Sovražim …

Posted: 03/07/2019 in Uncategorized

Hey, pozdravljena moja stran. Stran, ki sem te negoval in ti puščal tukaj svoje misli. Ti si mi dala platno, na kateri sem lahko v brezčasnem prostoru opisal in uredil svoje misli.

Priznam, vmes sem imel obdobje, ko so se misli urejale s svetlobno hitrostjo. Tako hitro da ni bilo časa in motivacije misli zapisati in deliti. Kot v Zvezdnih stezah …

Naslov Sovražim … opisuje stanje trenutnega duha.

Vsi, ki ste se prebili skozi moje pisanje, veste za mojo problematiko davčnega rezidenstva in moj boj skozi suženjstvo, v katerega me je uklenila Slovenija. Ne spusti me, čeprav sem vmes postal zopet nemški državljan, čeprav sem se ločil od sedaj bivše soproge, čeprav ….

Drži me in me zateguje, in ko že z nasmehom pokaže, da vse ni tako hudo, zopet zategne zanko (kajne gospa Katja Šenk). Komaj še diham, ravno toliko, da bom izgubil vse, kar sem ustvaril, vse za kar sem delal in trošil svoj čas, talent, energijo, svoje življenje in se potem nag predal in končal.

Danes leta 2019 sem za leto 2013 prejel odločbo slovenske davkarije v višini skoraj 10.000 EUR. Počutim se, kot da bi mi odrezali noge pri gležnjih.

Ko bom zbral moč in motivacijo, bom poskušal tukaj obrazložiti čemu in zakaj pride do takega doplačila Zloveniji. Tega sedajle nisem zmožen …

Država, v katero sem verjel in te bil ponosen. Sedaj te sovražim v dno duše, v dno tvoje biti, saj je tvoja bit ena sama. Uničevati, vzeti, ukrasti, se pretvarjati, delati zlo nad svojimi hlapci in sužnji. Si kvazi Auschwitz. Si taborišče, kjer do zadnje kaplje izvlečeš iz svojih zapornikov, dokler samo še okostje leže na tla in se preda. Seveda zapornika, kateremu lahko vzameš. In ga držiš priklenjenega, ne morem ti uiti. Ne morem biti svoboden človek, ki ima pravico odločati o svojem življenju!

Divje misli mi rojijo po glavi. Vsi mi govorijo, da naj bom miren, saj se bo že uredilo. V meni vre, želodec stiska od jutra do večera, s pestmi tipkam po teh tipkah, da najdem smisel nadaljevati, da najdem razlog se še boriti. Vmes moram delati, moram jesti, moram dihati, moram živeti in funkcionirati.

Vsi ste isti, politiki, uslužbenci, kvazi prijatelji in znanci, ki niste naredili nič. Pogledali ste stran, zavirali, ovirali, zavajali, se sprenevedali, izražali začudenje, a spremenilo se ni nič.

Tako, kot mnogi po krivem zaprti ljudje. 3 dni so v medijih in vsi se pogovarjajo, in nato pride novica o počeni umetni dojki znane igralke in ti obtičiš v zaporu pozabljen vsa naslednja leta. Je sploh kdo še tam zunaj, ki bi se boril proti krivici, ki se njega osebno ne tiče? Aja, morda potem, ko se vrnem z dopusta ali ko bom imel čas pritisniti na gumb spletne ankete. Lojalnost pravici je šla rakom žvižgat, morda je vredna še en share na socialnim medijih …

In ti draga bivša soproga, tvoj odgovor je, da se te to ne tiče?! Da naj to rešim sedaj sam.  Da je to sedaj moja osebna stvar. Ko si vsa ta leta uživala tuje dohodke, plačane počitnice, nakupe vozil, registracije, popravila, reševanje zagat, ko nisi niti dneva imela zaposlitve za polni delovni čas, ker je ves razlog mojih težav, da se ti nisi držala dogovora, da si se spečala z drugim med mojo odsotnostjo in delom in da si na koncu z njim odšla in se odpovedala otrokom, ki so se odločili ostati z menoj. Da si imela obraz spraševati za posojilo za njega. Da nisi niti eura dosedaj nakazala za alimente, da sem se sam držal vseh najinih dogovorov, ti pa se ne misliš držati dogovora, da bova za čas najinega zakona krila obveznosti oba do polovice – tako kot si uživala v času zakona vse moje dohodke več kot polovico!!!

Sedaj, sedaj pa je to moj “osebni davčni problem”? Ne ni, in ne bo! Moj osebni davčni problem, po katerem se me Zlovenija lasti si ravno ti in družina, ki si me leta nategovala, da boš končno šla tudi ti.

Vi, kot mi je narekovala Zlovenija. od katerih, bi se vam moral odpovedati (kakorkoli že to sploh je možno) ali pa vas na silo odpeljati v tujino. In točno ti in nihče drug kot ti!

In tako sovražim, vas, ki ste mi nadeli okove in gonite svojo. Sovražim vas tako močno, da si želim, da ne bi obstajali. In želim vam vse najslabše. Pa ne zaradi tega, ker bi bil sam slab človek, ne. Želim vam le vse to, kar povzročate meni. Da enkrat za svoje sprenevedanje, za ignoranco, za krajo, za izkoriščanje, za sprevrženost vašega načina razmišljanja in življenja odgovarjate. Da vam se pošteno vrne, kar vi povzročate drugim. Zlagani ste v dno duše!

Ljubil sem! S celim svojem bitem sem stal za tem, kar so me naučili. Biti lojalen, priden, deloven, ustvarjalen, dobrovoljen, ljubeč, skrben, odgovoren, s čutom za druge…

Uničili ste vse! Krasti, sprenevedati se, jemati drugim, izkoriščati, iskati lahke poti, skakati iz cveta na cvet,  biti lenuh, … To je prav! Biti vse – le človek s pokončno držo ne!

Ne vem, kako se bo vse končalo. A nekdo bo za vse to plačal! Plačal bo za to, da ste uničili moje sanje malega fanta, ki je stopil na svoje noge in šel v svet z velikimi cilji in odprtostjo do vsega, kar bo na poti srečal. In da si bo uredil življenje in dom, kjer bo srečen in varen. In potem sem srečal tebe in to državo, in sanje so postale nočna mora iz katere se že 6 let ne morem zbuditi. Preklinjam dan, ko sem vas srečal!

 

Komentarji
  1. Mara Gorjan pravi:

    Najbrž nobena beseda ne bo pomagala….želim ti vse najnajboljše…žalostna sem…

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s