Po treh mesecih v Frankfurtu

Posted: 26/03/2011 in Mnenja, Na poti
Oznake: , , , , , ,

Še vedno se nisem sprijaznil s krajo mojega kolesa tukaj v Frankfurtu. Še posebej sedaj, ko so tako lepi vikendi, ki bi jih lahko preživel v krajih, ki jih še nisem obiskal ali v Taunusu, kamor sem se želel odpraviti.

Seveda sem se že odpravil v trgovino na ogled novega, a vendarle je bil moj bicikel tudi moj spremljevalec in sem se nekako navezal na njega.

Na osebo, ki mi ga je ukradla sem ekstremno jezen in nimam tolerance za poseganje in odsvajanje lastnine. Pravzaprav se sprašujem, zakaj smo tolerantni za tovrstne zavestne akcije, ki si jih nekateri dovolijo in s tem pravzaprav izkazujejo svojo nadmoč nad drugimi. Sam imam “zero tolerance” za take ljudi in dejanja. In prepričan sem, če bi tovrstna dejanja bila kaznovana s smrtno kaznijo, da bi veliko devijantnežev dvakrat premislilo, če bi se postopilo v kaj takega. Morda se sliši pretirano, a vendarle menim, da je na tem svetu veliko preveč ljudi, ki si ne zaslužijo, da odžirajo zrak in prostor ljudem, ki se borijo za “pravo stvar”, torej življenje v pravem pomenu besede.

Pred nekaj dnevi sem dopolnil svoje 3 mesečno bivanje tukaj in že prejel tudi volilno pravico za tukajšnje lokalne volitve, ki se bodo odvile jutri. Sedaj lahko že trdim, da imam nekako občutek kje sem in kakšno stanje vlada vsaj tukaj v Frankfurtu in kdo tukaj živi in dela.

Najbolj me pravzaprav preseneča množičnost alkoholizma in narkomanov tukaj. Sicer sem že prej opazil večjo gostoto le teh v velemestih, a v nobenem od teh krajev nisem preživel toliko časa.

Zlorabe alkohola je ogromno. Velikokrat že na jutranji poti v pisarno vidim primerke, ki se odpravijo na delo s steklenico v roki in nimajo prav nobene zadrege pitja na postajah tramvaja ali podzemne železnice. Tam se tudi fino olajšajo, tako da če človek ni še povsem pri sebi zjutraj, se to kaj hitro spremeni po vonju urina. Še več, nalivajo se tudi med samo vožnjo. Prav tako vidim veliko narkomanov in to ne v določenih delih mesta, pač pa prav povsod. Še najhuje je v bližini železniške postaje (Hauptbanhof) in v eni od ulic poleg postaje, kjer si sredi dneva vsem na očeh narkomani pripravljajo odmerek heroina.

Imam se za zelo tolerantno osebo, kot sem tudi odprt za drugačnost, a moram priznati, da je tudi moja toleranca tudi za alkoholike in narkomane, poleg tatov nična. Radikalno, vendar je na tem svetu preveč gorja ljudi, ki si želijo živeti, ki bi morali imeti prednost pred temi zavoženci. Morda tako razmišljam, ker imam tudi sam otroke in jih želim zaščititi pred tovrstnim. Verjamem, da ima vsak svojo zgodbo, ki ga je pripeljala do tega. Morda tudi tako, ki bi tudi mene spravila na rob eksistence. Toda to ne spremeni mojega mnenja, da za njih ni mesta na tem svetu.

Poleg opisanih skupin pa bi tukaj omenil še Turke. Kakšnih desničarskih ekstremistov ni prav veliko videti. Nemci se namreč v povprečju zelo trudijo za tolerantnost in sobivanje, morda bi lahko rekel, da celo bolj kot sem imel priložnost videti stopnjo nestrpnosti v domovini.

Kar pa se tiče Turkov, bi najprej želel poudariti, da tukaj ne govorim nasplošno. A žal prav izmed njih prihaja največ zločincev in agresije. Kakor jih vidim tukaj, večina ne želi sprejeti evropskega načina življenja. So glasni, radi pokažejo moč in delujejo nasilno. Večinoma živijo ločeno življenje od ostalih prebivalcev v svojih sredinah, kar je moč ugotoviti in zavohati že od daleč.

Prav zanimivo, da je danes pravzaprav prekrasen dan, ki sem ga namenil kulturi in obiskal Muzej moderne umetnosti. Toda od dneva ko so mi ukradli moj bicikel, na vsakem sprehodu gledam, kje ga bom zagledal. Tukaj velja, da najdejo manj kot 2% ukradenih koles, tako da je moje upanje pravzaprav brezupno, a kaj ko si ne morem pomagati. Očitno bom potreboval še nekaj časa. Na poti do muzeja sem danes srečal še več zavožencev. Ko sem prišel do središča mesta, me je pričakal kordon policije. Masa. Morda zopet kaka nogometna tekma ali kaka demonstracija pred Evropsko Centralno Banko. A tokrat so bile tukaj demonstracije za zaščito živali. Policisti so morali zaščititi McDonalds, pred katerega so se spravili demonstranti in oznanjali Veganstvo kot edino sprejemljivo obliko prehranjevanja. Seveda so bili oboroženi s slikovnim materialom zverinsko mučenih živali. Še ena zadeva, ki mi je sedla na dušo. Nato mi je uspelo priti v muzej. Sreča, obisk na zadnjo soboto v mesecu je brezplačen. Muzej je zanimiv, tovrstna kultura me sprosti in vedno najdem kaj kar vpliva name.

Današnji obisk je bil kot že dan šokanten. Namesto zanimivih in neobičajnih umetniških kompozicij (sicer jih je nekaj) sem naletel tukaj na večinoma fotografije. In to večinoma na tri teme:

1. Vojne (veliko fotografij na tematiko vojne v Jugi)

2. Skoraj pornografskih scen v skupinah

3. Za mene pedofilske fotografije mladoletnih oseb (menim da to ni umetnost!)

Arhitektura muzeja je izredno zanimiva, tako, da sem naredil nekaj fotk. Forografiranje je dovoljeno, le akreditirati se je potrebno.

Najbolj všečno:

James Turrell – Twilight Arch – Popolnoma temen prostor, v katerem pa se po določenem času, ko se oči privadijo teme pričnejo prikazovati obrisi obočnate oblike z v sredini pozicioniranim kvadrom. Gre za poigravanje z neznatno količino svetlobe. Prostor daje na začetku grozljiv občutek, saj pričakuješ šokiranje in čakaš kaj se bo zgodilo. Prav tako je občutek neugoden, saj ne veš če je v prostoru še kdo. Zato v njem popolna tišina, tako da slišiš svoj utrip srca. Po nekem času, se občutek prelevi v domačnost in samo upaš lahko, da ne boš s svojo prisotnostjo prestrašil novoprišlega gosta.

Taryn Simon – An American index of the hidden and unfamiliar – fotografije izdaje Playboya v Brailovi pisavi, članov Ku Klux Klana v njihovi centrali, fotografije razstavljenih umetniških del v zgradbi CIA, ter skladiščenje jedrskih odpadkov, ter še nekaj drugih. Slike so v velikem formatu z veliko detajli in vsaka za sebe pritegne pozornost za nekaj časa.

 Felix Gonzalez-Torres – Specific Objects without Specific Form – svetlobne konstalacije in “kupi bonbonov” ki so “razmetane” po prostoru in jih vsake nekaj časa namerno premaknejo. Tako se predstava neprenehoma spreminja. Umetnik želi sporočiti, kako krhke so postavitve in kako hitro postanejo le te del zgodovine.

 Današnji zapis je bolj črn kot bel, a tudi taki morajo biti. Tako so lahko “beli” dnevi še bolj beli in ne vzamemo jih kot same po sebi umevne!

Advertisements
Komentarji

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s