Grem naprej…

Posted: 30/09/2014 in Mnenja

Danes se zaključuje september 2014. Danes je dan, ko sem uspešno oddal vso potrebno dokumentacijo za pridobitev nemškega državljanstva. Danes je dan, ko sem se mentalno poslovil od Slovenije v smislu pripadnosti duha. Omenil sem, da sem se že nekaj časa odtujeval od Slovenije. Enostavno razen družine in meni bližnjih ni bilo momenta, niti motivacije, niti nobenega impulza, ki bi mi miselni tok preusmeril. Enostavno se ne morem več identificirati s sistemom oz. mentalno/politično/socialno infrastrukturo slovenske države. No, saj se tudi prej nisem, a sem le nekako vztrajal v mislih in aktivnostih, da bi kaj spremenil. Sedaj mi je postalo jasno, da je za mene in moje bližnje bolje, da preneham plavati proti toku in da enostavno zapustim to reko, ter se podam v nove vode, v katerih se počutim dobro. Nekje v naslednjih 3 mesecih bom, upam, da zaključil to pot in postal nemški državljan s slovensko nacionalnostjo.

Uf, sem naložil. Vendar naj ostane tako. Utrinki so le utrinki, in kje drugje lahko uporabim simboliko bolje, kot tukaj v pisani slovenski besedi. Tukaj si lahko to dovolim. Bralka Manja mi je poslala naslednje besede, ki me potrjujejo v mojih besedah in dejanjih: “Kot zmeraj sem tudi tokrat kar posrkala objavljen post. Pišeš namreč izjemno dopadljivo in berljivo, doživeto in, kar pogrešam v drugih blogarijah, še vedno dovolj knjižno, da ne delaš spakedranščine iz naše lepe materinščine. Verjamem, da tudi, če ti je država kot institucija vzela vse upanje, bo ohranjanje jezika skozi tvoje objave tisti moment, kar te bo še zmeraj delalo ponosnega Slovenca. Zasedamo resnično čudovit prostor pod soncem in z neumnimi potezami prodanih slovenskih duš, ki krojijo našo usodo, bo morda nekoč ravno jezik, ki bo vplival na ohranitev ozemeljske celovitosti in narodnostne enotnosti. Morda, če že nismo prodani….”

Pravzaprav sem želel oddati potrebno dokumentacijo že pred nekaj tedni in sem se oglasil na tukajšnjem uradu. A tam so ugotovili, da potrebujejo dodatno še moje spričevalo zaključenega 1. razreda osnovne šole, ki sem jo obiskoval v Augsburgu. No, po premetavanjih vseh dokumentov in potrdil smo ugotovili, da spričevala enostavno nimam. Imam samo polletno spričevalo, ki pa ne bo zadostovalo za potrditev mojih prvih 7 let življenja tukaj v Nemčiji. Glede na to, da je tega že 35 let in vse do danes le tega sam nisem potreboval, se nikoli nisem niti spraševal, kje ta košček papirja je. Po pogovoru s starši enostavno ni bilo druge, kot da pokličem šolo, ki sem jo obiskoval in upam na srečo, da je morda spričevalo še tam. Šole namreč po 10 letih lahko zavržejo tovrstno arhivirano dokumentacijo. A v življenju je potrebno le imeti nekaj sreče in tako me je tudi tukaj osrečila tajnica šole, ki je po tednu dni premetavanja arhiva našla 35 let star list papirja, ki dokazuje moje uspešno šolanje.

Ker mi ga kar tako ne more poslati, ni bilo druge, kot da sem se odpravil v mesto mojega rojstva, ki je od Frankfurta oddaljen kakih 365 kilometrov. Tako sem v petek vzel dopust, si od Ranjana sposodil avto in se odpravil tja daleč v mojo preteklost.

Augsburg sem zapustil leta 1979 skupaj z mamo. Oče pa je še ostal nekaj let. Mesto na zahodu Bavarske šteje danes cca. 278.000 prebivalcev, torej nekako tako kot Ljubljana in je tako tretje največje mesto na Bavarskem za Münchnom in Nürnbergom. Skozi eno najstarejših mest Nemčije teče reka Lech, kjer sem se skoraj utopil, ko smo se s prijatelji igrali in počeli neumnosti ob reki. Ne spomnim se, koliko sem bil star, a vem, da še nisem znal plavati. Ne vem ali je bilo v igri ali smo se kaj prerivali, vendar me je Thomas porinil v reko in verjetno me je rešil paničen poskus rešitve. Tako se je končalo srečno z mokrimi oblekami.

Pravzaprav ne vem, kaj je povprečna standardna količina spominov iz obdobja do 7 leta starosti. Sam menim, da se spominjam iz tega obodbja kar veliko in še vedno zelo slikovito. Moj mikrokozmos se je razprostiral med vrtcem, ki sem ga obiskoval v Katholische Pfarrei & Kindertageseinrichtung St. Elisabeth, Augsburg – cerkvena inštitucija, med šolo mojega prvega razreda Birkenau Volksschule, med parkom z igrali, kjer smo preživljali večino časa z otroci vseh nacionalnosti, ter med tovarno MAN, kjer je delal moj oče in do katerega sem se upal iti preko mostu reke Lech. Na sredini tega območja je kot jedro bil moj dom. Hiša, v kateri je bilo naše stanovanje je danes hotel. Vse je ostalo enako, nič veliko se ni spremenilo. No. nekako je vse manjše kot takrat. A to bo verjetno od tega, da so mi zrasle oči. Edino kar pogrešam, je telefonska govorilnica na zelenici pred hišo. Tu sem večkrat našel pfennige – drobiž tedanje nemške denarne valute Deutsche Mark in si za to kupoval absolutni tedanji sladoledni hit Dolomiti, ki je stal kakih 10 Pfennigov. Ta sladoled so prenehali izdelovati leta 1987 in guess what… Letos se je zopet vrnil v hladilnike trgovin. Žal je le bleda podoba in bled okus tedanjega sladoleda. Predvidevam pa, da je verjetno bolj zdrav:)

Nekako mislim, da je vpliv večnacionalnosti mojega otroštva vplival na to, kar sem in kar živim danes. Otroci so prihajali poleg domačinov nemcev večinoma iz držav, ki so v Nemčijo v tem času pošiljale delovno silo. Torej moj najboljši prijatelj iz tega časa je bil Slovenec Robi. Neverjetno, kako živiva vzporedno življenje, kjer se najine krivulje življenske poti vedno znova nekje prekrižajo. Rojena sva namreč le nekaj ur narazen v isti porodnošnici, mislim, da sta najini mami bili celo v isti sobi. Najina domova sta bila oddaljena kakih 300 metrov. Skupaj sva obiskovala 1. razred osnovne šole. Nato sem se preselil z mamo v Slovenijo in za nekaj časa sva izgubila stik. A glej, že v srednji šoli v Ljubljani sva zopet postala sošolca za naslednja 4 leta. Še danes imava relativno reden kontakt in veselim se zopet snidenja, ki ga planiramo konec oktobra z nekdanjimi sošolci SŠGT-jevci.

Spominjam se še srba Fredija, dobrovoljnega pozitivca, s katerim sva naredila eno večjih neumnosti mojih prvih nekaj let. Skupaj sva obiskovala vrtec in naloga otrok je bila, da vsak dan nekdo pripravi jedilnico – torej mize, pribor in podobno. Tisti dan, sva bila na vrsti midva. In v spominu imam, da je bilo to nekaj posebnega. Tako sva s Fredijem opravila potrebno in sestre – nune, ki so na nas pazile, so naju napotile nazaj v igralnico. In kaj je bolje, kot tekmovati, kdo bo hitreje prišel nazaj gor? Seveda, da nič v tistem trenutku. In dirka se je pričela. Še dobro imam pred očmi, kako je Frediju uspelo na stopnicah preiti v vodstvo in ostala je le še “ciljna ravnina” hodnika pred ogromnimi steklenimi vitraž vrati. Zadnji metri pred ciljno črto po rdečem tepihu, kdo bo prvi zagrabil za kljuko, se okitil s slavo zmagovalca te velike tekme in požel občudovanje in skandiranje sovrstnikov. No, navdušujoče sanje so se v trenutku sprevrgle v skorajšnjo tragedijo. Prekleti copati – ja tisti natikači, ki jih še danes najdemo skoraj v vsakem domu. Nekako mi je uspelo stopiti na peto Fredijevega copata in sledila je takojšnja blokirana zavora noge, ki bi morala narediti še zadnji zaključeni korak. A namesto tega je fizika naredila svoje in Fredi se je spremenil v Supermana, saj je poletel z glavo naprej v steklena vrata, jih s svojo bučo razbil in se ob tem še precej porezal. In tako je namesto slavja trenutek postal popolnoma tih in krvav. Spominjam se Fredijevega krvavečega obraza, nun, ki so hitele reševati situacijo, drugih otrok, ki so zaprepadeno gledali v Fredija in mene, ki se pobiram na hodniku z neznanskim občutkom krivde.

No, vse se je končalo srečno. Fredi je brez trajnih posledic okreval, jaz sem se nekako opral krivde “morilca”, zadeva se je zaključila kot nesreča otroških dni. In vsi smo ostali prijatelji. Tako kot z mnogimi drugimi otroci, nemcem, jugoslovanom, turkom, špancem, grkom, filipincem, ki nas je tedaj združevala želja po igri in avanturi.

In po dobrih 20 letih sem se zopet znašel v tem istem parku. Nazadnje sem bil v Augsburgu 1. maja 1994. Dobro se spominjam, saj je bil to dan, ko je umrl Ayrton Senna. Tukaj nekaj slikovnega materiala za boljše predstavo in za spomin tistim, ki so tudi povezani s tem malim delčkom sveta. torej moji družini, Robiju, Frediju in drugim iz tega časa in okolja.

Zadnji vikend sem se udeležil svojega drugega teka Race for the Cure – fundacije Suzan G. Komen, ki se ukvarja s področjem raka na prsih. Od kar se s to boleznijo spopada soproga mojega prijatelja Ranjana, se vsak dan znova lahko delno identificiram, kaj preživljajo bolniki in kako borbo bijejo v vsakdanjem življenju. Tek je bil lahkoten, nekaj posebnega za poseben namen. In kot dodatno sporočilo meni, da je vse minljivo in da je edina pot, pot naprej. In tako znova in še vedno grem naprej…

 

Advertisements
Komentarji

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s