Posts Tagged ‘delati v nemčiji’


Danes sem zmeden in tudi jezen.

Image2m

Glede na to, da me očitno v Sloveniji ne jemljejo več resno in tudi sam ne morem Slovenije več tolerati v vsem, kar mi meče pod noge, sem danes obiskal Urad za pridobitev nemškega državljanstva.

Z gotovostjo lahko zatrdim, da je izredno utrujajoče in težko biti slovenski državljan. Vseskozi se je potrebno boriti pred vsemi mogočimi novotarijami, pa naj si bo to od davčnih, administrativnih, gradbenih, prometnih in drugih zahtev ter pogruntavščin, ki poslabšujejo kvaliteto življenja. Ostali so le lepi spomini na daljno preteklost ponosa na Slovenstvo in ustvarjanje v tej deželi, ki ga sedaj le sem pa tja občutim ob športu ali kakem hudem slovenskem komadu.  Jezen sem, ker me je moja Slovenija porinila tako daleč, da sem se znašel danes v tem uradu.  Pa nisem noben kriminalec, politični ekstremist, zagrizen protestant, verski blazneš ali druga oblika radikalnosti ali negativnosti. Sem preprost zmeren človek z jasnim pogledom na svet, kaj je prav in kaj narobe in z občutkom posluha za soljudi. Vsaj tako se sam pač vidim.

Z množico negativnosti vsega, se ta sistem enostavno položi na tvojo osebo in te pritiska in stiska do trenutka, ko se ali prepustiš in brez besed predaš in ti država vzame tvojo lastnino in lastnino prednikov, tvoj razum in vrednote v katere verjameš ali pa se odločiš, da ne želiš več trpeti tega enoumja, v katerem nimaš glasu, ne moreš soodločati in si le izkoriščan material, ne pa sestavni del nekega sistema, ki bi ga želel soustvarjati in graditi.

Image3m

Davčna uprava se tudi po 7 urgencah in postopku, ki traja že skorajda celotno leto ne odziva. Čeprav imam prav, čeprav je ta prav bil potrjen tudi v prejšnjih 2 letih, sem obremenjen s tem prav vsak dan svojega življenja. Skorajda ne mine dan, ko mi ne bi na koledarju v oči skočil »preveri stanje na DURS«. Dame in gospodje na DURS, ne zaslužite si tolikšne pozornosti, prav gotovo ne!

99% slabih dnevnih novic, ki jih zasledim hote ali nehote iz Slovenije. Iščem in iščem ta 1% pozitivega. Ne vem, ali so se mediji odločili zavestno izpostavljati le slabo in slabo predstaviti v javnosti še slabše od dejanskega stanja ali niso morda že sami zapadli v to kolesje in dobrega niti ne opazijo več. Ali pa so morda že sestavni del te psihološke vojne proti lastnemu narodu. Gledam voditelje na Pop TV, A kanalu in drugih slovenskih TV hišah. Saj kar poskakujejo in tekmujejo v tem, kdo bo dnevne novice predstavil bolj dramatično in katastrofalno. Mlade lušne punce, pa tako kritične v glasu v prav vsaki novici, ki jo senzacionalistično predstavijo svetu. Kje je ostala zmernost, hladna glava, juha, ki se ne poje tako vroča? Res nihče ne pomisli, da ima ta medijska vojna neznosen vpliv na prebivalstvo? Na naše in vaše otroke, ki bodo morali kmalu sami v svet s tem kar so slišali in videli. Pa ne gre pozabiti na vse labilne gledalce, ki jih vaše poročanje duševno spravi preko roba in nato o prav njih poročate, ko so pobili družino, ustrelili šefa, protestirali, demonstrirali ali si celo sami vzeli življenje.

In kje je predsednik Pahor, ki tako zagovarja pozitivni pogled na življenje? Že dolgo ga nisem videl ali slišal.

Gledam obraze politikov vladajoče stranke, ki so si izmislili tako nečloveške zakone in predpise, ki jih sedaj dnevno mečejo med ljudi in jih s tem siromašijo. Enostavno ne morem verjeti, da bi bili ti ljudje zlobni in mi želeli vzeti lastnino in ideale v katere verjamem. Izgledajo tako normalno, tako kot moji sosedi. Od kje jim ideja, da je potrebno vzemati svojim ljudem in jim nič dati? Pravice, lastnino. In jih potlačiti in sankcionirati, v kolikor se ne strinjajo z njimi. Danes so kaznovani prav ti, ki ustvarjajo, varčujejo, oblikujejo in delujejo.

Še nedolgo tega sem imel v glavi, kaj bi lahko sam naredil, da bi bilo tej državi boljše. Kaj lahko doprinesem, da bodo moji in drugi slovenski otroci imeli okolje, v katerem se bodo dobro počutili in bo okolje poskrbelo za okvirje v katerem bodo lahko rastli in živeli uspešno in zadovoljno življenje, ter na stara leta brezskrbno uživali zaslužen oddih, ter se končno posvetili svojim konjičkom. Imel sem tudi v glavi, da nekoč, ko bom lahko imel več časa, da se bom tudi sam politično aktiviral in konkretno sodeloval. A po vsem tem času in dogodkih se več v tem ne vidim. Nočem postati parlamentarec Jani, Dragan, Jerko, Barbara, Ljudmila, Melita, Janez, Alenka, Aljoša, Jožef, Mitja, Peter, Saša ali kdo drug od obrazov, od katerih ljudje pričakujejo dobro, ne pa sloj na drugi strani. Proti meni, proti mojemu načinu življenja. Na eni strani človek, na drugi država. Kaj ne bi morali biti ljudje država?

Danes je dan, ko sem tudi uradno izvedel, da lahko zaprosim za nemško državljanstvo. V dobo minimalnih let življenja v državi mi štejejo leta, ki sem jih od rojstva pa do selitve v Slovenijo – tedanjo Jugoslavijo preživel v Nemčiji, ter dodatno zadnja 3 leta.

Potreben bo preizkus nemškega jezika nivoja B1, opravljen tečaj in izpit iz integracije (poznavanje ustroja in delovanja države), nekaj dokumentov o stanu in prijavi bivališča, o zaposlitvi in nemškem pokojninskem skladu. Stroškov kakih 500 EUR in 3-6 mesecev časa.

Pass-001

Nisem si še čisto na jasnem, kaj naj storim. Enkrat sem že zapisal, je državljanstvo papir ali pripadnost?  Je sprememba državljanstva znak upora in nestrinjanja s trenutnim stanjem ali mi je ta država postala tako tuja, da se več ne čutim del nje in sem našel / se vrnil v državo, ki mi je bliže, bolj moja in me bolje tretira?

Morda je za nekoga vseeno, kateri potni list ima v žepu in pod katero zastavo hodi po življenski poti. A sam gledam na to tudi drugače. Državljanstva pač ne menjaš vsak dan. Za to so prijave in spremembe bivališča, Državljanstvo je nekaj več. Je tista vez, ki te povezuje z neko pripadnostjo prednikov in okolja. A slovensko okolje dela prav v popolnosti vse, da bi se ta vez pretrgala.

Na drugi strani pa je Nemčija. Dežela mojega rojstva, zgodnjega otroštva in sedanjosti. Vmes sem tudi izgubil sled in povezanost. In tako je bila ena od držav, v katerih sem se občasno mudil. Ja, seveda mi je bila bliže, kot kaka druga država, a nekako vseeno le daleč. In prav Nemčija mi je sedaj uspela zopet zagotoviti okvir ustvarjalnosti in uspeha. In predvsem pozitivnega razmišljanje, ter okolje, ki mu je mar.

Okolje stimulira, daje neko osnovo za zadovoljstvo in za ustvarjanje. Daje tudi konstanto in visoko spoštuje delavnost, podjetništvo, lastnino. Motivira pri dobrodelnosti in ima enostavno neko kulturo in družbeni konsenz, ki mi odgovarja. Ne rečem, so tudi negativnosti, a so te v manjšini, so v taki obliki in v takem dojemanju, da se na tem dela in je nekako pod kontrolo. Javna uprava, policija in sodstvo nekako izžarevajo zaupanje in predvsem delujejo.

Torej kaj mi je storiti? Kaj bodo porekli znanci in prijatelji, ter nenazadnje družina? Se jih to sploh tiče? S tem vprašanjem se bom očitno ukvarjal bolj intenzivno kot doslej. In obrazci so na mizi pred menoj…

Image4m

Advertisements

Kmalu, torej decembra bo minilo 3. leto, od kar sem se spravil na novo pot.

970037_10201434902097179_1239055269_n

Prvo, kar moram reči je, da je naravnost neverjetno, da je tako hitro minilo. 3 leta kot absolutno število ni malo. Očitno se mi je moralo res dogajati in živim od cilja do cilja, tako da enostavno življenski tok požira čas in ga spreminja v nekaj, kar ne morem opisati kot trajanje. Gre za neko pot, ki dejansko pomeni živeti.

Težko rečem, da sem prišel do kakih spoznanj, ki bi jih lahko kar takole zrecitiral. Bolj sem mi zdi, da sem se spremenil v smislu reakcije na vsako posamezno točko vsakdana. Menim, da se mi mišljenje tudi ni kaj dosti spremenilo, morda le izsostrilo in obogatilo. Ne bi ravno govoril o modrosti, a čas in izkušnje le naredijo svoje.

941473_10201434898737095_1610905633_nFizično in psihično sem na vrhuncu svojih moči. Ne spomnim se več, kdaj sem se tako dobro počutil. V glavi je vse posortirano na svoje mesto, poklicna pot mi daje vedeti, da napredujem in rastem in se razvijam v smereh kamor si želim in načeloma sem zadovoljen sam s seboj. Telesno sem se z redno vadbo in malih uspehih spravil na nivo, ki ga že dolgo časa nisem imel. Na življenje naprej gledam s pozitivnimi in prijaznimi očmi, čeprav so bile izkušnje kdaj tudi ne tako prijazne. Seveda so še vedno stvari, po katerih hrepenim in so tudi motiv za moje nadalnje življenje.

Če kaj pogrešam? Da seveda, družino. Saj se vidimo in komuniciramo preko Skypa, a stisniti se ne da preko kabla. To je cena, ki jo plačujemo. Za nekoga previsoka, za nekoga sprejemljiva, za nekoga ni niti omembe vredna.

Še ena zadeva je, ki bi jo morda omenil. Prijatelji. Po treh letih je očitno je precej naravno, da te prijatelji začno pozabljati. Eni prej, eni kasneje, a vedno manj je klicev in elektronske pošte. Lahko se le sprašujem, če bi bilo tako tudi, če bi bil v Sloveniji in je morda razdalja kriva, a dejstvo je, da komunikacija z njimi zanemarljiva oz. lahko rečem, da je po tem času ni več. Morda sem pa tja kak vljudnosti pozdrav in čestitka ob rojstnem dnevu, a kaj več… tega ni.

Verjetno naravno. »Daleč od oči, daleč od srca«. Sam sicer absolutno ne verjamem v to, a morda sem le drugačen v tem pogledu. In tako se tudi sam vedno pogosteje zalotim ob razmišljanju, zakaj bi še naprej poskušal vzdrževati stik, če je aktivnost pri tem precej enostranska. In priznam, pri nekaterih sem enostavno prenehal. In se sprijaznil z resničnostjo in relativnostjo medčloveških odnosov.

In tudi to je verjetno cena mojega odhoda.

Glede na dnevni ritem skozi čas, se mi je tudi dnevni red nekako sam uredil. In glede na mojo redoljubnost, sem nekako naravno prišel v nek koledar aktivnosti, ki deluje zame. Čas je porazdeljen in optimiziran, ter prilagojen, da lahko brez kakega stresa živim normalno.

561622_10200137011690730_1385445030_nJezik – torej nemščina je pravzaprav moj drugi materin jezik in sem ga govoril preden sem govoril slovenščino. Resda sem ga kar dobro pozabil v času življenja v Sloveniji, a se je sedaj vrnil. Ker v službi uporabljam več angleščino, za ostali čas pa nemščino, se najdejo trenutki, ko se kakega izraza v slovenščini enostavno ne spomnim. Jezik je zanimiva in obenem zapletena reč. In ni kar samo dano, da se pravilno tudi izražaš. Za to je potrebno kar nekaj truda in ne gre misliti, da je tudi vseeno kako se izražamo. Morda v vsakdanjem življenju to še vzdrži, da se prebiješ z nekaj standardnimi izrazi, a ko je potrebno kaj več, predvsem v profesionalnem smislu je potrebno biti pri oblikovanju in izbiri besed kaj pazljiv. Od začetka si lahko še simpatičen s kako grobo napako, a ta čas mine in sogovorniki le pričakujejo neko kompetenco, ki jo brez pravilnega izražanja ni mogoče dokazati.

943760_10201434902857198_117489192_nUpravno – finančno sem se tudi že kar dobro spoznal z infrastrukturo in pravili igre. Morda lahko še vedno rečem, da mi največ težav povzročajo slovenski upravni organi oz. bolje rečeno Davčna uprava RS. Medtem, ko se tukaj s Finanzamtom sporazumem res odlično, postopki in navodila so jasni, prijaznost in uslužnost uradnikov je neverjetna, tako da jih vedno rad obiščem. Ni slabega občutka, ni nekih zahrbtnih nagibov. Ko dam cesarju kar je cesarjevega ne čutim nobenega negativnega momenta. Tega ne morem trditi za DURS. Živčnost, jeza in slaba volja, to je občutek, ki privre na dan, ko moram zopet kaj komunicirati z njimi. In vseskozi se sprašujem zakaj mi je tega sploh treba?

Kakšne slovenske sredine si tukaj nisem našel. Mislim, da celo obstaja neko slovensko društvo tukaj, a nekako mi ni do tega. Ne pogrešam Slovenije v smislu pogrešanja države. Glede na mojo življensko pot se ne morem šteti kot pripadnik enega samega območja in ureditve.

Saj mi misli velikokrat odtavajo v sliko slovenskih gora in sem vesel, ko Slovenija zmaguje na športnih tekmovanjih, in rad poslušam slovensko glasbo in sem tudi razočaran in čutim osebno prizadetost, ko berem o dnevnem dogajanju v Sloveniji, a nekako vedno manj časa in razmišljanja namenim tem tematikam.

270368_10200442112118050_1139306529_n

Živim v multikulturalnem okolju. Dnevno je okoli mene nekaj deset različnih narodnosti in jezikov, vonjev, ter okusov, navad in načinov oblačenja in nekako je ta pisanost postala del sprejemanje dneva. Vsako odstopanje od tega novega normalizma, mi je nekako tuje in postanem pozoren na novo okolje.

Vsake toliko časa se dobim s Primožem, ki je zaposlen na Evropski centralni banki. Ob večerji malce počvekava o najinih izkušnjah in pogledih in fino mi je ko se dobim z njim. Še bolje, ko se nama pridruži tudi njegova Špela iz Ljubljane.

Kaj želim še povedati?

28051_10200137027171117_1127797608_nŽivljenje v Nemčiji je dobro. Zasluži se spodobno, odnosi so kot povsod, včasih boljši, včasi je potrebno kaj več vložiti, a v povprečju je normativ komunikacije na visokem nivoju. Medčloveški odnosi so spoštljivi in v normalnem tonu. Za slovenske oči morda je nekoliko “hladnosti”. In prav ta “hladnost” je morda pozitivna, ko včasih kri zavre. V osnovi je normalnost sprejeta povsod in nekako ni prostora za bahanje in izkazovanje osebnega stanja. Stvar mora biti smiselna, efektivna. Prej bi rekel, da je normalnost zavedanje in odgovornost do narave, okolja, soljudi, zgodovino, itd. Morda bi temu lahko dal ime Patriotizem, a nekako do zemlje, ne posamezne države. Med mladimi precej priljubljen “lokal patriotizem” – s svojimi navadami, jezikom, načinom praznovanja in dnevnega življenja, kuhinje pa do ponosa in pripadnosti do svojega nogometnega kluba, pa čeprav je na zadnjem mestu neke “šestnajste” lige. Z nacionalizmom se osebno nisem srečal niti enkrat samkrat. Zavedam se, da obstaja in da živi podtalno. In občasno se zgodijo dogodki, ki pridejo v dnevne novice. Predvsem na vzhodu države. In vem tudi, kako močno je zakoreninjeno v večini nemcev nasprotovanje in upor do tega. Predvsem v mlajših generacijah ljudi, ki bodo vodili to državo v naslednjih letih.

Seveda so tudi težave in problemi. Morda veliko bolj izraziti, kot v Sloveniji. Krimimal, droge, prostitucija, brezdomci, azilanti, medrasne in medverske nestrpnosti, teroristične aktivnosti, umori, ugrabitve, družinsko nasilje, socialni problemi. Lahko bi našteval še in še. Seveda je tega v primerjavi s Slovenijo veliko in tudi bolj množično. A ko nekaj časa živiš v tem okolju, postane to le ena od stvari, ki jih vzameš na znanje, se nekako notranje do tega opredeliš in prilagodiš v smislu lastnih reakcij ob stiku s tem. Vsak zakaj ima svoj zato in moje življenje je prekratko, da bi se ukvarjal z identifikacijo razlogov za vsako posamezno absolutno črno točko družbe.

575705_10201434903017202_1301398006_n

Pravzaprav izgublja tla pod nogami vsaka oblika totalizarizma, tudi cerkev. Nemčija je precej drugačna v smislu cerkvenega reda in relacije do religij kot Slovenija. Je tudi bolj heterogena. In tudi mnogo bolj bogata. Zgodovinsko je tudi nekako cerkev bila neločljivi del te države, saj jo je sobolikovala in mnogo cerkvenih dogodkov je vodilo nastanek Nemčije v današnji obliki.

Današnji pogled je primeren času v katerem živimo. Cerkev kot institucija je mnogo bolj podobna globalni korporaciji, kot pa instituciji religiozne oskrbe vernikov. V času od kar sem tu, je bilo res veliko kritike na račun predvsem katoliške cerkve. Spolno izkoriščanje otrok, nasprotovanje istospolnim porokam, neverjetna razkošnost in zapravljivost, politika in profitabilno naravnano vodenje socialnih in vzgojnih institucij, segmentiranje in obravnava zaposlenih v teh institucijah (vzgojiteljica v katoliškem vrtcu je bila odpuščena po ločitvi) in ne nazadnje financiranje katoliške cerkve iz davkoplačevalskega denarja, kjer je velik del populacije nekatoliški, vodi v veliko izgubo vernikov in prostora v družbi.

Še 4 dnevi do Frankfurtskega maratona, v katerem bom nastopil še s tremi kolegi in bomo razdaljo 42 km premagali štafetno. Morda je to slika mojega življenja tukaj. Dosegel bom nekaj, kar prej nikoli nisem in to s pisano družbo indijcev. Pot do cilja bo obenem tudi pot do novega začetka, nove poti,…

941660_10201434913697469_713341444_n


2012_04 Wiesbaden 054

Veseli me, da lahko tukaj objavim izkušnjo D.C. o delu v Wiesbadnu v Nemčiji in da jo na ta način deliva z vami. Pred odhodom sva se že slišala in takrat objavila “stanje” pred odhodom. Tako me je sedaj zanimalo “stanje” po dejanskem prihodu in nekaj preživetih začetnih mesecih.

Predpriprave na odhod

Zaradi vzhičenja se mojih predpriprav niti ne spomnim najbolje. Ker imam lastniško stanovanje v Sloveniji, sem imel še največ skrbi z njegovo oddajo. Kakšen mesec pred odhodom sem dobil najemnika in sem bil zaradi tega kar zadovoljen. Vso dokumentacijo pa sem urejal dejansko po odhodu. Prijavo stalnega prebivalisca sem lahko opravil šele, ko sem se prijavil tukaj v Nemciji.

Aktivnosti in občutki zadnjega tedna dni pred odhodom

Zadnje dni pred odhodom sem bil na dopustu in sem se najbrž podzavestno nekako že pripravil na dan odhoda. Teh deset dni je zelo hitro minilo. Predvsem sem si želel biti čim več časa s svojimi najbližjimi, ter prijatelji. Kaksnih pretiranih občutkov ali stiske nisem imel, saj to sem imel že za seboj v času, ko sem razmišljal o sprejemu ponudbe. Ko pa je padla odločitev, si nisem hotel dovoliti, da me čustva premagajo.

Sprejem v nemškem podjetju pri prihodu

Torej v Nemčijo sem prišel dan pred dejanskim pričetkom dela. Zmenjeni smo bili, da me kolega počaka pred pisarno. Po krajšem ogledu pisarne sem dobil mobilni telefon in prenosni računalnik. Potem pa so mi pokazali, kje se nahaja začasno stanovanje, ki mi ga je podjetje plačalo za prvi mesec. Mogoce edina prava ugodnost je, da sem dobil sluzbeno vozilo in sluzbene kartice, ki mi v casu poskusne dobe ne pripadajo. 30 dni dopusta je tudi ugodnost, ki je v Sloveniji nisem imel.

Stanovanje in prehrana, prevoz, zavarovanja, finance, prijavo in dokumente, ter zdravstvo? 

Za enkrat imam stanovanje v najemu, ki pa je sicer izven mesta, v katerem delam. A mestece ima vseeno zelo dobro infrastrukturo. Vse kar potrebujem je na dosego roke ali nekaj minutk stran počasne hoje. Imam urejeno zdravstveno zavarovanje in tudi nezgodno zavarovanje — “Haftpflichtversicherung” — baje je to tudi stvar, ki jo v Nemčiji potrebuješ. Kar se prevoza tiče nimam nobenih težav, ker imam službeni avto. Prijava prebivališča je potekala neverjetno enostavno in hitro. Prideš z dokumentom v civilni urad — Bürgeramt — in opraviš prijavo. Edino, kar nimam še urejeno je vozniško dovoljenje. Na slovenskem uradu na Tobačni so mi rekli, da ni potrebno menjati dokument. A se lahko zakomplicira pri podaljšanju, ker za podaljšanje moraš biti prijavljen na slovenskem naslovu vsaj 6 mesecev prej. To se mi zdi čisto nesmiselno, zato bom poskusil čimprej zamenjati tudi vozniško. Glede prehrane pa ni nekih posebnosti. Večinoma jem v restavracijah blizu službe, a si za vikend nekaj tudi sam skuham. Torej navado prehranjevanja imam skoraj enako kot je bila v Sloveniji. Manjši problem nastane pri odpiranju bančnega računa, ker potrebuješ stalni naslov. Jaz v trenutku odpiranja nisem imel še najemniškega stanovanja, a smo v dogovoru z banko to tudi hitro rešili.

Plačilo

Plačilo je redno in je tako kot dogovorjeno. Le za variabilni del so pogoji malce nedosegljivi, ampak to je že druga zgodba.

Sprememba napram življenjenju v Sloveniji

Če si človek z pozitivno energijo in če si močno želis nekaj, sprememb ne bos čutil. Sam sem imel željo čimprej se integrirati v okolje. Igram košarko v lokalnem klubu, hodim s sodelavci na razne prireditve — od nogometnih tekem do npr. bowlinga ali pijače. Skratka nasvet za vse tiste, ki želijo primerjati življenje pred selitvijo in po selitvi je enostavno, da tega nikar ne počnite. Mislim, da je to enako, kot če bi v vsaki novi punci iskal nekaj, kar te spominja na staro punco. To enostavno ne gre. Seveda so družina in prijatelji daleč stran, a tukaj si gradiš novo zivljenje in to naj ti bo vodilo za naprej.

Stiki z domacimi in druzabno zivljenje

Stike z domačimi ohranjam predvsem preko interneta. Bodisi je to komunikacija preko Skype, whatsapp, viber,… skratka VOIP tehnologija. Družabnega življenja med tednom skoraj da ni. Vse se dogaja med vikendom. Dopuščam pa seveda moznost, da pravega družabnega življenja se nisem občutil.

Tvoja delovna izkusnja, razlika med pričakovanji in realnostjo. Odnosi med sodelavci, komunikacijo zaradi jezika

Ker sem že prej delal na mednarodnih projektih, sem imel pričakovanja dokaj realno postavljena. Odnosi med sodelavci pa so enaka kot v vseh podjetjih, v katerih sem imel možnost delati. Že od samega začetka sem dal sodelavcem jasno vedeti, da z menoj komunicirajo izključno v nemškem jeziku. Na nek način jim je bilo to všeč. Seveda, ko pa pridemo do jezikovne bariere — predvsem z moje strani — pa na hitro to opravimo v angleškem jeziku.

Delovna izkušnja

Ne morem reci, da bom tukaj pridobil drugačne izkušnje, saj sem že prej opravljal delo izven meja Slovenije. Če pa primerjam izkušnje lahko rečem, da nekih bistveno velikih razlik ni.

Pred samim odhodom sem ogromno časa preživel za računalnikom in preverjal različne stvari. Vse kar sem se spomnil sem takoj preveril na internetu.

Moji plani so trenutno vezani na delo tukaj in na ustvarjanje doma, druzine, ipd. Ta selitev mi je dala novo izkušnjo v zivljenju. Začel sem v bistvu iz ničle. a se vztrajno dvigam. Resnično dvomim, da bi v Sloveniji znali ceniti moje izkušnje v primeru moje vrnitve, saj sem že prej doma imel izkušnje z delom v tujini.

Svojo prihodnost vidim izključno v tujini. Če ne tukaj v Nemciji, potem pa nekje drugje.

Pogled na Slovenijo od tukaj

Seveda spremljam dogajanje v Sloveniji in se mi zdi da Slovenija nima prave vizije, kaj sploh želi narediti. Včasih so bile prioritete EU in NATO, zdaj pa…?

Slovenija se bo morala zbuditi in se otresti klientelizma, ter opraviti s svojo pol preteklo zgodovino. Tako močno si želimo zbežati iz Balkana, a vse poteze nas vlečejo ravno k Balkanu. Seveda nimam nič proti Balkanu, saj sem tudi sam “potomec” Balkana.

Mogoce  za enkrat preveč objektivno gledam na življenje v Nemčiji in težko povem, kaj je boljše ali ne.

Tvoje sporočilo

Nič drugega kot, da pridobijo čimveč informacij glede življenja v tujini, glede podjetja, glede socialnih pravic ipd.


Prvi del opisa lahko najdete tukaj.

Po oddaji davčne napovedi v Nemčiji, sem si kot vsako leto priskrbel potrdilo, da sem nemški davčni rezident (Ansässigkeitsbescheinigung) in le to posredoval skupaj z vprašalnikom na slovenski DURS. To je potrebno namreč urejati vsako leto, v kolikor želite prejeti odločbo, da ste slovenski davčni nerezident. Potrebno je namreč vedeti, da Slovenija namreč v primeru, da tega ne storite, želi poseči v vaš žep in vas za razliko med davkom plačanim v Nemčiji in davkom, ki bi bil odmerjen po slovenski metriki dodatno obdavčiti, pa čeprav prihajate le sem ter tja na obisk ali pa tudi to ne.  Zahtevek za ugotavljanje davčne rezidentnosti je potrebno vlagati vsako leto posebej (ni mi še uspelo izvedeti, kdaj tega več ne bo potrebno) in letos sem ugotovil, da je očitno tolmačenje vašega statusa popolnoma prepuščeno referentu na DURS, saj sem ob nespremenjenih okoliščinah letos dobil drugačne informacije kot prejšnja leta.

In tako sem konec maja 2013 končno prejel odgovor davčne uprave Republike Slovenije

Ne morem verjeti, ali pač. Pa saj sem v bistvu pričakoval. Glede na slabe izkušnje od mojega klica na Davčno upravo, ko sem dobil z zlonamernim glasom informacije o mojem povpraševanju v vezi ponovnega postopka določanja davčnega rezidentskega statusa za leto 2013.

Torej, DURS mi je poslal po 2 mesecih odločbo, v kateri so mi določili slovensko davčno rezidentstvo?!?. Seveda sem takoj napisal ugovor in obenem pritožbo čez postopek.

Naj pojasnim.

Za tiste, ki me iz mojega bloga še ne poznate, sem Slovenijo zapustil konec leta 2010 in se odpravil v Nemčijo.

Za leto 2011 in 2012 je DURS izdal odločbo, da sem davčni nerezident Republike Slovenije in tako v popolnosti davčni rezident Republike Nemcije. Za leto 2013 na podlagi identičnega stanja pa ne. Le kako je to mogoče? Zakon se ni spremenil, moje življenje tudi ne. Ali je mogoče, da se na DURS tolmači zakon »prosto po Prešernu«, torej v popolni svobodi davčnega uradnika, ki obravnava vlogo? Očitno da.

Dodatno k temu pa moram povedati še naslednje. Ne samo, da se moje življenje ni spremenilo v ničemer, kar bi me dodatno vezalo na plačevanje davkov v Sloveniji. Še več – sedaj imam celo odjavljeno stalno prebivališče.

V Sloveniji nisem in ne bom prisoten skupaj več kot 183 dni v letu 2013, kakor tudi nisem bil leta 2012 in 2011, ko sta mi bili izdani odločbi o nerezidentnosti na popolnoma identičnih podatkih kot sedaj. No, razen tega nimam niti stalnega bivališča več v Sloveniji. V Slovenijo se tudi nimam namena vračati.

Slovensko vozniško dovoljenje je pravno veljaven dokument v Nemčiji in ga ni potrebno zamenjati. Ob poskusu zamenjave sem to prejel tudi potrjeno s strani nemškega urada in za to ne obstaja prav nobenega razloga, da bi to moral storiti.

Slovenski potni list imam, ker mi ni bilo v nobenem trenutku in komunikaciji z slovenskimi upravnimi organi rečeno, da bi se moral zaradi davčnega statusa odpovedati slovenskemu državljanstvu. V kolikor je to potrebno, prosim za ustrezno pravno podlago, ki bo osnova za pridobitev drugega državljanstva.

Navedba v obrazložitvi, da sem ostal vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji je neresnična. Z nastopom zaposlitve v Nemčiji sem pokojninsko in invalidsko zavarovan izključno v Nemčiji. Predpostavljam pa, da moja pretekla vplačila v pokojninska in invalidska zavarovanja v času moje zaposlitve v Sloveniji ostajajo nedotakljiva do takrat, ko bo nastopila pravica uživanja mojih že vplačanih sredstev iz preteklosti. Tako vsaj upam.

Nedopustno je, da si DURS tolmači pravno podlago v teh treh letih različno in da manipulira z ljudmi, kakor jih je volja v odvisnosti od presoje posameznika  in da si poskuša prilaščati davke od ljudi, ki so se tudi zaradi nevzdržnih razmer v Sloveniji izpostavili rizikom in težavam odhoda v tujino, ter bili prisiljeni se odpovedati vsakdanjem stiku z družino.  Še enkrat poudarjam, da plačujem in bom plačeval vse davke izključno državi v kateri običajno živim in delam. In to je sedaj Republika Nemčija v kateri sem rojen, sem obiskoval šolo in imam tukaj vso svojo osebno lastnino in tako osebni  in ekonomski interes. Slovenija mora doumeti, da ne more nespremenjeno pobirati davke od ljudi, ki jih ni več v Slovenji.

Kakšna je to logika?

-živiš v Sloveniji – plačuješ davke Sloveniji,

-ne živiš v Sloveniji – plačuješ davke Sloveniji

S svojim svojimi odločitvami in dejanji DURS na ta način predstavlja obraz Slovenije v tujini. Če želijo s svojimi spreminjajočimi odločitvami doseči, da se morajo prav vsi slovenski rojaki v tujini odpovedati slovenskemu državljanstvu, potem naj to tudi pravno jasno povedo. Ne pa, da manipulirajo s pravno osnovo na način, ki v nas vzbuja občutke, da Slovenija neupravičeno posega v žepe Slovencev, ki so zbrali toliko motivacije in moči, da smo se podali na novo samostojno  pot in nismo čakali v zapečku, kdo bo za nas poskbel in nam dal vsakdanji kruh.

Sram jih je lahko, da uporabljajo za zagovor njihove odločitve člane moje družine, saj je naš način življenja zahteva fizično ločenost in smo že zaradi tega prikrajšani v našem življenju. Razlika med Slovenijo in Nemčijo se pokaže tako tudi v tem, da je Nemčija solidarna in razumevajoča tudi do tega, med tem ko se DURS predstavlja kot inštitucija obiranja ljudi ne glede na nič. To mi je bilo jasno že iz telefonskega razgovora letos v začetku leta.

Po dobrem mesecu in pol sem dobil informacijo, da je DURS prepustil sedaj zadevo organu II. Stopnje, to je Ministrstvu za finance, ki naj bi odločal o moji pritožbi. Od tega je sedaj tudi že več kot 3 mesece, o odgovoru ne duha ne sluha. Od vložitve Pritožbe pa je minilo že skoraj 5 mesecev.

Kopijo pritožbe nameravam poslati tudi na Predsednika Republike Slovenije, ter inštitucij, ki se ukvarjajo s Slovenci po svetu, saj ne morem verjeti, da se soočam s tako mačehovskim odnosom države, za katero sem do leta 2011 izpolnjeval vse zahteve, plačeval davke v polnem obsegu, sodeloval v osamosvojitveni vojni leta 1991, deloval kot prostovoljec, v svojem življenju in delu predstavljal Slovenijo kot deželo z visoko pravično družbo.

Rojen sem v Nemčiji, starša sta slovenca. Obdobja svojega življenja sem živel v obeh državah, navijam tako za nemške športnike, kakor tudi ponosno navijam za Slovence, sploh v teh dnevih evropskega košarkarskega prvenstva in prijateljem opisujem lepote obeh držav. Volil sem v obeh državah. Morda ekstremno, a žal mi na momente v misel pride vprašanje, zakaj sploh še imeti slovensko državljanstvo po tako negativnih izkušnjah? Ali pomeni biti Nemec/Slovenec, da imaš tudi ustrezen papir ali zadostuje, da se enostavno tako počutiš…


Danes je bil prav poseben dan.

Po letu dni od kar sem tukaj smo se končno dobili s prijateljem iz otroških dni, ki z družino tukaj živi že 8 osem let.

Prekrasen sončen dan je bil kronan s kosilom pri Simonovi družini, kjer smo si lahko ob Refošku izmenjali naša spoznanje in izkušnje. Sicer živijo le kakih 10 minut peš od mene, a nekako je tok dogodkov uredil stvari tako, da smo morali počakati na leto 2012.

Nekako smo bili soglasni, da vidimo življenje tu in v Sloveniji podobno in da nekatere stvari so pač drugačne in jih potrebno kot take tudi vzeti. Simon dela kot vodja prodaje pri nemškem IT podjetju, njegova soproga na ECB. Uredili so si življenje tukaj in zdijo se srečni. Še posebej pa sem vesel, da negujejo slovenščino pri svojih otrocih. Najstarejši sin hodi tudi na t.i. europsko šolo, ki jo svojim zaposlenim plačuje ECB in prejme 1 uro slovenskega pouka na dan. To je lepa dopolnitev slovenščine k domačem pogovornem okolju, ki je pomeni v tudi za prihodnjost dobro naložbo, saj če sem nekaj spoznal v življenju, je to dejstvo da je pomebna sposobnost komuniciranja z različnimi nacijami.

Lepo je videti druge Slovence v mojem okolju in vem da smo nekaj posebnega. Še posebej, ker nas je tako malo. To nas naredi posebne. Pa še Tina Maze je bila danes tretja in svetu na edinstven način sporočila, da nekje obstajajo meje. Bravo Tina!


Ker dobivam splošna vprašanja, ki se tičejo življenja tukaj v Nemčiji, morda nekaj vrstic kot odgovor širši množici po 10 mesecih dela in življenja tukaj.

Ker je lahko v drugih mestih drugače, lahko opišem trenutno le dan v Frankfurtu.

Dan se začne nekje v dveh fazah. Jutranjiki, ki nastopijo službeni/šolski del okoli osme ure se torej spravijo od doma med 7:00 in 7:30, ter naslednji val, ki prične okoli 9:00. Teh je več.

Zato se jutranja konica razprostira med tema dvema urama. Javni promet je izredno dober, saj Frankfurt ni veliko mesto. Na voljo sta 2 sistema podzemne železnice (S Bahn, U Bahn), tramvajska mreža, mestni avtobus, ter cenovno ugodni taksiji.

Vozovnica za enosmerno vožnjo (tramvaj, bus, podzemna) stane 2,40 EUR, dnevna vozovnica 6,20 EUR, tedenska 22,40, skupinska dnevna vozovnica (do 5 oseb) 9,50 EUR in mesečna 76 EUR. Terminske vozovnice imajo vključeno tudi pot na letališče (saj se le ta nahaja izven območja 5000 – to je mesto Frankfurt). Z mesečno je mogoče po 19 uri med delovniki in preko vikenda s seboj vzeti eno odraslo osebo, vse svoje otroke ali do 4 tuje otroke.

Parkiranje: Večina novejših stanovanjskih zgradb ima za svoje stanovalce v kleti garaže. Cene najema se gibljejo od 70 pa do 100 EUR. Starejše ulice, ki garaž ali drugih parkirnih možnosti kot na ulici nimajo, so pred kratkim uvedle naslednji sistem parkiranja. Stanovalci lahko dobijo letno dovolilnico (50 EUR), s katero lahko parkirajo na svoji ulici. Tam je ostalim prepovedano parkiranje med delavniki med 7:00 in 10:00 uro, ter med 16:00 in 19: uro. Verjetno sem pristranski, vendar je moj občutek tak, da mesto tukaj poskuša urejati parkiranje za prebivalce mesta, v Ljubljani pa je pri meni vladal splošni občutek, da mesto zanima le kako lahko pobere nove prihodke. Tako mnogi dnevni migranti uporabljajo sistem P+R oz. železnico, saj je parkiranje v mestu relativno problematično.

Pot na in iz dela mnogim vzame kar nekaj časa. Tako večina že na poti prične z delom (prenosniki in fascikli na kolenih, Ipadi,…), veliko jih bere, večina pa ima v ušesih slušalke.

Delovni čas se torej prične nekje ob 8:30 in traja povprečno recimo do 18:30, velikokrat pa tudi do 20:00 ure. Seveda je to precej različno, vendar je kar gužva ob urah, ko se sam vračam. Velika podjetja imajo dobro urejene sidikate oz. odbore delavcev, katerih ena glavnih nalog je nadzor nad zakonskimi predpisi, ki se tičejo delovnega časa. V moji stroki se dela projektno, torej za vnaprej dogovorjen obseg ali po svetovalni uri. Tako je merjenje porabe časa ena od poglavitnih zadev za fakturiranje, nadurno delo pa mora biti najavljeno en teden prej in tudi avtorizirano. Ko govorimo o nadurnem delu pri meni je mišljeno delo preko vikenda, saj se smatra do 30 nadur na mesec plačanih v okviru plače. Za nekatere dvomljivo, vendar tako pač je v tem poslu.

Glede na to, da se torej veliko časa prebije v službi je temu primerno tudi prehranjevanje. Kosilo ob poldnevu je tako zelo razširjeno. In temu primerna je tudi ponudba. Raznolika in razširjena. Cene kosila se gibljejo v okrepčevalnicah od 3,50 EUR pa do 20 EUR v dobrih restavracijah. Povprečno pa boste namenili za to kakih 7 – 8 EUR. Veliko podjetij ima tudi lastne kantine, kjer je kosilo še ugodnejše, oz. ima lastno kuhinjo, kjer si je moč pogreti/pripraviti s seboj prinešene jedi. Tako pri meni to možnost dnevno uporabljajo indijski kolegi, ki si vsak večer pripravijo svoje jedi in jih nato tukaj v mikrovalovki pogrejejo. Ker sem se navdušil nad njihovo hrano, se jim občasno tudi sam pridružim. »Domače« je le »domače«J

Špecerije tukaj so večinoma diskontarji, torej naš Hofer in Lidl. Hofer se tukaj imenuje Aldi, pridružujejo pa se mu še Penny, Real in Netto. Rewe je naš Špar ali Mercator, najlepše urejen in založen pa je Edeka, ki se kosa z našimi najnovejšimi Interšpari in Mercator Hipermarketi. Večje količine pijače se kupuje v diskontih pijač, direktno pri lokalnih pivovarjih in vinotekah. Za ekzkluzivne kapljice pa se napotite v specializirane delikatese, kjer je moč dobiti prav vsako svetovno specialiteto (žal pa našega pršuta in vin tukaj ne srečam).

Cena hrane in artiklov dnevne porabe je enaka kot pri nas, tako da bistvene razlike ne zaznam.

Transport v/iz Slovenije:

Torej v glavnem 3 opcije:

  • Avto – cca. 900 km – normalno potreben čas 10 ur – strošek cca. 200 EUR
  • Vlak – obstaja poceni varianta – povratna cca. 100 EUR, vendar ne na vikend dneve. Zadnja cena, ki sem jo prejel za ad hoc povpraševanje je bila 350 EUR (povratna)!?!
  • Letalo – optimalno, več letov dnevno, ki jih izvaja Adria Airways. Karto je potrebno kupiti mesece vnaprej (začetek septembra za božične praznike) za nomalno ceno (cca. 200 EUR), drugače je normalna cena okoli 300 EUR. Letališče Frankfurt Hahn (Ryanair) pozabite, saj se le to nahaja 200 km od Frankfurta (pri Saarbrucknu). Sicer obstaja avtobusni prevoz, ki pa traja skoraj 2 uri, cena enosmerne vožnje 13 EUR. Odhod/prihod na glavni železniški postaji. Alternative so leti v Zagreb in Celovec, ki so nekaj cenejši, seveda pa je potrebno potem prišteti tudi stroške transferja in čas.

Vse v vsem – poti obstajajo, vendar so v primerjavi s potmi ostalih kolegov (London (88 EUR), Bukarešta (90 EUR), Atene (128 EUR), Varšava (128 EUR), Paris (87 EUR) izredno drage. Kot sem že omenil v enem prejšnjih postov je plačal kolega za Kalkuto 550 EUR, povratna preko Dubaia (Lufthansa), drugi pa za New York 530 EUR. Tako mi je jasno zakaj Slovenije ni na turističnem zemljevidu tukaj, saj se ljudnje odločajo povsem preprosto za vikend izlete. Vnesejo maksimalno ceno ki so jo pripravljeni plačati za 2 osebi v primeren iskalnik in nato izbirajo med destinacijami. Slovenije na tem izboru očitno nikoli ne bo, ali pač?

Zabava/kultura:

Dogajanja je precej in to za prav vse okuse. Kdor si ne najde ničesar primernega za sebe, si je kriv sam. Obilica muzejev, razstav, prireditev, klubov, kinematografov nudi prav vsak dan možnost tovrstnega preživljanja kvalitetnega časa.

Šport/rekreacija:

Najbolj pripljubljeno kot tudi po večini drugje tek in kolo. Možnosti veliko za vse težavnostne stopnje. Tudi gorsko kolesarjenje je možno v bližnje Taunus hribovje.

Športnih objektov je veliko, predvsem priljubljen je jasno nogomet in tenis. Fitnes ponudba različnih ponudnikov je izredno velika.

Stanovanje:

Prebivalcev v mestu cca. 700.000 (letni prirast z novimi prebivalci cca. 10.000 letno), z okoliškimi zaselki 2.300.000. Cca. 25% prebivalcev v mestu predstavljajo tujci – 180 narodnosti.

Prav vsakemu prišleku se postavi dilema živeti v mestu ali v sosednjih zaselkih (Bad Homburg, Neu Issenburg,…) ali mestih (Mainz).

Tako cestna kot železniška povezava je izredno dobra, tako je dnevna migracija povsem vsakdanja.

Povprečne cene najema stanovanja v mestu (seveda skora neprimerljivo po lokacijah, vendar za orientacijo):

Kvadratura

Vrednosti September 2011

Ø v €
za m²

Min. v €
za m²

Max. v €
za m²

do 40 m²

16,58

4,91

30,90

40 – 80 m²

12,06

4,11

29,00

80 – 120 m²

12,20

4,35

25,30

nad 120 m²

13,58

6,60

26,92

Source (http://www.immowelt.de)

Povprečna cena novogradnje 3.150 EUR/m2 – torej nakup

Najdražje novogradnje so v Westend (povprečno 4.910 EUR/m2), Nord- in Ostend (4. 450 EUR/m2), ter Sachsenhausen in Westhafen (4.260 EUR/m2).

Najhitreje rastoči del mesta je Europaviertel (za sejmom Messe), kjer naj bi v nekaj letih zrastel nov kompleks stanovanj, pisarn in trgovinskih centrov. Gre za najmodernejšo gradnjo, kar jih trenutno poteka v europi. Končna postavka je novih 30.000 prebivalcev in 10.000 novih delovnih mest.

Bančna ponudba:

Nakup stanovanja je mogoče 100% financirati, torej povsem brez samoudeležbe (razen stroške notarjev ipd.)

Osebni račun predstavlja v povprečju transakcijski račun, varčevalni račun, plačilna kartica (bankomat/POS – dvigi v okviru bančne skupine brezplačni), VISA/Mastercard debetna kartica (možen vklop kreditne funkcionalnosti) z osnovnim limitom 1 plače), osnovni limit na TRR v višini ene plače, internetna banka, telefonska banka, SEPA plačila brezplačno, trajniki in direktne bremenitve brezplačno. Cena opisanega paketa ob primernem mesečnem prihodku – brezplačno.


Pozdravljeni po dolgem času.

Mineva 8 mesecev od kar sem tu. Razlike po 4 ali 8 mesecih pravzaprav ne občutim. Ali ker je ni ali ker sem se očitno po 4 mesecih privadil na točko končne sprejemljivosti sprememb.

Poletje je, a moram reči, da bi to v Sloveniji prej opisali kot jesen. Morda je poletje le prišlo ta teden, ko nas je nekje v maju zapustilo (saj so takrat temperature dosegale 30 stopinj).

Vmes sem imel dopust in ga veselo odjadral z družino in mojimi res dobrimi prijatelji, tako, da je minilo v trenutku. Ko sem se vrnil iz dopusta, so se mi pridružile tudi moje punce. Tako smo ob večerih odpravili na potep po mestu in na vikend izlete v Heidelberg, Phantasialand in Paris.

Delo je intenzivno, saj smo v najbolj kritičnih fazah pred zaključkom in utrujenost se že pozna pri vseh vpletenih. A upam, da pripeljemo »baby home« kot jemljemo tale naš projekt.

V roku službe sem imel tudi priložnost obiskati Hondino akademijo, kjer je pravi učni center, tako za avtomobilske in moto mehanike, kot prodajalce in druge profile v podjetju. Nahaja se kakih 30 km iz mesta na samem in je precej impresiven. Na vrtu ima testno stezo, kjer se v večernjih urah urijo mladi kart vozniki.

Okolje se ni kaj dosti spremenilo. No, morda se je, vendar če posameznih točk ne opisuješ sproti, jih kaj hitro pozabiš. Recimo katastrofa na Japonskem. Tukaj je sprožilo val upora proti jedrski energiji. Masovni protest in veliko zmagoslavje zelenih »Die Grünen« na lokalnih volitvah je pripeljal do odločitve od takojšnjem predčasnem zaprtju 7 ali 8 jedrskih elektrarn in sprožilo precej velik naval na zeleno energijo. Nova bodočnost so tako postale farme vetrnic v severnem morju, le to pa za seboj potegne izredne investicije v izgradnjo omrežja za transport energije, kar spet sproža veliko vprašanj in negotovo prihodnjost energetskih velikanov kot je recimo EON. Enega od pohodov sem se udeležil tudi sam na predlog sodelavke, ki je velika aktivistka v tej smeri.

Začela se je tudi Bundesliga in pred petimi koli tudi 2. liga. Eintrach Frankfurt je žal zapustil prvo ligo, a ponedeljkov obisk v Commerzbank Areni mi bo še dolgo ostal v spominu. Veličasten objekt z 42.000 gledalci, od tega kakimi 10.000 »ultrasi« je podaril na poudarjam drugoligaški tekmi med Eintrachtom in Fortuno iz Dueseldorfa prekrasen nogometni večer. Prav iz vsakega kotička štadiona je moč gledati dogajanje na igrišču in okoli njega. Priporočam vsakomur. Minilo je tudi žensko svetovno prvenstvo v nogometu. Navdušenost, medijska pokritost in obisk tekem je bilo res izredno. Ob Maini je bil tudi velik video-wall in »public viewing«, kjer se je vsak večer dogajalo ob spremljavi gostinske ponudbe in žive glasbe. Žal se je favorit – nemška reprezentanca predčasno poslovila iz tekmovanja. Slavila je Japonska z veliko borbenostjo. Spremljal sem nekaj tekem pred dopustom in po njem in moram reči, da mi je bilo všeč.

Recesija se še vedno ne pozna tukaj, kupna moč raste, dela je veliko, prostih delovnih mest tudi. Ko se je maja sprostil trg dela iz naknadno pridruženih članic EU se je pričakoval val zaposlovanja. A od tega ni bilo kaj veliko čutiti. Sedaj med počitnicami je turistični obisk mesta še precej višji kot že običajno, hoteli so polni in kolegi ki stanujejo tudi v hotelih imajo vseskozi težave dobiti sobo. V času sejmov pa je težko baje dobiti posteljo tudi v bližnjih sosednjih krajih.

Mesto živi s svojimi prebivalci. Vseskozi se nekaj dogaja vseskozi se nekaj praznuje. Ulice so polne ljudi, glasba prihaja iz vsake ulica, dobro volje je čutiti na vsakem koraku. In neizmerno rad se sprehodim po mestu, ko mi to čas dovoli, večerni tek ob Maini pa tako predstavlja vrh.

Franfurtska borza je novembra lani preselila sedež podjetja v 7 kilometrov oddaljeni Eschborn v t.i. The Cube kamor se je preselilo 1800 zaposelnih. K temu je prišla ukinitev klasičnega trgovanja t.i. »Parketthandel« konec marca, kar pomeni nekako dokončen konec nekega »klasičnega« obdobja in elektronsko trgovanje je povsem zavladalo v zgodovinski stavbi. Sicer je že sedaj elektronsko trgovanje predstavljalp 90% delež, a vseeno pomeni ukinitev neko prelomnico. In kaj hitro me to asociira na enega meni najglobljih trenutkov, ki sem jih zasledil v medijih, ko sem pred leti v času pričetka finančne krize videl na Wall Streetu plakat z napisom »Jump, you motherfucker!« (posvečeno velikim finančnim umom, ki so uničili finančne trge). Komu bo sedaj možno kaj sporočiti? Računalniškem programu, ki s svojo vgrajeno umetno inteligenco na podlagi tisočih algoritmov izračunava optimalno strukturo portfelja in opravi nekaj 10 transakcij na sekundo? Nov plakat se bo morda glasil »CTRL + ALT + DELETE«, a kaj ko ne bo koga ki bi ta ukaz izvedel.

Medtem sem opravil tudi poskusno dobo. Nobenega pompa, nobenega dokumenta. Delaš naprej. No, moje nadrejeni si je vzel čas in naju z mojim indijskim prijateljem, s katerim sva tukaj pričela tole zgodbo povabil na večerjo. In nekako hecno, zopet so me pričeli obletavati »Headhunterji«, kar me potrjuje tukaj. Celo na en razgovor sem se odločil iti, tako zaradi izkušnje. Bomo videli, kaj, kam in kako. Dejstvo je – sem v globalnem podjetju, v globalni industriji na globalnem trgu. Mej ni, razlike se dopolnjujo in rojevajo nove poti.

Od junija naprej sem opazil, da sem skoraj popolnoma prenehal spremljati dogajanje v Sloveniji. Enostavno sem očitno prišel do točke, ko je bila intezivnost bombardiranja z negativizmom slovenskih medijev, aferami in rumenim tiskom preveč zame. In kot se mi je že zgodilo pred šestimi leti s cigareti, ko sem očitno doživel »overdose« in sem prenehal s to navado, sem nevede in nehote prenehal spremljati slovenske novičarske portale. Sem pa tja kaj zvem še iz drugih blogov in Facebooka, ter iz dnevnega pogovora z mojo družino. Moram reči, da sem nekako precej zameril slovenski državi (torej njenim voditeljem in državnemu upravnemu aparatu), kar počne s svojimi prebivalci in s svojo zemljo. Popolno izkoriščanje za bogatenje in blagostanje peščice izbrancev, ki imajo sposobnost prodreti v prave strukture, kakor tudi vsiljevanje volje in pravil, ki koristijo namenu izbrane elite. Sistem je kolapsiral popolnoma in razen zavedanja slovenstva v smislu jezika, kulture, običajev in lepot, je uspelo peščici drekačev (ljudje z veliko sposobnosti govorjenja in prodajanja megle, ki sami ne naredijo ničesar, a se vtaknejo v vse kar jim prinaša samopromocijo, pa tudi če ni stvar deluje) doseči popolno črnogledost na prihodnjost, brezupnost naprezanja in negotovo prihodnjost za mlade generacije. Že tako je svet v k…., ni potrebno, da je še miselnost tam.

Upam, da se bom imel nekoč še kam vrniti.

Ah ja še to, med obiskom v Sloveniji sem si nabavil Zlatkotove cdje. Zlatko – car si. Sicer malce preveč kolneš za moj okus, a glasba je cool. Od novosti, ki sem jih spoznal tukaj pa si sedaj ogledujem, pardon pslušam skupini »ASP« in  »…And You Will Know Us by the Trail of Dead«.

Toliko za danes, ob priliki pa kaj novega.


Takole, še zadnji vikend je pred mano.

Upam, da sem vse uredi, še zadnja navodila v službi naslednici, kopiram dokumente in upam, da nisem ničesar strateškega pozabil. Vikend bo poslovilen od družine, ponedeljek še od mojih dragih mi kolegov iz službe, nato pa…

V torek zjutraj odrinem in ne vem kdaj naslednjič obiščem zopet Slovenijo. Ne želim ugibati, pač pa se prepustiti toku in vsrkavati vse kar se mi bo na poti pojavilo. Nekje sem slišal “Free your mind and the rest will follow”. Tega se bom držal.

Tole bo zadnji zapis iz Slovenije, naslednji ko si uredim splet pa bo predvidevam že izza slovenskih meja. Želim si srečo, kot jo voščim tudi vam!


Pozdravljeni!

V ponedeljek sem obiskal s soprogo mesto, kamor bom usmeril svojo novo življensko pot.

Odhod ob ob tretji uri zjutraj, vreme katastrofalno, vendar nič ne de. Ob 14:00 imam prvi ogled stanovanja dogovorjen v predelu, ki se imenuje Europaviertel (za Frankfurter Messe). Zatem sem si optimiziral urnik tako da so sledila še štiri stanovanja, pa še naslednji dan je ostal en.

Pot sva prepustila Garminu, ki pa po mojem občutku ni izbral prave poti, saj naju je nad Munchnom usmeril močno proti Nurnbergu. prav ta del poti je bil res katastrofalen, saj sva tukaj izgubila dobri 2 uri zaradi gneče in pluženja snega. Priznati pa moram, da je prevladovala izredna strpnost in prilagojenost voznim razmeram. Kljub vse težavam na poti sva prispela na cilj tri minute pred dogovorjenim terminom in tako sem bil pomirjen, saj naravnost sovražim zamujanje.

Prvo stanovanje se je izkazalo takoj kot pravo in postavilo “benchmark” za vsa ostala, ki pa ga ni nihče več dosegel. Gre za popolnoma novo klimatizirano dvosobno stanovanje s popolnoma novo opremljeno kuhinjo (hladilnik, keramični štedilnik, mikrovalovna pečica, pomivalec posode, ter eno najlepših kopalnic kar sem jih kdaj videl. Premore dva balkona v 6 nadstropju in ima v kleti podzemno garažo (ki je zaenkrat še ne bom najel/uporabljal, saj mi je uspelo prodati danes moje vozilo), ter “pralnico”, s tremi stroji na kovance. Cena – 790 EUR brez stroškov, s stroški pa okroglih 1000 EUR. Ni malo, vendar po tem kar sem videl in imel na razpolago več kot pošteno. Stanovanje ima 75 m2 in je po price/performerance močno prekašalo ostala stanovanja. Pri ogledih povprašajte, kaj je vključeno v t.i. Warmmiete (najemnina s stroški), saj se izkaže, da je generalno pravilo, da ne vključuje strošek elektrike in interneta. Ogrevanje je odvisno od načina, sam imam daljinsko ogrevanje in na radiatorjih nameščene nekakšne merilce porabe, ki brezžično oddajajo porabo. Na ceveh tople in mrzle vode so tudi števci, ki ji popišejo enkrat letno. Stroški se povečini plačujejo pavšalno, enkrat letno pa se naredi poračun med dejansko porabljenim in že plačanim.

Ogledal sem si tudi mojo novo službo. Od novega doma je oddaljeno 7 minut z avtom, 15 minut s kolesom, z javnimi prevoznimi sredstvi pa še ne vem. Frankfurt premore močen javni prevoz, kjer prednjačijo t.i. Strassenbahn (tramvaj), ter busi. Imajo tudi podzemno, ki pa je izgrajena le na severno od Maine v novih delih in me tako ne pripelje do službe.

Frankfurt je prava metropola, center bankirstva in spremljajočih dejavnosti. Je izredno čisto, ne preveliko, ima stari in novi del, nebotičniki pa te naravnost očarajo in potrdijo neizmerno sposobnost človeškega ustvarjanja. V primerjavi z Londonom bi rekel, da je Frankfurt bolj ekstremen v smeri bančnega centra kot City, je pa London mnogo večji in tako poslovni del predstavlja le del Londona.

Prespala sva v hotelu Cult, ki ga priporočam, saj je cenovno ugoden (preko spletnega ponudnika www.booking.com sem dobil ponudbo 79 EUR za dve osebi z zajtrkom), ter čist. Sam bi mu dal 3 zvezdice. Po celodnevnem naporu in odlični večerji v domači gostilni, sva se prepustila počitku. Zjutraj res odličen zajtrk, ter obisk še zadnjega stanovanja. Po vse ogledih mi je bilo v petih minutah jasno kaj in kako in poklical sem agenta prvega stanovanja. Za najemno pogodbo se moraš kar “sleči”. To pomeni, da moraš kot najemnik dokazati kdo si in da si sposoben plačevati. Tako izpolneš t.i Selbstauskunft, nekakšen vprašalnik, ki mu priložiš kopijo osebnega dokumenta, ter 3 plačilne liste oz. pogodbo o zaposlitvi. To nato preverijo pri podjetju “Schufa”, ki je nekakšna črna lista dolžnikov/neplačnikov in če je vse ok, ti odobrijo najemno pogodbo. Kavcija predstavlja tri mrzle najemnine in se lahko deponira v treh oblikah; zastava hranilne knjižice z vplačanim zneskom, bančna garancija, vplačilo na “kao” notarski račun.

Pot nazaj je bila naravnost enkratna. Nobenega zastoja in odlično vreme, tako da sva z ustavljanjem potrebovala slabih 9 ur.

Včeraj, torej v sredo sem pričel urejati formalnosti pri naših organih. Najprej sem uredil mednarodno vozniško dovoljenje, saj ne vem v katere državo bom v prihodnje šel. Velja tri leta, pridobi se ga na AMZS, potrebujete pa sliko, slovensko vozniško dovoljenje in osebni dokument in 24 EUR (člani AMZS imajo popust). Dokument je narejen v 5 minutah in je dvojne velikost kot naš standarden. Le kam ga bom vtaknil:).

Uredil sem tudi Center za socialno delo, kjer so mi pojasnili postopek v vezi otroških dodatkov. Trenutno dobivamo neko malenkost in sem želel to ukiniti, da bi potem v Nemčiji prejemal celoten znesek do katerega sem upravičen. To pa ne gre tako. Torej do aprila moram še vedno prejemati dodatek, od aprila dalje pa moram vložiti novo prošnjo, čeprav ne bom več upravičen do njega. In takrat bom prejel neko novo potrdilo, da ga ne prejemam in bom lahko zaprosil v Nemčiji za spremembo zneska (do takrat sam razliko). Torej bom moral vse delati dvakrat. Na spletni strani CSD Bežigrad dobite obrazca E411 in E401.  E411 izpolnete sekcijo A in po odhodu v tujino pošljete obrazec na CSD, ki ga potrdijo in vam ga pošljejo nazaj. E401 pa izpolnite prav tako sekcijo A in odnesite na upravno enoto. Meni na upravni enoti ni uspelo včeraj nič, saj so obrazec videli prvič in niso vedeli kaj naj z njim naredijo. Po ponovnem klicu na CSD pa so me sedaj usmerili na oddelek za Upravne in notranje zadeve. Upam, da uredim to še ta teden.

Davkarija pa je svet zase. Sem bančnik in tretiranje davčnega rezidenstva je bilo vedno od uveljavitve davčne zakonodaje tako, da je locirala status rezidentstva iz dejstva ekonomskega središča, torej tam kjer zaslužiš glavnino svojih dohodkov. Žal davčna upošteva še socialni faktor, kar mi je po telefonskem razgovoru povedalo sledeče. Ker imam v Sloveniji družino, je moj socialni interes v Sloveniji in iz tega sledi, da naj bi poleg nemških davkov plačeval davke še v Sloveniji. S tem se ne morem strinjati, saj bom Slovenijo obiskal le nekajkrat letno, večinoma bo moja družina obiskovala mene v tujini. Seveda bom pošiljal sredstva tudi domov, vendar sredstva, ki so bila obdavčena v Nemčiji in bodo potrošena v Sloveniji (in s tem tudi zopet obdavčena z DDV). Od mene pa zahtevajo, da naj plačujem še razliko med nemško in slovensko davčno stopnjo (ki je višja) še Sloveniji, čeprav Slovenija nima nič pri moji zaposlitvi in življenju. Ne bom imel socialnega, pokojninskega, zdravstvenega varstva v Sloveniji, tako da je to nesprejemljivo. Če bom primoran v to bom odjavil stalni naslov v Sloveniji oz. celo zaprosil za nemško državljanstvo, saj je to naravnost noro. Ne rečem, da bi bil oseba, ki živi v Sloveniji in dela v tujini, potem se strinjam, saj koristim slovensko infrastrukturo. Tako pa…. Kakorkoli, vložil sem nekakšen vprašalnik, na osnovi katerega bom v roku meseca dni prejel informacijo o mojem rezidentskem statusu.

Toliko za danes, ko bo kaj novega pa se zopet javim.


3/12/2010

Prejel sem potrditev moje prošnje za skrajšani odpovedni rok. Zares čutim da so sedanji kolegi in nadrejeni resnično veseli moje poti in da se veselijo skupaj z menoj. Tako sem sedaj uredil vse formalnosti v vezi tega in se pospešeno ukvarjam z najemom stanovanja v Nemčiji. Nisem se še odločil kako veliko naj bo stanovanje, vendar mora biti lepo, da se bom v njem dobro počutil ne glede na to koliko časa dejansko bom v njem.

Več ali manj uporabljam le dva prava sourca za iskanje, seveda spletno. To sta www.immobilienscout24.de in www.immowelt.de. Stanovanja se večinoma najemajo preko nepremičninskih posrednikov, s katerimi sem moral preden se sploh kaj pogovarjamo podpisati (hvala bogu da online) sporazum, oz. pogodbo, s katerim si zagotovijo svojo provizijo, ki enotna in po našem razumevanju torej kartelna. Le ta znaša 2,39 najemnine (vključen DDV). Da se dodatno zavarujejo, moraš že ob podpisu pogodbe dovoliti da ti bremenijo kartico ali da jim daš pooblastilo za direktno bremenitve (za to je potrebno imeti že odprt račun v Nemčiji). Torej tole bo drago:) Vendar se temu ogniti ne da.

Najemnina, ki sem jo jaz še pripravljeno sprejeti znaša 900 EUR – “Warm”. Ta izraz pomeni da je v najemnini vključen tudi strošek ogrevanja, brez tega pa srečamo izraz “Kalt” – torej mrzlo. Srečujem se tudi z izrazom pavšal, ki vsebuje vse stroške, če le ni drugače specificirano. Torej za ta denar dobim nekaj, ne pa prav veliko. Trenutno sem najbolj zagret za novo četrt, ki se imenuje Europaviertel in je sveže nastajajoč kompleks novogradenj, ki naj bi bile svet v malem. Gre za zemljišče za sejmiščem in vsaj slikovno gradivo in opis veliko obeta. Po drugi strani pa se zelo “kurim” na t.i. Sachsenhausen, ki bi mi omogočil, da pridem v pisarno peš. Kakorkoli, v ponedeljek se odpravljam na oglede. Pet jih imam dogovorjenih, pa še nato v torej zjutraj enega. Morda obiščem še dva znanca, potem pa nazaj. Močno upam, da kaj uredim saj je samo še mesec dni do mojega novega pričetka.