Archive for the ‘Photography’ Category


I have visited today the International Car Exhibition in Frankfurt who is the host of the IAA every 2 years. This has been the third time and I became very experienced in the sense where to find which brand and got around pretty fast. Still it took me some 6 hours which I have spent among thousands of spectators and visitors. I admit that in some moments I almost desperately wanted to get our of the crowd as it became very uncomfortable finding your space.

Anyway, that’s what car lovers want. And are prepared to get into some squeezing to see, hear, touch and smell the amazing design and technology which car makers have on offer for 2015 and the future.

This year its all about Luxury! Bigger, more techy, more leather, more, more, more….

And the my personal winner is: Mercedes Benz.

Mercedes released a whole fleet of SUV of every model of their street range. And all of them have built in Mercedes GL gene. They are big, strong and look they might run forever.

And then there is a huge offering of street models, where I would pick the new C Coupe and off course the whole S line, especially the S Coupe. Its just incredible what a man can design and build.

I was lucky and got into a small group who had the chance to talk to the lead engine engenir who is responsible for the new generation of Mercedes engines. I loved to see that this a man who even would built with his bare hands on some piece of engine in his own garage if he would now have this responsible role in Mercedes.

BMW has put the main attention to its new 7 series limousine. In my earlier days this series would be called business class. Well nowadays this has nothing to do with today’s business reflection where managers kind a seek of max saving possibilities and share most of the time in open spaces. The 7 series is pure luxury with lot of gadgets. Surely one of the main important parts of the package are the huge, but hybrid engines. The car is extremely long and offers a lot of space especially at the rear where the tired passenger gets actually into a lounge. Massage seats, leg rest, screen key, remote parking via mobile phone, built in automated air fresheners. remote check of the car status,…

BMW has released also the new X1 which finally looks like an SUV, much closer now to the X3.

Further I would like to mention the new Alfa Romeo Giulia. Just love the design who reminds me to the old Alfa 33 which I liked so much earlier. Pure road sport.

Then there were Brabus and Mansory who are able to upgrade amazing cars to be even more amazing.

Range Rover has a much easier possition now. They are surelly leader in SUV segment, and as all other car makers possition their selves into this segment, people are more willing to buy such a car. Even the german police cant reject it (look in the gallery below).

Well I need to admit, that also myself got into a relation with an SUV, so as I am still waiting for my car to arrive I had checked all the pretty little details today.

At the stand of the world best exhaust producer Akrapovič  from a small country Slovenia I was so delighted to have a chat with my landsman.

Mainly all car makers have shown a lot. A lot of car, but also a lot of money. I am hearing that todays youth is not interested in purchasing a car in their future life. This reminds me, that maybe tha will be the future. Mass cars for mass of the people, but Luxurious for those will want to own one and will be able to afford it.

I thing that this is enough of talking and I invite you to check out the gallery to get an impression of what me and my camera have experienced today.

Advertisements

1 Lets goPrišel je zopet ta čas, čas za oddih, za nova spoznanja, kaj in kako dogaja drugje izven domačega vsakodnevnega okolja.

Najprej sva mislila z Asjo odpotovati v ZDA, a glede na razpoložljiv čas in dejstvo, da se je ECB odločila razvrednotiti EUR napram USD, je botrovalo alternativi. In nekako naravno je prišla končno na vrsto Španija. Espana – že leta si želim obiskati to državo, imel sem tudi idejo, da bi tja odpotoval z motorjem. Morda nekoč, a tokrat je bil izlet nadaljevanje mojih izletov z otroci, no sedaj so že mladostniki. Taka variant preživljanja skupnega časa je edinstvena. Z Asjo sva bila posvečena le en drugemu in si delila najine izkušnje, poglede, občutke in najine dogodke, ki nama bodo za večno ostali v spominu. In le to je edino kar bo ostalo, ko bomo enkrat prešli v leta, ko se da od spominov lepo živeti.

Pa kar k opisu izleta. Celotno zadevo sem kot ponavadi izpeljal v samorežiji. Tako sem uporabil zopet mojo najpriljubljenjšo spletno stran Expedia.de. Dejstvo je, da pri takih zadevah ne iščeš le najboljše cene, pač pa tudi neko mero gotovosti, da bo vse v redu, ko se pojaviš na šalterju letalskega prevoznika ali recepciji hotela. Zgodilo se mi je namreč že, da sem ob prihodu na letališče doživel, da sem kljub potrjeni rezervaciji leta spletnega ponudnika ostal brez sedeža na letalu – in takrat je dobro imeti „močnega“ partnerja, ki napako efektivno odpravi – kar Expedia tudi je uspela.

Tako sem iskal lete in prenočišče, kot tudi določene vstopnice za ogled zanimivosti. V Španiji pri nakupu vstopnic ne boste nič privarčevali (kot na primer v Londonu), pač pa se izognete čakanju v dolgih vrstah na blagajnah, ponekod pa greste tudi mimo čakajočih za vstop.

Asja je prišla v petek proti večeru iz Ljubljane na Frankfurtsko letališče. Sam sem bil na poti iz Budimpešte in leti so bili odmerjeni tako, da me je Asja morala počakati v Frankfurtu. Snidenje je bilo sladko in veselo in v isti minuti, ko sva se objela, se je najina dogodivščina pričela. Brž domov, premetat prtljago, hitra večerja, nekaj uric spanca in v soboto zjutraj sva bila zopet na letališču. Tokrat iz terminala 2 z letalskim prevoznikom Air Europa. Do tega izleta nisem niti vedel, da obstajajo. Pač eden lokalnih španskih nizkocenovnikov. Povratni let skupaj s 3 nočitvami z zajtrkom je stal 778 EUR. Moram jih pohvaliti. Čisto letalo, dovolj prostora, prijazno kabinsko osebje in točnost. Kvalitete, katerih poleg ugodne cene pač nekako pričakuješ.  Ok, vodo si moraš pač dokupit, kakor vem, sedaj tudi na Adria Airways – ki pa ni nizkocenovnik. Let traja iz Frankfurta 2 uri in 30 minut. V ceno prevoza je vključen tudi 1 kos prtljage, ki jo oddaš na šalterju.

Pristanek na Madridskem letališču ni hitra zadeva, saj smo od trenutka pristanka pa do ustavitve letala potrebovali nekje 20 minut. Dejansko smo se z letalom peljali po pisti od enega letališča pa do drugega – to je drugega terminala.

Prtljaga je prišla relativno hitro. Prevoz iz letališča do mestnega središča je z avtobusom Exprés Aeropuerto– le 3 postaje O’Donell, Plaza de Cibeles in zadnja Atocha, ki pa je operativna le med delavniki. Bus pride vsakih 15 minut.  Vozovnico kupiš na busu in stane 5 EUR na osebo enosmerno.

Od postaje Plaza de Cibeles pa do hotela sva potrebovala peš nato še manj kot 10 minut.

Torej, Madrid – glavno mesto Španije. 3 dni sva namenila tej evropski prestolnici. Morda za koga banalno, a neizmerno me spominja na London. Tako kraljevsko mesto.

Hotel Regina – Calle de Alcala – 3* – Lokacija izjemna – poleg ulice Gran Via – 3 minute daleč. Manjši hotel – Soba futuristično moderna – nova/prenovljena. Osebje zadržano, a prijazno in uslužno. Zajtrk izjemno zadovoljen, opažam, da si večina gostov postreže s šampanjcem – hm, ne moreš verjeti, koliko ljudi ga rado pije, če je “zastonj”.

Ta dan sva imela planirano za prosto potepanje po mestnem središču, ki ga je moč obiskati peš. V dokaj normalnem tempu si v enem dnevu videl zelo veliko. Hop on/off bus priporočam vzeti le za 1 dan, a ker tega nisem vedel v naprej, sem za naslednja 2 dneva že prej preko interneta kupil 2 dnevno vozovnico.  Cena: 38 EUR za oba (odrasli 25 EUR, otroci 13 EUR ‚ Julia Travel)

Moja mala hčerka je zaznala luknjo v želodcu in tudi sam sem se ji pridružil. Tako sva najprej po prihodu v hotel poskrbela za hrano in kar v sosednji ulici zavila v verigo restavracij VIPS glede na veliko gužvo, kar je ponavadi kar dober znak. Na hitro bi ocenil, da je cena prehranjevanja nekje podobna Sloveniji, seveda pa cenejša kot v Nemčiji.

Takoj za tem sva se postavila na začetek znamenite ulice Gran Via in ji sledila navzgor po rahlem bregu. Moram priznati, da sem si Madrid predstavljal popolnoma drugače. Ulice so precej ozke in stavbe višje od pričakovanj. Na momente me je asociiralo celo na New York, še posebej ob pogledu na stavbo Telefonice.

Kakor ponavadi sva se predala ogledom precej po naključju, predvsem z namenom, da vdahneva situacijo in vsakdanje življenje mesta. K temu spada seveda tudi sedenje na klopcah, ki jih tako neizmerno obožujem ali kamnitih ograjah ali stopnicah in opazovanje dogajanja okoli sebe. In Madrid je tako hecno mesto, prideš do konca ulice, pokukaš za vogal in že se prikaže ali kaka neizmerno lepa stavba, spomenik, park, trg ali pa zanimivi ljudje, ki pritegnejo pozornost. In kot že pred leti v Londonu, tudi tu naletiva na Madridski maraton. In prav hudo mi pride, ko gledam teči mojstre po dežju, saj bi se jim tako rad pridružil. Noro, še malo, pa sem tudi jaz na vrsti. Na svojem prvem in to v Ljubljani.

Mestno središče, ki sva si ga ogledala se raprostira med parkoma Parque de el Retiro in kraljevo palačo Palacio Real. Priporočil bi še Prado muzej, ki pa sva ga pustila za najin naslednji obisk. Razlog precej enostaven, tokrat nama je bolj pasalo potepanje zunaj po ulicah in čvekanje, kot čakati v vrsti. Saj veste, da je potrebno za zaužitje razstavljenega biti v danem trenutku tudi ustrezno mentalno naravnan, kar pa v tem času nisva bila. Prado – drugič.

Naslednja 2 dneva sva večino ogledanega v mestnem središču pogledala še iz avtobusnega pogleda, ter seveda nisva izpustila obisk Santiaga Bernabeu – Stadion in muzej kraljevega Real Madrida Cena: 32 EUR za oba (odrasli 19 EUR, otroci 13 EUR ‚ Julia Travel.

Stadion je za vse ljubitelje nogometa nekakšno sveto mesto, četudi nisi goreč privrženec kraljevega kluba. Gre za zgodovino, za strast, za dogodke, ki združujejo in razdvajajo, predvsem pa so zaznamovali in usmerili razvoj tega tako priljubljenega športa. Na momente bi celo rekel, da gre več kot za šport.

Santiago Bernabeu, štadion sredi mesta, med stanovanjskimi zgradbami. Ne morem si predstavljati, kako izgleda na dan tekme, ko stadion napolni prek 85.000 gledalcev. V kolikor ste že prej nabavili preko interneta vstopnice za Tour, potem jih morate na blagajni zamenjati. Blagajna poleg vhoda po stopnišču je namenjena izključno Madridistom – registriranim navijačem kluba. Ogled ni voden in samostojno se podate po poti ogleda. Najprej pogled na štadion iz vrha, kjer osupnete. Dobro, sem dokaj reden obiskovalec Eintracht Frankfurta, ki s svojimi 52.000 gledalci tudi ni prav majhen, a tale je le večji. No pravzaprav višji, gledalci pa so tudi bližje igrišču. Noro mora biti, ko navijači dihajo za vrat gostujočega vratarja. Pot vas popelje nato po stopniščih preko klubskih prostorov, kjer so razstavljeni prav vsi pokali, ter nogometne relikvije bivših in sedanjih igralcev (najdem tudi star Eintrachtov dres), garderob, tušev, predsedniške lože,  press centra, ter hodnika na samo igrišče. Noro! Vsedete se lahko tudi na klop za rezervne igralce.  Po celotnem sprehodu vas želijo slikati v vseh mogočih pozah in vas nato virtualno združiti na fotografiji z izbranimi igralci kluba.

Ogled zaključite v enormno založeni trgovini, kjer sofinancirate miljonske nakupe igralcev. Majice s potiskom presežejo 100 EUR, večina obiskovalcev zapusti štadion z nekim spominkom in prav pogosto je moč videti celotno družino v potiskanih majicah in polnimi vrečkami. Sam se zadovoljim s caffe skodelico, kot navijač Eintrachta pač ne nosim majic drugih klubov 🙂

Naslednji dan se srečamo s prijateljem Primožem, ki živi že skoraj leto dni v Madridu. Tja ga je zapeljala želja po učenju španskega jezika, kultura in ljudje. No, tudi Slovenija mu je pri tem pomagala, saj tu ni našel zaposlitve in poslovnega okolja, ki bi ga motiviral, tako, da se je podal na to pot.

Zanimivo je bilo ob večerji poslušati, kako španci živijo, razmišljajo, preživljajo vsakdan in izredne gospodarske razmere, v katerih so se znašli. No ravno v teh dneh se je pokazalo, da je Španija kar precej dobro obvladala težave in krivuljo stanja obrnila navzgor.  In pri tako velikih gospodarskih velikanih se tak porast kaj hitro pokaže v številu novozaposlenih in družbeni porabi (Repsol, Telefonica, Banco Santander,…).

Zlata vredno je govoriti z nekim “insiderjem”, ki je doživel značaj neke dežele in zna recimo podati neko sliko stanja. Tudi o politiki je zanimivo govoriti in izkaže se, da so Španci mahnjeni na politiko, saj se večina komunikacije giblje okoli nje. Malce me preseneti odnos do kraljeve družine. Pravijo mi, da gre bolj za igro, za fasado, v resnici pa kraljeva družina naj ne bi imela bistvenega vpliva na družbo. Res me preseneti, saj v našem svetu to ne izgleda tako. Tudi pomen in vloga cerkve je dvomljiva, glede na precej katoliško zgodovino.

Hrana – enostavnost prednjači. A najbolj se me dotakne pršut. Skoraj v vsaki ulici je pršutarna, ki že za 1 EUR prodaja 10 dag pršuta v žemlji. Jamon – res je dober in zaradi mene sem komot naslednje 3 dni na njem:) Hecam se, a najedel sem se ga toliko, kot v zadnjih 2 letih ne.

Tapas – majhni krožniki raznolikosti, a enostavnosti na posameznem krožniku, vam bodo pričarale prigrizke, ki pa se tvorijo sestavni del prehranjevanja špancev preko dneva.

V torek zjutraj sva poletela proti Barceloni. Najprej sem gledal, da bi ta transfer opravila z vlakom. A izkazalo se je, da je nakup karte precej zakompliciran, pa tudi ne tako poceni.  In da sem se zakompiciranosti izognil, sem za transfer uporabil let letalskega prevoznika Vueling in skupaj s 4 nočmi v hotelu Silken Diagonal Barcelona plačal 622 EUR. Hotel ima 4 zvezdice in je precej luksuzen. Dodatno k tem je potrebno prišteti še cca. 50 EUR za 2 kosa prtljage. Vueling namreč zaračuna vsak kos prtljage poleg osebne kabinske prtljage.

Transfer iz letališča – obstajata 2 opciji:

  • Express bus – Cena 5 EUR po osebi enosmerna – vožnja traja kakih 20 minut do Plaza Espanyol – naprej do hotela (postaja Glories) pa s podzemno – torej še kakih 15 minut.
  • Mestni bus – priporočam kupiti vozovnico T-10 – cena cca. 10 EUR – tako vas bo stala voznja manj kot 1 EUR – voznja traja kakih 45 minut

T10 je mozno uporabiti na tramvajih, mestnih busih in podzemni. Je prenosljiva in uporabna za 10 vozenj – prestopanje znotraj ure in pol je smatrano kot ena voznja.

Ker je bilo potrebno iti nekam drugam kupiti to T10 vozovnico, je tokrat ob prihodu v Barcelono nisva kupila in se do mesta odpeljala z Express busom, nato pa jo le kupila, ko sva v Playa Espanyol prestopila na podzemno železnico.

4 postaje do Glories in prišla sva do najnovejšega dela Barcelone. Hotel je prav neposredno poleg brata dvojčka londonskega Gerkina – Torre Agbar.

155

2 km do morja, do rajskih plaž Barcelone. Torej, tukaj moram povedati naslednje. Sem v obdobju, ko kronično pogrešam morje. Že kar malce preko meje normalnega in že pogled iz letala me je navdušil v taki meri, da je zopet na površje skočil “otrok v meni” in mama bi zopet dejala, “pa kdaj boš ti že odrasel”. A ne gre mama, ne gre:) Morjeeeeeee. Prva stvar, ki sva jo naredila po pristanku v hotelu  – Platja de la Marbella (web cam).  In od tam do večera nisva več šla nikamor. Kake 4-5 plaž je v skupni dolžini kakih 5 kilometrov. Mivka, tista, ta fajn, ta težka. In morje čisto, kristalno čisto, in ne tako mrzlo, a žal zaradi svežega tatuja ne morem v vodo, grrrr. No, do kolen pa vsekakor! Ufff, ure bi lahko tam ostal in Asja tudi. Kot 2 majhna otroka švigava po mivki in valovih in se nastavljava soncu. V Madridu je malce pozabilo na naju, a s je tukaj vrnilo – na polno! Ok, mislim, da sem našel eno tistih destinacij, kjer si rečeš, hm, tule bi pa lahko si predstavljal preživeti del življenja.

In Barcelona se popolnoma razlikuje od Madrida, prav nobene povezave ne vidim, druga država, ljudje, vzdušje. Bolj beli so tu, ne me narobe razumeti ob naslednji izjavi, a nekako so bili ljudje v Madridu po zunanjosti lepši, bolj eksotični, bolj južni, tu v Barceloni pa so bolj beli, skoraj francozi. Čeprav španščine ne govorim, opazim očitno razliko – tu se govori katalonščina. In tako se mi nehote pojavi v misel hotenje tukajšnjih Kataloncev – to je svoja država, odcepitev od Španije. Premalo poznam razmere in zgodovino, da bi o tem sodil ali podal mnenje, zato ostanimo pri tem.

Prejle sem pozabilo omeniti, a tokrat v Barceloni nisva vzela zajtrka. Razlog – pretiravanje s ceno. – celih 27 EUR po osebi na dan naj bi znašala cena zajtrka. Ne pride v poštev. Poleg hotela je morje razne ponudbe in zase sva našla “Nostrum”, prav tako veriga zajtrkovalnic z nama ustrezno ponudbo.

Kaj videti poleg že omenjenega morja, plaže in veselega dogajanja na tem delu, predvsem šport, pa šport, aja pa šport:).

Tudi za Barcelono sem že v naprej kupil karte za 2 dnevni Hop on Bus (dvojna cena napram Madridu 76 EUR), ter Park Guell (14 EUR za oba), obisk Barcinega štadiona Camp Nou (46 EUR za oba), ter vstopnice za obisk bazilike Sagrada Familia (36 EUR).

Barcelona z modernostjo očara, duh olimpijskih iger še vedno živi, pravzaprav mesto živi na račun teh iger, saj je večina današnje moderne arhitekture nastala v tem času in nekako postavila tudi smernico razvoja tega mesta. Stari del mesta ob ulici La Rambla in Židovski četrti tako še bolj dobi na veljavi kot kontrast turistično modernega mesta.

Prav gotovo je Park Guell, če se malce pohecam svetišče polagalcev ploščic oz. mozaikov. Tukaj so si ob vodstvu Antonia Gaudija dali duška keramičarji. Še danes se nadaljuje divja ustvarjalnosti polaganja zapletenih mozaikov na valujoče strukture hiš, ograj, potk, zidov stebrov in pričara se nekakšna pravljična dežela na področju, ker je bi prvotno namen postaviti 40 luksuznih vil na Barcelonskem hribu. In kot še danes mnogokrat videno, se je zaradi finančnih razlogov to sfižilo in nekako je postal Park.

Gaudi je arhitekturni guru Barcelone svojega časa, in še danes je aktivno njegovo nedokončano delo – to je bazilika Sagrade Familie. Asja ni tako zelo navdušena na sakralnimi zgradbami, a tukaj je ostala brez besed. Že zunaj je prepoznavna, edinstvena, a šele notranjost jo je očarala. Sama arhitektura, postavitve v prostoru in zraku, višine in igre barv, ki jo proicira svetloba skozi barvna stekla je edinstveno, do sedaj ne videno in navdušujoče. Ure bi lahko sedel v Sagradi in opazoval divje in obenem natančno ustvarjanje.

V baziliki naju je ogovorila manjša skupina ameriških turistov, ki sva se jim zdela simpatična in beseda je dala besedo in zaupali so nama, da so obiskali tudi Slovenijo in da se enostavno ne morejo načuditi Evropi nasploh, da je koncentracija zgodovinskih spomenikov, umetnosti in točk za oglede tako močno. V Ameriki naj bi se peljal daleč, daleč, da si lahko kaj pametnega ogledaš, v Evropi pa lahko na kratkih izletih vidiš svetovno znane znamenitosti. Povabili so naju v Boston, nekoč prav gotovo, želel bi namreč enkrat odteči tudi ta maraton.

Z busom sva dobršen del dneva posvetila osrednjem olimpijskem štadionu Estadi Olímpic de Montjuic Lluís Companys na planoti na Barcelono, v botaničnem parku Jardi Botanic in vsem kar se je v tem naravi obdanem delu Barcelone dalo videti. Dobro sva se nahodila, ter dan zaključila z obiskom Camp Nou – drugem nogometnem svetišču Španije. Moderen kompleks, nekaj popolnoma drugačnega kot Santiago Bernabeu. Priznam – Madrid me je bolj očaral. Camp Nou je namreč novejši, več aluminija, skoraj sterilen. A še vedno vreden ogleda. Ogled je potekal podobno, je da tukaj ni moč obiskati Press centra, domačih garderob in tudi na klop za rezerven igralce ni moč posaditi svoj prečastite. Ja, kaj naj rečem, sem le bolj Madridista, kot Barcaš:) Seveda za mojim klubom – Eintracht!

Še bi lahko pisal in pisal in poskušal pričarati neizmerno lepo izkušnjo, a morda bo zadosti z besedami, pa morda uspe še galerija fotografij kaj postaviti na svoje mesto. Če pa se pojavi kako vprašanje ali nasvet, pa kot vedno – sporočite. Vedno se odzovem, čeprav včasih z zamikom.


Ljubljana, Center kulture Španski borci, 12.6.2015

Galerija je bila optimizirana za spletni ogled.


Kot že leta berem in poslušam, bi me moralo biti pravzaprav sram priznati, da si prav vsako leto z veseljem ogledam evrovizijsko tekmovanje popevk – Eurovision Song Contest. To tekmovanje me spremlja že od malih nog, torej od kar se zavedam svojega bitja in življenja.

Sem glasbeni navdušenec, nekoč tudi aktivni glasbenik in šolan organist. Zaradi Evrovizije sem se pravzaprav pričel ukvarjati z glasbo. Kot majhen fant sem se odločil, da bom postal bobnar. Ko sem to zaupal očetu, sva šla na sejem glasbil, da bi si ogledala bobne. A, tako je naneslo, da se še dobro spomnim, kako je nekdo na orgle (tiste Heimaorgeln) igral čudovito zmagovito skladbo tistega leta – od Nicole „Ein bischen Freiden“ in to me je popolnoma prevzelo. Klaviature so to, kar želim igrati. In tako se je pričelo. Končal sem na Yamahi DX-7 FD za tiste, ki vedo kakšna huda mašina od sintesajzerja je bila to. Glasbena pot se je nekako ustavila po srednji šoli, ko ni bilo denarja za snemanje demo posnetkov, niti prave spodbude okolja. Pa tudi z očetom sva si bila neprestano v laseh, saj je on želel, da bi igral komercialo na porokah, sam pa sem se videl pubertetniško na Wembley Stadiumu v kaki Hard Rock Heavy postavi z našo skupino Charel, ki sva jo ustanovila v srednji šoli z Mirotom Hodžo. Miro je car, res navdušenec, ki se je prebil ne glede na vse ovire in se uveljavil v slovenski glasbeni sceni. Sedaj sem ga videl v skupini Sams fever, prej pa je dolgo igral pri Rock n Band. Bravo Miro. Morda, nekoč bo spet prišel čas, ko bomo kako “urezali”.

Spomin na zgodnja leta mojega stika z Evrovizijo je zarisan, kako z mamo in očetom našem majhnem stanovanju v Augsburgu sedimo v jedilnici na kavču z listkom v roki, kamor vsak zapiše svoje točke, ki bi jih podelil in strmimo na televizor. Glasba, jezik, obleke, ples iz različnih koncev Evrope na enem mestu, takrat še v spremstvu s celotnim živim orkestrom in obveznim dirigentom države izvajalke. Vem, da danes to ni kaj posebnega v tem globalnem svetu, a za tiste čase, za majhnega fanta je to bilo nekaj, kar je imelo status posebnega. Če se prav spomnim, sem takrat in še leta kasneje Evrovizijo pričakoval prav tako težko, kot olimpijske igre ali nogometno svetovno prvenstvo. In tako do današnjih dni. 2 leti nazaj so mi šle kocine pokonci ob nastopu Maje Keuc.

In piše se leto 2014. Nov šov, tokrat iz Kopenhagna, Danska. Nov tehnološki presežek scenske in oderske tehnike. In isti občutek, prav gotovo bom slišal bom nekaj novega, nekaj doslej neslišanega in enkratnega. Morda mi bo to kdo oporekal. In zopet se bom začudil temu. Veste, glasbo sprejemam kot nekaj intimnega, mojega. Le jaz vem, kaj je dobro in kvalitetno za moja ušesa, le moji možgani so v komisiji ocenjevanja, kaj pride do njih. Kaj je dobro, kaj je novo, kaj bom poslušal še dolgo časa in česar ne. Zato me ne prepričujte oz. poučujte o mojem glasbenem okusu, tako kot to ne počnem sam drugim.

Za mene je odkritje letošnjega leta Norveška skladba, pa tudi Gruzijci so me navdušili, čeprav se niso uvrstili naprej. Všeč sta mi bili tudi Italija in Španija. In Avstrija? Ja, všeč mi je bila. Skladba vsekakor, nastop tudi, oseba? Da, popolnoma. Conchito Wurst alias Thomas “Tom” Neuwirth poznam že od prej iz nemških medijev in šovov. Seveda sem prvič pogledal dvakrat, ker si nisem bil prepričan, kar vidim, oz. sem najprej pomislil, da je res ženska, ki pač ima narisano brado. No, pa je prav obratno. In to je vse. Thomasa / Conchito ne poznam kot osebo in tako se zadeva tukaj ustavi. Medijska oseba, ki je s svojim nastopom stresla medijski prostor in žal zbudila speče zlo v ljudeh. V tem primeru homofobijo in ksenofobijo, strah pred drugačnostjo, nevsakdanjostjo, pred homoseksualnostjo. V vseh medijskih objavah se Chonchita izraža zelo prijazno, mirno, prizemljeno in nadvse vljudno. Ničesar vulgarnega, agresivnega, oholega ali karkoli kar bi lahko zbujalo neko nasprotovanje.

Homofobia1mTorej najprej moram predstaviti svoj pogled. In ta je res enostaven. Homoseksualnost jemljem kot čustveno in spolno usmeritev, ki pač je. Ne jemljem je kot nekaj slabega in ne jemljem jo kot nekaj izrednega. Obstaja in imam prijatelje, ki so homoseksualci. In to je absolutno njihova osebna stvar, ki ne more vplivati na mojo relacijo do njih, niti mi ne povzroča kakršnegakoli stranskega občutka. Prav tako jih objamem, se skregam, se smejem, se jezim, se strinjam ali ne strinjam, jim podam roko, skratka, popolnoma jih sprejemam.

Vsa odstopanja, zavračanja do homoseksualnosti tudi sprejemam, saj so v domeni vsakega človeka posebej in njegova stvar. So tudi stvar kulture in okolja v katerem odrastemo. Moj indijski prijatelj tukaj ima težavo s homoseksualnostjo. Ne sprejema je, oz. je ni sprejemal, ker mu je bilo tako dano v njegovem okolju, kjer je odraščal. A tukaj v Nemčiji se po 10 letih počasi sam spreminja in pričenja gledati na to iz drugih oči. Je to evolucija?

Absolutno pa zavračam dejanja in izražanje z namenom žalitve, zaničevanja in agresije. Ne razumem, kaj je namen tega? Zakaj žaliti ali celo fizično napasti nekoga, ki ga sploh ne poznamo? Govoriti, da je homoseksualnost bolezen in jo enačiti z nekaterimi sprijenimi oblikami odnosov, je primitivno in zopet žaljivo. Se delati norca iz dveh odraslih moških ali žensk zaradi tega, ker gojita čustva drug do drugega in pri tem ne škodujete nikomur? NIKOLI ne bom sprejel tega, od nikogar. Še več, aktivno se bom boril proti vsem zlim dejanjem, še posebej pa hujskanju in javnem izražanju sovraštva – sovražnemu govoru!

Ob zmagi Conchite Wurst sem se pri objavah 24ur.com na Facebooku zgrozil. Torej ni mi jasno, kaj povzroči oz. kaj sproži tako agresijo, tako sovražnost in gnev, tako javno hujskanje k preganjanju homoseksualcev. Odvratno in nesprejemljivo. Čeprav je nekaj komentatorjev poskušalo te homofobe ustaviti in spustiti žogo na tla, se niso dali. Le nekaj jih je, ki so svoje nestrinjanje s homoseksualnostjo komentirali na človeka dostojen način, brez žalitev. A večina si jih je dala duška. Kako jih ustaviti? Kdo so ti ljudje? Je morda kdo med njimi, ki ga poznam in imam za svojega prijatelja ali znanca? Ta vprašanja so me pripeljala do tega, da sem si te ljudi ogledal.

Ok, skupno jim je to, da so homofobi. Da so agresivni in da nimajo normativov pri svojem izražanju. Po večini so slabega zdravja, saj jih veliko opisuje kako bruhajo. Veliko jih ima na profilu pse (pa to niso pudli), opazim tudi veliko slik športnih avtomobilov. Zgrozim se, ko vidim, da so tu tudi predstavniki gasilcev in celo vojak, če sem prav videl. Bi pomagali, branili res vsakomur? Med njimi je tudi nekaj žensk. Ni pravil, iz vseh okolij prihajajo iz vseh izobrazbenih struktur, a nekako se mi je le zrisala podoba tipičnega homofoba.

Ne, to je premalo. Absolutno. Na Facebooku so svoje žaljivo in sovražno mnenje podali javno, z namenom, da ga vidijo drugi. Prav, pa naj ga vidijo vaša družina, sosedi, znanci, učitelji, sodelavci, delodajalci, stranke in poslovni partnerji in naj se potem odločijo kako naprej. Morda pa je to tudi za njih nova izkušnja – nov trenutek spoznanja, kdo je ta sočlovek in kaj zagovarja.

Sicer bi si predstavljal, da je tovrstno nagovarjanje in žaljenje celo kaznivo in bi morda morali to po svoji dolžnosti preganjati uradniki, če ne celo preprečevati in naložiti upravljalcu brisanje tovrstnih komentarjev. A ker tega ni videti in tega enostavno ne morem tolerirati se bom uprl temu. Zakaj torej tukaj ne prilepiti teh ljudi in njihovih izjav, saj so bila podana prostovoljno na javnem mestu in neanonimno in jih izpostaviti širši javnosti.

Je med njimi kdo, ki ga poznaš, dragi bralec in kakšno je tvoje mnenje o tem? In če si sam med njimi? Oprosti, vendar ne morem tolerirati in nemo strmeti v tvoje grožnje, žalitve, ponižanja in javnim klicom k homofobiji. NE MOREM! Spremeni se, brzdaj se, toleriraj drugačnost. Živi in pusti živeti, svet ni tvoja privatna last.Homofobia2m

Torej težkega srca tukaj objavljam nekaj komentarjev na zmagovalca letošnjega tekmovanja Conchito Wurst, ki so po mojem mnenju popolnoma prekoračili mejo komentiranja in so zlorabili ta javni medijski prostor za podpihovanje sovraštva do drugačnosti in celo pozivali k sovražnim aktivnostim. Morda bo nekdo rekel, da s tem omogočam sramotenje tudi tukaj, a sam to ocenjujem kot boj proti zahrbtnemu, anonimnemu blatenju, da lahko izpostavimo te nestrpneže svetu in jim tako damo priložnost, da uvidijo, da kljub svojemu nestrinjanju ne morejo neopaženo početi, kar se jih zahoče in da njihov nagnusen način izražanja ni mirno sprejemljiv vsem.

Seznam nestrpnih in homofobnih izjav na Facebook 24ur.com

(vir: Facebook – objave 24ur.com)
http://www.24ur.com/ekskluziv/glasba/foto-na-evroviziji-slavila-avstrija-tinkara-predzadnja.html
http://www.24ur.com/ekskluziv/glasba/je-samo-dama-z-brado-ampak-videti-je-kot-da-smo-pristali-na-luni.html
http://www.24ur.com/vse-kar-niste-vedeli-o-bradati-zmagovalki-evrovizije.html
 
 

Happy Eastern

Posted: 20/04/2014 in Photography


2014-02-02 Demolition AfE Frankfurt 2014

Today the “Elfenbein” – “Ivory” has fallen. Now you see it, now you don’t. A matter of seconds has changed the landscape and view for ever.

The former Frankfurt university building (AfE) has been demolished today 2nd February 2014 at 10:00 am CET with a big blast. Presumably this should be the tallest building ever blown in Europe. The building was part of the Frankfurt university campus of the Johann Wolfgang Goethe University in Bockenheim and until 2013 housed the offices and seminar rooms of the departments of Social Sciences and Education.

Thousand of spectators witnessed this historic event. Me too among them.

See the video of fall:

Pics:

Demolition AfE Frankfurt 2014 005 Demolition AfE Frankfurt 2014 010

2014-02-02 Demolition AfE Frankfurt 20141


It was a peaceful end of November Tuesday morning. The darkness of the sky at 6:00 AM in Frankfurt gave me a restful start of my journey to Riesa. After picking up my car and driving towards this years Show Dance world championship the rising morning sun above the icy landscape called back my memories of the happenings of last year. I am again so lucky and proud. Lucky because I again could visit this beautiful, special event and proud to be a parent whose daughter is a part of the event and her team was doing so good. And I am always meeting so many cool people. So thanks also to my friends with whom I had a fantastic experiance.

I have already described a little bit the event itself and the town and region where this competition takes place in my last years post. So this time I will stick to the 2013 happening.

I have joined the competition on Tuesday and left Thursday after the finals of the juniors. Looking at the happening and form of the championship it was a continuation of last year. I could not actually see and feel any difference. Well, maybe I expected to feel a goodbye from Riesa as next year Prague will be the host of this Championship after a long long time of having it in Riesa.

This year a sympathy towards the Bosnian team has grown in me. I liked those people I met and the way of expressing themselves on and off the dance floor. Especially I loved to see the acts of female adults Sara Rizvić and Irma Memagić, as also Adna Kujundžić in the junior category.

We also have seen an incident from one of the Russian teams. We know from the past that Russian way of discipline and coaching is a strict and hard. But it should never go over the edge using physical violence. So the incident happened when a Russian coach hit his junior dancer not obeying his directions. With this in my mind I saw the Russian performance from a different point of view. Surely there must be discipline and order, but the way how to enforce this humanity must be followed. There is no way or reason to let this happen or to judge its necessity.

In the children competition Anna Volkova has again shown a fabulous performance. So young and with so much grace, determination, technique. I am pretty sure that this young lady will be leading the female show dance happening in the coming years. Of course if she continues from here. She might become the next Arnika Matko Juvančič who has won the junior female solo category. Now, I must say that this lady is really something special. Here dance is here trade mark, she has something which is her own and recognizable in a second. Here expression on the face tells the story and she has the ability to bring the feeling over to the spectator. Although not a pro, I have seen in my life so many acts and somehow I can feel if the technique is feeling right. And here it surely feels right. Moves are exact, rich and in the same moment so simple and smooth. But there is one more thing which makes her so great. Its here attitude. Bright, positive, friendly. She loves dancing and the dance loves here. She might become a face of Show dancing as she is highly respected and loved also by other dancers no mater which country they come from. The sympathy is there on the dance floor as also backstage. My congrats to you Arnika.

Italy is continuing with strong male dancers. They send to Riesa 2 winners in the children as also in the junior category. Marek Pisanu won the children title and is following his older colleague Marco Marongiu the winner of the junior category. At the time of writing this post Edoardo Ciollli is still waiting to compete in the adults finals, but he is already today a legend. And from what I saw in the qualifications he and another Italian Antonio Sisca will do good. Although he did not qualify for the finals I like very much another Italian Omar Calvo performing “Sarajevo 1994”. Way to go Italy.

Anna Volkova and Daria Belova from Russia have won the children duos, whereas Gibraltar has won the junior duo category with Sarahanne Maclaren and Bella Gomez.

In the junior small groups the best acts of the evening in my eyes were the Russian Papa which took 3rd place and the Slovenian small groups Wallpaper and My Dairy My Journey (place 7 and 6). In the junior formations I loved the Europian Union by the Slovenian National team (place 6) and the Russian Interaction (place 4). Both real eye catchers and feeling movers.

This year we didn’t have a clear star country at least before the adults competitions. It was a mix of great acts from all over the world. I have noted a very good improvement of Gibraltar and Norway. These two countries were a long time somewhere in the middle but succeeded with a break-throw.

Well to be fair, there is a star. A star who was a star before and this year he just verified his superiority. And that is Mitja Popovski the coach of the Slovenians and South Africans. His dancers again showed great acts and brought home some cups and medals. Slovenian children small group Witches won this category and so proved, that this small country is still one of the leading countries considering dancing. South Africa won the juniors small group category and also the junior formations. The Czechs took 1st and 2nd place in the children formations.

Azerbaijan is a new country, but actually from many announced competitors I have seen just the male adult solo by Ruslan Eyvazov.

Again had a great time, a lot of new inspiration for my life and work. Hope to keep those memories for a long time and if lucky i might visit Prague in a year.

Thank you dancers…

Wrap up of the children and junior results (I might be adding the adults later):

Solos female Children
1 Anna Volkova – Dancetitle: / A girl’s dream Russian Federation
2 Neja Horvat – Dancetitle: / I’m waiting for her Slovenia
3 Elena Pejic – Dancetitle: / Don`t rain on my parade Serbia

Solos female Juniors
1 Arnika Matko Juvancic – Dancetitle: / Good intentions Slovenia
2 Sarah Elisio – Dancetitle: / In the garden of Eden Canada
3 Micaela Todd – Dancetitle: / Save The Rhino South Africa

Solos male Children
1 Marek Pisanu – Dancetitle: / Skeleton Italy
2 Leon Strach – Dancetitle: / Do you remember Elvis Germany
3 Tomas Opic – Dancetitle: / I Like The Old Fashioned Way Czech Republic

Solos male Juniors
1 Marco Marongiu – Dancetitle: / Zeus Italy
2 Roman Belov – Dancetitle: / Tornado Russian Federation
3 Yannick Schmiedt – Dancetitle: / Time Germany

Duos Children
1 Daria Belova / Anna Volkova – Dancetitle: / Rivals Russian Federation
2 Neli Crnkovic / Brigita Krasovec – Dancetitle: / Golden egg Slovenia
3 Luca Lipovics / Tímea Mihalicz – Dancetitle: / The treasure hunt Hungary

Small groups Children
1 Witches – Slovenian national team – Dancetitle: / Witches Slovenia
2 S.K. Smallies – Dancetitle: Fire Brigade / Fire Brigade Germany
3 Halo, Halo – Dancetitle: / Just play Slovak Republic

Small groups Juniors
1 At the Gallery – Dancetitle: / At the Gallery South Africa
2 Sparkle Dance Team – Dancetitle: / Sherlock Holmes Norway
3 STYLE – MARIDANS – Dancetitle: / Papa Russian Federation

Formations Children
1 AKCENT OSTRAVA – Dancetitle: / Salon Of Cruela De Vil Czech Republic
2 R.A.K. BEROUN -IN MEXICO- – Dancetitle: / In Mexico Czech Republic
3 DanceChaos – Dancetitle: / Mice’s studio Russian Federation

Formations Juniors
1 AT THE BOWLING ALLEY – Dancetitle: / At The Bowling Alley South Africa
2 Tandem – Dancetitle: / Unreal Life Russian Federation
3 AKCENT OSTRAVA – Dancetitle: / Survival Law Czech Republic

And of course I have again done tons of photo material. Some I am sharing here with you to have some insights and  memories. Due to a high volume which I do not want to reduce further please wait for the pics to load. Hope you like it and you find yourself somewhere. If you want a larger resolution, just contact me. Will be glad to give it to you.