Posts Tagged ‘durs’


In to dobesedno, saj si Slovenija postreže sedaj tudi iz žepov ljudi, ki so Slovenijo že zdavnaj zapustili in se ne nameravajo več vrniti. In da bi to naredila, ji ni prav nič sveto. Niti lastni prebivalci, otroci in družine. Slovenija je mene, moje otroke in soprogo postavila pred zahtevo, da se morava s soprogo ločiti in bi se verjetno moral odpovedati otrokom ali pa se morajo soproga in hčeri proti svoji volji izseliti iz Slovenije.

Ne verjamete? Kar verjemite!

To so dejstva, zaradi katerih bijem boj na Upravnem sodišču v Ljubljani. Ne morem mirno sprejeti opisanega. Ne gre. Možgani rečejo – “No way”. Sredi evrope leta 2014. Pod masko prijazne, gostoljubne, sončne dežele, kjer kakor slišim, ta zločin v praksi potrjuje tudi sodišče.

 

Nekaj zelo grdega je v tej deželi Kranjski.

“Opozorilo: Na tem mestu je bila umetniška slika slovenske zastave iz katerega je gledalo zlo, ki naj bi ponazarjala, kaj trenutno  čutim. A ker bi s tem kršil zakon v Sloveniji in uporabil državni simbol, ki krni ugled Slovenije sem sliko umaknil. V nasprotju z državnimi uslužbenci, ki krnijo ugled Slovenije s svojimi dejanji in delom brez posledic.”

Obrnil sem se na vse mogoče inštitucije, tako evropske, kjer sem komuniciral z uradom evropskega sekretarja Šemeto, tako na predsednika države, predsednico vlade in nekatere poslance. Povezal sem se tudi z dnevnimi migranti Civilne iniciative Apače, ki bijejo že leta boj z državo, pa čeprav nimamo enakega statusa in stanja. Najel sem tudi odvetnika (Odvetniška pisarna Vidovič), ki mi ne daje upanja in tega je potrebno za vsako delo plačati. Tudi tukaj mi je sedaj pri mojih 40 in čez postalo jasno, da je pravica samo za tiste, ki imajo denar. Najprej 500 EUR na mizo, potem pa sestavim dopis. In tako za vsak odgovor.

Povzetek mojega stanja in stanj mnogih drugih slovencev, ki so že občutili nož v hrbet ali pa ga še bodo.

Konec leta 2010 sem se odselil v Nemčijo in 2011, kakor tudi 2012 igral po pravilih DURS, čeprav že takrat nisem imel ničesar več s Slovenijo, ter izpolnil obrazec vprašalnika, s katerim DURS ugotavlja davčno rezidentstvo. Le ta mi je podelila nerezidentni status in tako sem plačeval davke izključno v Nemčiji, kjer delam in živim. Ob nespremenjenih pogojih, oz. še več, pričel sem postopek pridobitve nemškega državljanstva, se je 2013 pojavil zopet DURS in tokrat obrnil ploščo. Ne, sedaj boš plačeval poleg nemškega davka tudi razliko davka v Sloveniji. Zakaj? In zgovorili so se na mojo soprogo in otroke. Češ, čeprav sam nimaš ničesar v Sloveniji in popolnoma živiš v Nemčiji, sedaj smatramo, da imaš osebni interes (vitalni interesi) v Sloveniji in da ti je bivališče soproge vedno na voljo. Nek uradnik, ki ne pozna ne mene, ne moje družine odloči, kje in kaj je moj osebni interes??? Je morda bog, da razpolaga z mojo individualno svobodo? Celo več, v uradnih spisih navede, da redno obiskujem družino – me nadzoruje? Je to sploh res? Sami veste, da bi mi morala soproga, ki je edini lastnik stanovanja v Ljubljani pisno dovoliti, da bi lahko prijavil naslov tam. A uradnik se spozna na to in odloči, da je temu tako. V roki ima mehanizme, ki tako subjektivno definicijo osebnega interesa obrača, kot mu to pač paše in prosto manipulira. In oddela 8 uric in se odpravi domov. In se ne ubada, kaj s svojimi odločitvami povzroči. Osebni vitalni interes je moj popolnoma osebni interes, kje jem, spim, delam, živim, se socializiram, imam hobije, komuniciram, diham, razmišljam, rastem, doprinašam,… Ne delam v tujini in nato prihajam v Slovenijo živet! Nisem na začasnem delu v tujini! Nisem napoten na delo v tujini! Nič od tega. Slovenija nima nič ne z mojo zaposlitvijo, kot tudi ne z mojo osebo!

Se naj sedaj na zahtevo Slovenije proti najini volji ločiva s soprogo, če ne želim plačevati še davka v Sloveniji?

Se naj proti svoji volji odpovem hčerama na zahtevo Slovenije, če ne želim plačevati še davka v Sloveniji?

Naj soprogo in otroka ponoči proti svoji in njihovi volji zvežem, porinem v avto in odpeljem iz Slovenije, če ne želim plačevati še davka v Sloveniji?

Povejte mi! Povejte, brihtne buče, ki zagovarjate pravico, svobodo do osebne integritete, ki zagotavljate svobodo življenja, enakost, nediskriminatornost in še bil lahko našteval lažnjiva (celo ustavna) zagotovila v državi Sloveniji.

Ne bom se več vrnil. Zagabilo se mi je. Sistem in vsi predstavniki tega sistema. Zagovorniki, poslanci, uradniki kot npr. Tatjana Kučič, predsednik Republike Slovenije g. Pahor, predsednica vlade ga. Bratušek, podsekretarji Sonja Svetelj Trobec, Petra Istenič, sekretarji Vladenka Žlender, Iztok Pureber, Jožica Kastelic in drugi, ki vidijo in slišijo, a ne naredijo ničesar, da bi bilo drugače. Vsi ste krivi, tudi če niste direktno vpleteni, če ne narediti ničesar in pogledate stran namesto, da bi napake popravili, ste krivi!

Postal sem talec in sem diskriminiran. Nekaj na kar ne morem vplivati, saj je moj status v individualni odločitvi druge osebe. Ali naj ga prisilim, da bo drugače živel, ali pa sem sam kaznovan. Sam pri tem ne morem narediti prav ničesar.

In otroci niso neumni, vse vidijo in slišijo. “Lepo je v naši domovini bili mlad”, se mi sprehaja po mislih. In ko bodo zadosti stari, da bodo na svojih nogah, pot pod noge, če se ne najde nekdo, ki bo zaustavil to prakso.

Zgoraj navedeni in vsi tisti ki se v tem prepoznate:

1. Stalno prebivališče imam izključno v Nemčiji

2. Delam stalno v Nemčiji

3. Živim stalno v Nemčiji in imam vse svoje privatne/socialne aktivnosti tukaj

4. V Slovenijo pridem sem pa tja na obisk – tako kot drugi turisti (pa še to vse manj in manj)

5. V Sloveniji nimam stalnega niti začasnega naslova

6. Sem v postopku pridobitve nemškega državljanstva

7. Vse socialna / pokojninska /zdravstvena zavarovanja so v Nemčiji

8. Otroške doklade dobivam v Nemčiji

9. Vse osebno premoženje je v Nemčiji

10. Vsa zdravstvena oskrba je v Nemčiji

11. Vsa upravne zadeve izvajajo nemški upravni organi

Davke pa naj plačujem v Sloveniji????????

Ne morem tega sprejeti. Na odločbo DURS sem se pritožil in pritožbo je Ministrstvo za finance (mama DURSa) zavrnila. Pa sem se pritožil predsedniku države in predsednici vlade. Pa veste kaj so naredili? Odstopili Ministrstvu za finance. To je tako, kot da bi se pritožil nad Mengelejem Hitlerju, ta pa bi pritožbo odstopil zopet Mengeleju. Popoln sistem.

Ni mi ostalo drugega, kot da „slovensko govno pojem“ ali pa da pravico iščem na sodišču te zločinske države, za katero mi ni več prav ničesar. Veselim se nemškega državljanstva, katerega upam, da pride do konca leta. Slovenija se mi je zagravžala. Celo tako daleč je šlo, da sem opazil, da med zadnjimi olimpijskimi igrami nisem mogel navijati za Slovenijo. Enostavno ni šlo. Zastava, grb in himna mi predstavljajo nekaj slabega, nekaj zlega. Ne morem se veseliti in ploskati športniku, ki zastopa to državo. Saj vem, da on nima nič s tem, a tako pač je.

Pogovarjam se s kolegi in znanci, vsi mi pritrjujejo in potem skomignejo, ja kako nefer je to. In se takoj nato prepustijo stanju, podredijo sistemu, kakršen pač je oz. se ukvarjajo s svojimi težavami, saj jih imajo sami zadosti.

Veste, četudi zneski ne bi bili visoki, takega manipuliranja ne dovolim nikomur, NIKOMUR!

Ponavaljam, v Sloveniji nimam ničesar več! Niti gat. Soproga plačuje davke, kjer živi in dela. Otroci jih bodo tam kjer bodo živeli in delali. Sam pa sem jih prav tako plačeval, kjer sem živel in delal. In to zadnje 4 leta ni več Slovenija, pa čeprav del svojega zaslužka pustim tudi v Sloveniji.

Je to država, katero smo želeli? Je to država v kateri bi želel živeti in ustvarjati? Za mene je stvar jasna. NE!

Pa še to. Po pogovoru z nemškim Finanzamtom so mi popolnoma pritrdili in tudi njim je jasno, da sem dobil Ansassigkeitsbescheinigung, ki izjavlja, da sem nemški davčni rezident, saj celotno leto delam in živim v Nemčiji. Tudi njim je več kot jasno, da Slovenija uporablja termin osebnega interesa v interpretaciji kot je njim ljubo in da na ta način poskušajo iz žepov ljudi, ki so zapustili Slovenijo pobrati še nekaj evrov, pa tudi za tako ceno, kot jo sedaj sam doživljam. Tega Nemčija ne pozna in tako tudi ne izvaja!

Iz urada evropske komisije EUROPEAN COMMISSION, DIRECTORATE-GENERAL TAXATION AND CUSTOMS UNION sem tudi prejele naslednje:

Please note that at the present stage of development of Union law there is limited legislation in the area of direct taxation. In the absence of harmonization, direct taxation (including the conclusion and enforcement of double tax agreements) falls essentially within the competence of Member States. In the exercise of this competence, however, Member States have to respect their obligations under the EU Treaty. Member States are not allowed to discriminate on the basis of nationality or to create or maintain discrimination against nationals of Member States, including their own, who exercise their freedoms under the EU Treaty. Nor can they apply unjustified restrictions to these freedoms.

Moje pismo evropskemu komisarju za davke Algirdas Šemeta, predsednici vlade RS mag. Alenko Bratušek, predsedniku Republike Slovenije g. Pahorja, kakor tudi nekaj drugim osebam in službam:

Spoštovani,

Od decembra leta 2010 živim in delam v Nemčiji. Sem slovenski državljan s stalnim prebivališčem v Nemčiji. V Slovenijo prihajam na občasne obiske k družini, ki se je odločila, da zaenkrat ostane v Ljubljani. Tako smo morali izbrati način življenja, ko ne moremo biti vsakodnevno skupaj. Zaradi zahtev Davčne uprave RS sem moral sprožiti postopek ugotovitve davčnega rezidenstva. Tako sem za leto 2011, kakor tudi za leto 2012 prejel odločbo, da sem v Sloveniji davčni nerezident in da plačujem davke izključno v državi v kateri živim in delam. Za leto 2013 pa sem prejel odločbo, po kateri je DURS odločil na podlagi identičnih podatkov iz prejšnjih dveh let, da sem slovenski davčni rezident in da naj plačujem davke tako v Nemčiji, kot tudi obračunano razliko Sloveniji.

Na to odločbo sem se pritožil na Ministrstvo za Finance, ki je mojo pritožbo zavrnilo. Po posvetovanju z odvetnikom sem vložil pritožbo na Upravno sodišče.

Republika Slovenija s svojimi institucijami me je s svojimi navedbami in izhodišči za svojo odločbo postavila pred naslednjo odločitev:

“V kolikor želite plačevati davke izključno v državi, kjer imate stalno prebivališče, delate in živite, potem od vas zahtevamo, da se uradno razvežete s svojo soprogo ali pa morajo vaša soproga in otroka zapustiti Slovenijo.”

Ta zahteva je nesprejemljiva in služi kot izsiljevanje za plačilo davka Sloveniji, kar je v nasprotju z navedbo komisarja za obdavčenje in carinsko unijo, revizijo in boj proti goljufijam Algirdas Šemete: „Predpisi EU jasno določajo, da morajo biti vsi državljani EU na enotnem trgu obravnavani enako. Ne sme prihajati do diskriminacij in pravica delavcev do prostega gibanja ne sme biti ovirana. Državljanom moramo zagotoviti, da se bodo ta načela tudi praktično odražala v davčnih predpisih vseh držav članic“.

Tako Slovenije ne zanima, da smo prisiljeni zaradi opisanega načina življenja živeti ločeno, temveč me še davčno diskriminira na osnovi odločitve moje družine. Po opisanem bi lahko tudi Nemčija zahtevala od moje soproge, da plačuje davke tudi v Nemčiji, saj njen soprog dela in živi v Nemčiji, kar pa razumljivo ne zahteva. Na ta način smo rešili svoj eksistenčni problem in obenem razbremenili slovensko socialno blagajno. Denar, ki ga zaslužim v Nemčiji pa je v veliki meri porabljen tudi v Sloveniji.  Zato je nepošteno, da sem zaradi tega s strani Slovenije finančno kaznovan – torej, da plačujem davek od dohodka v Nemčiji, kjer delam in živim, ter v Sloveniji, kjer ne delam in ne živim.

Poleg tega sem prisiljen posvečati velik del življenja v bran svojim pravicam, z najetjem odvetnika pa nastajajo še veliki neupravičeni finančni stroški. Pravica do bivanja in dela kjerkoli v EU je temeljna pravica evropskih državljanov in ključni instrument za razvoj vseevropskega trga dela. Republika Slovenija z opisanim davčnim instrumentom posega v svobodno odločitev moje družine, kje bodo živeli, ter se vmešava v zakonsko zvezo z mojo soprogo. Sklicevanje na to, da družina običajno živi skupaj je morda veljalo pred leti. Žal danes temu ni več tako.

Zato vas vljudno prosim za vašo pomoč k rešitvi tega nevzdržnega krivičnega stanja.

S spoštovanjem,

Edini, ki mi je odgovoril je bil urad Evropskega komisarja, medtem ko so slovenske institucije vse usmerile na “vir zla” – Ministrstvo za finance.

Torej kaj storiti, kako se upreti sistemu, ki zagovarja, dopušča in izvaja opisano. Oditi ne pomaga, ničesar kar je v mojih rokah ne more spremeniti navedenega. Slovenija ima svoj davčni “Guantanamo”.

Upam, da se najde sodnik, ki bo uvidel, da se instrument “vitalnih interesov” v popolnosti zlorablja in bo presodil in prikrojil slovenskem davčnemu plenilskemu sistemu neomejeno svobodo nekontroliranega plenjenja tako v Sloveniji, kakor tudi preko mej.

In temu ne bom podlegel nikoli, saj bi si s tem sam pljunil v obraz in poteptal v tisto v kar verjamem in živim.

Tale post je nastajal fazno, da vidim, če je morda moje razčaranje le trenutno. A temu ni tako. Pravzaprav se jeza in razočaranje še povečuje in po vseh komunikacijah, ki sem jih imel z različnimi ljudmi iz različnih delov sveta, vem, da imam prav. Vključevanje in tolmačenje vitalnih interesov v status davčnega rezidentstva je inštrument, ki ga Slovenija uporablja zlonamerno na način, ki paše državi da poveča izplen pobiranja davkov in ga ne uporablja smiselno z resnično vsebino posameznikovega življenja, položaja in lokacije.

Advertisements

Ok, konec leta se bliža in čas je, da počasi potegnem črto in opravim pregled leta.

Generalno gledano, je bilo leto zelo uspešno in eno boljših v zadnjem desetljetju, čeprav roko na srce, je imelo prav vsako leto tako razveseljujoče kot tudi manj prijetne dogodke.

In  gledano na situacijo in stanje duha, sem zelo zadovoljen.

Če bi mi na začetku leta nekdo napovedoval, kaj vse se mi bo zgodilo, mu definitivno ne bi verjel.

Eden bistvenih uspehov je moj pričetek aktivnega ukvarjanja s tekom. Hehe, če se prav spomnim začetkov, je bila ena velika bolečina in zavedanje, kam sem pripeljal svoje telo. Prav klavrno, če se spomnim mojega prvega kilometra brez ustavljanja. A taka je bila realnost. In soočiti se s tem in potem naravnati možganske tokove, da ne bom dopustil takega stanja je eden bistvenih osebnih uspehov. In še kar drži. Konec tedna sem pretekel 20 km v 2 urah in 10 minutah in nekako sedaj vem, da bom 9. marca premagal svoj prvi pol maraton.

Po vseh peripetijah nam je uspelo urediti tudi področje nepremičnin, tako za starše, kot tudi lastne. No, ni še konec, saj ovir in preglavic ni nikoli konec. A glavni deli so opravljeni in upam, da bom lahko že spomladi zaključil s tem.

Služba je fantastična, počutje in napredek izreden in res sem zadovoljen. Upam, da bo temu še dolgo dolgo. Uspehi so oprijemljivi in dobro vzdušje potrjuje, da smo na pravi poti.

Komad leta? Pravzaprav so 3:

  • San Di EGO – Stayin Alive (by the Bee Gees
  • Fighting Wolves – One minute more
  • Any Given Day – “Diamonds” (Rihanna Metal Cover)


Udarni, kitarski, pravi za moje stanje duha. In tako lahko tudi malce vadim igranje električne  kitare, česar sem se lotil letos. No, nisem ravno na nivoju o katerem sem sanjal, a saj je še čas. Se nikamor ne mudi, igram izključno za sebe. Od kar sem prenehal z aktivnim igranjem klaviatur, ki je muziciranje precej manjkalo.

Film leta ?

Nisem jih videl prav veliko, a bi rekel, da me je 3D projekcija filma Gravitacija zelo prevzela. Predvsem zaradi občutka, da sem sam v vesolju. Kot majhen fantek sem namreč o tem neprenehoma sanjal.  Zadnji teden pa sem videl prav tako 3D Hobita. In….. Všeč mi jeJ Morda bi omenil še Rush, torej film o Niki Laudi. Ni me sicer prevzel, a mi je dal drugačen pogled na Nikija, ko ga zagledam na televizorju.

Dogodek leta?

2 sta. Eden je moja udeležba  na Frankfurtskem maratonu v štafetni ekipi. Predvsem sem bil srečen, da sem to noro izkušnjo lahko delil z mojimi najbljižjimi, ki so prišli navijat in me bodriti.

Drugi dogodek pa je letošnje svetovno prvenstvo v Show plesu, kjer je moja hčerka s svojo mladinsko formacijo osvojila 6. mesto. Fantastično vzdušje, polno emocij, trdega dela, športnega duha in dejstvo, da je Bolerova ekipa moja ekipa, saj te otroke poznam že tako dolgo in nekako so mi res pri srcu. In tako sem prekrasen teden preživel z ekipo in obema hčerama.

Dogodek v svetu

Veliko jih je bilo. Od Sirije, S. Koreje, smrti Mandele, vstop Hrvaške v EU,… Težko izbrati, a rekel bi, da me je najbolj pretreslo stanje v Sloveniji. Ni mi vseeno. Res mi ni. In ko vidim, kako politiki delajo z državo in njenimi ljudmi, me pograbi sveta jeza. Ne bi tukaj našteval, kaj vse si mislim, a dejstvo je, da so nam (tudi meni) ukradli domovino. Domovino, v kateri se ne vidim. Kloaka, v kateri se utapljajo in iščejo rešilne pasove moji dragi prijatelji in sorodniki. Naduti politiki, kriminalci, ter njihovi podporniki pa se še naprej mastijo pri koritih, upravljajo z življenji in imetjem slovencev, si nazdravljajo in se poveličujejo, ter brez težav še naprej vladajo in ustrahujejo svoje ljudstvo.  Slovenija je dokončno sprejela kastni sistem.

Razočaranje leta

DURS, DURS, DURS – na prvih 10 mestih. DURS je nekaj najslabšega kar se človeku lahko zgodi. Novembra sem prejel dopis DURSa, da moja zadeva še ni bila obravnavana. Zadeva, ki se je pričela marca letos in se letos ne bo končala, saj potrebujejo še pol leta časa. Noro, Noro, Noro. Če bi imel DURS v poosebljeni obliki pred seboj, bi jih fizično fasal. Nesramnost brez primere. Sram vas je lahko, da obstajate!

In kot sem že opisal, se resnično spopadam z odločitvijo, da sprejmem državljanstvo druge države. Izpit sem že zamenjal in tako je ostal le še slovenski potni list.

In želje za naprej?

Najprej zdravje in srečno, pozitivno naravnanost, ki prinesejo male in velike uspehe mojima otrokoma in soprogi. Mir, svobodo in okoliščine v katerih človek lahko ustvarja in živi dostojanstveno in kvalitetno življenje vsem na svetu.

Za sebe si želim le to, da bo moja glava delovala, kot do sedaj in da se ne pojavijo kake črne misli, ki bodo zameglile mojo pot. Vse ostalo bo prišlo samo in vem da bom s tem zadovoljen. Aja, pa seveda „pumpa“ naj deluje „without fail“ 🙂


Danes sem zmeden in tudi jezen.

Image2m

Glede na to, da me očitno v Sloveniji ne jemljejo več resno in tudi sam ne morem Slovenije več tolerati v vsem, kar mi meče pod noge, sem danes obiskal Urad za pridobitev nemškega državljanstva.

Z gotovostjo lahko zatrdim, da je izredno utrujajoče in težko biti slovenski državljan. Vseskozi se je potrebno boriti pred vsemi mogočimi novotarijami, pa naj si bo to od davčnih, administrativnih, gradbenih, prometnih in drugih zahtev ter pogruntavščin, ki poslabšujejo kvaliteto življenja. Ostali so le lepi spomini na daljno preteklost ponosa na Slovenstvo in ustvarjanje v tej deželi, ki ga sedaj le sem pa tja občutim ob športu ali kakem hudem slovenskem komadu.  Jezen sem, ker me je moja Slovenija porinila tako daleč, da sem se znašel danes v tem uradu.  Pa nisem noben kriminalec, politični ekstremist, zagrizen protestant, verski blazneš ali druga oblika radikalnosti ali negativnosti. Sem preprost zmeren človek z jasnim pogledom na svet, kaj je prav in kaj narobe in z občutkom posluha za soljudi. Vsaj tako se sam pač vidim.

Z množico negativnosti vsega, se ta sistem enostavno položi na tvojo osebo in te pritiska in stiska do trenutka, ko se ali prepustiš in brez besed predaš in ti država vzame tvojo lastnino in lastnino prednikov, tvoj razum in vrednote v katere verjameš ali pa se odločiš, da ne želiš več trpeti tega enoumja, v katerem nimaš glasu, ne moreš soodločati in si le izkoriščan material, ne pa sestavni del nekega sistema, ki bi ga želel soustvarjati in graditi.

Image3m

Davčna uprava se tudi po 7 urgencah in postopku, ki traja že skorajda celotno leto ne odziva. Čeprav imam prav, čeprav je ta prav bil potrjen tudi v prejšnjih 2 letih, sem obremenjen s tem prav vsak dan svojega življenja. Skorajda ne mine dan, ko mi ne bi na koledarju v oči skočil »preveri stanje na DURS«. Dame in gospodje na DURS, ne zaslužite si tolikšne pozornosti, prav gotovo ne!

99% slabih dnevnih novic, ki jih zasledim hote ali nehote iz Slovenije. Iščem in iščem ta 1% pozitivega. Ne vem, ali so se mediji odločili zavestno izpostavljati le slabo in slabo predstaviti v javnosti še slabše od dejanskega stanja ali niso morda že sami zapadli v to kolesje in dobrega niti ne opazijo več. Ali pa so morda že sestavni del te psihološke vojne proti lastnemu narodu. Gledam voditelje na Pop TV, A kanalu in drugih slovenskih TV hišah. Saj kar poskakujejo in tekmujejo v tem, kdo bo dnevne novice predstavil bolj dramatično in katastrofalno. Mlade lušne punce, pa tako kritične v glasu v prav vsaki novici, ki jo senzacionalistično predstavijo svetu. Kje je ostala zmernost, hladna glava, juha, ki se ne poje tako vroča? Res nihče ne pomisli, da ima ta medijska vojna neznosen vpliv na prebivalstvo? Na naše in vaše otroke, ki bodo morali kmalu sami v svet s tem kar so slišali in videli. Pa ne gre pozabiti na vse labilne gledalce, ki jih vaše poročanje duševno spravi preko roba in nato o prav njih poročate, ko so pobili družino, ustrelili šefa, protestirali, demonstrirali ali si celo sami vzeli življenje.

In kje je predsednik Pahor, ki tako zagovarja pozitivni pogled na življenje? Že dolgo ga nisem videl ali slišal.

Gledam obraze politikov vladajoče stranke, ki so si izmislili tako nečloveške zakone in predpise, ki jih sedaj dnevno mečejo med ljudi in jih s tem siromašijo. Enostavno ne morem verjeti, da bi bili ti ljudje zlobni in mi želeli vzeti lastnino in ideale v katere verjamem. Izgledajo tako normalno, tako kot moji sosedi. Od kje jim ideja, da je potrebno vzemati svojim ljudem in jim nič dati? Pravice, lastnino. In jih potlačiti in sankcionirati, v kolikor se ne strinjajo z njimi. Danes so kaznovani prav ti, ki ustvarjajo, varčujejo, oblikujejo in delujejo.

Še nedolgo tega sem imel v glavi, kaj bi lahko sam naredil, da bi bilo tej državi boljše. Kaj lahko doprinesem, da bodo moji in drugi slovenski otroci imeli okolje, v katerem se bodo dobro počutili in bo okolje poskrbelo za okvirje v katerem bodo lahko rastli in živeli uspešno in zadovoljno življenje, ter na stara leta brezskrbno uživali zaslužen oddih, ter se končno posvetili svojim konjičkom. Imel sem tudi v glavi, da nekoč, ko bom lahko imel več časa, da se bom tudi sam politično aktiviral in konkretno sodeloval. A po vsem tem času in dogodkih se več v tem ne vidim. Nočem postati parlamentarec Jani, Dragan, Jerko, Barbara, Ljudmila, Melita, Janez, Alenka, Aljoša, Jožef, Mitja, Peter, Saša ali kdo drug od obrazov, od katerih ljudje pričakujejo dobro, ne pa sloj na drugi strani. Proti meni, proti mojemu načinu življenja. Na eni strani človek, na drugi država. Kaj ne bi morali biti ljudje država?

Danes je dan, ko sem tudi uradno izvedel, da lahko zaprosim za nemško državljanstvo. V dobo minimalnih let življenja v državi mi štejejo leta, ki sem jih od rojstva pa do selitve v Slovenijo – tedanjo Jugoslavijo preživel v Nemčiji, ter dodatno zadnja 3 leta.

Potreben bo preizkus nemškega jezika nivoja B1, opravljen tečaj in izpit iz integracije (poznavanje ustroja in delovanja države), nekaj dokumentov o stanu in prijavi bivališča, o zaposlitvi in nemškem pokojninskem skladu. Stroškov kakih 500 EUR in 3-6 mesecev časa.

Pass-001

Nisem si še čisto na jasnem, kaj naj storim. Enkrat sem že zapisal, je državljanstvo papir ali pripadnost?  Je sprememba državljanstva znak upora in nestrinjanja s trenutnim stanjem ali mi je ta država postala tako tuja, da se več ne čutim del nje in sem našel / se vrnil v državo, ki mi je bliže, bolj moja in me bolje tretira?

Morda je za nekoga vseeno, kateri potni list ima v žepu in pod katero zastavo hodi po življenski poti. A sam gledam na to tudi drugače. Državljanstva pač ne menjaš vsak dan. Za to so prijave in spremembe bivališča, Državljanstvo je nekaj več. Je tista vez, ki te povezuje z neko pripadnostjo prednikov in okolja. A slovensko okolje dela prav v popolnosti vse, da bi se ta vez pretrgala.

Na drugi strani pa je Nemčija. Dežela mojega rojstva, zgodnjega otroštva in sedanjosti. Vmes sem tudi izgubil sled in povezanost. In tako je bila ena od držav, v katerih sem se občasno mudil. Ja, seveda mi je bila bliže, kot kaka druga država, a nekako vseeno le daleč. In prav Nemčija mi je sedaj uspela zopet zagotoviti okvir ustvarjalnosti in uspeha. In predvsem pozitivnega razmišljanje, ter okolje, ki mu je mar.

Okolje stimulira, daje neko osnovo za zadovoljstvo in za ustvarjanje. Daje tudi konstanto in visoko spoštuje delavnost, podjetništvo, lastnino. Motivira pri dobrodelnosti in ima enostavno neko kulturo in družbeni konsenz, ki mi odgovarja. Ne rečem, so tudi negativnosti, a so te v manjšini, so v taki obliki in v takem dojemanju, da se na tem dela in je nekako pod kontrolo. Javna uprava, policija in sodstvo nekako izžarevajo zaupanje in predvsem delujejo.

Torej kaj mi je storiti? Kaj bodo porekli znanci in prijatelji, ter nenazadnje družina? Se jih to sploh tiče? S tem vprašanjem se bom očitno ukvarjal bolj intenzivno kot doslej. In obrazci so na mizi pred menoj…

Image4m


Prvi del opisa lahko najdete tukaj.

Po oddaji davčne napovedi v Nemčiji, sem si kot vsako leto priskrbel potrdilo, da sem nemški davčni rezident (Ansässigkeitsbescheinigung) in le to posredoval skupaj z vprašalnikom na slovenski DURS. To je potrebno namreč urejati vsako leto, v kolikor želite prejeti odločbo, da ste slovenski davčni nerezident. Potrebno je namreč vedeti, da Slovenija namreč v primeru, da tega ne storite, želi poseči v vaš žep in vas za razliko med davkom plačanim v Nemčiji in davkom, ki bi bil odmerjen po slovenski metriki dodatno obdavčiti, pa čeprav prihajate le sem ter tja na obisk ali pa tudi to ne.  Zahtevek za ugotavljanje davčne rezidentnosti je potrebno vlagati vsako leto posebej (ni mi še uspelo izvedeti, kdaj tega več ne bo potrebno) in letos sem ugotovil, da je očitno tolmačenje vašega statusa popolnoma prepuščeno referentu na DURS, saj sem ob nespremenjenih okoliščinah letos dobil drugačne informacije kot prejšnja leta.

In tako sem konec maja 2013 končno prejel odgovor davčne uprave Republike Slovenije

Ne morem verjeti, ali pač. Pa saj sem v bistvu pričakoval. Glede na slabe izkušnje od mojega klica na Davčno upravo, ko sem dobil z zlonamernim glasom informacije o mojem povpraševanju v vezi ponovnega postopka določanja davčnega rezidentskega statusa za leto 2013.

Torej, DURS mi je poslal po 2 mesecih odločbo, v kateri so mi določili slovensko davčno rezidentstvo?!?. Seveda sem takoj napisal ugovor in obenem pritožbo čez postopek.

Naj pojasnim.

Za tiste, ki me iz mojega bloga še ne poznate, sem Slovenijo zapustil konec leta 2010 in se odpravil v Nemčijo.

Za leto 2011 in 2012 je DURS izdal odločbo, da sem davčni nerezident Republike Slovenije in tako v popolnosti davčni rezident Republike Nemcije. Za leto 2013 na podlagi identičnega stanja pa ne. Le kako je to mogoče? Zakon se ni spremenil, moje življenje tudi ne. Ali je mogoče, da se na DURS tolmači zakon »prosto po Prešernu«, torej v popolni svobodi davčnega uradnika, ki obravnava vlogo? Očitno da.

Dodatno k temu pa moram povedati še naslednje. Ne samo, da se moje življenje ni spremenilo v ničemer, kar bi me dodatno vezalo na plačevanje davkov v Sloveniji. Še več – sedaj imam celo odjavljeno stalno prebivališče.

V Sloveniji nisem in ne bom prisoten skupaj več kot 183 dni v letu 2013, kakor tudi nisem bil leta 2012 in 2011, ko sta mi bili izdani odločbi o nerezidentnosti na popolnoma identičnih podatkih kot sedaj. No, razen tega nimam niti stalnega bivališča več v Sloveniji. V Slovenijo se tudi nimam namena vračati.

Slovensko vozniško dovoljenje je pravno veljaven dokument v Nemčiji in ga ni potrebno zamenjati. Ob poskusu zamenjave sem to prejel tudi potrjeno s strani nemškega urada in za to ne obstaja prav nobenega razloga, da bi to moral storiti.

Slovenski potni list imam, ker mi ni bilo v nobenem trenutku in komunikaciji z slovenskimi upravnimi organi rečeno, da bi se moral zaradi davčnega statusa odpovedati slovenskemu državljanstvu. V kolikor je to potrebno, prosim za ustrezno pravno podlago, ki bo osnova za pridobitev drugega državljanstva.

Navedba v obrazložitvi, da sem ostal vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji je neresnična. Z nastopom zaposlitve v Nemčiji sem pokojninsko in invalidsko zavarovan izključno v Nemčiji. Predpostavljam pa, da moja pretekla vplačila v pokojninska in invalidska zavarovanja v času moje zaposlitve v Sloveniji ostajajo nedotakljiva do takrat, ko bo nastopila pravica uživanja mojih že vplačanih sredstev iz preteklosti. Tako vsaj upam.

Nedopustno je, da si DURS tolmači pravno podlago v teh treh letih različno in da manipulira z ljudmi, kakor jih je volja v odvisnosti od presoje posameznika  in da si poskuša prilaščati davke od ljudi, ki so se tudi zaradi nevzdržnih razmer v Sloveniji izpostavili rizikom in težavam odhoda v tujino, ter bili prisiljeni se odpovedati vsakdanjem stiku z družino.  Še enkrat poudarjam, da plačujem in bom plačeval vse davke izključno državi v kateri običajno živim in delam. In to je sedaj Republika Nemčija v kateri sem rojen, sem obiskoval šolo in imam tukaj vso svojo osebno lastnino in tako osebni  in ekonomski interes. Slovenija mora doumeti, da ne more nespremenjeno pobirati davke od ljudi, ki jih ni več v Slovenji.

Kakšna je to logika?

-živiš v Sloveniji – plačuješ davke Sloveniji,

-ne živiš v Sloveniji – plačuješ davke Sloveniji

S svojim svojimi odločitvami in dejanji DURS na ta način predstavlja obraz Slovenije v tujini. Če želijo s svojimi spreminjajočimi odločitvami doseči, da se morajo prav vsi slovenski rojaki v tujini odpovedati slovenskemu državljanstvu, potem naj to tudi pravno jasno povedo. Ne pa, da manipulirajo s pravno osnovo na način, ki v nas vzbuja občutke, da Slovenija neupravičeno posega v žepe Slovencev, ki so zbrali toliko motivacije in moči, da smo se podali na novo samostojno  pot in nismo čakali v zapečku, kdo bo za nas poskbel in nam dal vsakdanji kruh.

Sram jih je lahko, da uporabljajo za zagovor njihove odločitve člane moje družine, saj je naš način življenja zahteva fizično ločenost in smo že zaradi tega prikrajšani v našem življenju. Razlika med Slovenijo in Nemčijo se pokaže tako tudi v tem, da je Nemčija solidarna in razumevajoča tudi do tega, med tem ko se DURS predstavlja kot inštitucija obiranja ljudi ne glede na nič. To mi je bilo jasno že iz telefonskega razgovora letos v začetku leta.

Po dobrem mesecu in pol sem dobil informacijo, da je DURS prepustil sedaj zadevo organu II. Stopnje, to je Ministrstvu za finance, ki naj bi odločal o moji pritožbi. Od tega je sedaj tudi že več kot 3 mesece, o odgovoru ne duha ne sluha. Od vložitve Pritožbe pa je minilo že skoraj 5 mesecev.

Kopijo pritožbe nameravam poslati tudi na Predsednika Republike Slovenije, ter inštitucij, ki se ukvarjajo s Slovenci po svetu, saj ne morem verjeti, da se soočam s tako mačehovskim odnosom države, za katero sem do leta 2011 izpolnjeval vse zahteve, plačeval davke v polnem obsegu, sodeloval v osamosvojitveni vojni leta 1991, deloval kot prostovoljec, v svojem življenju in delu predstavljal Slovenijo kot deželo z visoko pravično družbo.

Rojen sem v Nemčiji, starša sta slovenca. Obdobja svojega življenja sem živel v obeh državah, navijam tako za nemške športnike, kakor tudi ponosno navijam za Slovence, sploh v teh dnevih evropskega košarkarskega prvenstva in prijateljem opisujem lepote obeh držav. Volil sem v obeh državah. Morda ekstremno, a žal mi na momente v misel pride vprašanje, zakaj sploh še imeti slovensko državljanstvo po tako negativnih izkušnjah? Ali pomeni biti Nemec/Slovenec, da imaš tudi ustrezen papir ali zadostuje, da se enostavno tako počutiš…


Zelo sem bil vesel, da sem se lahko službeno mudil v Sloveniji.

Tako sem imel spet priložnost zadihati Ljubljanski zrak in začutiti utrip mesta. A vtisi so mešani, prav tako občutki. Kakor sem bil vesel domače zemlje in pogleda na gore, lahko rečem, da sem občutil več »oblačnega« kot »sončnega«. Slovenija se stara, spreminja, to je močno čutiti. Tudi ljudje. Čutiti je zaprtost, zmedenost, neko težko temno pregrinjalo je pokrilo deželo in preveč je takih, ki nima več moči zlesti izpod te teže. Tudi nekaj prekrasnih sončnih utrinkov ni bistveno spremenilo tega, kar sem videl in začutil. Še največ sreče je bilo čutiti v glasu prijateljice, mlade mamice, kjer je njen mali kosmos vse in še več.

Mestno središče nekako izgublja dušo. Stavbe in infrastruktura počasi propadajo. Najti je sicer še vedno nekaj turistov, a nekako ne vidim mladine, ki bi s svojo brezskrbnostjo, življenskim optimizmom in mladostnim veseljem polnilo ulice. Vsak je za sebe, vsak samo poskuša preživeti. Nekateri se hudujejo nad politiki, nekateri nad posamezniki, ki so »ugrabili« našo deželo. Nekaterim je vseeno in ne razmišljajo o jutrišnjem dnevu. Veliko jih brez cilja in motiva tava. Opazim jih.

Veliko jih je talcev. Talcev dolgov, ki jih v tem življenju ne bodo poplačali. Nekatere skrbi, da bodo te dolgove odplačevali še njihovi potomci, veliko o potomcih sploh ne razmišlja, saj preživijo komaj sebe. Nihče ni varen. Kot javni uslužbenec si zaznamovan, da si neka pijavka, ki se zažira v davkoplačevalskega lonček. A naj vam povem, da sem imel priložnost izkusiti recimo storitev na Upravni enoti v bivši Tobačni. Punce, odlično. Vse je klapalo. Hitro, natančno, brez napake. Popolnoma jasno in prijazno.

Mladi podjetniki se borijo za posel. Velikokrat se jih postavlja v položaj, kjer nastopi nedovoljen način poslovanja. Taka je ratala poslovna praksa. Nikomur ne gre zaupati, čakajo na plačila, da bodo lahko poplačali svoje dolgove. In da se ne znajdejo na sramotilnem stebru davčne uprave. Berem, da je mnogim dolžno državno podjetje ali državna uprava. V kolikor je tako, je to slika situacije v kateri se je Slovenija znašla. Potrebno bo veliko dobre volje, veliko časa in veliko posameznikov, ki bodo za slabo plačilo, nepriljubljenost v javnosti in pod neprestanim nadzorom medijev zadevo spremenili.

Mnogo mladih podjetnikov je investiralo celotno svoje in dosegljivo tuje imetje, svoj čas in voljo, da bi izpolnili svoje sanje o uspešnem prodoru na ekonomske trge, kjer bodo s svojo zamislijo pokazali svetu in ta jih bo poplačal. Srečal sem se s kar nekaj posamezniki, ki so se odločili, da si bodo svojo pot tlakovali sami. Imajo dobre zamisli, a le peščica se jih bo prebila. Potrebno je mnogo dela in entuzijazma, da beseda meso postane. In zato velja brcati naprej in potrebno bo brcati mnogo mnogo več, kot dosedaj.

Velika podjetja ena za drugim propadajo. Veliki šefi sedijo na zatožnih klopeh, nihče ni čist. Četudi je, se sumu ne more izogniti. Razlike so prevelike, da bi jim navaden človek odpustil, da so imeli priložnost sebe spraviti na nek višji standard in to ne glede na stanje svojih zaposlenih, ljudi, ki so to pozicijo omogočali. Naveličal sem se brati o teh podjetjih in njihovih obrazih. Želim si brati o uspešnih podjetjih, nekaj jih je sigurno ostalo. Pa ne o Gazelah, ki jih jutri več ni in so dosegla svoj uspeh s sistemom hire & fire, pač pa o podjetjih z dolgo tradicijo, jasno in trdno vizijo in dolgoletnim vodstvom.

In po vseh velikih besedah in naslovnicah se Audiji še vedno vozijo. Brezskrbno. Nad množico. In na ta način razglašajo – »odpustite nam, kakor mi odpuščamo svoje…ljudi… ».

Slovenski vozni park je še vedno kar na nivoju. Morda gre opaziti, da je prometa nekaj manj, a so avtomobili v povprečju precej svežega letnika. Sovozači in javni promet sta skoraj zagotovo nekaj pridobila. A kljub temu sem opazil, da slovenci še vedno dajo na avto več kot na sebe. Mestni promet sem tudi sam izkusil. Moram priznati, da je želja po avtu naraščala premosorazmerno z časom prebitim na poti v mestu. Veselil sem se poti, ki sem jih lahko storil peš. Saj ne, da bi bili avtobusi slabi. A nekako je vse trajalo in trajalo in v kolikor ti tak prevoz ni na dnevnem redu, se počutiš kot vreča krompirja, ki te šofer prevaža. Sprašujem se, kolikokrat se šoferji sami vozijo v zadnjem delu avtobusa. In nekega dne sem porabil za pot iz Kodeljevega do Šentvida 45 minut in to na poti brez prometnih zamaškov. Verjetno sem že razvajen s podzemnimi, a vseeno.

Sistem plačila s kartico Urbana se mi zdi odličen. Za prestopače ali poti, ki so hitro zaključene se je prevoz tudi pocenil, pa tudi konec je neprestanega iskanja drobiža po žepih. Malce nerodno je za turiste, ki ne morejo kupiti posamezne vožnje in morajo kupiti kartico. In to za eno, dve vožnje ni ravno praktično. Slišal sem pripombo, pa naj se peljejo s taksijem. Poleg tega, da je cenovno neprimerljivo, je tudi posebna priložnost spoznati mesto in njegove prebivalce tudi iz te perspektive. Tako se tudi sam tega ne želim odreči.

Sta pa mi ostali dve stvari v glavi v povezavi avtobusnim prevozom po Ljubljani. Neko jutro, sta na postaji Tivoli vstopili dve mladi dekleti, ki sta se očitno vračali iz treninga proti Šiški. Avtobus je odpeljal in na postaji pri Celovških dvorih sta ti dekleti želeli izstopiti. Pa se vrata niso odprla in dekleti sta pomahali in opozorili šoferja na vrata. A jima je ta zabrusil, da ena od njih ni plačala vozovnice. Več kot očitno v stiski se mu je ena od mladenk opravičila, češ, da je pozabila mesečno doma. A šofer je nekaj momljal pri sebi in odpeljal naprej. Dekleti je zagrabila panika, ostali potniki pa smo morali opazovati to šoferjevo »maščevanje«. Dekleti sta uspeli na naslednji postaji izstopiti, saj je šofer moral odpreti vrata drugim potnikom. Sam se sprašujem, od kod šoferju pravica omejevanja svobode. Tehnično je šlo za ugrabitev in protipravni odvzem prostosti gibanja. Kako se je možno braniti kot potnik? Seveda ne zagovarjam »vožnjo na črno«, a za kaznovanje tega mora biti nek postopek in neka pooblaščena oseba. Da pa si šofer sam tako vzame pravico ukrepati, je neprimerno, neumno in prepričan sem, da tudi kaznivo. Gospod šofer – upam, da je bil ta izpad nekaj enkratnega, da ste se uspeli zamisliti o tem dogodku in da to ne boste prakticirali v prihodnje.

Druga zadeva, ki pa me je zmotila, pa so reklame ne avtobusih. Pravzaprav te nalepljene preko stekel vozil. Ko sem to omenil mojim prijateljem, se niso kaj strinjali, verjetno se tudi ne vozijo prav veliko z busi ali pa te težave nimajo. Skratka, ob sedenju pri oknu in gledanju ven sem doživljal izjemno neprijetno zamikanje vida v kolikor sem moral gledati čez okno, čez katero je z zunanje strani bila nalepljena reklama. Iz busa je potrebno gledati preko majhne mreže in očitno to mojim očem ne dene prav dobro, oz. je bilo nemogoče. Čudim se, da se še nihče ni pritožil čez to, morda pa se to dogaja le meni.

Venice

Po dobrih 20 letih sem tudi obiskal zopet Benetke za lep sobotni izlet. V Ljubljani vreme ni dalo uživati, zato smo pobegnili ven, proti morju. Ker je bil izlet spontan in ker sem imel s seboj 2 nadobudni pubertetnici, smo seveda morali zaviti tudi v shoping centre. Obiskali smo Palmanovo in nekako nisem prepoznal ničesar iz svojih spominov. Sicer prav velikokrat nismo bili v Italiji, a se takratnega časa le še nekako spomnim. Ker se mi je zdelo, da bo v Benetke težko priti z avtom, smo le tega pustili v parkirni hiši pri železniški postaji v Meštrah in se prav do Benetk zapeljali z vlakom. Izkazalo se je, da je bila to optimalna rešitev. Celodnevno parkiranje v parkirni hiši nas je stalo 12 EUR, vozovnica za vlak pa 1,3 EUR. Vožnja traja 10 minut, vlaki pa vozijo zelo pogosto, ocenil bi da v 15 minutnem taktu. Ko smo prispeli z vlakom v Benetke, smo prispeli prav v osrčje mesta. Takoj ob izhodu »padeš notri«. Prekrasno. Še vedno imajo nekaj tistega res posebnega. Veliko ljudi, veliko dogajanja in življenja in prekrasno vreme sta nam bila popotnica za potepanje po mestu. Vse lepo označeno, tako, da se je možno zelo enostavno znajti po mestu in uživati ob ogledu. In glej, očitno je mesto premagalo golobe, ki so takrat toliko škode napravili v mestu. Nekaj jih je še, a to je le kaplja tistega morja golobov, ki jih je bilo nekoč več kot ljudi.

Venice

Na povabilo sem se udeležil tudi predavanja, ki ga je organiziral Institut IFIMES (Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije) na tematiko »REPUBLIKA HRVAŠKA PRED VSTOPOM V EU«, ki ga je vodila bivše premierka hrvaške ga. Jadranka Kosor. Predavanje, ki se ga je udeležilo kar nekaj znanih političnih in kulturnih osebnosti ni bilo prav globoko, a kljub temu smo slušatelji dobili nekaj vpogleda v težave, ki jih je Hrvaška na svoji poti srečevala ob odpiranju in zapiranju posameznih poglavij pridružitvenega procesa. Postregla nam je tudi z nekaj trenutki, ki so jasno izkazovali življenje politika, njegovo neprestano zadovoljevanje hotenj in balanciranje med tisočimi zahtevami in željami. V Indiji sem srečal napis na vladnem poslopju, ki je govoril o tem, da je vladanje božje poslanstvo in strinjal bi se, da je za to potrebno biti le malce poseben človek. Ob tem sem se razveselil še prijatelja, ki ga nisem videl že od srednješolskih let. Sam se veselim Hrvaškega vstopa. Preveč je bilo v zadnjih 20 letih iskanja razlik in nagajanja. Naj se dvoboji odvijajo na nogometnem ali košarkarskem terenu v športnem duhu, med narodoma pa najdimo možnosti sodelovanja in sožitja, ki vsem prinaša dobro.

Sedaj sem zopet v mojem nemškem domu. Tukaj se počutim zelo dobro in vesel sem svojega okolja tukaj.

Ko sem odhajal v tujino, sem včasih kje začutil in prebral »Kar pojdite, kaj vas pa rabimo.«, ipd. Tokrat sem slišal le še »Le pojdi, tudi jaz bi če bi imel možnost«. Kaj nam je storiti, da bi se to spremenilo? Ljudje ne odhajajo zaradi denarja. Odhajajo zaradi občutka varnosti, občutka poštenosti in enakosti, občutka pozitivnosti in možnosti uspeti. Uspeti v smislu osebnega zadovoljstva, priznanja družbe in seveda ustrezne nagrade, ki dovoljuje človeka vredno življenje. Možnost obogateti je tu prav tako zanemarljiva, kot kjerkoli drugje in mehanizmi bogatenja so povsod enaki. Nekdo mora izgubiti. A upanje ostaja, na nek še lepši varen jutri. Za mene in moje otroke. Zato slovenskim voditeljem želim vse dobro, da bodo imeli moč in znanje, da popeljejo svoj narod v ta boljši jutri.


Torej, smo v letu 2 po odhodu na delo v tujino.

Leto 1 bom imel v spominu kot učno leto. kljub velikim turbulencam gledam na to leto kot zelo uspešno. Predvsem iz vidika, da smo z družino uspeli vzpostaviti odnos in komunikacijo, ki na nas ne vpliva negativno. Otroka sta moj odhod sprejela, kot nekaj kar paše k atijevi osebnosti. Rekel bi pač, da profesionalni del ni nekaj kar ozko delim stran od privatnega. Je sestavni del mene in me oblikuje kot osebnost in oblikuje moj pogled na svet, družbo in življenske nazore. Stalno preverjam, kakšen je naš odnos in ali prihaja morda trenutek, ko je potrebno spremeniti naš trenutni set-up. Zaenkrat je vse v redu in do nadaljnega bom še t.i. “Skype očka”.

V začetku novega leta me je pregled na mojo dokumentacijo spomnil še na ponovno avanturo z Davčno upravo Republike Slovenije. Ponovno moram namreč oddati vlogo za ugotovitev nerezidentnega status v RS, da ne bom plačeval davkov Sloveniji, ki jih plačujem že tukaj v Nemčiji (oz. razliko v davčni stopnji). Obenem pa bo potrebno tukaj oddati vlogo za ugotovitev davčnega bremena, pri kateri lahko baje uveljavljam kopico raznih davčnih olajšav. Kot sem že opisal v enem od postov v prejšnjem letu, sem tukaj uvrščen v 3 davčni razred. V roku 2 let po preteku davčnega leta pa ima vsak davkoplačevalec pravico do vračila dela plačanega davka, v kolikor lahko uveljavlja davčne olajšave. Kakor sem razumel zaenkrat je tega kar nekaj pri meni. Uveljavljam lahko namreč stroške selitve, stroške medicinskih storitev (participacije, očala, zobozdravnik), prevoz na delovno mesto (mesečne vozovnice za mestni javni promet ali 0,30 EUR na prevoženi km do/iz službe), predvsem pa pri meni morda pride v poštev vodenje dvojnega gospodinjstva. To še nisem prepričan, zato bom tudi najel davčnega svetovalca, ki me bo izobrazil v tej smeri. Za prihodnje leto mislim, da bom nato sposoben urediti ta postopek sam. Cena svetovanje je včasih odvisna od višine zaslužka, v povprečju pa se giblje med 70 in 250 EUR. Potrebno je še povedati, da svetovalec s podpisom prevzame tudi morebitne obiske na davčni upravi v kolikor je to potrebno (preverbe pravilnosti in dokazil za olajšave). To dvojno gospodinjstvo namreč predvideva, da v kolikor ima davkoplačevalec življenske stroške na dveh lokacijah, da lahko nekaj od tega uveljavlja kot olajšavo. Ker soplačujem seveda tudi življenske stroške moje družine v Sloveniji, lahko tako (upam, da…) uveljavljam tukaj stroške najemnine stanovanja, telefonskih razgovor z družino, ter stroške obiskov družine v Slovenijo.

Torej počakajmo na letni sumarni pregled prihodkov iz službe in nato se napotim k enemu od predlaganih davčnih svetovalcev.

Za letos sem si tudi zastavil nekaj novih ciljev, ki pa jih zaenkrat še ne delim z vami, saj so malce soodvisni in se bodo še verjetno dokončno oblikovali. V vsakem primeru je osnovni namen osebni/strokovni razvoj, seveda tudi finančni učinek in dobro pozitivno počutje. Poleg tega pa ohraniti stik s Slovenijo, kjer bo morda nekoč spet primeren prostor zame in bom lahko delil svoje znanje in izkušnje.

V naslednjih tednih bo moje socialno življenje imelo predvsem športni značaj, saj nameravam drugo soboto obiskati najprej hokejsko tekmo Loewen Frankfurt proti Kassel Huskies (3. liga), nato košarkarsko tekmo Frankfurt Skyliners v Fraport Areni proti Braunschweigu (1. liga) in teden kasneje še nogometno tekmo Eintracht Frankfurt v mestnem derbiju proti FSV Frankfurt 1899 (2. liga). Obiski športnh prireditev so tukaj nekaj posebnega. Saj sem sicer že v Ljubljani zelo rad obiskal hokejsko ali košarkarsko tekmo (predvsem z mojo mlajšo hčerko), vendar je tukaj navijaški moment enostavno bolj intenziven, tako da sem vedno navdušen.

Upam tudi, da kaj kmalu pride spet pomlad tukaj, da lahko zopet najdem kak trenutek na kolesu. Seveda kolikor bo to moje delo dovoljevalo. Do takrat pa lepe pozdrave.