1 Lets goPrišel je zopet ta čas, čas za oddih, za nova spoznanja, kaj in kako dogaja drugje izven domačega vsakodnevnega okolja.

Najprej sva mislila z Asjo odpotovati v ZDA, a glede na razpoložljiv čas in dejstvo, da se je ECB odločila razvrednotiti EUR napram USD, je botrovalo alternativi. In nekako naravno je prišla končno na vrsto Španija. Espana – že leta si želim obiskati to državo, imel sem tudi idejo, da bi tja odpotoval z motorjem. Morda nekoč, a tokrat je bil izlet nadaljevanje mojih izletov z otroci, no sedaj so že mladostniki. Taka variant preživljanja skupnega časa je edinstvena. Z Asjo sva bila posvečena le en drugemu in si delila najine izkušnje, poglede, občutke in najine dogodke, ki nama bodo za večno ostali v spominu. In le to je edino kar bo ostalo, ko bomo enkrat prešli v leta, ko se da od spominov lepo živeti.

Pa kar k opisu izleta. Celotno zadevo sem kot ponavadi izpeljal v samorežiji. Tako sem uporabil zopet mojo najpriljubljenjšo spletno stran Expedia.de. Dejstvo je, da pri takih zadevah ne iščeš le najboljše cene, pač pa tudi neko mero gotovosti, da bo vse v redu, ko se pojaviš na šalterju letalskega prevoznika ali recepciji hotela. Zgodilo se mi je namreč že, da sem ob prihodu na letališče doživel, da sem kljub potrjeni rezervaciji leta spletnega ponudnika ostal brez sedeža na letalu – in takrat je dobro imeti „močnega“ partnerja, ki napako efektivno odpravi – kar Expedia tudi je uspela.

Tako sem iskal lete in prenočišče, kot tudi določene vstopnice za ogled zanimivosti. V Španiji pri nakupu vstopnic ne boste nič privarčevali (kot na primer v Londonu), pač pa se izognete čakanju v dolgih vrstah na blagajnah, ponekod pa greste tudi mimo čakajočih za vstop.

Asja je prišla v petek proti večeru iz Ljubljane na Frankfurtsko letališče. Sam sem bil na poti iz Budimpešte in leti so bili odmerjeni tako, da me je Asja morala počakati v Frankfurtu. Snidenje je bilo sladko in veselo in v isti minuti, ko sva se objela, se je najina dogodivščina pričela. Brž domov, premetat prtljago, hitra večerja, nekaj uric spanca in v soboto zjutraj sva bila zopet na letališču. Tokrat iz terminala 2 z letalskim prevoznikom Air Europa. Do tega izleta nisem niti vedel, da obstajajo. Pač eden lokalnih španskih nizkocenovnikov. Povratni let skupaj s 3 nočitvami z zajtrkom je stal 778 EUR. Moram jih pohvaliti. Čisto letalo, dovolj prostora, prijazno kabinsko osebje in točnost. Kvalitete, katerih poleg ugodne cene pač nekako pričakuješ.  Ok, vodo si moraš pač dokupit, kakor vem, sedaj tudi na Adria Airways – ki pa ni nizkocenovnik. Let traja iz Frankfurta 2 uri in 30 minut. V ceno prevoza je vključen tudi 1 kos prtljage, ki jo oddaš na šalterju.

Pristanek na Madridskem letališču ni hitra zadeva, saj smo od trenutka pristanka pa do ustavitve letala potrebovali nekje 20 minut. Dejansko smo se z letalom peljali po pisti od enega letališča pa do drugega – to je drugega terminala.

Prtljaga je prišla relativno hitro. Prevoz iz letališča do mestnega središča je z avtobusom Exprés Aeropuerto– le 3 postaje O’Donell, Plaza de Cibeles in zadnja Atocha, ki pa je operativna le med delavniki. Bus pride vsakih 15 minut.  Vozovnico kupiš na busu in stane 5 EUR na osebo enosmerno.

Od postaje Plaza de Cibeles pa do hotela sva potrebovala peš nato še manj kot 10 minut.

Torej, Madrid – glavno mesto Španije. 3 dni sva namenila tej evropski prestolnici. Morda za koga banalno, a neizmerno me spominja na London. Tako kraljevsko mesto.

Hotel Regina – Calle de Alcala – 3* – Lokacija izjemna – poleg ulice Gran Via – 3 minute daleč. Manjši hotel – Soba futuristično moderna – nova/prenovljena. Osebje zadržano, a prijazno in uslužno. Zajtrk izjemno zadovoljen, opažam, da si večina gostov postreže s šampanjcem – hm, ne moreš verjeti, koliko ljudi ga rado pije, če je “zastonj”.

Ta dan sva imela planirano za prosto potepanje po mestnem središču, ki ga je moč obiskati peš. V dokaj normalnem tempu si v enem dnevu videl zelo veliko. Hop on/off bus priporočam vzeti le za 1 dan, a ker tega nisem vedel v naprej, sem za naslednja 2 dneva že prej preko interneta kupil 2 dnevno vozovnico.  Cena: 38 EUR za oba (odrasli 25 EUR, otroci 13 EUR ‚ Julia Travel)

Moja mala hčerka je zaznala luknjo v želodcu in tudi sam sem se ji pridružil. Tako sva najprej po prihodu v hotel poskrbela za hrano in kar v sosednji ulici zavila v verigo restavracij VIPS glede na veliko gužvo, kar je ponavadi kar dober znak. Na hitro bi ocenil, da je cena prehranjevanja nekje podobna Sloveniji, seveda pa cenejša kot v Nemčiji.

Takoj za tem sva se postavila na začetek znamenite ulice Gran Via in ji sledila navzgor po rahlem bregu. Moram priznati, da sem si Madrid predstavljal popolnoma drugače. Ulice so precej ozke in stavbe višje od pričakovanj. Na momente me je asociiralo celo na New York, še posebej ob pogledu na stavbo Telefonice.

Kakor ponavadi sva se predala ogledom precej po naključju, predvsem z namenom, da vdahneva situacijo in vsakdanje življenje mesta. K temu spada seveda tudi sedenje na klopcah, ki jih tako neizmerno obožujem ali kamnitih ograjah ali stopnicah in opazovanje dogajanja okoli sebe. In Madrid je tako hecno mesto, prideš do konca ulice, pokukaš za vogal in že se prikaže ali kaka neizmerno lepa stavba, spomenik, park, trg ali pa zanimivi ljudje, ki pritegnejo pozornost. In kot že pred leti v Londonu, tudi tu naletiva na Madridski maraton. In prav hudo mi pride, ko gledam teči mojstre po dežju, saj bi se jim tako rad pridružil. Noro, še malo, pa sem tudi jaz na vrsti. Na svojem prvem in to v Ljubljani.

Mestno središče, ki sva si ga ogledala se raprostira med parkoma Parque de el Retiro in kraljevo palačo Palacio Real. Priporočil bi še Prado muzej, ki pa sva ga pustila za najin naslednji obisk. Razlog precej enostaven, tokrat nama je bolj pasalo potepanje zunaj po ulicah in čvekanje, kot čakati v vrsti. Saj veste, da je potrebno za zaužitje razstavljenega biti v danem trenutku tudi ustrezno mentalno naravnan, kar pa v tem času nisva bila. Prado – drugič.

Naslednja 2 dneva sva večino ogledanega v mestnem središču pogledala še iz avtobusnega pogleda, ter seveda nisva izpustila obisk Santiaga Bernabeu – Stadion in muzej kraljevega Real Madrida Cena: 32 EUR za oba (odrasli 19 EUR, otroci 13 EUR ‚ Julia Travel.

Stadion je za vse ljubitelje nogometa nekakšno sveto mesto, četudi nisi goreč privrženec kraljevega kluba. Gre za zgodovino, za strast, za dogodke, ki združujejo in razdvajajo, predvsem pa so zaznamovali in usmerili razvoj tega tako priljubljenega športa. Na momente bi celo rekel, da gre več kot za šport.

Santiago Bernabeu, štadion sredi mesta, med stanovanjskimi zgradbami. Ne morem si predstavljati, kako izgleda na dan tekme, ko stadion napolni prek 85.000 gledalcev. V kolikor ste že prej nabavili preko interneta vstopnice za Tour, potem jih morate na blagajni zamenjati. Blagajna poleg vhoda po stopnišču je namenjena izključno Madridistom – registriranim navijačem kluba. Ogled ni voden in samostojno se podate po poti ogleda. Najprej pogled na štadion iz vrha, kjer osupnete. Dobro, sem dokaj reden obiskovalec Eintracht Frankfurta, ki s svojimi 52.000 gledalci tudi ni prav majhen, a tale je le večji. No pravzaprav višji, gledalci pa so tudi bližje igrišču. Noro mora biti, ko navijači dihajo za vrat gostujočega vratarja. Pot vas popelje nato po stopniščih preko klubskih prostorov, kjer so razstavljeni prav vsi pokali, ter nogometne relikvije bivših in sedanjih igralcev (najdem tudi star Eintrachtov dres), garderob, tušev, predsedniške lože,  press centra, ter hodnika na samo igrišče. Noro! Vsedete se lahko tudi na klop za rezervne igralce.  Po celotnem sprehodu vas želijo slikati v vseh mogočih pozah in vas nato virtualno združiti na fotografiji z izbranimi igralci kluba.

Ogled zaključite v enormno založeni trgovini, kjer sofinancirate miljonske nakupe igralcev. Majice s potiskom presežejo 100 EUR, večina obiskovalcev zapusti štadion z nekim spominkom in prav pogosto je moč videti celotno družino v potiskanih majicah in polnimi vrečkami. Sam se zadovoljim s caffe skodelico, kot navijač Eintrachta pač ne nosim majic drugih klubov 🙂

Naslednji dan se srečamo s prijateljem Primožem, ki živi že skoraj leto dni v Madridu. Tja ga je zapeljala želja po učenju španskega jezika, kultura in ljudje. No, tudi Slovenija mu je pri tem pomagala, saj tu ni našel zaposlitve in poslovnega okolja, ki bi ga motiviral, tako, da se je podal na to pot.

Zanimivo je bilo ob večerji poslušati, kako španci živijo, razmišljajo, preživljajo vsakdan in izredne gospodarske razmere, v katerih so se znašli. No ravno v teh dneh se je pokazalo, da je Španija kar precej dobro obvladala težave in krivuljo stanja obrnila navzgor.  In pri tako velikih gospodarskih velikanih se tak porast kaj hitro pokaže v številu novozaposlenih in družbeni porabi (Repsol, Telefonica, Banco Santander,…).

Zlata vredno je govoriti z nekim “insiderjem”, ki je doživel značaj neke dežele in zna recimo podati neko sliko stanja. Tudi o politiki je zanimivo govoriti in izkaže se, da so Španci mahnjeni na politiko, saj se večina komunikacije giblje okoli nje. Malce me preseneti odnos do kraljeve družine. Pravijo mi, da gre bolj za igro, za fasado, v resnici pa kraljeva družina naj ne bi imela bistvenega vpliva na družbo. Res me preseneti, saj v našem svetu to ne izgleda tako. Tudi pomen in vloga cerkve je dvomljiva, glede na precej katoliško zgodovino.

Hrana – enostavnost prednjači. A najbolj se me dotakne pršut. Skoraj v vsaki ulici je pršutarna, ki že za 1 EUR prodaja 10 dag pršuta v žemlji. Jamon – res je dober in zaradi mene sem komot naslednje 3 dni na njem:) Hecam se, a najedel sem se ga toliko, kot v zadnjih 2 letih ne.

Tapas – majhni krožniki raznolikosti, a enostavnosti na posameznem krožniku, vam bodo pričarale prigrizke, ki pa se tvorijo sestavni del prehranjevanja špancev preko dneva.

V torek zjutraj sva poletela proti Barceloni. Najprej sem gledal, da bi ta transfer opravila z vlakom. A izkazalo se je, da je nakup karte precej zakompliciran, pa tudi ne tako poceni.  In da sem se zakompiciranosti izognil, sem za transfer uporabil let letalskega prevoznika Vueling in skupaj s 4 nočmi v hotelu Silken Diagonal Barcelona plačal 622 EUR. Hotel ima 4 zvezdice in je precej luksuzen. Dodatno k tem je potrebno prišteti še cca. 50 EUR za 2 kosa prtljage. Vueling namreč zaračuna vsak kos prtljage poleg osebne kabinske prtljage.

Transfer iz letališča – obstajata 2 opciji:

  • Express bus – Cena 5 EUR po osebi enosmerna – vožnja traja kakih 20 minut do Plaza Espanyol – naprej do hotela (postaja Glories) pa s podzemno – torej še kakih 15 minut.
  • Mestni bus – priporočam kupiti vozovnico T-10 – cena cca. 10 EUR – tako vas bo stala voznja manj kot 1 EUR – voznja traja kakih 45 minut

T10 je mozno uporabiti na tramvajih, mestnih busih in podzemni. Je prenosljiva in uporabna za 10 vozenj – prestopanje znotraj ure in pol je smatrano kot ena voznja.

Ker je bilo potrebno iti nekam drugam kupiti to T10 vozovnico, je tokrat ob prihodu v Barcelono nisva kupila in se do mesta odpeljala z Express busom, nato pa jo le kupila, ko sva v Playa Espanyol prestopila na podzemno železnico.

4 postaje do Glories in prišla sva do najnovejšega dela Barcelone. Hotel je prav neposredno poleg brata dvojčka londonskega Gerkina – Torre Agbar.

155

2 km do morja, do rajskih plaž Barcelone. Torej, tukaj moram povedati naslednje. Sem v obdobju, ko kronično pogrešam morje. Že kar malce preko meje normalnega in že pogled iz letala me je navdušil v taki meri, da je zopet na površje skočil “otrok v meni” in mama bi zopet dejala, “pa kdaj boš ti že odrasel”. A ne gre mama, ne gre:) Morjeeeeeee. Prva stvar, ki sva jo naredila po pristanku v hotelu  – Platja de la Marbella (web cam).  In od tam do večera nisva več šla nikamor. Kake 4-5 plaž je v skupni dolžini kakih 5 kilometrov. Mivka, tista, ta fajn, ta težka. In morje čisto, kristalno čisto, in ne tako mrzlo, a žal zaradi svežega tatuja ne morem v vodo, grrrr. No, do kolen pa vsekakor! Ufff, ure bi lahko tam ostal in Asja tudi. Kot 2 majhna otroka švigava po mivki in valovih in se nastavljava soncu. V Madridu je malce pozabilo na naju, a s je tukaj vrnilo – na polno! Ok, mislim, da sem našel eno tistih destinacij, kjer si rečeš, hm, tule bi pa lahko si predstavljal preživeti del življenja.

In Barcelona se popolnoma razlikuje od Madrida, prav nobene povezave ne vidim, druga država, ljudje, vzdušje. Bolj beli so tu, ne me narobe razumeti ob naslednji izjavi, a nekako so bili ljudje v Madridu po zunanjosti lepši, bolj eksotični, bolj južni, tu v Barceloni pa so bolj beli, skoraj francozi. Čeprav španščine ne govorim, opazim očitno razliko – tu se govori katalonščina. In tako se mi nehote pojavi v misel hotenje tukajšnjih Kataloncev – to je svoja država, odcepitev od Španije. Premalo poznam razmere in zgodovino, da bi o tem sodil ali podal mnenje, zato ostanimo pri tem.

Prejle sem pozabilo omeniti, a tokrat v Barceloni nisva vzela zajtrka. Razlog – pretiravanje s ceno. – celih 27 EUR po osebi na dan naj bi znašala cena zajtrka. Ne pride v poštev. Poleg hotela je morje razne ponudbe in zase sva našla “Nostrum”, prav tako veriga zajtrkovalnic z nama ustrezno ponudbo.

Kaj videti poleg že omenjenega morja, plaže in veselega dogajanja na tem delu, predvsem šport, pa šport, aja pa šport:).

Tudi za Barcelono sem že v naprej kupil karte za 2 dnevni Hop on Bus (dvojna cena napram Madridu 76 EUR), ter Park Guell (14 EUR za oba), obisk Barcinega štadiona Camp Nou (46 EUR za oba), ter vstopnice za obisk bazilike Sagrada Familia (36 EUR).

Barcelona z modernostjo očara, duh olimpijskih iger še vedno živi, pravzaprav mesto živi na račun teh iger, saj je večina današnje moderne arhitekture nastala v tem času in nekako postavila tudi smernico razvoja tega mesta. Stari del mesta ob ulici La Rambla in Židovski četrti tako še bolj dobi na veljavi kot kontrast turistično modernega mesta.

Prav gotovo je Park Guell, če se malce pohecam svetišče polagalcev ploščic oz. mozaikov. Tukaj so si ob vodstvu Antonia Gaudija dali duška keramičarji. Še danes se nadaljuje divja ustvarjalnosti polaganja zapletenih mozaikov na valujoče strukture hiš, ograj, potk, zidov stebrov in pričara se nekakšna pravljična dežela na področju, ker je bi prvotno namen postaviti 40 luksuznih vil na Barcelonskem hribu. In kot še danes mnogokrat videno, se je zaradi finančnih razlogov to sfižilo in nekako je postal Park.

Gaudi je arhitekturni guru Barcelone svojega časa, in še danes je aktivno njegovo nedokončano delo – to je bazilika Sagrade Familie. Asja ni tako zelo navdušena na sakralnimi zgradbami, a tukaj je ostala brez besed. Že zunaj je prepoznavna, edinstvena, a šele notranjost jo je očarala. Sama arhitektura, postavitve v prostoru in zraku, višine in igre barv, ki jo proicira svetloba skozi barvna stekla je edinstveno, do sedaj ne videno in navdušujoče. Ure bi lahko sedel v Sagradi in opazoval divje in obenem natančno ustvarjanje.

V baziliki naju je ogovorila manjša skupina ameriških turistov, ki sva se jim zdela simpatična in beseda je dala besedo in zaupali so nama, da so obiskali tudi Slovenijo in da se enostavno ne morejo načuditi Evropi nasploh, da je koncentracija zgodovinskih spomenikov, umetnosti in točk za oglede tako močno. V Ameriki naj bi se peljal daleč, daleč, da si lahko kaj pametnega ogledaš, v Evropi pa lahko na kratkih izletih vidiš svetovno znane znamenitosti. Povabili so naju v Boston, nekoč prav gotovo, želel bi namreč enkrat odteči tudi ta maraton.

Z busom sva dobršen del dneva posvetila osrednjem olimpijskem štadionu Estadi Olímpic de Montjuic Lluís Companys na planoti na Barcelono, v botaničnem parku Jardi Botanic in vsem kar se je v tem naravi obdanem delu Barcelone dalo videti. Dobro sva se nahodila, ter dan zaključila z obiskom Camp Nou – drugem nogometnem svetišču Španije. Moderen kompleks, nekaj popolnoma drugačnega kot Santiago Bernabeu. Priznam – Madrid me je bolj očaral. Camp Nou je namreč novejši, več aluminija, skoraj sterilen. A še vedno vreden ogleda. Ogled je potekal podobno, je da tukaj ni moč obiskati Press centra, domačih garderob in tudi na klop za rezerven igralce ni moč posaditi svoj prečastite. Ja, kaj naj rečem, sem le bolj Madridista, kot Barcaš:) Seveda za mojim klubom – Eintracht!

Še bi lahko pisal in pisal in poskušal pričarati neizmerno lepo izkušnjo, a morda bo zadosti z besedami, pa morda uspe še galerija fotografij kaj postaviti na svoje mesto. Če pa se pojavi kako vprašanje ali nasvet, pa kot vedno – sporočite. Vedno se odzovem, čeprav včasih z zamikom.

Advertisements
Komentarji
  1. kattom pravi:

    Super reportaža!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s