Posts Tagged ‘delo v tujini’


Pozdravljeni,

Kar nekaj časa je zopet minilo od zadnjega posta. No, ni ravno tako. Verjetno ste opazili, da sem se vrgel v ekološko aktivnost, no bolj trenutek opozorila, kar bi nekako moralo biti v praksi in si predstavljam, da tega res ni težko upoštevati. Malce nam le mora biti mar, saj naš planet ni naša last, ampak okolje vseh živečih bitij, tistih, ki so svoje že odživeli in tistih, ki še prihajajo na vrsto.

Tako tukaj še enkrat pozivam, tudi če ste zavedni okoli tega, dajte si pogledat tale post moje iniciative H2O – ZAPRI PIPO -TAKOJ. Res je samo pozitivno.

Running Frankfurt Bridge

Zadnji vikend sem doživel res nekaj posebnega. Z Ranjanom sva odtekla najin drugi Lufthansin polmaraton. In kakšen tek je to bil. Že jutro je nekako bilo posebno. Tisti feeling, ko čutiš da je vse ok, da vse paše. Dobra volja, udobnost, vreme in pozitivna energija, ki je rasla v meni vse do prihoda do Eintrachtovega štadiona Commerzbank Arena. Navdušenje je z nama z Ranjanom delil tudi indijski konzul, ki je po ne vem kakem naključju prišel v stik z nama nekje konec novembra lani. In nekajkrat smo se dobili, pa v telovadnici srečali in tudi on je prišel z redno vadbo in veliko dobre volje in motivacije do nastopa na tej preiskušnji.

Z Ranjanom sva si zadala cilj, da odtečeva bolje kot sem tekel Ljubljanski polmaraton, torej okoli 2:06:00. In tako smo pričeli teči, in tekli z dokaj konstantnim tempom vse do 15 km. Glede na to, da sem se počutil res odlično in mi je tekaška ura dala vedeti dogajanje, sem nekako v glavi prišel do spoznanja »pa saj, če bo šlo takole naprej, nama uspe pod 2 urama«. In je šlo, Ranjan, je imel sicer nekaj malih težav, a z vzpodbudnimi besedami in malce pomoči je premagal »notranjega psa« in čez ciljno črto v stadionu sva prišla s časom 1:58:54.

Takoj sem vedel. To je to. To je ta občutek, zaradi česar tečem in telovadim in vlagam precej časa in volje v to. V ta občutek neizmernega ponosa na oddelano in napredek, ki je tako merljiv. In tako je padla takoj odločitev, da je čas za višjo stopnico – v ponedeljek se bom prijavil na Ljubljanski maraton. Yeah!

Frankfurt evening

Pomlad se bliža, motor se mi vsakič malce nasmehne, ko grem mimo njega v pralnico. Še malo, pa ga popeljem zopet na daljše sprehode, letos računam tudi do Berlina, Hamburga in v Belgijo.

Med tem pa sva z Asjo splanirala najin »pobeg/potep« v Španijo za prvomajske počitnice. Greva v Madrid in Barcelono. Noben od naju še ni bil tam, tako da se res veseliva dogodivščin. Nekoč sem imel idejo z motorjem obiskati Španijo, a nekako ni ratalo takrat. A takole oče/hči potep je le bolje.

Dogajanje v Nemčiji:1932193_10205674455483364_4160567453103402811_n

  • Nogomet – Eintracht je na odličnem 9. mestu. Spet smo ga osmodili na zadnjem gostovanju pri Kolnu, saj bi lahko z zmago prišli do mest, ki vodijo v evropske pokale. A zopet ni bil ta dan. 4:2 poraz kljub 2 goloma Alexandra Meierja (sedaj vodi na nemški lestvici strelcev; ob vsaki omembi njegovega imena štadion doda »Fussball Gott«).
  • Nogomet – fenomen Borussia Dortmund – Klub s spoštovanja vrednimi uspehi, odlično ekipo in karizmatičnim trenerjem, ter fanatičnimi privrženci se je po prvem delu prvenstva znašel na zadnjem mestu nemške Bundeslige. Še vedno pa so v Pokalnem prvenstvu in tudi Champions league. No, Ranjan je eden teh fanatičnih navdušencev, čeprav je bil v Dortmundu le enkrat v življenju. In skozi pogovor se je porodila ideja, da bo s svojo prepričanostjo v 10404209_10205674455523365_1459611751933225649_nvrnitev moštva na pota stare slave dal na mizo tudi svoj denar. In tako je kupil delnice edinega nemškega delničarskega kluba. Od takrat pa do sedaj je kakih 20% v plusu, saj je Dortmund res pokazal zobe in se je sedaj znašel tik za Eintrachtom.
  • Nogomet 2 – SP v Katarju bo izvedeno pozimi. Udarec za vse nogometne navdušence, ki se ne morejo sprijazniti z idejo ogleda tekem s kuhančkom v roki in z delitvijo mirnega božičnega duha in ekstremnega navijaškega navdušenja. Prihajajo tudi prve tožbe, saj so očitno bile že podpisane pogodbe za oraganizacijo »public viewing«, ki so v nemčiji najbolj priljubljen družabni dogodek. Sploh po norem uspehu Nemčije na zadnjem svetovnem prvenstvu.
  • Grexit – Nemci vse težje prenašajo medijske opazke in napade Grkov in predvsem njihovih politikov. Tudi sam moram na tem mestu tukaj jasno povedati, da povprečen nemec ni zabit Otto, ki mu ne bi bilo jasno, da se vse sedaj lomi na popolnoma povprečnih grkih, ki po večini niso odgovorni za nastalo situacijo in da europski birokrati brez kančka občutka izzsiljujejo za vsako odločitev grške državo. Vsem je jasno, da Grčija ne bo nikoli uspela vrniti dolgov, in da je »pumpanje« denarja v obliki novih kreditov nekomu v interesu – prav gotovo ne normalnemu prebivalstvu. Bolj bi verjetno prišla v poštev humanitarna pomoč, glede na današnje stanje.
  • Pegida – glede na to, da se je svet znašel v nekem mučnem obdobju, ko je razlika v blaginji ljudi postala enormna in je globalizacija dosegla raven, za katero bi pravzaprav moral obstajati svetovni red brez meja, je nezadovoljstvo do odločitev politike izkoristila tudi desničarska scena in gibanje Pegida izrabila za svoje namene. No, povprečni nemci, politika in cerkev so hitro pokazali, kaj si mislijo o izkoriščanju civilnih iniciativ v desničarsko politične namene in nekako je gibanje počasi umrlo. Voditelji so odstopili in javnost jih je izključila iz nadalnje javne igre. A ne gre pozabiti tukaj omeniti, da je gibanje v osnovi nastalo zaradi nasprotovanja prebivalstva predvsem v vzhodni nemčiji proti islamizaciji Nemčije. Mislim, da je bil dogodek sprožitve tega gibanja, ko so Salafisti v Wuppertalu pričeli z aktivnostmi »Šarija policije« in opozarjali mimoidoče, da ne živijo oz. ne izgledjo skladni z načeli Sharije – islamskih zapovedi. Odhodi radikalnih muslimanov v enote ISIS, atentat na uredništvo Charlie Hebdo v Parizu – vse skupaj je nemcem postalo preveč. In na to so s tem gibanjem verjetno želeli izraziti.
  • ISIS – iz medijev gre razbrati, da je kar okoli 650 nemških državljanov odšlo v ISIS – islamsko teroristični združbo, ki se samooklicuje za vojaško enoto v boju za ustanovitev Islamske države oz. kalifata. Pravzaprav tukaj nimam kaj povedati. ISIS predstavlja poosebljeno zlo, nemci so enotno proti, največ vprašanj pa se pojavlja, kako je mogoča taka radikalizacija znotraj nemčije v islamskih centrih in da obveščevalne službe niso mogle predvideti po dogodkih 11. Septembra takšnega organiziranega mobiliziranja verskih skrajnežev

10246572_10206307195661473_4530867587160239441_n

Nadaljevanje mojega življenja sedaj po več kot 4 letih v Nemčiji je še vedno navdušujoče. Veliko temu doda moj profesionalni del vsakdana, nekaj šport, kultura in družba, najbolj pa moji najbližji.

Slovenijo vidim le še od daleč sem pa tja vsake toliko časa. Vedno bolj oddaljena se mi zdi in vedno bolj tuja. No, neke stvari mi bodo ostale, in Ljubljanski zmaj bo vedno del mene:) Pa seveda tisti, ki so še ohranili stik z menoj. In to je to kar šteje – ljudje, to kar so, kar predstavljajo in za kaj živijo in stojijo.

Lepe pozdrave in želim vam, da živite svoje sanje.Ljubljanski zmaj - Ljubljana dragon

Advertisements

December LJ2mKakor opažam smo se od starega leta 2014 uspeli posloviti. Nekateri radi naredimo nekakšno zaključno bilanco in odpremo novo knjigo.

Recimo, da nekako tako tudi sam naredim, saj živim nekako fazno in tako vmes pogledam, kaj je ok, kaj sem se naučil, kje sem ga polomil, itd.

Po štirih letih življena in dela v Nemčiji sem Novo leto pričakal v Sloveniji.  In tako želim tukaj zapisati občutke zadnjega obiska. Ja, seveda mi je največ pomenilo, da sem po dolgem času spet lahko videl in objel družino, ter se srečal s prijatelji. In prav poseben dogodek se je bilo srečati prvič po 28 letih z nekdanjimi osnovnošolskimi prijatelji in videti in slišati, kaj je zob časa naredil z nami in kako se je življenje poigralo z nami. Čeprav smo šli vsak po svoje in imeli popolnoma drugačne izkušnje, sem čutil, da imamo nekaj skupnega – 7 let otroštva vsak delovni dan vsaj 4-6 ur.

Nekaj prvih dni sem preživel večere na Ljubljanskih okrašenih ulicah in se srečeval s prijatelji na lepo okrašenih stojnicah, ter opazoval čarobno okrašeno Ljubljano ob izjemnem mrazu, ki je pripotoval v deželo. Opazoval sem ljudi okoli sebe in videti je bilo, da je so se življenske težave in breme, ki ga nosijo za trenutek ustavilo nekje na robu mesta in je imelo prepoved priti na Tromostovje. Seveda bi bilo naivno misliti nekaj takega, a nekaterim je le uspelo potisniti vse stran od sebe in se prepustiti očarljivosti pozitivnega duha in ujeti drobce upanja, da bo v prihodnje vse še dobro. Zadnjič sem slišal dober pregovor v smislu – „Na koncu bo vse dobro. In če trenutno ni dobro, to pomeni, da še ni konec“.

December LJ1m

Poznate indijance? Se spomnite Vinetuja? Slovenska davčna svetovalka Snežana Šušteršič mi je javno povedala, da sem sedaj postal indijanec – v zaničevalnem, posmehljivem, škodoželjnjem glasu me je imenovala “Apač” in da baje “rožljam z verigo” po slovenski deželi. Pa da baje nisem preveč izobražen…

Da postavim tole v kontekst. V Sloveniji obstaja Civilna iniciativa Apače, ki zastopa slovence – dnevne migrante. Torej, to so slovenci, ki delajo v tujini, stanujejo pa v Sloveniji. Ocenjeno je, da jih je kakih 20.000 in število raste. Razumljivo, saj v Sloveniji za njih dela ni, prav tako ne denarja, da bi delo bilo plačano. Sedaj obstajata dve alternativi:

  1. Prisesaš se na slovenski socialni proračun – prijava na zavod za zaposlovanje, prejemanje raznih socialnih pomoči, nadomestilo plače, brezplačno zdravstveno zavarovanje, otroški dodatki, socialne pomoči, brezplačni vrtec, paketi humanitarnih pomoči, upanje, da ti gre zako slabo, da boš lahko postal osrednji predmet medijsko podprte humanitarne akcije zbiranja zamaškov, SMSov in tako svojo nesrečo lahko javno predstavil potom škandalov in travm željnih medijev in tako dalje.
  2. Dvigneš rit in se odpraviš preko meje poiskati delo. Greš čez vse ovire, ki tako omejujejo, da tega ne naredijo vsi Slovenci – neznanje jezika, drugi delovni in življenski običaji in navade, občutek, da si tujec, ki je v nekaterih primerih prišel po sistemu “s trebuhom za kruhom”, birokratske prepreke, pridobivanje raznoraznih dokumentov, nemalokrat visoki finančni stroški, overjanje in prevajanje dokazil o izobrazbi, dodatno izobraževanje, zdravniški pregledi, učenje in urejanje socialnih, zdravstvenih, davčnih zadev, ne nazadnje velikokrat dolge vožnje na delovno mesto, polno plačilo vrtcev v Sloveniji, urejanje plačil zdravstvenih storitev s tujo zdravstveno zavarovalnico, požiranje očitkov doma in v tujini – glej ga “gastrbajterja”….

Naj tukaj dodatno omenim, da je vloga politike in družbe zagotoviti dostojno in varno življenje svojih prebivalcev v domovini – Sloveniji. Ker pa tega politika in družba nista naredili, si mora vsak pomagati, kakor mu pač uspe. Eni s krajo, drugi s črnim delom, tretji pa s poštenim delom. Pa povečini ne, da bi se obogatil, pač pa da le preživi in da se poda dostojno in z dvignjeno glavo v vsakdan.

In nato, ko se 20.000 slovencev poda na to pot, v katero so bili večinoma potisnjeni s strani svoje tako drage domovine, tam zasluži denar, od katerega tam plača socialne prispevke, zdravstveno zavarovanje in davke, ga prinese in potroši v „bogati, za vse slovence preskrbljeni“ Sloveniji. Še predno pa ga potroši, se zopet pojavijo prej omenjeni politiki in slovenska družba, ki ne izpolnjujejo svoje vloge in si želijo iz tega novega – uvoženega denarja vzeti nekaj za „ne“-izpolnjevanje svoje vloge v obliki dodatne obdavčitve, čeprav bo ta novi denar, ki ga niti ne bi bilo v Sloveniji, če se popreje omenjeni fantje in punce ne bi v samorežiji odpravili čez mejo, skorajda v celoti potrošen v Sloveniji. Rezultat – davek v obliki DDV, cestnine,….

NE1m

Seveda bi se vsak, ki je v taki poziciji temu uprl. Še več, temu se upirajo tudi tisti, ki vede ali nevede to še postanejo. Kdor ne prizna, da se slovenski migrant razlikuje od slovenskega delavca, je del zgoraj omenjen družbe, ki so skupaj s politiko odgovorni za današnjo situacijo. In zopet sem presenečeno ugotovil, da je bilo slišati v slovenskem javnem prostoru – “Pa pojdite že, če vam je tako super v Avstriji”, javni klic po izgonu iz domovine. In politika je še vedno tiho, na toplem zaprta za stenami in še kar ne opravlja svojega dela in poslanstva, a kljub temu zahtevajo plačilo. Ne vidijo, ne slišijo, da se dežela deli, na naše in vaše, in nekje daleč je slišati rožljanje, ki spominja na ne tako davne dogodke, ki so spreminjali tok zgodovine…

Ok, mislim, da sem zadosti napisal o dnevnih migrantih, sedaj smo na vrsti mi, ki ne živimo v Sloveniji, nimamo prebivališča v Sloveniji,  ne delamo v Sloveniji, ne uporabljamo slovenskega zdravstva, ne uporabljamo slovenske infrastrukture, kot so ceste, vodotoki, energetske infrastrukture, a kljub temu občasno obiščemo Slovenijo v času dopustov v obliki turistov in “uvozimo” nekaj denarja v Slovenijo.

Tudi nam slovenska politika in družba ukazuje, da naj plačujemo poleg davkov v državah, kjer prebivamo,  živimo in delamo, tudi del davkov Sloveniji. Tokrat ne pod pretvezo, da živimo in uporabljamo slovensko infrastrukturo, pač pa pod pretvezo, da se morda nekoč vrnem v Slovenijo, oz. da živi soproga in otroka v Sloveniji in da naj se ločim, odrečem otrokoma ali pa jih nasilno, proti njihovi volji odpeljem iz Slovenije. TEGA PA NIKOLI NE BOM SPREJEL!

In tako sem se v znak protesta le dan po odležani vročini udeležil protestnega shoda kakih 3000 ljudi (težko bi sam ocenil pravo šteilo) na starem mejnem prehodu na Šentilju dne 27.12.2014, ki ga je organizirala Civilna iniciativa Apače. Mislim, da so v večini bili dnevni migrant, a solidarno njihovim težavam, ki so enaki mojim, sem se jim pridružil.

“Lopovi, lopovi “ je bilo slišati vsakih nekaj minut. Namenjenih že popreje omenjenim politikom in slovenski družbi, ki se strinja ali tolerira tovrstno krajo. Tisti občutek, ko veš, da stojiš med ljudmi, ki imajo tujo roko v svojem žepu, ki jim pod okriljem slovenske zakonodaje krade in so pripravljeni narediti vse, da zaščitijo svoje dostojanstvo , imetje in družine.

Sedaj je tudi meni postalo več kot očitno, da so mediji v rokah politike. Kako bi si sicer lahko drugače pojasnil, da je večina medijev spregledala dejstvo, da je protest za kako uro zaprl mejni prehod med Avstrijo in Slovenijo? V Evropi brez meja je bila Slovenija na eni od svojih mej zaprta od evrope. Če to ni simbolno dejanje, ki bi jasno povedalo, kako obupana je situacija in gre o temu brati le ob robu novic, potem mi ni jasno, kakšna organizija Slovenija sploh še je. Ne, ravno nasprotno, pojavili so se znalci, ki bodo neuko slovensko javnost poučili in jih obrnili proti tem 20.000 slovencem. In ena od teh umazanih novic je bilo delo slovenske davčne svetovalke Snežane Šušteršič, ki se je v javnosti delala norca iz delavnih ljudi – slovencev.  Ob primerljivih dogodkih v Nemčiji je zadosti 200 ljudi, da se politika zgane in upošteva neko mnenje, situacijo in išče rešitve. Tu pa se problem 20.000 slovencev ignorira in zasmehuje?

Ker vre v meni, a bom ohranil dostojanstvo, na tem mestu ne bom napisal, kaj si mislim o vas gospa Snežana Šušteršič, niti tega kar vam želim.

Tako, sedaj sem „Apač“. Ponosen “Apač”, ki se borim za svoje pravice in imetje, kot so se nekoč indijanci morali boriti za svojo zemljo in družino, ki so jih ugrabljali in posiljevali belski „izobraženci“. Mar je podobnost zgolj naključje? Da, da, verjetno bo res samo najključje, kajne ga. Snežana Šušteršič, ki se je rodilo v moji neuki in nizko izobraženi glavi.

Vir: Google Images

Snežana Šušteršič Vir: Google Images

Upam, da se temu boju pridružijo tudi vsi tisti, ki še čutijo v sebi ogenj in se niso prepustili diktaturi slovenske politike in družbe.

Na, pa sem zopet „zamoril“ s to tematiko. Tako hitro zapadeš v neko kolesje, ko imaš tako enormno breme na sebi. In te ne izpusti, in ne dovoli, da bi užival v lepotah življenja. Kaj hitro izpadeš kot „nerazsoden“ blaznež, za katerega pravijo, da se mu je „utrgalo“.

Ne ne, še sem pri sebi. A sem jezen, zelo jezen!

In tudi lepote znam še zaznati okoli sebe. Ko s hčerko smučava po belih, v soncu obsijanih strminah Krvavca, uživava izredno okusno kosilo v gostilni Tonač, pod vznožjem Krvavca, se prepuščava opoju jedi iz žara restavracije Napoli v Ljubljani, se sprehodiva s soprogo po zamrznjeni Cerknici, podoživljam dogodke izpred 28 let skupaj z nekdanjimi sošolci, praznujem Božič z družino v Prekmurju in na Notranjskem, se srečamo s starši, odtečem nekaj tekov po in okoli Ljubljane, spijem kuhanca z bližnjimi na ljubljanskih štantih, takrat vem, da še vedno živim in zaznavam lepo.

Krvavec1m

Želim si, da bi se na koncu vse izteklo na dobro, da bi se lahko vseskozi koncentriral izključno na lepe stvari, a obenem vem, da jih morda niti ne bi znal ceniti, če ne bi doživljal tudi slabe stvari.

Tako sem zopet v Frankfurtu, ostali so mi spomini na dopustno preživet čas v Sloveniji, in ogenj, da si želim še živeti in ustvarjati in se boriti za svojo pravico.

Tudi tekaško prihajajo novi izzivi, notranje napredovanje in doseganje osebnih ciljev.


Dobil sem mnogo vprašanj, kako je s tujci v Nemčiji, ali je mnogo turkov, kako je živeti z njimi, in podobno…

Torej biti tujec v Nemčiji je nekaj popolnoma drugega, kot biti tujec v Sloveniji. Medtem, ko je Slovenija precej “čista” država (tudi bivši predstavniki narodnosti drugih republik bivše Jugoslavije in njihovi potomci so Slovenci, pa če komu to paše ali tudi ne), je Nemčija vsaj mestnih predelih (v Frankfurtu je kar ena tretjina od 700.000 prebivalcev tujcev, torej predstavnikov ene izmed 180 tukaj živečih narodnosti ) postala multikurno območje, ki s to multikulturnostjo veliko pridobiva. Prav gotovo se odraža to zelo pozitivno, seveda pa prinaša s seboj tudi kake manj prijetne in pozitivne posledice.

Nemčija s svojo relativno stabilnostjo in položajem, ter ugledom v svetu predstavlja eno boljših lokacij, kjer bi človek želel živeti in imeti neko dostojanstveno življenje. Le to je tudi omogočeno, tako da je na vsakem posamezniku, kako bo to okolje uporabil.

Da pa bi morda bolje razumeli, kaj pomenijo tujci v Nemčiji sem pripravil nekaj številk, ki so mi prišle pod roke z nemškega statističnega urada.

V Nemčiji je bilo leta 2013 registriranih 7.633.628 tujcev, kar predstavlja kakih 9,5% prebivalstva – nemcev je kakih 80 MIO. Povprečen tujec je star 39,6 let in živi v Nemčiji 18,3 let (doba).

Iz evropskih držav je v Nemčijo prišlo 6.051.796 tujcev – 79,3% vseh tujcev, povprečno so stari 40,8 let in so v Nemčiji že kar 20,2 let.

Pregled tujcev iz držav članic EU:

Screenshot374

Screenshot375

Pregled tujcev iz držav kandidatk za EU:

Screenshot376

Screenshot377

Da, Turkov je veliko. Logično, saj so tako kot nekoč Jugoslovani in Italijani organizirano prihajali s trebuhom za kruhom. Danes se njihovo število zmanjšuje. Nekaj na račun tega, da so se gospodarske razmere in priložnosti v Turčiji precej izboljšale in se veliko Turkov odloča za selitev v Turčijo, nekaj na račun spremembe državljanstva (teh je bilo leta 2012 33.266), nekaj pa naravnega upada – smrti.

Skupno je leta 2012 pridobilo nemško državljanstvo 114.637 bivših tujcev.

Švicarjev je 38.841 in so stari povprečno kar 49,7 let.

Nekaj drugih evropskih držav:

Screenshot378

Screenshot379

Pa še nekaj drugih držav:

Screenshot380

Za azil je leta 2013 zaprosilo 109.580 tujcev:

Screenshot381

Top 10 držav, kamor so se nemci najpogosteje izseljevali leta 2012

Screenshot382

Top 10 držav, iz katerih so se tujci najpogosteje priseljevali leta 2012

Screenshot383

Top 10 držav, iz katerih prihajajo tuji študenti – stanje leta 2012

Screenshot384

Morda na koncu povzetek lastnega videnja in občutja, kar pa je subjektivno in ne more biti splošno mnenje. Torej ne glede na to, od kod si, povsod so dobri ljudje in barabe. Družim se z dobrimi ljudmi in izogibam se barabam. Enostavno pravilo.

Sam se med tujci počutim bolje kot med domačini. Zakaj? Ne vem. Morda zato, ker si domačini kjerkoli na svetu lastijo nekaj, kar po moji presoji ne pripada nikomur, oziroma vsem. Morda tudi zato, ker se tujci po večini bolj prilagajajo spremembam, ker so po večini bolj odprti do drugačnosti, ker prinašajo v moje življenje nove nazore, načine razmišljanja in izvedbe, nove pristope, glasbo, okuse in vonjave, pa tudi nova spoznanja. Nekomu bo verjetno vse to odveč, a sam se vidim kot večnega tujca, kjerkoli sem že bil in živel in ponosen sem na to.


Naletel sem na rezultate raziskave Universum Top 100 Ideal Employer za Nemčijo. Ker je zanimanje slovencev za zaposlitev v Nemčiji precej visoko, bo morda komu ta objava v pomoč in dobro informacijo, kako razmišljajo nemški kolegi na fakultetah. Ker je podatkov relativno veliko, bom objavil lestvico za 2014 po skupinah v posameznih objavah.

Raziskava je bila delana v obdobju od novembra 2013 do marca 2014, sodelovalo pa je 30.189 študentov na 140 nemških univerzah

Povprečna pričakovana začetna letna plača anketirancev:

  • Ekonomski poklici 40.793 EUR
  • Inženirski poklici 42.702 EUR
  • IT/Informatika 42.442 EUR
  • Naravoslovna znanost 37.760 EUR

Anketa je pri pričakovani plači pokazala tudi, da študentke v povprečju pričakujejo cca.  6.000 EUR nižjo plačo kot moški kolegi.

Poglavitni atributi atraktivnosti delodajalca:

  1. Atraktivna plača
  2. Prijazno delovno okolje
  3. Varnost zaposlitve
  4. Možnost visoke plače v prihodnjosti
  5. Raznolikost delovnih zadolžitev

Dolgoročni karierni cilji:

  1. Uravnoteženost med delom in prostim časom (Work-life balance)
  2. Slediti varnemu delovnem mestu, ki je odporen na spremembe
  3. Intelektualni izziv
  4. Vodilni položaji v podjetju z možnostjo odločanja
  5. Gojiti podjetniški duh / Biti kreativen in inovativen

Lestvica Top 100 nemških delodajalcev za področje inženirskih poklicev:

2014 Podjetje Spr. 2013
1 Audi 0
2 BMW Group 0
3 Porsche 0
4 Volkswagen Group 1
5 Daimler/Mercedes-Benz 1
6 Siemens -2
7 Lufthansa Technik 0
8 EADS 0
9 Bosch 0
10 Deutsche Bahn 2
11 Fraunhofer-Gesellschaft -1
12 DLR (Zentrum für Luft- & Raumfahrt) 1
13 ThyssenKrupp 1
14 HOCHTIEF 9
15 E.ON 3
16 BASF 1
17 Continental -6
18 RWE -2
19 MAN Group -4
20 Bosch 0
21 Bundeswehr 0
22 Bayer 0
23 Intel -4
24 Max-Planck-Gesellschaft 4
25 Philips -1
26 ZF Friedrichshafen 3
27 IBM 3
28 MTU Aero Engines -3
29 Solarworld -3
30 ESA (European Space Agency) -3
31 ABB 1
32 Bilfinger 12
33 Deutsche Telekom 7
34 Coca-Cola Enterprises 9
35 Strabag (inkl. Züblin) 14
36 Bombardier 14
37 TÜV Rheinland Group -3
38 Carl Zeiss -7
39 Siemens Management Consulting (SMC) 16
40 Festo -2
41 McKinsey & Company 27
42 Nestlé -1
43 Ford Motor Company 24
44 Vattenfall 9
45 Dräger -3
46 EnBW (Energie Baden-Württemberg) 19
47 Sennheiser electronic 11
48 Opel 0
49 Ferchau Engineering 13
50 TÜV Nord Gruppe -15
51 TÜV SÜD Gruppe -15
52 General Electric -19
53 KUKA Group 1
54 SMA Solar Technology -9
55 STIHL -16
56 Unilever 0
57 Evonik Industries -6
58 Rheinmetall 5
59 Liebherr-International Deutschland 10
60 John Deere -3
61 BSH Bosch und Siemens Hausgeräte -9
62 Linde (The Linde Group) -15
63 Claas 27
64 Trumpf Werkzeugmaschinen -8
65 Voith 6
66 Schaeffler Group -7
67 Miele 5
68 Alstom -2
69 Roche 39
70 Procter & Gamble (P&G) 13
71 Rohde & Schwarz 2
72 The Boston Consulting Group (BCG) 15
73 Europäisches Patentamt 21
74 Infineon Technologies -28
75 Osram -15
76 DEKRA Automobil 16
77 Fresenius Group -7
78 Krones 18
79 Brose -15
80 K+S 19
81 Vestas -1
82 Novartis Pharma 13
83 Shell -22
84 ExxonMobil -6
85 Merck -9
86 Henkel 5
87 Beiersdorf -13
88 Lanxess 5
89 Johnson & Johnson 9
90 Bertrandt -6
91 BP -14
92 Ericsson -17
93 Diehl 7
94 Alfred Kärcher 29
95 Boehringer Ingelheim Pharma 11
96 Mahle Gruppe -11
97 Hella 15
98 GIZ 18
99 AGCO (u.a. Fendt) 19
100 Salzgitter Stahl und Technologie -12

Gledam pomarančo na okenski polici, poleg nje zadnji izvod revije Wirtschaftswoche. Prva junijska izdaja. Ja poletje se bliža. Še malo pa bom 2 leti pri sedanjem delodajalcu. Iz profesionalnega gledišča fantastično obdobje.

10414877_10204323083979921_5521511158132929691_n

Naslednji teden bomo s kolegi zopet tekli 5,6 km na največjem svetovnem korporativenm teku J.P. Morgan Corporate Challenge. Preko 72.000 udeležencev. Bolj družaben dogodek, a v športnem duhu. Tek se me še kar drži, oz. jaz njega. Nekaj prijetnega najdem v tem času. Sploh zaradi preteklih mesecev, ko sem imel nekaj privatnih dogodivščin, ne prav prijetnih. A kot pravijo, vsak nosi svoj križ.

Poleg tega se vsak dan soočam s kemoterapijo Ranjanove soproge. Težko je pričarati pozitivno vzdušje vsak dan, čeprav je to več kot potrebno. Tudi njemu se vsake toliko časa podre svet. A žena ni kar tako. Močna ženska. In celotno njeno okolje drži z njo in jo motivira. Še en razlog več, da z Ranjanom nadaljujeva najino tekaško življenje. Pogovarjava se, da se mu morda novembra pridužim, ko bo obiskal hindujski tempel v mestu Puri v indijski zvezni državi Odisha. Ko je soproga hudo zbolela, si je obljubil, da bo poiskal pravega boga za njeno ozdravitev. In sedaj se mu želi iti pokloniti.

Opravil sem t.i. Einburgerungstest, ki je eden od potrebnih korakov pri pridobitvi nemškega državljanstva. 33 vprašanj sem odgovoril v 4 minutah. 31 pravilnih. A brez učenja ne bi šlo. Saj je veliko samoumevnega in sorodnega z ureditvijo tudi v drugi modernih državah, a ne prav vse. Sedaj sem se prijavil še na jezikovni izpit B1, ki bo čez 10 dni. Ko opravim še to imam vse dokumente za pridobitev nemškega državljanstva. Še vedno se na momente ukvarjam s tem, kaj in kako je lahko pripeljalo do tega, da sem se odločil za ta korak. Ne znam si pojasniti, a vem kateri impulzi so provocirali in še vedno stojijo za mojo odločitvijo. Bolj ko spremljam slovenske medije, bolj mi je jasno, da sem se prav odločil.

Preden sem se prijavil na izpit, sem šel preveriti, če morda le ne potrebujem tudi jezikovni tečaj. No po 1 urnem preverjanju s pedagoginjo smo prišli do zaključka, da lahko B1 opravim brez tečaja in da je moj nivo znanja nemščine na nivoju C1. Torej gimnazijsko znanje nemškega gimnazijca. Ker pa ne vidim pravega razloga za certificiranje tega nivoja, bom opravil le nivo B1, ki je zahtevan za Einburgerung. Izpit bo trajal od 9 ure pa vse do 16 ure popoldan.

Drug teden se prične nogometno svetovno prvenstvo. Top tema dnevnih pogovorov. Letos si bom nogometni “mood” popestril poleg javnih ogledov tekem, sploh nemške ekipe tudi z nemško in brazilsko zastavo na balkonu. V obratnem primeru, bi verjetno bil eden izmed izjem in moj balkon bi zeval kot škrbina:). Ne ne, tudi jaz se grem.

Top teme zadnjih nekaj dni:

  1. Svetovno nogometno prvenstvo
  2. Svetovno nogometno prvenstvo
  3. Svetovno nogometno prvenstvo
  4. Upokojitev pri 63 letih pri 45 letih delovne dobe
  5. Minimalna urna postavka 8,50 EUR
  6. Politika nizkih obrestnih mer v ECB
  7. Preiskava afere NSA

Aha, še to. Obiskala me je sošolka iz srednje šole. Ja kolk je pa to dobro delo:) Hvala Mateja za obisk. Upam, da se kmalu zopet vidimo.


In to dobesedno, saj si Slovenija postreže sedaj tudi iz žepov ljudi, ki so Slovenijo že zdavnaj zapustili in se ne nameravajo več vrniti. In da bi to naredila, ji ni prav nič sveto. Niti lastni prebivalci, otroci in družine. Slovenija je mene, moje otroke in soprogo postavila pred zahtevo, da se morava s soprogo ločiti in bi se verjetno moral odpovedati otrokom ali pa se morajo soproga in hčeri proti svoji volji izseliti iz Slovenije.

Ne verjamete? Kar verjemite!

To so dejstva, zaradi katerih bijem boj na Upravnem sodišču v Ljubljani. Ne morem mirno sprejeti opisanega. Ne gre. Možgani rečejo – “No way”. Sredi evrope leta 2014. Pod masko prijazne, gostoljubne, sončne dežele, kjer kakor slišim, ta zločin v praksi potrjuje tudi sodišče.

 

Nekaj zelo grdega je v tej deželi Kranjski.

“Opozorilo: Na tem mestu je bila umetniška slika slovenske zastave iz katerega je gledalo zlo, ki naj bi ponazarjala, kaj trenutno  čutim. A ker bi s tem kršil zakon v Sloveniji in uporabil državni simbol, ki krni ugled Slovenije sem sliko umaknil. V nasprotju z državnimi uslužbenci, ki krnijo ugled Slovenije s svojimi dejanji in delom brez posledic.”

Obrnil sem se na vse mogoče inštitucije, tako evropske, kjer sem komuniciral z uradom evropskega sekretarja Šemeto, tako na predsednika države, predsednico vlade in nekatere poslance. Povezal sem se tudi z dnevnimi migranti Civilne iniciative Apače, ki bijejo že leta boj z državo, pa čeprav nimamo enakega statusa in stanja. Najel sem tudi odvetnika (Odvetniška pisarna Vidovič), ki mi ne daje upanja in tega je potrebno za vsako delo plačati. Tudi tukaj mi je sedaj pri mojih 40 in čez postalo jasno, da je pravica samo za tiste, ki imajo denar. Najprej 500 EUR na mizo, potem pa sestavim dopis. In tako za vsak odgovor.

Povzetek mojega stanja in stanj mnogih drugih slovencev, ki so že občutili nož v hrbet ali pa ga še bodo.

Konec leta 2010 sem se odselil v Nemčijo in 2011, kakor tudi 2012 igral po pravilih DURS, čeprav že takrat nisem imel ničesar več s Slovenijo, ter izpolnil obrazec vprašalnika, s katerim DURS ugotavlja davčno rezidentstvo. Le ta mi je podelila nerezidentni status in tako sem plačeval davke izključno v Nemčiji, kjer delam in živim. Ob nespremenjenih pogojih, oz. še več, pričel sem postopek pridobitve nemškega državljanstva, se je 2013 pojavil zopet DURS in tokrat obrnil ploščo. Ne, sedaj boš plačeval poleg nemškega davka tudi razliko davka v Sloveniji. Zakaj? In zgovorili so se na mojo soprogo in otroke. Češ, čeprav sam nimaš ničesar v Sloveniji in popolnoma živiš v Nemčiji, sedaj smatramo, da imaš osebni interes (vitalni interesi) v Sloveniji in da ti je bivališče soproge vedno na voljo. Nek uradnik, ki ne pozna ne mene, ne moje družine odloči, kje in kaj je moj osebni interes??? Je morda bog, da razpolaga z mojo individualno svobodo? Celo več, v uradnih spisih navede, da redno obiskujem družino – me nadzoruje? Je to sploh res? Sami veste, da bi mi morala soproga, ki je edini lastnik stanovanja v Ljubljani pisno dovoliti, da bi lahko prijavil naslov tam. A uradnik se spozna na to in odloči, da je temu tako. V roki ima mehanizme, ki tako subjektivno definicijo osebnega interesa obrača, kot mu to pač paše in prosto manipulira. In oddela 8 uric in se odpravi domov. In se ne ubada, kaj s svojimi odločitvami povzroči. Osebni vitalni interes je moj popolnoma osebni interes, kje jem, spim, delam, živim, se socializiram, imam hobije, komuniciram, diham, razmišljam, rastem, doprinašam,… Ne delam v tujini in nato prihajam v Slovenijo živet! Nisem na začasnem delu v tujini! Nisem napoten na delo v tujini! Nič od tega. Slovenija nima nič ne z mojo zaposlitvijo, kot tudi ne z mojo osebo!

Se naj sedaj na zahtevo Slovenije proti najini volji ločiva s soprogo, če ne želim plačevati še davka v Sloveniji?

Se naj proti svoji volji odpovem hčerama na zahtevo Slovenije, če ne želim plačevati še davka v Sloveniji?

Naj soprogo in otroka ponoči proti svoji in njihovi volji zvežem, porinem v avto in odpeljem iz Slovenije, če ne želim plačevati še davka v Sloveniji?

Povejte mi! Povejte, brihtne buče, ki zagovarjate pravico, svobodo do osebne integritete, ki zagotavljate svobodo življenja, enakost, nediskriminatornost in še bil lahko našteval lažnjiva (celo ustavna) zagotovila v državi Sloveniji.

Ne bom se več vrnil. Zagabilo se mi je. Sistem in vsi predstavniki tega sistema. Zagovorniki, poslanci, uradniki kot npr. Tatjana Kučič, predsednik Republike Slovenije g. Pahor, predsednica vlade ga. Bratušek, podsekretarji Sonja Svetelj Trobec, Petra Istenič, sekretarji Vladenka Žlender, Iztok Pureber, Jožica Kastelic in drugi, ki vidijo in slišijo, a ne naredijo ničesar, da bi bilo drugače. Vsi ste krivi, tudi če niste direktno vpleteni, če ne narediti ničesar in pogledate stran namesto, da bi napake popravili, ste krivi!

Postal sem talec in sem diskriminiran. Nekaj na kar ne morem vplivati, saj je moj status v individualni odločitvi druge osebe. Ali naj ga prisilim, da bo drugače živel, ali pa sem sam kaznovan. Sam pri tem ne morem narediti prav ničesar.

In otroci niso neumni, vse vidijo in slišijo. “Lepo je v naši domovini bili mlad”, se mi sprehaja po mislih. In ko bodo zadosti stari, da bodo na svojih nogah, pot pod noge, če se ne najde nekdo, ki bo zaustavil to prakso.

Zgoraj navedeni in vsi tisti ki se v tem prepoznate:

1. Stalno prebivališče imam izključno v Nemčiji

2. Delam stalno v Nemčiji

3. Živim stalno v Nemčiji in imam vse svoje privatne/socialne aktivnosti tukaj

4. V Slovenijo pridem sem pa tja na obisk – tako kot drugi turisti (pa še to vse manj in manj)

5. V Sloveniji nimam stalnega niti začasnega naslova

6. Sem v postopku pridobitve nemškega državljanstva

7. Vse socialna / pokojninska /zdravstvena zavarovanja so v Nemčiji

8. Otroške doklade dobivam v Nemčiji

9. Vse osebno premoženje je v Nemčiji

10. Vsa zdravstvena oskrba je v Nemčiji

11. Vsa upravne zadeve izvajajo nemški upravni organi

Davke pa naj plačujem v Sloveniji????????

Ne morem tega sprejeti. Na odločbo DURS sem se pritožil in pritožbo je Ministrstvo za finance (mama DURSa) zavrnila. Pa sem se pritožil predsedniku države in predsednici vlade. Pa veste kaj so naredili? Odstopili Ministrstvu za finance. To je tako, kot da bi se pritožil nad Mengelejem Hitlerju, ta pa bi pritožbo odstopil zopet Mengeleju. Popoln sistem.

Ni mi ostalo drugega, kot da „slovensko govno pojem“ ali pa da pravico iščem na sodišču te zločinske države, za katero mi ni več prav ničesar. Veselim se nemškega državljanstva, katerega upam, da pride do konca leta. Slovenija se mi je zagravžala. Celo tako daleč je šlo, da sem opazil, da med zadnjimi olimpijskimi igrami nisem mogel navijati za Slovenijo. Enostavno ni šlo. Zastava, grb in himna mi predstavljajo nekaj slabega, nekaj zlega. Ne morem se veseliti in ploskati športniku, ki zastopa to državo. Saj vem, da on nima nič s tem, a tako pač je.

Pogovarjam se s kolegi in znanci, vsi mi pritrjujejo in potem skomignejo, ja kako nefer je to. In se takoj nato prepustijo stanju, podredijo sistemu, kakršen pač je oz. se ukvarjajo s svojimi težavami, saj jih imajo sami zadosti.

Veste, četudi zneski ne bi bili visoki, takega manipuliranja ne dovolim nikomur, NIKOMUR!

Ponavaljam, v Sloveniji nimam ničesar več! Niti gat. Soproga plačuje davke, kjer živi in dela. Otroci jih bodo tam kjer bodo živeli in delali. Sam pa sem jih prav tako plačeval, kjer sem živel in delal. In to zadnje 4 leta ni več Slovenija, pa čeprav del svojega zaslužka pustim tudi v Sloveniji.

Je to država, katero smo želeli? Je to država v kateri bi želel živeti in ustvarjati? Za mene je stvar jasna. NE!

Pa še to. Po pogovoru z nemškim Finanzamtom so mi popolnoma pritrdili in tudi njim je jasno, da sem dobil Ansassigkeitsbescheinigung, ki izjavlja, da sem nemški davčni rezident, saj celotno leto delam in živim v Nemčiji. Tudi njim je več kot jasno, da Slovenija uporablja termin osebnega interesa v interpretaciji kot je njim ljubo in da na ta način poskušajo iz žepov ljudi, ki so zapustili Slovenijo pobrati še nekaj evrov, pa tudi za tako ceno, kot jo sedaj sam doživljam. Tega Nemčija ne pozna in tako tudi ne izvaja!

Iz urada evropske komisije EUROPEAN COMMISSION, DIRECTORATE-GENERAL TAXATION AND CUSTOMS UNION sem tudi prejele naslednje:

Please note that at the present stage of development of Union law there is limited legislation in the area of direct taxation. In the absence of harmonization, direct taxation (including the conclusion and enforcement of double tax agreements) falls essentially within the competence of Member States. In the exercise of this competence, however, Member States have to respect their obligations under the EU Treaty. Member States are not allowed to discriminate on the basis of nationality or to create or maintain discrimination against nationals of Member States, including their own, who exercise their freedoms under the EU Treaty. Nor can they apply unjustified restrictions to these freedoms.

Moje pismo evropskemu komisarju za davke Algirdas Šemeta, predsednici vlade RS mag. Alenko Bratušek, predsedniku Republike Slovenije g. Pahorja, kakor tudi nekaj drugim osebam in službam:

Spoštovani,

Od decembra leta 2010 živim in delam v Nemčiji. Sem slovenski državljan s stalnim prebivališčem v Nemčiji. V Slovenijo prihajam na občasne obiske k družini, ki se je odločila, da zaenkrat ostane v Ljubljani. Tako smo morali izbrati način življenja, ko ne moremo biti vsakodnevno skupaj. Zaradi zahtev Davčne uprave RS sem moral sprožiti postopek ugotovitve davčnega rezidenstva. Tako sem za leto 2011, kakor tudi za leto 2012 prejel odločbo, da sem v Sloveniji davčni nerezident in da plačujem davke izključno v državi v kateri živim in delam. Za leto 2013 pa sem prejel odločbo, po kateri je DURS odločil na podlagi identičnih podatkov iz prejšnjih dveh let, da sem slovenski davčni rezident in da naj plačujem davke tako v Nemčiji, kot tudi obračunano razliko Sloveniji.

Na to odločbo sem se pritožil na Ministrstvo za Finance, ki je mojo pritožbo zavrnilo. Po posvetovanju z odvetnikom sem vložil pritožbo na Upravno sodišče.

Republika Slovenija s svojimi institucijami me je s svojimi navedbami in izhodišči za svojo odločbo postavila pred naslednjo odločitev:

“V kolikor želite plačevati davke izključno v državi, kjer imate stalno prebivališče, delate in živite, potem od vas zahtevamo, da se uradno razvežete s svojo soprogo ali pa morajo vaša soproga in otroka zapustiti Slovenijo.”

Ta zahteva je nesprejemljiva in služi kot izsiljevanje za plačilo davka Sloveniji, kar je v nasprotju z navedbo komisarja za obdavčenje in carinsko unijo, revizijo in boj proti goljufijam Algirdas Šemete: „Predpisi EU jasno določajo, da morajo biti vsi državljani EU na enotnem trgu obravnavani enako. Ne sme prihajati do diskriminacij in pravica delavcev do prostega gibanja ne sme biti ovirana. Državljanom moramo zagotoviti, da se bodo ta načela tudi praktično odražala v davčnih predpisih vseh držav članic“.

Tako Slovenije ne zanima, da smo prisiljeni zaradi opisanega načina življenja živeti ločeno, temveč me še davčno diskriminira na osnovi odločitve moje družine. Po opisanem bi lahko tudi Nemčija zahtevala od moje soproge, da plačuje davke tudi v Nemčiji, saj njen soprog dela in živi v Nemčiji, kar pa razumljivo ne zahteva. Na ta način smo rešili svoj eksistenčni problem in obenem razbremenili slovensko socialno blagajno. Denar, ki ga zaslužim v Nemčiji pa je v veliki meri porabljen tudi v Sloveniji.  Zato je nepošteno, da sem zaradi tega s strani Slovenije finančno kaznovan – torej, da plačujem davek od dohodka v Nemčiji, kjer delam in živim, ter v Sloveniji, kjer ne delam in ne živim.

Poleg tega sem prisiljen posvečati velik del življenja v bran svojim pravicam, z najetjem odvetnika pa nastajajo še veliki neupravičeni finančni stroški. Pravica do bivanja in dela kjerkoli v EU je temeljna pravica evropskih državljanov in ključni instrument za razvoj vseevropskega trga dela. Republika Slovenija z opisanim davčnim instrumentom posega v svobodno odločitev moje družine, kje bodo živeli, ter se vmešava v zakonsko zvezo z mojo soprogo. Sklicevanje na to, da družina običajno živi skupaj je morda veljalo pred leti. Žal danes temu ni več tako.

Zato vas vljudno prosim za vašo pomoč k rešitvi tega nevzdržnega krivičnega stanja.

S spoštovanjem,

Edini, ki mi je odgovoril je bil urad Evropskega komisarja, medtem ko so slovenske institucije vse usmerile na “vir zla” – Ministrstvo za finance.

Torej kaj storiti, kako se upreti sistemu, ki zagovarja, dopušča in izvaja opisano. Oditi ne pomaga, ničesar kar je v mojih rokah ne more spremeniti navedenega. Slovenija ima svoj davčni “Guantanamo”.

Upam, da se najde sodnik, ki bo uvidel, da se instrument “vitalnih interesov” v popolnosti zlorablja in bo presodil in prikrojil slovenskem davčnemu plenilskemu sistemu neomejeno svobodo nekontroliranega plenjenja tako v Sloveniji, kakor tudi preko mej.

In temu ne bom podlegel nikoli, saj bi si s tem sam pljunil v obraz in poteptal v tisto v kar verjamem in živim.

Tale post je nastajal fazno, da vidim, če je morda moje razčaranje le trenutno. A temu ni tako. Pravzaprav se jeza in razočaranje še povečuje in po vseh komunikacijah, ki sem jih imel z različnimi ljudmi iz različnih delov sveta, vem, da imam prav. Vključevanje in tolmačenje vitalnih interesov v status davčnega rezidentstva je inštrument, ki ga Slovenija uporablja zlonamerno na način, ki paše državi da poveča izplen pobiranja davkov in ga ne uporablja smiselno z resnično vsebino posameznikovega življenja, položaja in lokacije.


Danes sem zmeden in tudi jezen.

Image2m

Glede na to, da me očitno v Sloveniji ne jemljejo več resno in tudi sam ne morem Slovenije več tolerati v vsem, kar mi meče pod noge, sem danes obiskal Urad za pridobitev nemškega državljanstva.

Z gotovostjo lahko zatrdim, da je izredno utrujajoče in težko biti slovenski državljan. Vseskozi se je potrebno boriti pred vsemi mogočimi novotarijami, pa naj si bo to od davčnih, administrativnih, gradbenih, prometnih in drugih zahtev ter pogruntavščin, ki poslabšujejo kvaliteto življenja. Ostali so le lepi spomini na daljno preteklost ponosa na Slovenstvo in ustvarjanje v tej deželi, ki ga sedaj le sem pa tja občutim ob športu ali kakem hudem slovenskem komadu.  Jezen sem, ker me je moja Slovenija porinila tako daleč, da sem se znašel danes v tem uradu.  Pa nisem noben kriminalec, politični ekstremist, zagrizen protestant, verski blazneš ali druga oblika radikalnosti ali negativnosti. Sem preprost zmeren človek z jasnim pogledom na svet, kaj je prav in kaj narobe in z občutkom posluha za soljudi. Vsaj tako se sam pač vidim.

Z množico negativnosti vsega, se ta sistem enostavno položi na tvojo osebo in te pritiska in stiska do trenutka, ko se ali prepustiš in brez besed predaš in ti država vzame tvojo lastnino in lastnino prednikov, tvoj razum in vrednote v katere verjameš ali pa se odločiš, da ne želiš več trpeti tega enoumja, v katerem nimaš glasu, ne moreš soodločati in si le izkoriščan material, ne pa sestavni del nekega sistema, ki bi ga želel soustvarjati in graditi.

Image3m

Davčna uprava se tudi po 7 urgencah in postopku, ki traja že skorajda celotno leto ne odziva. Čeprav imam prav, čeprav je ta prav bil potrjen tudi v prejšnjih 2 letih, sem obremenjen s tem prav vsak dan svojega življenja. Skorajda ne mine dan, ko mi ne bi na koledarju v oči skočil »preveri stanje na DURS«. Dame in gospodje na DURS, ne zaslužite si tolikšne pozornosti, prav gotovo ne!

99% slabih dnevnih novic, ki jih zasledim hote ali nehote iz Slovenije. Iščem in iščem ta 1% pozitivega. Ne vem, ali so se mediji odločili zavestno izpostavljati le slabo in slabo predstaviti v javnosti še slabše od dejanskega stanja ali niso morda že sami zapadli v to kolesje in dobrega niti ne opazijo več. Ali pa so morda že sestavni del te psihološke vojne proti lastnemu narodu. Gledam voditelje na Pop TV, A kanalu in drugih slovenskih TV hišah. Saj kar poskakujejo in tekmujejo v tem, kdo bo dnevne novice predstavil bolj dramatično in katastrofalno. Mlade lušne punce, pa tako kritične v glasu v prav vsaki novici, ki jo senzacionalistično predstavijo svetu. Kje je ostala zmernost, hladna glava, juha, ki se ne poje tako vroča? Res nihče ne pomisli, da ima ta medijska vojna neznosen vpliv na prebivalstvo? Na naše in vaše otroke, ki bodo morali kmalu sami v svet s tem kar so slišali in videli. Pa ne gre pozabiti na vse labilne gledalce, ki jih vaše poročanje duševno spravi preko roba in nato o prav njih poročate, ko so pobili družino, ustrelili šefa, protestirali, demonstrirali ali si celo sami vzeli življenje.

In kje je predsednik Pahor, ki tako zagovarja pozitivni pogled na življenje? Že dolgo ga nisem videl ali slišal.

Gledam obraze politikov vladajoče stranke, ki so si izmislili tako nečloveške zakone in predpise, ki jih sedaj dnevno mečejo med ljudi in jih s tem siromašijo. Enostavno ne morem verjeti, da bi bili ti ljudje zlobni in mi želeli vzeti lastnino in ideale v katere verjamem. Izgledajo tako normalno, tako kot moji sosedi. Od kje jim ideja, da je potrebno vzemati svojim ljudem in jim nič dati? Pravice, lastnino. In jih potlačiti in sankcionirati, v kolikor se ne strinjajo z njimi. Danes so kaznovani prav ti, ki ustvarjajo, varčujejo, oblikujejo in delujejo.

Še nedolgo tega sem imel v glavi, kaj bi lahko sam naredil, da bi bilo tej državi boljše. Kaj lahko doprinesem, da bodo moji in drugi slovenski otroci imeli okolje, v katerem se bodo dobro počutili in bo okolje poskrbelo za okvirje v katerem bodo lahko rastli in živeli uspešno in zadovoljno življenje, ter na stara leta brezskrbno uživali zaslužen oddih, ter se končno posvetili svojim konjičkom. Imel sem tudi v glavi, da nekoč, ko bom lahko imel več časa, da se bom tudi sam politično aktiviral in konkretno sodeloval. A po vsem tem času in dogodkih se več v tem ne vidim. Nočem postati parlamentarec Jani, Dragan, Jerko, Barbara, Ljudmila, Melita, Janez, Alenka, Aljoša, Jožef, Mitja, Peter, Saša ali kdo drug od obrazov, od katerih ljudje pričakujejo dobro, ne pa sloj na drugi strani. Proti meni, proti mojemu načinu življenja. Na eni strani človek, na drugi država. Kaj ne bi morali biti ljudje država?

Danes je dan, ko sem tudi uradno izvedel, da lahko zaprosim za nemško državljanstvo. V dobo minimalnih let življenja v državi mi štejejo leta, ki sem jih od rojstva pa do selitve v Slovenijo – tedanjo Jugoslavijo preživel v Nemčiji, ter dodatno zadnja 3 leta.

Potreben bo preizkus nemškega jezika nivoja B1, opravljen tečaj in izpit iz integracije (poznavanje ustroja in delovanja države), nekaj dokumentov o stanu in prijavi bivališča, o zaposlitvi in nemškem pokojninskem skladu. Stroškov kakih 500 EUR in 3-6 mesecev časa.

Pass-001

Nisem si še čisto na jasnem, kaj naj storim. Enkrat sem že zapisal, je državljanstvo papir ali pripadnost?  Je sprememba državljanstva znak upora in nestrinjanja s trenutnim stanjem ali mi je ta država postala tako tuja, da se več ne čutim del nje in sem našel / se vrnil v državo, ki mi je bliže, bolj moja in me bolje tretira?

Morda je za nekoga vseeno, kateri potni list ima v žepu in pod katero zastavo hodi po življenski poti. A sam gledam na to tudi drugače. Državljanstva pač ne menjaš vsak dan. Za to so prijave in spremembe bivališča, Državljanstvo je nekaj več. Je tista vez, ki te povezuje z neko pripadnostjo prednikov in okolja. A slovensko okolje dela prav v popolnosti vse, da bi se ta vez pretrgala.

Na drugi strani pa je Nemčija. Dežela mojega rojstva, zgodnjega otroštva in sedanjosti. Vmes sem tudi izgubil sled in povezanost. In tako je bila ena od držav, v katerih sem se občasno mudil. Ja, seveda mi je bila bliže, kot kaka druga država, a nekako vseeno le daleč. In prav Nemčija mi je sedaj uspela zopet zagotoviti okvir ustvarjalnosti in uspeha. In predvsem pozitivnega razmišljanje, ter okolje, ki mu je mar.

Okolje stimulira, daje neko osnovo za zadovoljstvo in za ustvarjanje. Daje tudi konstanto in visoko spoštuje delavnost, podjetništvo, lastnino. Motivira pri dobrodelnosti in ima enostavno neko kulturo in družbeni konsenz, ki mi odgovarja. Ne rečem, so tudi negativnosti, a so te v manjšini, so v taki obliki in v takem dojemanju, da se na tem dela in je nekako pod kontrolo. Javna uprava, policija in sodstvo nekako izžarevajo zaupanje in predvsem delujejo.

Torej kaj mi je storiti? Kaj bodo porekli znanci in prijatelji, ter nenazadnje družina? Se jih to sploh tiče? S tem vprašanjem se bom očitno ukvarjal bolj intenzivno kot doslej. In obrazci so na mizi pred menoj…

Image4m


Kmalu, torej decembra bo minilo 3. leto, od kar sem se spravil na novo pot.

970037_10201434902097179_1239055269_n

Prvo, kar moram reči je, da je naravnost neverjetno, da je tako hitro minilo. 3 leta kot absolutno število ni malo. Očitno se mi je moralo res dogajati in živim od cilja do cilja, tako da enostavno življenski tok požira čas in ga spreminja v nekaj, kar ne morem opisati kot trajanje. Gre za neko pot, ki dejansko pomeni živeti.

Težko rečem, da sem prišel do kakih spoznanj, ki bi jih lahko kar takole zrecitiral. Bolj sem mi zdi, da sem se spremenil v smislu reakcije na vsako posamezno točko vsakdana. Menim, da se mi mišljenje tudi ni kaj dosti spremenilo, morda le izsostrilo in obogatilo. Ne bi ravno govoril o modrosti, a čas in izkušnje le naredijo svoje.

941473_10201434898737095_1610905633_nFizično in psihično sem na vrhuncu svojih moči. Ne spomnim se več, kdaj sem se tako dobro počutil. V glavi je vse posortirano na svoje mesto, poklicna pot mi daje vedeti, da napredujem in rastem in se razvijam v smereh kamor si želim in načeloma sem zadovoljen sam s seboj. Telesno sem se z redno vadbo in malih uspehih spravil na nivo, ki ga že dolgo časa nisem imel. Na življenje naprej gledam s pozitivnimi in prijaznimi očmi, čeprav so bile izkušnje kdaj tudi ne tako prijazne. Seveda so še vedno stvari, po katerih hrepenim in so tudi motiv za moje nadalnje življenje.

Če kaj pogrešam? Da seveda, družino. Saj se vidimo in komuniciramo preko Skypa, a stisniti se ne da preko kabla. To je cena, ki jo plačujemo. Za nekoga previsoka, za nekoga sprejemljiva, za nekoga ni niti omembe vredna.

Še ena zadeva je, ki bi jo morda omenil. Prijatelji. Po treh letih je očitno je precej naravno, da te prijatelji začno pozabljati. Eni prej, eni kasneje, a vedno manj je klicev in elektronske pošte. Lahko se le sprašujem, če bi bilo tako tudi, če bi bil v Sloveniji in je morda razdalja kriva, a dejstvo je, da komunikacija z njimi zanemarljiva oz. lahko rečem, da je po tem času ni več. Morda sem pa tja kak vljudnosti pozdrav in čestitka ob rojstnem dnevu, a kaj več… tega ni.

Verjetno naravno. »Daleč od oči, daleč od srca«. Sam sicer absolutno ne verjamem v to, a morda sem le drugačen v tem pogledu. In tako se tudi sam vedno pogosteje zalotim ob razmišljanju, zakaj bi še naprej poskušal vzdrževati stik, če je aktivnost pri tem precej enostranska. In priznam, pri nekaterih sem enostavno prenehal. In se sprijaznil z resničnostjo in relativnostjo medčloveških odnosov.

In tudi to je verjetno cena mojega odhoda.

Glede na dnevni ritem skozi čas, se mi je tudi dnevni red nekako sam uredil. In glede na mojo redoljubnost, sem nekako naravno prišel v nek koledar aktivnosti, ki deluje zame. Čas je porazdeljen in optimiziran, ter prilagojen, da lahko brez kakega stresa živim normalno.

561622_10200137011690730_1385445030_nJezik – torej nemščina je pravzaprav moj drugi materin jezik in sem ga govoril preden sem govoril slovenščino. Resda sem ga kar dobro pozabil v času življenja v Sloveniji, a se je sedaj vrnil. Ker v službi uporabljam več angleščino, za ostali čas pa nemščino, se najdejo trenutki, ko se kakega izraza v slovenščini enostavno ne spomnim. Jezik je zanimiva in obenem zapletena reč. In ni kar samo dano, da se pravilno tudi izražaš. Za to je potrebno kar nekaj truda in ne gre misliti, da je tudi vseeno kako se izražamo. Morda v vsakdanjem življenju to še vzdrži, da se prebiješ z nekaj standardnimi izrazi, a ko je potrebno kaj več, predvsem v profesionalnem smislu je potrebno biti pri oblikovanju in izbiri besed kaj pazljiv. Od začetka si lahko še simpatičen s kako grobo napako, a ta čas mine in sogovorniki le pričakujejo neko kompetenco, ki jo brez pravilnega izražanja ni mogoče dokazati.

943760_10201434902857198_117489192_nUpravno – finančno sem se tudi že kar dobro spoznal z infrastrukturo in pravili igre. Morda lahko še vedno rečem, da mi največ težav povzročajo slovenski upravni organi oz. bolje rečeno Davčna uprava RS. Medtem, ko se tukaj s Finanzamtom sporazumem res odlično, postopki in navodila so jasni, prijaznost in uslužnost uradnikov je neverjetna, tako da jih vedno rad obiščem. Ni slabega občutka, ni nekih zahrbtnih nagibov. Ko dam cesarju kar je cesarjevega ne čutim nobenega negativnega momenta. Tega ne morem trditi za DURS. Živčnost, jeza in slaba volja, to je občutek, ki privre na dan, ko moram zopet kaj komunicirati z njimi. In vseskozi se sprašujem zakaj mi je tega sploh treba?

Kakšne slovenske sredine si tukaj nisem našel. Mislim, da celo obstaja neko slovensko društvo tukaj, a nekako mi ni do tega. Ne pogrešam Slovenije v smislu pogrešanja države. Glede na mojo življensko pot se ne morem šteti kot pripadnik enega samega območja in ureditve.

Saj mi misli velikokrat odtavajo v sliko slovenskih gora in sem vesel, ko Slovenija zmaguje na športnih tekmovanjih, in rad poslušam slovensko glasbo in sem tudi razočaran in čutim osebno prizadetost, ko berem o dnevnem dogajanju v Sloveniji, a nekako vedno manj časa in razmišljanja namenim tem tematikam.

270368_10200442112118050_1139306529_n

Živim v multikulturalnem okolju. Dnevno je okoli mene nekaj deset različnih narodnosti in jezikov, vonjev, ter okusov, navad in načinov oblačenja in nekako je ta pisanost postala del sprejemanje dneva. Vsako odstopanje od tega novega normalizma, mi je nekako tuje in postanem pozoren na novo okolje.

Vsake toliko časa se dobim s Primožem, ki je zaposlen na Evropski centralni banki. Ob večerji malce počvekava o najinih izkušnjah in pogledih in fino mi je ko se dobim z njim. Še bolje, ko se nama pridruži tudi njegova Špela iz Ljubljane.

Kaj želim še povedati?

28051_10200137027171117_1127797608_nŽivljenje v Nemčiji je dobro. Zasluži se spodobno, odnosi so kot povsod, včasih boljši, včasi je potrebno kaj več vložiti, a v povprečju je normativ komunikacije na visokem nivoju. Medčloveški odnosi so spoštljivi in v normalnem tonu. Za slovenske oči morda je nekoliko “hladnosti”. In prav ta “hladnost” je morda pozitivna, ko včasih kri zavre. V osnovi je normalnost sprejeta povsod in nekako ni prostora za bahanje in izkazovanje osebnega stanja. Stvar mora biti smiselna, efektivna. Prej bi rekel, da je normalnost zavedanje in odgovornost do narave, okolja, soljudi, zgodovino, itd. Morda bi temu lahko dal ime Patriotizem, a nekako do zemlje, ne posamezne države. Med mladimi precej priljubljen “lokal patriotizem” – s svojimi navadami, jezikom, načinom praznovanja in dnevnega življenja, kuhinje pa do ponosa in pripadnosti do svojega nogometnega kluba, pa čeprav je na zadnjem mestu neke “šestnajste” lige. Z nacionalizmom se osebno nisem srečal niti enkrat samkrat. Zavedam se, da obstaja in da živi podtalno. In občasno se zgodijo dogodki, ki pridejo v dnevne novice. Predvsem na vzhodu države. In vem tudi, kako močno je zakoreninjeno v večini nemcev nasprotovanje in upor do tega. Predvsem v mlajših generacijah ljudi, ki bodo vodili to državo v naslednjih letih.

Seveda so tudi težave in problemi. Morda veliko bolj izraziti, kot v Sloveniji. Krimimal, droge, prostitucija, brezdomci, azilanti, medrasne in medverske nestrpnosti, teroristične aktivnosti, umori, ugrabitve, družinsko nasilje, socialni problemi. Lahko bi našteval še in še. Seveda je tega v primerjavi s Slovenijo veliko in tudi bolj množično. A ko nekaj časa živiš v tem okolju, postane to le ena od stvari, ki jih vzameš na znanje, se nekako notranje do tega opredeliš in prilagodiš v smislu lastnih reakcij ob stiku s tem. Vsak zakaj ima svoj zato in moje življenje je prekratko, da bi se ukvarjal z identifikacijo razlogov za vsako posamezno absolutno črno točko družbe.

575705_10201434903017202_1301398006_n

Pravzaprav izgublja tla pod nogami vsaka oblika totalizarizma, tudi cerkev. Nemčija je precej drugačna v smislu cerkvenega reda in relacije do religij kot Slovenija. Je tudi bolj heterogena. In tudi mnogo bolj bogata. Zgodovinsko je tudi nekako cerkev bila neločljivi del te države, saj jo je sobolikovala in mnogo cerkvenih dogodkov je vodilo nastanek Nemčije v današnji obliki.

Današnji pogled je primeren času v katerem živimo. Cerkev kot institucija je mnogo bolj podobna globalni korporaciji, kot pa instituciji religiozne oskrbe vernikov. V času od kar sem tu, je bilo res veliko kritike na račun predvsem katoliške cerkve. Spolno izkoriščanje otrok, nasprotovanje istospolnim porokam, neverjetna razkošnost in zapravljivost, politika in profitabilno naravnano vodenje socialnih in vzgojnih institucij, segmentiranje in obravnava zaposlenih v teh institucijah (vzgojiteljica v katoliškem vrtcu je bila odpuščena po ločitvi) in ne nazadnje financiranje katoliške cerkve iz davkoplačevalskega denarja, kjer je velik del populacije nekatoliški, vodi v veliko izgubo vernikov in prostora v družbi.

Še 4 dnevi do Frankfurtskega maratona, v katerem bom nastopil še s tremi kolegi in bomo razdaljo 42 km premagali štafetno. Morda je to slika mojega življenja tukaj. Dosegel bom nekaj, kar prej nikoli nisem in to s pisano družbo indijcev. Pot do cilja bo obenem tudi pot do novega začetka, nove poti,…

941660_10201434913697469_713341444_n


Veseli me, da lahko tukaj objavim novo zgodbo. Zgodbo mlade prijateljice Maje, ki je po študiju uspela dobiti začasno delo v tujini in to priliko tudi izkoristila. Po najinem pogovoru sva se strinjala, da je zgodba in izkušnja zanimiva tudi za morebitne bralce tega bloga in tako zapis v obliki intervjuja tu sedaj tudi objavljam.  V kolikor bi zeleli stopiti v kontakt z njo, mi sporočite vaše kontaktne podatke, pa jih posredujem naprej.

Salzburg

Maja pozdravljena, veseli me, da lahko tukaj objavim tvojo zgodbo o tvojem 6 mesečnem delu v Avstriji in da tvojo izkušnjo potom bloga deliš z nami.

Najprej me zanima, kako si prišla do te zaposlitve pri enem od velikanov avtomobilske industrije v njihovi poslovni enoti v Avstriji?

V tem podjetju sem delala že v Sloveniji preko študentskega servisa v prodajnem oddelku. Ker sem imela že od nekdaj izrazito željo po delu v tujini, sem se prijavila na razpis v Avstriji, kjer so me po dveh telefonskih intervjujih tudi izbrali.

Kakšni so bili občutki, ko si se odločala, ko si spoznala, da je priložnost resnična in kaj se ti je dogajalo v mislih? Si imela pomisleke iti ali ne? Si se s kom pogovorila?

Moram priznati, da sem se prijavila samo za “ hec“. Ko so me poklicali in me obvestili, da sem izbrana sem bila polna adrenalina, a hkrati tudi polna pomislekov. V celotni fazi odločanja iti ali ne, mi je bila v veliko pomoč takratna sodelavka, ki je že imela tovrstno delovno izkušnjo v tujini in sicer pri nekem drugem velikanu avtomobilske industrije v Stuttgartu. Menim, da je ona glavni “krivec”, da sem imela pogum in samozavest, da sem se podala na delo v Salzburg.

Kako je potekala komunikacija z delodajalcem?

Vsi sestanki in celotna komunikacija je potekala v angleščini, saj je podjetje v Avstriji glavni sedež za jugovzhodni in osrednji evropski trg. Zaposleni prihajajo praktično iz vseh teh držav za katere delo poteka, kot so Čehi, Poljaki, Slovaki, Bolgari, Romuni, Madžari ter nekaj Slovencev, seveda pa je največ Avstrijcev.

Kaksna je tvoja izobrazba in kaksne delovne izkušnje si si obetala?

Sem uni. dipl. ekonomist  – smer management, sedaj pa sem na podiplomskem študiju – smer Marketing. Obetala sem si predvsem izkušnje v marketingu, ker jih do tedaj še nisem toliko imela, vendar sem bila pripravljena srkati vsako novo znanje, ker mi je ta priložnost takrat veliko pomenila.

Kako so potekale priprave na odhod?

Ker sem vedela, da je to samo začasno delo, sem prijavila samo začasno bivališče. Banke in telefonskega računa nisem menjala, vendar če bi ostala dlje, bi to seveda naredila. S stanovanjem sem pred odhodom imela kar nekaj težav, vendar so bili v podjetju zelo prijazni in mi plačali 1 mesec stroške bivanja v hotelu. V tem prvem mesecu sem nato iskala stanovanji in hodila na oglede, ter g našla nato po treh tednih. Bila pa sem izredno presenečena, kako drage najmenine so v Salzburgu.

Aktivnosti in občutki zadnjega tedna dni pred odhodom

Če priznam, se nisem kaj dosti pripravljala, saj sem se do konca zadnjega tedna opravljala svoje delo v slovenski pisarni, v soboto pakirala, v nedeljo odpotovala ter v ponedeljek začela na novem delovnem mestu v Salzburgu. Pri meni se je vse dogajalo tako hitro, da še sama nisem dojela, da sem zares tam. Vendar je bilo do mojega doma slabe tri ure voznje, tako da to spet ni bila takšna razdalja, da ne moreš iti domov in dejansko se nisem počutila, da delam v tujini, ravno zaradi te kratke razdalje do mojega doma v Sloveniji.

Sprejem in prvi teden po prihodu

Sprejem je bil zelo običajen, začelo se je s kratkim uvodnim sestankom o mojih delovnih aktivnostih in s predstavitvijo mojega delovnega teama. V prvem tednu sem imela še na voljo svojega predhodnika, kateri mi je razložil aktivnosti in sproti pojasneval postopke mojega dela.

Kako bi opisala spremembo v tvojem zivljenju napram življenjenju v Sloveniji? Kako bi opisala kvaliteto življenja v Salzburgu?

Na splošno je standard življenja veliko boljši, kar je vsem znano, vendar se pri meni to ni veliko poznalo, saj so bili stroški bivanja zelo dragi. Stroški hrane in najemnina so veliko višji kot pri nas, obleke in bencin pa enako. Bila sem navdušena nad njihovo kulturo obnašanja, ki je veliko bolj razgledana, kot pri nas. Začela sem vedno bolj opažati razlike med slovenci ter avstrijci tudi v delovnem okolju, vendar ker sem zelo prilagodljiva, nisem imela nobenih težav se adaptirati v novo okolje.

Kako si ohranjala stike z domačimi in kako je s socialnim življenjem v Avstriji?

Vsakodnevne stike z domačimi sem ohranjala preko Skypa, vendar so me domači tudi kdaj obiskali ali pa sem jaz odšla domov za kaksen vikend, tako, da z ohranjanjem stikov ni bilo težav. Kot sem že omenila, je bila razdalja samo 300 km tako, da sem bila zelo blizu, če smo si zaželeli stikov. Menim, da je s socialnim življenjem tako, kot si ga sam narediš ali kot imaš sam potrebe po socialnih stikih in je povsod popolnoma enako, doma ali pa v tujini. Ker sem bila v Salzburgu na delovni praksi sem spoznala in se nato družila največ z ljudmi iz delovnega okolja. Vesela sem, da sem bila tukaj v bolj toplih mesecih, saj je bilo tako veliko priložnosti po službi obiskati kaksno jezero, igrati odbojko ter večerjati in spiti kaksen koktejl zunaj v centru Salzburga. Ker sem praktično večinoma delala, sem v nočno življenje odšla samo enkrat v 6 mesecih mojega bivanja tukaj, vendar je bilo tako super, da to verjetno ne bom pozabila nikoli 🙂

Tvoja pričakovanja in realnost

Moja pričakovanja so bila, da pridobim mednarodno izkušnjo in da se vrnem s tem kot s konkurenčno prednostjo. Tako je tudi bilo.

Odnosi med sodelavci, kako je bilo s komunikacijo zaradi jezika?

Odnosi v mojem teamu –  oddelek marketinga so bili precej poslovni. Pri avstrijcih se dela in ni časa za kaj drugega kot delo. Vendar sem se postopoma privadila in spoznala sodelavce iz drugih oddelkov s katerimi sem se super razumela in hodila na kosilo v menzo. S komunikacijo nisem imela težav, saj je vse potekalo v angleščini, zaradi velikega števila tujcev, ki so zaposleni pri tem podjetju. Vendar sem ob priliki, (ponavadi v prostem času) povadila svojo nemščino.

Kakšne izkušnje si pridobila, ki jih v Sloveniji ni mogoce pridobiti? Kaksne so razlike po tvoji izkušnji?

Že to, da sem imela priložnost delati za tako znano podjetje v Avstriji je bila zame ogromna izkušnja. Dobila sem največ izkušenj v marketingu in bila sem povabljena da sem sodelovala pri projektu električnega vozila. Teh izkušenj, ki jih v Sloveniji ne moreš pridobiti je bilo vsakodnevno veliko in se jih ne da opisati, treba jih je doživeti J

Kaj bi sporočila Sloveniji, kaj bi morala kopirati od tujine?

Vsekakor bi morale biti v Sloveniji obvezne študentske ter plačane prakse. Tako bi lahko mladi ljudje dobili več izkušenj in bi vstopali na trg dela hitreje in bolj samozavestno. Največji problem v Sloveniji je sedaj brezposlenost mladih, ker nimajo izkušenj ne poguma in ne znanja, zato prihaja do velikega problema. V Avstriji dajejo velik pomen na mlade ljudi, saj v podjetje lahko prinesejo več inovativnih zamisli, imajo veliko več motivacije za delo in so pripravljeni žrtvovati svoj prosti čas za kariero. Avstrijci znajo ta potencial v mladih izkoristiti, v Sloveniji pa jim niti ne dajo možnosti in ni prostora za mlade in ambiciozne ljudi.

Kaj bi sporočila drugim, ki še razmisljajo ali podajajo na delo v tujino?

Če še razmisljajo o delu v tujini, naj le grejo, saj je to dragocena izkusnja za kariero in prav tako zelo dobra izkušnja tudi za grajenje osebnosti in samozavesti.

Sedaj se vračaš z dragoceno bogato izkušnjo. Kakšni so tvoji plani za naprej, kako lahko izrabiš tvoje nove izkušnje, oz. kaj je tisto, kar bi lahko slovenski delodajalec s teboj takoj pridobil? Se vidis v prihodnjosti zaposlena v Sloveniji ali v tujini?

Tako je. Kot sem že omenila, sem se odločila za to delo, ker sem vedela, da bo to zame konkurenčna prednost v Sloveniji. En teden po prihodu iz Salzburga sem dobila redno službo v podjetju, ki je letos pridobil gazelo osrednje Slovenije in tako sem dosegla svoj cilj. Podjetje je nemški koncern tako, da se nikoli ne ve kdaj me pot spet zanese v tujino.

Maji še enkrat hvala za prispevek in želim ti vse dobro pri tvoji nadalnji poti. Vam bralcem pa želim, da najdete pravo pot v svojem delovnem življenju, kjer boste našli pravo zadovoljstvo.

Salzburg_Wappen.svg

V kolikor želite biti samodejno obveščeni o novem zapisu na teh straneh lahko zgoraj levo vpišete svoj elektronski naslov in novica vas pričaka v vašem elektronskem nabiralniku.


Prvi del opisa lahko najdete tukaj.

Po oddaji davčne napovedi v Nemčiji, sem si kot vsako leto priskrbel potrdilo, da sem nemški davčni rezident (Ansässigkeitsbescheinigung) in le to posredoval skupaj z vprašalnikom na slovenski DURS. To je potrebno namreč urejati vsako leto, v kolikor želite prejeti odločbo, da ste slovenski davčni nerezident. Potrebno je namreč vedeti, da Slovenija namreč v primeru, da tega ne storite, želi poseči v vaš žep in vas za razliko med davkom plačanim v Nemčiji in davkom, ki bi bil odmerjen po slovenski metriki dodatno obdavčiti, pa čeprav prihajate le sem ter tja na obisk ali pa tudi to ne.  Zahtevek za ugotavljanje davčne rezidentnosti je potrebno vlagati vsako leto posebej (ni mi še uspelo izvedeti, kdaj tega več ne bo potrebno) in letos sem ugotovil, da je očitno tolmačenje vašega statusa popolnoma prepuščeno referentu na DURS, saj sem ob nespremenjenih okoliščinah letos dobil drugačne informacije kot prejšnja leta.

In tako sem konec maja 2013 končno prejel odgovor davčne uprave Republike Slovenije

Ne morem verjeti, ali pač. Pa saj sem v bistvu pričakoval. Glede na slabe izkušnje od mojega klica na Davčno upravo, ko sem dobil z zlonamernim glasom informacije o mojem povpraševanju v vezi ponovnega postopka določanja davčnega rezidentskega statusa za leto 2013.

Torej, DURS mi je poslal po 2 mesecih odločbo, v kateri so mi določili slovensko davčno rezidentstvo?!?. Seveda sem takoj napisal ugovor in obenem pritožbo čez postopek.

Naj pojasnim.

Za tiste, ki me iz mojega bloga še ne poznate, sem Slovenijo zapustil konec leta 2010 in se odpravil v Nemčijo.

Za leto 2011 in 2012 je DURS izdal odločbo, da sem davčni nerezident Republike Slovenije in tako v popolnosti davčni rezident Republike Nemcije. Za leto 2013 na podlagi identičnega stanja pa ne. Le kako je to mogoče? Zakon se ni spremenil, moje življenje tudi ne. Ali je mogoče, da se na DURS tolmači zakon »prosto po Prešernu«, torej v popolni svobodi davčnega uradnika, ki obravnava vlogo? Očitno da.

Dodatno k temu pa moram povedati še naslednje. Ne samo, da se moje življenje ni spremenilo v ničemer, kar bi me dodatno vezalo na plačevanje davkov v Sloveniji. Še več – sedaj imam celo odjavljeno stalno prebivališče.

V Sloveniji nisem in ne bom prisoten skupaj več kot 183 dni v letu 2013, kakor tudi nisem bil leta 2012 in 2011, ko sta mi bili izdani odločbi o nerezidentnosti na popolnoma identičnih podatkih kot sedaj. No, razen tega nimam niti stalnega bivališča več v Sloveniji. V Slovenijo se tudi nimam namena vračati.

Slovensko vozniško dovoljenje je pravno veljaven dokument v Nemčiji in ga ni potrebno zamenjati. Ob poskusu zamenjave sem to prejel tudi potrjeno s strani nemškega urada in za to ne obstaja prav nobenega razloga, da bi to moral storiti.

Slovenski potni list imam, ker mi ni bilo v nobenem trenutku in komunikaciji z slovenskimi upravnimi organi rečeno, da bi se moral zaradi davčnega statusa odpovedati slovenskemu državljanstvu. V kolikor je to potrebno, prosim za ustrezno pravno podlago, ki bo osnova za pridobitev drugega državljanstva.

Navedba v obrazložitvi, da sem ostal vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji je neresnična. Z nastopom zaposlitve v Nemčiji sem pokojninsko in invalidsko zavarovan izključno v Nemčiji. Predpostavljam pa, da moja pretekla vplačila v pokojninska in invalidska zavarovanja v času moje zaposlitve v Sloveniji ostajajo nedotakljiva do takrat, ko bo nastopila pravica uživanja mojih že vplačanih sredstev iz preteklosti. Tako vsaj upam.

Nedopustno je, da si DURS tolmači pravno podlago v teh treh letih različno in da manipulira z ljudmi, kakor jih je volja v odvisnosti od presoje posameznika  in da si poskuša prilaščati davke od ljudi, ki so se tudi zaradi nevzdržnih razmer v Sloveniji izpostavili rizikom in težavam odhoda v tujino, ter bili prisiljeni se odpovedati vsakdanjem stiku z družino.  Še enkrat poudarjam, da plačujem in bom plačeval vse davke izključno državi v kateri običajno živim in delam. In to je sedaj Republika Nemčija v kateri sem rojen, sem obiskoval šolo in imam tukaj vso svojo osebno lastnino in tako osebni  in ekonomski interes. Slovenija mora doumeti, da ne more nespremenjeno pobirati davke od ljudi, ki jih ni več v Slovenji.

Kakšna je to logika?

-živiš v Sloveniji – plačuješ davke Sloveniji,

-ne živiš v Sloveniji – plačuješ davke Sloveniji

S svojim svojimi odločitvami in dejanji DURS na ta način predstavlja obraz Slovenije v tujini. Če želijo s svojimi spreminjajočimi odločitvami doseči, da se morajo prav vsi slovenski rojaki v tujini odpovedati slovenskemu državljanstvu, potem naj to tudi pravno jasno povedo. Ne pa, da manipulirajo s pravno osnovo na način, ki v nas vzbuja občutke, da Slovenija neupravičeno posega v žepe Slovencev, ki so zbrali toliko motivacije in moči, da smo se podali na novo samostojno  pot in nismo čakali v zapečku, kdo bo za nas poskbel in nam dal vsakdanji kruh.

Sram jih je lahko, da uporabljajo za zagovor njihove odločitve člane moje družine, saj je naš način življenja zahteva fizično ločenost in smo že zaradi tega prikrajšani v našem življenju. Razlika med Slovenijo in Nemčijo se pokaže tako tudi v tem, da je Nemčija solidarna in razumevajoča tudi do tega, med tem ko se DURS predstavlja kot inštitucija obiranja ljudi ne glede na nič. To mi je bilo jasno že iz telefonskega razgovora letos v začetku leta.

Po dobrem mesecu in pol sem dobil informacijo, da je DURS prepustil sedaj zadevo organu II. Stopnje, to je Ministrstvu za finance, ki naj bi odločal o moji pritožbi. Od tega je sedaj tudi že več kot 3 mesece, o odgovoru ne duha ne sluha. Od vložitve Pritožbe pa je minilo že skoraj 5 mesecev.

Kopijo pritožbe nameravam poslati tudi na Predsednika Republike Slovenije, ter inštitucij, ki se ukvarjajo s Slovenci po svetu, saj ne morem verjeti, da se soočam s tako mačehovskim odnosom države, za katero sem do leta 2011 izpolnjeval vse zahteve, plačeval davke v polnem obsegu, sodeloval v osamosvojitveni vojni leta 1991, deloval kot prostovoljec, v svojem življenju in delu predstavljal Slovenijo kot deželo z visoko pravično družbo.

Rojen sem v Nemčiji, starša sta slovenca. Obdobja svojega življenja sem živel v obeh državah, navijam tako za nemške športnike, kakor tudi ponosno navijam za Slovence, sploh v teh dnevih evropskega košarkarskega prvenstva in prijateljem opisujem lepote obeh držav. Volil sem v obeh državah. Morda ekstremno, a žal mi na momente v misel pride vprašanje, zakaj sploh še imeti slovensko državljanstvo po tako negativnih izkušnjah? Ali pomeni biti Nemec/Slovenec, da imaš tudi ustrezen papir ali zadostuje, da se enostavno tako počutiš…