20. Ljubljanski maraton – 2015

Posted: 11/11/2015 in Na poti
Oznake: , , , , , ,

25. oktober 2015. Veliki dan. Dan pričakovanj in dan, ko se bo materializiral ves trud, čas, vložena energija in fokus v obliki uspešno pretečenega maratona.

V Ljubljano sem prišel pravočasno. Sicer z ogromnimi problemi, stavke, begunci, zaprte meje, a na koncu sem le uspel. Prekrasni jesenski dnevi, velikokrat obsijani s soncem so me v Ljubljani navduševali in mi napovedovali izjemenen Ljubljanski maraton. No, morda sem bil malce presenečen nad temperaturo, saj sem zadnjih nekaj tednov vadil v precejšnjem mrazu v Frankfurtu, tako da sem opazil precej večje potenje. A kaj bi komplicirali z malenkostmi na tak meni osebno velik trenutek.

Asja se je tudi pripravila. »Ta mala« (čeprav pravi, da je že velika) se je pogumno pripravila za svojo prve desetko. Zelo ponosen nanjo, predvsem zaradi njenega pristopa k stvari. Ko se odloči, to 100% tudi izvede brez nobenega dvoma, brez obotavljanja.

V petek sva z Asjo obiskala Gospodarsko razstavišče in prevzela štartne številke, ter majico in torbo. Imam občutek, da sejem ne pride do izraza, nekako se izgubi v formalnosti. V soboto zvečer sva si vse pripravila in relativno zgodaj šla v posteljo.

Nedelja 6:00 – bujenje

Asja ima start ob 8:30 in tako morava biti v mestu vsaj kake pol ure prej. Kot sva pričakovala, sva se proti mestu odpravila sama, najina navijača pa sta nama sledila kasneje.

Bliže mestnemu središču zašliva glasbo in vedno več tekačev srečujeva. Na Tromostovju je vse že precej skoncentrirano in ob prihodu na Kongresni trg je dogajanje na vrhuncu. Tisoče sodelujočih, tekmovalci, njihovi spremljevalci, organizatorji, redarji, turisti…. Mešanica različnosti na enem mestu z enim ciljem, preteči in podpreti tekače na njihovi današnji poti.

Že čutim tisto vznemirjenje in tudi Asja ne ostane neprizadeta. Veliko dobre volje je v zraku in pričakovanj.

Asja se brž preobleče , objem in zaželim ji vso srečo in že se izgubi med tekači, ki počasi rinejo do štartnih blokov. Moram tukaj povedati, da je bilo tokrat izjemno problematično priti po obeh straneh do štartnih polj. Pločniki so popolnoma preozki, da bi »požrli« tako maso ljudi in na momente je zadeva izgledala nevarno na posameznih ozkih grlih.

Sam sem se postavil pri vhodu v Gimnazijo na Šubičevi, da bi lahko pospremil Asjo na pot, medtem pa sta prispela tudi najina navijača.

8:30 – Štart 10 km preizkušnje. Žal sem Asjo spregledal v tej množici ljudi, ki so se podali na pot. Ma, kako mi to rata!? Ja, ni kaj. Jo bom pa na cilju videl. Zahvaljujoč mobilni aplikaciji smo Asjo spremljali iz tople kavarne pod Maximarketom in se pravočasno podali čez kakih 45 minut do ciljnega dela, da bi jo lahko bodrili na zadnjih metrih.

In res, uro in 5 minut kasneje je Asja v veličastnem šprintu mimo nas pritekla v cilj svoje prve desetke. Srečna, zadovoljna in ponosna z medaljo okoli vratu nam je padla v objem in že pričela mozgati za 21 km preizkušnjo prihodnje leto.

Ok, čas je, da se sam odpravim v štartni blok. Štart mojega prvega maratona je ob 10:30.

Dobre volje, navdušen nad hčerinim zadovoljstvom se poslovim in se pričnem prebijati do štarta. Slišim se še z Uršo, ki se je odločila za polovično razdaljo in po letu dni se v štartnem bloku zopet srečava. Res sem je vesel. Nekako je fino, da imaš nekoga znanega ob sebi teh nekaj zadnjih minut pred štartom. In večina okoli mene je bila v skupinah.

10:30 – štart. Nič se še ne dogaja. No, saj tole že poznam. Kakih 10 minut bo trajalo, preden bo štartni val prišel do mene. Počasi, počasi vidim pred seboj glave, ki se pričnejo premikati. Zdaj bo. Z Uršo se še zadnjič objameva in si zaželiva lep tek in že se poženemo proti štartni črti, ki je pred Parlamentom.

Vznemirjenje na vrhuncu,  Strojmachine melje in ropota. Ob glasnem bobnanju prečkam štartno črto ob sošolcu iz osnovne šole Iztoku. Give me five in se premika. Levo in desno ljudje glasno vzbodbujajo, komentatorju se popolnoma sname, adrenalin zopet šprica. Ja, to je to. Kmalu pride prvi ovinek v levo na Slovensko cesto. Gledam, če bom kje zagledal moje, a jih zopet zgrešim. Nič ne de, gremo lepo, tako kot na treningih. Svoj ritem, ne se dati potegniti množici.

Veliko jih teče na polovični razdalji in lahko hitreje štartajo. Mnogo jih je zelo izkušenih in tekaško veliko bolj izurjenih. Naj gredo, vsak po svoje. Zadani čas? No, samo da pritečem, a nekje za orientacijo po trening tekih bi moral biti okoli 4 ure in 30 minut.

Naj tukaj takoj povem, da sem sledil Asicsovem programu treninga. In po tem sem pretekel največ do sedaj cca. 36 km. Prvič torej dejansko tečem 42 km danes.

Tečem po desni strani. Tu je lepo prostor in nihče se mi ne zapleta pod nogami. Takoj pri kavarni Europa gre Slovenska navzdol proti Gospodarskemu razstavišču. Noge gredo same od sebe, pumpa dela, nobene zadihanosti, torej bo tempo pravi. Pogledam na uro in pokaže tempo 5:30 minut za kilometer. Dolga ravnina teh prvih 5 km. Dolgo me ni bilo v Ljubljani in ogledujem si levo in desno kaj je novega, kako izgledajo ljudje, otrokom, ki ponujo rokice, dajem »petke« in sem zopet navdušen, kako prijetno je biti tu.

Že prej sem se odločil, da bom na vsaki postaji nekaj pojedel in seveda pil. Primarno banano in vodo, izogibal sem bom energetskim pijačam, katerih nisem vajen, da se kaj ne zgodi. Zagledam čokolado in jo pograbim. Eh, tista za kuhanje je, ta trda. Vse se mi zalima na zobe, tako da komaj diham med vso to maso, ki se mi je nabrala v ustih. Nekako spravim to čoko gmoto za zobe na stran, pa naj se počasi topi.

Na 5 km sem po 28 minutah. Počutim se odlično in nadaljujem tek z istim tempom. Kmalu pridemo do štadiona in zavijemo desno na Drenikovo. Razmišljam, naj tečem po cesti, ki gre strmo dol in seveda tudi potem gor, ali naj morda zavijem na pločnik, kjer gre bolj položno. Ah, nobenih bližnjic. Uberem jo po cesti. Na nadvozu zagledam transparent s sporočilom na temo beguncev v smislu »Eni tečejo za življenje«. Res je, smo priviligirani, da tečemo za zabavo. In s tem nimam slabe vesti. Važno je, da se te priviligiranosti zavedamo in jo spoštujemo. Tudi jaz sem tekel za življenje in dobro vem, kako to izgleda. A, ljudje smo ena čudna rasa. Poleg sebe zaslišim par, mlad par, tam, kakih 30 bi jima dal. Zgražate se zaradi napisa in glasno povesta, kako bi ona dva zdajle šla tja gor, transparent strgala in jim že pokazala. »Pa begunce bi bilo treba tako in tako postreliti na meji, pa bi bilo.« Ne vem točno, kaj naj naredim. Naj zamahnem, naj se spustim na njihov nivo? Naj protestiram? Mislim, da jim ni pomoči, dokler se ne bodo sami znašli v taki situaciji. In odločim se jih pustiti. No, grd pogled jima namenim in mislim, da sta opazila sporočilo. Zaleže tako in tako nič. Ne bom se več ukvarjal s takimi idioti, ne danes, ne tukaj.

Pospešim, da se ju rešim. Ugotavljam, kot že velikokrat, da ne morem najti nikogar, s katerim bi dalj časa tekel skupaj. Nekaj 10 metrov še gre, a potem je ali prehitro ali prepočasi. Moral bi se popolnoma predati nekomu, a kaj ko tega nisem vajen, saj večinoma treniram sam ali pa z Ranjanom, s katerim se popolnoma ujameva.

Ranjan je tudi na poti, ravno sedaj premaguje kilometre v Frankfurtu na frankfurtskem maratonu. Tudi sam sem imel najprej namen teči tu, a ko je Asja povedala, da bo tekla na 10 km v Ljubljani, dileme ni več bilo. Res sem si želel biti z njo.

Tek po Goriški do Merkator centra na Celovški mi ni najljubši del proge. Ni kaj videti, ljudi je tudi manj. A v miru nadaljujem pot v zmernem tempu. Tu pridem tudi do 10 km po 57 minutah. Toplo ratuje, sonce počasi kaže svojo moč in počutim se prijetno in močno. Pri Merkatorju godba na pihala, prečkam Celovško, jooj koliko ljudi se je nabralo in koliko navijaških rekvizitov. Super. Cesta se malce vzpenja proti Vodnikovi in ko pridem nanjo je vse do Večne poti levo in desno pravo nogometno navijaško vzdušje. En kup zastav, ki se jih spomnim že lani, pa bodrečih pogledov in veliko otrok.

Nato desno na Večno. Tu se že dobro čuti vzpon, a sem se ga navadil teči. Pogled rahlo usmerim v tla predse, telo se malce nagne naprej in upre proti vzponu. Na ravnini poskušam teči s pogledom daleč predse, z dvignjenimi rameni in popolnoma pokončno držo. Tako pravijo, da gre več kisika v pljuča in zavest je bolj optimistična in pripravljena na odprt boj s progo.

Na 15 km prispem v času pod uro in 27 minut. Tudi tu se najem in napijem in imam počasi občutek, da pretiravam. Na treningih nimam nikoli nič s seboj. Morda, če je toplo, vzamem kak euro in si kupim kako vodo na poti, na daljših treningih pa pojem kako banano po 21 km. Tukaj pa kar naprej nekaj mlatim. Odločim se, da bom na postaji 20 km samo nekaj spil.

Zelo je že toplo. Vesel sem, da sem se oblekel le v kratko majico. Opažam okoli sebe ljudi z jaknami, trenerkami, dolgimi zimskimi tekaškimi hlačami in se sprašujem, kako da jim ni vroče.

Pot mimo Vrhovcev mine brez posebnosti. Lani sem imel tukaj krizo. Prav spomnim se, po 17 km sem se bojeval z mislimi in bolečinami, pa sem srečal prijatelja iz otroških dni in njegovo družino, pa je šlo.

Tokrat vse ok. Še vedno se dobro počutim, čeprav čutim, da se veliko znojim. A glede na redno pitje vsakih 5 km se ne sekiram. Ko pritečem na Tržaško cesto, upam, da zagledam starša, če bi se morda kljub slabemu zdravju odločila priti pogledati. Žal ju ne ne vidim, a že vidim konec Tržaške ceste, kar mi daje vedeti, da se bližam koncu lanske preizkušnje in da se letos zame tam tekma šele pričenja.

Pri kinu Vič držim dogovor sam s seboj in vzamem le vodo. No. Čez nekaj metrov mi stisnejo v roko Red Bull. Ja kaj naj pa sedaj z njim? Nič, odprem ga in naredim nekaj požirkov. Mmmmm, hladen je. Paše ga držati že v rokah, da ohladim razgrete dlani.

Aškerčeva cesta se razcepi. Levo polmaratanci, ki zavijejo proti cilju, desno maratonci, ki nadaljujejo pot. Ničesar ne čutim. Nobene želje, da bi raje zavil proti cilju. Veselim se, da dneva še ni konec, veselim se, da zmorem po 3 letih in pol teka nadaljevati tek. Opazim pa, da se mi je dvignil srčni utrip. Načeloma je konstanten okoli 145 – 155. Po Aškerčevi pa kaže tudi preko 160. Mar podzavestno doživljam nadaljevanje poti?

20 km – čas 1:57:00. Počutje, ne bom rekel odlično, vendar prav dobro. Lani sem slišal eno vrhunsko tekmovalko, da moraš biti po 21 km popolnoma ok, kot da bi ravnokar začel teči, da lahko nato uspešno nadaljujeješ na 42 km. Hm, no, tako se ravno ne počutim. Čutim, da imam že dve uri za seboj, a nimam nobenih težav.

In dobre volje odvržem Red Bull v smetnjak in se podam proti Trnovem. Sonce sveti na asfalt in odsev se močno odbija od ceste. Dobro da imam sončna očala.

Navijačev je precej manj. Na oko bi rekel, le še kakih 10% tistega, kar sem doživel na prvih 21 km. Postaja bolj intimno, bolj individualno. Tudi tekačev ni več veliko. Opazim samoto in le še vsake toliko časa organizatorje. Ti, kot da bi vedeli, da ni več drugih navijačev, vzpodbujajo tekače. Hvaležen sem jim, pomaga.

Naj tukaj povem, da je bilo v pravilniku brati, da je potrebno 21 km preteči pod 2:30:00, če želiš nadaljevati na 42 km. Saj nisem dvomil v to, le nekako sem si rekel, da bom naslednjih 21 km vzel bolj na »izi«. Tako mi je ritem padel na nekje 6:15 po 22 kilometru.

Ko sem pritekel na Cesto v Mestni log je mimo mene švignil tekmovalec z srfom pod roko. Neverjetno. Da bi sedaj moral vleči še kaj s seboj poleg sebe…

Prehitela me je tudi gospa, s katero sva potem tekla nekaj časa skupaj. Dohitel jo je njen partner in naenkrat je pričela jokati, da ne zmore več zaradi bolečin v podplatu. Joooj, pa upam, da se še mene kaj ne poloti. Zaenkrat sem na 25 km in nič še ne boli. Pustil sem ju za seboj in počasi nadaljeval. Čas 2:28:00. Vse gre po planu, vendar počasi postajajo noge težje. A ne tako, da bi bilo nepričakovano.

Odločim se tudi jesti, na k… mi gre čokolada, a nič ne de, verjetno bi bilo dobro dobiti nekaj nove energije. Poleg koščka banane mislim, da sem vzel tudi košček mandarine.

Na Jurčkovi, tik pred 27 km, začutim bolečino v zunanjem delu desnega kolena. Čutim, kako nekaj ni v redu. Pa ne toliko zaradi kolena, ampak telo postaja nekam čudno. Vedno bolj trd postajam, lahkotnosti gibanja naenkrat ni več. Kaj hudič je pa sedaj to? Malce me zaskrbi, saj mi kaj takega ni poznano od prej. Ne vem, ali se kaj dogaja v glavi, pa bo že čez 5 minut mimo, ali pa je nekaj narobe. Tako zares. Ker po kakih 500 metrih vse postaja samo še slabše, se odločim, da bom malce hodil in poskusil razmigati koleno, malce spremeniti dihanje, se malce pretegniti in se »resetirati«. No, dobra reč. Prav danes, na tako zelo pomemben dan zame, se moram ukvarjati s takimi težavami. Kaj se mi to ni moglo zgoditi že prej, da bi vedel, za kaj gre in bi znal ukrepati.

Ko hodim, je še kar ok. A mišice v nogah postajajo vse trše. Vsakič ko se dotaknem tal, jih še bolj »zabijem«. Bolečina v kolenu ne popušča, vendar se tudi ne povečuje. Stisnem zobe in se zopet podam v tek. Veliko vas ve, kako neprijetno je po pavzi pričeti zopet s tekom. Vsak korak zaboli, glava se upira, a obenem tudi veš, da že po nekaj metrih ta bolečina preneha in padeš spet v ritem.

Tokrat je bilo drugače. Nič ni bilo bolje, le še z vsakim korakom slabše. Bolečine v desnem kolenu so bile hude, vedel sem da me boli tudi levo koleno na prav istem mestu. A bolečine tam nisem čutil, le vedel sem, da je tam. Ne znam pojasniti, a ko nekaj tako boli, da »preglasi« ostalo, potem samo še veš. Močno me je začelo skrbeti, saj ni in ni hotelo biti bolje. Vse bolj trd sem postajal in vse bolj sem se našel v usločeni drži. Vse skupaj je postajalo depresivno in nekako sem začel slutiti, da se tole ne bo končalo po mojih željah. In tako sem nadaljeval naslednje 3 kilometre.

In nato se je zgodilo. Prišel je trenutek, tako popolnoma iznenada in nezavestno. Tako, brez sodelovanja misli. Zategnilo me je po celem telesu, noge so se vkopale. Stop. »Halo, telo javi se, možgani tukaj. Kdo ti je rekel ustaviti stroj?« Bolečina neznosna, leva noga je hotel še nekaj narediti, desna se ni več odzivala. In tam, tik pred 30 km sem obstal. Sredi ceste, na ovinku na Orlovo cesto pri železniškem prehodu.

Stal sem in se držal sklonjeno za kolena. Nisem mogel ne naprej, ne nazaj, ne se vsesti, nič…

Rekel, bi da sem tako stal kakih 30 sekund. Če bi me kdo porinil od zadaj, bi verjetno padel kot drevo. Občutek nemoči, razočaranja in takojšnjega spoznanja, da so se v tem trenutku moje želje in sanje za ta veliki dan razblinile. Ostaneš popolnoma sam s svojim razočaranjem.

Počasi sem se dvignil, se premaknil iz mesta korak po korak kakih 5 metrov. Pogledal sem po cesti naprej. Nekaj tekačev je priteklo mimo. Cilj je še prekleto daleč. Celih 12 km je še pred menoj. Če bi ga videl, bi šel na vse štiri in se priplazil, tako pa…

Ustavil sem uro. Konec je, tekma se je zame končala. Poklical sem soprogo in ji javil, kje sem. Odpravila se je pome, sam pa sem se zavlekel preko železniškega prehoda na pločnik, daleč od oči drugih. Malce me je bilo sram, predvsem pa sem čutil neznansko razočaranje. Razočaranje, da je bil ves vloženi trud zaman, medtem, ko so drugi tekači pogumno nadaljevali mimo moje točke odstopa.

Ko je prišla soproga, mi je pomagala vstati in brez besed sva se odpravila proti domu. S skrajnimi močmi sem se zvlekel v stanovanje in se pod vročim tušem počasi, počasi spravljal k sebi. Nisem se kaj dosti spraševal, kaj je šlo narobe. Zato bo še obilo časa. Hčeri sta stali za menoj in me vzpodbujali.

Ma, saj vem, da gre za rekreativno prireditev, da je vse skupaj zabava in hobi in da ni nihče nič s tem izgubil. A kljub temu sem bil razočaran nad neuspehom, nad nedoseženim ciljem.

Edino, kar mi še ni bilo jasno, je bilo koleno. Moram morda k zdravniku? Nekje pri sebi, mi je bilo jasno, da sem pregorel in da je to tudi del tega. A po drugi strani, kaj če gre za poškodbo? Kakorkoli, utrujenost je odločila, da se iz sedežne ne dvignem več in da počakam, kako bo s kolenom kasneje.

Že naslednje jutro je bilo precej bolje. Nobene zateklosti, rdečice. Dobro, zategovalo je še precej in bolelo tudi,  a to je relativno taka normalna bolečina.

V naslednjih dnevih je bilo že precej bolje in misel na zdravnika je zbledela. V sredo sem šel na joging 6 km, vse ok, nato še v petek na 12 km, tudi ok in nato, čeprav sem vedel, da verjetno ni prav pametno še v nedeljo, torej teden dni po poskusu maratona še na 21, ki sem jih oddelal v 2:03:00. Vse ok, malce se je sicer zopet pojavilo koleno, a daleč od neprijetne izkušnje. Ranjan me je zaskrbljeno okaral, kaj ga vendar lomim, pa sem mu samo rekel, da sem samo želel vedeti.

Kaj naj torej rečem v zaključku. Nekako se ta dan očitno ni vse izšlo, kot je bilo planirano. Včasih pač tako pride, brez razloga, kar tako. Očitno je potrebno kdaj tudi pasti, sam sebe razočarati, da bi potem lahko šel naprej močnejši, z več izkušnjami. In takoj sem sem prijavil za žreb na Berlinskem maratonu naslednje leto. Med tem pa bom nadaljeval, kjer sem se ustavil. Saj se vendar tečem zato, ker se v tem dobro počutim in ne zato, da bi moral komurkoli kaj dokazovati. No, sebi že :).

Vsem tekačem, ki jim je uspelo preteči zadane cilje, iskrene čestitke. Vsem tistim, ki pa smo se morali ustaviti, pa dodatno spoštovanje, ki je potrebno, da oddelaš razočaranje in spoznanje poraza, ter se pobereš in najdeš novo motivacijo.

Zahvaljujem se tudi vsem obiskovalcem ob progi. Res dajete posebno ekstra energijo, če pa zagledaš še znan obraz, pa še toliko bolj.

Organizatorjem Ljubljanskega maratona, čestitike in zahvala, obenem pa tudi sporočilo, da bi si želeli, tudi mi, ki nismo uspeli priti do cilja, spominske fotografije iz OMV foto stolpa. Tako ne drži, da je naša štartna številka »Napačna štartna številka« 🙂

Pa srečno še naprej!

AlbertP’s 3:05 h Running Move #SuuntoRun

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s