Slovenski vojak v JLA 1990 – 1991 in izborjena svoboda, ki ni sama po sebi razumljiva

Posted: 15/01/2014 in Mnenja, Na poti
Oznake: , , , , , , , , , , , , , , , ,

Pisalo se je leto 1990. Končeval sem srednjo šolo in nekako pri sebi splaniral moje nadaljnje aktivnosti, da bom kar najmanj časa izgubil in se čimpreje osamosvojil. Vleklo me je v svet, a pred menoj je bila še velika preizkušnja. Preizkušnja, za katero se je izkazalo le leto kasneje, kako resna je in prekleto težka. In prav gotovo me je zaznamovala. Najbolj izmed vsega na svetu cenim svobodo. Svobodo, ki sem si jo moral izboriti in mi ni bila podarjena. Bila je v nevarnosti, pravzaprav v smrtni nevarnosti.

Kot vsi tedanji mladeniči nas je čakalo obvezno služenje vojaškega roka v tedanji armadi skupne države Jugoslavije. A časi so bili zapleteni, bolj kot sem to dejansko kot 18 letnik sploh razumel. Saj ne, da bi se popolnoma distanciral od političnega dogajanja, a nekako mi le ni bilo blizu. Nasplošno po priselitvi iz Nemčije nekako nisem dojemal kompliciranosti in resnosti politične ureditve tedanje države in vse, kar se je dogajalo na televiziji, mi je bilo nekako nerealno, filmsko, nekaj, kar se mene ne tiče. Vse, kar sem vedel, je bila moja odločitev, da opravim z obveznim vojaškim rokom čimpreje, torej pred nadaljnim študijem, v času ko so moji možgani še najmlajši možni v dani situaciji. V mislih sem imel vse splanirano. Leto vojaščine, nato študij na opatijski hotelirski fakulteti in nato v svet, v kako priznano hotelsko verigo ali ladjo.

In tako sem se prijavil kljub kljubovanju sedanjega tasta, ki me je prepričeval, da naj zavlačujem z naborom še nekaj časa, saj je Janša zagotovil, da bodo slovenski mladeniči služili vojsko v slovenski vojski. In imel je prav, a tudi on si niti v sanjah ni predstavljal, kaj vse se bo še zgodilo. A govorilo se je tudi, da bomo že tedaj slovenci služili JLA (Jugoslovansko ljudsko armado) izključno v Sloveniji.

In tako sem prejel pismo iz Vrhnike, da naj se oglasim v pisarni odbora za obrambo, kjer sem naletel na mojega osnovnošolskega razrednika gospoda Jesenka, ki smo ga imenovali »Korenček«. V uradu sem srečal sošolca iz paralelke Fišterja in skupaj sva vkorakala v pisarno. Dobila sva kuverti, jih odprla in zagledal sem »Senj«?!. »Hm, to pa ni Slovenija, a je verjetno kje na morju, kajne?« sem povprašal »Korenčka«. Ta me je pogledal in ugotovil, da sem prejel napačno kuverto. V drugi kuverti je pisalo »Senta«. Hm, nikoli slišal, Slovenija sigurni ni. V Vojvodino greš. Kam? Kako? Moji tedanji prijatelji so dobili Celje, Maribor, Bohinjsko Bistrico, jaz pa pojdem nekam daleč na jug in še to ne na morje? V tolažbo mi je bilo, da nisem dobil Štipa ali kako drugo zakotno lokacijo na albanski meji.

Šele doma sem potem dejansko videl kam grem. Avtonomna pokrajina Vojvodina, del Srbije, vzhodno od Subotice in Sombora, severno od Beograda, poleg mestec Čoka in Ada. Vse kar sem si lahko naslikal v mislih je bila ravnica in žitna polja. Kaj več, impossible.

V Sento sem 19. septembra odšel kot gospod. Z letalom do Beograda in nato z avtobusom do Sente. Spominjam se, kako sem taval po avtobusni postaji in iskal pravi avtobus. Vse v čirilici. Prispel sem v poznih nočnih urah in v kasarni sem se moral javiti do polnoči. Nekaj mojih prijateljev je odšlo že 16. septembra in celo javili so se že. Vse ok, prvo noč prespali v telovadnici in nato počasi pričeli z vojaškim življenjem.

In glede na to, da nekako s tole vojsko že od pričetka nisem imel posebne sreče, se je moja smola nadaljevala z mojim prihodom v kasarno. Tolažilo me je le to, da nisem bil popolnoma sam, saj smo se na avtobusu spoprijateljili z nekaj sotrpini.

Naj najprej tukaj na tem mestu nekaj pojasnim. Menim, da nisem mehkužen in da se lahko soočim več ali manj z vsako situacijo in se ji prilagodim, kakor je najbolj možno. Nekaj časa mi je tudi po glavi švigala misel, da bi morda svoje srednješolsko izobraževanje nadaljeval na vojaški srednji šoli Franc Rozman Stane, a sem misel opustil zaradi nesimpatičnosti jugoslovanskega ustroja in omejitve po potovanju.

Na vhodu v kasarno so nas pričakali starejši vojaki in mlajši oficirji. In ne vem kaj hudiča so jim dali v hrano, a ko sem prestopil prag kasarne, se je pekel pričel. Neprestano dretje, vpitje drug na drugega, rafalno streljanje raznih navodil, ki jih 90 odstotkov nisem razumel, pregled s seboj prinešene prtljage, pri čemer so mi takoj zadržali vse cigarete, kozmetiko, revije, hrano in mi pustili le najosnovnejše. Prvi napad je kmalu minil in znašli smo se v neki predavalnici, kjer smo bili popolnoma tiho in slišalo se je nadaljevanje dretja na očitno nove prišleke. Ritual, ki ga nisem več videl v prihodnjosti, saj so v kasarno v Senti prispeli naslednji naborniki šele decembra, ko pa sem že krenil v prekomando.

Nato je neki starejši oficir opravil uvoden pozdrav in nagovor, ter nas s pomirjajočim tonom napotil ven. V le nekaj minutah sem že stal pred drugo zgradbo. Nikoli ne bom pozabil na pogleda na odprto okno z rumeno svetlobo, kjer so opravljali »šišanje«. Za to sem poskrbel že v Ljubljani in si že tam naredil pravi army cut. In prepričan sem bil, da bom tole preskočil. Ne, pravzaprav sem molil, da mi bo to prizanešeno. No, eni fantje so res hecni. Nekako se le gre zavedati, da velja kratka frizura v vojski za standard in da ima tudi svoj smisel glede na možnosti higiene in količine raznih zajedalcev, ki se v tem šavju lahko zaredijo. In neki mladenič se je odločil protestirati. Napaka, velika napaka. Poleg tega, da je dobil nekaj krepkih po glavi, so se ga »frizerji« lotili na svoj način. In ni dobro izgledalo, res ne…

»Sledeči!«, stopim k stolu, »sedni bre!«, se vsedem, gledam, kaj bo zdaj in brica res začne z mašino drgniti po glavi, kjer res ni bilo več ničesar za pobriti. A naj bo po njegovo. Brez posledic grem na hodnik sosednjega poslopja, kjer se je ritual nadaljeval, saj so mi le nekaj centimetrov od obraza vojaki vpili navodila. Tam sem se moral do golega sleči, civilno obleko pospraviti v seboj prinešeno vrečo od vzglavnika, ter s flomastrom napisati svoj domači naslov in naslov vojne pošte, da so obleko nato poslali mojim domačim. Nagi smo se nato odpravili pod tuše, in na opraševanje – nekaj vojakov nas je z jogurtovimi lončki posipalo s sredstvom proti moljem, morda tudi ušem. Nato so mi v roke porinili »šatorsko platno«, katerega sem držal za konec in na njega so mi v mimohodu iz majhnih okenc metali vojaško opremo. Nekaj novega, veliko starega. Nek vodnik mi je namignil, da naj se ne sekiram, kaj bom v tem trenutku dobil, bomo že potem skompletirali. Nekako sem mu verjel, le ob dejstvu, da sem prejel 2 leva škornja sem zastrigel z ušesi in nato le dobil pravega desnega. Na hitro sem navlekel na sebe hlače, škornje in suknjič, ostalo pa zavil v culo in naložil čez ramo, ter se odpravil za vodnikom, ki me je preko piste peljal do druge zgradbe. Vse tiho v zgradbi, le nekaj dežurnih na hodniku. Odpravil sem se po stopnicah in pri nekih vratih mi je vojak odprl in rekel, da naj tiho poiščem prazno posteljo, culo porinem pod posteljo in zaspim. V temi sem poiskal prazno posteljo in se vlegel. Spominjam se, da sem z roko zagrabil žičnato napero nad seboj, kjer je spal nek drugi vojak in si rekel »sranje, če tole preživiš, boš preživel vse!« in nemudoma padel v stanje takojšnje depresije.

Noč je bila kratka. Ne spomnim se več ure, a moralo je bili okoli 5:30 – 6:00. Tuljenje oz. zadiranje ukaza »ustaj vojsko« in nato »ajdeajdeajde, brže to tamo, počni bre, jedan, dva…«. V ozadju nekje daleč slišim trobento, škilim čez rob trde, grobe temno zelene odeje in na hitro preletim sobo, v kateri sem se znašel. Sinoči nisem videl ničesar, sedaj pa se je pred mano odprla prava dvorana, v kateri nas je kakih 50 ali več vojakov  Preplašen vstanem in delam to kar drugi, torej delam sklece… Čakaj malo, kaj delam? Ja to kar drugi, sklece delam!?! Nato drug ukaz in postavim se k robu postelje. Ne upam gledati levo, ne desno, pravzaprav se naredim majhnega, neopaznega. Ne naredim ničesar, kar bi pritegnilo pozornost oficirjev.

Uspelo mi je. Na hitro se seznanim s sovojaki, ki so stacionirani v bližini moje postelje in pomagajo mi pravilno pospraviti posteljo. Nato odhitim z njimi v kopalnico na umivanje in britje. Pa ne me jeb… A tople vode ni??? NE, NI. Privadi se! Eh, ok. Nikoli prej si nisem predstavljal, da je v letu 1990 topla voda nekakšen luksuz, a po tem mi to več ni bilo tako samoumevno. Lessons learned :).

Po umivanju hitro obleči, saj se je že mudilo na pisto, kjer se počaka dvig zastave. Glede na to, da nič ne veš in nič ne znaš, hitro sprašuješ in se hitro odločaš, koga poslušati in komu slediti. Preostalo opremo, ki si je nisem nataknil, sem pustil zavito v šotorskem platnu pod posteljo. Bom že potem kasneje videl, kam s to robo.

Na pisti sem končno ugotovil, da je v mojem vodu nekaj vojakov, ki so prišli sinoči z menoj. Dela se dan in ob zvokih trobente nepremično opazujem dogajanje. Na smeh mi gre, vse je nerealno. Kot da bi se odrasli in pubertetniki igrali partizane. A obenem po sinočnji izkušnji prav dobro vem, da zadeva ni igra. In ima svoj namen. Iz nas narediti može, iz mevž ljudi po tedanjih standardih družbe in vojske. Pa saj gre za nekakšno izobraževanje, avanturo, saj ne grem v priprave za vojno…. Oh, kako sem se motil.

Po vrnitvi v našo sobo, sem ugotovil, da je vse, kar mi je preostalo, na meni. Šotorskega krila ni bilo več in tako ni bilo tudi več prav nobene opreme, toalete, itd. V obupu in napadu panike, ter jeze sem se vsedel na rob postelje. In kaj nas sedaj? A že v naslednjih nekaj minutah se je pričelo samo od sebe urejati.

Nekaj sovojakov mi je prostovoljno dalo nekaj kosov viška svoje opreme, vsaj toliko, da sem lahko opravil prvi pregled in izobraževanje zlaganja in pospravljanja opreme v »kaseto« – tisto kovinsko omarico poleg postelje. Pa kako višek opreme? V naslednjih dneh in tednih sem se že »izšolal«, tako kot ti meni, tako jaz drugim. In vsem je bilo nekako prav. Ko si »gušter« začneš tam spodaj in počasi lezeš v svojem razvoju proti »džombi«. Pri tej poti ti rastejo izkušnje in položaj v »družbi«. Nekaj, kar sem kasneje v življenju celo morda pričel pogrešati.

JLA Senta 1990

Po kakem tedni dni smo lahko prvič poklicali svoje domače. Soproga mi je kasneje povedala, da je bil moj glas strašen, nekako zlomljen. A počasi sem se pobral in nekako dal čez uvodno usposabljanje »obuko«. Le medlo se spomnim zaprisege – vem le to, da so prišli moji starši in moja bodoča soproga in da smo lahko prvič odšli v mesto. In kakšno mesto je bila Senta v tistem času. Na eni strani kasarne cesta, na drugi pokopališče, zadaj pa norišnica. Kakih 5 lokalov v mestu, od tega 3 prepovedani za vojsko (oficirski lokali), 1 kino, no soba, kjer si si privlekel stol in celo mestno središče. Reka Tisa je bila nekje, morda sem jo celo videl, a se je ne spomnim več. Kanalizacije ni bilo, torej odprti obcestni kanali in veliko traktorjev. A imeli so tudi svojo specialiteto. “Čerga” – pol okusne popečen štruce v kateri je bil pohan zrezek, pomes, sir in kajmak. Vse skupaj nato popečeno v pečici. Ves fokus kasarne je bil v tem, kako priti ven ali najti nekoga, ki ti bo prinesel čergo. In nato v kako toplo učilnico ali kotek, kjer se je bilo možno izogniti neverjetno hladnem neprestanem vetru košave, ter s pivom ob črno belem televizorskem sprejemniku ali radiu EI Niš – tistem s ta velikimi gumbi in stikali se pogostiti in za trenutek uiti vojaškemu vsakdanu.

JLA Senta 1990

Že v času mojega bivanja v Senti se je dogajalo politično dogajanje v Kninu. Spominjam se dogodka, kjer je zelo debelušen fant lahko šel domov v Knin na obisk k svoji zelo bolani mami. Po njegovem odhodu je po kasarni krožilo, da se glede na situacijo sigurno ne bo več vrnil. A glej ga korenjaka, prikazal se je na vratih še ob pravem času. Ko smo ga spraševali, kako je bilo, je povedal, da je res bila težava se vrniti, saj ga nekaj sovaščanov ni pustilo, a je za red poskrbel oče: »Kad smo ja i tata sačmaricom prešli gradom, nitko se nije usudijo, da nas zaustavi.« In dejansko je oče fanta pripeljal nazaj v kasarno, verjetno bolj iz strahu, kar bi se zgodilo v nasprotnem primeru.

Decembra 1990 je prišla prekomanda.

Večer popreje smo imeli manjšo zabavo in se dostojno poslovili, kajti že naslednjega dne za to ni bilo več priložnosti. Zjutraj smo kot običajno vstali, a namesto jutranje vadbe s seboj na pisto odnesli svojo celotno opremo v nahrbtniku.

Vsake toliko časa smo se postavili v formacijo in poslušali naštevanje imen vojakov in destinacijo, ter vojno pošto, kamor smo takoj odrinili. Le levo in desno je bilo potiho slišati “svom srečom” in že ga ni bilo več. Spomnim se, kako sem zadrževal dih ob naštevanju imen, ki so prihajala čez slabo razumljiv in hreščeč zvočnik in upal na dobro destinacijo, nekje bližje Sloveniji, bližje morju ali vsaj v neko veliko mesto. Samo ne prosim na kako mejo, v kaka brda, bogu za ritjo, kjer se bom spoznaval z ovcami in kozami, kjer bo mojih naslednjih 9 mesecev življenja.

In je prišlo, VP 2709/1 Sarajevo – 7. armadno območje. Tooooooooooo!!! Mesto, pravo veliko mesto! Civilizacija. Oblilo me je nepopisno veselje, sreča, kot bi zadel odličen zadetek na lotu. Pobral sem svoje stvari in tudi sam zašepetal “svom srečom” in se pridružil ostalim vojakom, ki smo se naložili na vlak proti Sarajevu.

Tudi pogleda na okoliške planine okoli Sarajeva ne bom nikoli pozabil, prav tako ne snega, ki ga je bilo čez gležnje. Vdih decemberskega zraka s tem razgledom mi je dal občutek slovenskih gora. Ma kaj gora!? Počutil sem se kot v kaki Kranjski Gori na smučariji. In izobešeni plakati prihajajočega  koncerta Lačnega Franca. Vse se je spremenilo. Najprej smo obiskali glavno kasarno Maršala Tita, kjer je bil tudi glavni politični oficir – t.i. “Bezbednjak” – strah in trepet. Oseba, ki je bila sicer po činu nižja od poveljstva, a po pooblastilih je presegala poveljstvo. A to ni bilo pomembno, prišli smo na prizorišče olimpijskih iger. Sarajevo – fenomenalno mesto s fenomenalnimi ljudmi.

Po prihodu v kasarno na Stupu poleg tovarne čokolade Zora se je pričelo kvalitetno in lagodno življenje. Spominjam se prihoda v sobo. Vsega kakih 15 vojakov v sobi – celoten vod. Rdeč tepih na tleh – tak tekač. Tople sobe, topla voda v kopalnici in predvsem nobenih »kričačev«. V kasarni je bil avto bataljon in raketna mehanična enota. Veliko civilno zaposlenih in vse skupaj je bilo kot noč in dan v primerjavi s Sento, ki je bila učna kasarna. Desetar Cvile, beograjski panker je bil poveljnik voda, z makedoncem Saskotom sva bila takoj na isti valovni dolzini – Depechi in The Cure so bili stična točka, bosanca Dedič in še nek fant, katerega ime sem pozabil (morda je bil Todić) sta bila dežurna pevca, od jutra do večera sta pela narodnjake. Tudi takega ta pravega črnogorca smo imeli v vodu. Takega, ki ga z metlo podstaviš, da ne pade in ki smo ga s posteljo vred odnesli pod tuš, ko si ni hotel umiti nog.

Spominjam se srečanja z Matijem, ki je bil v sosednjem vodu, ter Boštjanom Majcnom, s katerim sva preživela nekaj neverjetnih večerov na bencinski črpalki, ki je bila njegovo delovno mesto. Med točenjem goriva tovornjakom, tankom in vlačilcem je bilo velikooooo prostega časa.

V kasarni sem dobil kmalu zadolžitev dela na »kapiji«, torej v vratarnici. Delo je bilo super, le ob zimskih večerih so bile noči dolge in mrzle, a s pomočjo Dire Straitsov in Čoliča smo tudi to preživeli. Tudi straža ni bila slaba. Stražarnica opremljena s »kao« usnjeno sedežno, velika barvna televizija, avtonomnost dneva, pojačana hrana in najboljše – oproščeni jutranje telovadbe. Rad imam šport, a pri minus stopinjah le v majici s kratkimi rokavi in vojaških škornjih pred sedmo zjutraj letati po kasarni in nato brez tuširanja v dan pač ni bilo po mojem okusu.

In nekje na pomlad sem dobil novo zadolžitev. »Ćato/Kafedžija« (tajnik/kuhalec kave) v komandi (poveljstvu) in delo v »razglasu«. V razglasu smo vrteli trakove s posnetimi trobentastimi budnicami, ter v prostem času priljubljeno glasbo. Celo Top lestvico smo vodili, ob upoštevanju prepovednih izvajalcev. Si verjetno mislite, da je bilo kakih 90% narodnjakov. Ni bilo slabo. Torej vstal sem 20 minut prej kot ostali in poskrbel za jutranje bujenje s spuščanjem posnetih trakov trobente. In nato dvigovanje/spust zastave in nato še za lahko noč. Pa sem pa tja tudi tako opevano “uzbuno”, torej simulacijo hitrega posredovanja, ko si ob požarnih lučeh ob 2 zjutraj v moral v polno bojno opremo, ter v danem času biti na v naprej določenem mestu.

Perfektno, zopet nobene jutranje telovadbe, možnost poslušanja glasbe, sprejemanje glasbenih želja/kasarniški Deejay, ter zadolžen za izposojo video filmov. To mi je omogočalo skoraj vsakodnevne izhode v mesto, saj bi izbruhnil upor v kasarni brez vsakovečerne video projekcije za primer, da ni bilo na sporedu kake nogometne ali košarkarske tekme.

Marca 1991 nas je Slovencev v kasarni ostalo le še štirje. Luka, Grega, Matija in jaz. Časi so bili tudi že taki, da se je v mesto šlo izključno v civilni obleki, saj naj bi bilo nevarno odditi v uniformi. Dogajanje v Sloveniji nas je okupiralo in nekako se je spremenil tudi odnos do nas. Ne sicer močno opazno, a počasi se je le kazalo, da nekako nismo v enakovrednem položaju, oz. kot, da lahko povzročimo kake težave.

Glede na obvestila v sredstvih javnega obveščanja, smo nekako bili v pričakovanju, da bo nekega lepega dne prišel naš polkovnik in nam povedal, da lahko oddidemo domov. Nekje v juniju naj bi bilo. A če se prav spomnim, naj bi bilo govora le o vojakih iz hrvaške oz. iz 5. armadnega območja. Kaj pa mi? Kaj prav nobenega ne zanima, kaj bo z nami. In seveda se nekako ta odpust nikoli ni zgodil.

V pogovorih med nami se je počasi rojeval sum, da smo nekako prepuščeni sami sebi. Le kdo bi se zanimal ali sploh vedel za nas štiri v neki mali kasarni v Bosni? Glede na frekvenco obveščanja je bilo to nekako naravno. A glede na to, da sem lahko kljub generalni prepovedi še vedno odhajal v mesto v videoteko, kar sem tudi izkoriščal za telefonski kontakt z domačimi, sem bil nekako obveščen o situaciji. In ta je postajala vedno bolj resna. Pričelo se je kazanje vojaške moči in vedno bolj nam je postajalo jasno, da se bliža trenutek, ko bomo tudi mi morali nekaj ukreniti. Kaj narediti, če nam ukažejo, da vzamemo orožje in smo napoteni v Slovenijo? Kaj narediti, če nas zaprejo? Kaj narediti, če nas prekomandirajo kam južneje?,… 1000 različnih vprašanj se mi je začelo postavljati.

Nekega dne so me prišli iskat sovojaki iz komande. Mene in Matijo. Naročeno nama je bilo, da se takoj zglasiva pri komandantu kasarne. Ko sva prišla v stavbo, naju je pričakala cela delegacija oficirjev. A med njimi so mi padli v oči le poveljnik kasarne, poveljnik garnizona in zloglasni »bezbednjak«! Uf, nič dobrega ne obeta tole, sem si pri sebi rekel. Poleg njiju pa je bil še civilist. Možakar s kovčkom. Sedli smo v poveljnikovo pisarno in poveljnik naju je seznanil s civilistom. Bil je novinar Radia Študent in prišel je iz Ljubljane, da bi naredil z nama intervju o stanju in življenju slovenskih vojakov v JLA. Vse skupaj je bilo nekako smešno, še posebej zaradi uvodnih besed. »Fanta, vajina naloga je povedati po resnici, kako se počutita, tako odkrito in delajta se, kot da nas ni zraven«. In tako je tekel intervju v polni pisarni oficirjev, kjer sva »popolnoma odkrito, brez vpliva in strahu« pod očesom »bezbednjaka« odgovarjala na novinarjeva splošna vprašanja. Saj v resnici res nisva imela kaj veliko povedati, a o strahu, kompliciranosti položaja, zmedenosti in želji, da končno oddideva domov na »pravo« stran le nisva mogla govorit. In paziti je bilo potrebno, da nisva kakega kozla ustrelila tako nevede. Še predobro sem se zavedal, da se lahko kakšna izjava razume narobe ali drugače, kot je bila mišljena. In da ne tvegava morebitne neumne napake, sva verjetno v svojem govoru zvenela morda že preoptimistično. Želim si slišati ta posnetek. Pisal sem na Radio Študent v upanju, da se posnetek, ki je bil nekega večera tudi emitiran in vem, da ga je poslušala soproga v Ljubljani, morda najde. 23 let je od tega. Po tem intervjuju sem razumel, kako so se počutili posamezniki, ki so bili pod težo nekega bremena izpostavljeni javnosti. Želiš si reči »spravite me ven iz tega«, a izrečeš »vse je super, nobenega problema…«. Medijska mašinerija in manipuliranje z javnostjo je neizmerno močan aparat vladanja. Sploh v takih kritičnih časih. In veliko ljudi se obnaša kot ovce, sledijo glasu in verjamejo edino resnico brez da bi se sami prepričali o drugi resnici. Žal je temu še danes vedno tako.

Res se več ne spomnim točnega vrstnega reda dogodkov, zato mi prosim oprostite, če sem kaj v časovnem traku postavil narobe. Ko danes poskušam razmišljati nazaj na te dogodke, se mi v mislih pojavlja ena taka bunka, klopčič dogodkov, ki so povezani med seboj v eni časovni krogli. Ne linearno, temveč prelivajoče, kot krogla napovedovalca prihodnjosti. In težko sortiram, kaj je kdaj bilo.

Zadeva se je vseskozi poslabševala in nekako vrhunec dosegla, ko je v kasarno prikorakala delegacija staršev pod vodstvom Sonje Lokar. Z njimi tudi moji takrat bodoča tašča in soproga. Zahtevi po izpustitvi se je komandant kasarne le nasmejal in tudi meni je bilo jasno, da tak ukaz lahko pride le iz Beograda. Po brezuspešnem prepričevanju in kazanju slovenskega časopisa Delo, kjer je bilo napisano, da je slovensko vodstvo dogovorilo naš odpust iz JLA, je vse skupaj izgledalo kot klavrno lažno upanje in medijska finta.

Takoj za tem, ko sta tašča in zaročenka odšli, sem preskočil ograjo in dobili smo se v mestu. Že kar nevarna zadeva v tem času, a nisem si mogel pomagati, le kako bi, saj je bila moja bodoča soproga pri meni, po tolikem času in tolikšni razdalji in tolikšnem navalu kompliciranosti situacije. Pogovarjali smo se, da bi kar z njimi zbežal, da bi se jim pridružil na vlaku. Še dobro, da se nisem uspel prepričati v tako solo akcijo. Na prav vseh avtobusnih in železniških postajah je namreč mrgolelo vojaške policije. Vsi so se zavedali, kako močan je moment prebega hrvaških in slovenskih vojakov. In krožile so si nasprotujoče informacije, da hrvaški MUP sodeluje z JLA in jim vrača zajete prebežnike.

Vrnil sem se v kasarno in čas in dogodki so nas stiskali. Kdaj se bo kaj zgodilo. Bo vojna? Gremo domov? Surealno vse skupaj. Pa saj se to ne more dogajati. Smo v letu 1990, ljudje letajo po vesolju, otroci se zabavajo na osebnih računalnikih, svet izgleda kot velik dopust. Pojdimo na morje, zakurimo roštilj in se predajmo lepotam življenja. Sedaj pa tole… Kar nekajkrat smo se tako vsi štirje pogovarjali in delili razmišljanja.

Ne spomnim se več točnih datumov in časa, ko smo še lahko odhajali na dopust. Kakorkoli, nekega dne je Luka odšel nekako na dopust. Ne vem ali je šlo za vikend odhod ali celo kaj več, nima veze. Dovoljeno mu je bilo, da iz kasarne oddide za nekaj dni. Vse je prišlo tako na hitro. Skratka Luke ni in nam preostalim trem se je pričel porajati dvom, kaj če se Luka ne vrne več? Kaj bo z nami in kakšne posledice se lahko zgodijo.

In zgodilo se je to, česar smo se bali. Luka se ni več vrnil. Na dan njegove pričakovane vrnitve sem večji del dneva preživel na »kapiji«. In čakali smo zamanj. Pravzaprav nisem bil presenečen, nekako se mi je celo zdelo logično in predstavljam si, da tudi če tega sam ni želel in je res morda pomislil na nas, ki smo tukaj še ostali, da mu vrnitve niso dovolili njegovi domači. In nikoli ne bom vedel, kako bi se sam odločil. A priznati moram tudi, da sem bil jezen. Jezen zato, ker bi nam lahko omenil pobeg, če ga je imel v planu, da bi se skoordinirali. Da bi tudi mi imeli priložnost v času, ko je morda lažje bilo odditi. Nekdo je naredil korak, ne glede na posledice za ostale. In danes lahko rečem, da smo imeli srečo, velikansko srečo. Posledice? Za dobro jutro so nam »brali levite«. Kako nas je strahopetno zapustil…, kako smo bili izdani…, kako bodo pred vojaško sodišče postavili vsakogar, ki bi to ponovil…, kako si naj ne zaupamo…, kako…. Ne konca ne kraja. In mnogo čudakov se je naenkrat našlo in na površino so priplula čustva in narodna pripadnost razlikovanja med nami. Mnogi me niso več ogovorili in se me izogibali. Morda iz zmedenosti, morda iz strahu, da se ni dobro družiti s slovenci, morda iz jeze, vsak od teh je imel lastne razloge.

Meni ni bilo več mar. Vedel sem le , da je zadeva resna in da ne morem prepustiti toka dogajanja, brez da bi vsaj poskusil posredovati ali vzeti svojo usodo v svoje roke.

Prišel je čas, da se zadnji trije slovenci naše kasarne odločimo, kaj narediti. Vojna v Sloveniji se je pričela. V nas je vrelo. Vojska v kateri smo se znašli je napadla naše domove, naše družine, prijatelje in rojake. Ven nas ne bodo spravili po mirni poti. Bog si ga vedi, kaj bo z nami. Morda prav čakajo na našo neumnost, da dobijo razlog, da nas zaprejo ali bog ne daj spremenijo v talce, s katerimi bi v primeru, da bi jim kuzla v rit skakala imeli argument za pogajanja. Ko postane umazano, le to lahko postane brezmejno umazano.

In tako semo se dobili v prostorih vojaškega odpada, kjer je delal Matija. Bilo je nekega večera, tako po večerji, ko smo načeloma vedno imeli nekaj prostega časa do večerne trobente. Večina vojakov se je odpravila v menzo ali v sobo ali v klubski prostor gledat televizijo. Tako smo lahko našli priložnost, da se odmaknemo očem in ušesom.

Ok, vsi trije se zavedamo kaj in kako. Gremo ali ne gremo. Če gremo, kako gremo in predvsem kdo gre. V kolikor kdo ne gre, naj se takoj izloči in ne sodeluje pri načrtovanju bega.

Vsak je imel individualno situacijo, a Grega zelo specifično. Njegov oče je bil namreč en od poveljnikov Teritorialne obrambe. In njegovo zajetje ob poskusu prebega bi bilo lahko usodno ne samo za njega, temveč lahko tudi za očetovo enoto, katero bi lahko tako individualno izsiljevali.

To smo vsi trije razumeli in Grega nama je z Matijem zaželel vso srečo in se odmaknil iz prostora. Tako, sedaj veva, da sva ostala midva in da je najina odločitev o prebegu dokončna. Vendar kako. Kako prebegniti iz mesta, kot je Sarajevo, 545 km daleč. Preko ograje bova že nekako in morda nekaj ur si tudi izboriva, a kako premagati tako pot na način, da naju ne zajamejo. Informacija, da hrvaški MUP (hrvaška policija) vrača zajete prebežnike naju je navdajala z grozo, saj morava preko hrvaškega ozemlja. Že Bosne je nekaj, nato pa še Hrvaška. 80% nevarnega ozemlja, če sva smatrala prehod v Slovenijo, kot osvobojeno ozemlje, ki to pravzaprav ni bilo.

Vedela sva tudi, da sva na očeh in naivno bi bilo misliti, da za nama ne opazujejo. Še posebej po pobegu Luke. Nekako neumno vse skupaj, a mislim, da so se tudi fantje, kot tudi oficirji znašli v neki časovni miselni zanki, ko niso mogli doumeti to čudno situacijo, kot tudi se ne smotrno obnašati, kot v kakem povojnem filmu. Zato menim, da četudi so bila opazovanja in nadzor ukazana, da jih nihče ni jemal tako dobesedno in prav zares. Drugače si ne morem razložiti, da sem kdaj pa kdaj lahko še vedno odšel v videoteko sam, ali pa sem dobil spremstvo le z vojaškim vozilom, nihče pa me ni spremljal v videoteko. In, ker sem imel dobre odnose z zaposlenimi v videoteki, sem normalno lahko uporabil sem ter tja njihov telefon. In le to je postalo most komunikacije z Matijevim očetom. Ne vem več natančno, kako sva prišla sploh do informacije, da nama bo Matijev oče pomagal, vendar sem komuniciral z njim. Domačim nisem nič omenil o mojih planih, saj bi lahko njihov strah povzročil kako nesmotrno dejanje v paniki.

Verjemite mi, da je gledanje načrtovanja prebega na televiziji ena stvar, vendar dejansko v realnem življenju razmišljati in iskati možnosti za lasten prebeg nekaj popolnoma drugačnega. Že logistika transporta je za dva 19 letna mladeniča brez izpita zajeten zalogaj. Ob tem razmišljati še o časih, da si izboriva kar največ prednosti, preden najin beg opazijo, ter razmišljati, kako se ogniti najbolj zastraženim točkam in patrolam. Poleg tega pa ne gre pozabiti na strah, strah, kaj se bo zgodilo če naju zajamejo? Naju bodo smatrali kot vojna ujetnika, bodo pri aretaciji uporabili orožje, ali bova smatrana kot dezerterja, ne vem, nimam nobenih informacij, vem le kako to izgleda v filmih. Na momente priznam, da sem težko pogoltnil slino, ki se mi je ustavila v grlu, ko sem v misli dobil sliko najhujšega. Tudi zapor v Nišu naju lahko čaka. In morda nikoli več ne prideva ven. Obenem sem bil tudi jezen. Jezen na svet, ki me je pahnil v to situacijo, na katero nisem imel vpliva. Nekako je to zgodba mojega življenja, bolj kot z lastnimi problemi se ukvarjam s težavami drugih, ki se nekako nalepijo name in nato nimam izbire.

Torej, kaj imava na izbiro. Let odpade, vlak prav tako. Železniška postaja je bila izjemno zastražena, vsak mladenič s kratkimi lasmi je bil takoj legitimiran. Poleg tega vlak potrebuje dolgo pot, pa tudi iz njega ne moreva v slučaju potrebe. Skakanje iz drvečega vlaka ni bila sprejemljiva opcija.

Preostane avtobus, osebno vozilo, peš, motor in plovilo. Nene, ni bilo mišljeno, da bi se po reki Miljacki odpeljala. Dejanska dolgo obravnavana možnost je bila namreč, da pobegneva preko Mostarja nekako do Splita in tam nekako na kako ladjo proti Sloveniji ali vsaj Rijeki.

Ok, po cesti bo potrebno. V tistih časih ni bilo GPS navigacije, ki bi pokazale hitre sekundarne poti kako priti iz mesta. In dejansko razen zemljevidov v kasarni nisva imela kakih izkušenj ali informacij kako potovati. V kasarni, kot sem omenil, je bil 4. avto bataljon. In tu so se nahajala razna vozila vojske, največ Deutzev, nekaj Pinzgauerjev, ter tudi reševalna vozila. Zelo realna možnost je bila, da ukradeva reševalno vozilo in se z njim odpeljeva. A za to bi bilo potrebno ukrasti ključe, ki so bili v drugi stavbi. Stavbi, ki je nisva poznala in je bilo skoraj nemogoče neopazno ugotoviti, kako do ključev. Naslednji problem je bilo gorivo. Od marca, ko je Boštjan zaključil svoj vojaški rok, nisem več imel kontakta z novim črpalkarjem. In švercati kanto goriva od zunaj je bilo tudi nevarno. Poleg tega nisva imela ne vem koliko denarja. Tako bi tankanje vozila na poti prav tako pomenilo težavo, pa še precej opazna bi bila z reševalnim Citroenom z vojaškimi tablicami. Krasti gorivo na poti – naslednje vprašanje. Če prihajaš iz nekega urejenega sveta in okolja, se s tovrstnimi znanji ne oborožiš v mladosti. Bi komu od vas padlo na pamet svojega otroka ali sebe naučiti, kako vdreti v vozilo in ga vžgati brez ključev? Tako za vsak primer, če bo slučajno zopet prišla mimo kaka vojna? Da ne govorim o temu, da sva bila oba brez izpita, jaz zagotovo le z malo izkušenj, pa še temi le na parkirišču osnovne šole z očetovo Lado Rivo, ko je bil zelo dobre volje. Mislim pa, da je Matija znal voziti, tako da je opcija bila izvedljiva.

In tako je prišla naslednja ideja v ožji izbor. Najti tovornjak, ki bo potoval v Ljubljano in se na njem tihotapiti ali plačati vozniku. A kako bova našla tak tovornjak, brez da se smeva prosto gibati izven kasarne in kako zaupati neznancu.

Ob vseh divjih idejah, ki pa so naju vseskozi podžigale v najinem prepričanju, je Matija nekega dne rekel. Pokliči mojega očeta, on naju bo prišel iskat in naju odpeljal domov. Ne spomnim se kako, a vendarle je imel Matija stik z očetom.

In tako sem iz videoteke klical Matijevega očeta, avtoprevoznika s tovornjaki. In prišel je dan, ko smo določili dan in uro. Če se prav spomnim je bil to petek. Petek predvsem zato, ker so preko vikenda ostajali v kasarni le dežurni oficirji.

Ko je čas najinega bega bil določen, se je pojavil vsakodnevni napad kisline v želodcu in z vsakim dnem bližje sva z Matijo določala in popravljala še zadnje priprave na trenutek odhoda. Pojavljal se je tudi občutek, da te nekdo opazuje in da sva tako zelo očitna v najini nameri, da jo vsak prepozna. In zato sva se vseskozi tudi spraševala ali se čudno obnašava in če je kaj opaziti. In ni bilo. A v meni je vrelo. Naredil bom nekaj nevarnega, a nujnega. Ne vem, kaj me čaka in ne vem, kako se bo vse skupaj končalo, a če gre kaj narobe, lahko tudi umrem.

Na dan D sem šel kot običajno v videoteko. Dan popreje sva se še zadnjič slišala z Matijevim očetom in potrdil je, da se odpravlja na pot, ter še enkrat potrdila kraj in čas, kje naju počaka. Poklical sem tudi domov in rekel “Grem…”.

Po večerji se je kot vsak večer v klubsko sobo odpravilo veliko vojakov. In pogledali so si film. Med tem časom je Matija odšel do svojega delovnega mesta v stavbi vojaškega odpada oddaljen kakih 800 metrov od kluba in tja odnesel najine osebne dokumente in civilno obleko. Med predvajanje filma, sem šel sam do komande, tam pospravil kot običajno in zaklenil vse prostore, kakor tudi komando samo. Dežurni oficir s svojim mlajšim oficirjem se preko noči namreč ni nahajal v komandi, temveč v stavbi vratarnice pri glavnem vhodu v kasarno. Ob kakih pol desetih sem zaključil projekcijo v klubu, nagnal ven še zadnje vojake in pometel klub, spraznil pepelnike in steklenice, ter zložil stole. V tem času se je tudi Matija vrnil do najinih spalnic, ki sta bili drug poleg druge v isti stavbi v pritličju. Po nočni trobenti – znaku za ugašanje luči, sem zaklenil »razglas« in se še sam odpravil do spalnic, saj sem se obvezno moral javiti dežurnem oficirju, ki je že bil v pregledu naših spalnic in me vključil v večerno štetje – »brojanje«. A kot je bilo mnogokrat v navadi, sem se po tem lahko večkrat vrnil ven pod pretvezo, da moram še kaj pospraviti v klubu ali razglasu, ali pa da grem še enkrat preverit, če sem zaklenil komando. In tako sva se z Matijo izmuznila ven. Pot od najinih spalnic naju je vodila mimo raketnih delavnic, razglasa in kuhinje do zadnjega dela kasarne. Do dela, kjer je žičnata ograja razmejevala kasarno od vojaškega odpada. Ta prehod je bil tudi stražen. Imela sva precej dobro izkušnje okoli straže, saj sva oba preživela kar nekaj tednov v njej in dobro nama je bila poznana frekvenca prehoda stražarjev, kot tudi konfiguracija tega terena. Na varni razdalji sva počakala, da je prišel mimo stražar in počakala še toliko časa, da je izginil za stavbo stražarske poti. Od tu naju namreč ni mogel videti in slišati. Matija je imel ključe prehoda in hitro sva prišla na drugo stran. V stavbi je Matija prinesel skrito civiln obleko in dokumente. Hitro in brez besed sva se preoblekla, zapustila stavbo, jo zaklenila in vse ključe odvrgla v grmovje. Tudi ključe komande, ki sem jih imel jaz. Takrat sem imel v glavi, da bom s tem, da sva vzela vse ključe pridobil nekaj dodatnega časa.

Screenshot172

Noč ni bila popolnoma temna in če se prav spomnim, sem kljub temi prav dobro videl, kjer moram stopati po nekakšnih lesenih valjih, podobni tistim, kjer so naviti cestni kabli. Nekaj korakov po teh valjih in preko ograje na makadamsko cesto kakih 500 m od kasarne. Predaleč, da bi stražar iz kasarne lahko kaj opazil. Napet kot struna sem seveda vse svoje premike slišal kot po zvočniku, a tega sem se zavedal, saj sem slišal tudi utrip svojega srca in zasoplega dihanja, ko sva poskušala kar se da tiho teči do obcestnega parkirišča, na katerem so parkirali tovornjaki, da so včasih tam prespali.

Morda kak kilometer stran od kasarne je Matija zagledal njemu znan tovornjak in svojega očeta. Objela sta se, midva sva si stisnila rolo. Takoj je bila vzpostavljena vez zaupanja med nama. Mislim, sva v njegovih rokah, on pa je riskiral svojo aretacijo v primeru najhujšega. Nato smo se takoj pospravili kabino tovornjaka. Najprej sem mislil, da se bova skrila zadaj v tovornem delu. A je Matijev oče dejal, da je tako bolj varno in bolje, da sva spredaj za primer, da nas ustavijo. Imela sva osebne dokumente in dogovorili smo pretvezo, da sva študenta, ki mu pomagava s počitniškim delom pri prevozu mleka Ljubljanskih mlekarn.  Tako je obstajala vsaj majhna verjetnost, da bodo zgodbi verjeli. Če bi naju našli skrivajoča v zadnjem delu tovornjaka, pa bi bila zadeva takoj jasna. Ko je tovornjak vžgal sem imel občutek, da bom oglušel, da je celo Sarajevo slišalo ta zagon motorja. Strah je bil vseskozi prisoten in držal me je v napetosti, da ukrepam v vsakem trenutku po potrebi. In tako smo se odpeljali. V le nekaj ovinkih smo bili na glavni Sarajevski aveniji in takoj zavili na velik dvigajoč se ovinek, ki je peljal mimo glavne mestne gasilske postaje. In srce mi je zastalo, ko sem na tem ovinku zagledal vozilo vojaške policije ob cesti. Pa saj to se ne more dogajati, da bi najin beg ugotovili v le nekaj minutah in da bi bila obveščena vojaška policija na točno tej cesti tako blizu kasarne. In res se ni zgodilo. Vozilo je bilo tam, kar tako, ne vem zakaj, a ni bilo videti, da zaradi kakega tovrstnega najinega dejanja.

Po kaki uri vožnje, po moje tam nekje pri Doboju, sem se šele privadil v občutek, v to novo stanje, da sem na begu. Da sem prestopil mejo, ki je ne morem znova prestopiti nazaj. In možnost, da so sovojaki opazili in javili naprej, da se še nisva vrnila v spalnico je bila tudi že verjetna. Sicer iz izkušenj ne najbolj, saj ni bilo nič čudnega, če smo kdaj preživeli del večera zunaj za stavbo ali celo v kuhinji s kartami in muziko. Obhodi dežurnega po »brojanju« pa so bili tudi bolj izjema, pa še takrat zelo površno.

Nevarnost je prežala na celotni poti, saj bi se lahko pojavile cestne zapore kjerkoli. Na poti do Sarajeva jih je videl tudi Matijev oče in verjetno kje ubral drugo pot, da bi se jim izognil. In tako smo prišli do Bosanskog Broda. Meja med Bosno in Hrvaško. Na drugi strani Save Slavonski Brod. Ni bilo veliko prometa. Le nekaj tovornjakov, takih kot je bil naš. Nočna pozna ura. Oborožen uniformiranec. Ni bil vojak JLA. Prišel je z desne strani. Z moje strani, Matija je sedel na sredini poleg očeta.  Z dvignjeno puško proti vozilu je pristopil k vratom, ki sem jih moral odpreti in izročil sem mu naše dokumente. Povedali smo mu našo dogovorjeno zgodbo in pogled mi ni ušel iz puškine cevi, ki je pretoče bila dvignjena. V mislim imam, da sem uniformiranca prosil, če lahko odmakne cev, da se ne bo kaj zgodilo, vendar ne vem več, če sem mu to tudi dejansko rekel, ali pa sem si to le tako možno želel.  Očitno smo bili ok, zato nas je napotil še na drugo stran, k hrvaškem MUPu. Tudi tukaj je kontrola minila brez težav in odpeljali smo se naprej. Nekako sem po tem prečenju začutil veliko olajšanje. Nevarnosti sicer še ni bilo konec, a nekako sem v sebi le začutil delno zmago. In ta me je spomnila, da sem izredno žejen. V trenutku sem dobil tisti občutek oblivanja vročice, suhe ustnice, brez sline, stres noči, dogajanja in poti so se pričele kazati. Kar je bilo vode smo spili, a je bila topla. In zaželel sem si ledeno Coca Colo. Ker je bilo potrebno tudi natočiti gorivo, smo se kmalu po tem ustavili in kupili smo tudi Coca Colo. In res je bila ledena – dobesedno kos ledu je plaval v plastenki. Potrebovali smo še sigurno še uro, da smo počasi pričeli cuzati ledene kocke Cole in še danes me ob ledeni Coca Coli zanese tak občutek kot sem ga imel takrat.

Ljubljana Beograd Senta Sarajevo

Mimo Zagreba smo se peljali že po dnevu. Bližali smo slovenski meji in v meni je raslo veselje, veselje svobode in pričakovanja konca te dolge, mučne poti, kjer je vsaka sekunda, vsako vozilo, vsako pogled predstavljalo nevarnost. Ko smo se pripeljali na Obrežje, je tam bila že slovenska Teritorialna obramba. In takrat sem lahko prvič svobodno zadihal. Od navdušenja sem kar vriskal in z Matijo sva si padla v objem. Ker je JLA iskala prebegle vojake po domovih, tudi pod nemogočimi pretvezami, so me odpeljali do stanovanja soproginih staršev. Moji starši so tudi prišli tja. Zgodba se je tu končala in potrebno je bilo poskrbeti, da me vojaška policija, ki je krožila po Sloveniji v civilu ne bi zajela. In tako sem se javil v Teritorijalno obrambo na Vrhniki. Tam so me nekje vpisali, ter mi svetovali, da naj se skrijem za nekaj časa, da sedaj ne potrebujejo novih ljudi v TO. Ko sem jih vprašal, kaj je s preostankom vojaškega roka, ki bi ga moral še služiti, mi niso znali povedati. Prav tako niso ničesar vedeli o takrat tako znani injekciji, ki smo jo vsi dobili ob nastopu služenja in po kateri naj bil jedli lahko tudi kamne. Normalno je bilo, da si ob prenehanju služenja vojaškega roka dobil proti-injekcijo. Sam je nikoli nisem dobil. Kot tudi nobenega dokumenta. In tako sem se po njihovem nasvetu odpravil s soprogo in še nekaj prijatelji v Piran, kjer sem srečal mnogo mojih prijateljev, ki so prav tako prebegnili. In delili njihove neverjetne zgodbe in zgodbe drugih. In vsem nam je bil skupen znan občutek strahu in sreče.

In tako smo pričakali obdobje, ko je postalo varno odditi domov. In še nekaj let po temu nisem prestopil niti hrvaške meje, kaj šele bolj južno.

Počutil sem se zapuščenega in mislim, da se tako počutim še vedno ob spominu na te dogodke in občutke. Kolateralna škoda takratnega dogajanja in odločitev, ki so jih sprejeli vodilni v času osamosvajanja. Le sebi, Matiji in Matijevem očetu se imam zahvaliti za rešitev takratne situacije. Verjetno nas večino prebežnikov druži, da nismo nikoli dobili nobenega priznanja, da nismo bili nikoli člani kakega združenja boja za Slovenijo, da nismo dobili nobenih pravic iz tega, kot so jih aktivni člani TO, ki so lahko dobili pravice kot veterani. Smo neka čudna generacija, dezerterji, ki smo padla v nepravi čas naborništva. Slovensko vodstvo nam ni nikoli priznalo naše vloge, za katero močno verjamem, da je tudi pripomoglo k razrahljanju enot JLA in njenem delovanju. Svojo svobodo smo si izborili sami in pri tem tvegali življenja. Če si je ne bi, si ne bi mogel predstavljati, da bi s puško moral stati nasproti srečneža, ki je naborništvo opravil v bolj pravem trenutku (prej ali kasneje).

Le nekaj mesecev po temu sem bil vpoklican v teritoriano obrambo, v stražo vrhniške kasarne. Ni bilo zadosti, da sem prejšnji Božič kot tudi Novo leto preživel v vojski. TO je sedaj želela, da tudi Božič in Novo leto 1992 zopet pričakam v vojski. Po informaciji očeta sem klical nekega dne tudi na Združenje veteranov, saj naj bi morda lahko bil upravičen do sredstev za dodatno zdravstveno zavarovanje. Ob odgovoru klicanege sem se le še kislo nasmehnil. “Nene, vi ne spadate k nam…”

Imam znanca, nekoč dobrega prijatelja. Danes je ugleden poslovnež, bankir. Dolgo ni mogel preboleti svojega dneva D, ko je prebegnil iz Mariborske kasarne. Še leta po tem je ob preglobokem pogledu v kozarec nekontrolirano podoživljal občutke tega dne. Tudi sam sem se leta zbujal sredi noči premočen do kože. Včasih so bile sanje tako resnične, da sem zares čutil tiste suhe ustnice, ki so srkale zmrznjeno Coca Colo.

Zakaj sem to napisal in tule objavil? Tudi soproga me je to vprašala. Kljub temu, da je od teh dogodkov 23 let se vedno počutim nelagodno, ko o tem govorim. V pogum mi je bilo objavljeno delo Boris M. Gombača “Na drugi strani” iz leta 2005, ki mi je dalo pogled v ozadje takratnega časa. Ne želim, da se moja izkušnja na to pozabi in izgubi v zgodovini. Razumem, da ima edino pravo vrednost pri meni. Zato jo tu zapuščam zanamcem, prijateljem in v opozorilo vsem tistim, ki svobodo jemljejo za dano in samoumevno, da se kaj takega lahko pripeti vsakomur. 

To je moja zgodba tega dne, tega čudnega obdobja. Takrat sem se naučil ceniti svobodo nad vsem in spoznanje, da se moram za njo vedno postaviti in boriti.

Advertisements
Komentarji
  1. Oj! Redno prebiram tvoje prispevke in moram rečt, da nadvse uživam pri tem, ker vedno kaj novega izvem. Vse pa je še toliko bolj zanimivo, ker se to dogaja nekomu, s katerim smo “nekoč” zelo lepo sodelovali 🙂 Hvala ti za to in veselo nadaljuj s tvojim pisanjem. Odlično ti gre! Upam, da se kmalu kaj vidimo. En lep pozdrav! Simona

    • fosfos pravi:

      Simona, full hvala. Kot rečeno, mi taki komentarji veliko pomenijo in mi dajo motiv, ter voljo, da tale blog sedaj že 4 leta živi. Morda se res sliši neverjetno, a res se hitro prične pozabljati jezik, oz. besedni zaklad. Tudi jaz upam, da se kmalu spet kaj vidimo. Lepe pozdrave in še enkrat hvala.

  2. Rok pravi:

    Zanimivo..tudi jaz sem bil ta generacija…le da sem služil na Hrvaškem….in s tvojim zaključkom “Kolateralna škoda takratnega dogajanja…” se popolnoma strinjam…

    • fosfos pravi:

      Hvala Rok. Kje si pa bil in kako si prisel domov?

      • Rok pravi:

        Eh, jaz sem imel malo več sreče…ali pa tudi ne, kakor se vzame..bolj kot ne imamo vsi, ki smo bili takrat v vojski, neko zgodbo…zgodbo ob kateri se danes samo še smejimo..takrat pa je bilo drugače,,,,jaz sem bil prve pol leta v Samoboru, že takrat je bilo na HR zelo napeto in kar naprej smo meli uzbune….pa v intervencijski vod smo me določili… en dan, preden je naša enota odšla na PLitvice, kjer so se začeli prvi spopadi, sem dobill prekomando v LJ..Hura v Slo grem…ampaka veselje ni trajalo dolgo, začele so se Pekre in tako rekoč bojna pripavljenost v kasarni v središču LJ – komanda korpusa, Metelkova…imeli smo vse, kar si lahko zmisliš – specialce iz NIša, PVO, gorski bataljon z ostrostrelci, vojno policijo, minirane vhode…in kar nekaj “uzbun” ko smo dobili informacijo o napadu na kasarno…in tako smo ležali pod oknom s puško (dali so nam celo zažigalne naboje!) in pripravljenimi molotovkami, če bi res prišli tanki….in razmišljal kaj naj – svojih pa seveda ne bom napadal ampak ko se bo začelo streljanje? Vedel sem, da imam v četi kalibre, ki ne bodo oklevali takoj ko bodo videli, da ne sodelujem 100%, sem že tako imel probleme s prenapeteži….mojega kolega so spravili v zapor in ga držali tam skoraj dokler se JLA ni umaknila…tako da niso bili heci…specialci iz NIša so bili čisto utrgani in niso “šljivili” žive sile….vse so nam pokradli….TO je odklopila elektriko,..hrane ni bilo, ker so jo vozili iz drugih kasarn….ma lahko bi napisal toliko kot ti, pa naj bo…v glavnem , sovojak Slovenec je pobegnil v civiki čez kapijo, ko je bil tisti slavni obisk mater iz drugih republik, po tistem nisem smel nikamor več sam, itak drugje kot čez kapijo nisi mogel, na vsakem drugem oknu straža, pa rešetke ali obzidje….na koncu so me odpustili v skaldu z dogovorom med SLo in JLA – pa še za konec so me pustili čakati na tisti štempelj cca. 10 ur in potem so me odpeljali na drugi konec LJ, da nisem imel pojma kam in me tam postavili ven……no ja, danes se samo nasmehnem….

      • fosfos pravi:

        Gledal sem film “Generacija 1971”. Sicer nizkoproracunski in na momente nenaraven, a morda nekaterim lahko doda inputa/informacij o nasem pocutju v teh casih. Razmisljanja, situacije, ki jih opisujes, sam dobro razumem in jih tudi zasledim v omenjenem filmu.
        Prav enormno veliko tovrstnih pripovedi na spletu nisem zasledil. Vsaj ne iz nase perspektive nasega trenutka, nase situacije. Veliko je napisanega o vojni sami, a o nasi specificni situacije ne. Zato sem vesel, da si delil opisano tukaj. Nekako ne gre pozabiti vse to. Pred, med in po vojni.
        lepe pozdrave

  3. Saso pravi:

    Odlično napisano! Si sedaj precej lažje predstavljam, no, vsaj približno, kakšni občutki so to morali bit. Sam, hvala bogu, nisem tega doživel.

    Keep up the good work/writing, Berty!

    Kapo dol,
    Sašo:)

  4. […] Slovenski vojak v JLA 1990 – 1991 in izborjena svoboda, ki ni sama po sebi razumljiva […]

  5. […] Slovenski vojak v JLA 1990 – 1991 in izborjena svoboda, ki ni sama po sebi razumljiva […]

  6. […] Slovenski vojak v JLA 1990 – 1991 in izborjena svoboda, ki ni sama po sebi razumljiva […]

  7. Franci007 pravi:

    Pozdravljen,
    čisto po naključju sempadel na ta blog in sicer se po dolgih skoraj 24.letih opravljam na obisk v Sarajevo in Konjic ter Mostar.Žal si ne bom mogel ogledati Titovega bunkerja pod goro Zlatar blizu Konjica,pred katerim sem v času služenja bil kot šofer komandanta v.p 1519 in kasneje v.p.5542-6 tudi bil.Znani objekt znan kot D-0 je bil ena največjih vojaških skrivnosti tistega časa.Sam sem imel srečo in zaključil služenje 3.junija 1991 in še večjo srečo,da so me spustili domov.Naša kasarna znana kot Slobodan Princip Seljo je bila poleg letališča in olimpijskega naselja Dobrinja v delu ,ki se imenuje Lukavica in sedaj v njem gradijo novo Srbsko Sarajevo.Imamo skupino na FB zvani v.p.1519 ,kjer nas je skupaj 189 članov bivših vojakov in oficirjev,ki mo služili v omenjeni vojni pošti v puku veze in na okoliških objektih na Boroviku v okolici Konjica.Orgarnizirana imamo vsakoletna srečanja in sicer zadnjo soboto v septembru,ker je bil koncem septembra dan roda veze v JLA.
    Pozdrav Franci

    • fosfos pravi:

      Hvala Franci za tvoje prispevek in opravičujem se, ker se šele sedaj oglašam. Blizu sva bila:) Neverjetno, da ste se uspeli dobiti na FB. Pohvala! Tudi sam bi si želel slišati po vseh teh letih kakega sovojaka iz drugih republik, kakšna je bila njihova življenska pot. Srečno Franci in upam, da si uspel pričarati spomine – tiste ta lepe, med tvojim obiskom.

  8. Tomaž pravi:

    Živjo,

    Po naključju sem padel v tvoj blog in sem prav vesel, saj sem zgodbo pobega dobesedno kar požrl, ker se mi je film zavrtu za 25 let nazaj, namreč tudi sam sem tista izgubljena generacija 91, ki smo še zadnji služili vojni rok v jna, medtem, ko je doma v Slo divjala vojna.
    To so bili zares težki časi za nas 18. letne mladeniče, ki nismo bili obremenjeni z politiko in tedanjo situacijo v ex Yu, temveč smo šele začeli živeti in naivno verjeli oficirjem.
    Sam sem služil v Rijeki na Trsatu, v marcu/ 91 so nas, predvsem Slovence da ne bi bežali, preselili v notranjost Hrvaške, to je Otočec in Gospič, kjer se je tedanja jna zelo dobro počutila, mi slovenci malo manj.
    Doživel sem ogromno verbalnih napadov na nacionalni osnovi od prepotentnih oficirjev, kimso nam skušali oprati možgane, pa jim na srečo ni uspelo.

    Drugače pa svaka čast za ta blog.

    Lp.tm

    • fosfos pravi:

      Pozdravljen Tomaž, Najprej naj se ti zahvalim, da si se oglasil in dodal tukaj tudi svoj glas. Tako vemo, da nas je bilo več, razmetanih po raznih krajih in področjih bivše države. Nekako, če si poskušam malo plastično pričarati – kot posamezne kapljice, ki jih je vleklo v skupno točko, v jezero imenovano Slovenija. Tako kot sam poveš, nas bo večino ta zgodba spremljala verjetno do konca svojih dni. In verjetno nas je tudi sooblikovala in vplivala na naše odločitve, ki so prihajale po teh letih.
      Vojna je zlobna reč in zato je potrebno najti in investirati prav vse, da se nesporazumi preprečijo pred eskalacijo, pred dogodki, ki se je jih ne da več popraviti. Zlobni ljudje so med nami, taki, ki jim ni mar. Vsi jih poznamo ali pa tudi ne. In na nas je, da jih pravočasno prepoznamo, ter se jim postavimo na pot, ki vodi do takih dogodkov, ki uničijo veliko domovov, družin in um.
      In ker človek rad pozablja in se ne želi učiti, je potrebno vsake toliko časa najti energijo in se podučiti. V Ljubljani v Muzeju novejše slovenske zgodovine v parku Tivoli prav sedaj poteka razstava “Pot domov” ‘ http://www.muzej-nz.si/sl/pages.php?id_meni=267&id=191. Vabljeni, tudi moja zgodba je razstavljena tukaj.

  9. Valter pravi:

    Evo slućajno sam naišao na ovaj jako zanimljiv post. Evo i ja sam služio u Senti. Inače sam iz Pule (HR). Ja sam došao u 12 mjesecu decenbarac 90g.
    Tako si ljepo opisao dolazak i prve noči u kasarni isto u detalj se i meni isto tako desilo. Najgore mi je bilo poslje onog kupanja i po onom hodniku vučeš šatorsko hrilo a ovi kroz one prozorčiče samo ti bacaju robu. dobio sam Čizme broj 48 inače nosim 45.
    Kad si ti otošao u prekomandu ja sam stigo u taj grad majko mila ako ga možemo tako nazvat. Ja sa mora u toj selendrali. Ali sva srča bio sam u senti samo 2 dana i odmah smo dobili prekamoandu u Brčko jer smo bili protupožarci.
    Sva sreča parsto kolometara bliže doma hahah. Tamo u Brčkom sam bija tri mjeseca. Nije bilo loše samo smo imali desetare tako zločeste i nekulturne da jednostavno ne možeš vjerovat. Pozaboravljo sam im imena. Ipak je prošlo 26 godina ko da je jučer bilo. U Brčkom sam bija 3 mjeseca i trebao sam ostat do kraja vojske tamo kao instruktor obuke za protupožarca ali neko je imao neku jaku vezu tako da su mene u prekomandu.
    Ali mi je drago jer da sam ostao saznao sam kasnije da su svi otišli una Vukovar i neki dečki su čak i poginuli.
    Ja sam dobija prekomandu u Banjaluku nas trojica Ja kao Hrvat jedan Srbin i jedan Šiptar. U kasarnu Mladen Stojanović. Sve bi bilo super da smo ostali tamo nego mene i Šiptara odmah u Kkasarnu na MANJAČU.
    Vjerujem da te čuli šta je bilo tamo. To vaam je 30km od Banjaluke bjeli put viukojeina gore nije moglo bez telefona bez ičega. Otišli smo sa kamjonom za kruh i da kruh smo dobivali jednom tjetno i to u petak. bio je tvrd onaj dan kad su ga donesli a zamislite štaje bilo do idučeg petka.
    Plakao sam cjeli taj dan kad sam doša gore. Sječam se jednog vojnika došao je do mene i rekao samo ti plači vjeruj mi svi smo plakali nemoj da te sram. Imao bi pisati jako puno toga ali ovo je ukratko. Skinuo sam se 2.02.1992 našoj klasi su produžili dva mjeseca. Nisam mogao pobječi sa manjače radi več poznatih razloga logora i mrtvih straža.
    Volio bi da mi se netko javi ako je bio samnom da se prisjetimo ratnih dana.

    • fosfos pravi:

      Pozdravljen Valter, najprej prav lepa hvala, da si se oglasil. Kot izgleda, sva se za malenkost zgresila, a vesel sem, da je tam zunaj se kdo, ki je gazil isto zemljo v istem casu, kot jaz sam.
      Cudni casi so to bili, ceprav na momente danes, ko pogledam svet okoli sebe ugotavljam, da je svet bil tak bolj preprost in lazje razumljiv. Vse kar lahko danes recem, je, da smo lahko veseli, da smo se vrnili zivi. Sluzenje vojske nam je dalo nekaj, nekaj vzelo, vsekakor pa je iz nas spodilo razvajenega otroka in prizgalo cut prezivetja in samoohranitve. Veliko srece in upajmo, da kaj takega nikoli vec ne bomo podoziveli.
      Pozdrav

  10. Peter pravi:

    Pozdravljeni!
    Tudi jaz sem nesrečna generacija, ki je kot zadnja odšla oz. morala oditi na služenje v JLA. Na služenje sem odšel takoj po plebiscitu na katerem sem še dal svoj glas za Slovenijo nato pa točno za božič oblekel uniformo. Že to, da smo odšli na tak dan je malo šokantno ampak smo se tolažili s tem, da bomo služili v Sloveniji. Že po enem mesecu je bilo te tolažbe konec saj smo dobili prekomando na Hrvaško a k sreči zopet po dveh mesecih nazaj v Slovenijo. Ne vem po katerem čudežu, ampak vsi tisti slovenci, ki smo v istem času prišli smo tudi odšli nazaj v Slovenijo.
    Tako je kmalu prišlo do osamosvojitve in tudi vojne za Slovenijo in znašel sem se v nezavidljivem položaju, na napačni strani zato sem se odločil, da prebegnem na stran TO kateri so nas v tistem času imeli obkoljene. Predvsem zaradi svoje iznajdljivosti pa verjetno tudi nekaj sreče mi je to tudi uspelo. Moram pa reči, da nam v tistem času še zdaleč ni bilo lahko in sem marsikaj doživel kar mi bo za vedno ostalo v spominu.

    Še to, strinjam se s tvojo trditvijo, da ni prav, da nam niso namenili nikakeršnega priznanja ter, da “ne spadamo zraven”.
    Nismo odšli po svoji volji v JLA ampak smo morali. S tem ko smo zapustili vrste JLA smo prav gotovo nekaj prispevali in ne samo reševali sebe. To lahko trdim, ker je nekdo pobegnil en dan pred mano in sem lahko videl kako je to vplivalo na ostale vojake pa tudi oficirje.
    No, navsezadnje sem vesel, da se je vse dobro izteklo in sem zadovoljen, da nisem svoje odločitve drago plačal.

    Lep pozdrav!

    • fosfos pravi:

      Pozdravljen Peter. Najprej velika hvala, da si se oglasil. Vem, da nas je kar nekaj tam zunaj in upam, da smo vsi prišli nazaj živi in zdravi, v kar sicer nisem čisto prepričan.
      Nekje sem zasledil nekaj v smislu: “V srcu močno verjamem, da so ljudje po definiciji dobra bitja in da nekako v teku časa, izkušenj in vplivov nekateri zaidejo v zlobnost. Žal razum, možgani in izkušnje trdijo drugače – da človek zlobnost nosi v sebi in da le sreča in razum prevladata, da zloba ostane pod ključem, Vse prevečkrat pa izbruhne v taki ali drugačni obliki. In takrat človek preneha biti človek.”
      Vsem nam zelim, da takšnih preizkušenj nikoli več ne doživimo, a po drugi strani le taka grozovita izkušnja pomaga ceniti svobodo, male trenutke sreče in videti in prepoznati dobro. In seveda prepoznati, ljudi okoli sebe, ki jim je mar in ti bodo stali ob strani. Tudi pri najboljižjih.
      Najmanj, kar lahko naredimo, je da izkušnje in resnico povemo, da jo postavimo v prostor. In potem morda, z majhno možnostjo, nekje tam zunaj, ta zapis vpliva na razum ali odločitev nekoga, ki se odloča o pomembnih stvareh. Tako pomembnih, da so vpletena življenja ljudi, ki jih nikoli ne bomo poznali.
      Kolateralna škoda vedno bo, a potem je potrebno škodo tudi popraviti in jo priznati. Nam je bila to šola, verjetno nas je v naših mladostnih letih definiralo ali se nas vsaj dotaknilo, da smo živeli do danes svoja zivljenja. Nekateri so ubrali pot maščevalnosti in jeze, nekateri pot razumevanja in želje po spremembi.
      Meni osebno je vse do danes pokazalo, kako pomembna je svoboda, svoboda razmišljanja, izražanja, gibanja in da se je za njo vredno boriti. Boriti v vojnah in v času miru, ko sistem zeli omejiti svobodo. Pa s tem ne mislim, svobode zla, temveč svobode razuma in življenja v miru in složnosti.
      Seveda nisem naiven in vem, da smo smrtni, da imamo omejeno trajanje na tem planetu in da želimo ta čas, kar najbolje izkoristiti. Nekateri tako močno, da so pripravljeni pri tem žrtvovati druge ljudi. Pripravljeni so uničiti družine, odnose, zaupanje, imetje in spomine. In zato se je pomembno vsak dan znova postaviti tem po robu in ne gledati stran.
      Srečno.

  11. dusan pravi:

    lep pozdrav prijatelj moj pozdrav iz 1947-10 kasarna marsala tita Zagreb,lepo si opisal tudi jaz sem pobegnil iz jna toda danes mi je zal kaj vse so obljubljali doma kaj vse nas čaka kako bo bolše danes poglej kaj so naredili ti cigani iz te republike za časa vojne so se skrivali v tujini pol pa prišli oropat to našo dezelo sramota,samo kot si sam povedal vem in od tistega trenutka znam cenit kaj
    pomeni svoboda

  12. andrej pravi:

    Tudi sam sem šel po božiču leta 90 v Zagreb (borongaj). Mislim da sem bil v vojski vsega 29 dni. Imel sem srečo da sem imel v moji sobi tudi enega hrvata iz Poreča. Imel je starše v Nemčiji in ko se je pogovarjal z njimi po telefonu so mu naročili da pod nujno zapusti vojsko (obisk psihijatra). In kakor on tako jaz za njim vse z zamikom en dan. Vem da sem imel neizmerno srečo. Zaenkrat toliko pa lep pozdrav od Andreja iz Maribora

    • fosfos pravi:

      Hvala Andrej, da si se oglasil. Prav si naredil, pravi čas. Nikoli ne bomo vedeli, kaj bi bilo, če bi se odločili drugače. Vesel sem, da nismo sami, da nas je kar nekaj, ki delimo tako skrajno in edinstveno izkušnjo.
      lp

  13. Brane pravi:

    Slučajno sem na spletunaletel na ta prispevek o služenju JNAv Sarajevo. Bil sem v isti kasarni leto prej, končal sem marca 90. Služil sem kot voznik kamiona.
    Lep pozdrav!

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s