Posts Tagged ‘davki’


December LJ2mKakor opažam smo se od starega leta 2014 uspeli posloviti. Nekateri radi naredimo nekakšno zaključno bilanco in odpremo novo knjigo.

Recimo, da nekako tako tudi sam naredim, saj živim nekako fazno in tako vmes pogledam, kaj je ok, kaj sem se naučil, kje sem ga polomil, itd.

Po štirih letih življena in dela v Nemčiji sem Novo leto pričakal v Sloveniji.  In tako želim tukaj zapisati občutke zadnjega obiska. Ja, seveda mi je največ pomenilo, da sem po dolgem času spet lahko videl in objel družino, ter se srečal s prijatelji. In prav poseben dogodek se je bilo srečati prvič po 28 letih z nekdanjimi osnovnošolskimi prijatelji in videti in slišati, kaj je zob časa naredil z nami in kako se je življenje poigralo z nami. Čeprav smo šli vsak po svoje in imeli popolnoma drugačne izkušnje, sem čutil, da imamo nekaj skupnega – 7 let otroštva vsak delovni dan vsaj 4-6 ur.

Nekaj prvih dni sem preživel večere na Ljubljanskih okrašenih ulicah in se srečeval s prijatelji na lepo okrašenih stojnicah, ter opazoval čarobno okrašeno Ljubljano ob izjemnem mrazu, ki je pripotoval v deželo. Opazoval sem ljudi okoli sebe in videti je bilo, da je so se življenske težave in breme, ki ga nosijo za trenutek ustavilo nekje na robu mesta in je imelo prepoved priti na Tromostovje. Seveda bi bilo naivno misliti nekaj takega, a nekaterim je le uspelo potisniti vse stran od sebe in se prepustiti očarljivosti pozitivnega duha in ujeti drobce upanja, da bo v prihodnje vse še dobro. Zadnjič sem slišal dober pregovor v smislu – „Na koncu bo vse dobro. In če trenutno ni dobro, to pomeni, da še ni konec“.

December LJ1m

Poznate indijance? Se spomnite Vinetuja? Slovenska davčna svetovalka Snežana Šušteršič mi je javno povedala, da sem sedaj postal indijanec – v zaničevalnem, posmehljivem, škodoželjnjem glasu me je imenovala “Apač” in da baje “rožljam z verigo” po slovenski deželi. Pa da baje nisem preveč izobražen…

Da postavim tole v kontekst. V Sloveniji obstaja Civilna iniciativa Apače, ki zastopa slovence – dnevne migrante. Torej, to so slovenci, ki delajo v tujini, stanujejo pa v Sloveniji. Ocenjeno je, da jih je kakih 20.000 in število raste. Razumljivo, saj v Sloveniji za njih dela ni, prav tako ne denarja, da bi delo bilo plačano. Sedaj obstajata dve alternativi:

  1. Prisesaš se na slovenski socialni proračun – prijava na zavod za zaposlovanje, prejemanje raznih socialnih pomoči, nadomestilo plače, brezplačno zdravstveno zavarovanje, otroški dodatki, socialne pomoči, brezplačni vrtec, paketi humanitarnih pomoči, upanje, da ti gre zako slabo, da boš lahko postal osrednji predmet medijsko podprte humanitarne akcije zbiranja zamaškov, SMSov in tako svojo nesrečo lahko javno predstavil potom škandalov in travm željnih medijev in tako dalje.
  2. Dvigneš rit in se odpraviš preko meje poiskati delo. Greš čez vse ovire, ki tako omejujejo, da tega ne naredijo vsi Slovenci – neznanje jezika, drugi delovni in življenski običaji in navade, občutek, da si tujec, ki je v nekaterih primerih prišel po sistemu “s trebuhom za kruhom”, birokratske prepreke, pridobivanje raznoraznih dokumentov, nemalokrat visoki finančni stroški, overjanje in prevajanje dokazil o izobrazbi, dodatno izobraževanje, zdravniški pregledi, učenje in urejanje socialnih, zdravstvenih, davčnih zadev, ne nazadnje velikokrat dolge vožnje na delovno mesto, polno plačilo vrtcev v Sloveniji, urejanje plačil zdravstvenih storitev s tujo zdravstveno zavarovalnico, požiranje očitkov doma in v tujini – glej ga “gastrbajterja”….

Naj tukaj dodatno omenim, da je vloga politike in družbe zagotoviti dostojno in varno življenje svojih prebivalcev v domovini – Sloveniji. Ker pa tega politika in družba nista naredili, si mora vsak pomagati, kakor mu pač uspe. Eni s krajo, drugi s črnim delom, tretji pa s poštenim delom. Pa povečini ne, da bi se obogatil, pač pa da le preživi in da se poda dostojno in z dvignjeno glavo v vsakdan.

In nato, ko se 20.000 slovencev poda na to pot, v katero so bili večinoma potisnjeni s strani svoje tako drage domovine, tam zasluži denar, od katerega tam plača socialne prispevke, zdravstveno zavarovanje in davke, ga prinese in potroši v „bogati, za vse slovence preskrbljeni“ Sloveniji. Še predno pa ga potroši, se zopet pojavijo prej omenjeni politiki in slovenska družba, ki ne izpolnjujejo svoje vloge in si želijo iz tega novega – uvoženega denarja vzeti nekaj za „ne“-izpolnjevanje svoje vloge v obliki dodatne obdavčitve, čeprav bo ta novi denar, ki ga niti ne bi bilo v Sloveniji, če se popreje omenjeni fantje in punce ne bi v samorežiji odpravili čez mejo, skorajda v celoti potrošen v Sloveniji. Rezultat – davek v obliki DDV, cestnine,….

NE1m

Seveda bi se vsak, ki je v taki poziciji temu uprl. Še več, temu se upirajo tudi tisti, ki vede ali nevede to še postanejo. Kdor ne prizna, da se slovenski migrant razlikuje od slovenskega delavca, je del zgoraj omenjen družbe, ki so skupaj s politiko odgovorni za današnjo situacijo. In zopet sem presenečeno ugotovil, da je bilo slišati v slovenskem javnem prostoru – “Pa pojdite že, če vam je tako super v Avstriji”, javni klic po izgonu iz domovine. In politika je še vedno tiho, na toplem zaprta za stenami in še kar ne opravlja svojega dela in poslanstva, a kljub temu zahtevajo plačilo. Ne vidijo, ne slišijo, da se dežela deli, na naše in vaše, in nekje daleč je slišati rožljanje, ki spominja na ne tako davne dogodke, ki so spreminjali tok zgodovine…

Ok, mislim, da sem zadosti napisal o dnevnih migrantih, sedaj smo na vrsti mi, ki ne živimo v Sloveniji, nimamo prebivališča v Sloveniji,  ne delamo v Sloveniji, ne uporabljamo slovenskega zdravstva, ne uporabljamo slovenske infrastrukture, kot so ceste, vodotoki, energetske infrastrukture, a kljub temu občasno obiščemo Slovenijo v času dopustov v obliki turistov in “uvozimo” nekaj denarja v Slovenijo.

Tudi nam slovenska politika in družba ukazuje, da naj plačujemo poleg davkov v državah, kjer prebivamo,  živimo in delamo, tudi del davkov Sloveniji. Tokrat ne pod pretvezo, da živimo in uporabljamo slovensko infrastrukturo, pač pa pod pretvezo, da se morda nekoč vrnem v Slovenijo, oz. da živi soproga in otroka v Sloveniji in da naj se ločim, odrečem otrokoma ali pa jih nasilno, proti njihovi volji odpeljem iz Slovenije. TEGA PA NIKOLI NE BOM SPREJEL!

In tako sem se v znak protesta le dan po odležani vročini udeležil protestnega shoda kakih 3000 ljudi (težko bi sam ocenil pravo šteilo) na starem mejnem prehodu na Šentilju dne 27.12.2014, ki ga je organizirala Civilna iniciativa Apače. Mislim, da so v večini bili dnevni migrant, a solidarno njihovim težavam, ki so enaki mojim, sem se jim pridružil.

“Lopovi, lopovi “ je bilo slišati vsakih nekaj minut. Namenjenih že popreje omenjenim politikom in slovenski družbi, ki se strinja ali tolerira tovrstno krajo. Tisti občutek, ko veš, da stojiš med ljudmi, ki imajo tujo roko v svojem žepu, ki jim pod okriljem slovenske zakonodaje krade in so pripravljeni narediti vse, da zaščitijo svoje dostojanstvo , imetje in družine.

Sedaj je tudi meni postalo več kot očitno, da so mediji v rokah politike. Kako bi si sicer lahko drugače pojasnil, da je večina medijev spregledala dejstvo, da je protest za kako uro zaprl mejni prehod med Avstrijo in Slovenijo? V Evropi brez meja je bila Slovenija na eni od svojih mej zaprta od evrope. Če to ni simbolno dejanje, ki bi jasno povedalo, kako obupana je situacija in gre o temu brati le ob robu novic, potem mi ni jasno, kakšna organizija Slovenija sploh še je. Ne, ravno nasprotno, pojavili so se znalci, ki bodo neuko slovensko javnost poučili in jih obrnili proti tem 20.000 slovencem. In ena od teh umazanih novic je bilo delo slovenske davčne svetovalke Snežane Šušteršič, ki se je v javnosti delala norca iz delavnih ljudi – slovencev.  Ob primerljivih dogodkih v Nemčiji je zadosti 200 ljudi, da se politika zgane in upošteva neko mnenje, situacijo in išče rešitve. Tu pa se problem 20.000 slovencev ignorira in zasmehuje?

Ker vre v meni, a bom ohranil dostojanstvo, na tem mestu ne bom napisal, kaj si mislim o vas gospa Snežana Šušteršič, niti tega kar vam želim.

Tako, sedaj sem „Apač“. Ponosen “Apač”, ki se borim za svoje pravice in imetje, kot so se nekoč indijanci morali boriti za svojo zemljo in družino, ki so jih ugrabljali in posiljevali belski „izobraženci“. Mar je podobnost zgolj naključje? Da, da, verjetno bo res samo najključje, kajne ga. Snežana Šušteršič, ki se je rodilo v moji neuki in nizko izobraženi glavi.

Vir: Google Images

Snežana Šušteršič Vir: Google Images

Upam, da se temu boju pridružijo tudi vsi tisti, ki še čutijo v sebi ogenj in se niso prepustili diktaturi slovenske politike in družbe.

Na, pa sem zopet „zamoril“ s to tematiko. Tako hitro zapadeš v neko kolesje, ko imaš tako enormno breme na sebi. In te ne izpusti, in ne dovoli, da bi užival v lepotah življenja. Kaj hitro izpadeš kot „nerazsoden“ blaznež, za katerega pravijo, da se mu je „utrgalo“.

Ne ne, še sem pri sebi. A sem jezen, zelo jezen!

In tudi lepote znam še zaznati okoli sebe. Ko s hčerko smučava po belih, v soncu obsijanih strminah Krvavca, uživava izredno okusno kosilo v gostilni Tonač, pod vznožjem Krvavca, se prepuščava opoju jedi iz žara restavracije Napoli v Ljubljani, se sprehodiva s soprogo po zamrznjeni Cerknici, podoživljam dogodke izpred 28 let skupaj z nekdanjimi sošolci, praznujem Božič z družino v Prekmurju in na Notranjskem, se srečamo s starši, odtečem nekaj tekov po in okoli Ljubljane, spijem kuhanca z bližnjimi na ljubljanskih štantih, takrat vem, da še vedno živim in zaznavam lepo.

Krvavec1m

Želim si, da bi se na koncu vse izteklo na dobro, da bi se lahko vseskozi koncentriral izključno na lepe stvari, a obenem vem, da jih morda niti ne bi znal ceniti, če ne bi doživljal tudi slabe stvari.

Tako sem zopet v Frankfurtu, ostali so mi spomini na dopustno preživet čas v Sloveniji, in ogenj, da si želim še živeti in ustvarjati in se boriti za svojo pravico.

Tudi tekaško prihajajo novi izzivi, notranje napredovanje in doseganje osebnih ciljev.

Advertisements

In to dobesedno, saj si Slovenija postreže sedaj tudi iz žepov ljudi, ki so Slovenijo že zdavnaj zapustili in se ne nameravajo več vrniti. In da bi to naredila, ji ni prav nič sveto. Niti lastni prebivalci, otroci in družine. Slovenija je mene, moje otroke in soprogo postavila pred zahtevo, da se morava s soprogo ločiti in bi se verjetno moral odpovedati otrokom ali pa se morajo soproga in hčeri proti svoji volji izseliti iz Slovenije.

Ne verjamete? Kar verjemite!

To so dejstva, zaradi katerih bijem boj na Upravnem sodišču v Ljubljani. Ne morem mirno sprejeti opisanega. Ne gre. Možgani rečejo – “No way”. Sredi evrope leta 2014. Pod masko prijazne, gostoljubne, sončne dežele, kjer kakor slišim, ta zločin v praksi potrjuje tudi sodišče.

 

Nekaj zelo grdega je v tej deželi Kranjski.

“Opozorilo: Na tem mestu je bila umetniška slika slovenske zastave iz katerega je gledalo zlo, ki naj bi ponazarjala, kaj trenutno  čutim. A ker bi s tem kršil zakon v Sloveniji in uporabil državni simbol, ki krni ugled Slovenije sem sliko umaknil. V nasprotju z državnimi uslužbenci, ki krnijo ugled Slovenije s svojimi dejanji in delom brez posledic.”

Obrnil sem se na vse mogoče inštitucije, tako evropske, kjer sem komuniciral z uradom evropskega sekretarja Šemeto, tako na predsednika države, predsednico vlade in nekatere poslance. Povezal sem se tudi z dnevnimi migranti Civilne iniciative Apače, ki bijejo že leta boj z državo, pa čeprav nimamo enakega statusa in stanja. Najel sem tudi odvetnika (Odvetniška pisarna Vidovič), ki mi ne daje upanja in tega je potrebno za vsako delo plačati. Tudi tukaj mi je sedaj pri mojih 40 in čez postalo jasno, da je pravica samo za tiste, ki imajo denar. Najprej 500 EUR na mizo, potem pa sestavim dopis. In tako za vsak odgovor.

Povzetek mojega stanja in stanj mnogih drugih slovencev, ki so že občutili nož v hrbet ali pa ga še bodo.

Konec leta 2010 sem se odselil v Nemčijo in 2011, kakor tudi 2012 igral po pravilih DURS, čeprav že takrat nisem imel ničesar več s Slovenijo, ter izpolnil obrazec vprašalnika, s katerim DURS ugotavlja davčno rezidentstvo. Le ta mi je podelila nerezidentni status in tako sem plačeval davke izključno v Nemčiji, kjer delam in živim. Ob nespremenjenih pogojih, oz. še več, pričel sem postopek pridobitve nemškega državljanstva, se je 2013 pojavil zopet DURS in tokrat obrnil ploščo. Ne, sedaj boš plačeval poleg nemškega davka tudi razliko davka v Sloveniji. Zakaj? In zgovorili so se na mojo soprogo in otroke. Češ, čeprav sam nimaš ničesar v Sloveniji in popolnoma živiš v Nemčiji, sedaj smatramo, da imaš osebni interes (vitalni interesi) v Sloveniji in da ti je bivališče soproge vedno na voljo. Nek uradnik, ki ne pozna ne mene, ne moje družine odloči, kje in kaj je moj osebni interes??? Je morda bog, da razpolaga z mojo individualno svobodo? Celo več, v uradnih spisih navede, da redno obiskujem družino – me nadzoruje? Je to sploh res? Sami veste, da bi mi morala soproga, ki je edini lastnik stanovanja v Ljubljani pisno dovoliti, da bi lahko prijavil naslov tam. A uradnik se spozna na to in odloči, da je temu tako. V roki ima mehanizme, ki tako subjektivno definicijo osebnega interesa obrača, kot mu to pač paše in prosto manipulira. In oddela 8 uric in se odpravi domov. In se ne ubada, kaj s svojimi odločitvami povzroči. Osebni vitalni interes je moj popolnoma osebni interes, kje jem, spim, delam, živim, se socializiram, imam hobije, komuniciram, diham, razmišljam, rastem, doprinašam,… Ne delam v tujini in nato prihajam v Slovenijo živet! Nisem na začasnem delu v tujini! Nisem napoten na delo v tujini! Nič od tega. Slovenija nima nič ne z mojo zaposlitvijo, kot tudi ne z mojo osebo!

Se naj sedaj na zahtevo Slovenije proti najini volji ločiva s soprogo, če ne želim plačevati še davka v Sloveniji?

Se naj proti svoji volji odpovem hčerama na zahtevo Slovenije, če ne želim plačevati še davka v Sloveniji?

Naj soprogo in otroka ponoči proti svoji in njihovi volji zvežem, porinem v avto in odpeljem iz Slovenije, če ne želim plačevati še davka v Sloveniji?

Povejte mi! Povejte, brihtne buče, ki zagovarjate pravico, svobodo do osebne integritete, ki zagotavljate svobodo življenja, enakost, nediskriminatornost in še bil lahko našteval lažnjiva (celo ustavna) zagotovila v državi Sloveniji.

Ne bom se več vrnil. Zagabilo se mi je. Sistem in vsi predstavniki tega sistema. Zagovorniki, poslanci, uradniki kot npr. Tatjana Kučič, predsednik Republike Slovenije g. Pahor, predsednica vlade ga. Bratušek, podsekretarji Sonja Svetelj Trobec, Petra Istenič, sekretarji Vladenka Žlender, Iztok Pureber, Jožica Kastelic in drugi, ki vidijo in slišijo, a ne naredijo ničesar, da bi bilo drugače. Vsi ste krivi, tudi če niste direktno vpleteni, če ne narediti ničesar in pogledate stran namesto, da bi napake popravili, ste krivi!

Postal sem talec in sem diskriminiran. Nekaj na kar ne morem vplivati, saj je moj status v individualni odločitvi druge osebe. Ali naj ga prisilim, da bo drugače živel, ali pa sem sam kaznovan. Sam pri tem ne morem narediti prav ničesar.

In otroci niso neumni, vse vidijo in slišijo. “Lepo je v naši domovini bili mlad”, se mi sprehaja po mislih. In ko bodo zadosti stari, da bodo na svojih nogah, pot pod noge, če se ne najde nekdo, ki bo zaustavil to prakso.

Zgoraj navedeni in vsi tisti ki se v tem prepoznate:

1. Stalno prebivališče imam izključno v Nemčiji

2. Delam stalno v Nemčiji

3. Živim stalno v Nemčiji in imam vse svoje privatne/socialne aktivnosti tukaj

4. V Slovenijo pridem sem pa tja na obisk – tako kot drugi turisti (pa še to vse manj in manj)

5. V Sloveniji nimam stalnega niti začasnega naslova

6. Sem v postopku pridobitve nemškega državljanstva

7. Vse socialna / pokojninska /zdravstvena zavarovanja so v Nemčiji

8. Otroške doklade dobivam v Nemčiji

9. Vse osebno premoženje je v Nemčiji

10. Vsa zdravstvena oskrba je v Nemčiji

11. Vsa upravne zadeve izvajajo nemški upravni organi

Davke pa naj plačujem v Sloveniji????????

Ne morem tega sprejeti. Na odločbo DURS sem se pritožil in pritožbo je Ministrstvo za finance (mama DURSa) zavrnila. Pa sem se pritožil predsedniku države in predsednici vlade. Pa veste kaj so naredili? Odstopili Ministrstvu za finance. To je tako, kot da bi se pritožil nad Mengelejem Hitlerju, ta pa bi pritožbo odstopil zopet Mengeleju. Popoln sistem.

Ni mi ostalo drugega, kot da „slovensko govno pojem“ ali pa da pravico iščem na sodišču te zločinske države, za katero mi ni več prav ničesar. Veselim se nemškega državljanstva, katerega upam, da pride do konca leta. Slovenija se mi je zagravžala. Celo tako daleč je šlo, da sem opazil, da med zadnjimi olimpijskimi igrami nisem mogel navijati za Slovenijo. Enostavno ni šlo. Zastava, grb in himna mi predstavljajo nekaj slabega, nekaj zlega. Ne morem se veseliti in ploskati športniku, ki zastopa to državo. Saj vem, da on nima nič s tem, a tako pač je.

Pogovarjam se s kolegi in znanci, vsi mi pritrjujejo in potem skomignejo, ja kako nefer je to. In se takoj nato prepustijo stanju, podredijo sistemu, kakršen pač je oz. se ukvarjajo s svojimi težavami, saj jih imajo sami zadosti.

Veste, četudi zneski ne bi bili visoki, takega manipuliranja ne dovolim nikomur, NIKOMUR!

Ponavaljam, v Sloveniji nimam ničesar več! Niti gat. Soproga plačuje davke, kjer živi in dela. Otroci jih bodo tam kjer bodo živeli in delali. Sam pa sem jih prav tako plačeval, kjer sem živel in delal. In to zadnje 4 leta ni več Slovenija, pa čeprav del svojega zaslužka pustim tudi v Sloveniji.

Je to država, katero smo želeli? Je to država v kateri bi želel živeti in ustvarjati? Za mene je stvar jasna. NE!

Pa še to. Po pogovoru z nemškim Finanzamtom so mi popolnoma pritrdili in tudi njim je jasno, da sem dobil Ansassigkeitsbescheinigung, ki izjavlja, da sem nemški davčni rezident, saj celotno leto delam in živim v Nemčiji. Tudi njim je več kot jasno, da Slovenija uporablja termin osebnega interesa v interpretaciji kot je njim ljubo in da na ta način poskušajo iz žepov ljudi, ki so zapustili Slovenijo pobrati še nekaj evrov, pa tudi za tako ceno, kot jo sedaj sam doživljam. Tega Nemčija ne pozna in tako tudi ne izvaja!

Iz urada evropske komisije EUROPEAN COMMISSION, DIRECTORATE-GENERAL TAXATION AND CUSTOMS UNION sem tudi prejele naslednje:

Please note that at the present stage of development of Union law there is limited legislation in the area of direct taxation. In the absence of harmonization, direct taxation (including the conclusion and enforcement of double tax agreements) falls essentially within the competence of Member States. In the exercise of this competence, however, Member States have to respect their obligations under the EU Treaty. Member States are not allowed to discriminate on the basis of nationality or to create or maintain discrimination against nationals of Member States, including their own, who exercise their freedoms under the EU Treaty. Nor can they apply unjustified restrictions to these freedoms.

Moje pismo evropskemu komisarju za davke Algirdas Šemeta, predsednici vlade RS mag. Alenko Bratušek, predsedniku Republike Slovenije g. Pahorja, kakor tudi nekaj drugim osebam in službam:

Spoštovani,

Od decembra leta 2010 živim in delam v Nemčiji. Sem slovenski državljan s stalnim prebivališčem v Nemčiji. V Slovenijo prihajam na občasne obiske k družini, ki se je odločila, da zaenkrat ostane v Ljubljani. Tako smo morali izbrati način življenja, ko ne moremo biti vsakodnevno skupaj. Zaradi zahtev Davčne uprave RS sem moral sprožiti postopek ugotovitve davčnega rezidenstva. Tako sem za leto 2011, kakor tudi za leto 2012 prejel odločbo, da sem v Sloveniji davčni nerezident in da plačujem davke izključno v državi v kateri živim in delam. Za leto 2013 pa sem prejel odločbo, po kateri je DURS odločil na podlagi identičnih podatkov iz prejšnjih dveh let, da sem slovenski davčni rezident in da naj plačujem davke tako v Nemčiji, kot tudi obračunano razliko Sloveniji.

Na to odločbo sem se pritožil na Ministrstvo za Finance, ki je mojo pritožbo zavrnilo. Po posvetovanju z odvetnikom sem vložil pritožbo na Upravno sodišče.

Republika Slovenija s svojimi institucijami me je s svojimi navedbami in izhodišči za svojo odločbo postavila pred naslednjo odločitev:

“V kolikor želite plačevati davke izključno v državi, kjer imate stalno prebivališče, delate in živite, potem od vas zahtevamo, da se uradno razvežete s svojo soprogo ali pa morajo vaša soproga in otroka zapustiti Slovenijo.”

Ta zahteva je nesprejemljiva in služi kot izsiljevanje za plačilo davka Sloveniji, kar je v nasprotju z navedbo komisarja za obdavčenje in carinsko unijo, revizijo in boj proti goljufijam Algirdas Šemete: „Predpisi EU jasno določajo, da morajo biti vsi državljani EU na enotnem trgu obravnavani enako. Ne sme prihajati do diskriminacij in pravica delavcev do prostega gibanja ne sme biti ovirana. Državljanom moramo zagotoviti, da se bodo ta načela tudi praktično odražala v davčnih predpisih vseh držav članic“.

Tako Slovenije ne zanima, da smo prisiljeni zaradi opisanega načina življenja živeti ločeno, temveč me še davčno diskriminira na osnovi odločitve moje družine. Po opisanem bi lahko tudi Nemčija zahtevala od moje soproge, da plačuje davke tudi v Nemčiji, saj njen soprog dela in živi v Nemčiji, kar pa razumljivo ne zahteva. Na ta način smo rešili svoj eksistenčni problem in obenem razbremenili slovensko socialno blagajno. Denar, ki ga zaslužim v Nemčiji pa je v veliki meri porabljen tudi v Sloveniji.  Zato je nepošteno, da sem zaradi tega s strani Slovenije finančno kaznovan – torej, da plačujem davek od dohodka v Nemčiji, kjer delam in živim, ter v Sloveniji, kjer ne delam in ne živim.

Poleg tega sem prisiljen posvečati velik del življenja v bran svojim pravicam, z najetjem odvetnika pa nastajajo še veliki neupravičeni finančni stroški. Pravica do bivanja in dela kjerkoli v EU je temeljna pravica evropskih državljanov in ključni instrument za razvoj vseevropskega trga dela. Republika Slovenija z opisanim davčnim instrumentom posega v svobodno odločitev moje družine, kje bodo živeli, ter se vmešava v zakonsko zvezo z mojo soprogo. Sklicevanje na to, da družina običajno živi skupaj je morda veljalo pred leti. Žal danes temu ni več tako.

Zato vas vljudno prosim za vašo pomoč k rešitvi tega nevzdržnega krivičnega stanja.

S spoštovanjem,

Edini, ki mi je odgovoril je bil urad Evropskega komisarja, medtem ko so slovenske institucije vse usmerile na “vir zla” – Ministrstvo za finance.

Torej kaj storiti, kako se upreti sistemu, ki zagovarja, dopušča in izvaja opisano. Oditi ne pomaga, ničesar kar je v mojih rokah ne more spremeniti navedenega. Slovenija ima svoj davčni “Guantanamo”.

Upam, da se najde sodnik, ki bo uvidel, da se instrument “vitalnih interesov” v popolnosti zlorablja in bo presodil in prikrojil slovenskem davčnemu plenilskemu sistemu neomejeno svobodo nekontroliranega plenjenja tako v Sloveniji, kakor tudi preko mej.

In temu ne bom podlegel nikoli, saj bi si s tem sam pljunil v obraz in poteptal v tisto v kar verjamem in živim.

Tale post je nastajal fazno, da vidim, če je morda moje razčaranje le trenutno. A temu ni tako. Pravzaprav se jeza in razočaranje še povečuje in po vseh komunikacijah, ki sem jih imel z različnimi ljudmi iz različnih delov sveta, vem, da imam prav. Vključevanje in tolmačenje vitalnih interesov v status davčnega rezidentstva je inštrument, ki ga Slovenija uporablja zlonamerno na način, ki paše državi da poveča izplen pobiranja davkov in ga ne uporablja smiselno z resnično vsebino posameznikovega življenja, položaja in lokacije.


Danes sem zmeden in tudi jezen.

Image2m

Glede na to, da me očitno v Sloveniji ne jemljejo več resno in tudi sam ne morem Slovenije več tolerati v vsem, kar mi meče pod noge, sem danes obiskal Urad za pridobitev nemškega državljanstva.

Z gotovostjo lahko zatrdim, da je izredno utrujajoče in težko biti slovenski državljan. Vseskozi se je potrebno boriti pred vsemi mogočimi novotarijami, pa naj si bo to od davčnih, administrativnih, gradbenih, prometnih in drugih zahtev ter pogruntavščin, ki poslabšujejo kvaliteto življenja. Ostali so le lepi spomini na daljno preteklost ponosa na Slovenstvo in ustvarjanje v tej deželi, ki ga sedaj le sem pa tja občutim ob športu ali kakem hudem slovenskem komadu.  Jezen sem, ker me je moja Slovenija porinila tako daleč, da sem se znašel danes v tem uradu.  Pa nisem noben kriminalec, politični ekstremist, zagrizen protestant, verski blazneš ali druga oblika radikalnosti ali negativnosti. Sem preprost zmeren človek z jasnim pogledom na svet, kaj je prav in kaj narobe in z občutkom posluha za soljudi. Vsaj tako se sam pač vidim.

Z množico negativnosti vsega, se ta sistem enostavno položi na tvojo osebo in te pritiska in stiska do trenutka, ko se ali prepustiš in brez besed predaš in ti država vzame tvojo lastnino in lastnino prednikov, tvoj razum in vrednote v katere verjameš ali pa se odločiš, da ne želiš več trpeti tega enoumja, v katerem nimaš glasu, ne moreš soodločati in si le izkoriščan material, ne pa sestavni del nekega sistema, ki bi ga želel soustvarjati in graditi.

Image3m

Davčna uprava se tudi po 7 urgencah in postopku, ki traja že skorajda celotno leto ne odziva. Čeprav imam prav, čeprav je ta prav bil potrjen tudi v prejšnjih 2 letih, sem obremenjen s tem prav vsak dan svojega življenja. Skorajda ne mine dan, ko mi ne bi na koledarju v oči skočil »preveri stanje na DURS«. Dame in gospodje na DURS, ne zaslužite si tolikšne pozornosti, prav gotovo ne!

99% slabih dnevnih novic, ki jih zasledim hote ali nehote iz Slovenije. Iščem in iščem ta 1% pozitivega. Ne vem, ali so se mediji odločili zavestno izpostavljati le slabo in slabo predstaviti v javnosti še slabše od dejanskega stanja ali niso morda že sami zapadli v to kolesje in dobrega niti ne opazijo več. Ali pa so morda že sestavni del te psihološke vojne proti lastnemu narodu. Gledam voditelje na Pop TV, A kanalu in drugih slovenskih TV hišah. Saj kar poskakujejo in tekmujejo v tem, kdo bo dnevne novice predstavil bolj dramatično in katastrofalno. Mlade lušne punce, pa tako kritične v glasu v prav vsaki novici, ki jo senzacionalistično predstavijo svetu. Kje je ostala zmernost, hladna glava, juha, ki se ne poje tako vroča? Res nihče ne pomisli, da ima ta medijska vojna neznosen vpliv na prebivalstvo? Na naše in vaše otroke, ki bodo morali kmalu sami v svet s tem kar so slišali in videli. Pa ne gre pozabiti na vse labilne gledalce, ki jih vaše poročanje duševno spravi preko roba in nato o prav njih poročate, ko so pobili družino, ustrelili šefa, protestirali, demonstrirali ali si celo sami vzeli življenje.

In kje je predsednik Pahor, ki tako zagovarja pozitivni pogled na življenje? Že dolgo ga nisem videl ali slišal.

Gledam obraze politikov vladajoče stranke, ki so si izmislili tako nečloveške zakone in predpise, ki jih sedaj dnevno mečejo med ljudi in jih s tem siromašijo. Enostavno ne morem verjeti, da bi bili ti ljudje zlobni in mi želeli vzeti lastnino in ideale v katere verjamem. Izgledajo tako normalno, tako kot moji sosedi. Od kje jim ideja, da je potrebno vzemati svojim ljudem in jim nič dati? Pravice, lastnino. In jih potlačiti in sankcionirati, v kolikor se ne strinjajo z njimi. Danes so kaznovani prav ti, ki ustvarjajo, varčujejo, oblikujejo in delujejo.

Še nedolgo tega sem imel v glavi, kaj bi lahko sam naredil, da bi bilo tej državi boljše. Kaj lahko doprinesem, da bodo moji in drugi slovenski otroci imeli okolje, v katerem se bodo dobro počutili in bo okolje poskrbelo za okvirje v katerem bodo lahko rastli in živeli uspešno in zadovoljno življenje, ter na stara leta brezskrbno uživali zaslužen oddih, ter se končno posvetili svojim konjičkom. Imel sem tudi v glavi, da nekoč, ko bom lahko imel več časa, da se bom tudi sam politično aktiviral in konkretno sodeloval. A po vsem tem času in dogodkih se več v tem ne vidim. Nočem postati parlamentarec Jani, Dragan, Jerko, Barbara, Ljudmila, Melita, Janez, Alenka, Aljoša, Jožef, Mitja, Peter, Saša ali kdo drug od obrazov, od katerih ljudje pričakujejo dobro, ne pa sloj na drugi strani. Proti meni, proti mojemu načinu življenja. Na eni strani človek, na drugi država. Kaj ne bi morali biti ljudje država?

Danes je dan, ko sem tudi uradno izvedel, da lahko zaprosim za nemško državljanstvo. V dobo minimalnih let življenja v državi mi štejejo leta, ki sem jih od rojstva pa do selitve v Slovenijo – tedanjo Jugoslavijo preživel v Nemčiji, ter dodatno zadnja 3 leta.

Potreben bo preizkus nemškega jezika nivoja B1, opravljen tečaj in izpit iz integracije (poznavanje ustroja in delovanja države), nekaj dokumentov o stanu in prijavi bivališča, o zaposlitvi in nemškem pokojninskem skladu. Stroškov kakih 500 EUR in 3-6 mesecev časa.

Pass-001

Nisem si še čisto na jasnem, kaj naj storim. Enkrat sem že zapisal, je državljanstvo papir ali pripadnost?  Je sprememba državljanstva znak upora in nestrinjanja s trenutnim stanjem ali mi je ta država postala tako tuja, da se več ne čutim del nje in sem našel / se vrnil v državo, ki mi je bliže, bolj moja in me bolje tretira?

Morda je za nekoga vseeno, kateri potni list ima v žepu in pod katero zastavo hodi po življenski poti. A sam gledam na to tudi drugače. Državljanstva pač ne menjaš vsak dan. Za to so prijave in spremembe bivališča, Državljanstvo je nekaj več. Je tista vez, ki te povezuje z neko pripadnostjo prednikov in okolja. A slovensko okolje dela prav v popolnosti vse, da bi se ta vez pretrgala.

Na drugi strani pa je Nemčija. Dežela mojega rojstva, zgodnjega otroštva in sedanjosti. Vmes sem tudi izgubil sled in povezanost. In tako je bila ena od držav, v katerih sem se občasno mudil. Ja, seveda mi je bila bliže, kot kaka druga država, a nekako vseeno le daleč. In prav Nemčija mi je sedaj uspela zopet zagotoviti okvir ustvarjalnosti in uspeha. In predvsem pozitivnega razmišljanje, ter okolje, ki mu je mar.

Okolje stimulira, daje neko osnovo za zadovoljstvo in za ustvarjanje. Daje tudi konstanto in visoko spoštuje delavnost, podjetništvo, lastnino. Motivira pri dobrodelnosti in ima enostavno neko kulturo in družbeni konsenz, ki mi odgovarja. Ne rečem, so tudi negativnosti, a so te v manjšini, so v taki obliki in v takem dojemanju, da se na tem dela in je nekako pod kontrolo. Javna uprava, policija in sodstvo nekako izžarevajo zaupanje in predvsem delujejo.

Torej kaj mi je storiti? Kaj bodo porekli znanci in prijatelji, ter nenazadnje družina? Se jih to sploh tiče? S tem vprašanjem se bom očitno ukvarjal bolj intenzivno kot doslej. In obrazci so na mizi pred menoj…

Image4m


Prvi del opisa lahko najdete tukaj.

Po oddaji davčne napovedi v Nemčiji, sem si kot vsako leto priskrbel potrdilo, da sem nemški davčni rezident (Ansässigkeitsbescheinigung) in le to posredoval skupaj z vprašalnikom na slovenski DURS. To je potrebno namreč urejati vsako leto, v kolikor želite prejeti odločbo, da ste slovenski davčni nerezident. Potrebno je namreč vedeti, da Slovenija namreč v primeru, da tega ne storite, želi poseči v vaš žep in vas za razliko med davkom plačanim v Nemčiji in davkom, ki bi bil odmerjen po slovenski metriki dodatno obdavčiti, pa čeprav prihajate le sem ter tja na obisk ali pa tudi to ne.  Zahtevek za ugotavljanje davčne rezidentnosti je potrebno vlagati vsako leto posebej (ni mi še uspelo izvedeti, kdaj tega več ne bo potrebno) in letos sem ugotovil, da je očitno tolmačenje vašega statusa popolnoma prepuščeno referentu na DURS, saj sem ob nespremenjenih okoliščinah letos dobil drugačne informacije kot prejšnja leta.

In tako sem konec maja 2013 končno prejel odgovor davčne uprave Republike Slovenije

Ne morem verjeti, ali pač. Pa saj sem v bistvu pričakoval. Glede na slabe izkušnje od mojega klica na Davčno upravo, ko sem dobil z zlonamernim glasom informacije o mojem povpraševanju v vezi ponovnega postopka določanja davčnega rezidentskega statusa za leto 2013.

Torej, DURS mi je poslal po 2 mesecih odločbo, v kateri so mi določili slovensko davčno rezidentstvo?!?. Seveda sem takoj napisal ugovor in obenem pritožbo čez postopek.

Naj pojasnim.

Za tiste, ki me iz mojega bloga še ne poznate, sem Slovenijo zapustil konec leta 2010 in se odpravil v Nemčijo.

Za leto 2011 in 2012 je DURS izdal odločbo, da sem davčni nerezident Republike Slovenije in tako v popolnosti davčni rezident Republike Nemcije. Za leto 2013 na podlagi identičnega stanja pa ne. Le kako je to mogoče? Zakon se ni spremenil, moje življenje tudi ne. Ali je mogoče, da se na DURS tolmači zakon »prosto po Prešernu«, torej v popolni svobodi davčnega uradnika, ki obravnava vlogo? Očitno da.

Dodatno k temu pa moram povedati še naslednje. Ne samo, da se moje življenje ni spremenilo v ničemer, kar bi me dodatno vezalo na plačevanje davkov v Sloveniji. Še več – sedaj imam celo odjavljeno stalno prebivališče.

V Sloveniji nisem in ne bom prisoten skupaj več kot 183 dni v letu 2013, kakor tudi nisem bil leta 2012 in 2011, ko sta mi bili izdani odločbi o nerezidentnosti na popolnoma identičnih podatkih kot sedaj. No, razen tega nimam niti stalnega bivališča več v Sloveniji. V Slovenijo se tudi nimam namena vračati.

Slovensko vozniško dovoljenje je pravno veljaven dokument v Nemčiji in ga ni potrebno zamenjati. Ob poskusu zamenjave sem to prejel tudi potrjeno s strani nemškega urada in za to ne obstaja prav nobenega razloga, da bi to moral storiti.

Slovenski potni list imam, ker mi ni bilo v nobenem trenutku in komunikaciji z slovenskimi upravnimi organi rečeno, da bi se moral zaradi davčnega statusa odpovedati slovenskemu državljanstvu. V kolikor je to potrebno, prosim za ustrezno pravno podlago, ki bo osnova za pridobitev drugega državljanstva.

Navedba v obrazložitvi, da sem ostal vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji je neresnična. Z nastopom zaposlitve v Nemčiji sem pokojninsko in invalidsko zavarovan izključno v Nemčiji. Predpostavljam pa, da moja pretekla vplačila v pokojninska in invalidska zavarovanja v času moje zaposlitve v Sloveniji ostajajo nedotakljiva do takrat, ko bo nastopila pravica uživanja mojih že vplačanih sredstev iz preteklosti. Tako vsaj upam.

Nedopustno je, da si DURS tolmači pravno podlago v teh treh letih različno in da manipulira z ljudmi, kakor jih je volja v odvisnosti od presoje posameznika  in da si poskuša prilaščati davke od ljudi, ki so se tudi zaradi nevzdržnih razmer v Sloveniji izpostavili rizikom in težavam odhoda v tujino, ter bili prisiljeni se odpovedati vsakdanjem stiku z družino.  Še enkrat poudarjam, da plačujem in bom plačeval vse davke izključno državi v kateri običajno živim in delam. In to je sedaj Republika Nemčija v kateri sem rojen, sem obiskoval šolo in imam tukaj vso svojo osebno lastnino in tako osebni  in ekonomski interes. Slovenija mora doumeti, da ne more nespremenjeno pobirati davke od ljudi, ki jih ni več v Slovenji.

Kakšna je to logika?

-živiš v Sloveniji – plačuješ davke Sloveniji,

-ne živiš v Sloveniji – plačuješ davke Sloveniji

S svojim svojimi odločitvami in dejanji DURS na ta način predstavlja obraz Slovenije v tujini. Če želijo s svojimi spreminjajočimi odločitvami doseči, da se morajo prav vsi slovenski rojaki v tujini odpovedati slovenskemu državljanstvu, potem naj to tudi pravno jasno povedo. Ne pa, da manipulirajo s pravno osnovo na način, ki v nas vzbuja občutke, da Slovenija neupravičeno posega v žepe Slovencev, ki so zbrali toliko motivacije in moči, da smo se podali na novo samostojno  pot in nismo čakali v zapečku, kdo bo za nas poskbel in nam dal vsakdanji kruh.

Sram jih je lahko, da uporabljajo za zagovor njihove odločitve člane moje družine, saj je naš način življenja zahteva fizično ločenost in smo že zaradi tega prikrajšani v našem življenju. Razlika med Slovenijo in Nemčijo se pokaže tako tudi v tem, da je Nemčija solidarna in razumevajoča tudi do tega, med tem ko se DURS predstavlja kot inštitucija obiranja ljudi ne glede na nič. To mi je bilo jasno že iz telefonskega razgovora letos v začetku leta.

Po dobrem mesecu in pol sem dobil informacijo, da je DURS prepustil sedaj zadevo organu II. Stopnje, to je Ministrstvu za finance, ki naj bi odločal o moji pritožbi. Od tega je sedaj tudi že več kot 3 mesece, o odgovoru ne duha ne sluha. Od vložitve Pritožbe pa je minilo že skoraj 5 mesecev.

Kopijo pritožbe nameravam poslati tudi na Predsednika Republike Slovenije, ter inštitucij, ki se ukvarjajo s Slovenci po svetu, saj ne morem verjeti, da se soočam s tako mačehovskim odnosom države, za katero sem do leta 2011 izpolnjeval vse zahteve, plačeval davke v polnem obsegu, sodeloval v osamosvojitveni vojni leta 1991, deloval kot prostovoljec, v svojem življenju in delu predstavljal Slovenijo kot deželo z visoko pravično družbo.

Rojen sem v Nemčiji, starša sta slovenca. Obdobja svojega življenja sem živel v obeh državah, navijam tako za nemške športnike, kakor tudi ponosno navijam za Slovence, sploh v teh dnevih evropskega košarkarskega prvenstva in prijateljem opisujem lepote obeh držav. Volil sem v obeh državah. Morda ekstremno, a žal mi na momente v misel pride vprašanje, zakaj sploh še imeti slovensko državljanstvo po tako negativnih izkušnjah? Ali pomeni biti Nemec/Slovenec, da imaš tudi ustrezen papir ali zadostuje, da se enostavno tako počutiš…


V preteklih dneh se je Slovenija odločila, da bo zbrala potrebni denar za funkcioniranje državnega aparata s povišanjem davkov in raznih prispevkov.

Na prvi pogled, bi bilo to edino smiselno, saj je potrebno denar nabrati takoj in ne preko nekih strateških usmeritev, ki bi obrodila sadove v bližnji prihodnosti. Časa ni, zatorej je potrebno rešiti, kar se rešiti da pač tudi na tak način. Ok, razumem. Povišanje za 1% oz 2% na oko tudi ne izgleda veliko (če ravno ne kupuješ stanovanja), a zakaj se potem banke tako branijo dvigniti obrestne mere za take odstotke? Ker je 1%-2% dvig profitabilnosti na finančnih trgih brez izjemno povečanega rizika nemogoč!

A vendarle bi se veljalo postaviti v obratno pozicijo, saj ima ukrep, še posebej v tem času, po mojem izjemen vpliv na prihodnjost Slovenije. Naj na tem mestu poudarim, da gre za prosto osebno razmišljanje, ki ga pač tukaj zapisujem.

Izhodišče za razmišljanje je:

  • Svetovna gospodarska kriza je dodobro uničila slovensko gospodarstvo, ki si je komaj opomoglo po izgubi primarnega trga Jugoslavije v začetku devedesetih let
  • Le malo slovenskih podjetij je v tem času zgradilo visoko cenjeno blagovno znamko ali monopolni produkt, ki bi kljuboval recesiji in nižanju svetovne kupne moči
  • Več kot očitno je,  da je večina slovenskih podjetij usmerjena na domači trg, morda nekaj v bližnji trge srednje in vzhodne evrope, slovenskih globalnih podjetij pa v glavnem ni
  • Gospodarski kriminal je s pomočjo podkupovanja politikov in odločevalcev ukradel večino slovenskega dobroimetja v obliki lastništev, virev financiranja, nepremičnin in pogodb, ki so prinašale podjetjem prihodek
  • Sodišča v vseh teh letih niso uspela zagotoviti zaupanja v pravno državo, zaupanja v organe pregona in sodstva je na izjemno nizkem nivoju, ljudje vidijo, da se zločin »izplača«
  • Politika je zapravila spoštovanje ljudi do vodenja države in predstavlja pri večini skupino skupino izbrancev, ki skrbijo le za lastne interese, tudi na nezakonit in nemoralen način na račun prebivalcev
  • Razdor med javnim in privatnim sektorjem še nikoli ni bil tako močan, Slovenija je država dveh skupin ljudi
  • Zadnjih nekaj let se slovenci izseljujemo in iščemo poklicni in osebni uspeh v tujini, saj doma za to ni priložnosti, pa tudi v bližnji prihodnjosti ni upanja na preobrat
  • Slovenija je izgubila v zadnjih letih na podobi in samopodobi in v mednarodnem gospodarskem, finančnem in političem trgu ne predstavlja omembe vrednega igralca
  • Tudi zadnja – sedanja vodstvena garnitura ni popolnoma legitimna, saj so akterji »okuženi« s prejšnjih političnih opcij ali soudeleženi pri gospodarskem kriminalu ali vsaj sumu
  • Svetovne rating agencije so nas na podlagi njihovih meril uvrstila med visoko rizične države, ki se jih investicije tako že v bazi izogibajo
  • Država je na robu bankrota
  • Visoka brezposelnost, ljudje so že sedaj finančno kolabirali in se zadolžujejo za refinanciranje svojih dolgov

Morda bi zaenkrat ostal pri teh izhodiščih. Stanje ni ravno bleščeče. In spopasti se z vsem tem tudi ni ravno dobra popotnica za ohranjanje hladne glave.

Torej, kako iz tega »sranja« ven. In ne gre pozabiti, da ne gre samo za finance/gospodarstvo. Gre za mnogo več. Gre za dostojanstvo, moralo, motivacijo, upanje, patriotizem, razlog zakaj se boriti, za kaj se zavzemati. Ne gre samo za nas, gre za prihodnje rodove, za smisel obstoja in življenja v določenem okolju.

In sedaj pride dvig DDV.

Če se velja malce spomniti nazaj, ko sem se učil teorij o delovanju trga, bi veljalo izhajati iz dejstva, da  trg po definiciji deluje sam. Z regulativnimi ukrepi vplivamo na ravnotežje med ponudbo in povpraševanjem in trg se odzove. In ker nismo več v zaprti državi, velja preprosto človeško pravilo, da bomo kupovali tam, kjer je razmerje med ceno in koristjo (Benefit – Cost Ratio) bolj primerno.

Pogled je tukaj sedaj usmerjen na dve področji.

Domači trg – Glede na to, da je Slovenija majhna in da so meje blizu, je verjetnost uporabe sosednjih trgov mnogo lažja (cenejša), kot če bi morali nameniti visoke stroške transporta. Poleg tega je Slovenija prepredena z ideologijo preprodaje blage. Le malo blaga se dejansko proizvede tukaj, tuje pa se preprodaja po mnogih rokah in vsak zaračuna svoje marže. Glede na to, da so cene blaga v Slovenij že pred dvigom DDV bile za mnoge artikle višje kot v sosednjih državah, lahko zelo hitro pridemo do zaključka, da bo dvig DDV pomenil še večji odliv kapitala v tujino. To ima posledično 2 neposredna vpliva:

  • Domačim podjetjem usihajo prihodki in s tem morda tudi finančna ustreznost, ki ima za posledico varčevanje, neinvestiranje ali celo zaprtje podjetja in tako doprinese k brezposelnosti, ki neposredno bremeni državni proračun
  • Manj pobranih davkov – manj DDV-ja zaradi nižje potrošnje, manj davka na dobiček podjetij, manj dohodnine,  davka na promet z nepremičninami in davka na motorna vozila, saj se prihodki zaposlenih nižajo, manj davka na obresti, saj se varčevanje niža, itd.
  • V kolikor je zaradi tovrstnih spremenjenih razmer na trgu povzročen moment, ko je trgovec prisiljen prodati blago z izgubo (stečaj, blaga ni možno prodati po novi skupni ceni, ipd. Le to pomeni, da je razlika med vstopnim in izhodnim DDV negativna in ta razlika se trgovcu povrne iz proračuna

Za del davčne izgube Slovenije se povečuje davčni dohodek sosednjim državam.

Ali torej pri dvigu DDV-ja velja v Sloveniji izhodišče ali teorija, da Slovenci zaradi višjih cen ne bodo kupovali še več v tujini? V to bi močno dvomil!

Zanimivo pa mi je, da opažam, da pogosto naletim na komentarje, ki obtožujejo trgovce, da manipulirajo cene. Pa saj so privatna podjetja s ciljem ustvarjanja dobička. Če cena ni sprejemljiva, se ima kupec pravico odločiti, da poišče alternativo ali nakupa ne opravi. Povsem pa so po mojem mnenju upravičeni  komentarji, ki so usmerjeni na monopolne situacije, kot so odvoz smeti, vodovod, ipd.

Tuji trg oz. izvoz – Mislim, da se že sedaj nismo mogli kititi s prav visoko atraktivnostjo Slovenije v svetu. Še posebej ne v smislu tujih investicij, ki smo jim leta in leta uspešno metali polena pod noge. Prav tako smo učinkovito preprečevali tuje lastništvo, tuj vpliv in inteligenco in s tem izkoriščanje stoletij kapitalističnih izkušenj. In verjamem, da niso prav vsa zlonamerna. Turizem smo zavozili preko vseh mer, tako da večino tujcev ne ve niti, da ima tudi Slovenija morje. Poleg tega je Slovenija že od vedno veljala za davčno neatraktivno deželo. Tako dvig DDV prav gotovo ne pripomore k popravku te slike in neumno bi si bilo obetati, da obstoječi tujci, ki so kljub navedeni infrastrukturi  vlagali in kupovali v Sloveniji ne bodo spremenili svoje obnašanje. Seveda na slabše za Slovenijo.

Tako iz opisanega razumem, da gre pri tem ukrepu za prenos kapitala iz levega v desni žep, pri tej transakciji pa bo nekaj kapitala odšlo v tujino.

Menim, da bi morala biti strategija prav obratna in da bi bilo potrebno maksimalno razbremeniti domače gospodarstvo in porabo in narediti vse, da bi Slovenija končno enkrat postala atraktivna in zanimiva za tuj kapital, za izvoz. Menim, da je prav v tem rešitev, da pa vodilni v Sloveniji to tudi vedo, a je ta naloga mnogo težja, kot pa enostavno vzeti iz žepa domačina, ki ne bo pobegnil nikamor ali pa nima alternative.

Če k temu sedaj priklopim obdavčitev nepremičnin na način, kot je bil predstavljen v dnevnem časopisju, pridem do enostavnega rezultata. Prodati nepremičnino in se odseliti iz Slovenije. Ker pa to seveda ni za vse opcija, bodo tisti, ki bodo ostali, morali vse breme političnih odločitev sprejeti na sebe.

Ne gre pozabiti, da je za za mnoge dom edino imetje, ki ga še ima. Po večini je financiran iz kreditov, ki je ob izgubi rednega dohodka nenadoma v nevarnosti izgube. Vsako dodatno finančno breme bo le pospešilo cikel nezmožnosti plačevanja obveznosti, ter posledično izgube lastnega doma. To vodi v prisilno prodajo nepremičnin na trgu, ki je že ob trenutni ponudbi nelikviden in nesposoben nakupa. To nato pomeni drastičen padec cen, ko prodajalec enostavno ne bo tega koraka niti več naredil. V kolikor ga bo v ta korak prisilil upnik ali sodišče, se bo dolžnik temu upiral z vsemi sredstvi. Preostanejo torej zaporne kazni, nasilne razlastitve in deložacije, ter državljanska nepokorščina. Skratka kaos.

Kaj pa obratno?

Znižanje davkov. Torej blago se bo pocenilo. In če ostanemo pri predpostavki, da bodo trgovci še vedno obdržali nivo marže na svojem nivoju, posledično ne izgubljajo. Ker je artikel cenejši, se predpostavlja, da se ga bo prodalo več. Ta postavka je sicer vprašljiva in odvisna od reakcije kupcev na znižanje in stopnje konkurenčnosti. Na enoto artikla bi bil pobrani davek nižji, a glede na povečano prodajo se ga bi morali gledano v totalu nabrati več. V eni od študij je bil opazovan vpliv na spremembe cen na različne artikle in posledično ugotavljanje vpliva na povečanje prodaje in vpliv na zaposlovanje. Najmanjšni vpliv je zaznati pri hrani, saj se je ob pocenitvi za 1% povečala prodaja le za 0,5%. To je logično, saj več kot pojesti le ne gre. Preostali prihranek pa se odlije v manj osnovne artikle, zelo rado tudi v luksuzne. V primeru znižanja cen manj osnovnih produktov kot so potovanja, knjige ali elektronske naprave pa je vpliv na povečanje prodaje in zaposlovanja mnogo večji.

Prav tako se potem postavlja vprašanje, ali lahko z znižanjem davka povečamo aktraktivnost blaga za tujce? Za to bi moral narediti analizo, a vendarle bi bilo logično, da bi s tem vsaj zmanjšali odliv v tujino.

Velika nevarnost obstaja, da trgovci znižanje davka ne prenesejo na končnega kupca, temveč povečajo svoje marže – »leading to a passthrough that is less than full«. Ponavadi se to dogaja podjetjem v monopolnem položaju, S tem se trenutna  situacija ne spremeni. Trgovec bo imel sicer višjo maržo, a še vedno nižjo kupno moč. Ali bo to vzdržno? Na to bo odgovoril trg sam.

Glede tega sem si pogledal študijo Copenhagen Economics na to temo iz leta 2007, ki ugotavlja, da se konkurenčni trg odzove z zamikom in po nekem času dejansko reflektira znižanje tudi na končni ceni artikla – »there will be a strong tendency towards full pass-through.«.

Zadnjo besedo morajo povedati analitiki, ekonomisti, torej prav tisti, za katere se vseskozi govori, da so brezposelni in ne obstaja skoraj nobenega interesa na srednjih šolah. Oni morajo izračunati, katera so prava razmerja, ki bodo ob modeliranju poslovanja in oblikovanju cen povzročila pozitivno bilanco. Prav tako bi morali jasno obrazložiti, zakaj je odločitev višanja DDV boljša od nižanja.

Seveda sem tudi prepričan, da nam evropa ne bo dovolila kar tako svobodno oblikovati konkurenčnost našega trga. In tako se bo potrebno tudi postaviti v bran lastnim interesom, tudi za ceno sporov, ki jih bodo morali urejati slovenski pravniki. Morali se bomo upreti, ker nimamo prav nobene konkurenčne prednosti , bogata zemeljska nahajališča ali statusa, kot ga imajo države, s katerimi so nas enačili (Švica, Luxemburg, Liechtenstein,…).

Evropska direktiva 2006/112/EC, ki se nanaša na DDV ima za osnovo:

  • Dobava blaga in storitev je normalno obdavčena s standardno stopnjo DDV – minimalno 15%
  • Države lahko uporabljajo eno do dve znižani stopnji DDV – vendar ne nižje od 5% za določene vrste blaga in storitev

Države pa so v času pridruževanja EU dogovorile in pridobile posebne pravice, ki odstopajo od zgoraj opisanega. Žal Slovenije ni med njimi.

Pri pregledu primerjav mi pade v oči, da ima Slovenija za kolesa 8,5% stopnjo DDV (po starem), a kljub temu so kolesa v Sloveniji precej dražja kot naprimer v Nemčiji?!

Za ugotovitev, kaj bi Slovenijo naredilo bolj atraktivno ni potrebno odkrivati tople vode. Bloombergovi parametri so:

  • Vključenost države  v ekonomske trge
  • Višina stroškov zagona poslovanja
  • Stroški dela in materiala
  • Transportni stroški
  • Stroški neopredmetenih postavk (korupcija, lastninske pravice, administrativne ovire)
  • Velikost in moč lokalnega trg

In na koncu ne gre pozabiti, da je posledica boljše atraktivnosti tudi izboljšana samopodoba, motivacija osebne in poklicne rasti, ter tako tudi sožitje med ljudmi.

Torej, za mene je smer jasna. Davki dol, absolutno NE gor! In za izračunano navidezno izgubo na račun znižanja DDV vzeti pri prometu s tobakom, alkoholu, sladkarijah, dragih avtomobilih, plovilih in letalih, krznu, prometu z umetninami in nakitom, nenujnim lepotnim posegom, luksuzni artikli. Vsaj za nekaj časa.


Pozdravljeni, danes bom tukaj zapisal svojo izkušnjo v vezi davčne napovedi za fizične osebe v Nemčiji, torej t.i. Steuererklärung.

Po zaključenem koledarskem letu od svojega delodajalca prejmete povzetek izplačanega dohodka za preteklo leto in potrdilo iz banke o prejetih obrestih in morebitnih obračunanih davčnih odbitkih. S tem ste oboroženi, da opravite svojo dolžnost in prijavite dohodke (in odhodke).

Lani sem zadevo uredil z davčnim svetovalcem, oz. Društvom davčnih svetovalcev (Lohnsteuerhilfe Verband) a sem bil tako nezadovoljen s storitvijo, ki sem jo plačal 230 EUR, da sem se letos odločil, da zadevo izvedem v samorežiji. Nezadovoljen sem bil s pristopom svetovalca, pomanjkljivem poznavanju zakonodaje za primer vodenja dvojnega gospodinjstva, zamudah pri oddaji naknadno potrebne dokumentacije in ne nazadnje laganja in prevračanja napak na Finanzamt. Poleg tega je bilo gospoda praktično nemogoče priklicati na telefon, na odgovor po mailu pa sem čakal tudi po 2 tedna po večih intervencijah.

Glede na to, da sem tudi v Sloveniji, ko je bilo to še potrebno vse dohodninske napovedi naredil sam, se počutim bolje, če tudi sedaj, da se v zadevo poglobim sam. Tako sem se naučil tudi nekaj stvari, ki mi bodo pomagale pri optimizaciji davčnih olajšav. V Nemčiji je namreč davčna zakonodaja lahko precej zapletena, a sledi preprosti niti – vsi odhodki, ki pripomorejo k temu, da ustvarjate prihodke, so lahko kategorizirani kot davčna olajšava. Po tej logiki si s temi olajšavami pri dohodninski prijavi povrnete del že plačanega davka v obliki davčnih olajšav. Tako vsak nemški davčni zavezanec dobi povrnjeno v povprečju okoli 900 EUR.

Za osnovo sem se oborožil z lanskoletno napovedjo, informacijami na spletnih straneh, nabavil pa sem si tudi program WISO Steuersparbuch 2013 (33 EUR – stroški nabave programa gredo v davčno olajšavo), ki omogoča strukturiran vnos in elektronsko pošiljanje, ter veliko dodatnih informacij. Za elektronsko pošiljanje preko sistema ELSTER je potrebno imeti digitalni certifikat, ki ga izda ELSTER.

Na njihovi spletni strani www.elster.de se registrirate (potrebno je imeti identifikacijsko št. (Identifikazionsnummer) ali davčno številko (Steuernummer), ki jo prejmete ko pričnete delati v Nemčiji). Nato izberete vrsto certifikata – zadostuje Basis, ki je brezplačen in ga imate naloženega na disku. Po potrditvi naročila prejmete elektronsko pošto z linkom, kateremu sledite. S tem ste aktivirali naročilo in zato prejmete še en mail z aktivacijski kodo. V nekaj dnevih boste nato na dom prejeli papirno pošto, v kateri bo geslo za aktivacijsko kodo. Ko prejmete le to, lahko na linku aktivirate prenos certifikata in njegovo namestitev na disku računalnika iz kjer boste svojo napoved oddali.

Pri programu WISO lahko uporabite dva načina vnosa podatkov:

  • Direktni
  • Vodeni intervju

Sam sem najprej vnesel direktno podatke, nato pa z intervjujem preveril.

Za ljudi, ki plačujejo stroške na večih lokacijah (dva stanovanja)  je najbolj pomemben del napovedi uveljavljanje t.i. dvojnega gospodinjstva (Doppelte Haushaltsführung). Pri tem lahko uveljavljate kot davčno olajšavo stroške najemnine, stroške elektrike, ogrevanja, čiščenja, stroške prevoza do drugega stanovanja (do 52 krat letno in maksimalno 1 krat tedensko), stroške telefonskih pogovorov, v kolikor niste šli na obisk (do 15 min tedensko). Opisano finančno spodbuja nemške davkoplačevalce k fleksibilnosti pri zaposlitvi in s tem povečevanju prihodkov (posledično tudi večji količini pobranih davkov).

Pri prevozih je pomembno vedeti naslednje. V kolikor ste uporabili za prevoz:

  • letalo, morate uveljavljati dejanske stroške, prevoz do/od letališča uporabite pavšal oddaljenosti
  • avto, morate uveljavljati pavšal oddaljenosti (torej razdaljo v eno smer) pomnoženo z 0,30 EUR za kilometer
  • motor, morate uveljavljati pavšal oddaljenosti (torej razdaljo v eno smer) pomnoženo z 0,13 EUR za kilometer
  • za sopotnika v v avtu, morate uveljavljati pavšal oddaljenosti (torej razdaljo v eno smer) pomnoženo z 0,02 EUR za kilometer, na motorju pa 0,01 EUR. Sopotnik vam mora dati pisno potrdilo.
  • vlak ali avtobus, uporabite lahko dejanske stroške ali pavšal, odvisno kaj je ugodneje za vas, torej vam prinese višji odbitek
  • v eno smer recimo avto, nazaj pa letalo, se šteje tisto, kar je bolj ugodno za vas, v tem primeru torej pavšal ali pa dejanska cena letalske karte
  • v kolikor ste imeli na poti s svojim vozilom nesrečo in s tem povezane stroške, lahko le te tudi uveljavljate

V vezi stanovanja lahko uveljavljate najemnino stanovanja, stroške hotela ali tudi nekatere stroške v primeru, da ste lastnik tudi stanovanja v katerem živite v kraju zaposlitve.

Poleg tega lahko uveljavljate stroške selitve, nakup prve osnovne opreme stanovanja, ter stroške življenja v višini 24 EUR na dan za prve 3 mesece po preselitvi.

Torej zgoraj opisano služi kot glavno vodilo pri uveljavljanju davčnih olajšav, po katerem v soodvisnosti od davčnega razreda in višine prihodkov lahko pričakujete levji delež povrnitve že plačanega davka.

Poleg dvojnega gospodinjstva pa lahko uveljavljate še druge stroške (t. i. Werbungskosten), za katere velja v letu 2012, da so odbitni v kolikor presežejo 1000 EUR letno – to z lahkoto presežete v kolikor uveljavljate dvojno gospodinjstvo:

  • stroške obrtnikov za domača popravila – stroške dela, ne materiala – ne sme biti plačano v gotovini
  • prevoz na delo
  • donacije in prostovoljne prispevke
  • nakup opreme namenjene opravljanju dejavnosti
  • stroški opreme za domačo pisarno
  • najemnina za najem poslovnega prostora
  • stroške nakupa strokovne literature (računi morajo izkazovati jasno naslov knjige)
  • stroške zdravljenj, če so le ti prekoračili določeno mejo (dobro je recimo planirati tovrstne izdatke, da so znotraj enega koledarskega leta)
  • stroške nastale pri iskanju službe
  • vplačila v pokojninske sheme in zavarovanja
  • nakup in vzdrževanje delovne obleke
  • članarine v sindikatih in poklicnih združenjih
  • Stroške poklicnega izobraževanja
  • Stroške vodenja bančnega računa (pavšal 16 EUR, v primeru dokazil lahko tudi več)
  • Stroške varstva otrok (da lahko starša delata)
  • Stroške izdelave in oddaje davčne napovedi (stroški davčnih svetovalcev, nabava programja)

Otroke uveljavljate kot posebno olajšavo (Freibetrag). Morajo živeti na območju EU.

Davek na obresti se plača le v primeru, da ste prejeli več obresti kot cca. 800 EUR za posameznike, ali 1600 EUR za poročene. Če želite, da se davek ne obračuna pri banki, ji morate to tudi sporočiti s posebnim obrazcem. V kolikor pa tega ne storite, bo banka davek obračunala in ga odtegnila iz vašega računa, v tem primeru pa ta znesek pri davčni napovedi zopet uveljavljate in vam bo v celoti povrnjen.

Po oddaji elektronske napovedi s pomočjo programskega paketa WISO se le ta poveže z elektronskim vhodom davčne uprave ELSTER. Pri tem se izvedejo vse smiselne kontrole. Seveda je potrebno za izvedbo pošiljanja imeti nameščen digitalni certifikat.

Potrdila ali prejemnice ne dobite. Poleg elektronske oddaje, pa vam program na koncu sporoči, da je potrebno neke priloge le natisniti in jih poslati preko pošte. Tako se malce sprašujem o smiselnosti elektronske komunikacije, če je potrebno v vsakem primeru nekaj poslati tudi papirno.

V naslednjih tednih bodo potem vašo napoved procesirali in če postopek avtomatskega procesiranja ugotovi kaka odstopanja od povprečnih vrednosti, si vašo napoved ogleda še referent, ki vas nato povpraša še za morebitna dodatna dokazila ali pojasnila. Moram priznati, da je pogovor z davčnim referentom izredno vedno prijeten in enostaven. Vedno so prijazni in se trudijo pomagati. Tega ravno ne morem reči za moje izkušenje s slovenskim DURSom, še posebej moj zadnji kontakt je bil, kako naj opišem, morda škodoželjen, grob, neprijazen, skratka neprijetna izkušnja.

Ko davčno napoved oddate, si potem priskrbite potrdilo, da ste nemški davčni rezident (Ansässigkeitsbescheinigung) in le to posredujte slovenskemu DURSu, v kolikor želite prejeti odločbo, da ste slovenski davčni nerezident. Potrebno je namreč vedeti, da Slovenija namreč v primeru, da tega ne storite, želi poseči v vaš žep in vas za razliko med davkom plačanim v Nemčiji in davkom, ki bi bil odmerjen po slovenski metriki dodatno obdavčiti, pa čeprav prihajate le sem ter tja na obisk ali pa tudi še to ne.  Zahtevek za ugotavljanje davčne rezidentnosti je potrebno vlagati vsako leto posebej (ni mi še uspelo izvedeti, kdaj tega več ne bo potrebno) in letos sem ugotovil, da je očitno tolmačenje vašega statusa popolnoma prepuščeno referentu na DURS, saj ob nespremenjenih okoliščinah letos dobivam drugačne prve informacije kot prejšnja leta.

O temu, pa morda o jutrišnji poslovitvi od slovenskega vozniškega dovoljenja in prejetju nemškega pa morda več drugič.


Kar nekaj Maine je spet preteklo od zadnjega zapisa mojega življenja tukaj. Nekateri bi rekli avanturi, zdomstvu, začasnem delu v tujini, sam pa bi temu rekel morda celo vračanje v mojo rojstno domovino, ki sem jo zapustil pred 33 leti. 

Profesionalna plat se odvija kar dobro zame. Po vrnitvi iz božično novoletnih praznikov sem nadaljeval s svojim delom na projektu in intenziviziral moje zanimanje za islamsko bančništvo. Interno v podjetju smo tudi dogovorili, da se bom odpravil na tovrstne projekte, a očitno mi nekako ni dano, da bi končno začel s tem tudi v praksi. Podaljševanje obstoječega projekta, menjave na delovnih mestih, turbulence v finančnem svetu in nove priložnosti so botrovale k moji novi odločitvi. Kakor sem že omenil v eni od prejšnjih objav, se je zanimanje za moje delo in mene izjemno povečalo, od kar sem tukaj. Beseda da besedo, izkušnja se prenese naokoli, krog poznanih se veča, pa tudi verjetno naziv renomiranega podjetja kot delodajalca na mojem profilu na LinkedIn in Xingu naredi svoje.

Že nekaj mesecev prejemam tedensko razna povabila za kontakt in ponudbe za delovna mesta. Moja industrija, torej industrija bančne tehnologije je precej specifična. V bankah boste naleteli vedno le na nekaj oseb, ki v sebi nosijo lastnost razumevanja posla, postopkov in zakonitosti, funkcionalnih zahtev in ustreznih tehničnih resitev, ter imajo veselje do obojega, torej poslovnega in tehničnega.

Tako se je pojavilo tudi eno največjih podjetij na svetu s sedežem krovnega podjetja v Kaliforniji, finančne vertikale pa v Indiji. Po nekaj spoznavnih intervjujih, preverbah mojih referenc iz prejšnjih zaposlitev (dejansko so klicali moje bivše nadrejene in kadrovsko službo), pa tudi po priporočilih sem se odločil, da zapustim sedanje podjetje Temenos in si svojo pot naprej utiram v novem podjetju, prav tako velikemu igralcu na trgu programske opreme za banke.

Odločitev niti ni bila težka, saj je bila ponujena ponudba ameriškega podjetja odlična. Edino dopusta je manj, kar pa bo očitno možno kompenzirati z letalskimi prevozi namesto v Frankfurt v Ljubljano in delom od doma. Ostajam v Frankfurtu, pisarna, ki jo lahko uporabljam pa je oddaljena le 10 minut hoje. Delo – Consultant Manager. In ne gre spregledati dejstva, da je v tem podjetju pred nekaj meseci pričel z delom tudi moj dobri prijatelj Ranjan, s katerim sva pričela najino profesionalno pot v podjetju Temenos. Veselim se že, da ga spet vidim. 

V Nemčiji znaša odpovedni rok 1 mesec v kolikor je zaposlitev trajala do 24 mesecev. Odpoved je potrebno dati do 15 ali do zadnjega v mesecu in od takrat začne teči odpovedni rok. Kakšnih posebnosti torej ni, morda bo le potrebno obvestiti zdravstveno zavarovalnico o novem delodajalcu.

Druge novosti – prav neverjetno je, kakšen boj bijem z davčno upravo.  A tokrat ne s slovensko pač pa z nemško:). Da ne boste slučajno slepo verjeli, da v tej državi teče vse kot namazano. Ni res. Veliko področij sem videl, kjer smo slovenci naprednejši in bolj efektivni od nemcev.

Torej davčna napoved (Einkommensteuererklärung) je tukaj pravi mali bavbav. Davčna zakonodaja je tako široka in zapletena, da je v vsakem primeru zelo priporočljivo najeti davčnega svetovalc, ki ti izdela davčno napoved in nato tudi izvaja vso morebitno korespondenco z davčnim uradom (Finanzamt).

Prvo dejstvo. V povprečju dobi vsak davkoplačevalec povrnjenih kar 890 EUR. Tukaj vlada logika, da je tako tudi dobro in prav nihče nikoli ne omenja, da s tem kreditira državo, saj je vsem jasno, da je država njihova in da je le bolje na koncu leta nekaj dobiti kot morebiti nekaj plačati.

Druga zadeva, zaradi ločenega življenja se odpre cel nov spekter raznih davčnih olajšav. Tako ima zakonodaja, ki je na momente prav nepregledna (kar potrjujejo tudi strokovnjaki) močno socialno komponento.

A vse le ni tako lepo. Torej, ker moram zopet vložiti vlogo za ugotovitev mojega davčnega rezidentstva v Sloveniji, letos ni bila zadosti dokumentacija, ki sem jo predložil lani. Potreben je nek mednarodni obrazec, ki naj bi ga pridobil pri nemškem davčnem uradu (Wohnsitzbescheinigung der ausländischen Steuerbehörde für das Jahr 2012, das dem internationalen Abkommen entspricht). A ta obrazec lahko dobim le, če imam nemško davčno številko (Steuernummer). Ker sem lani že prejel neko številko, sem bil prepričan, da bo ta prava. A gre pri tej številki le za t.i. identifikacijsko številko, torej nekakšno predhodnico davčne številke. Tako človek dobi davčno številko le po oddaji svoje prve davčne napovedi.

Po nekaj ponudbah davčnih svetovalcev sem se odločil za t.i. davčno združenje, kjer je potrebno plačilo letne članarine in nato lahko koristiš vse usluge davčnega svetovanja preko leta. Cena – 200 EUR letno. Druge ponudbe so se zavrtele tudi do 450 EUR letno.

Ker za napoved služi kot osnova letni pregled prihodkov, ki ga izda delodajalec, sem moral čakati na ta dokument vse do marca. Tako sem napoved le oddal sredi marca oddal in nato čakal nekaj tednov. Ker se davčni urad ni oglasil, sem jih ponovno pozval k izdaji mojega željenega obrazca. In nato prejel sporočilo, da moje davčne napovedi ne najdejo in tako še niso izdelali davčno številko!?!?!?!? Grrrr. Kuhanje možganov, dim čez ušesa, vse to ne pomaga. Torej zopet k davčnemu svetovalcu, ki mi potrdi oddajo napovedi in o tem obvesti urad. A kaj, ko je moral ponovno oddati napoved in tako se zamika in zamika. Po pregledu komunikacije je minilo pol leta, od kar sem pričel s postopkom pridobitve obrazca, a ga še vedno nimam. Urad sem kontaktiral sedaj že šestič in sedaj mi preostane le da čakam. Upam, da ta časovni zamik ne bo povzročil novih težav v Sloveniji. Tale davčni svet mi nekako ne leži. Sicer je materija zanimiva, a kaj ko na izvedbah tako močno šepa. Po taki varianti dela bi kmetu že zdavnaj vsa živina pocrkala.

Novosti v mestu. Še vedno je eden najbolj perečih težav v mestu odprtje nove vzletno-pristajalne steze na letališču Flughafen Frankfurt am Main,  ki je bila odprta oktobra lani po 14 letih sporov in nasprotovanja prebivalcev mesta.

Hrup, ki ga letala sedaj povzročajo nad urbanimi deli mesta je grozovit. Dnevno se odvije preko 1200 (440.000 letno)  vzletov in pristankov, tako da letala v 30 sekundnem taktu preletavajo strehe hiš.  V prihodnjosti pa planirajo doseči neverjetnih 700.000 vzletov/pristankov na leto (preko 1900 na dan).

Merjenja pokažejo, da povprečna vrednost hrupa znaša 75 decibelov (84 decibelov – vrhovi), po razsodbi sodišča pa so vsaj nočne lete uspeli prepovedati. Tako sedaj med 23:00 uro in 5:00 uro zjutraj ni več letov, a večina le ne vstane že ob 5:00 uri zjutraj. Prizadetih je 120.000 prebivalcev, a sam nisem med njimi. V Europaviertlu je sicer veliko preletov, a so letala očitno že na “zdravi” višini.

Predvsem rezultira hrup v :

  • zdravju ljudi
    • Motnje spanja – že zaspati je težko, a tudi med samim spanjem v hrupnem okolju naraste krvni pritisk in srčni utrip. Nevarnost srčnih obolenj je temu primerno višja.
    • Po mednarodni „Ranch-študiji“ je razvidno, da se pri otrocih, ki obiskujejo šole v bližini letališč kažejo časovni zamiki pri kognitivnem (spoznavnem) razvoju
    • Število obiskov pri zdravnikih, kakor tudi prodanih zdravil se je občutno povečalo, čeprav je za oceno vpliva bilo predvideno opazovanje po enem letu operativnosti
    • Hrup je prav tako obremenilen kot onesnažen zrak
    • Tudi živali verjetno niso neprizadete
  • znižanju kvalitete življenja
    • Predstavljate si, da ne morete niti 5 minut uživati na svojem vrtu, brez da bi hrup prekinil mir in tišino ali pa vaš pogovor.
    • Predstavljajte si, da ne morete zaspati ob odprtem oknu.
    • Zavetje doma, kjer bi morali normalno nivo stresa znižati – to ni več mogoče. Pri nekaterih prizadetih prebivalcih so dokazali že tudi znake depresije
    • Šolske učilnice morajo biti zaprte, saj ob odprtem oknu ni mogoče izvajati pouka
    • Otroci v vrtcih so izpostavljeni hrupu, saj so v tem letnem času večinoma zunaj
  • padcu cene nepremičnin
    • Le malo jih je, ki bi si želeli živeti v okolju, kjer 300 m nad njihovimi glavami neprestano preletavajo letala
    • En najbogatejših predelov mesta – Sachsenhausen je eden izmed najbolj prizadetih mestnih četrti. Cene nepremičnin so padle že za ocenjenih 15-20 %. Glede na pravilo, ki govori o slabitvah prodajnih cen nepremičnin (0,87% na decibel letalskega hrupa pri povprečni vrednosti 55 decibelov konstantnega hrupa) pa se pričakuje tudi 30% padec vrednost
    • Seveda lastniki tega ne gledajo mirnih živcev in odvetniške pisarne si manejo roke

Ena najbolj domiselnih idej pa je vsekakor „ozvočenje“ odgovornih za nesrečo teh ljudi:

  • Volker Bouffier – ministerski predsednik pokrajine Hessen
  • Roland Koch – bivši ministerski predsednik pokrajine Hessen
  • Stefan Schulte – Fraport-Chef
  • Petra Roth – sedaj že bivša županja mesta Frankfurt

Tako aktivisti posnetke hrupa kakih 30 minut predvajajo na identični glasnosti pred hišami odgovornih. Zanimivo, sosedje se ne pritožujejo in so solidarni do prizadetih.

Upravljalec letališča Fraport pa je po 11 letih generalnega sponzorstva na najboljši možni način zaključil s pogodbo – Eintracht Frankfurt se je po samo eni sezoni v drugi nogomenti ligi zopet vrnil v elitno družbo – nemško Bundesligo. Veselje ob uvrstitvi, ki je bilo negotovo prav do zaključka ligaških tekem je bilo nepopisno. Poleg Frankfurta pa se je uspeha veselila vsa Nemčija, saj tukaj vlada prepričanje, da Eintrach sodi med izbrane že zaradi dejstva, da je klub ustanovitveni član Bundeslige, ki je bila ustanovljena leta 1963.

Nogomet je tukaj religija. Nič manj kot v drugih nogometnih državah kot so Španija, Anglija ali druge. Ne glede na pripadnost družbenih slojev, ver, narodnosti, spola ima velika večina izbran svoj klub in svojo pripadnost ponosno izkazuje. Glede na to, da se nemci precej selijo je mešanica navijaštva velika, a nekako se spodobi, da navijaš tudi za klub mesta v katerem živiš. Sam sem postal kar precej velik navijač Eintrachta, saj je obisk tekme doživetje za oči in dušo.

Maja so se odvili medijsko precej pokriti protesti proti finančnem svetu – t.i. Blockupy Frankfurt. Demonstracij naj bi se udeležilo cca. 30.000 udeležencev, imel pa sem občutek, da je na vsakega udeleženca bil prisoten po en policist. V resnici jih je bilo 5.000 in s svojo mehanizacijo in opremo so dali jasen signal, da ne bodo dovolili izgredov. Moram jih pohvaliti. Kar sem jih sam videl in opazoval, so se resnično trudili, da bi kar se da mirno in z dobro voljo opravili delo. Dajali so napotke, na način, ki ga je normalen človek dojel in spoštoval. Ko so odnašali protestnike izpred ECB so ležečega demonstranta z nasmehom najprej povprašali, če je poškodovan, ker ga bodo nato odnesli iz zelenice. Verjetno tudi sami niso zadovoljni z ustrojem, ki ga je zagodel finančni svet, a vseeno so opravili delo z edinim fokusom varovanja življenj in lastnine. Kapo dol – no, čelado dol:)

Rezultat demonstracij:

  • 150 aretiranih
  • Zelenica pred ECB je do sprehajalne poti sedaj očiščena šotorov
  • Ljudje so jasno povedali, kaj si želijo in česar ne
  • Finančni svet je zabredel globoko, globoko in tega se zavedjo prav vsi. Kapitalizem ni več opcija za prihodnost, prišel je do svojega nespodobnega roba in čas je za nekaj novega

Tako, naj bo zadosti za tokrat.

Vesel bom tudi vsakega vašega mnenja in vabim vas, da se prijavite s svojim email naslovom zgoraj levo in tako boste po elektronski pošti obveščeni, ko bom zopet kaj novega zapisal.

Lep dneve vam želim.


Torej, smo v letu 2 po odhodu na delo v tujino.

Leto 1 bom imel v spominu kot učno leto. kljub velikim turbulencam gledam na to leto kot zelo uspešno. Predvsem iz vidika, da smo z družino uspeli vzpostaviti odnos in komunikacijo, ki na nas ne vpliva negativno. Otroka sta moj odhod sprejela, kot nekaj kar paše k atijevi osebnosti. Rekel bi pač, da profesionalni del ni nekaj kar ozko delim stran od privatnega. Je sestavni del mene in me oblikuje kot osebnost in oblikuje moj pogled na svet, družbo in življenske nazore. Stalno preverjam, kakšen je naš odnos in ali prihaja morda trenutek, ko je potrebno spremeniti naš trenutni set-up. Zaenkrat je vse v redu in do nadaljnega bom še t.i. “Skype očka”.

V začetku novega leta me je pregled na mojo dokumentacijo spomnil še na ponovno avanturo z Davčno upravo Republike Slovenije. Ponovno moram namreč oddati vlogo za ugotovitev nerezidentnega status v RS, da ne bom plačeval davkov Sloveniji, ki jih plačujem že tukaj v Nemčiji (oz. razliko v davčni stopnji). Obenem pa bo potrebno tukaj oddati vlogo za ugotovitev davčnega bremena, pri kateri lahko baje uveljavljam kopico raznih davčnih olajšav. Kot sem že opisal v enem od postov v prejšnjem letu, sem tukaj uvrščen v 3 davčni razred. V roku 2 let po preteku davčnega leta pa ima vsak davkoplačevalec pravico do vračila dela plačanega davka, v kolikor lahko uveljavlja davčne olajšave. Kakor sem razumel zaenkrat je tega kar nekaj pri meni. Uveljavljam lahko namreč stroške selitve, stroške medicinskih storitev (participacije, očala, zobozdravnik), prevoz na delovno mesto (mesečne vozovnice za mestni javni promet ali 0,30 EUR na prevoženi km do/iz službe), predvsem pa pri meni morda pride v poštev vodenje dvojnega gospodinjstva. To še nisem prepričan, zato bom tudi najel davčnega svetovalca, ki me bo izobrazil v tej smeri. Za prihodnje leto mislim, da bom nato sposoben urediti ta postopek sam. Cena svetovanje je včasih odvisna od višine zaslužka, v povprečju pa se giblje med 70 in 250 EUR. Potrebno je še povedati, da svetovalec s podpisom prevzame tudi morebitne obiske na davčni upravi v kolikor je to potrebno (preverbe pravilnosti in dokazil za olajšave). To dvojno gospodinjstvo namreč predvideva, da v kolikor ima davkoplačevalec življenske stroške na dveh lokacijah, da lahko nekaj od tega uveljavlja kot olajšavo. Ker soplačujem seveda tudi življenske stroške moje družine v Sloveniji, lahko tako (upam, da…) uveljavljam tukaj stroške najemnine stanovanja, telefonskih razgovor z družino, ter stroške obiskov družine v Slovenijo.

Torej počakajmo na letni sumarni pregled prihodkov iz službe in nato se napotim k enemu od predlaganih davčnih svetovalcev.

Za letos sem si tudi zastavil nekaj novih ciljev, ki pa jih zaenkrat še ne delim z vami, saj so malce soodvisni in se bodo še verjetno dokončno oblikovali. V vsakem primeru je osnovni namen osebni/strokovni razvoj, seveda tudi finančni učinek in dobro pozitivno počutje. Poleg tega pa ohraniti stik s Slovenijo, kjer bo morda nekoč spet primeren prostor zame in bom lahko delil svoje znanje in izkušnje.

V naslednjih tednih bo moje socialno življenje imelo predvsem športni značaj, saj nameravam drugo soboto obiskati najprej hokejsko tekmo Loewen Frankfurt proti Kassel Huskies (3. liga), nato košarkarsko tekmo Frankfurt Skyliners v Fraport Areni proti Braunschweigu (1. liga) in teden kasneje še nogometno tekmo Eintracht Frankfurt v mestnem derbiju proti FSV Frankfurt 1899 (2. liga). Obiski športnh prireditev so tukaj nekaj posebnega. Saj sem sicer že v Ljubljani zelo rad obiskal hokejsko ali košarkarsko tekmo (predvsem z mojo mlajšo hčerko), vendar je tukaj navijaški moment enostavno bolj intenziven, tako da sem vedno navdušen.

Upam tudi, da kaj kmalu pride spet pomlad tukaj, da lahko zopet najdem kak trenutek na kolesu. Seveda kolikor bo to moje delo dovoljevalo. Do takrat pa lepe pozdrave.


Vsaka vrsta popoldanskega dela v Sloveniji je delo na črno ali popolna neumnost.

Popoldansko delo bi moralo dopolnjevati družinski proračun za kakšne priboljške ali morda služiti žepnini mladim s par 100 EUR.

Toda ne v Sloveniji. V Sloveniji popoldansko delo ne more funkcionirati in je preprečeno.

Pa si poglejmo primer, ko zaposleni ali šolar želi vsak dan popoldne kako uro ali dve posvetiti služenju kakšnega dodatnega EUR. Recimo da dobiš neko idejo, kaj bi lahko počel, čiščenje, beljenje, barvanje, košenje trave, prepisovanje kakih besedil ali podobno…

Ko najprej ugotoviš, kaj znaš in kaj bi lahko ponudil na »trgu« poskrbiš za orodje. Seveda iz svojega lastnega denarja. Torej sedaj imamo svojo ideji, pripravljenost dati svoj čas in svoj denar za investicijo v orodje ali opremo. Sedaj pa bi najbrž že radi povedali svetu, da ste tukaj in kaj svetu ponujate.

A že tukaj se vsa zgodba ustavi. Na oglasnem portalu Bolha.com v primeru, da želite svetu povedati kdo ste in kaj nudite popoldne za svoj čas, svoj denar in svojo voljo prejmete tovrstno sporočilo:

Iz vsebin vasih oglasov je razvidno, da kot fizicna oseba oglasujete storitve. Sama vsebina oglasov nakazuje na opravljanje dejavnosti, za katero je potrebna registracija in je fizicna oseba  (razen v  izjemnih primerih dopolnilnih del ipd., za katerega je prav tako potrebno dovoljenje pristojnega organa) brez ustrezne dokumentacije ne sme opravljati.
Zakon o preprecevanju dela in zaposlovanja na crno jasno doloca v katerih primerih se smatra, da oseba opravlja delo na crno, in sicer:
=> ce pravna oseba opravlja dejavnost, ki je nima vpisane v sodni register, ali ce nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje registrirane dejavnosti,
=> ce zasebnik opravlja dejavnost, ki je nima priglasene pri pristojnem organu, ali ce nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje priglasene dejavnosti,
=> ce pravna oseba ali zasebnik opravlja dejavnost kljub zacasni prepovedi opravljanja dejavnosti,
=> ce tuja pravna oseba ali zasebnik, ki ima sedez oziroma prebivalisce izven Republike Slovenije, opravlja dejavnost na ozemlju Republike Slovenije ali, ce opravlja dolocene storitve na ozemlju Republike Slovenije brez izpolnjevanja pogojev in prijave pricetka opravljanja storitev pri pristojnemu davcnemu uradu,
=> ce posameznik opravlja dejavnost oziroma delo in ni vpisan ali priglasen kot to doloca ta ali drugi zakoni,
in da je taksno opravljanje dela v Republiki Sloveniji prepovedano.

Glede na to, da vam nudimo oglasevalski prostor, preko katerega oglasujete svoje storitve v neskladju veljavno zakonodajo, se tudi mi, po zgoraj navedenem zakonu, stejemo za posrednike pri oglasevanju dela na crno in smo iz tega razloga  za krsitev soodgovorni. Naj poudarimo, da je taksno oglasevanje prepovedano ze z samimi Pravili in pogoji uporabe spletne strani Bolha.com, ki pod 6. tocko jasno opredeljujejo, da je prepovedano narocanje in objavljanje oglasov, ki bi lahko pomenilo objavljanje potrebe po delu ali nudenje dela ali zaposlovanja na crno po Zakonu o preprecevanju dela in zaposlovanja na crno (ZPDCZ)in da se uporabniki z oddajo oglasa zavezuje, da bo priskrbel ali zahteval registracijo ali priglasitev dejavnosti po dolocbah ZPDCZ. Bolha.com si v primeru, da iz oglasa izhaja, da bi lahko oglas pomenil objavljanje potrebe ali nudenja dela ali zaposlovanja na crno pridrzuje pravico, da takega oglasa ne objavi. V skladu z ZPDCZ je dolzna Bolha.com organom pregona na njihovo zahtevo posredovati podatke o narocniku oglasa.

Prosimo, da razumete, da smo krsitelje, ki se ne odzovejo na nase opozorilo in s krsitvami nadaljujejo, dolzni prijavljati pristojnim organom. Iz tega razloga vas naprosamo, da oglasujete/prodajate skladno s Pravili in pogoji uporabe spletne strani bolha.com in v skladu z veljavno zakonodajo, obenem pa vam  priporocamo, da v kolikor se nimate registrirane dejavnosti, le-to registrirate in vas vabimo, da na spletni strani Bolha.com odprete Bolha trgovino.
Stroski Bolha trgovine so majhni (ze od 49 EUR + DDV na mesec, v rubriki avtomobilizem in nepremicnine ze od 39 EUR + DDV na mesec), sama Bolha trgovina pa uporabnikom prinasa stevilne prednosti.

No pa smo tam! Zadeva se ustavi!

Popolnoma se zaustavi, ko pridobiš informacije, kako to pravno sploh speljati. Na spletu poskusim pridobiti informacije in ugotovim da za tovrstno dejavnost obstaja nekaj vrst gospodarskih oblik. Ja točno tako, iz tega da bi želel kakih 100 EUR na mesec zaslužiti in se pri tem malce razgibati in družiti sem postal gospodarska družba!?! Nesprejemljivo. Ne želim obogateti, pač pa smiselno uporabljati svoj prosti čas. Če bo  zadeva ratala prevelika, se bo potrebno drugače organizirati in potem postati termin »gospodarstvo«. 

No pa so poglejmo kalkulacijo če želim izvajati prepis besedil, ker se pač nekako znajdem za tipkovnico. Delal bi recimo 1 uro na dan.

Ocenjena cena za mojo uro znaša 10 EUR, kar v mesecu znese 300 EUR!

Torej če se želim oglaševati, bo potrebno Bolhi plačati 49 EUR + DDV kar znese 58,80 EUR.

Za to vrsto dejavnosti bo potrebna registracija popoldanskega S.P. (vendar samo polnoletne osebe, država se opravičuje mladoletnim)

  • Ustanovitev popoldanskega s.p. je brezplačna, vendar pa je potrebno po ustanovitvi opraviti izpit iz varstva pri delu, oceno tveganja in zdravniški pregled, kar skupaj znese okoli 280 evrov stroškov.
  • Zaposleni osebi in študentu do 26. leta starosti je potrebno plačati socialne prispevke tudi kot samostojni podjetnik, čeprav te že plačujejo preko zaposlitve ali preko staršev, za študente nad 26. pa veljajo posebni pogoji in doplačila.
  • Pri upokojencih je potrebno vedeti, da mora ob odprtju samostojnega podjetja v družbi zaposliti enega delavca za polni delovni čas. Če tega ne stori, se mora zaposliti sam v družbi, kar pomeni, da za ta čas ostane brez pokojnine.

Mesečni stroški:

  • vodenje poslovnega tekočega računa na banki (od okoli pet evrov naprej);
  • računovodske storitve, lahko pa jih oseba vodi tudi sama in nima dodatnih stroškov;
  • pavšalni prispevek za socialno varnost (31,35 evrov).

Letni stroški: davek na dobiček, plačilo AJPES za oddajo bilance in plačilo računovodstva za izdelavo letnega poročila (od 200 evrov naprej).

Samostojni podjetnik je obdavčen po dohodninski lestvici, kjer se le dobiček sešteva z rednimi prihodki ustanovitelja in se šteje v dohodninsko osnovo.

Ne grem seštevati vsega tega, pravzaprav ne grem delati. Raje svojo rit posadim na klopco, si skuham kavo in razmišljam, kako država na silo svoje državljane spreminja v lenuhe. Samo lenuhom ni potrebno plačevati davkov in se ukvarjati s poplavo obveznosti.

Torej, verjetno zgoraj navedeno ne more biti v ponos neki ureditvi naše države. Ne zanima me, kaj menijo davčni strokovnjaki, sekretarji in zaposleni ne ministrstvu. Vsaka izrečena beseda v bran tej situaciji je nevredna količini CO2, ki ga pri tem izdahne.

Verjetno bi bilo narobe tudi če bi svojem lastnemu otroku za pranje avtomobila plačal 5 EUR. Delo na črno! Dajte, zbudite se in odprite oči. Nekaj tu ni po zdravi pameti.


Zaposleni niso strošek! Plačilo zaposlenemu predstavlja nadomestilo za soustvarjanje podjetja. Soustvarjanje se izkazuje v:

  • Opravljenem fizičnem delo
  • Opravljenem umskem delu
  • Predstavljanje in zastopanje podjetja navzven
  • Optimizaciji delovnih procesov
  • Komunikaciji in izobraževanju med zaposlenimi
  • Informiranju odločevalcev in lastnikov podjetja
  • Prednostni uporabi proizvodov in storitev podjetja (stranka)
  • Prodaji podjetja zunanjim strankam
  • Reklamiranje podjetja (ustno, materialno, nematerialno)
  • Navezovanju stikov in potencialnih prodajnih ali razvojnih priložnosti
  • Toleranci časa povezanih oseb/družin zaposlenega
  • Posrednih aktivnosti povezanih oseb v korist podjetja

Vse zgoraj navedeno loči zaposlenega od drugih resourcov kot so stroji in naprave, ki se jih tako rado enači z zaposlenimi. Prav tako zgoraj navedeno povzroči razliko v opravljanju zgoraj naštetih točk v primeru da podjetje glavnine svoje operacije nima v Sloveniji (kar ni generalno negativno).

Ker je podjetje soustvarjeno s svojimi zaposlenimi je nujno potrebno deliti ustvarjene dobičke z njimi, saj so do tega upravičeni po načelu pravičnosti.

Redno plačilo predstavlja nadomestilo za opravljeno delo v predpisanem času, ne pokriva pa vseh zgoraj navedenih funkcij. Dobiček podjetja predstavlja posledično rast, ki pa trenutno ne vodi v ekvivalentno rast zaposlenih, pač pa večinoma v rast podjetja (več zaposlenih, večanje produktnih zmogljivosti, večja prodaja,ipd) z edinim osnovnim motivom: »Lastniku povečati dobiček«. Nemalokrat se tovrstna rast izkaže kot »več dela z istimi resourci in za isto plačilo«.

Če dobiček izhaja samo iz kalkulacije razlike v ceni vloženega dela (ki ne zadošča za preživetje oz. normalno življenje zaposlenih) in prodajno ceno doseženo na trgu se to popolnoma jasno identificira kot IZKORIŠČANJE, ki pa je upam da v zakonu predvideno kot kaznivo dejanje.

Lastništvo podjetja s seboj nosi tudi odgovornosti, v konkretno navedenem primeru odgovornost za način ustvarjanja dobička. Zelo hiter laičen pogled v primeru, da zaposleni stavkajo, ker ne dobivajo nadomestila za opravljeno delo, oz. je to pod pragom preživetja, odločevalci ali lastniki pa se na srečanje z zaposlenimi pripelje z nadstandardnim vozilom nam kaže, da je družba že izdelala kastni sistem ki se prav v ničemer ne razlikuje od fevdalnega sistema srednjega veka, ko je kapital pomenil lastništvo nad življenji in dušami.

Ker je več kot očitno, da je cena dela glavni argument dobičkonosnosti, se je pojavil ukrep selitve proizvodne v države z nižjim stroškom dela. Ta inštrument sicer prinaša podjetju in državi v kateri to podjetje ima sedež maksimiziran dobiček in posledico davčni iztržek države, predstavlja pa posledično tudi umiranje poklicne identitete države, ter selitev izkoriščanja v t.i. »kolonialne države«. Z enako pravico, kot se dopušča selitev dela v »cenejše države« bi se potemtakem lahko tudi državni aparat selil v te iste države.

Predlagam da bi razmislili na ravni držav razvitega sveta, ki se v celoti ukvarja z identičnim problemom, da zaščiti svoj obstoj na način, da dopušča izvoz dela le v količini prodaje na področju teh držav kjer je proizvodnja preseljena. Na kratko povedano – v državah razvitega sveta je dovoljeno prodajati le tiste proizvode ali storitve, ki so bili izdelani oz. ustvarjeni v državah razvitega sveta. Minimalna cena enote dela pa je predpisana in mora zadostovati za normalno življenje, optimizacija dobička pa je posledica optimiziranja proizvodnje in razvoja, ne pa izkoriščanja delovne sile.

Pravzaprav pri tem govorimo o že obstoječem instrumentu zavarovanja lastnega trga – carine. Naj se uporabijo v taki meri, da se ne bo splačalo proizvajati na »kolonialnih trgih« za 1 USD na dan. Carino naj plača dobavitelj, saj prodajalec na področju razvitih držav dela za interes področja razvitih držav in ne za interes podjetja, ki ima interes izkoriščanja poceni delovne sile.

Posledično ocenjujem, da bi se prenesel stroške dela na prodajno ceno proizvoda, kar bi takoj povzročilo ločitev luksuznih izdelkov od normalnih. To bi uredilo tudi nekontrolirano trošenje in posledično finančne težave posameznikov.

Novost predstavlja tudi plačilni pogoj. Tako kot država zahteva plačilo davščin ob izdaji fakture, je zakonit plačilni rok za vse izdane fakture takoj. Seveda bodo banke ostale brez osnovnega produkta financiranja, vendar se ga tako in tako zadnje čase branijo. Tako predvidevamo da finančni lobi ne bo imel nič proti.

Položaj in okolje v katerem delujejo današnji lastniki in odločevalci (managerji) bi ustrezal v kolikor bi odgovarjali za nepravilne odločitve z lastnim imetjem. Temu pa trenutno ni tako. Le tako bi lahko upravičili višino plačil in ugodnosti, saj bi odločanje imelo konkretne finančne posledice v primeru nepravilnosti. Tako pa so visoka plačila popolnoma brezpredmetna če ne pogojujejo rezultatov. Kako lahko direktor podjetja, ki delavce pripelje na rob eksistence pride na srečanje z vozilom BMW serije 7 – vrednost cca. 100.000 EUR. Kdo je to vozilo kupil? Predvsem je vprašanje moralno – zakaj se direktor vozi v takem vozilu, ki si ga ni kupil sam? Je njegova zadnjica kaj drugačna od tistih ki se vozijo v razredu vozila do 20.000 EUR? Je vredna 5 krat več? Zakaj mu je lastnik to dal? Odgovor bi bil nemara, ker so taki običaji, ker je trg dela tak, da dober manager pogojuje tovrstno okolje, morda celo ker to direktor potrebuje, saj dela 16 ur na dan, od tega 8 ur preživi v vozilu? Odgovorov je verjetno precej. Vendar gledano iz vidika delovanja neke družbe, ki nima namena igranja igre Monopoly, kjer zmaga tisti, ki na koncu nima več konkurentov (zanimivo, da se igra ne konča ko zmagovalec poseduje vse (vsa zemljišča in ves denar), saj banke ne more kupiti:), pač pa kvalitetno, ustvarjalno delovanje neke družbe današnji model kapitalističnega delovanja ne vzdrži.

Torej kaj je potrebno. Morda bi rekel da je najprej potreben okvir delovanja, konsenz upravljalcev države ali področja razvitih držav, ki bi imele vrhovno vodilo spoštovanja človeške rase v celoti. Morda bodo prizadeti borci za pravice živali, vendar je danes potrebno najprej zavarovati pravice ljudi, še posebej tistih s katerimi se trenutno dela slabše kot z ogroženimi vrstami tigrov, rib, ptic, itd., kjer se namenja sredstva za rezervate, sredstva za ponovno vzpostavitev vrste.

Dokler obstajajo le ena lačna usta, en brezdomec, en človek, ki živi v pomanjkanju, toliko časa ni upravičen ne novoletni ognjemet, ne decembrska razsvetljava, ne ogrevan pločnik, ne službeni BMW 7! Dober vzgled in mikrookolje naj bodo mesta. Župani, opravljajte svoje delo. Ne zidajte si spomenikov in ne kupujte si politične glasove. Dvignite se iz odvisnosti kapitala, saj podjetja in zaposleni v vaših mestih prinašajo davke in dohodnine. Brez plačljivih duš mesto ne bo mesto.

In duše rade živijo v mestu, kjer je vodilo skrb za kruh in spoštovanje svojih meščanov.

Novoletni ognjemet, decembrska razsvetljava – da ko ne bo lačnih ust. Ogrevan pločnik – da, ko ne bo lačnih ust. Službeni BMW 7 – ne, če si ga niste kupili sami!

Morda pa gledam narobe

Morda bi moral razumeti zaposlene kot svoje sovražnike, nekoga ki mi želi škoditi, me obrati,…

Pa poglejmo ta vidik. Torej izhodišče je, da mi morajo služiti. Služenje se podrazumeva v tem da naredijo čim več za čim manjši vložek/beri strošek!

  • Torej 400 EUR plače za 8 ur
  • Prevoza na delo ne plačujem
  • Malico minimalno, oz. jim jo raje sam pripeljem, morda celo prodajam
  • Silim jih delati več kot 8 ur pod pretvezo da jih bom drugače odpustil
  • Govoril jim bom, da je kriza in da smo morali spustiti cene
  • Dolžniki ne plačujejo, torej tudi plače ne izplačam, bodo že počakali
  • Dokler jamrajo je še ok, ko začnejo stavkati jim pokažem zobe, nekaj jih odpustim, pa se bodo ohladili
  • Varnost pri delu – toliko da je zakonu zadoščeno ali še to ne
  • Plačilo prispevkov – zakaj, saj jih tudi država ne plačuje v svojih podjetjih
  • Najamem dobrega odvetnika, da mi sestavi »bullet proof« pogodbe

Ok, svoje sem uredil, nekaj podobnega uredim še z državo (inšpekcije, DURS, občina) ter s strankami. Glaven je EBIT, dobiček, skratka tisti indikator po katerem sem nagrajen. Pa naj stane kolikor hoče!

Ne vem, kaj naj rečem. Seveda sem tu pretiraval in vzel ekstremen primer, a če le en od navedenih ukrepov uporabljen, dobiček že ni več posledica uspešnega poslovnega modela, temveč IZKORIŠČANJE!