Posts Tagged ‘banke’


UBSV zadnjih dnevih je odločitev švicarske nacionalne banke, ki je mimogrede privatno delničarsko podjetje, dodobra pretreslo svetovne finančne trge, kakor tudi popolnoma navadne posameznike, ki so se pred leti zadolžili v švicarskih frankih.

Na trenutke sem naravnost ogorčen (res se trudim izbirati besede), ko berem slovenske medije, ter prispevke bralcev in posameznih »finančnih strokovnjakov«, ki se sedaj naslajajo ob nesreči sosedov, že zato, ker obstaja možnost, da gre sedaj le tem končno slabše, kot njim samim. Ta slovenska škodoželjnost je naravnost grozovita in nekako mi ne gre v glavo, kako je ta narod s tako izrazito sovražnostjo do uspeha sočloveka sploh uspel preživeti vse do danes.

Finančni strokovnjaki sedaj opisujejo, kako so že leta nazaj širili vero, kako se je potrebno zadolževati, v isti sapi pa povedo, da so jih grde, grde stranke stisnile ob zid in od njih naravnost zahtevale CHF kredite. In oni reveži, čeprav so se tako branili in tako močno opozarjali na morebitne tečajne rizike, so klecnili in izgubili boj in morali pod prisilo trga prodajati CHF kredite.

UBS 2Dajte no!? Vaša pokončnost in hvala je identična, kot če bi namesto kreditov prodajali orožje, pa čeprav ste popolni pacifisti. Ste že pozabili, da ste od teh prodanih kreditov potegnili plačo in tudi bonuse in variabile? Ali je to že pozabljeno oz. ste zavrnili izplačilo variabil iz naslova prodanih CHF kreditov, ker je to proti vašim načelom poslovanja in zavedanja rizika? Ste »vojni« dobičkarji in namesto, da bi bili sedaj tiho oz. raje pogledali, kaj se da narediti, se sedaj še trepljate po prsih, čeprav, vas je velika množica, ki tudi sami sedaj sedite ali pa ste prijateljem in družini prodali CHF kredite, samo da ste izpolnili vaše individualne prodajne cilje. Seveda, vas vse so v to prisilili.

Da, trg se regulira sam, res je. Trdno verjamem v to. A trg ne gleda na žrtve ali zmagovalce, ne gleda na to ali je sedaj kdo zaradi tega izgubil dom ali službo. Trgu je vseeno za vas. Je kot narava, ubija in rojeva novo. Posameznik je le kaplja v oceanu. Razlika je le v tem, da druga kaplja pri tem ne pametuje in se ne naslaja nad nesrečo drugih.

Aja, saj bodo spet zamaške zbirali, ali SMSe pošiljali, pa pakete sestavljali, pa kakšne čestitke kupit, pa je duša rešena. Jaz sem svoje naredil, kajne.

No, obstajajo pa tudi drugačni vidiki, kot so naprimer vidik slovenskih sosedov – madžarov, ki so se uprli monopolističnem položaju in prisilili banke, da so morale zamenjati kredite posameznikov v lokalno valuto po preferenčnem fiksnem tečaju. In so tako tudi naredile. Da, monopolističnem položaju, saj je žal tako, da na drugačen način kot bančno financiranje ni možno kupiti doma. Že dolgo namreč nisem slišal za Nacionalno stanovanjsko shemo ali da je nekdo iz poštenega plačila prihranil dovolj, da si je potem nekaj mesecev tik pred smrtjo v visoki starosti končno kupil svoj dom.

Ne gre za to, da gre sedaj iz davkoplačevalskega denarja reševati posameznike, ki so se očitno napačno odločili v EURčrednem nagonu, ki ga banke sploh niso plasirale, ampak so bile v to naravnost prisiljene. Gre za to, da vsak prebivalec razume in čuti, da je država nekaj dobrega, nekaj kar ga ščiti in kar ima nek smisel, da je njen državljan. Je to v Sloveniji možno čutiti? Je to sploh kdaj bilo čutiti? Vesel bom, če mi bo kdo na to odgovoril pritrdilno.

Prav tako Poljaki sedaj preverjajo možnost ukrepov. Pa tudi oni niso v tem sami. Verjetno pa so preveč socialistično naravnane za moderno slovensko družbo. Pa hrvati? Gre že za moralno noto, ki vsaj preverja opcijo, ali obstaja kaka rešitev.

Kakorkoli, sam eksistenčno nisem ogrožen, vsaj trenutno, obrok se mi je dvignil za kakih 80 EUR. Mnogim pa je teh 80 EUR razlika, da ga pahne preko meje. Do meje, kjer bo morda postal prejemnik pomoči zbirateljev zamaškov ali SMSov. Pa kaj potem, kajne. Dokler se ne tiče mene osebno, mi je vseeno, oz. prav mu je, kaj pa se je tako odločil, neuki, kaj se ni pozanimal,…

Kako se upreti? Torej kot posamezniki imamo precej slabe karte, a kot družba, skupina je možno ob premišljenih skupnih aktivnostih včasi, ko se stvari poklopijo doseči marsikaj.

Kako torej okrepiti EUR napram CHF? Najprej je tu politični pritisk na to neodvisno državico, ki si je glavnino bogastvo nabrala, če smo zelo odkriti tudi na račun zainteresiranih sodelujočih iz naslova vojn in kriminala v obliki:

  • Bančne tajnosti od leta 1934 za vojne dobičkarje različnih vojn in kriminalce, ki so nakradena ali nelegalno pridobljena sredstva nakopičili tu
  • Davčne tajnosti za črn denar davčnih utajevalcev – le kdo in zakaj bi imel denar shranjen na tajnih neobrestovanih računih v Švici, v kateri še nikoli niso bili, razen ob odprtju računa
  • Trgovanja z državljanstvom na račun finančnih koristi – ni prav veliko revnih ljudi postalo švicarjev
  • Mednarodnega lobiranja, kot ravno te dni poteka v Davosu
  • Izogibanju sodelovanja v vojnah in se tako izogniti zameri do kogarkoli – a za mene obstaja pravilo, če gledaš stran – si kriv!

DBPotem je tu regulativa, ki je omogočala in še omogoča to, kar v drugih evropskih državah ni dovoljeno, še posebaj na področju finančne in zavarovalne industrije. No, seveda pa je nekaj tudi iz naslova proizvodnje pridnih švicarskih rok. Čokoladke, nožki, ure, kemija pa turizem, pa verjetno še kaj.

Torej, pokočno hrbtenico. Prekiniti vse diplomatske in gospodarske povezave s to državo? Da to ne gre? Kako ne?, Tudi Rusija je šla rakom žvižgat že po nekaj tednih ob uvedbi ukrepov.

Ob tem še bojkot vseh švicarskih produktov in storitev. Ob zadostni količini škode iz tega naslova se bodo nacionalni švicarski biseri brez pomisleka preselili v kako drugo državo, naprimer Irska in Nizozemka sta zadnje leta tako priljubljeni.

Me zanima koliko časa bodo ljudje še hoteli plačevati za pico po 30% več kot v sosednji Nemčiji. Ste vedeli, da so si švicarji velikokrat naročilo Halo pico iz sosednje Nemčije? Do pred kratkim, saj so švicarski cariniki pričeli zaračunavati carino. No, so se švicarji tudi tu znašli in se zapeljali do meje, tam prevzeli dostavljeno pico in jo uvozili brez carine, kot je to očitno dovoljeno za posameznike.

A tako lahko ne gre. Potrebno je gledati tudi na evrska podjetja, ki so postala cenovno bolj konkurenčna švicarjem, pa vsem izvoznikom v švico, tudi oni profitirajo, pa vsem ljubiteljem švicarskih proizvodov, pa vsem imetnikom švicarskih frankov ali vrednostnim papirjem, ki kotirajo v tej valuti. Tem se danes smeji. A nihče ne ve koliko časa. Da trenutek le traja in traja…

Dobro, bodi zadosti na to tematiko. Sprejmem trenutno situacijo, tako pač je. Sem odrasla odgovorna oseba in izbiram, kako živim, kakšne rizike sprejemam in kaj kupujem. Ne sprejmem pa medijsko populistične škodoželjnosti in trepljanja po prsih raznih finančnih strokovnjakov in prerokov, ki so in še vedno dobivajo plačo na račun prodaje produktov, ki se pač prodajajo, ne glede na to, kako se bo s tem izkazalo v prihodnjosti. Če se s tem ne morete identificirati, potem ste v napačnem poslu ali pa v konfliktu interesov in mnenj z lastnim delodajalcem.

Na tem mestu pa sem bom tudi distanciral od vseh komentatorjev, ki pametujejo po spletu iz varnega toplega doma in nimajo prav nobene povezave s finančno industrijo.

In da, še vedno zagovarjam uvedbo predmeta Osebne finance v osnovnošolski učni program, kot sem nekoč želel postaviti neke temelje skupaj z Banko Slovenije. Tako bo nekoč manj »ovc za striženje«.

round

Advertisements

Ta zadnji teden sem lahko delal iz Ljubljane. Tako sem sebi dokazal, da je to v trenutnem setupu popolnoma izvedljivo. Trenutni se nahajam na vlaku na poti nazaj v Frankfurt in razmišljam o jutranjem dogajanju v vezi prodaje in nakupa nepremičnin v katerega se podajam.
Tokratni val nepremičninskega podviga je zadnji v nizu nekaj poskusov, ki so se končali klavrno predvsem zaradi manjkajočega konsenza znotraj naše družine. Tokrat pa lahko rečem, da konsenz je in je tokratni poskus daleč najbolj realen. Že prej mi je bilo jasno, da je izvedba prodaje in nakupa nove nepremičnine skorajda “mission impossible”, tokrat pa se mi to le še dodatno potrjuje. Seveda je minilo nekaj časa med našimi poskusi in zdelo se mi je, da je trg nepremičnin in te industrije napredoval in zorel. A ugotavljam, da temu ni tako. Pravzaprav je še slabše, kot je bilo pred leti. In za to ne krivim recesije, ki klesti po celem svetu. Ta je dana in predstavljal sem si, da se trg vedno pač prilagodi danim razmeram, torej razmerja se spremenijo. Naj na kratko opišem svojo izkušnjo zadnjih nekaj dni in razlog, ki me je vzpodbudila k pisanju tega kratkega sestavka.

Naloga je precej jasna:
-prodaja našega stanovanja (4,5 sobno stanovanje na Kodeljevem)
-nakup hiše izven Ljubljane
-financiranje finančne razlike s pomočjo hipotekarnega kredita

Pa pričnimo od zadaj. Financiranje nepremičnin se izvaja izključno s pomočjo bančnih kreditov. V Sloveniji nisem zasledil kakšnih drugih finančnih virov, niti virov sofinanciranja oz. spodbujanja nakupa nepremičnin – razen dotacij v primeru pasivne gradnje in občasnih razpisov na temo varčevanja z energijo, kar pa lahko ocenim kot zanemarljivo. Še posebej v današnjem času in ker varčevanje in ekologija večinoma pomenita tudi drago.
Financiranje je seveda pogojeno z varnostjo, ki jo banki nudite v zameno za časovno vrednost denarja in ta je v primeru financiranja nakupa nepremičnin v obliki zastave nepremičnin, torej hipoteke. Banka se torej vpiše v zemljiško knjigo kot stranka, ki ima pravico v primeru neplačil obveznosti do nje svojo hipotekarno pravico uveljavljati v obliki prodaje nepremičnine z namenom se poplačati. Večina današnjih nepremičnin, tudi teh v lasti mojih znancev in prijateljev je delno financiranih s takim kreditom. In ko se odločiš prodati tako nepremičnino, si seveda predstavljaš, da boš prenesel hipoteko enostavno na novo nepremičnino. Še posebej v primeru, ko si kreditojemalec že daljši čas in odplačuješ svoje obveznosti v roku in brez kakršnikolih napak. Ravno, ko pišem ta stavek mi pride na misel, zakaj bi se morali kreditojemalci držati vse pogodb in določil, če pa se jih niti država ne drži. Še posebej pa banke, ki jim je popolnoma edina bit generiranje dobička in zadovoljstva svojih lastnikov. Tako se moramo mi držati vseh pravil neglede na to, da imamo sami težave v tem današnjem okolju, ko pa imajo banke težave, se pričakuje, da ti isti kreditojemalci, v tem primeru davkoplačevalci pomagajo tem institucijam.
V trenutku potrebnega dodatnega financiranja se seveda človek malce razgleda po finančnem trgu in primerja pogoje med seboj. A hitro se ugotovi, da pravzaprav nimaš izbire. Tudi če ima druga banka v danem trenutku boljšo ponudbo in bi želel dodatni vir financiranja druge banke, se zadeva zaplete zaradi t.i. vrstnega reda vpisa hipotek v zemljiško kniigo. Obe banki seveda pogojujeta financiranje s tem, da sta na prvem mestu. In tako iz tega ne bo nič. Tako si vezan na trenutno banko in upaš, da bo le ta prilagodila svojo ponudbo na ponudbo konkurence. Nekateri se verjetno sprašujete, zakaj ne bi poplačal obstoječega financiranja, ter kompletnega vzel pri drugi. Dva razloga, obstoječe financiranje je v CHF in bi v primeru poplačila realiziral oportunitetno izgubo neugodne tečajne razlike (verjamem v EUR), druga zadeva pa so razni dodatni stroški, ki so se jih banke izmislile za ta primer in s tem vsaj delno realizirale planiran dobiček (razni admin stroški, predčasna poplačila, izbrisna pobotnica, notarski stroški, itd).
Financiranje iz tujine, vsaj iz Nemčije zelo težko v primeru zahtevane hipoteke. Slovenije namreč ni na zemljevidu ponudbe financiranja. Možen je kredit za nakup nepremičnin na Hrvaškem, Cipru, Turčiji in seveda druge zahodne države, za Slovenijo pač ne.
Nakup nove nepremičnine se prične na spletu. Mislim, da je stran nepremicnine.net centralna stran ponudbe v Sloveniji. Po pregledu ponudbe in filtriranju želja in zmožnosti večinoma ugotovimo, da so ponujene nepremičnine na voljo preko nepremičninskih posrednikov. Sledi klic na njih in dogovor o ogledu željenega. Slošno opažanje. Velikokrat se moraš sam kot kupec prilagoditi terminom posrednika. Posredniki živijo le težko in niso ravno uspešni – očitno jih je preveč. Večinoma želijo oglede v dopoldanskem času, zvečer je njihov delovni dan zaključen. Naj bo popolnoma jasno, da to ne velja za vse, a za večino s katerimi sem imel opravka. Poznavanje, kaj prodajajo, je velikokrat izredno nizko. Splošne informacije, ki so mi dostopne že na spletu in ključ, da se odpre nepremičnino je veliko premalo. Za provizijo, katero zahtevate želim servis. In to servis, ki bo zapleten postopek zamenjave nepremičnine in logističen, čustven, finančni problem uredila, ne pa še poglobila. Nekateri naduteži, ki sem jih srečal ta teden, so me spravili v fazo, da ne bi izvedel transakcije, četudi bi se vse poklopilo. Vseskozno ocenjevanje finančne sposobnosti, realnosti izvedbe posla in ekvivalentno stopnjo svojega inputa. To je “no go” In ne predstavljam si, da bi tak posrednik zastopal moj interes in bi mu zaupal tudi pogodbeno plat mojega doma. Tukaj pa bi moral izvzeti Tino, ki je po stroki gradbenica in si zasluži moje popolno zaupanje in jo bom v primeru realizacije povabil kot mojo svetovalko k izvedbi posla, ter investitorja in gradbenika, ki svoje nepremičnine sam prodaja. Človek ve kaj govori, pozna vsak kabel, opeko, razlog, kaj in zakaj.
Kaj vse nisem slišal ta teden. V Črni vasi mi je novi lastnik nekega dvojčka rekel, da tukaj živijo samo taki z denarjem?!?!?
Cene nepremičnin so padle. To je gotovo. Vendar popolnoma nedefinirano za koliko. Zakaj? Zato ker je objavljena cena lahko popolnoma irelevantna. Gre samo za to, koliko časa ima prodajalec in pod kakšnim pritiskom je. Kvaliteta gradnje je precej vprašljiva, ko govorimo o hišah v okolici Ljubljane, ki so bile grajene za trg. Po večini zadostijo predpisom ali pa tudi to ne, saj velikokrat tega ni možno niti preveriti. Gradnja je financirana s pomočjo bančnih kreditov ali poplačil podizvajalcev z enoto nepremičnine in vse je odvisno, koliko je investitor dosleden pri poravnavah svojih obveznosti, kolikšen je pritisk banke zaradi pokrivanja svojih izgub, kakšna je plačilna disciplina povezanih si podjetij. Glede na izkušnjo, da podjetje v državni lasti namesto v dogovorjenem obroku plačuje svoje obveznosti dnevno po 700 ali 1000 EUR in da je prejemnik plačil še vesel, da sploh dobiva plačila kaže, da je denarni tok velik problem.
In spet so tukaj nepremičninski agenti. Seveda jim poveš, za koliko želiš nekaj kupiti ali prodati, a sami so v položaju zniževalca cen. Razlog je jasen. Provizija je izražena v procentih in znaša recimo nekje 3%. Visoka cena predstavlja oviro hitre prodaje nepremičnine in ni v interesu posrednikov. Želijo si veliko število transakcij in ne kvalitetnih, pa čeprav to pomeni manj operative za isti prihodek. Še nekaj bi tukaj omenil. Vidim, da je v glavnem ponudba novogradenj omejena na vrstne hiše, ter komplekse dvojčkov s skupno infrastrukturo. Torej skupna gradbena dovoljenja, skupni plinohrami in čistilne naprave, celo o parkih je govora. To me ne zanima. Pa tudi prihranki doseženi zaradi tega niso prenešeni na končnega kupca. Vprašal bi se, kje je tukaj koncept, strategija države in skupnosti? S predpisi, ki določajo, da mora biti streha dvokapnica, pa čeprav je nočem, se ne dosega prav veliko. Popolnoma divji trg gradnje, ki vsakemu, ki je imel nekaj denarja na voljo (pa čeprav je bil prej mesar ali kaj drugega kot gradbenik) nudi svobodo gradnje za namen zaslužka, sami kupci, ki pa bi želeli živeti v določenem okolju in tako doprinesli k tem okolju in skupnosti, pa jim je to skoraj onemogočeno. Torej preprosto vprašanje: zakaj je sistem postavljen tako, da je investiranje nestrateških investitorjev v boljši poziciji, kot investicija novih stanovalcev v lasten dom in tako novih davkoplačevalcev. Morda zato, ker si država in sistem lokalnih skupnosti ni na jasnem, kaj si sploh želijo, morda ker velja sistem “tujega nočemo, našega ne damo”, morda, ker smo tako prekleto dovzetni do tega, kakšne so naše osebne koristi od tega in ne morem si kaj, da mi ne bi prišlo v misli osebno okoriščanje. Bo že nekaj na tem, da sem še dokaj sveže pod vtisom Indije, kjer sem se srečal bolj z nazorom “več kot nas je, bolj nam je lepo” in “drugačno je lahko tudi lepo”. Ideološko, a mene osrečuje in in pomirja:)
Moj klic se glasi: Lokalne skupnosti, premislite, ocenite, kaj si želite in kako vidite svojo skupnost v naslednjih 50 letih. Si želite vrtce, šole, športno in kulturno dogajanje? Za to potrebujete ljudi. Da bodo to financirali in tudi obiskovali. Ljudje bodo prišli zaradi kvalitete življenja. Ponudite jim to. Poglejte kaka zemljišča imate na voljo, odločite se koliko in kakšne ljudi želite imeti v svoji sredini in postanite sami investor. Vendar ne zaradi dobička, pač pa zaradi interesa vaše skupnosti.
Torej, da zaključim tole postavko. Nepremičninski posredniki me niso niti navdušili niti zadovoljili. Pokazali so, da ni potrebno nobeno posebno znanje ali imeti kako posebno sposobnost. Lahko je to vsak, ki ima čas. Seveda spet ne gre pozabiti svetlih izjem, ki so pokazali znanje in zaupanje in se tako odlepili od množice, ter dokazali, da gre tudi drugače. Morda bi v tem kontekstu razmišljal v smeri t.i. Hišnega posrednika, pa čeprav ga ne potrebuješ prav pogosto.
In sedaj še k zadnji postavki, v mojem procesu prvo postavko. Prodaja lastne nepremičnine je že tako čustvena transakcija. Nihče ne pozna tega kraja bolje kot vi sami. Nihče ne more ovrednostiti kvalitete življenja tukaj in težko je to ovrednotiti v denarju. A tukaj pač deluje zakonitost trga in cena se oblikuje na podlagi ponudbe in povpraševanja. In tudi sam nisem utopist, prej realist, a poskušam vseskozi realnost videti na pozitiven način.
Skratka, moje čudovito večsobno stanovanje na Kodeljevem se je znašlo na trgu in s časom se oblikuje tudi končna cena. Jasno mi je, da moram računati na nek popust pri ceni, seveda pa v korelaciji z načinom plačila in s ceno nepremičnine, ki jo želim kupiti. Dragi moji posredniki, vse kar sem slišal od vas, je, kako težko je prodati in da bi bilo najbolje moj dosedanji dom podariti, pa še to bo težko:) Torej, zakaj potem obstajate? Podarim lahko stanovanje sam. V mojem stanovanju živimo, tako, da ne morete imeti ključev in ga razkazovati potencialnem kupcem brez dogovora. Ne mi prodajati zgodbe, da je prodajalec kralj, ko kupujem in da je kupec kralj, ko prodajam. Na živce mi greste in si povečini svojo provizijo ne zaslužite. Imate svoj interes, ki ni popolnoma moj interes. Ne prevzemate nobene odgovornosti, ne sofinancirate nobenega dela transakcije, nimate na zalogi “investitorjev”, ki bi nepremičnine kupovali in oddajali, ne tvorite stanovanjskih skladov itd. Pri nakupu mi odprete vrata in mi morda povete kako informacijo, ki me zanima in je nimam kje prebrati in le redko se je zgodilo, da ste mi pokazali kako nepremičnino, ki je ne bi na spletnem portalu našel tudi sam. A ko prodajam, dosedaj niste naredili še ničesar, kar ne bi in nisem naredil tudi sam. Zato mi je jasno, da vas pravzaprav ne potrebujem za prodajo, saj pri nakupu ne morem vplivati na odločitev prodajalca, kako se bo lotil prodaje. A privatne prodaje, ljudje, dajte no to sami urediti. Vsi bomo prihranili in s tipskimi dokumenti in postopki uredili to situacijo. Prav gotovo se bodo pojavile tudi interesne skupine, ki bodo za le majhni del plačila dali nasvet in pomoč, sam z veseljem pomagam, kar tako pač. Posredniki pa, razočaran sem nad vami. Preveč vas je in priznajte si, da niste vsi primerni za to delo in da vaša storitev ni premosorazmerna s plačilom, ki ga zahtevate.


Že od nekdaj me irritira dejstvo, da je varčevanje nekaj, česar se morajo otroci naučiti popolnoma sami. Pred nekaj leti sem imel voljo in idejo, da bi skupaj z Banko Slovenije ali Združenjem bank s pomočjo namenskih sredstev Europske centralne banke organizirali izobraževanja otrok in mladostnikov za področje osebnih financ.

Nepredstavljivo mi je, da morajo otroci to znanje in pogled oblikovati šele, ko se znajdejo na trgu in to na podlagi komericalnih namenov bank samih ali pa na podlagi izkušenj in varčevalnih vzorcev družine in znancev, za katere sami vemo, da v večini primerov niso uspešni.

Pri preverjanju, kako je s to materijo v našem osnovnošolskem učnem programu, sem naletel le na grobe hitre omembe pri gospodinjstvu in morda omembi obrestnega računa pri matematiki. A to je to.

Osnova za uspešno varčevanje je varčevalna navada in dohodki.

Pri tem si je potrebno biti popolnoma na jasnem, da je narava vsakega otroka tako individualna in različna, da te navade ni moč privzgojiti prav vsaki osebi. Sam to vidim pri svojih otrocih, kjer sem obe hčeri soočil z denarjem na isti način, sprejeli pa sta ga vsaka na svoj način in imata tudi popolnoma različen odnos do njega.

Ravno varčevalna navada je komponenta, ki se jo je praktično nemogoče priučiti v letih, ko postane namen varčevanja viden. Zaradi tega v odraslih letih ljudje potrebujejo jasen in zadosti močan odgovor na vprašanje »Zakaj varčujem?« in se lotijo t.i. Namenskega varčevanja.

Tako se izkaže za najbolj uspešno formulo izvajanje varčevanja brez razloga in motiva. Torej brez vprašanja zakaj, saj se tudi ne sprašujemo zakaj se učimo branja in pisanja, zakaj se učimo računati, se se oblačimo vremenu in priložnosti primerno, ipd.

Pravijo, da denar pokvari ljudi. Jaz pravim, da to ni res. Človeka pokvari domišljija in grabežljivost, kaj lahko za ta denar kupi, pa še to samo v primeru, da mu je do te kupljene stvari več, kot do soljudi.

Kot je že moj oče vedno govoril, denar ne osrečuje, pač pa zelo pomirja. In seveda si želimo, da bi naši otroci živeli mirno in ne bi imeli finančnih težav. Ker pa se vsi zavedamo, da se bodo prav kmalu srečali z vsakdanjostjo ravnanja z denarjem in odločitvami, ki bodo terjale visoke finančne naložbe, je prav, da jih na to tudi pripravimo. Kaj ni naša osnovno naloga staršev in družbe, da naše otroke pripavimo za samostojno življenje?

Ker se vsake toliko časa spomnem na to idejo in razmišljam kako bi jo lahko udejanil, bom tokrat dal to idejo na papir/ekran mojega bloga in tako morda naredil korak naprej. Naj omenim, da sem to idejo zaupal pred leti svojim bančnim kolegom, ki jih vidim kot potencialne glasnike in osebe, ki  bi lahko bile soaktivne v takem projektu. Prav tako sem kontaktiral zaupanja vredno osebo na Banki Slovenije, ki mi je predlagala, da koncept spravim na papir in zadevo predstavim osebno. Torej začutil sem pozitven odziv. No, medtem se mi je zgodil moj odhod v tujino, vendar  ideja še vedno tli v meni.

Torej v vsakem primeru je moj nasvet – postavite v otrokovo sobo šparovček takoj po rojstvu otroka in se obvežite, da boste do otrokovega 8 leta vsak mesec v njega dajali določeno vsoto. Začnite z majhnimi zneski, morda 5-10 EUR mesečno, ter babicam in dedkom, kakor tudi drugim povejte, da će želijo darovati, da naj to storijo v gotovini v točno ta šparovček. Šparovček naj bo primerno velik, saj je osnovni namen v njemu nabirati sredstva, katere bosta nato skupaj z otrokom prvič odnesli v banko ali drugo finančno ustanovo. Poskrbite, da se bo ta dan zgodil, torej ne odpirajte šparovčka in ne bodite prehitri pri odpiranju hranilnih vlog. Otrok naj se privadi, da je stalnost nabiranja denarja v fizični obliki psihično nekaj povsem normalnega, torej ne odrekanje, s čimer sem se mnogokrat srečal pri nekaterih svojih strankah (imam skoraj 20 let bančnih izkušenj). In ne oropajte ga dne velikega pričakovanja, kakšen zaklad se nahaja v tem šparovčku.

Morda se v tem delu nekdo ne bo strinjal s to metodo, zaradi izgube vrednosti zaradi inflacije, pa vendar je izkušnja in možnosti vzgoje fizičnega razumevanja denarja in ne neke virtualne cifre na nekem kontu vredna oportunitetne izgube 2% vrednosti letno, ki jih banka recimo prizna za neko vlogo.

Obresti ne smejo postati namen varčevanja. Osnovni namen naj bo periodično izvajanje kopičenja premoženja z lastnim doprinosom. Veliko boste tudi naredili, če boste otroku pojasnili zgodovino denarja, način kako nastaja in v njem vzbudili tudi umetniško-oblikovno noto, ko boste podrobneje pogledali bankovce in kovance. In to ne samo našo domačo valuto, pač pa tudi bolj v svetovnem pogledu. kako izgleda tako zanimanje za to “odraslo” zadevo,  sem videl na lastne oči, ko sem povabil tretješolčke na obisk v eno od poslovalnic banke kjer sem tedaj delal. Kontakt je bil neizmerno spoštljiv, tako da ne dvomim v uspeh razmevanja v kolikor je le to pravilno stimulirano.

Ko pride čas, ko je otrokovo razumevanje okolja primerno razvito, je čas, da otrok začne spoznavati finančne pojme kot so varčevalne vloge, obresti, ter transakcija pologa in dviga gotovine.  Ker sem sam v preteklih letih v sebi razvil precej kritičen odnos do obrestovanja in s tem model sodobnega konvencionalnega bančništva, bom vzel obrestovanje kot nujno zlo, ki mu pač ni moč uiti v našem svetu. Definitvno pa naj bo denar namenjen uresničevanju življenskih in poklicnih ciljev. Torej omogočiti samostojno podjetništvo. In banke naj bodo v prihodnjosti zanesljiv partner, ki bo to pot podjetništva aktivno spremljala in podpirala.

Toliko za danes, na to temo se še oglasim in sprašujem vas – je materija zanimiva?


Zaposleni niso strošek! Plačilo zaposlenemu predstavlja nadomestilo za soustvarjanje podjetja. Soustvarjanje se izkazuje v:

  • Opravljenem fizičnem delo
  • Opravljenem umskem delu
  • Predstavljanje in zastopanje podjetja navzven
  • Optimizaciji delovnih procesov
  • Komunikaciji in izobraževanju med zaposlenimi
  • Informiranju odločevalcev in lastnikov podjetja
  • Prednostni uporabi proizvodov in storitev podjetja (stranka)
  • Prodaji podjetja zunanjim strankam
  • Reklamiranje podjetja (ustno, materialno, nematerialno)
  • Navezovanju stikov in potencialnih prodajnih ali razvojnih priložnosti
  • Toleranci časa povezanih oseb/družin zaposlenega
  • Posrednih aktivnosti povezanih oseb v korist podjetja

Vse zgoraj navedeno loči zaposlenega od drugih resourcov kot so stroji in naprave, ki se jih tako rado enači z zaposlenimi. Prav tako zgoraj navedeno povzroči razliko v opravljanju zgoraj naštetih točk v primeru da podjetje glavnine svoje operacije nima v Sloveniji (kar ni generalno negativno).

Ker je podjetje soustvarjeno s svojimi zaposlenimi je nujno potrebno deliti ustvarjene dobičke z njimi, saj so do tega upravičeni po načelu pravičnosti.

Redno plačilo predstavlja nadomestilo za opravljeno delo v predpisanem času, ne pokriva pa vseh zgoraj navedenih funkcij. Dobiček podjetja predstavlja posledično rast, ki pa trenutno ne vodi v ekvivalentno rast zaposlenih, pač pa večinoma v rast podjetja (več zaposlenih, večanje produktnih zmogljivosti, večja prodaja,ipd) z edinim osnovnim motivom: »Lastniku povečati dobiček«. Nemalokrat se tovrstna rast izkaže kot »več dela z istimi resourci in za isto plačilo«.

Če dobiček izhaja samo iz kalkulacije razlike v ceni vloženega dela (ki ne zadošča za preživetje oz. normalno življenje zaposlenih) in prodajno ceno doseženo na trgu se to popolnoma jasno identificira kot IZKORIŠČANJE, ki pa je upam da v zakonu predvideno kot kaznivo dejanje.

Lastništvo podjetja s seboj nosi tudi odgovornosti, v konkretno navedenem primeru odgovornost za način ustvarjanja dobička. Zelo hiter laičen pogled v primeru, da zaposleni stavkajo, ker ne dobivajo nadomestila za opravljeno delo, oz. je to pod pragom preživetja, odločevalci ali lastniki pa se na srečanje z zaposlenimi pripelje z nadstandardnim vozilom nam kaže, da je družba že izdelala kastni sistem ki se prav v ničemer ne razlikuje od fevdalnega sistema srednjega veka, ko je kapital pomenil lastništvo nad življenji in dušami.

Ker je več kot očitno, da je cena dela glavni argument dobičkonosnosti, se je pojavil ukrep selitve proizvodne v države z nižjim stroškom dela. Ta inštrument sicer prinaša podjetju in državi v kateri to podjetje ima sedež maksimiziran dobiček in posledico davčni iztržek države, predstavlja pa posledično tudi umiranje poklicne identitete države, ter selitev izkoriščanja v t.i. »kolonialne države«. Z enako pravico, kot se dopušča selitev dela v »cenejše države« bi se potemtakem lahko tudi državni aparat selil v te iste države.

Predlagam da bi razmislili na ravni držav razvitega sveta, ki se v celoti ukvarja z identičnim problemom, da zaščiti svoj obstoj na način, da dopušča izvoz dela le v količini prodaje na področju teh držav kjer je proizvodnja preseljena. Na kratko povedano – v državah razvitega sveta je dovoljeno prodajati le tiste proizvode ali storitve, ki so bili izdelani oz. ustvarjeni v državah razvitega sveta. Minimalna cena enote dela pa je predpisana in mora zadostovati za normalno življenje, optimizacija dobička pa je posledica optimiziranja proizvodnje in razvoja, ne pa izkoriščanja delovne sile.

Pravzaprav pri tem govorimo o že obstoječem instrumentu zavarovanja lastnega trga – carine. Naj se uporabijo v taki meri, da se ne bo splačalo proizvajati na »kolonialnih trgih« za 1 USD na dan. Carino naj plača dobavitelj, saj prodajalec na področju razvitih držav dela za interes področja razvitih držav in ne za interes podjetja, ki ima interes izkoriščanja poceni delovne sile.

Posledično ocenjujem, da bi se prenesel stroške dela na prodajno ceno proizvoda, kar bi takoj povzročilo ločitev luksuznih izdelkov od normalnih. To bi uredilo tudi nekontrolirano trošenje in posledično finančne težave posameznikov.

Novost predstavlja tudi plačilni pogoj. Tako kot država zahteva plačilo davščin ob izdaji fakture, je zakonit plačilni rok za vse izdane fakture takoj. Seveda bodo banke ostale brez osnovnega produkta financiranja, vendar se ga tako in tako zadnje čase branijo. Tako predvidevamo da finančni lobi ne bo imel nič proti.

Položaj in okolje v katerem delujejo današnji lastniki in odločevalci (managerji) bi ustrezal v kolikor bi odgovarjali za nepravilne odločitve z lastnim imetjem. Temu pa trenutno ni tako. Le tako bi lahko upravičili višino plačil in ugodnosti, saj bi odločanje imelo konkretne finančne posledice v primeru nepravilnosti. Tako pa so visoka plačila popolnoma brezpredmetna če ne pogojujejo rezultatov. Kako lahko direktor podjetja, ki delavce pripelje na rob eksistence pride na srečanje z vozilom BMW serije 7 – vrednost cca. 100.000 EUR. Kdo je to vozilo kupil? Predvsem je vprašanje moralno – zakaj se direktor vozi v takem vozilu, ki si ga ni kupil sam? Je njegova zadnjica kaj drugačna od tistih ki se vozijo v razredu vozila do 20.000 EUR? Je vredna 5 krat več? Zakaj mu je lastnik to dal? Odgovor bi bil nemara, ker so taki običaji, ker je trg dela tak, da dober manager pogojuje tovrstno okolje, morda celo ker to direktor potrebuje, saj dela 16 ur na dan, od tega 8 ur preživi v vozilu? Odgovorov je verjetno precej. Vendar gledano iz vidika delovanja neke družbe, ki nima namena igranja igre Monopoly, kjer zmaga tisti, ki na koncu nima več konkurentov (zanimivo, da se igra ne konča ko zmagovalec poseduje vse (vsa zemljišča in ves denar), saj banke ne more kupiti:), pač pa kvalitetno, ustvarjalno delovanje neke družbe današnji model kapitalističnega delovanja ne vzdrži.

Torej kaj je potrebno. Morda bi rekel da je najprej potreben okvir delovanja, konsenz upravljalcev države ali področja razvitih držav, ki bi imele vrhovno vodilo spoštovanja človeške rase v celoti. Morda bodo prizadeti borci za pravice živali, vendar je danes potrebno najprej zavarovati pravice ljudi, še posebej tistih s katerimi se trenutno dela slabše kot z ogroženimi vrstami tigrov, rib, ptic, itd., kjer se namenja sredstva za rezervate, sredstva za ponovno vzpostavitev vrste.

Dokler obstajajo le ena lačna usta, en brezdomec, en človek, ki živi v pomanjkanju, toliko časa ni upravičen ne novoletni ognjemet, ne decembrska razsvetljava, ne ogrevan pločnik, ne službeni BMW 7! Dober vzgled in mikrookolje naj bodo mesta. Župani, opravljajte svoje delo. Ne zidajte si spomenikov in ne kupujte si politične glasove. Dvignite se iz odvisnosti kapitala, saj podjetja in zaposleni v vaših mestih prinašajo davke in dohodnine. Brez plačljivih duš mesto ne bo mesto.

In duše rade živijo v mestu, kjer je vodilo skrb za kruh in spoštovanje svojih meščanov.

Novoletni ognjemet, decembrska razsvetljava – da ko ne bo lačnih ust. Ogrevan pločnik – da, ko ne bo lačnih ust. Službeni BMW 7 – ne, če si ga niste kupili sami!

Morda pa gledam narobe

Morda bi moral razumeti zaposlene kot svoje sovražnike, nekoga ki mi želi škoditi, me obrati,…

Pa poglejmo ta vidik. Torej izhodišče je, da mi morajo služiti. Služenje se podrazumeva v tem da naredijo čim več za čim manjši vložek/beri strošek!

  • Torej 400 EUR plače za 8 ur
  • Prevoza na delo ne plačujem
  • Malico minimalno, oz. jim jo raje sam pripeljem, morda celo prodajam
  • Silim jih delati več kot 8 ur pod pretvezo da jih bom drugače odpustil
  • Govoril jim bom, da je kriza in da smo morali spustiti cene
  • Dolžniki ne plačujejo, torej tudi plače ne izplačam, bodo že počakali
  • Dokler jamrajo je še ok, ko začnejo stavkati jim pokažem zobe, nekaj jih odpustim, pa se bodo ohladili
  • Varnost pri delu – toliko da je zakonu zadoščeno ali še to ne
  • Plačilo prispevkov – zakaj, saj jih tudi država ne plačuje v svojih podjetjih
  • Najamem dobrega odvetnika, da mi sestavi »bullet proof« pogodbe

Ok, svoje sem uredil, nekaj podobnega uredim še z državo (inšpekcije, DURS, občina) ter s strankami. Glaven je EBIT, dobiček, skratka tisti indikator po katerem sem nagrajen. Pa naj stane kolikor hoče!

Ne vem, kaj naj rečem. Seveda sem tu pretiraval in vzel ekstremen primer, a če le en od navedenih ukrepov uporabljen, dobiček že ni več posledica uspešnega poslovnega modela, temveč IZKORIŠČANJE!