Sodelovati na štafetnem Frankfurtskem maratonu

Posted: 22/09/2013 in Na poti
Oznake: , , , , , , , , , ,

Nekaj je gotovo res in drži kot pribito – »Nikoli ne reci nikoli«.BMW Frankfurt Marathon

Vsi, ki me osebno poznajo vedo, kakšno je bilo moje mnenje do teka. Saj ne, da bi bilo negativno, a nekako to aktivnost nikoli nisem videl v luči, da bi se sam s tekom tudi ukvarjal. Tek za žogo z veseljem, a teči kar tako, brez motiva, kilometre in kilometre, sam s svojimi mislimi in bežnimi pogledi na počasi mimoidočo okolico, mi ni bilo nikoli simpatično. In poudarek je na »bil«.

Marca 2011 so mi tukaj v Frankfurtu ukradli moje meni tako drago kolo, s katerim sem imel tako veliko veselja pretekla leta. Iz besa ali razočaranja mi je bila misel na nakup novega kolesa nekako nesprejemljiva. In ker potrebujem rekreativno gibanje že iz navade in načina življenja, se je pojavila alternativa – tek. Spomnim se začetka, ko sem krehal in dihal ko slon, se koncentriral ob slabostih, da se ne zrušim sredi pločnika in ves zelen sramotim sebe na Frankfurtskih ulicah. 3 kilometri so me zdelali po zimskem počitku. Prva realnost je bila –  tek za človeka s skoraj 100 kilogrami je popolnoma novo spoznanje in zavedanje svojih zmožnosti. In to, da sem prej kolesaril nima popolnoma nobene veze z uspešnostjo teka. Edino, kar mi pride na misel, je zavedanje časa. Torej, da tako, kot velja za kolesarjenje, velja tudi za tek trajanje aktivnosti. Torej ne gre za kratke periode napora, ampak za napor preko celotnega časa vadbe.

Tako se mi je pridružil tudi moj dobri prijatelj Ranjan in skupaj sva pričela nabirati prve izkušnje s tekom. A očitno čas še ni bil dozorel, saj je počasi najino navdušenje in nerednost precej upadalo. In ko sem zopet dobil navdih in dobro priložnost za nakup kolesa, je tek postal zgodovina, no morda sem sem ter tja naredil moj 3 kilometerski krog.

In tako je bilo vse do letošnje pomladi. Navdih do teka se je zopet pojavil, klic po svobodi gibanja in dejstvu, da s tekom direktno vplivaš na možganske tokove, ki ti kličejo »pa zakaj se no matraš«, kombiniran z enostavnostjo – prideš iz službe ali v hotel, se preobuješ in šibaš, so nekako postali atraktivni.

Jasno mi je tudi postalo, da potrebujem za to, da premagam začetne muke in dvome neko novo motivacijo. In tako je naključje pripeljalo mimo možnost, da se udeležimo največjega korporativnega teka na svetu – Frankfurtski J. P. Morgan Corporate Challenge. Gre za dobrodelni tek na 5,6 km, ki ga vsako leto priredijo na ulicah naslednjih mest:

  • ZDA – San Francisco, Chicago, Buffalo, Rochester, Syracuse, Boston, New YorkJ. P. Morgan Corporate Challenge
  • Evropa – Frankfurt, London
  • Afrika – Johannesburg
  • Azija – Shanghai, Singapur
  • Avstralija – Sydney

In prav najmnožičnejši je v Frankfurt, ki se ga udeleži preko 70.000 tekačev. Med njimi je letos tekla tudi olimpijska zmagovalka v veleslalomu Viktoria Rebensburg, štartno zastavico pa je imela v rokah Katarina Witt. S prireditvijo se je nabralo 250.000 EUR od štartnin (1,8 EUR od plačane štartnine). To vsoto podjetje J. P. Morgan nato podvoji in denar namen fundaciji Deutsche Sporthilfe in organizaciji Deutsche Behindertensportjugend.

Tako sem mobiliziral svoje indijske sodelavce in letos aprila smo se prijavili svoj prvi uradni tek.

OFSS

Tek je bil na sporedu 12.6. in tako smo imeli dovolj časa, da se na naš prvi tovrstni tek in razdaljo dobro pripravimo, da ne izpademo »šalabajzerji«. Ker prav nihče od nas ni imel izkušenj s treningom teka, smo se držali priporočil za trening, ki so bili na voljo na spletni strani organizatorja.

Nekaj mora biti jasno. Motiv in cilj je bil jasen, torej preteči 5,6 kilometra brez ustavljanja ali hoje. Čas teka – nepomemben, saj mi je po glavi rojilo le preživetje. To je pomenilo, da bom moral teči kakih 40 minut v kosu. In to za začetnika ni malo ali enostavno. Pljuča, mišice, sklepi, predvsem pa glava so se spopadli z novim izzivom. In priznati moram, da sem do željene razdalje prišel prej in lažje, kot je sprva kazalo. In tako sta želja in jasen cilj premagala vse pomisleke in bolečine in uspešno smo s kolegi nastopili na teku  J.P. Morgan, ki je potekal le dan po hčerini valeti v Ljubljani in na katerega sem dobesedno prišel direktno iz letališča.

Nora, prelepa izkušnja, ki je tudi poglobilo moje prijateljstvo z Ranjanom. Ranjan je namreč sladkorni bolnik. In šport mu pri tej bolezni ekstremno pomaga. In prav moja želja po teku in organizacija našega sodelovanja je pripeljalo do tega, da je Ranjan pričel z redno vadbo, ki je tako močno izboljšala njegovo počutje. Poleg tega sva veliko trenirala skupaj in tako preživela še več časa skupaj kot sicer. In tega mi ne pozabi povedati. Še posebej pa so veseli njegovega izboljšanja njegova soproga in sin.

Po teku smo čutili zmagoslavje. In takrat sem razumel vse moje prijatelje in znance, ki so nastopili na Ljubljanskem maratonu in jih občudoval, “pa kako zmorejo”. Takrat sem samo zaključil, da tek pač ni moj šport, pa pika. A kot na začetku povedano – »nikoli ne reci nikoli«. Izpolnil sem svoj zadani cilj v popolnosti in razdaljo v izjemni gruči tekačev pretekel v 38 minutah.

Verjamem, da sedaj ko te vrstice bere kak izkušen tekač ali celo maratonec, da se le nasmiha. A verjamem, da se tudi vi spominjate svojih začetkov, ki so precej težki, še posebej, če ste pričeli v bolj poznih letih.

In ker sem v preteklih mesecih pridobil navado in imel rezerviran čas za vadbo, s tem nikakor nisem želel prekiniti. In ker mi je vadba tako dobro šla in se kaj dobro poznam, sem potreboval nov cilj. In tako sem v misli priklical 10-tko na Ljubljanskem maratonu 27. oktobra. Ko sem ravno Ranjanu opisal mojo namero, je sam rekel, da bi tudi on želel sodelovati. In tako je še isti dan našel informacijo, da je prav na isti dan kot Ljubljanski maraton tudi Frankfurtski BMW maraton. Spominjam se tega teka izpred enega leta, ko so bili pri meni na obisku tako moja družina, kot tudi starša in takrat smo si ogledali tekmovanje v živo. Veličastna velika tekma, z velikimi imeni svetovnega teka. A človek, daj ustavi se no. Maraton, pa ti nisi normalen, se mi je zapodilo po možganih. Ranj je verjetno opazil moj čuden pogled in me takoj pomiril. Poleg celega maratona je na voljo tudi štafetni VGF Staffelmarathon, kjer štirje tekači štafetno pretečejo celotno razdaljo maratona:

  • 1. tekač                                12 kilometrov
  • 2. tekač                                7 kilometrov
  • 3. tekač                                9,5 kilometrov
  • 4. tekač                                13,5 kilometra

In da bi z Ranjanom nadaljevala, kar sva začela, sva našla še 2 znanca in na tek smo se prijavili kot ekipa »Incredibles«. Tako bo Ljubljanski maraton počakal.

Nov cilj, nov motiv in novi pogoji. Daljši tek, v bolj hladnem in verjetno tudi bolj vlažnem vremenu. In naša vadba se je nadaljevala. Tako individualno, kot tudi skupinsko se pripravljamo na naš nov izziv. In zadovoljen sem, da lahko sedaj, ko je do tekme še 5 tednov pretečem 10 kilometrov v enem kosu v 70 minutah. Tako lahko sedaj delam na utrjevanju in morda celo malce na tempu za mojih 9,5 km. In kakor je vreme postalo hladno in vlažno in nasploh neprijetno za pričetek teka, ugotavljam, da mi ta temperatura okoli 13 stopinj mnogo bolj odgovarja po tretjem ali četrtem kilometru, kot poleti, ko sem se potil v 25 do 30 stopinjah. Tako se veselim še enega 5 km teka, ki me čaka konec septembra – Race for the Cure® – dobrodelni tek društva za boj proti raku na dojkah Susan G. KOMEN Deutschland e.V.Race for the Cure®

Jasno mi je, da se še popoln začetnik. A osebno počutje, želja in motiv mi dokazujeta, da sem na pravi poti.

Kaj pa Ranjan? Njemu se je popolnoma »utrgalo«. Prejšnjo soboto je namreč pretekel 21 kilometrov in je tako zrel že za samostojni polmaraton. Car je. Upam, da bom tudi sam nekoč dosegel ta mejnik. In verjamem, da ga lahko dosežem,  počasi, počasi, korak po korak.

Advertisements
Komentarji
  1. Saso pravi:

    Vsaka čast! 🙂

  2. Maja pravi:

    Vsi začetki so težki…:) Velja tudi za tek. Ampak po toliko in toliko pretečenih kilometrih sledi neopisljiva lahkotnost- telesa in duha.

    The miracle isn’t that I finished. The miracle is that I had the courage to start.”
    ― John Bingham, No Need for Speed: A Beginner’s Guide to the Joy of Running

  3. fosfos pravi:

    Tako je Maja, tocno to. Tale John je pa tocno povzel kar sem hotel sporociti. Hvala.

  4. […] Sodelovati na štafetnem Frankfurtskem maratonu […]

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s