25-letnica ponovne združitve Nemčije – dogodek, ki združuje…

Posted: 12/11/2014 in Mnenja
Oznake: , , , , ,

Zastava1m

Zadnji vikend je v Nemčiji bilo čutiti veliko slavje oz. veliko pozornosti je bilo namenjeno svečanemu praznovanju 25 letnice združitve obeh Nemčij in padcu Berlinskega zidu dne 9.11.1989.

Saj nekako sem razumel dogajanja in veličasnost tega dogodka pred 25 leti, a kljub temu se nisem zavedal vseh pomembnih podrobnosti, ki so si sledili in povzročili v končni fazi ta enormen preobrat v tretiranju evrope in svobode.

Morda na tem mestu lahko komu, ki ga ta delček zgodovine zanima orišem na kratko sosledje dogodkov.

Po nemški kapitulaciji maja 1945 je bila Nemčija razdeljena na 4 območja, nad katerimi so prevzele nadzor 4 zavezniške države – Velika Britanija, Francija, Sovjetska zveza in ZDA. Ker pa se je kmalu pokazalo nesoglasje med zahodnim svetom in Sovjetsko zvezo, je to oblikovalo dve novi državi:

  • 23.5.1949 Zvezna republika Nemčijo (BRD – Bundesrepublik Deutschland)Zastava1m
  • 7.10.1949 Nemška demokratična republika (DDR – Deutsche Demokratische Republik)Zastava2m

Berlin, kot glavno mesto je imelo poseben status.

BRD ni nikoli priznaval državnosti DDR in je njene prebivalce tretirala enostavno kot nemce, ki pa so trenutno pod drugim totalitarnim sistemom, torej nekako internirani.  Tako se je Zahodna Nemčija razvijala za vse nemce, tudi za nemce v DDR, ki bodo nekoč zopet živeli v skupni državi. Nasprotno pa je Sovjetska zveza izolirala in uvajala v Vzhodni Nemčiji socialistično državo, ki se nikoli ni čutila odgovorno za krivdo Nemčije v drugi svetovni vojni.

26.5.1952 se je med Nemčijama meja zaprla in tedaj je edina možnost prehoda obstajala samo še v Berlinu.

17.6.1953 je prišlo v DDR do demonstracij in klicu po združitvi Nemčij, a so bili protesti zatrti z vojaškim posegom Sovjetske zveze, ki je v teh dneh razglasilo izredne razmere in prevzelo nadzor nad državo s pomočjo cca. 20.000 vojakov. Ta dan je veljal vse do leta 1990 v BRD kot praznik Nemške enotnosti.

V naslednjih letih je čez to »mišjo luknjo« za zahodno stran prebegnilo na tisoče prebežnikov. To je tedanjega predsednika Sovjetske zveze Nikito Hruščov tako razburjalo, da je preostalim trem zavezniškim državam 4.6.1961 postavil ultimat, da bo onemogočil dostop do Berlina, če Berlin ne postane samostojno mesto – torej ne več delno pod zavezniško / Zahodnonemško upravo. Na ta ultimat se je 25.7.1961 odzval J. F. Kennedy s tako imenovanimi »Three essentials«:

  • Nedotakljiva pravica prisotnosti zahodnih zaveznikov v svojih sektorjih Zahodnega Berlina
  • Pravica dostopa do Zahodnega Berlina preko vzhodnonemškega ozemlja
  • Zagotovitev varnosti in pravic meščanom Zahodnega Berlina, ter nadzor zahodnih zaveznikov nad izvajanjem le tega

In tako je Vzhodna Nemčija 13.8.1961 pričela zidati Berlinski zid. V naslednjih letih in desetljetjih je umrlo v Berlinu na tem zidu 138 ljudi, 75.000 ljudi pa je bilo obsojenih na dolgoletne zaporne kazni zaradi poskusa prebega na zahod. In Berlinski zid je postal več kot samo meja. Postal je simbol hladne vojne in nasploh simbol nasilnega razkola enega naroda.

Načrtovanje gradnje zidu je potekalo pod popolno tajnostjo in zahodno nemškim varnostno nadzornim  službam je to uspelo ugotoviti šele tri dni pred pričetkom gradnje.

Zid je bil dolg cca. 160 km. Večinoma je bil betonski (111 km) in visok cca. 3,75 m. Na posameznih odsekih je bila nameščena 2-3 metre visoka žičnata ograja z bodečo žico. Na posameznih delih so bila minska polja, povsod pa osvetljene stražarnice, bunkerji in patruljna steza za pse. Obstajala je tudi vmesna cona v primeru dveh zidov – t.i. cona smrti – Todesstreifen.

V določenih primerih je potekala meja – torej zid tudi čez zgradbe. Na primer, če si prišel iz stavbe, ki je bila na vzhodnonemškem ozemlju in stopil ven na pločnik, si pristal že na zahodnonemški strani. V takih primerih so enostavno zazidali vhode in prebivalci objekta so morali dostopati do stavbe skozi druge vhode recimo iz dvorišča. V takem primeru so zazidali tudi okna in tako preprečevali prehod in pogled na zahod.

Do konca septembra 1961 je na teh mestih v Berlinu uspešno prebegnilo kakih 400 oseb.

V naslednjih letih se je vsak del mesta razvijal v svojo smer in razkorak v vsakdanjem življenju se je večal in večal. A glede na to, da je tudi v Vzhodni Nemčiji življenje potekalo naprej, je kljub revnosti in enoumju vodenja države nemški narod živel tudi z vsakdanjimi pozitivnostmi. Tako danes kljub socialističnem ustroju in nadzoru STASI (vzhodnonemška tajno obveščevalna služba – primerljiva z jugoslovansko UDBO) mnogi s prijetnimi spomini posežejo v čas, ko je sicer bilo težko, a ne pozabijo povedati, da ni bilo težav s službo, stanovanjem in osnovnimi življenskimi potrebami, kar je danes mnogim v razvitem svetu vsakodnevni problem.

Zahodnonemška politika in prebivalstvo so si vsa naslednja leta prizadevala za vzpostavitev ponovne skupne države, države vsej nemcev in so tako uporabljali vse gospodarske, politične, diplomatske vzvode, kot tudi kulturne in športne priložnosti, da bi se mozaik nekoč poklopil in bi se želja vseh nemcev uresničila.

2.5.1989 je Madžarska odprla svojo mejo napram Avstriji.

Februarja in marca 1989 so se vzhodni nemci, ki so želeli prebegniti na zahod poslužili Zahodnonemške ambasade v Pragi. Na hrbtni strani ambasade so preskočili ograjo in se tako znašli na zahodnonemških tleh.  V avgustu so nato po nekaj uspešnih poizkusih prišli še novi prebegi. Kakih 120 jih je bilo 19.8.1989, dnevno pa se jim je pridružilo še kakih 20-50 novih prebežnikov.  Konzularni predstavnik  Hermann Huber je po posvetovanju s Hans-Dietrich Genscher nudil zatočišče vsem prebeglim nemcem in tako jamčil za njihovo varnost kljub velikim pritiskom vzhodnonemške vlade, kot tudi Sovjetske zveze. V parku prestavništva se je tako znašlo v septembru 1989 okoli 4.000 ljudi, ki so zapustili vse kar so imeli, nekateri tudi svoje družine, ali pa preko ograje potisnili svojega otroka, da bi le ta imel svetlejšo prihodnost. Razmere so bile težke. Vreme neusmiljeno, hladno, mokro in park konzulata je dobil podobo begunskega kampa – šotorišča.

30.9.1989 ob 18:58 je Hans-Dietrich Genscher z balkona predstavništva prezeblim prebežnikom sporočil, da so se dogovorili z vzhodnonemško vlado in da so jim dovolili odhod na zahod. Tako so 1.10.1989 proti Bavarski, vendar ob nesmiselnem pogoju vzhodnih nemcev, da Prago zapustijo preko vzhodnonemškega ozemlja preko Dresdna in Karl-Marx Stadta odpeljali prvi vlaki prebežnikov, s katerimi so potovali tudi zahodnonemški konzularni predstavniki in predstavniki Rdečega križa in tako jamčili za njihovo varnost.

Po tej odmevni in uspešni akciji je bilo skoraj nemogoče preprečiti nadalnje prebega preko Praškega konzulata. 4.10.1989 je bilo na konzularnem ozemlju novih 5000 ljudi, dodatnih 2000 pred predstavništvom. Tudi te so uspeli prepeljati na varno, na kar pa je Vzhodna Nemčija uvedla vize za pot na Češko in tako preprečila dodatne odhode.

In Vzhodni blok je pričel pokati po vseh šivih. V zavest ljudi je prišlo, da jih je po vseh teh letih nemogoče zadržati. Pritiski znotraj, kot tudi politike in gospodarstva so rezultirala v spremembah. Prav gotovo ne gre spregledati politike Mikhaila Gorbačova, ki je vse to tudi dopustil in omogočil brez večjega prelivanja krvi. Prav Gorbiju, kot ga danes kličejo in je bil častni gost na nedeljski slavnostni prireditvi v Berlinu, mnogi pripisujejo zasluge, da se je čas tako obrnil in da danes Nemčija živi v eni skupni državi.

9.11.1989 je vzhodnonemška vlada obravnaval nov zakon, ki bi omogočal prehode meje, vendar je v zmedi tega tedna šlo veliko narobe. Rezultat te zmešnjave je bila tiskovna konferenca, ki so jo predvajale televizijske in radijske postaje. Ob 18:53 je italjanski novinar Riccardo Ehrman postavil vprašanje Günterju Schabowskemu na temo tega omenjenga novega zakona. Naj povem, da g. Günter Schabowski sploh ni bil navzoč, ko so sprejemali in nato zadržali zakon, ter predlagali nove spremembe.

Beseda je dala besedo in tako je g Schabowski izjavil »…Zaradi tega smo se odločili da sprejmemo uredbo, ki omogoča vsem državljanom Vzhodne Nemčije izstop iz države na mejnih prehodih.«

Na dodatno vprašanje novinarja, od kdaj omenjena uredba velja, je g. Schabowski  ob 18:57 prebral uredbo »Privatna potovanja v tujino so dovoljena tudi brez potrebnih dovoljenj z navedbo razloga potovanja. Tako morajo vsa tovrstna upravna mesta takoj dodeliti potovalno vizo brez vloge. Potovanja so omogočena preko vseh mejnih prehodov z Zahodno Nemčijo.«

Na ponovno vprašanje novinarja Bild »…Od kdaj velja ta uredba?« je sledil odgovor »….po mojem razumevanju…od takoj…«.

In na dodatno vprašanje, če to velja tudi za prehode v Zahodni Berlin, je sledila potrditev »…na vseh mejnih prehodih…«

Vsi mediji so takoj pričeli z obveščanjem javnosti, da so meje odprte. Prej, kot so bili mejni organi o tem sploh obveščeni. Celotno dogajanje tega večera sem si ogledal v igranem filmu “Bornholmer Straße”, ki je iz perspektive mejnih stražarjev in carinikov doživeto prikazal dogajanje in zmešnjavo te noči. In živci so bili napeti, orožje nekajkrat vzeto iz omar, a nato le varno spravljenih nazaj. Vsem se gre zahvaliti, da se tista noč noč ni končala krvavo.

Takoj po razglasitvi uredbe v medijih so se pričeli na mejnih prehodih zbirati ljudje. Nekateri, ki so se  nemudoma odločili zapustiti Vzhodno Nemčijo, predvsem pa veliko takih, ki še nikoli niso bili na zahodni strani in so želeli le popiti pivo na drugi strani in pogledati, kako tam izgleda. Seveda pa tudi kupiti časopis kot dokaz, da so bili na drugi strani.

Po vseh nejasnostih in neinformiranosti mejnih organov so je vodja mejnega prehoda Oberstleutnant Harald Jäger po popolni zmedi v ukazih (ki pa jih dejansko sploh ni bilo) samostojno odločili, da na mejnem prehodu Bornholmer Straße po velikem pritisku množice končno odprejo zapornice in ob 23:30 je tisoče nemcev padlo v objem nemcem na drugi strani meje. Na mostu Bösebrücke so se objemali in veselili popolni neznanci, a tudi družine so se zopet našle. Prebegli mož je pričakal ženo, hčerka mamo…

Ob ogledu nedeljske slavnostne prireditve v Berlinu, ki jo je obiskalo tisoče obiskovalcev sem se zamislil. Kako nor je lahko človek, da dopusti tako slaboumje, ki se je dogajalo. Kako lahko peščica obrazov tako upravlja s celotno državo, ljudmi, njihovim vsakdanom, to kar so in kar predstavljajo… In tudi danes, toliko let kasneje se to še vedno kaže v raznoraznih drugačnih oblikah.

Svetlobna instalacija 8.000 balonov, ki je potekala na trasi nekdanjega zidu je uspela prikazati, kako je lahko človek takrat enostavno razdelil mesto oz. ga izoliral v otok. Velika zabava z velikimi imeni se je nadaljevala pozno v noč.

In potem nekje v vsej tej zgodbi pozicioniraš še lastnega sebe. Kje sem bil ta dan? Bil je četrtek, torej sem bil verjetno v šoli. In le dobro leto kasneje sem bil sam v nekakšni –  morda podobni, čeprav popolnoma drugačni situaciji. A mi ni do praznovanja in nihče ne bo ne mene, ne kolegov s podobno izkušnjo nikoli potrepljal po rami. Le da smo živi in zdravi, to je najbolj pomembno.

Da morda lahko bolje razumemo tedaj in sedaj, vam priporočam ogled fotografij iz iste perspektive, le da je med njimi desetljetja razlike. Morda se boste zopet spomnili podob tistega časa ali pa jih morda prvič tudi sami videli. FAZ – Berlin – tedaj in sedaj

Advertisements
Komentarji
  1. […] 25-letnica ponovne združitve Nemčije – dogodek, ki združuje… […]

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s