Archive for the ‘Na poti’ Category



_DSC3895_1965x1104_smallThis time completely offline. Yeah, it has been Show time again. This year back in Riesa, the home of Show Dance World Champs hosting the 2015 Show Dance World Championship.

As mentioned last year, I have lost the direct contact to the events, but I still follow as much as possible and available. And as I was just thinking to completely stop talking about these past beautiful times, I decided to pursue what I have started back in 2012. I mean I still wanna know for me. So why not publish it here.

Again a disclaimer – The source of the data is publicly available data from IDO. There might by some errors of which I do not currently know, so please do drop me a note in order to allocate and correct it. In case you would like to use the article or parts of it, please also do drop me a note below. I would be glad.

The following table presents the number of participants for each year starting as of 2007 till the latest championship. I hoped to get also historical data before 2007, but unfortunately I was not successful till now. Would be nice to get some data from some source to complete all historical championships.

Solos are divided by female and male contestants and by age groups. Small groups and formations ordered by age groups.

Riesa 2015 Number of participants

Here are some tables showing the No. of dancers per country for all 4 different categories:

Solos:

Riesa 2015 No. of dancers per country - solo

Duos:

Riesa 2015 No. of dancers per country - duos

Small groups:

Riesa 2015 No. of dancers per country - small groups

Formations:

Riesa 2015 No. of dancers per country - formations

And who are the most successful dancing nations during those past 9 years?

Click to enlarge:

Screenshot57

Comparing the historical data the STAR country of each year was as follows:

Riesa 2015 STARS

To have an overview of the medal winners by category and age over those 9 years I prepared these grouped standings to gather those most prestigious rankings in one place and to enable an easy view. At the end of this post I will add later those tables as a pdf doc.

Click to enlarge:

Formations adults

Screenshot59

Formations juniors

Screenshot60

Formations children

Screenshot61

Small groups adults

Screenshot62

Small groups juniors

Screenshot63

Small groups children

Screenshot64

Duos adults / mixed

Screenshot65

Duos adults

Screenshot66

Duos juniors

Screenshot67

Duos children

Screenshot68

Male solo adults

Screenshot69

Male solo juniors

Screenshot70

Male solo children

Screenshot71

Female solo adults

Screenshot72

Female solo juniors

Screenshot73

Female solo children

Screenshot74

And finally I was interested to make a Top 30 Show Dancers ranking considering championships from 2007 till 2014. To build up a ranking I have used weights (ponders) giving for the 1st place 15 points, 2nd place 10, 3rd place 8, 4th place 5, 5th place 3 and for the 6th place 1 point. Rankings lower then 6th would not get any points. According to this system the ranking of Top 30 Show dancers between 2007 and 2015 (with added compare to last years standing) are:

Screenshot75

From the TOP 30 Best IDO World Championship Show Dancers the following dancers dropped out of the TOP 30

Tsander Milena Russian Federation
Hutchinson Robert Canada
Bajic Dejana Montenegro
Rubb Toby Canada
Krivorutchko Valeriya Russian Federation
Kartnes Bjerkli Kirsten Marie Norway
Memagic Irma Bosnia & Herzegovina
Kulikova Svetlana Russian Federation
Scarrow Jodie Canada
Groenewald Chanté South Africa
Kononova Irina Russian Federation
Lesniak Shawn United States
Pajmon Sabina Slovenia
Bódi Bianka Hungary
Levchenko Elizaveta Russian Federation

In case you find some kind of mistake or suggestion you can contact me:

mojiutrinkinavdiha@gmail.com

Advertisements

25. oktober 2015. Veliki dan. Dan pričakovanj in dan, ko se bo materializiral ves trud, čas, vložena energija in fokus v obliki uspešno pretečenega maratona.

V Ljubljano sem prišel pravočasno. Sicer z ogromnimi problemi, stavke, begunci, zaprte meje, a na koncu sem le uspel. Prekrasni jesenski dnevi, velikokrat obsijani s soncem so me v Ljubljani navduševali in mi napovedovali izjemenen Ljubljanski maraton. No, morda sem bil malce presenečen nad temperaturo, saj sem zadnjih nekaj tednov vadil v precejšnjem mrazu v Frankfurtu, tako da sem opazil precej večje potenje. A kaj bi komplicirali z malenkostmi na tak meni osebno velik trenutek.

Asja se je tudi pripravila. »Ta mala« (čeprav pravi, da je že velika) se je pogumno pripravila za svojo prve desetko. Zelo ponosen nanjo, predvsem zaradi njenega pristopa k stvari. Ko se odloči, to 100% tudi izvede brez nobenega dvoma, brez obotavljanja.

V petek sva z Asjo obiskala Gospodarsko razstavišče in prevzela štartne številke, ter majico in torbo. Imam občutek, da sejem ne pride do izraza, nekako se izgubi v formalnosti. V soboto zvečer sva si vse pripravila in relativno zgodaj šla v posteljo.

Nedelja 6:00 – bujenje

Asja ima start ob 8:30 in tako morava biti v mestu vsaj kake pol ure prej. Kot sva pričakovala, sva se proti mestu odpravila sama, najina navijača pa sta nama sledila kasneje.

Bliže mestnemu središču zašliva glasbo in vedno več tekačev srečujeva. Na Tromostovju je vse že precej skoncentrirano in ob prihodu na Kongresni trg je dogajanje na vrhuncu. Tisoče sodelujočih, tekmovalci, njihovi spremljevalci, organizatorji, redarji, turisti…. Mešanica različnosti na enem mestu z enim ciljem, preteči in podpreti tekače na njihovi današnji poti.

Že čutim tisto vznemirjenje in tudi Asja ne ostane neprizadeta. Veliko dobre volje je v zraku in pričakovanj.

Asja se brž preobleče , objem in zaželim ji vso srečo in že se izgubi med tekači, ki počasi rinejo do štartnih blokov. Moram tukaj povedati, da je bilo tokrat izjemno problematično priti po obeh straneh do štartnih polj. Pločniki so popolnoma preozki, da bi »požrli« tako maso ljudi in na momente je zadeva izgledala nevarno na posameznih ozkih grlih.

Sam sem se postavil pri vhodu v Gimnazijo na Šubičevi, da bi lahko pospremil Asjo na pot, medtem pa sta prispela tudi najina navijača.

8:30 – Štart 10 km preizkušnje. Žal sem Asjo spregledal v tej množici ljudi, ki so se podali na pot. Ma, kako mi to rata!? Ja, ni kaj. Jo bom pa na cilju videl. Zahvaljujoč mobilni aplikaciji smo Asjo spremljali iz tople kavarne pod Maximarketom in se pravočasno podali čez kakih 45 minut do ciljnega dela, da bi jo lahko bodrili na zadnjih metrih.

In res, uro in 5 minut kasneje je Asja v veličastnem šprintu mimo nas pritekla v cilj svoje prve desetke. Srečna, zadovoljna in ponosna z medaljo okoli vratu nam je padla v objem in že pričela mozgati za 21 km preizkušnjo prihodnje leto.

Ok, čas je, da se sam odpravim v štartni blok. Štart mojega prvega maratona je ob 10:30.

Dobre volje, navdušen nad hčerinim zadovoljstvom se poslovim in se pričnem prebijati do štarta. Slišim se še z Uršo, ki se je odločila za polovično razdaljo in po letu dni se v štartnem bloku zopet srečava. Res sem je vesel. Nekako je fino, da imaš nekoga znanega ob sebi teh nekaj zadnjih minut pred štartom. In večina okoli mene je bila v skupinah.

10:30 – štart. Nič se še ne dogaja. No, saj tole že poznam. Kakih 10 minut bo trajalo, preden bo štartni val prišel do mene. Počasi, počasi vidim pred seboj glave, ki se pričnejo premikati. Zdaj bo. Z Uršo se še zadnjič objameva in si zaželiva lep tek in že se poženemo proti štartni črti, ki je pred Parlamentom.

Vznemirjenje na vrhuncu,  Strojmachine melje in ropota. Ob glasnem bobnanju prečkam štartno črto ob sošolcu iz osnovne šole Iztoku. Give me five in se premika. Levo in desno ljudje glasno vzbodbujajo, komentatorju se popolnoma sname, adrenalin zopet šprica. Ja, to je to. Kmalu pride prvi ovinek v levo na Slovensko cesto. Gledam, če bom kje zagledal moje, a jih zopet zgrešim. Nič ne de, gremo lepo, tako kot na treningih. Svoj ritem, ne se dati potegniti množici.

Veliko jih teče na polovični razdalji in lahko hitreje štartajo. Mnogo jih je zelo izkušenih in tekaško veliko bolj izurjenih. Naj gredo, vsak po svoje. Zadani čas? No, samo da pritečem, a nekje za orientacijo po trening tekih bi moral biti okoli 4 ure in 30 minut.

Naj tukaj takoj povem, da sem sledil Asicsovem programu treninga. In po tem sem pretekel največ do sedaj cca. 36 km. Prvič torej dejansko tečem 42 km danes.

Tečem po desni strani. Tu je lepo prostor in nihče se mi ne zapleta pod nogami. Takoj pri kavarni Europa gre Slovenska navzdol proti Gospodarskemu razstavišču. Noge gredo same od sebe, pumpa dela, nobene zadihanosti, torej bo tempo pravi. Pogledam na uro in pokaže tempo 5:30 minut za kilometer. Dolga ravnina teh prvih 5 km. Dolgo me ni bilo v Ljubljani in ogledujem si levo in desno kaj je novega, kako izgledajo ljudje, otrokom, ki ponujo rokice, dajem »petke« in sem zopet navdušen, kako prijetno je biti tu.

Že prej sem se odločil, da bom na vsaki postaji nekaj pojedel in seveda pil. Primarno banano in vodo, izogibal sem bom energetskim pijačam, katerih nisem vajen, da se kaj ne zgodi. Zagledam čokolado in jo pograbim. Eh, tista za kuhanje je, ta trda. Vse se mi zalima na zobe, tako da komaj diham med vso to maso, ki se mi je nabrala v ustih. Nekako spravim to čoko gmoto za zobe na stran, pa naj se počasi topi.

Na 5 km sem po 28 minutah. Počutim se odlično in nadaljujem tek z istim tempom. Kmalu pridemo do štadiona in zavijemo desno na Drenikovo. Razmišljam, naj tečem po cesti, ki gre strmo dol in seveda tudi potem gor, ali naj morda zavijem na pločnik, kjer gre bolj položno. Ah, nobenih bližnjic. Uberem jo po cesti. Na nadvozu zagledam transparent s sporočilom na temo beguncev v smislu »Eni tečejo za življenje«. Res je, smo priviligirani, da tečemo za zabavo. In s tem nimam slabe vesti. Važno je, da se te priviligiranosti zavedamo in jo spoštujemo. Tudi jaz sem tekel za življenje in dobro vem, kako to izgleda. A, ljudje smo ena čudna rasa. Poleg sebe zaslišim par, mlad par, tam, kakih 30 bi jima dal. Zgražate se zaradi napisa in glasno povesta, kako bi ona dva zdajle šla tja gor, transparent strgala in jim že pokazala. »Pa begunce bi bilo treba tako in tako postreliti na meji, pa bi bilo.« Ne vem točno, kaj naj naredim. Naj zamahnem, naj se spustim na njihov nivo? Naj protestiram? Mislim, da jim ni pomoči, dokler se ne bodo sami znašli v taki situaciji. In odločim se jih pustiti. No, grd pogled jima namenim in mislim, da sta opazila sporočilo. Zaleže tako in tako nič. Ne bom se več ukvarjal s takimi idioti, ne danes, ne tukaj.

Pospešim, da se ju rešim. Ugotavljam, kot že velikokrat, da ne morem najti nikogar, s katerim bi dalj časa tekel skupaj. Nekaj 10 metrov še gre, a potem je ali prehitro ali prepočasi. Moral bi se popolnoma predati nekomu, a kaj ko tega nisem vajen, saj večinoma treniram sam ali pa z Ranjanom, s katerim se popolnoma ujameva.

Ranjan je tudi na poti, ravno sedaj premaguje kilometre v Frankfurtu na frankfurtskem maratonu. Tudi sam sem imel najprej namen teči tu, a ko je Asja povedala, da bo tekla na 10 km v Ljubljani, dileme ni več bilo. Res sem si želel biti z njo.

Tek po Goriški do Merkator centra na Celovški mi ni najljubši del proge. Ni kaj videti, ljudi je tudi manj. A v miru nadaljujem pot v zmernem tempu. Tu pridem tudi do 10 km po 57 minutah. Toplo ratuje, sonce počasi kaže svojo moč in počutim se prijetno in močno. Pri Merkatorju godba na pihala, prečkam Celovško, jooj koliko ljudi se je nabralo in koliko navijaških rekvizitov. Super. Cesta se malce vzpenja proti Vodnikovi in ko pridem nanjo je vse do Večne poti levo in desno pravo nogometno navijaško vzdušje. En kup zastav, ki se jih spomnim že lani, pa bodrečih pogledov in veliko otrok.

Nato desno na Večno. Tu se že dobro čuti vzpon, a sem se ga navadil teči. Pogled rahlo usmerim v tla predse, telo se malce nagne naprej in upre proti vzponu. Na ravnini poskušam teči s pogledom daleč predse, z dvignjenimi rameni in popolnoma pokončno držo. Tako pravijo, da gre več kisika v pljuča in zavest je bolj optimistična in pripravljena na odprt boj s progo.

Na 15 km prispem v času pod uro in 27 minut. Tudi tu se najem in napijem in imam počasi občutek, da pretiravam. Na treningih nimam nikoli nič s seboj. Morda, če je toplo, vzamem kak euro in si kupim kako vodo na poti, na daljših treningih pa pojem kako banano po 21 km. Tukaj pa kar naprej nekaj mlatim. Odločim se, da bom na postaji 20 km samo nekaj spil.

Zelo je že toplo. Vesel sem, da sem se oblekel le v kratko majico. Opažam okoli sebe ljudi z jaknami, trenerkami, dolgimi zimskimi tekaškimi hlačami in se sprašujem, kako da jim ni vroče.

Pot mimo Vrhovcev mine brez posebnosti. Lani sem imel tukaj krizo. Prav spomnim se, po 17 km sem se bojeval z mislimi in bolečinami, pa sem srečal prijatelja iz otroških dni in njegovo družino, pa je šlo.

Tokrat vse ok. Še vedno se dobro počutim, čeprav čutim, da se veliko znojim. A glede na redno pitje vsakih 5 km se ne sekiram. Ko pritečem na Tržaško cesto, upam, da zagledam starša, če bi se morda kljub slabemu zdravju odločila priti pogledati. Žal ju ne ne vidim, a že vidim konec Tržaške ceste, kar mi daje vedeti, da se bližam koncu lanske preizkušnje in da se letos zame tam tekma šele pričenja.

Pri kinu Vič držim dogovor sam s seboj in vzamem le vodo. No. Čez nekaj metrov mi stisnejo v roko Red Bull. Ja kaj naj pa sedaj z njim? Nič, odprem ga in naredim nekaj požirkov. Mmmmm, hladen je. Paše ga držati že v rokah, da ohladim razgrete dlani.

Aškerčeva cesta se razcepi. Levo polmaratanci, ki zavijejo proti cilju, desno maratonci, ki nadaljujejo pot. Ničesar ne čutim. Nobene želje, da bi raje zavil proti cilju. Veselim se, da dneva še ni konec, veselim se, da zmorem po 3 letih in pol teka nadaljevati tek. Opazim pa, da se mi je dvignil srčni utrip. Načeloma je konstanten okoli 145 – 155. Po Aškerčevi pa kaže tudi preko 160. Mar podzavestno doživljam nadaljevanje poti?

20 km – čas 1:57:00. Počutje, ne bom rekel odlično, vendar prav dobro. Lani sem slišal eno vrhunsko tekmovalko, da moraš biti po 21 km popolnoma ok, kot da bi ravnokar začel teči, da lahko nato uspešno nadaljujeješ na 42 km. Hm, no, tako se ravno ne počutim. Čutim, da imam že dve uri za seboj, a nimam nobenih težav.

In dobre volje odvržem Red Bull v smetnjak in se podam proti Trnovem. Sonce sveti na asfalt in odsev se močno odbija od ceste. Dobro da imam sončna očala.

Navijačev je precej manj. Na oko bi rekel, le še kakih 10% tistega, kar sem doživel na prvih 21 km. Postaja bolj intimno, bolj individualno. Tudi tekačev ni več veliko. Opazim samoto in le še vsake toliko časa organizatorje. Ti, kot da bi vedeli, da ni več drugih navijačev, vzpodbujajo tekače. Hvaležen sem jim, pomaga.

Naj tukaj povem, da je bilo v pravilniku brati, da je potrebno 21 km preteči pod 2:30:00, če želiš nadaljevati na 42 km. Saj nisem dvomil v to, le nekako sem si rekel, da bom naslednjih 21 km vzel bolj na »izi«. Tako mi je ritem padel na nekje 6:15 po 22 kilometru.

Ko sem pritekel na Cesto v Mestni log je mimo mene švignil tekmovalec z srfom pod roko. Neverjetno. Da bi sedaj moral vleči še kaj s seboj poleg sebe…

Prehitela me je tudi gospa, s katero sva potem tekla nekaj časa skupaj. Dohitel jo je njen partner in naenkrat je pričela jokati, da ne zmore več zaradi bolečin v podplatu. Joooj, pa upam, da se še mene kaj ne poloti. Zaenkrat sem na 25 km in nič še ne boli. Pustil sem ju za seboj in počasi nadaljeval. Čas 2:28:00. Vse gre po planu, vendar počasi postajajo noge težje. A ne tako, da bi bilo nepričakovano.

Odločim se tudi jesti, na k… mi gre čokolada, a nič ne de, verjetno bi bilo dobro dobiti nekaj nove energije. Poleg koščka banane mislim, da sem vzel tudi košček mandarine.

Na Jurčkovi, tik pred 27 km, začutim bolečino v zunanjem delu desnega kolena. Čutim, kako nekaj ni v redu. Pa ne toliko zaradi kolena, ampak telo postaja nekam čudno. Vedno bolj trd postajam, lahkotnosti gibanja naenkrat ni več. Kaj hudič je pa sedaj to? Malce me zaskrbi, saj mi kaj takega ni poznano od prej. Ne vem, ali se kaj dogaja v glavi, pa bo že čez 5 minut mimo, ali pa je nekaj narobe. Tako zares. Ker po kakih 500 metrih vse postaja samo še slabše, se odločim, da bom malce hodil in poskusil razmigati koleno, malce spremeniti dihanje, se malce pretegniti in se »resetirati«. No, dobra reč. Prav danes, na tako zelo pomemben dan zame, se moram ukvarjati s takimi težavami. Kaj se mi to ni moglo zgoditi že prej, da bi vedel, za kaj gre in bi znal ukrepati.

Ko hodim, je še kar ok. A mišice v nogah postajajo vse trše. Vsakič ko se dotaknem tal, jih še bolj »zabijem«. Bolečina v kolenu ne popušča, vendar se tudi ne povečuje. Stisnem zobe in se zopet podam v tek. Veliko vas ve, kako neprijetno je po pavzi pričeti zopet s tekom. Vsak korak zaboli, glava se upira, a obenem tudi veš, da že po nekaj metrih ta bolečina preneha in padeš spet v ritem.

Tokrat je bilo drugače. Nič ni bilo bolje, le še z vsakim korakom slabše. Bolečine v desnem kolenu so bile hude, vedel sem da me boli tudi levo koleno na prav istem mestu. A bolečine tam nisem čutil, le vedel sem, da je tam. Ne znam pojasniti, a ko nekaj tako boli, da »preglasi« ostalo, potem samo še veš. Močno me je začelo skrbeti, saj ni in ni hotelo biti bolje. Vse bolj trd sem postajal in vse bolj sem se našel v usločeni drži. Vse skupaj je postajalo depresivno in nekako sem začel slutiti, da se tole ne bo končalo po mojih željah. In tako sem nadaljeval naslednje 3 kilometre.

In nato se je zgodilo. Prišel je trenutek, tako popolnoma iznenada in nezavestno. Tako, brez sodelovanja misli. Zategnilo me je po celem telesu, noge so se vkopale. Stop. »Halo, telo javi se, možgani tukaj. Kdo ti je rekel ustaviti stroj?« Bolečina neznosna, leva noga je hotel še nekaj narediti, desna se ni več odzivala. In tam, tik pred 30 km sem obstal. Sredi ceste, na ovinku na Orlovo cesto pri železniškem prehodu.

Stal sem in se držal sklonjeno za kolena. Nisem mogel ne naprej, ne nazaj, ne se vsesti, nič…

Rekel, bi da sem tako stal kakih 30 sekund. Če bi me kdo porinil od zadaj, bi verjetno padel kot drevo. Občutek nemoči, razočaranja in takojšnjega spoznanja, da so se v tem trenutku moje želje in sanje za ta veliki dan razblinile. Ostaneš popolnoma sam s svojim razočaranjem.

Počasi sem se dvignil, se premaknil iz mesta korak po korak kakih 5 metrov. Pogledal sem po cesti naprej. Nekaj tekačev je priteklo mimo. Cilj je še prekleto daleč. Celih 12 km je še pred menoj. Če bi ga videl, bi šel na vse štiri in se priplazil, tako pa…

Ustavil sem uro. Konec je, tekma se je zame končala. Poklical sem soprogo in ji javil, kje sem. Odpravila se je pome, sam pa sem se zavlekel preko železniškega prehoda na pločnik, daleč od oči drugih. Malce me je bilo sram, predvsem pa sem čutil neznansko razočaranje. Razočaranje, da je bil ves vloženi trud zaman, medtem, ko so drugi tekači pogumno nadaljevali mimo moje točke odstopa.

Ko je prišla soproga, mi je pomagala vstati in brez besed sva se odpravila proti domu. S skrajnimi močmi sem se zvlekel v stanovanje in se pod vročim tušem počasi, počasi spravljal k sebi. Nisem se kaj dosti spraševal, kaj je šlo narobe. Zato bo še obilo časa. Hčeri sta stali za menoj in me vzpodbujali.

Ma, saj vem, da gre za rekreativno prireditev, da je vse skupaj zabava in hobi in da ni nihče nič s tem izgubil. A kljub temu sem bil razočaran nad neuspehom, nad nedoseženim ciljem.

Edino, kar mi še ni bilo jasno, je bilo koleno. Moram morda k zdravniku? Nekje pri sebi, mi je bilo jasno, da sem pregorel in da je to tudi del tega. A po drugi strani, kaj če gre za poškodbo? Kakorkoli, utrujenost je odločila, da se iz sedežne ne dvignem več in da počakam, kako bo s kolenom kasneje.

Že naslednje jutro je bilo precej bolje. Nobene zateklosti, rdečice. Dobro, zategovalo je še precej in bolelo tudi,  a to je relativno taka normalna bolečina.

V naslednjih dnevih je bilo že precej bolje in misel na zdravnika je zbledela. V sredo sem šel na joging 6 km, vse ok, nato še v petek na 12 km, tudi ok in nato, čeprav sem vedel, da verjetno ni prav pametno še v nedeljo, torej teden dni po poskusu maratona še na 21, ki sem jih oddelal v 2:03:00. Vse ok, malce se je sicer zopet pojavilo koleno, a daleč od neprijetne izkušnje. Ranjan me je zaskrbljeno okaral, kaj ga vendar lomim, pa sem mu samo rekel, da sem samo želel vedeti.

Kaj naj torej rečem v zaključku. Nekako se ta dan očitno ni vse izšlo, kot je bilo planirano. Včasih pač tako pride, brez razloga, kar tako. Očitno je potrebno kdaj tudi pasti, sam sebe razočarati, da bi potem lahko šel naprej močnejši, z več izkušnjami. In takoj sem sem prijavil za žreb na Berlinskem maratonu naslednje leto. Med tem pa bom nadaljeval, kjer sem se ustavil. Saj se vendar tečem zato, ker se v tem dobro počutim in ne zato, da bi moral komurkoli kaj dokazovati. No, sebi že :).

Vsem tekačem, ki jim je uspelo preteči zadane cilje, iskrene čestitke. Vsem tistim, ki pa smo se morali ustaviti, pa dodatno spoštovanje, ki je potrebno, da oddelaš razočaranje in spoznanje poraza, ter se pobereš in najdeš novo motivacijo.

Zahvaljujem se tudi vsem obiskovalcem ob progi. Res dajete posebno ekstra energijo, če pa zagledaš še znan obraz, pa še toliko bolj.

Organizatorjem Ljubljanskega maratona, čestitike in zahvala, obenem pa tudi sporočilo, da bi si želeli, tudi mi, ki nismo uspeli priti do cilja, spominske fotografije iz OMV foto stolpa. Tako ne drži, da je naša štartna številka »Napačna štartna številka« 🙂

Pa srečno še naprej!

AlbertP’s 3:05 h Running Move #SuuntoRun

 


I have visited today the International Car Exhibition in Frankfurt who is the host of the IAA every 2 years. This has been the third time and I became very experienced in the sense where to find which brand and got around pretty fast. Still it took me some 6 hours which I have spent among thousands of spectators and visitors. I admit that in some moments I almost desperately wanted to get our of the crowd as it became very uncomfortable finding your space.

Anyway, that’s what car lovers want. And are prepared to get into some squeezing to see, hear, touch and smell the amazing design and technology which car makers have on offer for 2015 and the future.

This year its all about Luxury! Bigger, more techy, more leather, more, more, more….

And the my personal winner is: Mercedes Benz.

Mercedes released a whole fleet of SUV of every model of their street range. And all of them have built in Mercedes GL gene. They are big, strong and look they might run forever.

And then there is a huge offering of street models, where I would pick the new C Coupe and off course the whole S line, especially the S Coupe. Its just incredible what a man can design and build.

I was lucky and got into a small group who had the chance to talk to the lead engine engenir who is responsible for the new generation of Mercedes engines. I loved to see that this a man who even would built with his bare hands on some piece of engine in his own garage if he would now have this responsible role in Mercedes.

BMW has put the main attention to its new 7 series limousine. In my earlier days this series would be called business class. Well nowadays this has nothing to do with today’s business reflection where managers kind a seek of max saving possibilities and share most of the time in open spaces. The 7 series is pure luxury with lot of gadgets. Surely one of the main important parts of the package are the huge, but hybrid engines. The car is extremely long and offers a lot of space especially at the rear where the tired passenger gets actually into a lounge. Massage seats, leg rest, screen key, remote parking via mobile phone, built in automated air fresheners. remote check of the car status,…

BMW has released also the new X1 which finally looks like an SUV, much closer now to the X3.

Further I would like to mention the new Alfa Romeo Giulia. Just love the design who reminds me to the old Alfa 33 which I liked so much earlier. Pure road sport.

Then there were Brabus and Mansory who are able to upgrade amazing cars to be even more amazing.

Range Rover has a much easier possition now. They are surelly leader in SUV segment, and as all other car makers possition their selves into this segment, people are more willing to buy such a car. Even the german police cant reject it (look in the gallery below).

Well I need to admit, that also myself got into a relation with an SUV, so as I am still waiting for my car to arrive I had checked all the pretty little details today.

At the stand of the world best exhaust producer Akrapovič  from a small country Slovenia I was so delighted to have a chat with my landsman.

Mainly all car makers have shown a lot. A lot of car, but also a lot of money. I am hearing that todays youth is not interested in purchasing a car in their future life. This reminds me, that maybe tha will be the future. Mass cars for mass of the people, but Luxurious for those will want to own one and will be able to afford it.

I thing that this is enough of talking and I invite you to check out the gallery to get an impression of what me and my camera have experienced today.


1 Lets goPrišel je zopet ta čas, čas za oddih, za nova spoznanja, kaj in kako dogaja drugje izven domačega vsakodnevnega okolja.

Najprej sva mislila z Asjo odpotovati v ZDA, a glede na razpoložljiv čas in dejstvo, da se je ECB odločila razvrednotiti EUR napram USD, je botrovalo alternativi. In nekako naravno je prišla končno na vrsto Španija. Espana – že leta si želim obiskati to državo, imel sem tudi idejo, da bi tja odpotoval z motorjem. Morda nekoč, a tokrat je bil izlet nadaljevanje mojih izletov z otroci, no sedaj so že mladostniki. Taka variant preživljanja skupnega časa je edinstvena. Z Asjo sva bila posvečena le en drugemu in si delila najine izkušnje, poglede, občutke in najine dogodke, ki nama bodo za večno ostali v spominu. In le to je edino kar bo ostalo, ko bomo enkrat prešli v leta, ko se da od spominov lepo živeti.

Pa kar k opisu izleta. Celotno zadevo sem kot ponavadi izpeljal v samorežiji. Tako sem uporabil zopet mojo najpriljubljenjšo spletno stran Expedia.de. Dejstvo je, da pri takih zadevah ne iščeš le najboljše cene, pač pa tudi neko mero gotovosti, da bo vse v redu, ko se pojaviš na šalterju letalskega prevoznika ali recepciji hotela. Zgodilo se mi je namreč že, da sem ob prihodu na letališče doživel, da sem kljub potrjeni rezervaciji leta spletnega ponudnika ostal brez sedeža na letalu – in takrat je dobro imeti „močnega“ partnerja, ki napako efektivno odpravi – kar Expedia tudi je uspela.

Tako sem iskal lete in prenočišče, kot tudi določene vstopnice za ogled zanimivosti. V Španiji pri nakupu vstopnic ne boste nič privarčevali (kot na primer v Londonu), pač pa se izognete čakanju v dolgih vrstah na blagajnah, ponekod pa greste tudi mimo čakajočih za vstop.

Asja je prišla v petek proti večeru iz Ljubljane na Frankfurtsko letališče. Sam sem bil na poti iz Budimpešte in leti so bili odmerjeni tako, da me je Asja morala počakati v Frankfurtu. Snidenje je bilo sladko in veselo in v isti minuti, ko sva se objela, se je najina dogodivščina pričela. Brž domov, premetat prtljago, hitra večerja, nekaj uric spanca in v soboto zjutraj sva bila zopet na letališču. Tokrat iz terminala 2 z letalskim prevoznikom Air Europa. Do tega izleta nisem niti vedel, da obstajajo. Pač eden lokalnih španskih nizkocenovnikov. Povratni let skupaj s 3 nočitvami z zajtrkom je stal 778 EUR. Moram jih pohvaliti. Čisto letalo, dovolj prostora, prijazno kabinsko osebje in točnost. Kvalitete, katerih poleg ugodne cene pač nekako pričakuješ.  Ok, vodo si moraš pač dokupit, kakor vem, sedaj tudi na Adria Airways – ki pa ni nizkocenovnik. Let traja iz Frankfurta 2 uri in 30 minut. V ceno prevoza je vključen tudi 1 kos prtljage, ki jo oddaš na šalterju.

Pristanek na Madridskem letališču ni hitra zadeva, saj smo od trenutka pristanka pa do ustavitve letala potrebovali nekje 20 minut. Dejansko smo se z letalom peljali po pisti od enega letališča pa do drugega – to je drugega terminala.

Prtljaga je prišla relativno hitro. Prevoz iz letališča do mestnega središča je z avtobusom Exprés Aeropuerto– le 3 postaje O’Donell, Plaza de Cibeles in zadnja Atocha, ki pa je operativna le med delavniki. Bus pride vsakih 15 minut.  Vozovnico kupiš na busu in stane 5 EUR na osebo enosmerno.

Od postaje Plaza de Cibeles pa do hotela sva potrebovala peš nato še manj kot 10 minut.

Torej, Madrid – glavno mesto Španije. 3 dni sva namenila tej evropski prestolnici. Morda za koga banalno, a neizmerno me spominja na London. Tako kraljevsko mesto.

Hotel Regina – Calle de Alcala – 3* – Lokacija izjemna – poleg ulice Gran Via – 3 minute daleč. Manjši hotel – Soba futuristično moderna – nova/prenovljena. Osebje zadržano, a prijazno in uslužno. Zajtrk izjemno zadovoljen, opažam, da si večina gostov postreže s šampanjcem – hm, ne moreš verjeti, koliko ljudi ga rado pije, če je “zastonj”.

Ta dan sva imela planirano za prosto potepanje po mestnem središču, ki ga je moč obiskati peš. V dokaj normalnem tempu si v enem dnevu videl zelo veliko. Hop on/off bus priporočam vzeti le za 1 dan, a ker tega nisem vedel v naprej, sem za naslednja 2 dneva že prej preko interneta kupil 2 dnevno vozovnico.  Cena: 38 EUR za oba (odrasli 25 EUR, otroci 13 EUR ‚ Julia Travel)

Moja mala hčerka je zaznala luknjo v želodcu in tudi sam sem se ji pridružil. Tako sva najprej po prihodu v hotel poskrbela za hrano in kar v sosednji ulici zavila v verigo restavracij VIPS glede na veliko gužvo, kar je ponavadi kar dober znak. Na hitro bi ocenil, da je cena prehranjevanja nekje podobna Sloveniji, seveda pa cenejša kot v Nemčiji.

Takoj za tem sva se postavila na začetek znamenite ulice Gran Via in ji sledila navzgor po rahlem bregu. Moram priznati, da sem si Madrid predstavljal popolnoma drugače. Ulice so precej ozke in stavbe višje od pričakovanj. Na momente me je asociiralo celo na New York, še posebej ob pogledu na stavbo Telefonice.

Kakor ponavadi sva se predala ogledom precej po naključju, predvsem z namenom, da vdahneva situacijo in vsakdanje življenje mesta. K temu spada seveda tudi sedenje na klopcah, ki jih tako neizmerno obožujem ali kamnitih ograjah ali stopnicah in opazovanje dogajanja okoli sebe. In Madrid je tako hecno mesto, prideš do konca ulice, pokukaš za vogal in že se prikaže ali kaka neizmerno lepa stavba, spomenik, park, trg ali pa zanimivi ljudje, ki pritegnejo pozornost. In kot že pred leti v Londonu, tudi tu naletiva na Madridski maraton. In prav hudo mi pride, ko gledam teči mojstre po dežju, saj bi se jim tako rad pridružil. Noro, še malo, pa sem tudi jaz na vrsti. Na svojem prvem in to v Ljubljani.

Mestno središče, ki sva si ga ogledala se raprostira med parkoma Parque de el Retiro in kraljevo palačo Palacio Real. Priporočil bi še Prado muzej, ki pa sva ga pustila za najin naslednji obisk. Razlog precej enostaven, tokrat nama je bolj pasalo potepanje zunaj po ulicah in čvekanje, kot čakati v vrsti. Saj veste, da je potrebno za zaužitje razstavljenega biti v danem trenutku tudi ustrezno mentalno naravnan, kar pa v tem času nisva bila. Prado – drugič.

Naslednja 2 dneva sva večino ogledanega v mestnem središču pogledala še iz avtobusnega pogleda, ter seveda nisva izpustila obisk Santiaga Bernabeu – Stadion in muzej kraljevega Real Madrida Cena: 32 EUR za oba (odrasli 19 EUR, otroci 13 EUR ‚ Julia Travel.

Stadion je za vse ljubitelje nogometa nekakšno sveto mesto, četudi nisi goreč privrženec kraljevega kluba. Gre za zgodovino, za strast, za dogodke, ki združujejo in razdvajajo, predvsem pa so zaznamovali in usmerili razvoj tega tako priljubljenega športa. Na momente bi celo rekel, da gre več kot za šport.

Santiago Bernabeu, štadion sredi mesta, med stanovanjskimi zgradbami. Ne morem si predstavljati, kako izgleda na dan tekme, ko stadion napolni prek 85.000 gledalcev. V kolikor ste že prej nabavili preko interneta vstopnice za Tour, potem jih morate na blagajni zamenjati. Blagajna poleg vhoda po stopnišču je namenjena izključno Madridistom – registriranim navijačem kluba. Ogled ni voden in samostojno se podate po poti ogleda. Najprej pogled na štadion iz vrha, kjer osupnete. Dobro, sem dokaj reden obiskovalec Eintracht Frankfurta, ki s svojimi 52.000 gledalci tudi ni prav majhen, a tale je le večji. No pravzaprav višji, gledalci pa so tudi bližje igrišču. Noro mora biti, ko navijači dihajo za vrat gostujočega vratarja. Pot vas popelje nato po stopniščih preko klubskih prostorov, kjer so razstavljeni prav vsi pokali, ter nogometne relikvije bivših in sedanjih igralcev (najdem tudi star Eintrachtov dres), garderob, tušev, predsedniške lože,  press centra, ter hodnika na samo igrišče. Noro! Vsedete se lahko tudi na klop za rezervne igralce.  Po celotnem sprehodu vas želijo slikati v vseh mogočih pozah in vas nato virtualno združiti na fotografiji z izbranimi igralci kluba.

Ogled zaključite v enormno založeni trgovini, kjer sofinancirate miljonske nakupe igralcev. Majice s potiskom presežejo 100 EUR, večina obiskovalcev zapusti štadion z nekim spominkom in prav pogosto je moč videti celotno družino v potiskanih majicah in polnimi vrečkami. Sam se zadovoljim s caffe skodelico, kot navijač Eintrachta pač ne nosim majic drugih klubov 🙂

Naslednji dan se srečamo s prijateljem Primožem, ki živi že skoraj leto dni v Madridu. Tja ga je zapeljala želja po učenju španskega jezika, kultura in ljudje. No, tudi Slovenija mu je pri tem pomagala, saj tu ni našel zaposlitve in poslovnega okolja, ki bi ga motiviral, tako, da se je podal na to pot.

Zanimivo je bilo ob večerji poslušati, kako španci živijo, razmišljajo, preživljajo vsakdan in izredne gospodarske razmere, v katerih so se znašli. No ravno v teh dneh se je pokazalo, da je Španija kar precej dobro obvladala težave in krivuljo stanja obrnila navzgor.  In pri tako velikih gospodarskih velikanih se tak porast kaj hitro pokaže v številu novozaposlenih in družbeni porabi (Repsol, Telefonica, Banco Santander,…).

Zlata vredno je govoriti z nekim “insiderjem”, ki je doživel značaj neke dežele in zna recimo podati neko sliko stanja. Tudi o politiki je zanimivo govoriti in izkaže se, da so Španci mahnjeni na politiko, saj se večina komunikacije giblje okoli nje. Malce me preseneti odnos do kraljeve družine. Pravijo mi, da gre bolj za igro, za fasado, v resnici pa kraljeva družina naj ne bi imela bistvenega vpliva na družbo. Res me preseneti, saj v našem svetu to ne izgleda tako. Tudi pomen in vloga cerkve je dvomljiva, glede na precej katoliško zgodovino.

Hrana – enostavnost prednjači. A najbolj se me dotakne pršut. Skoraj v vsaki ulici je pršutarna, ki že za 1 EUR prodaja 10 dag pršuta v žemlji. Jamon – res je dober in zaradi mene sem komot naslednje 3 dni na njem:) Hecam se, a najedel sem se ga toliko, kot v zadnjih 2 letih ne.

Tapas – majhni krožniki raznolikosti, a enostavnosti na posameznem krožniku, vam bodo pričarale prigrizke, ki pa se tvorijo sestavni del prehranjevanja špancev preko dneva.

V torek zjutraj sva poletela proti Barceloni. Najprej sem gledal, da bi ta transfer opravila z vlakom. A izkazalo se je, da je nakup karte precej zakompliciran, pa tudi ne tako poceni.  In da sem se zakompiciranosti izognil, sem za transfer uporabil let letalskega prevoznika Vueling in skupaj s 4 nočmi v hotelu Silken Diagonal Barcelona plačal 622 EUR. Hotel ima 4 zvezdice in je precej luksuzen. Dodatno k tem je potrebno prišteti še cca. 50 EUR za 2 kosa prtljage. Vueling namreč zaračuna vsak kos prtljage poleg osebne kabinske prtljage.

Transfer iz letališča – obstajata 2 opciji:

  • Express bus – Cena 5 EUR po osebi enosmerna – vožnja traja kakih 20 minut do Plaza Espanyol – naprej do hotela (postaja Glories) pa s podzemno – torej še kakih 15 minut.
  • Mestni bus – priporočam kupiti vozovnico T-10 – cena cca. 10 EUR – tako vas bo stala voznja manj kot 1 EUR – voznja traja kakih 45 minut

T10 je mozno uporabiti na tramvajih, mestnih busih in podzemni. Je prenosljiva in uporabna za 10 vozenj – prestopanje znotraj ure in pol je smatrano kot ena voznja.

Ker je bilo potrebno iti nekam drugam kupiti to T10 vozovnico, je tokrat ob prihodu v Barcelono nisva kupila in se do mesta odpeljala z Express busom, nato pa jo le kupila, ko sva v Playa Espanyol prestopila na podzemno železnico.

4 postaje do Glories in prišla sva do najnovejšega dela Barcelone. Hotel je prav neposredno poleg brata dvojčka londonskega Gerkina – Torre Agbar.

155

2 km do morja, do rajskih plaž Barcelone. Torej, tukaj moram povedati naslednje. Sem v obdobju, ko kronično pogrešam morje. Že kar malce preko meje normalnega in že pogled iz letala me je navdušil v taki meri, da je zopet na površje skočil “otrok v meni” in mama bi zopet dejala, “pa kdaj boš ti že odrasel”. A ne gre mama, ne gre:) Morjeeeeeee. Prva stvar, ki sva jo naredila po pristanku v hotelu  – Platja de la Marbella (web cam).  In od tam do večera nisva več šla nikamor. Kake 4-5 plaž je v skupni dolžini kakih 5 kilometrov. Mivka, tista, ta fajn, ta težka. In morje čisto, kristalno čisto, in ne tako mrzlo, a žal zaradi svežega tatuja ne morem v vodo, grrrr. No, do kolen pa vsekakor! Ufff, ure bi lahko tam ostal in Asja tudi. Kot 2 majhna otroka švigava po mivki in valovih in se nastavljava soncu. V Madridu je malce pozabilo na naju, a s je tukaj vrnilo – na polno! Ok, mislim, da sem našel eno tistih destinacij, kjer si rečeš, hm, tule bi pa lahko si predstavljal preživeti del življenja.

In Barcelona se popolnoma razlikuje od Madrida, prav nobene povezave ne vidim, druga država, ljudje, vzdušje. Bolj beli so tu, ne me narobe razumeti ob naslednji izjavi, a nekako so bili ljudje v Madridu po zunanjosti lepši, bolj eksotični, bolj južni, tu v Barceloni pa so bolj beli, skoraj francozi. Čeprav španščine ne govorim, opazim očitno razliko – tu se govori katalonščina. In tako se mi nehote pojavi v misel hotenje tukajšnjih Kataloncev – to je svoja država, odcepitev od Španije. Premalo poznam razmere in zgodovino, da bi o tem sodil ali podal mnenje, zato ostanimo pri tem.

Prejle sem pozabilo omeniti, a tokrat v Barceloni nisva vzela zajtrka. Razlog – pretiravanje s ceno. – celih 27 EUR po osebi na dan naj bi znašala cena zajtrka. Ne pride v poštev. Poleg hotela je morje razne ponudbe in zase sva našla “Nostrum”, prav tako veriga zajtrkovalnic z nama ustrezno ponudbo.

Kaj videti poleg že omenjenega morja, plaže in veselega dogajanja na tem delu, predvsem šport, pa šport, aja pa šport:).

Tudi za Barcelono sem že v naprej kupil karte za 2 dnevni Hop on Bus (dvojna cena napram Madridu 76 EUR), ter Park Guell (14 EUR za oba), obisk Barcinega štadiona Camp Nou (46 EUR za oba), ter vstopnice za obisk bazilike Sagrada Familia (36 EUR).

Barcelona z modernostjo očara, duh olimpijskih iger še vedno živi, pravzaprav mesto živi na račun teh iger, saj je večina današnje moderne arhitekture nastala v tem času in nekako postavila tudi smernico razvoja tega mesta. Stari del mesta ob ulici La Rambla in Židovski četrti tako še bolj dobi na veljavi kot kontrast turistično modernega mesta.

Prav gotovo je Park Guell, če se malce pohecam svetišče polagalcev ploščic oz. mozaikov. Tukaj so si ob vodstvu Antonia Gaudija dali duška keramičarji. Še danes se nadaljuje divja ustvarjalnosti polaganja zapletenih mozaikov na valujoče strukture hiš, ograj, potk, zidov stebrov in pričara se nekakšna pravljična dežela na področju, ker je bi prvotno namen postaviti 40 luksuznih vil na Barcelonskem hribu. In kot še danes mnogokrat videno, se je zaradi finančnih razlogov to sfižilo in nekako je postal Park.

Gaudi je arhitekturni guru Barcelone svojega časa, in še danes je aktivno njegovo nedokončano delo – to je bazilika Sagrade Familie. Asja ni tako zelo navdušena na sakralnimi zgradbami, a tukaj je ostala brez besed. Že zunaj je prepoznavna, edinstvena, a šele notranjost jo je očarala. Sama arhitektura, postavitve v prostoru in zraku, višine in igre barv, ki jo proicira svetloba skozi barvna stekla je edinstveno, do sedaj ne videno in navdušujoče. Ure bi lahko sedel v Sagradi in opazoval divje in obenem natančno ustvarjanje.

V baziliki naju je ogovorila manjša skupina ameriških turistov, ki sva se jim zdela simpatična in beseda je dala besedo in zaupali so nama, da so obiskali tudi Slovenijo in da se enostavno ne morejo načuditi Evropi nasploh, da je koncentracija zgodovinskih spomenikov, umetnosti in točk za oglede tako močno. V Ameriki naj bi se peljal daleč, daleč, da si lahko kaj pametnega ogledaš, v Evropi pa lahko na kratkih izletih vidiš svetovno znane znamenitosti. Povabili so naju v Boston, nekoč prav gotovo, želel bi namreč enkrat odteči tudi ta maraton.

Z busom sva dobršen del dneva posvetila osrednjem olimpijskem štadionu Estadi Olímpic de Montjuic Lluís Companys na planoti na Barcelono, v botaničnem parku Jardi Botanic in vsem kar se je v tem naravi obdanem delu Barcelone dalo videti. Dobro sva se nahodila, ter dan zaključila z obiskom Camp Nou – drugem nogometnem svetišču Španije. Moderen kompleks, nekaj popolnoma drugačnega kot Santiago Bernabeu. Priznam – Madrid me je bolj očaral. Camp Nou je namreč novejši, več aluminija, skoraj sterilen. A še vedno vreden ogleda. Ogled je potekal podobno, je da tukaj ni moč obiskati Press centra, domačih garderob in tudi na klop za rezerven igralce ni moč posaditi svoj prečastite. Ja, kaj naj rečem, sem le bolj Madridista, kot Barcaš:) Seveda za mojim klubom – Eintracht!

Še bi lahko pisal in pisal in poskušal pričarati neizmerno lepo izkušnjo, a morda bo zadosti z besedami, pa morda uspe še galerija fotografij kaj postaviti na svoje mesto. Če pa se pojavi kako vprašanje ali nasvet, pa kot vedno – sporočite. Vedno se odzovem, čeprav včasih z zamikom.


Osveženo / Updated 12.1.2015

Klikni za povečavo / Click to enlarge:

EU vinjete 2015


Manja mi je zadnjič poslala vprašanja v vezi Garmina, pa sem se odločil, da kar tukaj zapišem izkušnjo.

Screenshot231

Naj najprej povem, da sem že pred leti ugotovil, da je navigacija na motorju zlata vredna in da je enostavno kos obvezne opreme za vse tiste, ki se z motorjem odpravljamo malce dalj, kot po bližnji znani soseski. Z navigacijo sem uspešno premotoriral dele Italije, Francije, Švice, Lichtensteina, Avstrije, Nemčije, kakor tudi države bivše Jugoslavije.

Torej, kot že na prejšnjem motorju, sem si tudi tu omislil navigacijo – tokrat Garmin Zumo 340 LM Louise Edition. Kupil sem, ga v motoristom vsem znanem Louisu za 299 EUR. Nameščena je kartografija 22 držav evrope z  nüMaps Lifetime – torej breplačen update do 4 krat na leto. Louis Edition doda še brezplačne POI (Points of Interest), ki pa jih sam nisem niti namestil – ja šparam s prostorom. Naprava je izredno podobna po merah in izgledu staremu Zumo 550, ki sem ga imel nekoč. Ohišje je tokrat gumirano in izgleda dobro zaščiteno. Takrat ne vem zakaj, si nisem omislil napajanja na motorju, a se je le nekako izšlo, da mi je Garmin držal preko dneva in sem ga nato polnil preko noči, kjer sem pač prenočil.

Tokrat sem se odločil za ožičenje in stalno napajanje na mojem Triumph Street Triple R.  Kabel so mi napeljali na servisu v Triumphu ob prevzemu motorja (brezplačno)

Torej nekaj opažanj.

  • Priloženi RAM nosilec ni mogoče namestiti centralno, torej vmes med nosilec krmila. Enostavno je tam premalo prostora. Tako sem ga namestil na levo stran krmila, ter ga z pregibnimi deli namestil tako, da je precej centralno in v dobrem vidnem polju.
  • Nosilec je stabilen, vibracij ne zaznavam, torej normalno berljivo. Preizkuseno do hitrosti kakih 205 km na uro.
  • Ko navigacije nimate v nosilcu, je možno kontakte pokriti z gumijastim zamaškom
  • Prav tako je ekran dobro berljiv ob močnem soncu.
  • Vodotesno ohišje, preizkušeno v močnem deževju.
  • Kar me malce moti, je manjkajoč sistem zaklepanja navigacije na nosilcu. Na starem Zumu sem imel tam vijak, ki pa ga sedaj ni. Tako moram vedno ko tankam in grem plačati navigacijo sneti in vzeti s seboj.
  • Vodenje odlično, skratka pokriva vse kar potrebujem. Morda je malce nerodno dodajanje vmesnih ciljev v samo napravo. Ocenil bi, da je v tem primeru bolje pripraviti routo na računalniku in jo nato prenesti. Za cilje A do B brez pripomb. Upravljanje na motorju med vožno seveda ni priporočljivo, a vseeno izvedljivo, tudi z rokavicami.
  • V avtu ga še nisem uporabljal, potrebno je dokupiti nosilec za uporabo v avtu.
  • Na kolesu si ga morda le ne predstavljam – je kar precej velik. Morda kak manjši Nuvi s 3,5 inčnim ekranom bi bil bolj primeren.
  • Bluetooth ima, nima več SD slota, kjer bi recimo lahko predvajal glasbo.
  • Prav tako ni možna povezava s telefonom, da bi služil kot vmesnik.
  • Torbica ni priložena

garmin-zumo-340lm-1

Alternativa? Torej meni osebno je bila edina alternative TomTom Rider, a sem se nato zaradi dobre izkušnje s starim Zumom in navajenost na Garmin sistem odločil tako.

Tehnični podatki:

  • Dimenzije (ŠxVxD): 13 x 9,4 x 3 cm
  • Ekran: WQVGA-TFT-Barvni (Resolucija: 480 x 272) 4,3 inč (10,9 cm) diagonala
  • Trajanje delovanja: do 7 ur
  • integriran zvočnik
  • teža: 270 g

Pa še nekaj slikc, kjer je Garmin oz. nosilec viden. Ob priliki pa naredim se kako bližjo fotko, kako je speljan kabel napajanja in mesto pritrditve nosilca. Če pa je še kako praktično vprašanje, pa kar spodaj v komentar vpisat.

Za prihodnje leto planiram nekaj večdnevnih tur po Nemčiji, Franciji in Belgiji. Morda se bo takrat še kaj pokazalo, kar bi bilo morda potrebno tukaj dodati. Do takrat pa lep pozdrav in veliko varnih lepih kilometrov želim.

10463965_10204317346676492_376896536239445224_n 10403593_10204314879814822_2516198255664165188_n 10626181_10205572477693983_3540148107325373185_o 10636682_10205572477533979_2164035973647151038_o 10004073_10203876314610966_43778890693126098_n


Nemški statistični urad (www.destatis.de) je izdal Statistično letno poročilo 2014. Poročilo obsega 693 strani in je na voljo na spletnih straneh urada.

Tukaj bom objavil nekaj zanimivih povzetkov iz izrednega nabora podatkov, ki so me tudi marsikdaj presenetili. Kjer smiselno, pa sem dodal tudi primerjavo s Slovenijo.

  • Meje – Nemčija meji z 9 državami v skupni kopenski dolžini 3786 km. Velja opozoriti, da meje na vodah (morja in jezera) v to številko niso všteta, saj le ta ponekod še ni dokončno dogovorjena – recimo z Dansko

Screenshot348

Slovenija meji s 4 državami v skupni dolžini 1382 km. V nadaljevanju bodo primerljivi podatki za Slovenijo v oklepaju poleg nemške navedbe

Screenshot349

  • Površina in prebivalstvo – Nemčija ima 16 pokrajin v skupni izmeri 357.169 km2 (SLO: 20.273 km2) v katerih živi cca. 80.524.000 prebivalcev (SLO: 2.061.000), od teh 6.640.000 tujcev. Na km2 živi v povprečju cca. 225 ljudi (SLO: 101). 13,5% površine je urbano okolje.

Screenshot352

Screenshot353

Screenshot354

Screenshot355

Screenshot357

Trenutno stanje rojstev je zaskrbljujoče, saj so trenutna števila skoraj identična številkam med drugo svetovno vojno.

Najvišje število prebivalcev je bilo zabeleženih leta 2002 – 82.537.000

  • Gore – Nemčija je ponekod gorata država in od vseh pokrajin najbolj izstopa Bavarska.
Pokrajina višina m Ime vrha
Baden-Württemberg 1.493 Feldberg
Bayern 2.962 Zugspitze
Berlin 115 Müggelberge
Brandenburg 201 Heidehöhe
Bremen 33 Erhebung am Friedehorstpark
Hamburg 116 Hasselbrack
Hessen 950 Wasserkuppe
Mecklenburg-Vorpommern 179 Helpter Berge
Niedersachsen 971 Wurmberg
Nordrhein-Westfalen 843 Langenberg
Rheinland-Pfalz 816 Erbeskopf
Saarland 695 Dollberg
Sachsen 1.215 Fichtelberg
Sachsen-Anhalt 1.141 Brocken
Schleswig-Holstein 167 Bungsberg
Thüringen 982 Großer Beerberg

Screenshot358

  • Najdaljša nemška reka je Ren s svojimi 865 km – od tega jih je kar 695 km plovnih. Za primerjavo najdaljša slovenska reka Sava z 221 km.

Screenshot359

  • Prometna infrastruktura
    • Ceste – Nemčija je prevozna po skupno 230.517 km cest (SLO – 38.874 km), od tega 12.879 km avtocest (SLO – 770 km)
    • Letališča – na 27 letališčih vzleti skupno 1,2 MIO letal (vključno z ultralahkimi in jadralnimi letali). V letu 2013 bilo prepeljanih 181,4 MIO potnikov in 4,3 MIO ton tovora.
    • Največja nemška letališča
      • Frankfurt am Main z 233.000 vzleti,
      • München z 184.000 vzleti,
      • Düsseldorf z 103.000 vzleti,
      • Berlin-Tegel z 84.000 vzleti in
      • Hamburg z 65.000 vzleti.
    • Za primerja – skupaj je bilo v Sloveniji na Ljubljanskem, Mariborskem in Portoroškem letališču 25.524 prihodov letal z 1,46 MIO potniki in 7.661 ton tovora (podatki leto 2009). Največje slovensko letališče, Letališče Jožeta Pučnika Ljubljana, je bilo po številu potnikov 127. v Evropski uniji leta 2008.
    • Železnica – skupaj je na voljo 41.427 km tirnic (SLO – 1.209 km)
  •  Jezera – Največja jezera
 Jezero Površina v km2 Največja globina Pokrajina
Bodensee 536 254 Baden-Württemberg/Bayern
Müritz 110 30 Mecklenburg-Vorpommern
Chiemsee 77 73 Bayern
Schweriner See 61 52 Mecklenburg-Vorpommern
Starnberger See 56 128 Bayern
Ammersee 46 81 Bayern
Plauer See 38 26 Mecklenburg-Vorpommern
Kummerower See 32 23 Mecklenburg-Vorpommern
Steinhuder Meer 29 3 Niedersachsen
Großer Plöner See 29 56 Schleswig-Holstein
Schaalsee 23 72 Mecklenburg-Vorpommern/Schleswig-Holstein
Selenter See 21 36 Schleswig-Holstein
Kölpinsee 20 30 Mecklenburg-Vorpommern
  • Nemčija ima na severu stik z morjem in tako tudi otoke. Za primerjavo nam znani Krk meri 405 km2 in Vis 90 km2

Screenshot360

  • Pregled največjih nemških mest
  Mesto Število prebivalcev preb. na km2 Površina v km2
1 Berlin 3,375,222 3,785 891.70
2 Hamburg 1,734,272 2,296 755.30
3 München 1,388,308 4,468 310.70
4 Köln 1,024,373 2,528 405.16
5 Frankfurt am Main 687,775 2,770 257.31
6 Stuttgart 597,939 2,884 207.35
7 Düsseldorf 593,682 2,731 217.41
8 Dortmund 572,087 2,038 210.30
9 Essen 566,862 2,695 325.42
10 Bremen 546,451 1,679 328.31
11 Dresden 525,105 1,599 297.39
12 Leipzig 520,838 1,751 204.15
13 Hannover 514,137 2,518 186.37
14 Nürnberg 495,121 2,657 232.80
15 Duisburg 486,816 2,091 145.66
16 Bochum 362,213 2,487 168.39
17 Wuppertal 342,885 2,036 258.82
18 Bielefeld 328,314 1,268 141.09
19 Bonn 309,869 2,196 302.96
20 Münster 296,599 979 173.46
21 Karlsruhe 296,033 1,707 144.96
22 Mannheim 294,627 2,032 146.86
23 Augsburg 272,699 1,857 203.93
24 Wiesbaden 272,636 1,337 104.94
25 Gelsenkirchen 257,607 2,445 170.45
26 Mönchengladbach 255,087 1,497 192.17
27 Braunschweig 245,798 1,279 220.86
28 Chemnitz 241,210 1,092 160.85
29 Aachen 240,086 1,493 118.65
30 Kiel 239,866 2,022 135.01
31 Halle (Saale) 231,440 1,714 201.00
32 Magdeburg 229,924 1,144 137.75
33 Krefeld 222,026 1,612 153.06
34 Freiburg im Breisgau 218,043 1,425 214.21
35 Lübeck 211,713 988 77.10
36 Oberhausen 210,005 2,724 269.15
37 Erfurt 203,485 756 181.27
38 Rostock 202,887 1,119 97.74
39 Mainz 202,756 2,074 106.78
40 Kassel 192,874 1,806 160.35
41 Hagen 186,243 1,161 167.09
42 Saarbrücken 176,996 1,059 226.43
43 Hamm 176,440 779 91.28
44 Mülheim an der Ruhr 166,654 1,826 77.55
45 Ludwigshafen am Rhein 160,179 2,066 78.87
46 Leverkusen 159,926 2,028 187.66
47 Potsdam 159,456 850 102.99
48 Oldenburg 158,658 1,541 119.80
49 Osnabrück 155,625 1,299 89.55
50 Solingen 155,316 1,734 51.42
51 Herne 154,563 3,006 99.53
52 Neuss 151,486 152 108.83
53 Heidelberg 150,335 1,381 122.09
54 Darmstadt 147,925 1,212 179.60
55 Paderborn 143,575 799 80.70
56 Regensburg 138,296 1,714 133.37
57 Ingolstadt 127,886 959 87.63
58 Würzburg 124,577 1,422 204.05
59 Wolfsburg 121,758 597 63.35
60 Fürth 118,358 1,868 118.69
61 Ulm 117,977 994 99.88
62 Heilbronn 117,531 1,177 44.89
63 Offenbach am Main 116,945 2,605 116.89
64 Göttingen 116,650 998 100.61
65 Bottrop 116,498 1,158 98.00
66 Pforzheim, 116,425 1,188 66.43
67 Recklinghausen 115,385 1,737 87.06
68 Reutlingen 110,681 1,271 105.12
69 Koblenz 109,779 1,044 74.52
70 Remscheid 109,352 1,467 83.08
71 Bergisch Gladbach 109,138 1,313 83.09
72 Bremerhaven 108,323 1,155 93.82
73 Jena 106,915 934 114.48
74 Trier 106,544 910 117.13
75 Erlangen 105,412 1,370 76.95
76 Moers 103,504 1,529 67.68
  • Zakonski stan:
v 1000 Samski Poročeni Vdoveli Ločeni
Moški Ženske Moški Ženske Moški Ženske Moški Ženske
17.290 14.748 18.337 18.332 1.020 4.713 2.437 3.240
  • Število rojstev na:
    • mamo nemko – 1,3
    • mamo tujko – 1,8
    • vse mame – 1,4
  • Najpogostejša imena v letu 2013
Punčke Fantki
1 Sophie/Sofie Maximilian
2 Marie Alexander
3 Sophia/Sofia Paul
4 Maria Luca/Luka
5 Mia Ben
6 Emma Luis/Louis
7 Hannah/Hanna Elias
8 Anna Leon
9 Emilia Lukas/Lucas
10 Johanna Noah
  •  Povprečna starost mame pri rojstvu otrok – 2012
Povprečje 1. otrok 2. otrok 3. otrok 4. otrok
30.7 29.2 31.6 33 34.2
  • Pričakovana doživeta starost:
    • Moški 78 let
    • Ženske 83 let
  • Družinski stan:
Pari brez otrok 29%
Družine 28%
Samski 44%
  • Poroke

Medtem, ko je leta 1950 bilo zabeleženo 750.452 porok (11 porok na 1.000 prebivalcev) je v letu 2012 bilo le še 387.423 porok (4,8 porok na 1.000 prebivalcev)

  • Povprečna starost ob poroki:
Leto Moški Ženske
1985 29.8 26.7
1990 31.1 28.2
1995 33.2 30.3
2000 35 31.9
2005 36.5 33.3
2010 37.3 34.1
2012 37.7 34.6
  • Ločitve

Leta 2012 se je ločilo 179.348 parov.


Screenshot333V Londonu se je zgodilo to, kar je verjetno tisoče škotov tudi v grobovih obrnilo. Je to morda maščevanje britanca po tem, ko je Škotska poskušala doseči odcepitev od mame Britanije in postati popolnoma suverena država? Kakorkoli, Jim Murray, ki baje vsako leto objavi “World Whiskey Bible” in tu razvrsti po kakovosti svetovne proizvodnje viskija, je proglasil za letošnjega zmagovalca japonski Yamazaki Single Malt Sherry Cask 2013 in mu podelil 97,5 od možnih 100 točk. Za njim so se zvrstili ameriški Bourbon viskiji in med top 5 ni prav nobenega škota. Za škote je viski tretji najpomembnejši izvozni artikel (takoj za nafto in plinom) in zaposluje okoli 35.000 ljudi. Škotska je s prodajo te pijače v preko 200 držav lani naredila za 4,3 milijarde funtov prometa, skoraj še enkrat več kot pred 10 leti. Globalizacija je res hecna zadeva in to me nekako spomni na zgodbo z ajvarjem….


Pozdravljeni v tem toplem, a mokrem novembru 2014. Ravnokar sem se vrnil iz Slovenije, kjer sem preživel nekaj dni dopusta. Lepa dežela, ni kaj, a lepo se je tudi vrniti semkaj.

Kot je bilo predvideti, sem imel vse dneve zapolnjene in večino obiskov in opravkov sem opravil, a ne vse. Še najbolj sem bil jezen, da sem nekje zapravljal čas in se tako nisem uspel srečati z ljudmi, ki so se me res želeli videti. Naslednjič, obljubim, da bom še bolj pozoren.

Srečanje s prijateljico iz otroških dni me je miselno prežarčilo tja v leta 1982-1986. Hecno, sami lepi spomini so ostali. Večerja z mojimi dragimi prijatelji in doma dimljenimi postrvmi je še vedno navzoče v spominu in brbončicah okusa. Ičo, kaj IT, v naslednjem življenju Ostaria!

Po štirih letih smo zopet uspeli organizirati srečanje s sošolci iz srednje šole. Z Matejo, danes vodjo kustosov Narodne Galerije v Ljubljani sva izbrala gostišče Kaval v Tacnu. Toplo srečanje z nekdanjimi soborci Srednje šole za gostinstvo in turizem v Ljubljani. Res nam je življenje namenilo raznolike življenske poti. Tako osebne, kot tudi poklicne. Po koncu srečanja smo se prešteli, koliko nas od 34 bodočih turističnih delavcev dejansko dela v turizmu? Prišli smo do številke 6. Je to veliko ali bi si bilo potrebno zamisliti, koliko potenciala je šlo drugam – vsekakor ne v slovenski turizem. No ja, smo pa vsaj nekateri postali izobraženi turisti:)

Screenshot326Drugi vrhunec mojega obiska v Sloveniji je bil nastop na 19. Ljubljanskem maratonu, no polmaratonu. Pravzaprav je bil to vrhunec mojega letošnjega tekaškega življenja. Izredno sem navdušen nad prireditvijo, pravi športni praznik. Tako veliko pozitive, energije in dobre volje je bilo čutiti tako med tekači, kot tudi med organizatorji in predvsem navijači. In prav njim se moram zahvaliti, saj so mi takrat, ko mi je bilo najhuje, pomagali premagati notranjega sovražnika in opraviti s preizkušnjo.

Občutki stati na štartu so neopisljivi. Navdušenje in podpora družine mi je veliko pomenila. Okoli tebe tekači, ki so prav tako trenirali verjetno vse leto, da so lahko sedaj pripravljeni tukaj. Tukaj, kjer smo vsi zaradi enega cilja, da premagamo izbrano razdaljo, da delimo navdušenje nad svojo ljubeznijo do svobode gibanja in da uživamo na trasi teka po slovenski prestolnici.

Sam sem se postavil v 5 štartno cono skupaj z nekim indijcem (od 4 prijavljenih od cca. 10.700 tekačev na 21 in 42 km). Neverjetno, kako se najdemo znova in znova. S soprogo potujeta po svetu in si vsako leto izbereta eno novo lokacijo za maraton. In nato je prišel štart. Relativno hitro smo se premaknili in pot se je pričela ob zvokih skupine Strojmachine. Neverjetno, kocine pokonci, adrenalin šprica, noroooooo.

In seveda me je vse to malce potegnilo. Tako sem tekel prvih 5 kilometrov nekaj hitreje kot planirano, in podobno se je zgodilo na 10 kilometru. A sam to težko opaziš, saj te iztegnjena ročica 7 letne punčke na »give me five« naravnost izstreli:).

Nisem pričakoval sonca, a se je le prikazal. Ni bilo ravno vroče, morda ravno prav. Vzpon po Vodnikovi cesti in nato po Večni poti me je malce presenetil. Po tej poti sem se večkrat sprehajal, a nikoli nisem zapazil klanca. Ne da bi bil prav hud, a nekako sva se »kregala«. Jaz njemu »daj nehaj«, on meni »na, še«. Do Vrhovcev sva se nekako zmenila in nato še finiš. Občutek sreče, ko pritečeš v cilj me je navdal s takim osupljivim vzhičenjem, da sem se moral boriti s solzami. Pa se ja ne spodobi, da moški v srednjih letih… Jankoviča sem skoraj pohodil, saj se mi je ravno postavil na moj v prihod v cilj. Na ta bi bila dobra, da bi župana snel po tleh, jaz pa na njem. Hm, zanimiva fotka…

Celotna organizacija, ne za pet, pač pa za šest! Fenomenalna izkušnja, ki jo bom upam še doživel.

Aja, še čas. Čeprav sem si želel teči pod 2:10:00 mi tudi tokrat ni uspelo. 2:10:56 sem potreboval. In tako sem se že prijavil na Lufthansin polmaraton marca 2015 v Frankfurtu, da poskušam izboljšati ta čas in da imam spet nov tekaški cilj. Letos marca sem tekel 2:11:11.

19. Ljubljanski maraton

Morda še novica za moje potomce/zanamce. Pred tedni sem prejel klic ga. Nataše Strlič iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije – tiste roza vile levo od Hale Tivoli. Muzej obravnava obdobje od začetka 1. svetovne vojne do današnjih dni. Poleg ostalih muzejskih zbirk hranijo tudi zbirko ustnih virov.

In ker so naleteli na zapis moje izkušnje v JLA leta 1991 me je ga. Strlič povabila k sodelovanju, da bi moja  zgodba dopolnila mozaik pričevanja iz leta 1991, ki jih hranijo v zbirki ustnih virov.

Video snemanje je trajalo kar 3 ure – toliko je bilo za povedati. Očitno pa ni bilo dolgočasno, vsaj tako nisem dobil občutka od kustosinje muzeja.

Tako, zgodba je dokumentirana in upam da varno shranjena v arhivu muzeja in puščena zanamcem na nek dokumentiran in arhiviran način.

V Frankfurt sta me “pospremila” starosta slovenske politike g. Kocjančič in bivši predsednik Slovenije g. dr. Turk. Hecno, se mi dozdeva, da sem srečal na teh mojih poletih v teh štirih letih več slovenskih politikov, kot pa v celem prejšnjem življenju v Sloveniji.

Lepe pozdrave tebi bralcu, pa do naslednjič.

Čau



_DSC3895_1965x1104_smallHi,

Its Show time again. Better saying Show Dance time. This year Prague, the beautiful capitol of Czech Republic is the home of the Show Dance World Championship 2014.

I have been in Prague many times. Also this year I was there several times, but guess what. I am not there this time when the Championships are happening. Sadly I must admit. In all these years I have followed this fantastic tournament in person, cheered, admired, helped, blogged, shot photos, and this year its all over.

The fact is, that my daughter has suddenly ended her dancing career. Sadly for me, but I was always following the thought, that as long as she does it with her heart and with a smile on her face, only then it makes sense. And if this is gone, well the world will not stop.

Of course it is hard for parents to face such long lasting practice and daily routine. Dance was a very important part of our family life all these years, and somehow it is not so easy to let it go.

Well we have survived, but when World Championships starts, then you are again reminded of this loss.

Anyway although not active I am still a huge fan of this sportive art and I fully support the IDO movement. I was also so happy getting nice words during the year from the Norway, Czech and Bosnian team.

As there was no live video coverage from the champs I still decided to updated my data analytics from last year as I received great feedback. I hope to get to see at least a video of the finals to get an impression.

Again a disclaimer – The source of the data is publicly available data from IDO. There might by some errors of which I do not currently know, so please do drop me a note in order to allocate and correct it. In case you would like to use the article or parts of it, please also do drop me a note below. I would be glad.

The following table presents the number of participants for each year starting as of 2007 till the latest championship. I hoped to get also historical data before 2007, but unfortunately I was not successful till now. Would be nice to get some data from some source to complete all historical championships.

Solos are divided by female and male contestants and by age groups. Small groups and formations ordered by age groups.

Show Dance World Championship overview of contestants

Here are some tables showing the No. of dancers per country for all 4 different categories:

Solos:

Show Dance World Championship overview of contestants per country - Solo

Duos:

Show Dance World Championship overview of contestants per country - Duo

Small groups:

Show Dance World Championship overview of contestants per country - Small Groups

Formations:

Show Dance World Championship overview of contestants per country - Formations

And who are the most successful dancing nations during those past 8 years?

Click to enlarge:

Show Dance World Championship overview of medals per country from 2007 - 2014

Comparing the historical data the STAR country of each year was as follows:

Show Dance World Championship STAR TEAM from 2007 - 2014

To have an overview of the medal winners by category and age over those 8 years I prepared these grouped standings to gather those most prestigious rankings in one place and to enable an easy view. At the end of this post I will add later those tables as a pdf doc.

Click to enlarge:

Formations adults

Show Dance World Championship medals from 2007 - 2014 - Formations adults

Formations juniors

Show Dance World Championship medals from 2007 - 2014 - Formations junior

Formations children

Show Dance World Championship medals from 2007 - 2014 - Formations children

Small groups adults

Show Dance World Championship medals from 2007 - 2014 - Small groups adults

Small groups juniors

Show Dance World Championship medals from 2007 - 2014 - Small groups juniors

Small groups children

Show Dance World Championship medals from 2007 - 2014 - Small groups children

Duos adults / mixed

Show Dance World Championship medals from 2007 - 2014 - Duos mixed adults

Duos adults

Show Dance World Championship medals from 2007 - 2014 - Duos female adults

Duos juniors

Show Dance World Championship medals from 2007 - 2014 - Duos juniors

Duos children

Show Dance World Championship medals from 2007 - 2014 - Duos children

Male solo adults

Show Dance World Championship medals from 2007 - 2014 - Solo male adults

Male solo juniors

Show Dance World Championship medals from 2007 - 2014 - Solo male juniors

Male solo children

Show Dance World Championship medals from 2007 - 2014 - Solo male children

Female solo adults

Show Dance World Championship medals from 2007 - 2014 - Solo female adults

Female solo juniors

Show Dance World Championship medals from 2007 - 2014 - Solo female juniors

Female solo children

Show Dance World Championship medals from 2007 - 2014 - Solo female children

And finally I was interested to make a Top 30 Show Dancers ranking considering championships from 2007 till 2014. To build up a ranking I have used weights (ponders) giving for the 1st place 15 points, 2nd place 10, 3rd place 8, 4th place 5, 5th place 3 and for the 6th place 1 point. Rankings lower then 6th would not get any points. According to this system the ranking of Top 30 Show dancers between 2007 and 2014 (with added compare to last years standing) are:

Show Dance World Championship from 2007 - 2014 - TOP 30 Dancers after Prague 2014

From the TOP 30 Best IDO World Championship Show Dancers the following dancers droped out of the TOP 30

Name
Country
Bogya Bonni
Romania
Andreeva Darya
Russian Federation
Hubej Tija
Slovenia
Poniatowski Brian
Poland
Langford Kalyn
Canada
Merzljakov Konstantin
Russian Federation
Polyakova Marina
Russian Federation
Roberts Tyler
United States
Gallelli Stefano
Canada
Banwarth Alyssa
United States
Patlaszynska Adrianna
Poland
Felices Janice
Gibraltar
Attanasio Brooke
United States
Dávid Patrik
Hungary
Gentile Ilaria
Italy

 

 

 

In case you find some kind of mistake or suggestion you can contact me:

mojiutrinkinavdiha@gmail.com

Tables downloadable in pdf

Top 30

Medals 2014