želja in motiv mi dokazujeta, da sem na pravi poti.

Kaj pa Ranjan? Njemu se je popolnoma »utrgalo«. Prejšnjo soboto je namreč pretekel 21 kilometrov in je tako zrel že za samostojni polmaraton. Car je. Upam, da bom tudi sam nekoč dosegel ta mejnik. In verjamem, da ga lahko dosežem,  počasi, počasi, korak po korak.


2012_04 Wiesbaden 054

Veseli me, da lahko tukaj objavim izkušnjo D.C. o delu v Wiesbadnu v Nemčiji in da jo na ta način deliva z vami. Pred odhodom sva se že slišala in takrat objavila “stanje” pred odhodom. Tako me je sedaj zanimalo “stanje” po dejanskem prihodu in nekaj preživetih začetnih mesecih.

Predpriprave na odhod

Zaradi vzhičenja se mojih predpriprav niti ne spomnim najbolje. Ker imam lastniško stanovanje v Sloveniji, sem imel še največ skrbi z njegovo oddajo. Kakšen mesec pred odhodom sem dobil najemnika in sem bil zaradi tega kar zadovoljen. Vso dokumentacijo pa sem urejal dejansko po odhodu. Prijavo stalnega prebivalisca sem lahko opravil šele, ko sem se prijavil tukaj v Nemciji.

Aktivnosti in občutki zadnjega tedna dni pred odhodom

Zadnje dni pred odhodom sem bil na dopustu in sem se najbrž podzavestno nekako že pripravil na dan odhoda. Teh deset dni je zelo hitro minilo. Predvsem sem si želel biti čim več časa s svojimi najbližjimi, ter prijatelji. Kaksnih pretiranih občutkov ali stiske nisem imel, saj to sem imel že za seboj v času, ko sem razmišljal o sprejemu ponudbe. Ko pa je padla odločitev, si nisem hotel dovoliti, da me čustva premagajo.

Sprejem v nemškem podjetju pri prihodu

Torej v Nemčijo sem prišel dan pred dejanskim pričetkom dela. Zmenjeni smo bili, da me kolega počaka pred pisarno. Po krajšem ogledu pisarne sem dobil mobilni telefon in prenosni računalnik. Potem pa so mi pokazali, kje se nahaja začasno stanovanje, ki mi ga je podjetje plačalo za prvi mesec. Mogoce edina prava ugodnost je, da sem dobil sluzbeno vozilo in sluzbene kartice, ki mi v casu poskusne dobe ne pripadajo. 30 dni dopusta je tudi ugodnost, ki je v Sloveniji nisem imel.

Stanovanje in prehrana, prevoz, zavarovanja, finance, prijavo in dokumente, ter zdravstvo? 

Za enkrat imam stanovanje v najemu, ki pa je sicer izven mesta, v katerem delam. A mestece ima vseeno zelo dobro infrastrukturo. Vse kar potrebujem je na dosego roke ali nekaj minutk stran počasne hoje. Imam urejeno zdravstveno zavarovanje in tudi nezgodno zavarovanje — “Haftpflichtversicherung” — baje je to tudi stvar, ki jo v Nemčiji potrebuješ. Kar se prevoza tiče nimam nobenih težav, ker imam službeni avto. Prijava prebivališča je potekala neverjetno enostavno in hitro. Prideš z dokumentom v civilni urad — Bürgeramt — in opraviš prijavo. Edino, kar nimam še urejeno je vozniško dovoljenje. Na slovenskem uradu na Tobačni so mi rekli, da ni potrebno menjati dokument. A se lahko zakomplicira pri podaljšanju, ker za podaljšanje moraš biti prijavljen na slovenskem naslovu vsaj 6 mesecev prej. To se mi zdi čisto nesmiselno, zato bom poskusil čimprej zamenjati tudi vozniško. Glede prehrane pa ni nekih posebnosti. Večinoma jem v restavracijah blizu službe, a si za vikend nekaj tudi sam skuham. Torej navado prehranjevanja imam skoraj enako kot je bila v Sloveniji. Manjši problem nastane pri odpiranju bančnega računa, ker potrebuješ stalni naslov. Jaz v trenutku odpiranja nisem imel še najemniškega stanovanja, a smo v dogovoru z banko to tudi hitro rešili.

Plačilo

Plačilo je redno in je tako kot dogovorjeno. Le za variabilni del so pogoji malce nedosegljivi, ampak to je že druga zgodba.

Sprememba napram življenjenju v Sloveniji

Če si človek z pozitivno energijo in če si močno želis nekaj, sprememb ne bos čutil. Sam sem imel željo čimprej se integrirati v okolje. Igram košarko v lokalnem klubu, hodim s sodelavci na razne prireditve — od nogometnih tekem do npr. bowlinga ali pijače. Skratka nasvet za vse tiste, ki želijo primerjati življenje pred selitvijo in po selitvi je enostavno, da tega nikar ne počnite. Mislim, da je to enako, kot če bi v vsaki novi punci iskal nekaj, kar te spominja na staro punco. To enostavno ne gre. Seveda so družina in prijatelji daleč stran, a tukaj si gradiš novo zivljenje in to naj ti bo vodilo za naprej.

Stiki z domacimi in druzabno zivljenje

Stike z domačimi ohranjam predvsem preko interneta. Bodisi je to komunikacija preko Skype, whatsapp, viber,… skratka VOIP tehnologija. Družabnega življenja med tednom skoraj da ni. Vse se dogaja med vikendom. Dopuščam pa seveda moznost, da pravega družabnega življenja se nisem občutil.

Tvoja delovna izkusnja, razlika med pričakovanji in realnostjo. Odnosi med sodelavci, komunikacijo zaradi jezika

Ker sem že prej delal na mednarodnih projektih, sem imel pričakovanja dokaj realno postavljena. Odnosi med sodelavci pa so enaka kot v vseh podjetjih, v katerih sem imel možnost delati. Že od samega začetka sem dal sodelavcem jasno vedeti, da z menoj komunicirajo izključno v nemškem jeziku. Na nek način jim je bilo to všeč. Seveda, ko pa pridemo do jezikovne bariere — predvsem z moje strani — pa na hitro to opravimo v angleškem jeziku.

Delovna izkušnja

Ne morem reci, da bom tukaj pridobil drugačne izkušnje, saj sem že prej opravljal delo izven meja Slovenije. Če pa primerjam izkušnje lahko rečem, da nekih bistveno velikih razlik ni.

Pred samim odhodom sem ogromno časa preživel za računalnikom in preverjal različne stvari. Vse kar sem se spomnil sem takoj preveril na internetu.

Moji plani so trenutno vezani na delo tukaj in na ustvarjanje doma, druzine, ipd. Ta selitev mi je dala novo izkušnjo v zivljenju. Začel sem v bistvu iz ničle. a se vztrajno dvigam. Resnično dvomim, da bi v Sloveniji znali ceniti moje izkušnje v primeru moje vrnitve, saj sem že prej doma imel izkušnje z delom v tujini.

Svojo prihodnost vidim izključno v tujini. Če ne tukaj v Nemciji, potem pa nekje drugje.

Pogled na Slovenijo od tukaj

Seveda spremljam dogajanje v Sloveniji in se mi zdi da Slovenija nima prave vizije, kaj sploh želi narediti. Včasih so bile prioritete EU in NATO, zdaj pa…?

Slovenija se bo morala zbuditi in se otresti klientelizma, ter opraviti s svojo pol preteklo zgodovino. Tako močno si želimo zbežati iz Balkana, a vse poteze nas vlečejo ravno k Balkanu. Seveda nimam nič proti Balkanu, saj sem tudi sam “potomec” Balkana.

Mogoce  za enkrat preveč objektivno gledam na življenje v Nemčiji in težko povem, kaj je boljše ali ne.

Tvoje sporočilo

Nič drugega kot, da pridobijo čimveč informacij glede življenja v tujini, glede podjetja, glede socialnih pravic ipd.


IAA 2013 Frankfurt

V nedeljo sem zopet obiskal frankfurtski avtomobilski sejem IAA (Internationale Automobil-Ausstellung), ki je že 65. po vrsti in eden največjih na svetu. Moj prvi obisk je bil pred dvema letoma in takrat sem bil res enormno navdušen. Sejem je v Frankfurtu vsaki 2 leti, saj se izmenjuje z IAA sejmom v Hanovru, kjer pa razstavljajo gospodarska vozila.

Cena vstopnice za odrasle preko vikenda 15 EUR, preko tedna 13 EUR. Dalo se je naročiti za največje navdušence tudi 2 dnevne vstopnice za 18 EUR. Gostinske ponudbe je veliko, tako, da lačni in žejni po zmernih cenah ne boste.

IAA 2013 Frankfurt

Da je sejem en največjih in najpomembnejših dokazujejo razstavljalci, ki se za ta dogodek res dajo v stroške, kakor tudi množičnost obiska. Hecno mi je, da srečam na sejmu ljudi, ki jih spremljam že dolgo časa na Youtubu, kjer predstavljajo novotarije in teste iz avtomobilskega sveta, sedaj pa so vsi tukaj v živo.

Če primerjam moja dva obiska, moram povedati, da sta sejma skoraj identična. Torej lokacija in izgled razstavnega prostora je skoraj identična. Prav tako je videti mnogo avtomobilov, ki so bili na sejmu že pred dvemi leti. Tako šok impresije nisem doživel, kot pri mojem prvem obisku. A nekaj novosti vendarle je.

Pa pojdimo po vrsti mojih misli.

Nekaj mi je popolnoma jasno. Prav gotovo se še dolgo nihče ne bo približal nemškim proizvajalcem avtomobilov, kar se tiče občutka in izkušnje z njihovo paleto vozil. Kakovost materialov in izdelave, ter trajni dizajn dajeta izreden občutek, zadovoljstvo kakor tudi zaupanje v vozila. Velika trojka Mercedes, Audi in BMW so tako razred zase in ta status jim odpira vrata, denarnice in občudovanje iz vsega sveta. Gre tudi za statusni simbol in ne morem si predstavljati, da bi tem znamkam šlo kdaj slabo, četudi svetovna finančna kriza pušča svoje znake tudi pri teh podjetjih, a ker so dejansko globalna podjetja, izgubo na določenih trgih kompenzirajo z novimi trgi.

IAA 2013 Frankfurt AudiNajprej sem se napotil k Audiju, ki si je tako kot že 2 leti nazaj postavil kar svojo dvorano Agora in tam prikazal prav vse, kar ponujajo. Ob vstopu v razstavno dvorano najprej občudujem strop, ki je obložen z zrcali. Efekt ob množici LCDjev, ki prikazujejo stolpnice na stropu in reflektorske razsvetljave izzove ob pogledu na bleščeča luksuzna vozila občudovanje in popolnoma zmešan občutek koordinacije. Efekt namreč prikazuje stolpnice na nebu in človeka na tleh, a obrnjeno vse na glavo. Tako kot se tale stavek bere, tak je tudi občutek – zmešan. Najbolj oblegani so bili Audijevi modeli Sport quattro concept (Hybrid – 700 konjev coupe), Audi A3 Cabriolet (kompletna A3 linija predstavljena v rdeči barvi), A3 E-tron, prekrasen novi facelift za Audi A8 in Crossover Concept Nanuk.

Tukaj kratek video o res lepem Audiju Sport quattro concept:

Nasploh predstavljajo rdečo nit letošnjega sejma vozila na električni pogon in zdi se, da so se prav vsi proizvajalci morda končno našli na enotni platformo, za katero pa bo potrebna tudi vizija in podpora pri izgradnji infrastrukture.

Na moment se zdi prav nemogoče, da bi bila elektrika po dananšnjih cenah vir pogona, a po drugi strani gre za obnovljivi vir oz. vir katerega lahko sami proizvajamo. In prepričan sem, da se bodo našli posledično z uporabo vozil na E-pogon tudi novi viri proizvodnje elektrike.

Ne vem, kako vi gledate na električni pogon, a vendarle bi rekel pri sebi, da ne gre pri električnih vozilih le za gorivo. Sam imam najprej pomisleke pri zvoku in vonju. 40 let poznam in rangiram in segmentiram vozila tudi po teh paramterih. Sedaj kar naenkrat odpadejo ti parametri. Zagledam vozila, ki se tiho pojavi izza mene, kotali proti meni in ko pričakujem, da bom morda slišal vozilo, preden me „povozi“, je že odkotalilo naprej. Nimam občutka, da gre za avtomobile. Saj so vozila, in to lepa, a nekako brez vonja in zvoka niso avtomobili. Če poskušam vizualizirati promet v morda bližnji prihodnjosti, vidim cesto, kjer skorajda lebdijo „jajčka“ in se kot duhovi premikajo sem ter tja. Sprašujem se ali je sploh še potreben volan in voznik? Posledično se tudi sprašujem, če je sploh smiselno še imeti lastno vozilo?

Naslednji na vrsti je bil Mercedes. Pot v Mercedosvo dvorano pelje preko Smartovega razstavnega prostora. Smartova vozila so morda vozila prihodnjosti, a moram priznati da mi razen zanimivih konceptov ta vozila niso všeč. Spominjajo na BMWjev model skuterja s streho izpred 10 let ali več.

Smart fourjoy:


Mercedes je ohranil design svoje dvorane in velikanskim odrom, na katerem je predstavljal svoja vozila v okviru Show predstav. Letošnji zvezdnik je novi model GLA, torej crossover modela A. Majhno vozilo, ki pritegne veliko pozornost. Poleg njega veliko pozornosti dobijo B-razred Electric Drive, ki tako kot tekmeci prikaže, da je električni pogon zrel za masovni trg, luksuzni novi S-razred (S 500 PLUG-IN HYBRID), ki ga oblegajo arabci in rusi, AMG predstavi S 63 AMG.

Pojem Plug-In Hybrid (PHV) se nasploh pojavlja povsod. Torej gre pri tem sistemu za polnjenje vozila preko vtičnice z elektriko, ki jo nato v kombinaciji z motorjem na notranje izgorevanje uporablja kot pogon. Ta pogon pa ne gre enačiti s popolnoma električnimi vozili, ki se prav tako polnijo preko vtičnice -Plug-in hybrid electric vehicle (PHEV).

BMW i3

Morda vodilni v segmentu vozil na novi pogon pa je BMW, ki je prestavil kompletno paleto dopadljivih i–vozil (i3, i8). Oblikovno je tudi daleč najbolj radikalen, za kar je požel tudi veliko aplavza. Velja namreč mnenje, da mora novi pogon spremeniti tudi obliko vozil, vplivati na nov režim in logiko delovanja prometa in parkiranja, ter vnesti popolnoma nove revolucionarne poglede na razumevanje osebnega transporta. Tako samo nov pogon v starem klasično oblikovanem vozilu ne zadostuje več. Še najbolj je to občutil Volkswagen, ki je predstavil E-Golf 7 in si na ta način prislužil veliko kritike. A nasprotno temu sta občudovanja vredna beli GTI in srebni GTD. Sta kultna avtomobila in tudi v sedmi različici neverjetna.

VW e-Golf 7

Morda nekaj besed še okoli luksuza in konceptnih vozil.

Vsa vozila, ki so predstavljena na sejmu so naličena do maksimuma. Torej vozilo, ki ga vidite in občutite tukaj vas bo torej stalo precej več kot tovarne reklamirajo. Pravzaprav gre za druga vozila, ki jih nato povečini vidimo potem na cesti. Udobje in vonj usnja, električna in multimedijska oprema, karoserijski dodatki, ekstremna platišča namreč tako vizualno spremenijo osnovni model vozila, v nekaterih primerih tudi do neprepoznavnosti osnovnega modela.

Konceptna vozila prikazujejo smer v katero se posamezna znamka odloča iti. A nikar ne pričakujte, da bodo tako radikalni modeli prišli dejansko na cesto. Izjema je Renault Captur, za katerega nisem verjel, da se bo tako kmalu in v taki obliki pojavil na cesti. A se je.

Na Oplovem razstavnem prostoru je gostovalo nekaj nogometnih igralcev Borussie iz Dortmunda. Opel je namreč sponzor kluba. Posledično temu je bil obisk nemških obiskovalcev na tem mestu množičen. In Opel je prikazal tudi veliko lepih novosti in kar 6 svetovnih premier:

  • Opel Insignia
  • Opel Insignia Country Tourer
  • Novi Opel Insignia OPC
  • Opel ADAM Black Link in White Link
  • Opel Cascada 1.6 SIDI Turbo
  • Opel Monza Concept

Prav poslednji je požel občudovanje in odobravanje gledalcev in vsi upamo, da bo Monza kmalu tudi na cesti.

Vozila, ki so me prevzela ali pa veljajo kot novost so:

  • Alfa Romeo Giulietta in Mito – nemška premijera, 4C mi nekako ni preveč všeč, a izredno hvalijo njegove vozne lastnosti
  • Aston Martin V12 Vantage S in Vanquish Volante – evropska premiera
  • Porsche 911 Turbo in 918 Spyder
  • CITROËN C-Elysée WTCC, CITROËN Cactus, CITROËN DS3 Cabrio Racing, CITROËN Grand C4 PICASSO, Wild Rubis
  • Fordov naslednik Mondea Vignale in novi S-MAX Concept
  • Ferrari 458 Speciale
  • Izredna serija Volvo – sploh kompletni R-Design in Volvo Concept Coupe
  • Cadillac Elmiraj in CTS
  • BMW X5 in razred 4 Coupe – svetovna premijera, ki pa začuda ni požela prav veliko navdušenja, saj so že trenutni modeli atraktivni in se štirica malce izgube med njimi
  • Bugatti Veyron 16.4 Grand Sport Vitesse “Jean Bugatti”
  • Jaguar F-Type in C-XN
  • Mazda 3
  • Peugeot novi 308, RCZ-R
  • Bentley GTV8S


Sejem spremlja še veliko aktivnosti, kot so testne vožnje, poligon za terenska vožnjo, razna žrebanja, koncerti, zabava za majhne in velike. Preizkusil sem tudi simulator Renault F1. Skratka sejem velja obiskati, še posebej, če še nikoli na njem niste bili. A pripravite se tudi na gužvo, ki mi ji vzela možnost in veselje, da bi naredil kaj več fotografij kot objavljeno zgoraj in spodaj.
Vse fotografije in videi so bili posneti s fotoaparatom Sony A-57.


Yesterday I have visited the Jazz and Modern World Championship competition in the Fraport Arena in Frankfurt.

I am so sorry not to be able to visit all the other days, but due to missing time its just not possible. Not to mention the totally exaggerated  entrance fee of 40 EUR for the main seat.

The competition is held on 2 stages. The center A stage is a great place. Its big and the dance floor is highly loved by the competitors. The sound system is as usual professional and extreme good quality, so the effect of hair-raising can be achieved. Spectators have a great view on the stage, so its not needed to buy higher priced tickets, as also cheaper offer a great show for dance lovers.

The B stage is actually a larger room. There is maybe place for some 50 spectators if the squeeze in. Unfortunately I didn’t make it. It was just to crowded, as competitors tried to get on the stage even if they had a separate path. Well there is a live video broadcast, so being in the center stage you could also get a feeling about what’s going on in the small hall.

And what a show it was.

I had yesterday a long day there, but have enjoyed every minute of it. Dancers were performing unseen acts, where also some judges and trainers admitted that this was the best championship till now concerning the dancing acts.

I would choose among all the different categories especially the modern adult formations, female adult solos and jazz adult duos as the most attractive acts of the day. Well also the fantastic win of the US dancer Joshua Charis Loving Bergner before the young Canadian Zack Preece where the whole stadium was on their feet in the category junior male solo modern was a great thing to see.

In the Jazz Adult Duos we saw a a fast and energetic performance of Katrin Cvinerova and Marco Behal with the fast track I drove all night. Martina and Andrea Carozzi placed on 2nd place and the Slovenian couple Tina Turk and Matej Vousek on 3rd place. They have one thing in common. A male dancer – it brings the something extra. Far more strong and difficult lifts are possible and the female dancer is looking even more feminine with a men on her side. It’s just a perfect match. I should actually probably not say this, but seeing acts on the stage, with a male dancer it made a difference.

Among the 17 female solo adult modern which competed in the semifinals, there were at least 10 which would equally deserve the win. So a good eye and competence of the judges was needed to find those small differences which would create the final rank. Slovenia has again shown to the dancing world that they are a world leader in modern dances (don’t forget all the great acts also in HipHop, Street, Show dance). Although the country has just 2 MIO people, they are constant in creating new and new champions. And so it happened also this year in this category where the world champion became Petra Zupancic and the bronze medal went to her team mate Klara Lainscek. Well I am Slovenian, that has to be very clear. Because I would choose as a winner also the silver medalist Samantha Sadler from USA and the great performance of the polish Joanna Sokol.  I am sorry not to mention all the other great acts, but a men has to choose somehow.

The main act of the evening was surely the Modern Adult Formations. It caused some Goosebumps.

It was a perfect stage for teams having also more the 20 dancers. There was enough place and with a full stadium which has filled till these performances and was just great to be there and to see what modern dance has to offer in the best category age group.

It was also a tough one, as there were several teams good enough for the win. One German dancer who didn’t made it to the finals was sad and I can understand this as this is the time and place to succeed after all those long hours in the training which is not seen by anybody. They felt it as a failure. But I just told them how much I liked their act and that it was beautiful although it was not enough for the finals. She understood that it is not just the result what matters, but mainly to be satisfied by yourself and the people looking at the their performance. I would give this a medal if I could. I just hope she will stick to her plan and continue. Next year there is a new championship and a new chance for the title.

Well, another German team made it to the podium.  Autress Choses Modern have won the bronze medal with a great and difficult act. Strong male performers and very precise dancing with a touch of Orwell feeling was enough for 3rd place. Second place went to the Czech act Radost Impuls. The story of two girls presenting bad and good or maybe the fatal women vs. your loving girlfriend with a great “disguise” trick and moves which forced the eye to follow where the choreograph wanted. Loved it.

The best act of the evening was performed of the great dance team of Caro Dance. This club has one of the finest dancers at this moment also performing well in other categories. They have a certain brand. I have seen dancers from the club also in Show dance last year as also 3 years ago and could immediately recognize this team. This was my first modern show but still I felt familiar with the style.

A difficult precise act with a sent of acting, those face expressions gave a clear but also confusing message. They wanted to create a shock. And for my taste they did it fantastic. I look forwarded to see what this team can produce in the future.

It was a great day and I am a little bit sorry that the championship will again be next year in Mikolajki in Poland. That is too far for me.

The organization is as usually very good, so the flow of the competition came ahead with no delays.

Maybe one more observation concerning the choice of music. It seems that dub-step has found a way to the modern scene. The rhythm is just perfect for coloring the show.

Nina Tovornik – Modern Adult Solo:

But there are 2 or 3 things which I would criticize.

First I already mentioned the entry tickets. 40 EUR is far to much, especially as the main number of spectators are parents, family and close friends. They pay a lot already during the year and when they achieve a goal to be qualified in their nationals the are hit with those prices. Yes there were also cheaper tickets at 30 EUR, but when you are forced to choose via the Internet shop offer you might not take a chance of getting bad seats. You just don’t know, so you pay. For comparing – Riesa Show dance = 8,5 EUR.

Second thing is the food court in the lobby. People, those sausages and Chili con Carne smelt in the whole stadium all day long. It was just too much. Food is needed, but there must be another solution.

Third thing is kind of my own. I have asked the organizations a few day before of my visit for an accreditation to shoot some nice pics. These guys wouldn’t even reply to my email, so I was pretty pissed about this. So I just decided not to take my camera with me. And now I am sorry I didn’t, because I could do some real nice shoots accompanying this short article. As always pictures tell more the words. I would expect at least some reply, but getting nothing left a small bad taste and a whole in my personal collection of great dancing moments.

Good luck to all dancers in your future performances and thank you IDO to keep moving and organizing this so important part of many lives.