Prispel v Bengaluru

Posted: 16/08/2012 in Moje delo, Na poti
Oznake: , , , , , , ,

Počasi bo minilo 24 ur od kar sem prišel v Indijo.
Včeraj ob 3:00 sem si še v Frankfurt skuhal kavo, spakiral še zadnje malenkosti, ter ob 4:15 s taksijem odšel na letališče. Prispel sem tik preden so letališče odprli za zračni promet, saj kot sem ze opisal, imajo tukaj nočno prepoved letanja. Letališče je bilo popolnoma prazno, pred vhodom pa se je zbralo kakih 100 letaliških delavcev, ki so pili kavo in prizgali še zadnjo cigareto pred vsakodnevno norišnico.
Air India ima šalter na terminalu B, tako da sem zaman poskušal opraviti check-in na samopostreznem avtomatu. Pred šalterjem se je zbralo kakih 30 potnikov, a mi ni bilo potrebno čakati, saj mi je moje podjetje namenilo poslovni razred in tako posebne privilegije, ki pa so, če sem čisto pošten prevrednotene in preplačane. Tako sem imel seveda pravico obiskati Lufthansin Business Lounge, kjer sem tudi zajtrkoval. Poleg tega lounge nudi tudi tuše, ter majhen Spa z masazo.
20120819-112326.jpg

20120819-112508.jpg

No, za vse te stvari je bilo čisto premalo časa. Ob 5:45 se je pričelo vkrcanje. Ob prihodu na letalo Boing 777 pa me je čakalo presenečenje. Fligh attendant (kot se nekaj zadnjih let imenujejo stewardese) me je odpeljal do mojega sedeza. Sedez je bil največji fotelj, kar sem jih kdaj videl. Sedez se spremeni v posteljo, pred seboj pa sem imel 15″ monitor s filmi, tv-jem, igricami, ter glasbo. Dodatni hit pa je zagotovo gledanje neposrednega prenosa poleta iz treh zunanjih kamer.
Kaj hitro so me sezuli in mi dali lepe volnene nogavičke:) Poleg šampanjca pa sem dobil še toaletno torbico s prav vsem kar popotnik potrebuje ali pa tudi ne.
20120819-114722.jpg

Nemudoma po vzletu so postregli ponovno zajtrk, ter nato pozaprli vsa okna, ter ugasnili luči. Mislim, da so prav vsi zaspali, a sam nisem več mogel. Buden kot čuk sem se zabaval na Ipadu in si ogledal nekaj filmov. Mimogrede smo zašli še v najglobljo zračno luknjo, ta da sem za trenutek dozivel brezteznostno stanje. Pol ure pred predvidenimi 8 urami smo pristali v Delhiju. Mesto, ki sem ga asociiral predvsem s filmom Ghandi. 33 stopinj in precej visoka vlaznost sta mi oprijeli srajco takoj po izstopu iz letala. No, pa sem prispel. Sicer še ne do končnega cilja, saj me je čez dobri 2 uri čakal naslednji let do Bangaloreja. Vmes sem odšel po kovček in opravil carinske/imigrantske obveznosti. Hm, letališki hodniki so tako dolgi, da so vidni znaki, ki opozarjajo koliko časa bo trajalo, da prideš do konca hodnika (11, 15 minut,…). Prva zadeva, ki pa mi je padla v oči, je izredna skrb za ostarele ljudi. Ze takoj pri izstopu iz letala je čakalo kakih 50 fantov z invalidskimi vozički, ki starejše takoj nalozijo in jih odpeljejo do prevzema prtljage in do taksija. Neverjetno. V našem svetu so ostareli nekako “odveč”, dobijo le malo pozornosti, tukaj pa vlada tako močno izredno spoštovanje, da mi je kar malce nerodno, da tega ni pri nas. Tudi sam bom nekoča star in prav gotovo vesel tovrstne pomoči.
20120819-115050.jpg

20120819-115217.jpg

Po dobri uri v Business loungu v Delhiju (ki ni prav nič special) sem se vkrcal se na drugi let. Tukaj je poslovni razred tisto, kar sem doslej poznal. Malce večji sedez z izredno dobro hrano. Vozovnica je 4 krat drazja in tako razen super sedeza na Boingu, ni upravičena.
Vmes sem prestavil še uro in se tako poslovil od 3,5 ur, ki sem jih na tak način izgubill.
Tako sem prispel v Bangalore po polnoči, zamenjal nekaj Eurov v rupije (tečaj 63 INR za 1 EUR) in si našel taksi podjetja Meru.
Po 1 urni voznji za 40 km sem prispel do mojega domovanja, stanovanja Classic Home v predelu Indiranagar. To so Oraclova stanovanja. Stanovanje je evropskega standarda in lepo. Sem zadovoljen.
Tudi wlan sem hitro prejel in se tako javil druzini, nato pa zaspal.
Danes sem se zjutraj s taksijem odpravil do sedeza podjetja in tako prvič videl Indijo v dnevu. Z eno besedo NORO. Promet je kaos v najbolj prvinskem pomenu besede. Zmede ni mozno opisati z besedami.
Pločnikov ni, cesto si delijo miljoni avtomobilov, še več motoristov, Tuk Tuki, krave, psi, kolesarji, tovornjaki in seveda ljudje, ki ubirajo pot na najbolj nevarnih mestih. Uganite, koliko nesreč sem videl. Niti ene!
Revščina za naše pojmovanje je izredna. Neizmerne mnozice ljudi, ki jih zemlja ne more fizično nahraniti, jim dati dela in zivljenskega prostora. Pravi kulturni sok.
Nasprotno na sedezu podjeta. Vse kot pred leti ko sem delal na projektu v Splitu (zdruzitev Splitske banke s HVB).
Po koncu delovnega dne, sem se vrnil v stanovanje in si naročil hrano. Edino kar mi je bilo znano je bila Tika masala, tako, da sem odločil kar za to. Slastno in malenkost bolj pekoče kot v Frankfurtu.
Sedajle me počasi zmanjkuje saj 2 noči s premalo spanca prihajajo za mano. Tako bo tole objavil in nič popravljal napake. Bom jutri ali naslednjič, saj na Ipadu še ni tako enostavno pisati kot na normalni tipkovnici.
Pa lahko noč.

20120819-115233.jpg

20120819-115243.jpg

20120819-115255.jpg

20120819-115300.jpg

20120819-115312.jpg

20120819-115319.jpg

20120819-115326.jpg

20120819-115334.jpg

20120819-115341.jpg

20120819-115404.jpg

20120819-115410.jpg

20120819-115422.jpg

Advertisements
Komentarji

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s