Archive for the ‘Moje delo’ Category


Tokrat nekaj drugačnega. Ekipa Netice išče novega člana. Če smo te našli – se javi, če ne – deli naprej.
_____________________________________________________________________________________

Netica dots

V našo ekipo vabimo izzivov željne razvijalce.

Iščemo MS SQL in .NET razvijalce m/ž

Smo v Sloveniji uveljavljeno podjetje na področju razvoja in izvedbe rešitev poslovnega obveščana (BI). Zaradi čedalje večjih potreb na področju razvoja poslovnih rešitev v svoje vrste vabimo izzivov željne razvijalce implementacij podatkovnih skladišč in analitičnih sistemov na osnovi MS SQL in .NET razvojne platforme.

Nudimo ti:

  • zaposlitev za nedoločen čas s poskusno dobo,
  • spoznavanje novih tehnologij in metodologij,
  • kreativno delovno okolje,
  • možnost hitrega poklicnega razvoja.

 

Od tebe pa pričakujemo:

  • Dobro znanje dela z bazami podatkov Microsoft SQL,
  • Zaželeno znanje dela z Microsoft SSAS,
  • Znanje programiranja v .NET okolju,
  • Zaželene praktične izkušnje z razvojem spletnih aplikacij,
  • Sposobnost sistematične analize in samostojnega reševanja poslovnih problemov,
  • Tekoče znanje angleškega jezika,
  • Pripravljenost na učenje in nove izzive,
  • Orientiranost na rezultat, sposobnost dobrega timskega dela in komuniciranja.

Se prepoznaš v opisanem? Javi se nam na info@netica.si. Veselimo se tvoje prijave!

Ekipa Netice

NETICA-logo


Gledam pomarančo na okenski polici, poleg nje zadnji izvod revije Wirtschaftswoche. Prva junijska izdaja. Ja poletje se bliža. Še malo pa bom 2 leti pri sedanjem delodajalcu. Iz profesionalnega gledišča fantastično obdobje.

10414877_10204323083979921_5521511158132929691_n

Naslednji teden bomo s kolegi zopet tekli 5,6 km na največjem svetovnem korporativenm teku J.P. Morgan Corporate Challenge. Preko 72.000 udeležencev. Bolj družaben dogodek, a v športnem duhu. Tek se me še kar drži, oz. jaz njega. Nekaj prijetnega najdem v tem času. Sploh zaradi preteklih mesecev, ko sem imel nekaj privatnih dogodivščin, ne prav prijetnih. A kot pravijo, vsak nosi svoj križ.

Poleg tega se vsak dan soočam s kemoterapijo Ranjanove soproge. Težko je pričarati pozitivno vzdušje vsak dan, čeprav je to več kot potrebno. Tudi njemu se vsake toliko časa podre svet. A žena ni kar tako. Močna ženska. In celotno njeno okolje drži z njo in jo motivira. Še en razlog več, da z Ranjanom nadaljujeva najino tekaško življenje. Pogovarjava se, da se mu morda novembra pridužim, ko bo obiskal hindujski tempel v mestu Puri v indijski zvezni državi Odisha. Ko je soproga hudo zbolela, si je obljubil, da bo poiskal pravega boga za njeno ozdravitev. In sedaj se mu želi iti pokloniti.

Opravil sem t.i. Einburgerungstest, ki je eden od potrebnih korakov pri pridobitvi nemškega državljanstva. 33 vprašanj sem odgovoril v 4 minutah. 31 pravilnih. A brez učenja ne bi šlo. Saj je veliko samoumevnega in sorodnega z ureditvijo tudi v drugi modernih državah, a ne prav vse. Sedaj sem se prijavil še na jezikovni izpit B1, ki bo čez 10 dni. Ko opravim še to imam vse dokumente za pridobitev nemškega državljanstva. Še vedno se na momente ukvarjam s tem, kaj in kako je lahko pripeljalo do tega, da sem se odločil za ta korak. Ne znam si pojasniti, a vem kateri impulzi so provocirali in še vedno stojijo za mojo odločitvijo. Bolj ko spremljam slovenske medije, bolj mi je jasno, da sem se prav odločil.

Preden sem se prijavil na izpit, sem šel preveriti, če morda le ne potrebujem tudi jezikovni tečaj. No po 1 urnem preverjanju s pedagoginjo smo prišli do zaključka, da lahko B1 opravim brez tečaja in da je moj nivo znanja nemščine na nivoju C1. Torej gimnazijsko znanje nemškega gimnazijca. Ker pa ne vidim pravega razloga za certificiranje tega nivoja, bom opravil le nivo B1, ki je zahtevan za Einburgerung. Izpit bo trajal od 9 ure pa vse do 16 ure popoldan.

Drug teden se prične nogometno svetovno prvenstvo. Top tema dnevnih pogovorov. Letos si bom nogometni “mood” popestril poleg javnih ogledov tekem, sploh nemške ekipe tudi z nemško in brazilsko zastavo na balkonu. V obratnem primeru, bi verjetno bil eden izmed izjem in moj balkon bi zeval kot škrbina:). Ne ne, tudi jaz se grem.

Top teme zadnjih nekaj dni:

  1. Svetovno nogometno prvenstvo
  2. Svetovno nogometno prvenstvo
  3. Svetovno nogometno prvenstvo
  4. Upokojitev pri 63 letih pri 45 letih delovne dobe
  5. Minimalna urna postavka 8,50 EUR
  6. Politika nizkih obrestnih mer v ECB
  7. Preiskava afere NSA

Aha, še to. Obiskala me je sošolka iz srednje šole. Ja kolk je pa to dobro delo:) Hvala Mateja za obisk. Upam, da se kmalu zopet vidimo.


In to dobesedno, saj si Slovenija postreže sedaj tudi iz žepov ljudi, ki so Slovenijo že zdavnaj zapustili in se ne nameravajo več vrniti. In da bi to naredila, ji ni prav nič sveto. Niti lastni prebivalci, otroci in družine. Slovenija je mene, moje otroke in soprogo postavila pred zahtevo, da se morava s soprogo ločiti in bi se verjetno moral odpovedati otrokom ali pa se morajo soproga in hčeri proti svoji volji izseliti iz Slovenije.

Ne verjamete? Kar verjemite!

To so dejstva, zaradi katerih bijem boj na Upravnem sodišču v Ljubljani. Ne morem mirno sprejeti opisanega. Ne gre. Možgani rečejo – “No way”. Sredi evrope leta 2014. Pod masko prijazne, gostoljubne, sončne dežele, kjer kakor slišim, ta zločin v praksi potrjuje tudi sodišče.

 

Nekaj zelo grdega je v tej deželi Kranjski.

“Opozorilo: Na tem mestu je bila umetniška slika slovenske zastave iz katerega je gledalo zlo, ki naj bi ponazarjala, kaj trenutno  čutim. A ker bi s tem kršil zakon v Sloveniji in uporabil državni simbol, ki krni ugled Slovenije sem sliko umaknil. V nasprotju z državnimi uslužbenci, ki krnijo ugled Slovenije s svojimi dejanji in delom brez posledic.”

Obrnil sem se na vse mogoče inštitucije, tako evropske, kjer sem komuniciral z uradom evropskega sekretarja Šemeto, tako na predsednika države, predsednico vlade in nekatere poslance. Povezal sem se tudi z dnevnimi migranti Civilne iniciative Apače, ki bijejo že leta boj z državo, pa čeprav nimamo enakega statusa in stanja. Najel sem tudi odvetnika (Odvetniška pisarna Vidovič), ki mi ne daje upanja in tega je potrebno za vsako delo plačati. Tudi tukaj mi je sedaj pri mojih 40 in čez postalo jasno, da je pravica samo za tiste, ki imajo denar. Najprej 500 EUR na mizo, potem pa sestavim dopis. In tako za vsak odgovor.

Povzetek mojega stanja in stanj mnogih drugih slovencev, ki so že občutili nož v hrbet ali pa ga še bodo.

Konec leta 2010 sem se odselil v Nemčijo in 2011, kakor tudi 2012 igral po pravilih DURS, čeprav že takrat nisem imel ničesar več s Slovenijo, ter izpolnil obrazec vprašalnika, s katerim DURS ugotavlja davčno rezidentstvo. Le ta mi je podelila nerezidentni status in tako sem plačeval davke izključno v Nemčiji, kjer delam in živim. Ob nespremenjenih pogojih, oz. še več, pričel sem postopek pridobitve nemškega državljanstva, se je 2013 pojavil zopet DURS in tokrat obrnil ploščo. Ne, sedaj boš plačeval poleg nemškega davka tudi razliko davka v Sloveniji. Zakaj? In zgovorili so se na mojo soprogo in otroke. Češ, čeprav sam nimaš ničesar v Sloveniji in popolnoma živiš v Nemčiji, sedaj smatramo, da imaš osebni interes (vitalni interesi) v Sloveniji in da ti je bivališče soproge vedno na voljo. Nek uradnik, ki ne pozna ne mene, ne moje družine odloči, kje in kaj je moj osebni interes??? Je morda bog, da razpolaga z mojo individualno svobodo? Celo več, v uradnih spisih navede, da redno obiskujem družino – me nadzoruje? Je to sploh res? Sami veste, da bi mi morala soproga, ki je edini lastnik stanovanja v Ljubljani pisno dovoliti, da bi lahko prijavil naslov tam. A uradnik se spozna na to in odloči, da je temu tako. V roki ima mehanizme, ki tako subjektivno definicijo osebnega interesa obrača, kot mu to pač paše in prosto manipulira. In oddela 8 uric in se odpravi domov. In se ne ubada, kaj s svojimi odločitvami povzroči. Osebni vitalni interes je moj popolnoma osebni interes, kje jem, spim, delam, živim, se socializiram, imam hobije, komuniciram, diham, razmišljam, rastem, doprinašam,… Ne delam v tujini in nato prihajam v Slovenijo živet! Nisem na začasnem delu v tujini! Nisem napoten na delo v tujini! Nič od tega. Slovenija nima nič ne z mojo zaposlitvijo, kot tudi ne z mojo osebo!

Se naj sedaj na zahtevo Slovenije proti najini volji ločiva s soprogo, če ne želim plačevati še davka v Sloveniji?

Se naj proti svoji volji odpovem hčerama na zahtevo Slovenije, če ne želim plačevati še davka v Sloveniji?

Naj soprogo in otroka ponoči proti svoji in njihovi volji zvežem, porinem v avto in odpeljem iz Slovenije, če ne želim plačevati še davka v Sloveniji?

Povejte mi! Povejte, brihtne buče, ki zagovarjate pravico, svobodo do osebne integritete, ki zagotavljate svobodo življenja, enakost, nediskriminatornost in še bil lahko našteval lažnjiva (celo ustavna) zagotovila v državi Sloveniji.

Ne bom se več vrnil. Zagabilo se mi je. Sistem in vsi predstavniki tega sistema. Zagovorniki, poslanci, uradniki kot npr. Tatjana Kučič, predsednik Republike Slovenije g. Pahor, predsednica vlade ga. Bratušek, podsekretarji Sonja Svetelj Trobec, Petra Istenič, sekretarji Vladenka Žlender, Iztok Pureber, Jožica Kastelic in drugi, ki vidijo in slišijo, a ne naredijo ničesar, da bi bilo drugače. Vsi ste krivi, tudi če niste direktno vpleteni, če ne narediti ničesar in pogledate stran namesto, da bi napake popravili, ste krivi!

Postal sem talec in sem diskriminiran. Nekaj na kar ne morem vplivati, saj je moj status v individualni odločitvi druge osebe. Ali naj ga prisilim, da bo drugače živel, ali pa sem sam kaznovan. Sam pri tem ne morem narediti prav ničesar.

In otroci niso neumni, vse vidijo in slišijo. “Lepo je v naši domovini bili mlad”, se mi sprehaja po mislih. In ko bodo zadosti stari, da bodo na svojih nogah, pot pod noge, če se ne najde nekdo, ki bo zaustavil to prakso.

Zgoraj navedeni in vsi tisti ki se v tem prepoznate:

1. Stalno prebivališče imam izključno v Nemčiji

2. Delam stalno v Nemčiji

3. Živim stalno v Nemčiji in imam vse svoje privatne/socialne aktivnosti tukaj

4. V Slovenijo pridem sem pa tja na obisk – tako kot drugi turisti (pa še to vse manj in manj)

5. V Sloveniji nimam stalnega niti začasnega naslova

6. Sem v postopku pridobitve nemškega državljanstva

7. Vse socialna / pokojninska /zdravstvena zavarovanja so v Nemčiji

8. Otroške doklade dobivam v Nemčiji

9. Vse osebno premoženje je v Nemčiji

10. Vsa zdravstvena oskrba je v Nemčiji

11. Vsa upravne zadeve izvajajo nemški upravni organi

Davke pa naj plačujem v Sloveniji????????

Ne morem tega sprejeti. Na odločbo DURS sem se pritožil in pritožbo je Ministrstvo za finance (mama DURSa) zavrnila. Pa sem se pritožil predsedniku države in predsednici vlade. Pa veste kaj so naredili? Odstopili Ministrstvu za finance. To je tako, kot da bi se pritožil nad Mengelejem Hitlerju, ta pa bi pritožbo odstopil zopet Mengeleju. Popoln sistem.

Ni mi ostalo drugega, kot da „slovensko govno pojem“ ali pa da pravico iščem na sodišču te zločinske države, za katero mi ni več prav ničesar. Veselim se nemškega državljanstva, katerega upam, da pride do konca leta. Slovenija se mi je zagravžala. Celo tako daleč je šlo, da sem opazil, da med zadnjimi olimpijskimi igrami nisem mogel navijati za Slovenijo. Enostavno ni šlo. Zastava, grb in himna mi predstavljajo nekaj slabega, nekaj zlega. Ne morem se veseliti in ploskati športniku, ki zastopa to državo. Saj vem, da on nima nič s tem, a tako pač je.

Pogovarjam se s kolegi in znanci, vsi mi pritrjujejo in potem skomignejo, ja kako nefer je to. In se takoj nato prepustijo stanju, podredijo sistemu, kakršen pač je oz. se ukvarjajo s svojimi težavami, saj jih imajo sami zadosti.

Veste, četudi zneski ne bi bili visoki, takega manipuliranja ne dovolim nikomur, NIKOMUR!

Ponavaljam, v Sloveniji nimam ničesar več! Niti gat. Soproga plačuje davke, kjer živi in dela. Otroci jih bodo tam kjer bodo živeli in delali. Sam pa sem jih prav tako plačeval, kjer sem živel in delal. In to zadnje 4 leta ni več Slovenija, pa čeprav del svojega zaslužka pustim tudi v Sloveniji.

Je to država, katero smo želeli? Je to država v kateri bi želel živeti in ustvarjati? Za mene je stvar jasna. NE!

Pa še to. Po pogovoru z nemškim Finanzamtom so mi popolnoma pritrdili in tudi njim je jasno, da sem dobil Ansassigkeitsbescheinigung, ki izjavlja, da sem nemški davčni rezident, saj celotno leto delam in živim v Nemčiji. Tudi njim je več kot jasno, da Slovenija uporablja termin osebnega interesa v interpretaciji kot je njim ljubo in da na ta način poskušajo iz žepov ljudi, ki so zapustili Slovenijo pobrati še nekaj evrov, pa tudi za tako ceno, kot jo sedaj sam doživljam. Tega Nemčija ne pozna in tako tudi ne izvaja!

Iz urada evropske komisije EUROPEAN COMMISSION, DIRECTORATE-GENERAL TAXATION AND CUSTOMS UNION sem tudi prejele naslednje:

Please note that at the present stage of development of Union law there is limited legislation in the area of direct taxation. In the absence of harmonization, direct taxation (including the conclusion and enforcement of double tax agreements) falls essentially within the competence of Member States. In the exercise of this competence, however, Member States have to respect their obligations under the EU Treaty. Member States are not allowed to discriminate on the basis of nationality or to create or maintain discrimination against nationals of Member States, including their own, who exercise their freedoms under the EU Treaty. Nor can they apply unjustified restrictions to these freedoms.

Moje pismo evropskemu komisarju za davke Algirdas Šemeta, predsednici vlade RS mag. Alenko Bratušek, predsedniku Republike Slovenije g. Pahorja, kakor tudi nekaj drugim osebam in službam:

Spoštovani,

Od decembra leta 2010 živim in delam v Nemčiji. Sem slovenski državljan s stalnim prebivališčem v Nemčiji. V Slovenijo prihajam na občasne obiske k družini, ki se je odločila, da zaenkrat ostane v Ljubljani. Tako smo morali izbrati način življenja, ko ne moremo biti vsakodnevno skupaj. Zaradi zahtev Davčne uprave RS sem moral sprožiti postopek ugotovitve davčnega rezidenstva. Tako sem za leto 2011, kakor tudi za leto 2012 prejel odločbo, da sem v Sloveniji davčni nerezident in da plačujem davke izključno v državi v kateri živim in delam. Za leto 2013 pa sem prejel odločbo, po kateri je DURS odločil na podlagi identičnih podatkov iz prejšnjih dveh let, da sem slovenski davčni rezident in da naj plačujem davke tako v Nemčiji, kot tudi obračunano razliko Sloveniji.

Na to odločbo sem se pritožil na Ministrstvo za Finance, ki je mojo pritožbo zavrnilo. Po posvetovanju z odvetnikom sem vložil pritožbo na Upravno sodišče.

Republika Slovenija s svojimi institucijami me je s svojimi navedbami in izhodišči za svojo odločbo postavila pred naslednjo odločitev:

“V kolikor želite plačevati davke izključno v državi, kjer imate stalno prebivališče, delate in živite, potem od vas zahtevamo, da se uradno razvežete s svojo soprogo ali pa morajo vaša soproga in otroka zapustiti Slovenijo.”

Ta zahteva je nesprejemljiva in služi kot izsiljevanje za plačilo davka Sloveniji, kar je v nasprotju z navedbo komisarja za obdavčenje in carinsko unijo, revizijo in boj proti goljufijam Algirdas Šemete: „Predpisi EU jasno določajo, da morajo biti vsi državljani EU na enotnem trgu obravnavani enako. Ne sme prihajati do diskriminacij in pravica delavcev do prostega gibanja ne sme biti ovirana. Državljanom moramo zagotoviti, da se bodo ta načela tudi praktično odražala v davčnih predpisih vseh držav članic“.

Tako Slovenije ne zanima, da smo prisiljeni zaradi opisanega načina življenja živeti ločeno, temveč me še davčno diskriminira na osnovi odločitve moje družine. Po opisanem bi lahko tudi Nemčija zahtevala od moje soproge, da plačuje davke tudi v Nemčiji, saj njen soprog dela in živi v Nemčiji, kar pa razumljivo ne zahteva. Na ta način smo rešili svoj eksistenčni problem in obenem razbremenili slovensko socialno blagajno. Denar, ki ga zaslužim v Nemčiji pa je v veliki meri porabljen tudi v Sloveniji.  Zato je nepošteno, da sem zaradi tega s strani Slovenije finančno kaznovan – torej, da plačujem davek od dohodka v Nemčiji, kjer delam in živim, ter v Sloveniji, kjer ne delam in ne živim.

Poleg tega sem prisiljen posvečati velik del življenja v bran svojim pravicam, z najetjem odvetnika pa nastajajo še veliki neupravičeni finančni stroški. Pravica do bivanja in dela kjerkoli v EU je temeljna pravica evropskih državljanov in ključni instrument za razvoj vseevropskega trga dela. Republika Slovenija z opisanim davčnim instrumentom posega v svobodno odločitev moje družine, kje bodo živeli, ter se vmešava v zakonsko zvezo z mojo soprogo. Sklicevanje na to, da družina običajno živi skupaj je morda veljalo pred leti. Žal danes temu ni več tako.

Zato vas vljudno prosim za vašo pomoč k rešitvi tega nevzdržnega krivičnega stanja.

S spoštovanjem,

Edini, ki mi je odgovoril je bil urad Evropskega komisarja, medtem ko so slovenske institucije vse usmerile na “vir zla” – Ministrstvo za finance.

Torej kaj storiti, kako se upreti sistemu, ki zagovarja, dopušča in izvaja opisano. Oditi ne pomaga, ničesar kar je v mojih rokah ne more spremeniti navedenega. Slovenija ima svoj davčni “Guantanamo”.

Upam, da se najde sodnik, ki bo uvidel, da se instrument “vitalnih interesov” v popolnosti zlorablja in bo presodil in prikrojil slovenskem davčnemu plenilskemu sistemu neomejeno svobodo nekontroliranega plenjenja tako v Sloveniji, kakor tudi preko mej.

In temu ne bom podlegel nikoli, saj bi si s tem sam pljunil v obraz in poteptal v tisto v kar verjamem in živim.

Tale post je nastajal fazno, da vidim, če je morda moje razčaranje le trenutno. A temu ni tako. Pravzaprav se jeza in razočaranje še povečuje in po vseh komunikacijah, ki sem jih imel z različnimi ljudmi iz različnih delov sveta, vem, da imam prav. Vključevanje in tolmačenje vitalnih interesov v status davčnega rezidentstva je inštrument, ki ga Slovenija uporablja zlonamerno na način, ki paše državi da poveča izplen pobiranja davkov in ga ne uporablja smiselno z resnično vsebino posameznikovega življenja, položaja in lokacije.


Danes sem zmeden in tudi jezen.

Image2m

Glede na to, da me očitno v Sloveniji ne jemljejo več resno in tudi sam ne morem Slovenije več tolerati v vsem, kar mi meče pod noge, sem danes obiskal Urad za pridobitev nemškega državljanstva.

Z gotovostjo lahko zatrdim, da je izredno utrujajoče in težko biti slovenski državljan. Vseskozi se je potrebno boriti pred vsemi mogočimi novotarijami, pa naj si bo to od davčnih, administrativnih, gradbenih, prometnih in drugih zahtev ter pogruntavščin, ki poslabšujejo kvaliteto življenja. Ostali so le lepi spomini na daljno preteklost ponosa na Slovenstvo in ustvarjanje v tej deželi, ki ga sedaj le sem pa tja občutim ob športu ali kakem hudem slovenskem komadu.  Jezen sem, ker me je moja Slovenija porinila tako daleč, da sem se znašel danes v tem uradu.  Pa nisem noben kriminalec, politični ekstremist, zagrizen protestant, verski blazneš ali druga oblika radikalnosti ali negativnosti. Sem preprost zmeren človek z jasnim pogledom na svet, kaj je prav in kaj narobe in z občutkom posluha za soljudi. Vsaj tako se sam pač vidim.

Z množico negativnosti vsega, se ta sistem enostavno položi na tvojo osebo in te pritiska in stiska do trenutka, ko se ali prepustiš in brez besed predaš in ti država vzame tvojo lastnino in lastnino prednikov, tvoj razum in vrednote v katere verjameš ali pa se odločiš, da ne želiš več trpeti tega enoumja, v katerem nimaš glasu, ne moreš soodločati in si le izkoriščan material, ne pa sestavni del nekega sistema, ki bi ga želel soustvarjati in graditi.

Image3m

Davčna uprava se tudi po 7 urgencah in postopku, ki traja že skorajda celotno leto ne odziva. Čeprav imam prav, čeprav je ta prav bil potrjen tudi v prejšnjih 2 letih, sem obremenjen s tem prav vsak dan svojega življenja. Skorajda ne mine dan, ko mi ne bi na koledarju v oči skočil »preveri stanje na DURS«. Dame in gospodje na DURS, ne zaslužite si tolikšne pozornosti, prav gotovo ne!

99% slabih dnevnih novic, ki jih zasledim hote ali nehote iz Slovenije. Iščem in iščem ta 1% pozitivega. Ne vem, ali so se mediji odločili zavestno izpostavljati le slabo in slabo predstaviti v javnosti še slabše od dejanskega stanja ali niso morda že sami zapadli v to kolesje in dobrega niti ne opazijo več. Ali pa so morda že sestavni del te psihološke vojne proti lastnemu narodu. Gledam voditelje na Pop TV, A kanalu in drugih slovenskih TV hišah. Saj kar poskakujejo in tekmujejo v tem, kdo bo dnevne novice predstavil bolj dramatično in katastrofalno. Mlade lušne punce, pa tako kritične v glasu v prav vsaki novici, ki jo senzacionalistično predstavijo svetu. Kje je ostala zmernost, hladna glava, juha, ki se ne poje tako vroča? Res nihče ne pomisli, da ima ta medijska vojna neznosen vpliv na prebivalstvo? Na naše in vaše otroke, ki bodo morali kmalu sami v svet s tem kar so slišali in videli. Pa ne gre pozabiti na vse labilne gledalce, ki jih vaše poročanje duševno spravi preko roba in nato o prav njih poročate, ko so pobili družino, ustrelili šefa, protestirali, demonstrirali ali si celo sami vzeli življenje.

In kje je predsednik Pahor, ki tako zagovarja pozitivni pogled na življenje? Že dolgo ga nisem videl ali slišal.

Gledam obraze politikov vladajoče stranke, ki so si izmislili tako nečloveške zakone in predpise, ki jih sedaj dnevno mečejo med ljudi in jih s tem siromašijo. Enostavno ne morem verjeti, da bi bili ti ljudje zlobni in mi želeli vzeti lastnino in ideale v katere verjamem. Izgledajo tako normalno, tako kot moji sosedi. Od kje jim ideja, da je potrebno vzemati svojim ljudem in jim nič dati? Pravice, lastnino. In jih potlačiti in sankcionirati, v kolikor se ne strinjajo z njimi. Danes so kaznovani prav ti, ki ustvarjajo, varčujejo, oblikujejo in delujejo.

Še nedolgo tega sem imel v glavi, kaj bi lahko sam naredil, da bi bilo tej državi boljše. Kaj lahko doprinesem, da bodo moji in drugi slovenski otroci imeli okolje, v katerem se bodo dobro počutili in bo okolje poskrbelo za okvirje v katerem bodo lahko rastli in živeli uspešno in zadovoljno življenje, ter na stara leta brezskrbno uživali zaslužen oddih, ter se končno posvetili svojim konjičkom. Imel sem tudi v glavi, da nekoč, ko bom lahko imel več časa, da se bom tudi sam politično aktiviral in konkretno sodeloval. A po vsem tem času in dogodkih se več v tem ne vidim. Nočem postati parlamentarec Jani, Dragan, Jerko, Barbara, Ljudmila, Melita, Janez, Alenka, Aljoša, Jožef, Mitja, Peter, Saša ali kdo drug od obrazov, od katerih ljudje pričakujejo dobro, ne pa sloj na drugi strani. Proti meni, proti mojemu načinu življenja. Na eni strani človek, na drugi država. Kaj ne bi morali biti ljudje država?

Danes je dan, ko sem tudi uradno izvedel, da lahko zaprosim za nemško državljanstvo. V dobo minimalnih let življenja v državi mi štejejo leta, ki sem jih od rojstva pa do selitve v Slovenijo – tedanjo Jugoslavijo preživel v Nemčiji, ter dodatno zadnja 3 leta.

Potreben bo preizkus nemškega jezika nivoja B1, opravljen tečaj in izpit iz integracije (poznavanje ustroja in delovanja države), nekaj dokumentov o stanu in prijavi bivališča, o zaposlitvi in nemškem pokojninskem skladu. Stroškov kakih 500 EUR in 3-6 mesecev časa.

Pass-001

Nisem si še čisto na jasnem, kaj naj storim. Enkrat sem že zapisal, je državljanstvo papir ali pripadnost?  Je sprememba državljanstva znak upora in nestrinjanja s trenutnim stanjem ali mi je ta država postala tako tuja, da se več ne čutim del nje in sem našel / se vrnil v državo, ki mi je bliže, bolj moja in me bolje tretira?

Morda je za nekoga vseeno, kateri potni list ima v žepu in pod katero zastavo hodi po življenski poti. A sam gledam na to tudi drugače. Državljanstva pač ne menjaš vsak dan. Za to so prijave in spremembe bivališča, Državljanstvo je nekaj več. Je tista vez, ki te povezuje z neko pripadnostjo prednikov in okolja. A slovensko okolje dela prav v popolnosti vse, da bi se ta vez pretrgala.

Na drugi strani pa je Nemčija. Dežela mojega rojstva, zgodnjega otroštva in sedanjosti. Vmes sem tudi izgubil sled in povezanost. In tako je bila ena od držav, v katerih sem se občasno mudil. Ja, seveda mi je bila bliže, kot kaka druga država, a nekako vseeno le daleč. In prav Nemčija mi je sedaj uspela zopet zagotoviti okvir ustvarjalnosti in uspeha. In predvsem pozitivnega razmišljanje, ter okolje, ki mu je mar.

Okolje stimulira, daje neko osnovo za zadovoljstvo in za ustvarjanje. Daje tudi konstanto in visoko spoštuje delavnost, podjetništvo, lastnino. Motivira pri dobrodelnosti in ima enostavno neko kulturo in družbeni konsenz, ki mi odgovarja. Ne rečem, so tudi negativnosti, a so te v manjšini, so v taki obliki in v takem dojemanju, da se na tem dela in je nekako pod kontrolo. Javna uprava, policija in sodstvo nekako izžarevajo zaupanje in predvsem delujejo.

Torej kaj mi je storiti? Kaj bodo porekli znanci in prijatelji, ter nenazadnje družina? Se jih to sploh tiče? S tem vprašanjem se bom očitno ukvarjal bolj intenzivno kot doslej. In obrazci so na mizi pred menoj…

Image4m


Kmalu, torej decembra bo minilo 3. leto, od kar sem se spravil na novo pot.

970037_10201434902097179_1239055269_n

Prvo, kar moram reči je, da je naravnost neverjetno, da je tako hitro minilo. 3 leta kot absolutno število ni malo. Očitno se mi je moralo res dogajati in živim od cilja do cilja, tako da enostavno življenski tok požira čas in ga spreminja v nekaj, kar ne morem opisati kot trajanje. Gre za neko pot, ki dejansko pomeni živeti.

Težko rečem, da sem prišel do kakih spoznanj, ki bi jih lahko kar takole zrecitiral. Bolj sem mi zdi, da sem se spremenil v smislu reakcije na vsako posamezno točko vsakdana. Menim, da se mi mišljenje tudi ni kaj dosti spremenilo, morda le izsostrilo in obogatilo. Ne bi ravno govoril o modrosti, a čas in izkušnje le naredijo svoje.

941473_10201434898737095_1610905633_nFizično in psihično sem na vrhuncu svojih moči. Ne spomnim se več, kdaj sem se tako dobro počutil. V glavi je vse posortirano na svoje mesto, poklicna pot mi daje vedeti, da napredujem in rastem in se razvijam v smereh kamor si želim in načeloma sem zadovoljen sam s seboj. Telesno sem se z redno vadbo in malih uspehih spravil na nivo, ki ga že dolgo časa nisem imel. Na življenje naprej gledam s pozitivnimi in prijaznimi očmi, čeprav so bile izkušnje kdaj tudi ne tako prijazne. Seveda so še vedno stvari, po katerih hrepenim in so tudi motiv za moje nadalnje življenje.

Če kaj pogrešam? Da seveda, družino. Saj se vidimo in komuniciramo preko Skypa, a stisniti se ne da preko kabla. To je cena, ki jo plačujemo. Za nekoga previsoka, za nekoga sprejemljiva, za nekoga ni niti omembe vredna.

Še ena zadeva je, ki bi jo morda omenil. Prijatelji. Po treh letih je očitno je precej naravno, da te prijatelji začno pozabljati. Eni prej, eni kasneje, a vedno manj je klicev in elektronske pošte. Lahko se le sprašujem, če bi bilo tako tudi, če bi bil v Sloveniji in je morda razdalja kriva, a dejstvo je, da komunikacija z njimi zanemarljiva oz. lahko rečem, da je po tem času ni več. Morda sem pa tja kak vljudnosti pozdrav in čestitka ob rojstnem dnevu, a kaj več… tega ni.

Verjetno naravno. »Daleč od oči, daleč od srca«. Sam sicer absolutno ne verjamem v to, a morda sem le drugačen v tem pogledu. In tako se tudi sam vedno pogosteje zalotim ob razmišljanju, zakaj bi še naprej poskušal vzdrževati stik, če je aktivnost pri tem precej enostranska. In priznam, pri nekaterih sem enostavno prenehal. In se sprijaznil z resničnostjo in relativnostjo medčloveških odnosov.

In tudi to je verjetno cena mojega odhoda.

Glede na dnevni ritem skozi čas, se mi je tudi dnevni red nekako sam uredil. In glede na mojo redoljubnost, sem nekako naravno prišel v nek koledar aktivnosti, ki deluje zame. Čas je porazdeljen in optimiziran, ter prilagojen, da lahko brez kakega stresa živim normalno.

561622_10200137011690730_1385445030_nJezik – torej nemščina je pravzaprav moj drugi materin jezik in sem ga govoril preden sem govoril slovenščino. Resda sem ga kar dobro pozabil v času življenja v Sloveniji, a se je sedaj vrnil. Ker v službi uporabljam več angleščino, za ostali čas pa nemščino, se najdejo trenutki, ko se kakega izraza v slovenščini enostavno ne spomnim. Jezik je zanimiva in obenem zapletena reč. In ni kar samo dano, da se pravilno tudi izražaš. Za to je potrebno kar nekaj truda in ne gre misliti, da je tudi vseeno kako se izražamo. Morda v vsakdanjem življenju to še vzdrži, da se prebiješ z nekaj standardnimi izrazi, a ko je potrebno kaj več, predvsem v profesionalnem smislu je potrebno biti pri oblikovanju in izbiri besed kaj pazljiv. Od začetka si lahko še simpatičen s kako grobo napako, a ta čas mine in sogovorniki le pričakujejo neko kompetenco, ki jo brez pravilnega izražanja ni mogoče dokazati.

943760_10201434902857198_117489192_nUpravno – finančno sem se tudi že kar dobro spoznal z infrastrukturo in pravili igre. Morda lahko še vedno rečem, da mi največ težav povzročajo slovenski upravni organi oz. bolje rečeno Davčna uprava RS. Medtem, ko se tukaj s Finanzamtom sporazumem res odlično, postopki in navodila so jasni, prijaznost in uslužnost uradnikov je neverjetna, tako da jih vedno rad obiščem. Ni slabega občutka, ni nekih zahrbtnih nagibov. Ko dam cesarju kar je cesarjevega ne čutim nobenega negativnega momenta. Tega ne morem trditi za DURS. Živčnost, jeza in slaba volja, to je občutek, ki privre na dan, ko moram zopet kaj komunicirati z njimi. In vseskozi se sprašujem zakaj mi je tega sploh treba?

Kakšne slovenske sredine si tukaj nisem našel. Mislim, da celo obstaja neko slovensko društvo tukaj, a nekako mi ni do tega. Ne pogrešam Slovenije v smislu pogrešanja države. Glede na mojo življensko pot se ne morem šteti kot pripadnik enega samega območja in ureditve.

Saj mi misli velikokrat odtavajo v sliko slovenskih gora in sem vesel, ko Slovenija zmaguje na športnih tekmovanjih, in rad poslušam slovensko glasbo in sem tudi razočaran in čutim osebno prizadetost, ko berem o dnevnem dogajanju v Sloveniji, a nekako vedno manj časa in razmišljanja namenim tem tematikam.

270368_10200442112118050_1139306529_n

Živim v multikulturalnem okolju. Dnevno je okoli mene nekaj deset različnih narodnosti in jezikov, vonjev, ter okusov, navad in načinov oblačenja in nekako je ta pisanost postala del sprejemanje dneva. Vsako odstopanje od tega novega normalizma, mi je nekako tuje in postanem pozoren na novo okolje.

Vsake toliko časa se dobim s Primožem, ki je zaposlen na Evropski centralni banki. Ob večerji malce počvekava o najinih izkušnjah in pogledih in fino mi je ko se dobim z njim. Še bolje, ko se nama pridruži tudi njegova Špela iz Ljubljane.

Kaj želim še povedati?

28051_10200137027171117_1127797608_nŽivljenje v Nemčiji je dobro. Zasluži se spodobno, odnosi so kot povsod, včasih boljši, včasi je potrebno kaj več vložiti, a v povprečju je normativ komunikacije na visokem nivoju. Medčloveški odnosi so spoštljivi in v normalnem tonu. Za slovenske oči morda je nekoliko “hladnosti”. In prav ta “hladnost” je morda pozitivna, ko včasih kri zavre. V osnovi je normalnost sprejeta povsod in nekako ni prostora za bahanje in izkazovanje osebnega stanja. Stvar mora biti smiselna, efektivna. Prej bi rekel, da je normalnost zavedanje in odgovornost do narave, okolja, soljudi, zgodovino, itd. Morda bi temu lahko dal ime Patriotizem, a nekako do zemlje, ne posamezne države. Med mladimi precej priljubljen “lokal patriotizem” – s svojimi navadami, jezikom, načinom praznovanja in dnevnega življenja, kuhinje pa do ponosa in pripadnosti do svojega nogometnega kluba, pa čeprav je na zadnjem mestu neke “šestnajste” lige. Z nacionalizmom se osebno nisem srečal niti enkrat samkrat. Zavedam se, da obstaja in da živi podtalno. In občasno se zgodijo dogodki, ki pridejo v dnevne novice. Predvsem na vzhodu države. In vem tudi, kako močno je zakoreninjeno v večini nemcev nasprotovanje in upor do tega. Predvsem v mlajših generacijah ljudi, ki bodo vodili to državo v naslednjih letih.

Seveda so tudi težave in problemi. Morda veliko bolj izraziti, kot v Sloveniji. Krimimal, droge, prostitucija, brezdomci, azilanti, medrasne in medverske nestrpnosti, teroristične aktivnosti, umori, ugrabitve, družinsko nasilje, socialni problemi. Lahko bi našteval še in še. Seveda je tega v primerjavi s Slovenijo veliko in tudi bolj množično. A ko nekaj časa živiš v tem okolju, postane to le ena od stvari, ki jih vzameš na znanje, se nekako notranje do tega opredeliš in prilagodiš v smislu lastnih reakcij ob stiku s tem. Vsak zakaj ima svoj zato in moje življenje je prekratko, da bi se ukvarjal z identifikacijo razlogov za vsako posamezno absolutno črno točko družbe.

575705_10201434903017202_1301398006_n

Pravzaprav izgublja tla pod nogami vsaka oblika totalizarizma, tudi cerkev. Nemčija je precej drugačna v smislu cerkvenega reda in relacije do religij kot Slovenija. Je tudi bolj heterogena. In tudi mnogo bolj bogata. Zgodovinsko je tudi nekako cerkev bila neločljivi del te države, saj jo je sobolikovala in mnogo cerkvenih dogodkov je vodilo nastanek Nemčije v današnji obliki.

Današnji pogled je primeren času v katerem živimo. Cerkev kot institucija je mnogo bolj podobna globalni korporaciji, kot pa instituciji religiozne oskrbe vernikov. V času od kar sem tu, je bilo res veliko kritike na račun predvsem katoliške cerkve. Spolno izkoriščanje otrok, nasprotovanje istospolnim porokam, neverjetna razkošnost in zapravljivost, politika in profitabilno naravnano vodenje socialnih in vzgojnih institucij, segmentiranje in obravnava zaposlenih v teh institucijah (vzgojiteljica v katoliškem vrtcu je bila odpuščena po ločitvi) in ne nazadnje financiranje katoliške cerkve iz davkoplačevalskega denarja, kjer je velik del populacije nekatoliški, vodi v veliko izgubo vernikov in prostora v družbi.

Še 4 dnevi do Frankfurtskega maratona, v katerem bom nastopil še s tremi kolegi in bomo razdaljo 42 km premagali štafetno. Morda je to slika mojega življenja tukaj. Dosegel bom nekaj, kar prej nikoli nisem in to s pisano družbo indijcev. Pot do cilja bo obenem tudi pot do novega začetka, nove poti,…

941660_10201434913697469_713341444_n


Prvi del opisa lahko najdete tukaj.

Po oddaji davčne napovedi v Nemčiji, sem si kot vsako leto priskrbel potrdilo, da sem nemški davčni rezident (Ansässigkeitsbescheinigung) in le to posredoval skupaj z vprašalnikom na slovenski DURS. To je potrebno namreč urejati vsako leto, v kolikor želite prejeti odločbo, da ste slovenski davčni nerezident. Potrebno je namreč vedeti, da Slovenija namreč v primeru, da tega ne storite, želi poseči v vaš žep in vas za razliko med davkom plačanim v Nemčiji in davkom, ki bi bil odmerjen po slovenski metriki dodatno obdavčiti, pa čeprav prihajate le sem ter tja na obisk ali pa tudi to ne.  Zahtevek za ugotavljanje davčne rezidentnosti je potrebno vlagati vsako leto posebej (ni mi še uspelo izvedeti, kdaj tega več ne bo potrebno) in letos sem ugotovil, da je očitno tolmačenje vašega statusa popolnoma prepuščeno referentu na DURS, saj sem ob nespremenjenih okoliščinah letos dobil drugačne informacije kot prejšnja leta.

In tako sem konec maja 2013 končno prejel odgovor davčne uprave Republike Slovenije

Ne morem verjeti, ali pač. Pa saj sem v bistvu pričakoval. Glede na slabe izkušnje od mojega klica na Davčno upravo, ko sem dobil z zlonamernim glasom informacije o mojem povpraševanju v vezi ponovnega postopka določanja davčnega rezidentskega statusa za leto 2013.

Torej, DURS mi je poslal po 2 mesecih odločbo, v kateri so mi določili slovensko davčno rezidentstvo?!?. Seveda sem takoj napisal ugovor in obenem pritožbo čez postopek.

Naj pojasnim.

Za tiste, ki me iz mojega bloga še ne poznate, sem Slovenijo zapustil konec leta 2010 in se odpravil v Nemčijo.

Za leto 2011 in 2012 je DURS izdal odločbo, da sem davčni nerezident Republike Slovenije in tako v popolnosti davčni rezident Republike Nemcije. Za leto 2013 na podlagi identičnega stanja pa ne. Le kako je to mogoče? Zakon se ni spremenil, moje življenje tudi ne. Ali je mogoče, da se na DURS tolmači zakon »prosto po Prešernu«, torej v popolni svobodi davčnega uradnika, ki obravnava vlogo? Očitno da.

Dodatno k temu pa moram povedati še naslednje. Ne samo, da se moje življenje ni spremenilo v ničemer, kar bi me dodatno vezalo na plačevanje davkov v Sloveniji. Še več – sedaj imam celo odjavljeno stalno prebivališče.

V Sloveniji nisem in ne bom prisoten skupaj več kot 183 dni v letu 2013, kakor tudi nisem bil leta 2012 in 2011, ko sta mi bili izdani odločbi o nerezidentnosti na popolnoma identičnih podatkih kot sedaj. No, razen tega nimam niti stalnega bivališča več v Sloveniji. V Slovenijo se tudi nimam namena vračati.

Slovensko vozniško dovoljenje je pravno veljaven dokument v Nemčiji in ga ni potrebno zamenjati. Ob poskusu zamenjave sem to prejel tudi potrjeno s strani nemškega urada in za to ne obstaja prav nobenega razloga, da bi to moral storiti.

Slovenski potni list imam, ker mi ni bilo v nobenem trenutku in komunikaciji z slovenskimi upravnimi organi rečeno, da bi se moral zaradi davčnega statusa odpovedati slovenskemu državljanstvu. V kolikor je to potrebno, prosim za ustrezno pravno podlago, ki bo osnova za pridobitev drugega državljanstva.

Navedba v obrazložitvi, da sem ostal vključen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji je neresnična. Z nastopom zaposlitve v Nemčiji sem pokojninsko in invalidsko zavarovan izključno v Nemčiji. Predpostavljam pa, da moja pretekla vplačila v pokojninska in invalidska zavarovanja v času moje zaposlitve v Sloveniji ostajajo nedotakljiva do takrat, ko bo nastopila pravica uživanja mojih že vplačanih sredstev iz preteklosti. Tako vsaj upam.

Nedopustno je, da si DURS tolmači pravno podlago v teh treh letih različno in da manipulira z ljudmi, kakor jih je volja v odvisnosti od presoje posameznika  in da si poskuša prilaščati davke od ljudi, ki so se tudi zaradi nevzdržnih razmer v Sloveniji izpostavili rizikom in težavam odhoda v tujino, ter bili prisiljeni se odpovedati vsakdanjem stiku z družino.  Še enkrat poudarjam, da plačujem in bom plačeval vse davke izključno državi v kateri običajno živim in delam. In to je sedaj Republika Nemčija v kateri sem rojen, sem obiskoval šolo in imam tukaj vso svojo osebno lastnino in tako osebni  in ekonomski interes. Slovenija mora doumeti, da ne more nespremenjeno pobirati davke od ljudi, ki jih ni več v Slovenji.

Kakšna je to logika?

-živiš v Sloveniji – plačuješ davke Sloveniji,

-ne živiš v Sloveniji – plačuješ davke Sloveniji

S svojim svojimi odločitvami in dejanji DURS na ta način predstavlja obraz Slovenije v tujini. Če želijo s svojimi spreminjajočimi odločitvami doseči, da se morajo prav vsi slovenski rojaki v tujini odpovedati slovenskemu državljanstvu, potem naj to tudi pravno jasno povedo. Ne pa, da manipulirajo s pravno osnovo na način, ki v nas vzbuja občutke, da Slovenija neupravičeno posega v žepe Slovencev, ki so zbrali toliko motivacije in moči, da smo se podali na novo samostojno  pot in nismo čakali v zapečku, kdo bo za nas poskbel in nam dal vsakdanji kruh.

Sram jih je lahko, da uporabljajo za zagovor njihove odločitve člane moje družine, saj je naš način življenja zahteva fizično ločenost in smo že zaradi tega prikrajšani v našem življenju. Razlika med Slovenijo in Nemčijo se pokaže tako tudi v tem, da je Nemčija solidarna in razumevajoča tudi do tega, med tem ko se DURS predstavlja kot inštitucija obiranja ljudi ne glede na nič. To mi je bilo jasno že iz telefonskega razgovora letos v začetku leta.

Po dobrem mesecu in pol sem dobil informacijo, da je DURS prepustil sedaj zadevo organu II. Stopnje, to je Ministrstvu za finance, ki naj bi odločal o moji pritožbi. Od tega je sedaj tudi že več kot 3 mesece, o odgovoru ne duha ne sluha. Od vložitve Pritožbe pa je minilo že skoraj 5 mesecev.

Kopijo pritožbe nameravam poslati tudi na Predsednika Republike Slovenije, ter inštitucij, ki se ukvarjajo s Slovenci po svetu, saj ne morem verjeti, da se soočam s tako mačehovskim odnosom države, za katero sem do leta 2011 izpolnjeval vse zahteve, plačeval davke v polnem obsegu, sodeloval v osamosvojitveni vojni leta 1991, deloval kot prostovoljec, v svojem življenju in delu predstavljal Slovenijo kot deželo z visoko pravično družbo.

Rojen sem v Nemčiji, starša sta slovenca. Obdobja svojega življenja sem živel v obeh državah, navijam tako za nemške športnike, kakor tudi ponosno navijam za Slovence, sploh v teh dnevih evropskega košarkarskega prvenstva in prijateljem opisujem lepote obeh držav. Volil sem v obeh državah. Morda ekstremno, a žal mi na momente v misel pride vprašanje, zakaj sploh še imeti slovensko državljanstvo po tako negativnih izkušnjah? Ali pomeni biti Nemec/Slovenec, da imaš tudi ustrezen papir ali zadostuje, da se enostavno tako počutiš…


Pozdravljeni, danes bom tukaj zapisal svojo izkušnjo v vezi davčne napovedi za fizične osebe v Nemčiji, torej t.i. Steuererklärung.

Po zaključenem koledarskem letu od svojega delodajalca prejmete povzetek izplačanega dohodka za preteklo leto in potrdilo iz banke o prejetih obrestih in morebitnih obračunanih davčnih odbitkih. S tem ste oboroženi, da opravite svojo dolžnost in prijavite dohodke (in odhodke).

Lani sem zadevo uredil z davčnim svetovalcem, oz. Društvom davčnih svetovalcev (Lohnsteuerhilfe Verband) a sem bil tako nezadovoljen s storitvijo, ki sem jo plačal 230 EUR, da sem se letos odločil, da zadevo izvedem v samorežiji. Nezadovoljen sem bil s pristopom svetovalca, pomanjkljivem poznavanju zakonodaje za primer vodenja dvojnega gospodinjstva, zamudah pri oddaji naknadno potrebne dokumentacije in ne nazadnje laganja in prevračanja napak na Finanzamt. Poleg tega je bilo gospoda praktično nemogoče priklicati na telefon, na odgovor po mailu pa sem čakal tudi po 2 tedna po večih intervencijah.

Glede na to, da sem tudi v Sloveniji, ko je bilo to še potrebno vse dohodninske napovedi naredil sam, se počutim bolje, če tudi sedaj, da se v zadevo poglobim sam. Tako sem se naučil tudi nekaj stvari, ki mi bodo pomagale pri optimizaciji davčnih olajšav. V Nemčiji je namreč davčna zakonodaja lahko precej zapletena, a sledi preprosti niti – vsi odhodki, ki pripomorejo k temu, da ustvarjate prihodke, so lahko kategorizirani kot davčna olajšava. Po tej logiki si s temi olajšavami pri dohodninski prijavi povrnete del že plačanega davka v obliki davčnih olajšav. Tako vsak nemški davčni zavezanec dobi povrnjeno v povprečju okoli 900 EUR.

Za osnovo sem se oborožil z lanskoletno napovedjo, informacijami na spletnih straneh, nabavil pa sem si tudi program WISO Steuersparbuch 2013 (33 EUR – stroški nabave programa gredo v davčno olajšavo), ki omogoča strukturiran vnos in elektronsko pošiljanje, ter veliko dodatnih informacij. Za elektronsko pošiljanje preko sistema ELSTER je potrebno imeti digitalni certifikat, ki ga izda ELSTER.

Na njihovi spletni strani www.elster.de se registrirate (potrebno je imeti identifikacijsko št. (Identifikazionsnummer) ali davčno številko (Steuernummer), ki jo prejmete ko pričnete delati v Nemčiji). Nato izberete vrsto certifikata – zadostuje Basis, ki je brezplačen in ga imate naloženega na disku. Po potrditvi naročila prejmete elektronsko pošto z linkom, kateremu sledite. S tem ste aktivirali naročilo in zato prejmete še en mail z aktivacijski kodo. V nekaj dnevih boste nato na dom prejeli papirno pošto, v kateri bo geslo za aktivacijsko kodo. Ko prejmete le to, lahko na linku aktivirate prenos certifikata in njegovo namestitev na disku računalnika iz kjer boste svojo napoved oddali.

Pri programu WISO lahko uporabite dva načina vnosa podatkov:

  • Direktni
  • Vodeni intervju

Sam sem najprej vnesel direktno podatke, nato pa z intervjujem preveril.

Za ljudi, ki plačujejo stroške na večih lokacijah (dva stanovanja)  je najbolj pomemben del napovedi uveljavljanje t.i. dvojnega gospodinjstva (Doppelte Haushaltsführung). Pri tem lahko uveljavljate kot davčno olajšavo stroške najemnine, stroške elektrike, ogrevanja, čiščenja, stroške prevoza do drugega stanovanja (do 52 krat letno in maksimalno 1 krat tedensko), stroške telefonskih pogovorov, v kolikor niste šli na obisk (do 15 min tedensko). Opisano finančno spodbuja nemške davkoplačevalce k fleksibilnosti pri zaposlitvi in s tem povečevanju prihodkov (posledično tudi večji količini pobranih davkov).

Pri prevozih je pomembno vedeti naslednje. V kolikor ste uporabili za prevoz:

  • letalo, morate uveljavljati dejanske stroške, prevoz do/od letališča uporabite pavšal oddaljenosti
  • avto, morate uveljavljati pavšal oddaljenosti (torej razdaljo v eno smer) pomnoženo z 0,30 EUR za kilometer
  • motor, morate uveljavljati pavšal oddaljenosti (torej razdaljo v eno smer) pomnoženo z 0,13 EUR za kilometer
  • za sopotnika v v avtu, morate uveljavljati pavšal oddaljenosti (torej razdaljo v eno smer) pomnoženo z 0,02 EUR za kilometer, na motorju pa 0,01 EUR. Sopotnik vam mora dati pisno potrdilo.
  • vlak ali avtobus, uporabite lahko dejanske stroške ali pavšal, odvisno kaj je ugodneje za vas, torej vam prinese višji odbitek
  • v eno smer recimo avto, nazaj pa letalo, se šteje tisto, kar je bolj ugodno za vas, v tem primeru torej pavšal ali pa dejanska cena letalske karte
  • v kolikor ste imeli na poti s svojim vozilom nesrečo in s tem povezane stroške, lahko le te tudi uveljavljate

V vezi stanovanja lahko uveljavljate najemnino stanovanja, stroške hotela ali tudi nekatere stroške v primeru, da ste lastnik tudi stanovanja v katerem živite v kraju zaposlitve.

Poleg tega lahko uveljavljate stroške selitve, nakup prve osnovne opreme stanovanja, ter stroške življenja v višini 24 EUR na dan za prve 3 mesece po preselitvi.

Torej zgoraj opisano služi kot glavno vodilo pri uveljavljanju davčnih olajšav, po katerem v soodvisnosti od davčnega razreda in višine prihodkov lahko pričakujete levji delež povrnitve že plačanega davka.

Poleg dvojnega gospodinjstva pa lahko uveljavljate še druge stroške (t. i. Werbungskosten), za katere velja v letu 2012, da so odbitni v kolikor presežejo 1000 EUR letno – to z lahkoto presežete v kolikor uveljavljate dvojno gospodinjstvo:

  • stroške obrtnikov za domača popravila – stroške dela, ne materiala – ne sme biti plačano v gotovini
  • prevoz na delo
  • donacije in prostovoljne prispevke
  • nakup opreme namenjene opravljanju dejavnosti
  • stroški opreme za domačo pisarno
  • najemnina za najem poslovnega prostora
  • stroške nakupa strokovne literature (računi morajo izkazovati jasno naslov knjige)
  • stroške zdravljenj, če so le ti prekoračili določeno mejo (dobro je recimo planirati tovrstne izdatke, da so znotraj enega koledarskega leta)
  • stroške nastale pri iskanju službe
  • vplačila v pokojninske sheme in zavarovanja
  • nakup in vzdrževanje delovne obleke
  • članarine v sindikatih in poklicnih združenjih
  • Stroške poklicnega izobraževanja
  • Stroške vodenja bančnega računa (pavšal 16 EUR, v primeru dokazil lahko tudi več)
  • Stroške varstva otrok (da lahko starša delata)
  • Stroške izdelave in oddaje davčne napovedi (stroški davčnih svetovalcev, nabava programja)

Otroke uveljavljate kot posebno olajšavo (Freibetrag). Morajo živeti na območju EU.

Davek na obresti se plača le v primeru, da ste prejeli več obresti kot cca. 800 EUR za posameznike, ali 1600 EUR za poročene. Če želite, da se davek ne obračuna pri banki, ji morate to tudi sporočiti s posebnim obrazcem. V kolikor pa tega ne storite, bo banka davek obračunala in ga odtegnila iz vašega računa, v tem primeru pa ta znesek pri davčni napovedi zopet uveljavljate in vam bo v celoti povrnjen.

Po oddaji elektronske napovedi s pomočjo programskega paketa WISO se le ta poveže z elektronskim vhodom davčne uprave ELSTER. Pri tem se izvedejo vse smiselne kontrole. Seveda je potrebno za izvedbo pošiljanja imeti nameščen digitalni certifikat.

Potrdila ali prejemnice ne dobite. Poleg elektronske oddaje, pa vam program na koncu sporoči, da je potrebno neke priloge le natisniti in jih poslati preko pošte. Tako se malce sprašujem o smiselnosti elektronske komunikacije, če je potrebno v vsakem primeru nekaj poslati tudi papirno.

V naslednjih tednih bodo potem vašo napoved procesirali in če postopek avtomatskega procesiranja ugotovi kaka odstopanja od povprečnih vrednosti, si vašo napoved ogleda še referent, ki vas nato povpraša še za morebitna dodatna dokazila ali pojasnila. Moram priznati, da je pogovor z davčnim referentom izredno vedno prijeten in enostaven. Vedno so prijazni in se trudijo pomagati. Tega ravno ne morem reči za moje izkušenje s slovenskim DURSom, še posebej moj zadnji kontakt je bil, kako naj opišem, morda škodoželjen, grob, neprijazen, skratka neprijetna izkušnja.

Ko davčno napoved oddate, si potem priskrbite potrdilo, da ste nemški davčni rezident (Ansässigkeitsbescheinigung) in le to posredujte slovenskemu DURSu, v kolikor želite prejeti odločbo, da ste slovenski davčni nerezident. Potrebno je namreč vedeti, da Slovenija namreč v primeru, da tega ne storite, želi poseči v vaš žep in vas za razliko med davkom plačanim v Nemčiji in davkom, ki bi bil odmerjen po slovenski metriki dodatno obdavčiti, pa čeprav prihajate le sem ter tja na obisk ali pa tudi še to ne.  Zahtevek za ugotavljanje davčne rezidentnosti je potrebno vlagati vsako leto posebej (ni mi še uspelo izvedeti, kdaj tega več ne bo potrebno) in letos sem ugotovil, da je očitno tolmačenje vašega statusa popolnoma prepuščeno referentu na DURS, saj ob nespremenjenih okoliščinah letos dobivam drugačne prve informacije kot prejšnja leta.

O temu, pa morda o jutrišnji poslovitvi od slovenskega vozniškega dovoljenja in prejetju nemškega pa morda več drugič.


Pred dnevi me je kontaktiral D. C. (na njegovo željo anonimiziram), ki se je odločal o dobljeni ponudbi za delo v nemškem IT podjetju, ki ima sedeža v Saarbrucknu in v Wiesbadnu.

D. C. je v Sloveniji je bil zaposlen za nedoločen čas, tudi plača ni bila slaba in na splošno po svojem pripovedovanju ni slabo živel. A ker je situacija v Sloveniji takšna kakršna je, si je našel priložnosti drugje. A je bil v dilemi ali iti in sprejeti ponujeno. “80% mene mi govori, da sprejmem, a tistih 20% nekako išče razloge, da ostanem tu kjer sem”.

“Ponudili so mi XXk EUR bruto letne plače in službeni avto, za katerega moram mesečno plačati 1% vrednosti. Za ta 1% mi bodo povečali bruto in odšteli od neto prihodkov. Avto lahko uporaljam tudi za privatne potrebe. Dobil sem primer plačilne liste in na koncu bi dobil približno XXXX EUR neto na mesec. To je približno XXXX EUR več kot dobim zdaj, a seveda brez službenega avta. Potem je tu še XkEUR bruto variabila, ki se izplača enkrat letno – ponavadi v januarju ali februarju”

Zelo sem vesel, da lahko tukaj zapišem kratko zgodbo tega slovenskega IT mladeniča, ki se je prav tako odločil, da poskusi del svojega življenja prebiti v drugačnem okolju in s katerim sva izmenjala nekaj besed pred njegovo dokončno odločitvijo. Osebno dodajam, da je potrebno na vse te odhode gledati iz dveh zornih kotov. Eden je sigurno trenutna situacija v Sloveniji, ki ne zagotavlja priložnosti za relativno varno zaposlitev s poštenim plačilom in možnostjo napredovanja in osebnega razvoja, druga pa je dejstvo, da je zaposlitev v tujini tudi velika avantura, ki si jo je marsikdo želel poskusiti tudi v zlatih časih naše domovine. Eno z drugim sproži razmišljanje in po sistemu zdrave pameti in iskanja boljšega se mnogi prav takrat odločijo za to pot.

Mi lahko poveš, kako si prišel v stik s podjetjem, s katerim boš sedaj pričel novo poklicno pot?

Prijavljen sem bil na kar nekaj spletnih portalov za iskanje delovni mest. To so bili experteer.com, misterjob.de ipd. Občasno sem tudi pogledal na arbeitsagentur.de. Dosti krat so me klicali headhunterji, a je delo bilo začasno in največkrat dolgo maksimalno tri mesece. Seveda mi to ni najbolj dišalo zato sem na začetku vse zavračal. Po skoraj enem letu pa sem bil pripravljen celo poskusiti kot ‘contractor’. Torej delo, katerega sem sprejel, sem našel na arbeitsagentur.de. Poslal sem svoj CV in nisem pričakoval nobenega konkretnega odgovora. No, čez nekaj dni sem dobil odgovor, da so sprejeli moj CV in da ga bodo pregledali. Pomislil sem: ‘ ah to mi je že znano…’. Čez kakšnih deset dni sem dobil ponovno mail in tako so se začeli pogovori.

Kako so potekali razgovori?

Prvi kontakt je bil preko elektronske pošte. Dogovorili smo se za prvi termin in pogovor smo opravili preko telefonske povezave. Razgovor je potekal v dokaj prijateljskem tonu. Predstavil sem se in povedal nekaj o svojih delovnih izkušnjah. Na tem pogovoru sta bila prisotna dva managerja. V drugem razgovoru, ki pa je potekal preko skype-a, sem govoril z bolj tehničnimi ljudmi – torej IT-jevci. Tudi v tem pogovoru sem bolj natančno opisal, kaj sem počel in najbolj pomembno, kako sem to počel. Pogovor je bil dolg približno eno uro in sodeč po reakcijah tehničnega osebja sem že nekako vedel, da sem na pravi poti. Tretji pogovor (ravno tako preko skype) pa je potekal s CEO, ki je povedal, da sem pokazal dovolj tehničnega znanja in socialnih veščin ter da bi bili zelo veseli, če bi se jim pridružil. Predstavil mi je ponudbo, torej kaj vse lahko pričakujem od podjetja in kakšne bonitete mi pripadajo. Zmenili smo se, da mi pošljejo pogodbo o zaposlitvi in primer moje plačilne liste. Odgovor so pričakovali v zelo kratkem času. :/

Kakšna so bila pred odločitvijo tvoja razmišljanja, strahovi, dvomi, motivi,…

Torej za mene so bili ti dnevi nekaj najbolj mučnega. Vedel sem, da moram iti iz Slovenije in da mi bo na tujem bolje. Odločen sem bil, da grem, a ko sem bil postavljen pred dejstvo in ko se je bilo potrebno dejansko odločiti, sem začel razmišljati o tem, da ostanem. V bistvu sem iskal razlog, da ostanem tu kjer sem. Dejansko sem ostal doma in razmišljal o tem tri dni. Priznam, da sem v teh trenutkih bil psihološka razvalina in da sem bil obdan z vsemi možnimi emocijami. V trenutku sem bil trdno odločen, a spet v drugem sem bil čisto pomehkužen in obdan z dvomi. Kar me je držalo je bil en in edini motiv in to je predvsem upanje za boljše življenje. V veliko pomoč so mi bilo pogovori z družino. Vsi so bili istega mnenja. Čeprav moram priznati, če bi njihovo mnenje bilo nasprotno, bi se vseeno odločil za odhod. Enkrat, ko je odločitev padla, sem se moral otresti vseh dvomov in pogovorov, ki bi me morebiti odvrnili od začrtanega. Zato sem se odločil, da v trenutku, ko začnem razmišljati o pravilnosti odločitve, enostavno prekinem ta tok misli in se posvetim nečemu drugemu. Ker je odločitev padla, ni več smisla razmišljati več o pravilnosti le te.

Kaj bi sam želel sporočiti ljudem, ki se trenutno ukvarjajo z idejo odhoda?

Moje sporočilo bi strnil v en stavek, ki sem ga zasledil ob branju Alchemista od Paula Coelha in to je:

»There is only one thing that makes a dream impossible to achieve: the fear of failure.«

In jaz dodajam – D. C. želim ti uspešno, srečno in zanimivo pot. Pa javi se še kaj in deli z nami tvojo zgodbo. Hkrati pa vabim tudi druge, da se mi oglasijo in tukaj pustijo kako sled.

 

PS: V kolikor vam je bil zapis všeč in bi želeli še kdaj kaj prebrati, vas vabim, da zgoraj levo pod “APPLY FOR NEWS ON THIS BLOG” vpišete svoj email naslov. Tako boste o novi objavi samodejno obveščeni. Hvala in lep pozdrav


Javljam se z zamudo. Zamudo, zaradi tega, ker sem na blogu prej objavil druge, kasnejše poste, ne pa mojega obiska v Indiji. Moral sem najti čas, predvsem s fotografijami je nekaj dela, pa tudi 41 dni je kar veliko, da se človek spomni kaj in kako. Naj še enkrat spomnem. Moja izkušnja Indije ni turistična, temveč službena. Tako sem jo doživljal in imel verjetno tudi prednosti videti, občutiti in delati z indijci. Torej vse tisto, kar na turističnem popotovanju verjetno ne bi doživel, niti ne bi tega iskal.

Po pregledu foto materijala sem pravzaprav malce razočaran. Kaj malo takih slik je nastalo, kjer bi se mi pogled resnično zaustavil. Verjetno je to posledica dveh razlogov:

-Nov fotoaparat Sony SLT A57 – moj prvi DSLR, oz., če smo čisto natančni SLR aparat. Nekaj časa bo potrebnega, da se privadim na vse možnosti, ki jih aparat ponuja. Ne gre obupati, a vse ne deluje samo, kot pri avtomatikah

-Čas. Kar sem dnevno takole videl na poti sem slikal s telefoni in Ipodom, Kamere vendar ne morem ves čas nositi s seboj. Takrat pa ko sem, moram priznati, da čeprav najraje slikam ljudi, nekako nisem našel tiste prave samzovesti, da bi usmeril objektiv v obraze ljudi ob vsaki dobri priložnosti

Na pot sem se odpravil 15.7.2012 ob 6:40 z letom na liniji Frankfurt – Delhi. Podjetje mi je rezerviralo let z Indijskem nacionalnim prevoznikom Air India. Imel sem tudi alternativo, da bi letel z Emirates preko Dubaja, a bi bila povezava zame slabša, saj bi moral kar nekaj časa v Dubaju cakati, v Bangalore pa bi priletel v zgodnjih jutranjih urah in bi moral skoraj direktno nato v pisarno. Poleg tega je bila tudi cena prevoza nižja, še vedno pa je znašala preko dveh in pol tisočakov evrov.

V enem prejšnjih postov sem že omenil, kako neverejetno dober in udoben je poslovni razred v prekoceanskih letih. A ostajam pri svojem mnenju, da cena leta v primerjavi z ekonomskim razredom ni premosorazmerna. Skoraj štirikrat višja cena se mi tako le ne zdi upravičena.

Torej takoj po vstopu v letalo Boing 777 sem pokazal moj boarding ticket in nemudoma me je prevzel steward in me spremil do mojega sedeža. Letalo ima kakih 20 sedežev poslovnega razreda ali t.i. Executive razreda. Obstaja še višji razred – First Class. Teh sedežev je kakih 8 in so pravi mali separeji – se spomnite filma Seks v mestu 2? No, to je to.

Kaj torej nudi tak razred? Bistvo je prostor, ki vam je voljo. Na mestu sedeža poslovnega razreda bi bilo moč postaviti 3 sedeže ekonomskega razreda. Večja širina, predvsem pa prostor za noge, saj se sedež s pritiskom na gumb spremeni v pravo pravcato posteljo. Dobiš “štumfke”, čevlji gredo v svoj prostorček, dobiš toaletno torbico s prav vsemi potrebščinami ne za en let, pač pa za nekaj dni. Dobiš pred seboj 15 inčni ekran z multimedijo in dobiš hrano in pijačo. In to veliko in odlično. Definitvno najboljše jedi, ki sem jedel na kateremkoli prevoznem sredstvu v mojem življenju. Zelo vesel sem bil tudi USB vtičnice, tako je lahko Ipad ostal vseskozi v polnem stanju. Pri prtljagi lahko s seboj prineses 2 kosa (skupaj 45 kg), na notranjem letu neomejno.

Čas leta – 11 ur in pol, efektivno pa 8 ur, saj je časovne razlike 3 ure in pol (IST = Indian Standart Time) v poletnem času.

Prvič v Indijo. Kot otrok se spominjam filma Ghandi, ki sem si ga ogledal z najboljšim prijateljem Ičotom in njegovimi starši pred kakimi 30 leti v kinu Komuna. Amadeus in Ghandi. Najboljša filma iz tistega časa, ki sta mi ostal v spominu. Mnogo let je minilo od takrat, a podoba dežele mi je ostala za vedno v spominu. In sedaj sem stopil na to isto zemljo. Verjetno nekomu smešno, a nekako surealistično iz mojega vidika in občutka. Nič kaj utrujen in v velikem pričakovanju pred neznanim, sem se podal iz letala in prvič vdihnil zrak na drugi strani planeta. Saj ne vem, kaj sem pričakoval, a ko sem prav tako prvič stopil na afriška tla, ne bom nikoli pozabil vročine, ki me je oblila in sladkobnega vonja.

No, tukaj ni bilo ničesar takega. Vse poznano, barvni spekter poznan. A nekaj je bilo drugačno. Ljudje. Kar naenkrat sem postal manjšina s svojo svetlo poltjo in svojo rastjo. Indijci so mnogo bolj drobni. Naj povem kar tu, da sem pri mojem izstopu tudi zadnjič za naslednjih nekaj tednov videl belopolte ljudi. Na to sem postal pozoren šele po nekaj tednih, ko sem zagledal nekaj belcev. In postalo mi je tako čudno. Bi jih moral posebej pozdraviti? Imamo kaj več skupnega, kot pač barvo kože? Ne. Popolnoma nič. Prav tako so mi morda tuji, saj morda prihajajo iz kake Nove Zelandije ali Južne Afrike. Tako so mi moji indijci bližje, saj z njimi dnevno sodelujem zadnji 2 leti, pa še enkrat tukaj povem, da je Ranjan – indijec, moj najboljši prijatelj od kar sem se preselil sem v Nemčijo.

Po izstopu iz letala sem najprej zagledal množico letaliških delavcev in kakih 50 invalidskih vozičkov, namenjeni ostarelim in bolnim. Razdalje na letališču so velike in brez tega bi imeli starejši veliko težav. Ostareli imajo spoštovano in častno vlogo v družbi. In kot sem že enkrat omenil, je odnos do njih v primerjavi z videnim v našem svetu popolnoma drugačen. Babice in dedki imajo poglavitno vlogo pri življenju in vzgoji otrok, saj družine tukaj večinoma živijo skupaj, torej po tri generacije so sigurno skupaj. Tako prevzemajo glavno vlogo pri vzgoji vnukov, saj starši otrok delajo, stari starši pa poskrbijo za dom in mlajše predstavnike. Skrbijo tudi za prenos družinskega zaklada. To niso samo materialna sredstva, pač pa izročilo družine. Zgodbe prednikov, družinske povezave, verski obredi, deljenje življenskih nazorov in iskušenj, dajanje nasvetov pri velikih odločitvah kot so poroka, rojstvo, izobrazba, nova zaposlitev, vse to je njihova naloga. In relacija otrok do svojih staršev je drugačna, kot jo poznamo mi. Pri nas je standard, da generacije ne morejo živeti skupaj, saj imajo bolj individualen in s tem drugačen način življenja. Smo individualci v družbi individualcev. Indijci pa so del njihovih družin. Nerazdružljivih in z jasno vlogo. Po tem se po mojem mnenju najbolj razlikujemo. V tem primeru se globalizem ni zgodil.

Letališče Delhi International je veliko letališče. Hodniki so dolgi tudi po kilometer in v tem primeru boste našli označbe, koliko časa boste potrebovali, da premagate hodnik. V pomoč so vam tudi tekoči trakovi. Hitro po kovček in glej glej, kovček me je že čakal. Še nikoli nisem tega doživel, pač pa vedno buljil v odprtino, iz kjer prihaja prtljaga z nekim prikritim strahom, da kovček ni odletel na drug konec sveta, kot sem sedaj tukaj sam.

Glede na to, da sem moral pot nadaljevati v Bangalore, je ta pot notranji promet (Domestic flight). In tako je potrebno opraviti imigracijo. Podroben pregled dokumentov in še posebaj vize. Naj povem tukaj, da sem potreboval za pridobitev poslovne vize več kot 14 dni. Zaprosil sem za njo v Franfkurtskem uradu IGCS (Indo-German Consultancy Services). To je podjetje, ki ga je ustanovila Indijska ambasada in je izključni izvršitelj postopkov pridobitve vise. Za nemške državljane traja postopek kake 2 dni. Pri slovencih pa pošljejo vlogo v Slovenijo in nato od tam čakajo izdajo. Tako, da če imate tak primer in če nujno potrebujete, je bolje hitro iti v Ljubljano in tam urediti. Cena je cca. 200 EUR in pazite na vašo fotografijo. Mora biti namreč izdelana po indijskih navodilih, ki so drugačna od nam znanih za uradne fotografije za dokumente. Možno se je slikati kar na IGCS, kjer je postavljen foto stroj s pravilnimi parametri ali pa pri priporočenem fotografu, ki pozna pravila. Berem na FB, da so v Ljubljani od kolega zahtevali dohodninske odločbe za zadnje 3 leta. No, jaz se nisem srečal s takimi zahtevami.

Po opravljenem postopku in izrečeni dobrodošlici „Namaste“ sem se odpravil na šalter Air Indie in hitro dobil nadaljnja navodila. Pravega business lounga Air India tukaj nima, tako da sem se malce sprehajal naokoli in opazoval ljudi.

Let v Bangalore je minil brez kakšnih omembe vrednih dogodkov in tja sem prišel pozno ponoči, torej okoli 1 ure zjutraj. Moral sem še zamenjati nekaj eurov v rupije, da bom lahko plačal taksi. No, to je že težava ob tej uri. In nujno je imeti rupije, saj boste z evri le težko kaj plačali (izjemoma se mi je to posrečilo zadnji dan, ko sem mojemu šoferju plačal vožnjo in dal kar dober dodatni znesek, ki mu bo v pomoč, da odplača svoj avto, s katerim prehranjuje sebe in svojo družino, ki je tako kot moja drugje, torej v Chennaiu, v pokrajini Tamil Nadu; razlog –  ata želi, da se sin izobražuje v šoli v tamilščini). Našel sem menjalnico in seveda dobil izredno slab menjalni tečaj, kakih 15 % pod normalnim tržnim. A ker ni nobene druge možnosti je 50 evrov odšlo na tak način. V naslednjih tednih sem se spoprijatelil s šefom poslovalnice Western Union in tam redno menjal nato eure v rupije. Vedno sem prejel odličen menjalni tečaj. Zanimivo mi je bilo, da sem celoten čas mojega bivanja opazoval padanje vrednosti evra napram rupiji.

Ob prihodu na taksi postajališče sem se počutil kot žuželka, ki je zašla v pajkovo mrežo. A le da ni bilo enega pajka, pač pa nekaj sto, ki so se pognali na svojo žrtev. Imel sem navodila že prej, da naj se izključno poslužujem dveh taksi podjetji za prevoze na/iz letališča. To sta vozila podjetji Meru ali KSTDC. Varno in po uradnem ceniku. Prevoz do mojega prebivališča cca. 12 EUR.

Nastanjen sem bil v tako imenovanih “serviced appartments” v predelu Indiranagar. Gre za bogatejši predel na vzhodu mesta in bi morda bil po Ljubljanski normativih podoben Rožni dolini. Gre za naselje dvo do tro nadstropnih hiš, ki so ozko skupaj (če je vrt, je na hrbtni strani) in tvorijo verigo v ulici. Tukaj naj bi živeli lokalni politiki, filmske in športne zvezde in podobno. A verjemite mi, da tega ob prvem stiku nisem verjel. Šele kasneje je mi je postalo jasno, kaj se smatra tukaj za luksuz. Tekoča voda, greznica, asfaltirana cesta. To je v bistvu to, kar bistveno ločuje bogato od revnega. Seveda je nekaj hiš tudi takih, ki bi v slovenskem merilu veljali za vile.

Stanovanje je bilo izredno lepo, veliko in izredno čisto. In najpomembneje, z evropskim straniščem:). WLAN, SAT TV, klima, vsakodnevno čiščenje, menjava posteljnine in vseh brisač, postrežba zajtrka v stanovanju, urejen prevoz od/do stanovanja, dnevno časopisje in dnevna zaloga flaširane pitne vode. Torej popoln servis v stanovanjih, ki jih oddajajo izključno Oraclovim sodelavcem.

Prejel sem tudi osebnega šoferja – Gajendra, s katerim sva se spoprijatelila. Zanimiv možakar s preprostim načinom razmišljanja, ki me je vsako jutro updatal z informacijami iz indijske politične scene. Občasno sem dobil ob petkih drugega šoferja, saj je Gajendra odhajal v Chennai preko vikendov k svoji družini. Gajendra se veliko hudoval nad podkupljivosto politikov in strastno razlagal zgodovinske razloge za napake in nesorazmerja v indijski družbi.

Prva pisarna se je nahajal v predelu CV Rama Nagar, ob normalnih dnevih kakih 15 minut vožnje. A teh normalnih dnevov je bilo le nekaj. Če lahko rečem eno stvar, ki ponazarja Indijsko življenje je to promet. Po naših merilih gre za popolni kaos. Ampak verjemite mi, da govorim res o popolnem kaosu. Najlažje si bi boste predstavljali ptičjo perspektivo s pogledom na križišče z recimo 4 dovodnimi cestami. In sedaj si predstavljajte naslednje enakovredne udeležence v prometu:

  • Osebni avtomobili
  • Taksiji
  • Avto rikše (trokolesna vozila – nekakšni skuterji s streho na plinski pogon)
  • Kolesarji
  • Motoristi
  • Pešci
  • Prodajalci z velikimi ročno gnanimi vozički
  • Bosonogi otroci
  • Psi
  • Krave

In sedaj si predstavljajte, da se v križišče poženejo vsi naenkrat. In to po celotni širini cest, nekateri uporabijo desno, nekateri pa levo stran, pač tam, kjer je prostor. In potem rinejo in rinejo in trobijo in se dogovarjajo. Ne-ver-jet-no. Na moji poti sem se srečal z enim tovrstnim križiščem. Moram poudariti, da tako ni vsepovsod. A na večini, kjer je večji obseg vozil, ter ni semaforjev. A začuda poteka vse brez večjega, vsaj vidnega stresa. Sam sem večkrat “bremzal” in skoraj naredil luknjo zadaj ali pa se pogreznil v sedežu ob kakem “norem” manevru Gajendre. A vedno se je nekako vse izšlo. In kljub temu, da so vsi udeleženci le nekaj centimetrov oddaljeni en od drugega nisem videl niti ene prometne nesreče. No udarec s „špegli“ dveh nasproti vozečih vozil ni vreden omembe, saj nihče za to niti trzne ne.

Aja, no dobro. Enkrat sem videl, kako je prišlo do pretepa med enim taksistom in motoristom. A mislim, da zaradi tega, ker je motorist zelo nevarno zapeljal pred taksista in bi skoraj s tem povzročil slabo vest taksista. Ta se je tako ustrašil, da ko je videl, da je vse ok z motoristom, da ga je nagradil z udarcem na gobec.

Druga pisarna je oddaljena kakih dobrih 10 km v t.i. Global Axis nasproti bolnice znanega Sai Babe. Najprej sem mislil, da gre za palačo, a mi je Gajendra seveda vse pojasnil. Za teh 10 km sva porabila uro in pol. Običajen kaos, a če vzameš vse v zakup, pač gre.

Bangalore ima neuradno cca. 12 MIO prebivalcev. Od tega jih vsaj četrtina dela v IT industriji. IT podjetja so nastanjena v velikih tehnoloških parkih, najbolj znana in velika so Global Axis, Electronic City in CV Rama Nagar. Tu je moč najti prav vsa svetovna tehnološka podjetja, torej velikane, ki so outsourcali svoj razvoj in produkcijo v deželo z nizkimi stroški dela in z nenehnim dotokom novih strokovnjakov. Indijske tehnološke in medicinske šole veljajo za ene najboljših na svetu. Večina prebivalstva je mladega in možnost razvoja je tukaj enormna. V tehnološka podjetja vsak ponedeljek pripeljejo avtobusi nove potenciale, na nekaterih velikih podjetjih se vsak ponedeljek pripelje tudi po 400 zainteresiranih. Po tromesečnem preizkusu in delu jih dejansko zaposlitev dobi le 10-20. Zaslužek je dober, predvsem pa varen. Z zaposlitvijo v velikem IT velikanu dobi družina veliko spoštovanje in takojšnjo finančno boniteto. V vseh kampusih so prisotne seveda tudi banke in vsak torek pridejo predstavniki bank v podjetja in so na voljo zaposlenim za ponudbo finančnih storitev. Za vsako podjetje je glede na renome in plačilno sposobnost določena tudi obrestna mera po kateri kreditirajo zaposlene.

Morda še nekaj podatkov. Bangalore leži centralno v južnem delu Indije na kar 920 m nadmorske višine. To in oddaljenost od morja zagotavlja izredno dobro klimo. Jutranje temperature okoli 22-24 stopinj, dnevno 27-30 In zvečer spet okoli 25 stopinj. Vreme je konstantno in v monsunskem času precej deževno. Avgusta in septembra bi moralo biti največ padavin, a sem sam doživel le morda kake pol ure dežja na dan, tako, da je vegatacija izredno zelena. Tako je drugo ime za Bangalore (oz. Bengaluru, kot se imenuje sedaj) Garden City.

Današnji oris mesta je nastal okoli leta 1500 z ustanoviteljem Kempe Gowda. Minilo je veliko bitk in zamenjalo se je veliko voditeljev mesta, dokler ni mesto okoli 18. stoletja padlo pod angleško upravo. Glavno mesto pokrajine Karnataka je obenem največje mesto poleg Mysore. Je tudi tretje največje mesto v Indiji. Uradni jezik je Kannada in angleščina.

Največ je hindujcev, nato muslimanov, ter kristjanov. V glavnem živijo v slogi in miru, seveda pa je nekaj provokatorjev, ki želijo povzročiti nemire. Tak primer sem srečal takoj ob mojem prihodu, ko so študenti iz severovzhoda prejemali SMS sporočila z grožnjami. Le to je povzročilo, da je kakih 10.000 ljudi zapustilo Bangalore za čez vikend. Policija in vlada sta po televiziji in po vseh medijih zagotavljala varnost in nenasedanje provokatorjem. Kljub temu sem odhod občutil, saj so vse kitajske restavracije bile po večini zaprte.

V mestu so tako, kot povsod po svetu zrasli tudi nakupovalni centri z vsemi tudi nam poznanimi globalnimi znamkami. Med njimi sem naletel tudi na Spar:) Cene so primerljive, možno pa je najti tudi kak dober deal. Tako sem kupil Samsonitovo potovalno torbo za cca. 30% ceneje, kot je bila najugodnejša ponudba v Evropi. Pri oblačilih je potrebno paziti na velikost. Evropski XL je indijski XXL. Indijci so majhni in drobni, zato so konfekcijske številke prirejene na njihovo postavo. Prav gotovo so me najbolj navdušili ženski Sariji (Sari). To so ženska nacionalna oblačila, in moram priznati, da še nisem videl lepše oblečenih žensk. Prav vsaka ženska v sariju postane prava lepotica. Nekateri Sariji so spleteni iz zlatih niti, ter okrašeni s kamni. Tako lepo bi bilo videti moji hčeri in soprogo enkrat v Sariju. A kaj, ko tega ni možno nositi v Evropi. To bi bil nakup v prazno. Lokalna obrt je tudi svila, v Mysore sem obiskal tovarno, v kateri naj bi bil tudi Gandhi. Spominke kupujte v državnih trgovinah imenovani Cauvery Emporium. So pod vladnim nadzorom in izdelki so kontroliranega porekla. Tako boste le tu našli pravo sandalovino (dragocen eksotični les, ki ga je možno pridelovati in sekati le pod kontrolo vladnih oblasti in je edini les, kjer se mu cena določa za kg) in ne kose lesa navlažene s sandalovininem oljem.

Najbolj prestižen nakupovalni center je UB City na Mallya Rd. Je v lasti Vijay Mallye, lastnika znamke Kingfisher, nam morda najbolj znan kot lastnik ekipe F1 Force India. Ulica je dobila ime po njegovem očetu Vittal Mallyi.

Center je skoraj perverzen. Najboljše od najboljšega, kar svet v okviru luksuznih znamk ponuja. Pred centrum sem srečal tudi Lamborghinija, pa čeprav je v celotnem Bangaloreju morda le nekaj 100 metrov cest primernih za vožnjo s takim vozilom.

Poleg nakupovalnega centra se nahaja poslovna stolpnica Mallyevega podjetja United Breweries Group. Človek je obogatel z vinom in pivom – primarno.

V Indiji je veliko ljudi. 1,2 miljarde. In med njimi najdemo tudi nekaj bogatašev in to takih ki se uvrščajo med najbogatejših 20 na svetu. 8,200 ultra super bogatašev (UHNW) s skupnim premoženjem $945 miljard; 115 milijarderjev.

To so večinski lastniki podjetij kot so Mittal, Relliance, Kingfisher, Tata, ICICI, Indian Oil, Bharti, Infosys, Wipro, Bharat, itd.Na cesti boste v glavnem videli mala vozila. Več kot polovico tvorijo avtobomobili podjetja Tata, nato sledijo Maruti, Mahindra, Hyundai ter Suzuki. Nekaj je tudi luksuznih vozil, a so povečini v lasti podjetij in hotelov.

Pri motorjih boste največ srečali uporabne in vzdržljive Hero Honde, neverjetne zgodovinske Royal Enfield, neopazni Bajaj, izredno zanimive TVM Apache, nekaj Yamah in prestižne KTM. Zadnjih ni veliko, a tam kjer se pojavijo, se zbere prava množica.

Ena glavnih hobijev vsakega indijca je šport. Bolj natančno je to kriket. Kriket ni le šport, je religija. Je podoživljanje borb in dokazovanje nacionalnih sposobnosti. Zato tudi ni čudno, da so igralci kriketa plačani tudi bolje od evropskih nogometašec ali košarkarjev NBA lige. Kriket igrajo povsod, največ v šolah in policijskih ali vojaških športnih parkih. Igra je zapletena, a so mi prijatelji v grobem razložili pravila. Tako sem počasi pričel razumevati, kar sem skoraj vsak večer videl na televizji. In ni ga večjega spektakla kot je tekma med Indijo in Pakistanom. Med mojim bivanjem je igralec VVS Laxman prenehal z igranjem za reprezentanco, naslednjih 48 ur ni bilo mogoče zaslediti prav nobene druge omembe vredne novice. In 5 dnevna testna tekma med Indijo in Novo Zelandijo je potekala na Bangalorskem štadionu (M. Chinnaswamy Stadium), ki sprejme preko 50.000 gledalcev.

Tudi evropski nogomet se veliko spremlja. Za svojo ekipo so precej jasni – indijci so rojeni za športe, ki so bolj pri tleh in kjer je potrebno biti bolj sključen, pravijo da zaradi krhkih medeničnih kosti in nogomet ni med temi športi?! Zanimivo mi je bilo, da so nekateri indijci prepoznali mojo deželo po tem, da smo na svetovnem prvenstu v nogometu nesrečno izgubili napredovanje po tekmi z ZDA v Južno Afriki.

Prav posebno področje, vsaj za mene predstavljajo kulinarični utrinki. V kolikor vam indijska hrana ne bo ležala, vam preostane kitajska (na indijski način), italjanska (na indijski način) in verige hitre hrane kot so McDonalds, Subway, Pizza Hut (vse seveda na indijski način).

Sam sem velik ljubitelj okušanja novosti in različnosti. Govedine in svinjine po večini ne boste našli. Tako je v glavnem razširjeno piščanjče meso, pa tudi tukaj bi morda navedel, da je nekako polovica indijcev vegetarjancev. Morda celo več. Ribe in raki (prawns) so prav tako zelo priljubljeni. Mešanice začimb in vkuhana zelenjava, meso ali ribe tvorijo nam znani Curry. Torej Curry ni začimba, pač pa način priprave jedi. Že majhni otroci so soočeni z za nas visoko koncentracijo papriciranosti (Spicy). Predlagam neizkušenim , da so zelo pozorni pri naročilu hrane. V večini je to možno z oznako Chillya poleg jedi, v nekateri primerih pa ta oznaka pomeni tudi priporočilo kuharja. Tako svetujem pogovor z natakarjem ali vašimi gostitelji. Tudi sam imam rad papricirano hrano, a do neke za mene ustrezne meje. Ta meja je v Indiji mnogo mnogo višja, kot v našem svetu. In tako sem se po zaslugi svojih prijateljev podal na pravo kulinarično popotovanje mnogih različnih okusov, jedi, načinov priprave in načinov uživanja obrokov. Prijatelji so bili namreč iz vseh koncev Indije (južno in severno indijska, kašmirska, panjabska kuhinja) in prav vsak mi je lahko predlagal kako od jedi iz njegovih krajev. In tako sem pripravil svoj želodec do stopnje, ko sem se enakomerno kosal z Indijci in ni bilo več potrebno posebno opozorilo kuharju za “europian spicy”. Ob vseh obrokih vam bodo postregli z vodo. Velikokrat z neflaširano. Ne morem dovolj poudariti, da se izogibajte taki vodi in vedno uživajte flaširano, pa čeprav se nahajte v restavraciji višjega cenovnega razreda. Prav tako sem za umivanje zob uporabljal izključno flaširano vodo.

No tudi meni se je zgodila težava s prebavo in nam znani linex ne deluje. Torej potrebno je vzeti lokalno zdravilo in le to je pomagalo že nekaj urah. Zdravila so izjemno poceni. Morda kak evro za tablico tablet. Kupujte v večjih lekarnah, ki so v prav vsakem nakupovalnem centru.

Morda še dober naslov za odlično hrano. Barbaque Nation in Mainland China v Indiranagar, ter na Brigade Rd. Café Masala. V Barbaque Nation in Café Masala vas bo izjemna večerja stala morda največ 15 EUR, v Mainland China kakih 25 EUR.

Zahodna hitra prehrana stane kakih 5 EUR za obrok, če pa se pridružite kakim lokalnim poznavalcem, pa boste izjemno dobro jedli z domačini že za 1 evro. Znebiti se boste morali predsodkov in se prepustiti. Za to boste nagrajeni z neizmerno hvaležnostjo domačinov in z orignalnimi okusi, ki jih ne boste našli nikjer drugje. Kuharji so izključno moški.

Lokalno pivo Kingfisher je za moj okus odlično, še boljše pa Namaste.

Omeniti moram še električne adapterje. Torej pretvornika napetosti ni potrebno kupovati, deluje z našo napetostjo. Potrebno pa je kupiti nastavke za vtičnice, vendar pri tem pazite, da ne kupite angleških. Ti so prav tako na tri konektorje, a so le ti debelejši od indijskih in ne ustrezajo. Poskusil sem tudi kar naš vtič vtakniti v vtičnico in glej glej, včasih deluje. Ne vem sicer, koliko je to varno, saj naj bi ta tretji konektor bil “zemlja”, a se pri meni ni nič zgodilo. Navaditi se je potrebno tudi na izpade električne energije. To je ena največjih področij, ki jih poskuša urediti vlada. Pomanjkanje elektrike je kar težava, sploh za tiste, ki nimajo generatorjev. Izpad pa ni nikoli trajal več kot kaki 2 uri.

Onesnaženost je za moje pojme neizmerna in malce se tudi čudim, da ni več izbruhov nevarnih bolezni. Pred odhodom sem se tudi cepil s kar petimi cepivi. Indijci nimajo privzgojenega občutka za snago. Ne čutijo prav nobene krivde, ko odpadke mečejo na tla, se pa zelo hudujejo, ko nastane pred njihovo hišo smrdeča gora smeti, ko se komunalci odločijo stavkati. Kant za smeti ne poznajo, tako, da so povečini smeti v vrečkah, ki pa jih nato psi in krave razvlečejo na vse strani. Ni okusno in tudi precej smrdi. A človek se navadi na prav vse. S seboj sem vseskozi nosil razkužila in si umival roke kadarkoli sem imel priložnost. V času mojega bivanja je razsajala predvsem mrzlica Dengue (Dengue fever), ki je izredno nevarna in več ljudi je vsak teden umrlo.

Srečal sem se tudi z glasbo. Pravzaprav že na letu, kjer sem imel priložnost poslušati nekaj zanimive izbrane glasbe. V firmi pa sem imel nato možnost spoznavanja iz prve roke, saj je sodelavka navdušena plesalka in je sodelovala pri snemanju videov z Bollywood glasbo.

Morda za primer hiti poletje/jesen 2012 – pa res probajte poslušat, je kar cool:

Go Go Govinda

Umrao Jaan – Damadamm

Sadi Gali – Tanu

Daru Desi – Cocktail

Med mojim bivanjem so Hindujci praznovali Ganesha Chathurthi, eden večjih praznikov, kjer se praznuje rojstvo Lorda Ganesha, sina Shive in Parvati. Praznovanje traja med 3 do 5 dni. Tako vsaka hiša kupi kipec Ganeshe, boga, ki se je rodil v slonovi podobi. Postavijo ga v osrednji prostor in izvajajo darovanja – Puja. Tako je bilo tudi pri mojih gostiteljev in uslužbenci hiše so bili izredno veseli, ko sem se odzval njihovem povabilu in prisostvoval Puji. Počutil sem se res počaščenega, da so mi izkazali to čast.

Z raznimi božanstvi sem sem srečal tudi na izletih, saj gre v večini za verski turizem. Tako sem obiskal Mysore z res veličastno palačo, Channapatna, Chamundi Hill s Chamundeshwari templjem, Brindavan Gardens, Daria Daulat, Gumbaz, Fort, Sriranganatha Swamy Temple

Priporočam, da se lotite vseh teh izletov z državnim turističnim podjetjem KSTDC, ki je eno redkih, ki lahko ponudi prevoze v avtobusih dobrega ranga, ter nudi dobro vodenje. Na poti sem se hitro spoprijatelil s tremi mladimi sodelavci velikana Infosys (kjer je bil na obisku v njihovem tehnološkem centru tudi naš bivši premier Borut Pahor, in tudi sam sem bil v pogovorih za zaposlitev s tem podjetjem), mladim mehičanom, ki dela za HP in ameriškim brazilcem, ki se ukvarja s športno medicino.

V templje je potrebno iti bos in glede na prej opisano stopnjo higiene je to vedno nek rizični faktor. A razkužila po obisku in vera v dobro sta me kljub pomislekom nato vodila po prav vseh ogledih. Znotraj templjev in palač ni dovoljeno fotografiranje. Tako boste morali aparat pustiti pri za to namenjenih shrambah. Vse ok, nič ni zmanjkalo. Prodajalci spominkov so ok, edini incident se je zgodil v Swamy templju, ko so postali prodajalci kar malce nasilni, še posebej ko je moj mehiški prijatelj podlegel pritisku in kupil nekaj. Ne vem, kaj mi je bilo, a ideološko sem se uprl ideji, da bi moral bežati pred njimi ali se jim ukloniti. In po dolgem pregovarjanju sem jih le pregovoril, da me naj vendar poslušajo, kar jim govorim in naj prenehajo ponavljati eno in isto. Na koncu sem zmagal. Odšli so, jaz pa sem ves izmučen čutil zmagoslavje, da je beseda premagala silo. Sem imel pač trenutek, normalno bi se verjetno raje umaknil.

Po 41 dnevih sem bil vesel povratka. Predvsem, da sem bil bližje družini, ki sem jo nato kmalu tudi videl. Spet sem postal bogatejši za izkušnjo, za nov pogled in hvaležen sem ljudem na drugem koncu planeta za gostoljubje, prijaznost in pozornost, za pozitivno razmišljanje, za prikaz njihovega življenja, zgodovine in tradicije, ter izročil, ki so oblikovala ta del azijskega kontinenta. Globoko v sebi čutim udobje in naklonjenost tej deželi. Nekako so mi blizu, pa čeprav smo si tako različni.

In draga Indija, se vidimo:)

Hvala

PS: V kolikor vam je bil zapis všeč in bi želeli še kdaj kaj prebrati, vas vabim, da zgoraj levo pod “APPLY FOR NEWS ON THIS BLOG” vpišete svoj email naslov. Tako boste o novi objavi samodejno obveščeni. Hvala in lep pozdrav

Odhod

Posted: 27/09/2012 in Moje delo, Na poti

Lep pozdrav iz business lounga Air Indie v Bangaloreju. Po več kot šestih tednih se odpravljam domov. No ne čisto domov, temveč v Frankfurt. Upam, da se kmalu vrnem tudi Slovenijo.
Občutki, spoznanja in izkušnje so neprecenljive in v naslednjih dnevih ko malce uredim misli in dogodke, bom le te objavil tudi tukaj.
Čaka me še dolga pot domov, saj letim sedajle najprej do Delhija in nato čakam dobre štiri ure na let do Frankfurta.
Indija bo vedno ostala del mene in zaradi spoznanj bom boljši. Tako profesionalno, kot tudi zasebno. Hvala mojim novim prijateljem. Prepričan sem, da bomo ostali v kontaktu in upam, da tudi skupaj oddelali kak nov bodoči projekt.
Na tem mestu tudi velik bravo mojemu podjetju – Oracle Financial Services Software. Odlično podjetje z odličnim znanjem, zgodovino in tradicijo, ter kar je najbolj pomembno – odličnimi ljudmi.
Lep pozdrav