Posts Tagged ‘EURO’


UBSV zadnjih dnevih je odločitev švicarske nacionalne banke, ki je mimogrede privatno delničarsko podjetje, dodobra pretreslo svetovne finančne trge, kakor tudi popolnoma navadne posameznike, ki so se pred leti zadolžili v švicarskih frankih.

Na trenutke sem naravnost ogorčen (res se trudim izbirati besede), ko berem slovenske medije, ter prispevke bralcev in posameznih »finančnih strokovnjakov«, ki se sedaj naslajajo ob nesreči sosedov, že zato, ker obstaja možnost, da gre sedaj le tem končno slabše, kot njim samim. Ta slovenska škodoželjnost je naravnost grozovita in nekako mi ne gre v glavo, kako je ta narod s tako izrazito sovražnostjo do uspeha sočloveka sploh uspel preživeti vse do danes.

Finančni strokovnjaki sedaj opisujejo, kako so že leta nazaj širili vero, kako se je potrebno zadolževati, v isti sapi pa povedo, da so jih grde, grde stranke stisnile ob zid in od njih naravnost zahtevale CHF kredite. In oni reveži, čeprav so se tako branili in tako močno opozarjali na morebitne tečajne rizike, so klecnili in izgubili boj in morali pod prisilo trga prodajati CHF kredite.

UBS 2Dajte no!? Vaša pokončnost in hvala je identična, kot če bi namesto kreditov prodajali orožje, pa čeprav ste popolni pacifisti. Ste že pozabili, da ste od teh prodanih kreditov potegnili plačo in tudi bonuse in variabile? Ali je to že pozabljeno oz. ste zavrnili izplačilo variabil iz naslova prodanih CHF kreditov, ker je to proti vašim načelom poslovanja in zavedanja rizika? Ste »vojni« dobičkarji in namesto, da bi bili sedaj tiho oz. raje pogledali, kaj se da narediti, se sedaj še trepljate po prsih, čeprav, vas je velika množica, ki tudi sami sedaj sedite ali pa ste prijateljem in družini prodali CHF kredite, samo da ste izpolnili vaše individualne prodajne cilje. Seveda, vas vse so v to prisilili.

Da, trg se regulira sam, res je. Trdno verjamem v to. A trg ne gleda na žrtve ali zmagovalce, ne gleda na to ali je sedaj kdo zaradi tega izgubil dom ali službo. Trgu je vseeno za vas. Je kot narava, ubija in rojeva novo. Posameznik je le kaplja v oceanu. Razlika je le v tem, da druga kaplja pri tem ne pametuje in se ne naslaja nad nesrečo drugih.

Aja, saj bodo spet zamaške zbirali, ali SMSe pošiljali, pa pakete sestavljali, pa kakšne čestitke kupit, pa je duša rešena. Jaz sem svoje naredil, kajne.

No, obstajajo pa tudi drugačni vidiki, kot so naprimer vidik slovenskih sosedov – madžarov, ki so se uprli monopolističnem položaju in prisilili banke, da so morale zamenjati kredite posameznikov v lokalno valuto po preferenčnem fiksnem tečaju. In so tako tudi naredile. Da, monopolističnem položaju, saj je žal tako, da na drugačen način kot bančno financiranje ni možno kupiti doma. Že dolgo namreč nisem slišal za Nacionalno stanovanjsko shemo ali da je nekdo iz poštenega plačila prihranil dovolj, da si je potem nekaj mesecev tik pred smrtjo v visoki starosti končno kupil svoj dom.

Ne gre za to, da gre sedaj iz davkoplačevalskega denarja reševati posameznike, ki so se očitno napačno odločili v EURčrednem nagonu, ki ga banke sploh niso plasirale, ampak so bile v to naravnost prisiljene. Gre za to, da vsak prebivalec razume in čuti, da je država nekaj dobrega, nekaj kar ga ščiti in kar ima nek smisel, da je njen državljan. Je to v Sloveniji možno čutiti? Je to sploh kdaj bilo čutiti? Vesel bom, če mi bo kdo na to odgovoril pritrdilno.

Prav tako Poljaki sedaj preverjajo možnost ukrepov. Pa tudi oni niso v tem sami. Verjetno pa so preveč socialistično naravnane za moderno slovensko družbo. Pa hrvati? Gre že za moralno noto, ki vsaj preverja opcijo, ali obstaja kaka rešitev.

Kakorkoli, sam eksistenčno nisem ogrožen, vsaj trenutno, obrok se mi je dvignil za kakih 80 EUR. Mnogim pa je teh 80 EUR razlika, da ga pahne preko meje. Do meje, kjer bo morda postal prejemnik pomoči zbirateljev zamaškov ali SMSov. Pa kaj potem, kajne. Dokler se ne tiče mene osebno, mi je vseeno, oz. prav mu je, kaj pa se je tako odločil, neuki, kaj se ni pozanimal,…

Kako se upreti? Torej kot posamezniki imamo precej slabe karte, a kot družba, skupina je možno ob premišljenih skupnih aktivnostih včasi, ko se stvari poklopijo doseči marsikaj.

Kako torej okrepiti EUR napram CHF? Najprej je tu politični pritisk na to neodvisno državico, ki si je glavnino bogastvo nabrala, če smo zelo odkriti tudi na račun zainteresiranih sodelujočih iz naslova vojn in kriminala v obliki:

  • Bančne tajnosti od leta 1934 za vojne dobičkarje različnih vojn in kriminalce, ki so nakradena ali nelegalno pridobljena sredstva nakopičili tu
  • Davčne tajnosti za črn denar davčnih utajevalcev – le kdo in zakaj bi imel denar shranjen na tajnih neobrestovanih računih v Švici, v kateri še nikoli niso bili, razen ob odprtju računa
  • Trgovanja z državljanstvom na račun finančnih koristi – ni prav veliko revnih ljudi postalo švicarjev
  • Mednarodnega lobiranja, kot ravno te dni poteka v Davosu
  • Izogibanju sodelovanja v vojnah in se tako izogniti zameri do kogarkoli – a za mene obstaja pravilo, če gledaš stran – si kriv!

DBPotem je tu regulativa, ki je omogočala in še omogoča to, kar v drugih evropskih državah ni dovoljeno, še posebaj na področju finančne in zavarovalne industrije. No, seveda pa je nekaj tudi iz naslova proizvodnje pridnih švicarskih rok. Čokoladke, nožki, ure, kemija pa turizem, pa verjetno še kaj.

Torej, pokočno hrbtenico. Prekiniti vse diplomatske in gospodarske povezave s to državo? Da to ne gre? Kako ne?, Tudi Rusija je šla rakom žvižgat že po nekaj tednih ob uvedbi ukrepov.

Ob tem še bojkot vseh švicarskih produktov in storitev. Ob zadostni količini škode iz tega naslova se bodo nacionalni švicarski biseri brez pomisleka preselili v kako drugo državo, naprimer Irska in Nizozemka sta zadnje leta tako priljubljeni.

Me zanima koliko časa bodo ljudje še hoteli plačevati za pico po 30% več kot v sosednji Nemčiji. Ste vedeli, da so si švicarji velikokrat naročilo Halo pico iz sosednje Nemčije? Do pred kratkim, saj so švicarski cariniki pričeli zaračunavati carino. No, so se švicarji tudi tu znašli in se zapeljali do meje, tam prevzeli dostavljeno pico in jo uvozili brez carine, kot je to očitno dovoljeno za posameznike.

A tako lahko ne gre. Potrebno je gledati tudi na evrska podjetja, ki so postala cenovno bolj konkurenčna švicarjem, pa vsem izvoznikom v švico, tudi oni profitirajo, pa vsem ljubiteljem švicarskih proizvodov, pa vsem imetnikom švicarskih frankov ali vrednostnim papirjem, ki kotirajo v tej valuti. Tem se danes smeji. A nihče ne ve koliko časa. Da trenutek le traja in traja…

Dobro, bodi zadosti na to tematiko. Sprejmem trenutno situacijo, tako pač je. Sem odrasla odgovorna oseba in izbiram, kako živim, kakšne rizike sprejemam in kaj kupujem. Ne sprejmem pa medijsko populistične škodoželjnosti in trepljanja po prsih raznih finančnih strokovnjakov in prerokov, ki so in še vedno dobivajo plačo na račun prodaje produktov, ki se pač prodajajo, ne glede na to, kako se bo s tem izkazalo v prihodnjosti. Če se s tem ne morete identificirati, potem ste v napačnem poslu ali pa v konfliktu interesov in mnenj z lastnim delodajalcem.

Na tem mestu pa sem bom tudi distanciral od vseh komentatorjev, ki pametujejo po spletu iz varnega toplega doma in nimajo prav nobene povezave s finančno industrijo.

In da, še vedno zagovarjam uvedbo predmeta Osebne finance v osnovnošolski učni program, kot sem nekoč želel postaviti neke temelje skupaj z Banko Slovenije. Tako bo nekoč manj »ovc za striženje«.

round


V preteklih dneh se je Slovenija odločila, da bo zbrala potrebni denar za funkcioniranje državnega aparata s povišanjem davkov in raznih prispevkov.

Na prvi pogled, bi bilo to edino smiselno, saj je potrebno denar nabrati takoj in ne preko nekih strateških usmeritev, ki bi obrodila sadove v bližnji prihodnosti. Časa ni, zatorej je potrebno rešiti, kar se rešiti da pač tudi na tak način. Ok, razumem. Povišanje za 1% oz 2% na oko tudi ne izgleda veliko (če ravno ne kupuješ stanovanja), a zakaj se potem banke tako branijo dvigniti obrestne mere za take odstotke? Ker je 1%-2% dvig profitabilnosti na finančnih trgih brez izjemno povečanega rizika nemogoč!

A vendarle bi se veljalo postaviti v obratno pozicijo, saj ima ukrep, še posebej v tem času, po mojem izjemen vpliv na prihodnjost Slovenije. Naj na tem mestu poudarim, da gre za prosto osebno razmišljanje, ki ga pač tukaj zapisujem.

Izhodišče za razmišljanje je:

  • Svetovna gospodarska kriza je dodobro uničila slovensko gospodarstvo, ki si je komaj opomoglo po izgubi primarnega trga Jugoslavije v začetku devedesetih let
  • Le malo slovenskih podjetij je v tem času zgradilo visoko cenjeno blagovno znamko ali monopolni produkt, ki bi kljuboval recesiji in nižanju svetovne kupne moči
  • Več kot očitno je,  da je večina slovenskih podjetij usmerjena na domači trg, morda nekaj v bližnji trge srednje in vzhodne evrope, slovenskih globalnih podjetij pa v glavnem ni
  • Gospodarski kriminal je s pomočjo podkupovanja politikov in odločevalcev ukradel večino slovenskega dobroimetja v obliki lastništev, virev financiranja, nepremičnin in pogodb, ki so prinašale podjetjem prihodek
  • Sodišča v vseh teh letih niso uspela zagotoviti zaupanja v pravno državo, zaupanja v organe pregona in sodstva je na izjemno nizkem nivoju, ljudje vidijo, da se zločin »izplača«
  • Politika je zapravila spoštovanje ljudi do vodenja države in predstavlja pri večini skupino skupino izbrancev, ki skrbijo le za lastne interese, tudi na nezakonit in nemoralen način na račun prebivalcev
  • Razdor med javnim in privatnim sektorjem še nikoli ni bil tako močan, Slovenija je država dveh skupin ljudi
  • Zadnjih nekaj let se slovenci izseljujemo in iščemo poklicni in osebni uspeh v tujini, saj doma za to ni priložnosti, pa tudi v bližnji prihodnjosti ni upanja na preobrat
  • Slovenija je izgubila v zadnjih letih na podobi in samopodobi in v mednarodnem gospodarskem, finančnem in političem trgu ne predstavlja omembe vrednega igralca
  • Tudi zadnja – sedanja vodstvena garnitura ni popolnoma legitimna, saj so akterji »okuženi« s prejšnjih političnih opcij ali soudeleženi pri gospodarskem kriminalu ali vsaj sumu
  • Svetovne rating agencije so nas na podlagi njihovih meril uvrstila med visoko rizične države, ki se jih investicije tako že v bazi izogibajo
  • Država je na robu bankrota
  • Visoka brezposelnost, ljudje so že sedaj finančno kolabirali in se zadolžujejo za refinanciranje svojih dolgov

Morda bi zaenkrat ostal pri teh izhodiščih. Stanje ni ravno bleščeče. In spopasti se z vsem tem tudi ni ravno dobra popotnica za ohranjanje hladne glave.

Torej, kako iz tega »sranja« ven. In ne gre pozabiti, da ne gre samo za finance/gospodarstvo. Gre za mnogo več. Gre za dostojanstvo, moralo, motivacijo, upanje, patriotizem, razlog zakaj se boriti, za kaj se zavzemati. Ne gre samo za nas, gre za prihodnje rodove, za smisel obstoja in življenja v določenem okolju.

In sedaj pride dvig DDV.

Če se velja malce spomniti nazaj, ko sem se učil teorij o delovanju trga, bi veljalo izhajati iz dejstva, da  trg po definiciji deluje sam. Z regulativnimi ukrepi vplivamo na ravnotežje med ponudbo in povpraševanjem in trg se odzove. In ker nismo več v zaprti državi, velja preprosto človeško pravilo, da bomo kupovali tam, kjer je razmerje med ceno in koristjo (Benefit – Cost Ratio) bolj primerno.

Pogled je tukaj sedaj usmerjen na dve področji.

Domači trg – Glede na to, da je Slovenija majhna in da so meje blizu, je verjetnost uporabe sosednjih trgov mnogo lažja (cenejša), kot če bi morali nameniti visoke stroške transporta. Poleg tega je Slovenija prepredena z ideologijo preprodaje blage. Le malo blaga se dejansko proizvede tukaj, tuje pa se preprodaja po mnogih rokah in vsak zaračuna svoje marže. Glede na to, da so cene blaga v Slovenij že pred dvigom DDV bile za mnoge artikle višje kot v sosednjih državah, lahko zelo hitro pridemo do zaključka, da bo dvig DDV pomenil še večji odliv kapitala v tujino. To ima posledično 2 neposredna vpliva:

  • Domačim podjetjem usihajo prihodki in s tem morda tudi finančna ustreznost, ki ima za posledico varčevanje, neinvestiranje ali celo zaprtje podjetja in tako doprinese k brezposelnosti, ki neposredno bremeni državni proračun
  • Manj pobranih davkov – manj DDV-ja zaradi nižje potrošnje, manj davka na dobiček podjetij, manj dohodnine,  davka na promet z nepremičninami in davka na motorna vozila, saj se prihodki zaposlenih nižajo, manj davka na obresti, saj se varčevanje niža, itd.
  • V kolikor je zaradi tovrstnih spremenjenih razmer na trgu povzročen moment, ko je trgovec prisiljen prodati blago z izgubo (stečaj, blaga ni možno prodati po novi skupni ceni, ipd. Le to pomeni, da je razlika med vstopnim in izhodnim DDV negativna in ta razlika se trgovcu povrne iz proračuna

Za del davčne izgube Slovenije se povečuje davčni dohodek sosednjim državam.

Ali torej pri dvigu DDV-ja velja v Sloveniji izhodišče ali teorija, da Slovenci zaradi višjih cen ne bodo kupovali še več v tujini? V to bi močno dvomil!

Zanimivo pa mi je, da opažam, da pogosto naletim na komentarje, ki obtožujejo trgovce, da manipulirajo cene. Pa saj so privatna podjetja s ciljem ustvarjanja dobička. Če cena ni sprejemljiva, se ima kupec pravico odločiti, da poišče alternativo ali nakupa ne opravi. Povsem pa so po mojem mnenju upravičeni  komentarji, ki so usmerjeni na monopolne situacije, kot so odvoz smeti, vodovod, ipd.

Tuji trg oz. izvoz – Mislim, da se že sedaj nismo mogli kititi s prav visoko atraktivnostjo Slovenije v svetu. Še posebej ne v smislu tujih investicij, ki smo jim leta in leta uspešno metali polena pod noge. Prav tako smo učinkovito preprečevali tuje lastništvo, tuj vpliv in inteligenco in s tem izkoriščanje stoletij kapitalističnih izkušenj. In verjamem, da niso prav vsa zlonamerna. Turizem smo zavozili preko vseh mer, tako da večino tujcev ne ve niti, da ima tudi Slovenija morje. Poleg tega je Slovenija že od vedno veljala za davčno neatraktivno deželo. Tako dvig DDV prav gotovo ne pripomore k popravku te slike in neumno bi si bilo obetati, da obstoječi tujci, ki so kljub navedeni infrastrukturi  vlagali in kupovali v Sloveniji ne bodo spremenili svoje obnašanje. Seveda na slabše za Slovenijo.

Tako iz opisanega razumem, da gre pri tem ukrepu za prenos kapitala iz levega v desni žep, pri tej transakciji pa bo nekaj kapitala odšlo v tujino.

Menim, da bi morala biti strategija prav obratna in da bi bilo potrebno maksimalno razbremeniti domače gospodarstvo in porabo in narediti vse, da bi Slovenija končno enkrat postala atraktivna in zanimiva za tuj kapital, za izvoz. Menim, da je prav v tem rešitev, da pa vodilni v Sloveniji to tudi vedo, a je ta naloga mnogo težja, kot pa enostavno vzeti iz žepa domačina, ki ne bo pobegnil nikamor ali pa nima alternative.

Če k temu sedaj priklopim obdavčitev nepremičnin na način, kot je bil predstavljen v dnevnem časopisju, pridem do enostavnega rezultata. Prodati nepremičnino in se odseliti iz Slovenije. Ker pa to seveda ni za vse opcija, bodo tisti, ki bodo ostali, morali vse breme političnih odločitev sprejeti na sebe.

Ne gre pozabiti, da je za za mnoge dom edino imetje, ki ga še ima. Po večini je financiran iz kreditov, ki je ob izgubi rednega dohodka nenadoma v nevarnosti izgube. Vsako dodatno finančno breme bo le pospešilo cikel nezmožnosti plačevanja obveznosti, ter posledično izgube lastnega doma. To vodi v prisilno prodajo nepremičnin na trgu, ki je že ob trenutni ponudbi nelikviden in nesposoben nakupa. To nato pomeni drastičen padec cen, ko prodajalec enostavno ne bo tega koraka niti več naredil. V kolikor ga bo v ta korak prisilil upnik ali sodišče, se bo dolžnik temu upiral z vsemi sredstvi. Preostanejo torej zaporne kazni, nasilne razlastitve in deložacije, ter državljanska nepokorščina. Skratka kaos.

Kaj pa obratno?

Znižanje davkov. Torej blago se bo pocenilo. In če ostanemo pri predpostavki, da bodo trgovci še vedno obdržali nivo marže na svojem nivoju, posledično ne izgubljajo. Ker je artikel cenejši, se predpostavlja, da se ga bo prodalo več. Ta postavka je sicer vprašljiva in odvisna od reakcije kupcev na znižanje in stopnje konkurenčnosti. Na enoto artikla bi bil pobrani davek nižji, a glede na povečano prodajo se ga bi morali gledano v totalu nabrati več. V eni od študij je bil opazovan vpliv na spremembe cen na različne artikle in posledično ugotavljanje vpliva na povečanje prodaje in vpliv na zaposlovanje. Najmanjšni vpliv je zaznati pri hrani, saj se je ob pocenitvi za 1% povečala prodaja le za 0,5%. To je logično, saj več kot pojesti le ne gre. Preostali prihranek pa se odlije v manj osnovne artikle, zelo rado tudi v luksuzne. V primeru znižanja cen manj osnovnih produktov kot so potovanja, knjige ali elektronske naprave pa je vpliv na povečanje prodaje in zaposlovanja mnogo večji.

Prav tako se potem postavlja vprašanje, ali lahko z znižanjem davka povečamo aktraktivnost blaga za tujce? Za to bi moral narediti analizo, a vendarle bi bilo logično, da bi s tem vsaj zmanjšali odliv v tujino.

Velika nevarnost obstaja, da trgovci znižanje davka ne prenesejo na končnega kupca, temveč povečajo svoje marže – »leading to a passthrough that is less than full«. Ponavadi se to dogaja podjetjem v monopolnem položaju, S tem se trenutna  situacija ne spremeni. Trgovec bo imel sicer višjo maržo, a še vedno nižjo kupno moč. Ali bo to vzdržno? Na to bo odgovoril trg sam.

Glede tega sem si pogledal študijo Copenhagen Economics na to temo iz leta 2007, ki ugotavlja, da se konkurenčni trg odzove z zamikom in po nekem času dejansko reflektira znižanje tudi na končni ceni artikla – »there will be a strong tendency towards full pass-through.«.

Zadnjo besedo morajo povedati analitiki, ekonomisti, torej prav tisti, za katere se vseskozi govori, da so brezposelni in ne obstaja skoraj nobenega interesa na srednjih šolah. Oni morajo izračunati, katera so prava razmerja, ki bodo ob modeliranju poslovanja in oblikovanju cen povzročila pozitivno bilanco. Prav tako bi morali jasno obrazložiti, zakaj je odločitev višanja DDV boljša od nižanja.

Seveda sem tudi prepričan, da nam evropa ne bo dovolila kar tako svobodno oblikovati konkurenčnost našega trga. In tako se bo potrebno tudi postaviti v bran lastnim interesom, tudi za ceno sporov, ki jih bodo morali urejati slovenski pravniki. Morali se bomo upreti, ker nimamo prav nobene konkurenčne prednosti , bogata zemeljska nahajališča ali statusa, kot ga imajo države, s katerimi so nas enačili (Švica, Luxemburg, Liechtenstein,…).

Evropska direktiva 2006/112/EC, ki se nanaša na DDV ima za osnovo:

  • Dobava blaga in storitev je normalno obdavčena s standardno stopnjo DDV – minimalno 15%
  • Države lahko uporabljajo eno do dve znižani stopnji DDV – vendar ne nižje od 5% za določene vrste blaga in storitev

Države pa so v času pridruževanja EU dogovorile in pridobile posebne pravice, ki odstopajo od zgoraj opisanega. Žal Slovenije ni med njimi.

Pri pregledu primerjav mi pade v oči, da ima Slovenija za kolesa 8,5% stopnjo DDV (po starem), a kljub temu so kolesa v Sloveniji precej dražja kot naprimer v Nemčiji?!

Za ugotovitev, kaj bi Slovenijo naredilo bolj atraktivno ni potrebno odkrivati tople vode. Bloombergovi parametri so:

  • Vključenost države  v ekonomske trge
  • Višina stroškov zagona poslovanja
  • Stroški dela in materiala
  • Transportni stroški
  • Stroški neopredmetenih postavk (korupcija, lastninske pravice, administrativne ovire)
  • Velikost in moč lokalnega trg

In na koncu ne gre pozabiti, da je posledica boljše atraktivnosti tudi izboljšana samopodoba, motivacija osebne in poklicne rasti, ter tako tudi sožitje med ljudmi.

Torej, za mene je smer jasna. Davki dol, absolutno NE gor! In za izračunano navidezno izgubo na račun znižanja DDV vzeti pri prometu s tobakom, alkoholu, sladkarijah, dragih avtomobilih, plovilih in letalih, krznu, prometu z umetninami in nakitom, nenujnim lepotnim posegom, luksuzni artikli. Vsaj za nekaj časa.