Posts Tagged ‘cene’


Osveženo / Updated 12.1.2015

Klikni za povečavo / Click to enlarge:

EU vinjete 2015

Advertisements

Osveženo / Updated 9.1.2014

Klikni za povečavo / Click to enlarge:

Vignette 2014


V preteklih dneh se je Slovenija odločila, da bo zbrala potrebni denar za funkcioniranje državnega aparata s povišanjem davkov in raznih prispevkov.

Na prvi pogled, bi bilo to edino smiselno, saj je potrebno denar nabrati takoj in ne preko nekih strateških usmeritev, ki bi obrodila sadove v bližnji prihodnosti. Časa ni, zatorej je potrebno rešiti, kar se rešiti da pač tudi na tak način. Ok, razumem. Povišanje za 1% oz 2% na oko tudi ne izgleda veliko (če ravno ne kupuješ stanovanja), a zakaj se potem banke tako branijo dvigniti obrestne mere za take odstotke? Ker je 1%-2% dvig profitabilnosti na finančnih trgih brez izjemno povečanega rizika nemogoč!

A vendarle bi se veljalo postaviti v obratno pozicijo, saj ima ukrep, še posebej v tem času, po mojem izjemen vpliv na prihodnjost Slovenije. Naj na tem mestu poudarim, da gre za prosto osebno razmišljanje, ki ga pač tukaj zapisujem.

Izhodišče za razmišljanje je:

  • Svetovna gospodarska kriza je dodobro uničila slovensko gospodarstvo, ki si je komaj opomoglo po izgubi primarnega trga Jugoslavije v začetku devedesetih let
  • Le malo slovenskih podjetij je v tem času zgradilo visoko cenjeno blagovno znamko ali monopolni produkt, ki bi kljuboval recesiji in nižanju svetovne kupne moči
  • Več kot očitno je,  da je večina slovenskih podjetij usmerjena na domači trg, morda nekaj v bližnji trge srednje in vzhodne evrope, slovenskih globalnih podjetij pa v glavnem ni
  • Gospodarski kriminal je s pomočjo podkupovanja politikov in odločevalcev ukradel večino slovenskega dobroimetja v obliki lastništev, virev financiranja, nepremičnin in pogodb, ki so prinašale podjetjem prihodek
  • Sodišča v vseh teh letih niso uspela zagotoviti zaupanja v pravno državo, zaupanja v organe pregona in sodstva je na izjemno nizkem nivoju, ljudje vidijo, da se zločin »izplača«
  • Politika je zapravila spoštovanje ljudi do vodenja države in predstavlja pri večini skupino skupino izbrancev, ki skrbijo le za lastne interese, tudi na nezakonit in nemoralen način na račun prebivalcev
  • Razdor med javnim in privatnim sektorjem še nikoli ni bil tako močan, Slovenija je država dveh skupin ljudi
  • Zadnjih nekaj let se slovenci izseljujemo in iščemo poklicni in osebni uspeh v tujini, saj doma za to ni priložnosti, pa tudi v bližnji prihodnjosti ni upanja na preobrat
  • Slovenija je izgubila v zadnjih letih na podobi in samopodobi in v mednarodnem gospodarskem, finančnem in političem trgu ne predstavlja omembe vrednega igralca
  • Tudi zadnja – sedanja vodstvena garnitura ni popolnoma legitimna, saj so akterji »okuženi« s prejšnjih političnih opcij ali soudeleženi pri gospodarskem kriminalu ali vsaj sumu
  • Svetovne rating agencije so nas na podlagi njihovih meril uvrstila med visoko rizične države, ki se jih investicije tako že v bazi izogibajo
  • Država je na robu bankrota
  • Visoka brezposelnost, ljudje so že sedaj finančno kolabirali in se zadolžujejo za refinanciranje svojih dolgov

Morda bi zaenkrat ostal pri teh izhodiščih. Stanje ni ravno bleščeče. In spopasti se z vsem tem tudi ni ravno dobra popotnica za ohranjanje hladne glave.

Torej, kako iz tega »sranja« ven. In ne gre pozabiti, da ne gre samo za finance/gospodarstvo. Gre za mnogo več. Gre za dostojanstvo, moralo, motivacijo, upanje, patriotizem, razlog zakaj se boriti, za kaj se zavzemati. Ne gre samo za nas, gre za prihodnje rodove, za smisel obstoja in življenja v določenem okolju.

In sedaj pride dvig DDV.

Če se velja malce spomniti nazaj, ko sem se učil teorij o delovanju trga, bi veljalo izhajati iz dejstva, da  trg po definiciji deluje sam. Z regulativnimi ukrepi vplivamo na ravnotežje med ponudbo in povpraševanjem in trg se odzove. In ker nismo več v zaprti državi, velja preprosto človeško pravilo, da bomo kupovali tam, kjer je razmerje med ceno in koristjo (Benefit – Cost Ratio) bolj primerno.

Pogled je tukaj sedaj usmerjen na dve področji.

Domači trg – Glede na to, da je Slovenija majhna in da so meje blizu, je verjetnost uporabe sosednjih trgov mnogo lažja (cenejša), kot če bi morali nameniti visoke stroške transporta. Poleg tega je Slovenija prepredena z ideologijo preprodaje blage. Le malo blaga se dejansko proizvede tukaj, tuje pa se preprodaja po mnogih rokah in vsak zaračuna svoje marže. Glede na to, da so cene blaga v Slovenij že pred dvigom DDV bile za mnoge artikle višje kot v sosednjih državah, lahko zelo hitro pridemo do zaključka, da bo dvig DDV pomenil še večji odliv kapitala v tujino. To ima posledično 2 neposredna vpliva:

  • Domačim podjetjem usihajo prihodki in s tem morda tudi finančna ustreznost, ki ima za posledico varčevanje, neinvestiranje ali celo zaprtje podjetja in tako doprinese k brezposelnosti, ki neposredno bremeni državni proračun
  • Manj pobranih davkov – manj DDV-ja zaradi nižje potrošnje, manj davka na dobiček podjetij, manj dohodnine,  davka na promet z nepremičninami in davka na motorna vozila, saj se prihodki zaposlenih nižajo, manj davka na obresti, saj se varčevanje niža, itd.
  • V kolikor je zaradi tovrstnih spremenjenih razmer na trgu povzročen moment, ko je trgovec prisiljen prodati blago z izgubo (stečaj, blaga ni možno prodati po novi skupni ceni, ipd. Le to pomeni, da je razlika med vstopnim in izhodnim DDV negativna in ta razlika se trgovcu povrne iz proračuna

Za del davčne izgube Slovenije se povečuje davčni dohodek sosednjim državam.

Ali torej pri dvigu DDV-ja velja v Sloveniji izhodišče ali teorija, da Slovenci zaradi višjih cen ne bodo kupovali še več v tujini? V to bi močno dvomil!

Zanimivo pa mi je, da opažam, da pogosto naletim na komentarje, ki obtožujejo trgovce, da manipulirajo cene. Pa saj so privatna podjetja s ciljem ustvarjanja dobička. Če cena ni sprejemljiva, se ima kupec pravico odločiti, da poišče alternativo ali nakupa ne opravi. Povsem pa so po mojem mnenju upravičeni  komentarji, ki so usmerjeni na monopolne situacije, kot so odvoz smeti, vodovod, ipd.

Tuji trg oz. izvoz – Mislim, da se že sedaj nismo mogli kititi s prav visoko atraktivnostjo Slovenije v svetu. Še posebej ne v smislu tujih investicij, ki smo jim leta in leta uspešno metali polena pod noge. Prav tako smo učinkovito preprečevali tuje lastništvo, tuj vpliv in inteligenco in s tem izkoriščanje stoletij kapitalističnih izkušenj. In verjamem, da niso prav vsa zlonamerna. Turizem smo zavozili preko vseh mer, tako da večino tujcev ne ve niti, da ima tudi Slovenija morje. Poleg tega je Slovenija že od vedno veljala za davčno neatraktivno deželo. Tako dvig DDV prav gotovo ne pripomore k popravku te slike in neumno bi si bilo obetati, da obstoječi tujci, ki so kljub navedeni infrastrukturi  vlagali in kupovali v Sloveniji ne bodo spremenili svoje obnašanje. Seveda na slabše za Slovenijo.

Tako iz opisanega razumem, da gre pri tem ukrepu za prenos kapitala iz levega v desni žep, pri tej transakciji pa bo nekaj kapitala odšlo v tujino.

Menim, da bi morala biti strategija prav obratna in da bi bilo potrebno maksimalno razbremeniti domače gospodarstvo in porabo in narediti vse, da bi Slovenija končno enkrat postala atraktivna in zanimiva za tuj kapital, za izvoz. Menim, da je prav v tem rešitev, da pa vodilni v Sloveniji to tudi vedo, a je ta naloga mnogo težja, kot pa enostavno vzeti iz žepa domačina, ki ne bo pobegnil nikamor ali pa nima alternative.

Če k temu sedaj priklopim obdavčitev nepremičnin na način, kot je bil predstavljen v dnevnem časopisju, pridem do enostavnega rezultata. Prodati nepremičnino in se odseliti iz Slovenije. Ker pa to seveda ni za vse opcija, bodo tisti, ki bodo ostali, morali vse breme političnih odločitev sprejeti na sebe.

Ne gre pozabiti, da je za za mnoge dom edino imetje, ki ga še ima. Po večini je financiran iz kreditov, ki je ob izgubi rednega dohodka nenadoma v nevarnosti izgube. Vsako dodatno finančno breme bo le pospešilo cikel nezmožnosti plačevanja obveznosti, ter posledično izgube lastnega doma. To vodi v prisilno prodajo nepremičnin na trgu, ki je že ob trenutni ponudbi nelikviden in nesposoben nakupa. To nato pomeni drastičen padec cen, ko prodajalec enostavno ne bo tega koraka niti več naredil. V kolikor ga bo v ta korak prisilil upnik ali sodišče, se bo dolžnik temu upiral z vsemi sredstvi. Preostanejo torej zaporne kazni, nasilne razlastitve in deložacije, ter državljanska nepokorščina. Skratka kaos.

Kaj pa obratno?

Znižanje davkov. Torej blago se bo pocenilo. In če ostanemo pri predpostavki, da bodo trgovci še vedno obdržali nivo marže na svojem nivoju, posledično ne izgubljajo. Ker je artikel cenejši, se predpostavlja, da se ga bo prodalo več. Ta postavka je sicer vprašljiva in odvisna od reakcije kupcev na znižanje in stopnje konkurenčnosti. Na enoto artikla bi bil pobrani davek nižji, a glede na povečano prodajo se ga bi morali gledano v totalu nabrati več. V eni od študij je bil opazovan vpliv na spremembe cen na različne artikle in posledično ugotavljanje vpliva na povečanje prodaje in vpliv na zaposlovanje. Najmanjšni vpliv je zaznati pri hrani, saj se je ob pocenitvi za 1% povečala prodaja le za 0,5%. To je logično, saj več kot pojesti le ne gre. Preostali prihranek pa se odlije v manj osnovne artikle, zelo rado tudi v luksuzne. V primeru znižanja cen manj osnovnih produktov kot so potovanja, knjige ali elektronske naprave pa je vpliv na povečanje prodaje in zaposlovanja mnogo večji.

Prav tako se potem postavlja vprašanje, ali lahko z znižanjem davka povečamo aktraktivnost blaga za tujce? Za to bi moral narediti analizo, a vendarle bi bilo logično, da bi s tem vsaj zmanjšali odliv v tujino.

Velika nevarnost obstaja, da trgovci znižanje davka ne prenesejo na končnega kupca, temveč povečajo svoje marže – »leading to a passthrough that is less than full«. Ponavadi se to dogaja podjetjem v monopolnem položaju, S tem se trenutna  situacija ne spremeni. Trgovec bo imel sicer višjo maržo, a še vedno nižjo kupno moč. Ali bo to vzdržno? Na to bo odgovoril trg sam.

Glede tega sem si pogledal študijo Copenhagen Economics na to temo iz leta 2007, ki ugotavlja, da se konkurenčni trg odzove z zamikom in po nekem času dejansko reflektira znižanje tudi na končni ceni artikla – »there will be a strong tendency towards full pass-through.«.

Zadnjo besedo morajo povedati analitiki, ekonomisti, torej prav tisti, za katere se vseskozi govori, da so brezposelni in ne obstaja skoraj nobenega interesa na srednjih šolah. Oni morajo izračunati, katera so prava razmerja, ki bodo ob modeliranju poslovanja in oblikovanju cen povzročila pozitivno bilanco. Prav tako bi morali jasno obrazložiti, zakaj je odločitev višanja DDV boljša od nižanja.

Seveda sem tudi prepričan, da nam evropa ne bo dovolila kar tako svobodno oblikovati konkurenčnost našega trga. In tako se bo potrebno tudi postaviti v bran lastnim interesom, tudi za ceno sporov, ki jih bodo morali urejati slovenski pravniki. Morali se bomo upreti, ker nimamo prav nobene konkurenčne prednosti , bogata zemeljska nahajališča ali statusa, kot ga imajo države, s katerimi so nas enačili (Švica, Luxemburg, Liechtenstein,…).

Evropska direktiva 2006/112/EC, ki se nanaša na DDV ima za osnovo:

  • Dobava blaga in storitev je normalno obdavčena s standardno stopnjo DDV – minimalno 15%
  • Države lahko uporabljajo eno do dve znižani stopnji DDV – vendar ne nižje od 5% za določene vrste blaga in storitev

Države pa so v času pridruževanja EU dogovorile in pridobile posebne pravice, ki odstopajo od zgoraj opisanega. Žal Slovenije ni med njimi.

Pri pregledu primerjav mi pade v oči, da ima Slovenija za kolesa 8,5% stopnjo DDV (po starem), a kljub temu so kolesa v Sloveniji precej dražja kot naprimer v Nemčiji?!

Za ugotovitev, kaj bi Slovenijo naredilo bolj atraktivno ni potrebno odkrivati tople vode. Bloombergovi parametri so:

  • Vključenost države  v ekonomske trge
  • Višina stroškov zagona poslovanja
  • Stroški dela in materiala
  • Transportni stroški
  • Stroški neopredmetenih postavk (korupcija, lastninske pravice, administrativne ovire)
  • Velikost in moč lokalnega trg

In na koncu ne gre pozabiti, da je posledica boljše atraktivnosti tudi izboljšana samopodoba, motivacija osebne in poklicne rasti, ter tako tudi sožitje med ljudmi.

Torej, za mene je smer jasna. Davki dol, absolutno NE gor! In za izračunano navidezno izgubo na račun znižanja DDV vzeti pri prometu s tobakom, alkoholu, sladkarijah, dragih avtomobilih, plovilih in letalih, krznu, prometu z umetninami in nakitom, nenujnim lepotnim posegom, luksuzni artikli. Vsaj za nekaj časa.


Ker dobivam splošna vprašanja, ki se tičejo življenja tukaj v Nemčiji, morda nekaj vrstic kot odgovor širši množici po 10 mesecih dela in življenja tukaj.

Ker je lahko v drugih mestih drugače, lahko opišem trenutno le dan v Frankfurtu.

Dan se začne nekje v dveh fazah. Jutranjiki, ki nastopijo službeni/šolski del okoli osme ure se torej spravijo od doma med 7:00 in 7:30, ter naslednji val, ki prične okoli 9:00. Teh je več.

Zato se jutranja konica razprostira med tema dvema urama. Javni promet je izredno dober, saj Frankfurt ni veliko mesto. Na voljo sta 2 sistema podzemne železnice (S Bahn, U Bahn), tramvajska mreža, mestni avtobus, ter cenovno ugodni taksiji.

Vozovnica za enosmerno vožnjo (tramvaj, bus, podzemna) stane 2,40 EUR, dnevna vozovnica 6,20 EUR, tedenska 22,40, skupinska dnevna vozovnica (do 5 oseb) 9,50 EUR in mesečna 76 EUR. Terminske vozovnice imajo vključeno tudi pot na letališče (saj se le ta nahaja izven območja 5000 – to je mesto Frankfurt). Z mesečno je mogoče po 19 uri med delovniki in preko vikenda s seboj vzeti eno odraslo osebo, vse svoje otroke ali do 4 tuje otroke.

Parkiranje: Večina novejših stanovanjskih zgradb ima za svoje stanovalce v kleti garaže. Cene najema se gibljejo od 70 pa do 100 EUR. Starejše ulice, ki garaž ali drugih parkirnih možnosti kot na ulici nimajo, so pred kratkim uvedle naslednji sistem parkiranja. Stanovalci lahko dobijo letno dovolilnico (50 EUR), s katero lahko parkirajo na svoji ulici. Tam je ostalim prepovedano parkiranje med delavniki med 7:00 in 10:00 uro, ter med 16:00 in 19: uro. Verjetno sem pristranski, vendar je moj občutek tak, da mesto tukaj poskuša urejati parkiranje za prebivalce mesta, v Ljubljani pa je pri meni vladal splošni občutek, da mesto zanima le kako lahko pobere nove prihodke. Tako mnogi dnevni migranti uporabljajo sistem P+R oz. železnico, saj je parkiranje v mestu relativno problematično.

Pot na in iz dela mnogim vzame kar nekaj časa. Tako večina že na poti prične z delom (prenosniki in fascikli na kolenih, Ipadi,…), veliko jih bere, večina pa ima v ušesih slušalke.

Delovni čas se torej prične nekje ob 8:30 in traja povprečno recimo do 18:30, velikokrat pa tudi do 20:00 ure. Seveda je to precej različno, vendar je kar gužva ob urah, ko se sam vračam. Velika podjetja imajo dobro urejene sidikate oz. odbore delavcev, katerih ena glavnih nalog je nadzor nad zakonskimi predpisi, ki se tičejo delovnega časa. V moji stroki se dela projektno, torej za vnaprej dogovorjen obseg ali po svetovalni uri. Tako je merjenje porabe časa ena od poglavitnih zadev za fakturiranje, nadurno delo pa mora biti najavljeno en teden prej in tudi avtorizirano. Ko govorimo o nadurnem delu pri meni je mišljeno delo preko vikenda, saj se smatra do 30 nadur na mesec plačanih v okviru plače. Za nekatere dvomljivo, vendar tako pač je v tem poslu.

Glede na to, da se torej veliko časa prebije v službi je temu primerno tudi prehranjevanje. Kosilo ob poldnevu je tako zelo razširjeno. In temu primerna je tudi ponudba. Raznolika in razširjena. Cene kosila se gibljejo v okrepčevalnicah od 3,50 EUR pa do 20 EUR v dobrih restavracijah. Povprečno pa boste namenili za to kakih 7 – 8 EUR. Veliko podjetij ima tudi lastne kantine, kjer je kosilo še ugodnejše, oz. ima lastno kuhinjo, kjer si je moč pogreti/pripraviti s seboj prinešene jedi. Tako pri meni to možnost dnevno uporabljajo indijski kolegi, ki si vsak večer pripravijo svoje jedi in jih nato tukaj v mikrovalovki pogrejejo. Ker sem se navdušil nad njihovo hrano, se jim občasno tudi sam pridružim. »Domače« je le »domače«J

Špecerije tukaj so večinoma diskontarji, torej naš Hofer in Lidl. Hofer se tukaj imenuje Aldi, pridružujejo pa se mu še Penny, Real in Netto. Rewe je naš Špar ali Mercator, najlepše urejen in založen pa je Edeka, ki se kosa z našimi najnovejšimi Interšpari in Mercator Hipermarketi. Večje količine pijače se kupuje v diskontih pijač, direktno pri lokalnih pivovarjih in vinotekah. Za ekzkluzivne kapljice pa se napotite v specializirane delikatese, kjer je moč dobiti prav vsako svetovno specialiteto (žal pa našega pršuta in vin tukaj ne srečam).

Cena hrane in artiklov dnevne porabe je enaka kot pri nas, tako da bistvene razlike ne zaznam.

Transport v/iz Slovenije:

Torej v glavnem 3 opcije:

  • Avto – cca. 900 km – normalno potreben čas 10 ur – strošek cca. 200 EUR
  • Vlak – obstaja poceni varianta – povratna cca. 100 EUR, vendar ne na vikend dneve. Zadnja cena, ki sem jo prejel za ad hoc povpraševanje je bila 350 EUR (povratna)!?!
  • Letalo – optimalno, več letov dnevno, ki jih izvaja Adria Airways. Karto je potrebno kupiti mesece vnaprej (začetek septembra za božične praznike) za nomalno ceno (cca. 200 EUR), drugače je normalna cena okoli 300 EUR. Letališče Frankfurt Hahn (Ryanair) pozabite, saj se le to nahaja 200 km od Frankfurta (pri Saarbrucknu). Sicer obstaja avtobusni prevoz, ki pa traja skoraj 2 uri, cena enosmerne vožnje 13 EUR. Odhod/prihod na glavni železniški postaji. Alternative so leti v Zagreb in Celovec, ki so nekaj cenejši, seveda pa je potrebno potem prišteti tudi stroške transferja in čas.

Vse v vsem – poti obstajajo, vendar so v primerjavi s potmi ostalih kolegov (London (88 EUR), Bukarešta (90 EUR), Atene (128 EUR), Varšava (128 EUR), Paris (87 EUR) izredno drage. Kot sem že omenil v enem prejšnjih postov je plačal kolega za Kalkuto 550 EUR, povratna preko Dubaia (Lufthansa), drugi pa za New York 530 EUR. Tako mi je jasno zakaj Slovenije ni na turističnem zemljevidu tukaj, saj se ljudnje odločajo povsem preprosto za vikend izlete. Vnesejo maksimalno ceno ki so jo pripravljeni plačati za 2 osebi v primeren iskalnik in nato izbirajo med destinacijami. Slovenije na tem izboru očitno nikoli ne bo, ali pač?

Zabava/kultura:

Dogajanja je precej in to za prav vse okuse. Kdor si ne najde ničesar primernega za sebe, si je kriv sam. Obilica muzejev, razstav, prireditev, klubov, kinematografov nudi prav vsak dan možnost tovrstnega preživljanja kvalitetnega časa.

Šport/rekreacija:

Najbolj pripljubljeno kot tudi po večini drugje tek in kolo. Možnosti veliko za vse težavnostne stopnje. Tudi gorsko kolesarjenje je možno v bližnje Taunus hribovje.

Športnih objektov je veliko, predvsem priljubljen je jasno nogomet in tenis. Fitnes ponudba različnih ponudnikov je izredno velika.

Stanovanje:

Prebivalcev v mestu cca. 700.000 (letni prirast z novimi prebivalci cca. 10.000 letno), z okoliškimi zaselki 2.300.000. Cca. 25% prebivalcev v mestu predstavljajo tujci – 180 narodnosti.

Prav vsakemu prišleku se postavi dilema živeti v mestu ali v sosednjih zaselkih (Bad Homburg, Neu Issenburg,…) ali mestih (Mainz).

Tako cestna kot železniška povezava je izredno dobra, tako je dnevna migracija povsem vsakdanja.

Povprečne cene najema stanovanja v mestu (seveda skora neprimerljivo po lokacijah, vendar za orientacijo):

Kvadratura

Vrednosti September 2011

Ø v €
za m²

Min. v €
za m²

Max. v €
za m²

do 40 m²

16,58

4,91

30,90

40 – 80 m²

12,06

4,11

29,00

80 – 120 m²

12,20

4,35

25,30

nad 120 m²

13,58

6,60

26,92

Source (http://www.immowelt.de)

Povprečna cena novogradnje 3.150 EUR/m2 – torej nakup

Najdražje novogradnje so v Westend (povprečno 4.910 EUR/m2), Nord- in Ostend (4. 450 EUR/m2), ter Sachsenhausen in Westhafen (4.260 EUR/m2).

Najhitreje rastoči del mesta je Europaviertel (za sejmom Messe), kjer naj bi v nekaj letih zrastel nov kompleks stanovanj, pisarn in trgovinskih centrov. Gre za najmodernejšo gradnjo, kar jih trenutno poteka v europi. Končna postavka je novih 30.000 prebivalcev in 10.000 novih delovnih mest.

Bančna ponudba:

Nakup stanovanja je mogoče 100% financirati, torej povsem brez samoudeležbe (razen stroške notarjev ipd.)

Osebni račun predstavlja v povprečju transakcijski račun, varčevalni račun, plačilna kartica (bankomat/POS – dvigi v okviru bančne skupine brezplačni), VISA/Mastercard debetna kartica (možen vklop kreditne funkcionalnosti) z osnovnim limitom 1 plače), osnovni limit na TRR v višini ene plače, internetna banka, telefonska banka, SEPA plačila brezplačno, trajniki in direktne bremenitve brezplačno. Cena opisanega paketa ob primernem mesečnem prihodku – brezplačno.