Moji hčeri sem želel ob Božiču dati eno posebno izvirno darilo, s katerim bi ji razširil obzorja, izkušnje, torej da bi bilo tudi vzgojno. Tako sva se s soprogo odločila, da jo odpeljem na potep po Londonu, kar sva tudi izvedla pred nekaj dnevi.

V tistem času sem iskal kakšen nasvet za prenočišče oz. kaj pogledati poleg svetovno znanih turističnih atrakcij, pa nekako nisem našel kaj uporabnega. Zato sem se odločil, da napišem nekaj besed o najinem izletu in bo morda informacija komu uporabna.

Torej letalsko vozovnico zase in za hčerko sem rezerviral lani novembra preko spletnega ponudnika EasyJet. Z njimi sem pred leti že letel službeno v London in bil naravnost navdušen nad enostavnostjo in udobnostjo leta. Cena za povratni let za oba in dodaten kos prtljage je znašala 156,18 EUR. Planirala sva odhod 21.4.2010 s povratkom 25.4.2010. Spanje sem nama uredil v hotelski verigi Travelodge, bolj natančno v hotelu Travelodge Fulham na North End Rd.. Hotel stoji le par minut stran od Chelsea-vega stadiona in v neposredni bližini postaje podzemne železnice Fulham Broadway. Tako sva imel idealno izhodišče za najine dnevne potepe. Hoteli verige Travelodge so enostavni, bolj namenjeni poslovnežem in tistim, ki potrebujejo le čisto in udobno sobo, ne pogrešajo pa zajtrkovalnic, savn, bazenov, itd. Cena namestitve, torej samo spanje je bila 314,30 GBP. Verjamem, da bi kdo našel kaj cenejšega, vendar meni v času ko sem iskal možnosti ni uspelo in  nisem ničesar boljšega našel, poleg tega pa sem že imel pozitivno izkušnjo z drugim hotelom te verige.

Kak mesec dni pred odhodom, torej nekje konec marca izvemo, da je let odpovedan zaradi popravila vzletno pristajalne steze na Brniku, katera naj bi bila končana 21.4.2010. Moram priznati, da sem bil jezen. Jezen zato, ker mi ni jasno kako tak velik poseg ni planiran vsaj pol leta v naprej in da tako ne bi letalski prevozniki ponujali letalskih kart za ta termin. Tako sem bil prisiljen najin izlet prestaviti in upal sem si ga prestaviti za samo 1 dan, torej odhod 22.4.2010.  Seveda se mi je pojavilo vprašanje, kaj če ne bodo končali z deli, a recimo da sem slepo verjel izvajalcem. EasyJet svoje lete ni preusmeril v Maribor ali Trst, pač pa jih je enostavno odpovedal. Da sem prestavil rezervacijo sobe sem moral dodatno plačati še 8 GBP.

Natanko teden dni pred najinim odhodom pa težav še ni bilo konec. Da točno tako. 21.3.2010 je na Islandiji izbruhnil vulkan  Eyjafallajokull. Novico o izbruhu sem vzel kot pač eno od novic, torej nisem niti razmišljal oz. povezoval le tega z najinim izletom. A teden dni pred odhodom je izbruh puhnil vulkanski pepel v ozračje, kar je imelo za posledico popolno ustavitev letenja nad Evropo.

Tako sva še cel zadnji teden spremljala dogajanje in upala na najboljše in glej, uredilo se je. Brniško letališko stezo so popravili, vulkanski oblak se je umaknil, tako let ni bil odpovedan in midva sva se čisto zares odpravila na najin potep.

Iz Ljubljane sva odletela ob 19:10. Let traja 1 uro in 50 minut, med letom pa je potrebno prestaviti uro nazaj. Torej 1 uro sva prihranila.  Vreme je bilo relativno oblačno med letom zato kaj veliko iz letala nisva videla. No, nad Belgijo se je razbistrilo, tako da sva ravno še videla Oostende, kjer sva zapustila celinsko evropo. Kanal je tudi kaj hitro izginil in zagledala sva kraljevo zemljo. Prvo, kar sem opazil iz zraka je bistveno različna parcelacija parcel, saj niso tako močno nadrobljene kot pri nas. Večina jih je tudi ograjnih.

Na letalu sem kupil pollitrško plastenko vode (1,5 GBP) in vozovnico za avtobusni prevoz iz letališča Stansted do Victoria Station v Londonu. Žal sem lahko znižano povratno vozovnico kupil le zase (17 GBP), medtem ko sem moral otroško vozvnico kupiti na letališču (7 GBP). Prevoznik je bil National Express. Lahko bi šla tudi z vlakom, vožnja je namreč precej hitrejša (cca. 45 minut), toda iz stroškovnega vidika (27 GPB za odraslo povratno), kot iz vidika da še kaj vidim sva  se odločil za bus. Poleg tega bi z vlakom prišla na Liverpool station ki pa je precej dalj od najinega hotela. Po opravljenih formalnostih sva se torej vsedla na bus, hčerka je počasi že kazala znake utrujenosti, sam pa sem užival v vožnji po “napačni” strani ceste:). Vožnja je trajala uro in 15 minut, bila pa je udobna. Ko sva se izkrcala na Victoria Station sva takoj zavila v Underground in najprej kupila karte za podzemno. Hecen sistem. Za četrtek sem moral kupiti vozovnico za eno smer za katero sem dal za oba 6 GBP, za petek, soboto in nedeljo pa sem kupil celodneve vozovnice, ki so naju stale 7,70 GBP na dan:) Seveda sva v ponedeljek zopet potrebovala še enosmerno.

Naj izpostavim še pomembnost “delujoče” prtljage. Nama se je namreč na pot tja pokvaril mehanizem na velikem kovčku, ki sprošča nosilno palico, s katero vlečeš nato kovček na kolesih. Tako sem moral vse pešpoti od/do hotela opraviti sključen za kake pol metra, saj se kovčka drugače ni dalo voziti. Katastrofa. V nekem trenutku sem bil že toliko togoten, da sem kufr odvrgel, mimoidoči pa so se le nasmehnili in mi dali vedeti “zdrži še malo”. Ta mala se je kot normalno smejala, meni pa ni preostalo drugega kot da se soočim z neizbežnim.

No ko sva kupila karte, je lakota bila tako velika, da sva pred nadaljevanjem poti na podzemni železnici nujno potrebovala hiter prigrizek. Malce me je namreč skrbela ura prihoda v hotel, saj je že bilo kar pozno. Tako sva na hitro pojedla v Burger Kingu dva hamburgerja in se nato podala še na zadnji del poti, ki je bil relativno blizu (6 postaj). Od podzemne pa sva nato v kakih 10 minutah našla hotel (ne pozabite na nedelujoči kovček).

Hotel super. Namesto ene sobe receptor ugotovi, da imava rezervirani 2 sobi, vendar sem ga z lahkoto prepričal da potrebujem (in da sem plačal) le eno. Poleg hotela je bila tudi še vedno odprta samopostrežna trgovina, kjer sva lahko nakupila pijačo, sadje in prigrizek. Trgovina pa je odprta do cca. 01:00 ponoči, kar je nasploh praksa v nekaterih samopostrežnih.

Dan 2:

Vstala sva ob cca. 7:00. V trgovino po zajtrk, kotliček za gretje vode je v sobi, prav tako čaj in Nescaffe. Življenje na ulici je bilo skoraj idilično, saj so postavili stojnice s sadjem in zelenjavo, tako da je bilo čutiti nek semenjski občutek. Na podzemno sva se odpravila ob 9:30 saj je cena jutranjih vozovnic precej višja in tudi tako londončani urejajo gužvo na javnih prevoznih sredstvih. Najprej sva kot se seveda spodobi najin dan namenila kraljici. Odpeljala sva se do Hyda Park Cornerja in mimo (pod) Wellington Archa prišla do Buckinghamske palače. Do leta 1997 je veljalo, da ko je na vrhu palače izobešena zastava, naj bi tam bila tudi kraljica. To se je po zapletu ob Dianini smrti, ko je kraljeva družina bila v gradu Balmoral spremenilo. Sicer pa je kraljičina prisotnost bila opazna, saj so očitno imeli pri kraljici nek sprejem. Vozila so se zvrščala eno za drugim proti palači, pa tudi gospe in gospodične z hecnimi naglavnimi okraski so se napotile proti stražarnici. Varnost je seveda na prvem mestu. To dajo dobro vedeti in do zob oboroženih policajev je zelooooo veliko.

Poleg tega je vseskozi v zraku helikopter. Ljudi je bilo kar nekaj. Večina jih je visela na ograji in opazovala direndaj na Buckinghamskem dvorišču, veliko pa se jih je slikalo na spomeniku kraljici Viktoriji – The Victoria Memorial preko ceste.  S tega spomenika je izjemno lep pogled na z britanskimi zastavami opremljen The Mall street, kjer sem v nekem trenutku videl izključno tipične angleške taksije.

Pot sva nadaljevala nato do Westminterske kapele in do Westminsterske katedrale (opatije). Ogromen in zelo zanimiv sakralni objekt obiskuje kraljeva družina, polega tega pa se tukaj izvajajo tudi kraljeve svečanosti (kronanje, poroke, itd). Kmalu po tem se za stavbami prikaže in oglasi znameniti Big Ben. Morda res ni največja stavba, je pa vsekakor tako prvinski in naravnost angleški. Poleg Big Bena se razprostira naravnost ogromno poslopje angleškega parlamenta v katerem domuje tako spodnji kot tudi zgornji dom. Stavba je močno zastražena, poleg tega so na tleh pritrjene ovire, ki preprečujejo napad z avtom bombo. Vendar policija in varnostniki ne delujejo grozeče ali arogantno. Ravno nasprotno. So izjemno pozorni, večinoma z nasmehom usmerjajo in informirajo množice ljudi, ki z zanimanjem opazujejo njih in v parlament prihajajoče izvoljene poslance. Potrebno je še omeniti, da je v Veliki britaniji trenutno predvolilna tekma in da se na političnem področju močno dogaja. To se opazi skoraj na vsakem koraku, ko prostovoljci delijo informativne materiale, balone, nekateri tudi “parlamentirajo” na cesti.

Pot sva nato nadaljevala mimo Big Bena čez Westminster Bridge iz kjer se parlament vidi v vsem svojem razkošju ob Temzi. Je standarden položaj za večino fotk parlamenta in Big Bena, tako da je na trenutek kar “gužva. No “gužva” je relativen pojem za Ljubljančana, saj je gostota ljudi v povprečju nekajkrat višja kot smo je navajeni, vendar prebivalec kakega drugega mesta ne bi tega poimenoval tako. Do ekstrema pride na recimo na nakupovalni ulici Oxford Street kar pa bom opisal kasneje. Torej ostali smo na mostu, kjer sva srečala pravega pravcatega škota s kiltom in obveznimi dudami. Neverjetno, vendar me že od otroških dni zvok dud pritegne. Super.

Čez most pa levo prideva do akvarija Sea Life, katerega sva se namenila obiskati. Na blagajni ni bilo pretirane gužve, tako da sva se s prodajalko vstopnic dogovorila za nakup kart še za Madame Tousod in London Eye. Nakup takega trojčka nama je prinesel okoli 20% popusta, kar se kar pozna, glede na to da sva dala za vse skupaj okrog 110 GBP.

V akvariju sva se zadržala kake 3 ure. Za mene je bilo prvič, da sem bil v takem okolju, tako da sem bil navdušen nad videnim. Gužve ni bilo, svet pod vodo pa je bil prikazan res lepo. Glasba, različne oblike akvarijev in res velika količina raznih podvodnih življenj naj je navdušila. Še najbolj so mi bile všeč meduze, velika hobotnica, električni skati, ki so plavali v odprtem bazenu in bi se jih praktično lahko dotaknil, vrh ogleda pa je predstavljal akvarij v 3 nadstropjih v katerem je plavalo poleg množice drugih rib kakih 5 pravih pravcatih morskih psov. Anja je bila naravnost očarana in kar nekaj časa sva namenila počitku ob steklu, katerega so se dotikali morski psi.

Ob izhodu iz akvarija je McDonalds, kjer sva se najedla in nato nadaljevala ogled na največjem razglednem kolesu na svetu, to je London Eye, visok 135 m. Ker sva vstopnice kupila že prej sva lahko šla v vrsto, ki je vodila mimo blagajne in tako bila v kakih 10 minutah že v gondoli kolesa. Seveda je prej najprej bil opravljen spet pregled prtljage zaradi morebitnega orožja ali eksploziva, vsako od 32-tih 10 ton težkih gondol pa sta dva uslužbenca natančno pregledala z ogledali, da se ne bi za kakim skritim kotičkom skrivala kak nevarna zadeva. V gondolo gre kakih 20 oseb, na sredini je lesena klopca, kjer se lahko vsi lepo vsedejo, kolo pa se res počasi premika. En krog vožnje traja morda 30minut. V sami gondoli so označene strani neba zaradi boljše orientacije če si pomagaš z zemljevidom. Ko si zadosti visoko nad Temzo se pogled razširi zares v daljavo (pravijo da celo 40 km daleč) in London se nariše na dlani. No, ni čisto tako saj je mesto tako veliko, da kljub višini ne pokaže svojih mej, sem pa precej podaljšal svoj pogled s fotoaparatom, ki mi je omogočal 20 x optični zoom in 4x digitalnega, torej skupaj 80x (Canon Powershot IS1).

Po končani vožnji (v gondoli kljub klimi lahko na sončni strani postane precej vroče) sva si privoščila ob vznožju kolesa osvežujoč sladoled. In seveda takoj smešen zaplet. Naročim 2 sladoleda pri potujoči sladoledarki, nakar ona potegne iz skrinje 2 zavojčka (valja) sladoleda. Primem ga v roke in ugotavljal, kako hudiča pa tole odvijem oz. kje tole držim. Pa se sladoledarka in Anja nasmejeta do solz, ko to čudno kapsulo porine v neko napravo in nato z vzvodom iztisne tekoče sladoled v kornet. No, nazadnje ko sem jedel točenega pred kakimi 20 leti pri Maksimarketu, je bil samo vzvod, nič kapsul. No kakorkoli, japonska prodajalka (študentka) ni mogla prehvaliti moj izbor fotoaparata, tako da smo se poslovili z nasmehom na obrazu.

Od tu dalje pa se je pričel 2 urni sprehod po South Banku, to je sprehajališče ob Temzi, ki ga spremljajo razni ulični umetniki (pevci, plesalci, čarovniki, umetniki) in je naravnost odličen za sproščanje. Sem ter tja vržeš kak kovanček in zadovoljstvo je res obojestransko. V nekem podhodu naletiva na z grafiti porisan skejterski poligon, ki so bili odlična tematika za igranje s fotoaparatom.

S South Bankom sva zaključila pri muzeju moderne umetnosti Tate Modern. Zelo priporočam. Vstopnine ni in mi tudi ni jasno zakaj ne, saj je ogled res vreden vsakega funta. No verjetno je to stvar okusa. In obisk Tate je bil res po mojem okusu. Muzej domuje v impozantni stavbi, ki je nekoč bila elektrarna, tako da z svojim ničem in hkrati polnostjo daje vtis nečesa posebnega. Poseben se mi je zdel tudi vhod, saj se moraš naprej spustiti v klet, da lahko nadaljuješ pot na 5 nadstropij, ki tematsko pričarajo različne kose umetnosti. Višje gor sta še restavracija in klubski prostori članov/donatorjev.

Preko milenijskega mostu, ki ga je kraljica podarila londončanom sva prišla na drugo stran Temze. No tudi v kraljevini gradbena dela kdaj niso izvedena kot planirano, tako da je most bil odprt šele maja 2000, namesto planirano ob vstopu v novo tisočletje. Vzpenjala sva se nato po stopnicah in na levi opazovala učence šole, ki so se veselili petka.

Tako sva prišla do St. Pauls Catherdral, ki pa je nisva uspela obiskati, saj so naju noge že precej težko nesle, poleg tega pa sem Anji obljubil, da pojdeva še do Oxford Streeta. In sva šla:) Kakor sem že omenil, je Oxford Street ena navečjih nakupovalnih ulic, kjer je doma tudi konkurenca Harrodsu, to je Selfridges. Tu sem še nekako sodeloval v Nike Shopu, ki se razprostira v treh nadstropjih in kjer s lahko superge daš sestaviš iz materialov in barv sam, pa še kak dodaten napis si lahko naročiš; od tu dalje pa sem bil le še opazovalec in naredil kako fotko sem in tja.

Dan 3:

V soboto sva se najprej odpravila do stadiona enega mojih najljubših nogometnih klubov to je Chelsea. Žal sva prišla prekmalu, tako da ni bilo možnosti za ogled ali nakup kakega nogometnega spomina, naredila pa sva nekaj lepih fotk.

Nato sva se z Underground popeljala do Baker Street, kjer sva takoj po izhodu iz podzemne šla v muzej voščenih lutk Madame Tussauds. Zopet sva zaradi še popreje kupljenih vstopnic lahko šla mimo vrste na vhod št. 4, kjer sva počakala na vstop kakih 10 minut. Potem pa se je začela zabava v 2 nadstropju, kamor te pripelje lift. Prav zabavno je bilo se nastavljati fotoaparatu ob odlično izdelanih lutkah svetovno poznanih osebnosti, ki so smiselno razstavljene po celotni hiši. Ne bom našteval vseh, omenil bom le to da sem bil presenečen nad višino vseh oseb. Nekaterim sem se približal le na par milimetrov in čakal da se premakne (verjetno bi me kap), vendar se nekatere lutke res natanka kopija človeka in nisi prepričan, če morda ni tam postavljen kak igralec. Anja je bila najbolj navdušena na Shrekom, Britney, Beyoncee, Obamo, kraljico,… jaz pa (no seveda fejst puncami) nad Albertom Einsteinom:)

Ogled v muzeju se konča s kratkim sprehodom čez hišo strahov (katere se je možno izogniti) v kateri so pravi igralci. Gre za sprehod po temačnem z žagovino posutimi tlemi, kjer iza vogalov v tebe skačejo mumije ali nekaj podobnega. Na vhodu ti seveda zabičajo, da se pod nobenim pogojem ne smeš dotakniti igralcev, a kaj ko se oni tebe:) No moj otrok je doživel res panični napad, tako da je moja pozornost bila usmerjena samo še v to da Anjo spravim iz nastale godlje. V nekem trenutnku sem začutil kako mi je padel pokrovček fotoaparata na tla, tako da sem z eno roko držal prestrašeno Anjo, z drugo roko sem iskal pokrovček po tleh, medtem pa me je po laseh gladila mumija:) No ko sva uspela priti ven, se  je Anja takoj samo še nasmehnila in rekla “to je bilo pa noro” in vedel sem, da London Dungeona ne bova obiskala:). Ob izhodu sva si še izpolnila najino glavno željo iz najinega načrta – ogled musikla na enem od Londonskih odrov. Kupila sva karte za večerno predstavo oderske produkcije Dirty Dancing v Aldwych Theater.

Po ogledu voska sva se odpravila naprej na ogled dveh muzejev v South Kensigton, ki sta si zelo blizu. To sta Natural History Museum in Science Museum. Oba sta odlična in zelo izobraževalna, poleg tega brezplačna.

V Natural History Museumu sva v impozantni starinski stavbi po obveznem pregledu nahrbtnika najprej naletela na skelet brontozavra, enega največjih primerkov dinotov. V ložah pritljičja so razstavljeni eksponati, za katere ima še največ zaslug Charles Darwin. Meni še najbolj všeč je bilo okamenelo drevo staro 225 miljonov let! Seveda sva se slikala poleg Darwinovega spomenika in si med drugim ogledala oddelke primatov in insektov. Posebej velja omeniti oddelek dinozavrov, ki je res pravi magnet za vse ljubitelje. Okostanjaki so impozantni, med njimi pa se sprehajaš po pod stropom zgrajenem odru. Seveda so se posebej potrudili in izdelali “živ” primerek najnevarnejšega med njimi Tyrannosaurus Rex – ali skrajšano T-rex.

V Science Museum sem se še posebej počutil dobro, saj mi je že od nekdaj všeč znanost.  Že takoj po prihodu sva padla v vesoljski svet in videla full size repliko sonde Eagle, ki je pristala na Luni, pravi pravcati astronavtski skafander in morje naprav, raket in drugih predmetov povezanih z vesoljskimi potovanji. Obiskala sva tudi 4D kino predstavo Force Field in podoživela pristanek na luni, vožnjo u lunarnim vozilo in povratek iz luninega površja. V času najinega obiska je bila tudi posebna razstava na tematiko plastike, njenega razvoja in uporabnosti. Kar nekaj časa sva pustila še na oddelkih energije, letal, avtomobilov, materiali, merjenje časa, matematika, še posebej pa sem bil navdušen na razstavljenimi eksponati računalnikov (res so bili ogromni).

Nato sva si zaželela videti luksuz na lastne oči. Tako sva se odpravila proti Harrodsu. No na luksuz sva naletela že precej prej, saj sva se v nekem trenutku znašla na ulici Old Bond Street polno trgovin znanih modnih hiš kot so Prada, Gucci, Armani,… ki me je izredno močno spominjala na že viden Monaco, ki sva ga s prijateljem obiskala z motorji. Na kakih 200 metrih sva videla kakih 6 Lamborghinijev, 2 Maybacha, 2 Aston Martina, nešteto Rolls Roycev in Porschejev, posebej v oči pa je zbodel črn Ferrari, ki je sporduciral pri čisto navadnem speljevanju zvok trgajočega se asfalta. V vseh trgovinah so bili varnostniki, a ne taki Sintalovi, pač pa čedni možakarji kova Bodyguard. Očitno se kupuje v teh trgovinah tako, da se po tvojem prihodu trgovina začasno zapre, pred trgovino čakata 2 osebna stražarja ter Rolls, prodajalci ostalih trgovin pa upajo, da se bo kupec nato oglasi še pri njih in mrzlično hitijo še z zadnjimi pripravami kot je šampanjec na ledu.

Za vogalom se je nato le prikazal Harrods, v katerem sem bil pred leti in ostal je popolnoma enak. Res je impresiven in prav lahko si predstavljam kako bi taka trgovina bila v centru Ljubljane poleg tržnice:). Tukaj mi za spremembo niso pregledali nahrbtnika, opozorili pa so me naj ga ne nosim na hrbtu:) Seveda da ne, nahrbtnik se nosi izključno v rokah:)

Harrods je kult, je zgodba, ki dobro prodaja in dobiček uspešno reinvestira. Po moji hitri oceni bo trenutek, ko bo Harrods propadel trenutek propada človeštva kot ga poznamo, saj poseblja materializem v svoji primarni obliki. Je pa zabavno opazovati dogajanje in kupce iz celega sveta, kjer je moč kupiti tudi zlate opeke po dnevni prodajni ceni 338.000 GBP. A kljub velikost in neštetim artiklom znanih in manj znanih ekskluzivnih znamk, nisva našla ene čisto normalne lizike, ki si jo je Anja zaželela:) Absurd?

Ker se ura bližala pričetku najine tako željene musical predstave sva se odpravila na pot do gledališča in mimogrede “ukradla” fotografiranje na predstavitvi novega Audi R8 Spider. Hudoooo!!!

Ko sva prišla do gledališča v Covent Garden se mi je okolje zdelo tako znano. In res se je v neposredni bližini nahajala stavba BBC, kjer je še do nedavnega domovalo tudi slovensko uredništvo a ga ni več zaradi varčevalnih ukrepov. S spoštovanjem sva se sprehodila okoli največje medijske hiše na svetu, ki se financira z radijsko pristojbino katero plačujejo angleška gospodinjstva.

Ura je odbila 20:00 in odpravila sva se v gledališče Aldwych Theatre, ki je prvič odprlo vrata leta 1905 in premore 1200 sedežev. Dobila sva odlične sedeže na balkonu (Grand Circle) in imela imeniten pogled na oder. Težko bom z besedami opisal samo predstavo Dirty Dancing, vendar lahko povem le to, da nisem vedel da je možno na odru uprizoriti kaj takega. Moderna tehnika, tako oderska, kot lučke in zvok je naredila izjemno predstavo, ki bo meni in moji hčeri ostala večno v spominu. Glede na to, da Anja tekmovalno pleše in da si želi šolanje plesa nekoč nadaljevati tudi tukaj v Londonu, mi je največ pomenilo potrditev, da je bila tudi ona navdušena nad predstavo in verjamem da se ji je odprl nov svet.

Dan 3:

Film Notting Hill posnet leta 1999 mi je priznam en naljubših. Pa ne zaradi Julie, pač pa zaradi Hugha in predvsem Spyke-a. Tako sva dan pričela na Portobello Roadu v Notting Hillu, kjer je Anja nabrala svoje spominke. Ne vem, morda sem celo pričakoval več že zaradi spominov iz filma, a vseeno sem se počutil odlično.

Pred leti sem nekaj časa preživel službeno v Londonu in želel sem pokazati hčeri stavbo v kateri sem delal (Beaufort House). Tako sva se odpravila na postajo Liverpool Street v londonski City – eno od treh finančnih centrov tega sveta (poleg New Yorka in Tokia). Seveda je najbolj impozantna poslovna stavba London Cucumber, v kateri kraljuje ena največjih svetovnih zavarovalnic Swiss Re.

Le nekaj korakov je nato še do London Tower in Tower Bridge. Teh nekaj korakov pa se je spremenilo v dolgotrajno a enkratno doživetje, saj sva postala del dogajanja londonskega maratona v katerem je vse skupaj nastopilo čez 50.000 tekmovalcev, ki so se pomerili v različnih dolžinah. Nastopil je celo znani Gordon Ramsay, kuhar iz znane oddaje Hells Kitchen. Pokrovitelj maratona je znano podjetje Virgin lastnika Sira Richarda Bransona. Poleg olimpijskih tekmovalcev in športnih rekreativcev se je na pot podalo tudi veliko teka zagrizenih posameznikov, ki so tekli za nek namen, naj si bo za dobrodelnost kot tudi osebni point. Ob celotni progi tekače spremlja množica navijačev, glasbenikov in organizatorjev, ki poskrbijo za varnost in oskrbo tekmovalcev. Proga pa je idilično vodila preko mosta Tower Bridge. Na drugi strani mostu se je zabava seveda nadaljevala v obliki koncertov. Tako sva si vzela čas in s sladoledom uživala ob nevsakdanjih zvokih.

Ko sva se počasi pomikala ob Temzi navzgor tudi mimo vojne ladje iz 2. svetovne vonje Belfast HMS, v kateri je urejen danes muzej, sva nekako počasi prilezla do Trafalgar Square in obiskala National Gallery, ki hrani zaklade evropske slikarske umetnosti. Je tudi prostor za spokojen počitek, kjer se v udobnem usnjenem sedežu namestiš pred neko ogromno slikarijo in se prepustiš slikarjevem sporočilu. Nisem kak poznavalec tovrstne umetnosti, tako da težko sodim videno. Mi je všeč, a kaj več ne znam povedati. Morda me malce moti, tako kot je Anjo, da je večina slik religiozne vsebine in tako na večini najdemo krvave, morbidne ali žalostne prizore.

Na samem trgu Trafalgar je živo in ob vodnjakih sem se igral z različnimi načini fotografiranja mojega aparata. Od tam sva odšla naprej po Parliament Street do Downing Street No. 10. To pa je bil hec. Prepričan sem namreč bil, da bom videl tako kot na TV tista črna vrata. Kako sem se motil. Da prideš do tistih znamenitih črnih vrat, je potrebno naprej priti mimo varnostne zapore, kar pa je po domače rečeno “Mission Impossible”, saj je bil to najbolj varovan objekt kar sva jih videla.

V St. James Parku sva zopet naletela na maratonce, kjer so imeli prostor po prihodu v cilj za počitek in zdravniško asistenco. Moram še omeniti možnost, katero sva spoznala in morda ne bi bila tako neumna če bi se prijela tudi v Sloveniji. V Londonu so tovrstne zdravniške ekipe oz. ekipe za prvo pomoč v obliki prostovoljnega dela. Vsak sposoben človek se namreč lahko prijavi na svoji lokalni reševalni ali policiski postaji in po usposabljanju prejme opremo (uniformo in drugo opremo) in dobi razpored, kjer lahko do 25 ur mesečno opravlja delo reševalca ali policaja (ne vem če so ravno policaji, morda lokalni varuhi reda).

Dan 4:

Danes se odpraviva domov. Videla sva veliko in zelo sva zadovoljna. Odpraviva se zjutraj do Victoria Coach Stationa, od tam z busom do Stansteda in poletiva točno po urniku proti domovinu, kjer naju pričakata soproga in mlajša hčerka.

Upam, da bo komu prav prišel ta kratek potopis, vsekakor bo ostal meni v spominu. Če bi kdo potreboval morda še kak nasvet ali informacijo, pa le pogumno. Če znam odgovoriti – z največjim veseljem.

London – I ll be back!
 
PS: V kolikor vam je bil zapis všeč in bi želeli še kdaj kaj prebrati, vas vabim, da zgoraj levo pod “APPLY FOR NEWS ON THIS BLOG” vpišete svoj email naslov. Tako boste o novi objavi samodejno obveščeni. Hvala in lep pozdrav
PS2: ker sem izlet ponovil s svojo mlajšo hčerko in tudi tega zabeležil, vas vabim, da si ga ogledate TUKAJ.
Advertisements
Komentarji
  1. Sašo pravi:

    Odličen in uporaben potopis! Komaj čakam, da vidim v živo! Me je imelo, da bi šel kar takoj, kljub groznemu ponedeljku po dopustu… 🙂

  2. Uroš pravi:

    Super,
    odlični napotki za ogled, ki je že kar nekaj časa na listi mest, ki jih želimo obiskat.

    Z veseljem čakamo naslednji potopis :-).

  3. primož pravi:

    ravno nekaj takega smo si zamislili z družino,samo,da mi potujemo v london z avtom.
    če bom potreboval še kakšne informacije ali se lahko slišiva.
    lp
    primož

  4. primož pravi:

    super,se bova slišala.
    hvala
    lp
    primož

  5. franci pravi:

    Uf, ko bi jaz znal tako lepo opisati , kar sem tudi sam doživel. Tudi jaz sem lani padel v Londonski maraton in cel dan občudoval predvsem organizatorje , pa seveda tudi tekmovalce. Zanimivo, da se nista sprehodila skozi British Museum in pa , da nista obiskala Sheakspeare Globe Theater, če sta že šla mimo (gledališča ). Nepozaben je voden 2 urni ogled. In pa, v Tate Modern grem vedno, če je le čas, samo v 5 nadstropje v restavracijo, da se naužijem lepega pogleda na London preko Temze. Naslednjič ne pozabi, ker se bosta sigurno še vrnila, kot se jaz vsakih nekaj mesecev. Edino nekaj mi ni jasno…kako je mogoče, da je Travelodge tako drag ? A nisi upošteval navodil in rezerviral sob vsak dan posebej ?? Pa hvala, ker si dal link na enega od forumov, upam, da bo tole kdo prebral in se navdušil. 🙂
    P.s. : Nahrbtnik se nosi v Harrodsu v rokah zato, da kaj ne sklatimo s polic pri obračanju. Si predstavljaš, koliko časa bi moral delati, če bi kaj razbili ??
    P.s.2: Karte z letališča v mesto se za vlak kupi za odrasle preko linka na Ryainairovi strani, za otroke pa preko Easyjetove strani.
    Ampak z avtobusom se pa več vidi . 🙂

    • fosfos pravi:

      Hvala Franci. Vidiš, z British Museum je bilo tako, da so nama ga v nedeljo zaprli, tako da sva zamudila, saj v ponedeljek nisva imela več časa, medtem ko sva Sheakspeare Globe Theater enostavno pozabila:) Pa drugič. Kot sam praviš se bova sigurno še vrnila. Ma ne vem, kaj je bilo s Travelodgem, rezerviral sem pravzprav že Novembra 4 nočitve, torej če sedajle pogledam pridem sicer na malce ceneje, ne pa prav veliko (povprečje okoli 70 GBP na noč).
      Aaaaa, zdaj mi je jasno zakaj nahrbtnik v Harrodsu v roke. No, ampak je bil tisti ta mali, za prenosnik:)

      Še enkrat hvala za tvoj prispevek in lep pozdrav!

  6. primož pravi:

    men pa zanima tud ,če veš koliko pridejo karte za london eye,madame tussauds in see laife na licu mesta,ker če jih kupiš preko neta te pride trojček 138 gpb.
    lp
    primož

    • fosfos pravi:

      Hm, to imaš verjetno ceno za 2 odrasla, kajne? Jest sem jih tudi mislil kupiti že prej preko neta, vendar dobiš popolnoma enako ceno na licu mesta, če kupiš trojček. Jaz sem dobil cca. 20%. Najprej nisem dejansko prepričan kaj in kdaj si bova ogledala, pa tudi najina pot ni bila 100% (brnik, vulkanski oblak), tako da sem raje to uredil na licu mesta. Midva sva to uredila v Sea Life, dodaten popust pa po moje dobiš če vključiš še London Dungeon.

  7. primož pravi:

    ne ,ta cena je družinsko karto.je pa res ,da moraš točno vedet kater dan boš šel gledat.

  8. MIRO pravi:

    Tvoj potopis je enkratna informacija pred izletom v London. Midva z ženo namreč v torek potujeva tja.Pišeš ,da so metroji zjutraj dražji,ali mogoče veš kako je ,če kupiš tedensko karto ali je tudi tam jutranja omejitev.

    • fosfos pravi:

      Hvala Miro!
      Tudi jaz sem mislil, da bo bolj ugodno vzeti tale Oyster Card in ga pač sproti polniti. Kolikor sem razumel delovanje, naj bi nama potem ob vsakem “fočkanju” pobralo najugodnejšo tarifo.
      Ker pa nisem bil prepričan in ker nisem našel kakih večdnevnih kart, sem se zanašal na “dober nasvet” in mislim, da sem ga za najino potrebo tudi dobil. Povprašaj Miro kar na blagajni Undergrounda. Nama so res vljudno in prijazno pomagali.

  9. mark pravi:

    tvoj opis izleta se mi zdi super,zanima me le to koliko denarja si potreboval,seveda če ni skrivnost.

    l.p.

    • fosfos pravi:

      Najlepša hvala Mark. Torej na hitro bi rekel z vsem skupaj (vključno nekaj darilc za doma) kakih 1000 EUR. Ni ravno poceni, vendar lahko rečem, da nama bo izlet ostal večno v spominu. To pa je predvsem prava vrednost, kajne.

      • GTR pravi:

        Živjo,
        Zelo lep potopis, zanima me pa, kakšen je London, če potuješ sam. Vsi znanci in kolegi nimajo časa, jst pa imam 2 tedna dopusta, od katerega nameravam biti 1 tedn v Londonu ?

      • fosfos pravi:

        Pozdravljen! Najlepša hvala. Zelo sem vesel, če komu koristi.
        Hm, rekel bi, da je v določenih trenutkih biti sam na takem izletu pravzaprav velika prednost, saj se ni potrebno prilagajati željam drugih in si lahko oglede in timinge maksimalno optimiziraš po svojih željah.
        Ko sem bil v srednji šoli se najbolj spomnim 1 mesečna popotovanja po Belgiji – sam. Mega!
        Kakšnih posebnih napotkov ali usmeritev za samski obisk Londona pravzaprav nimam. Pravzaprav če pomislim dobro, ne bi svojega obiska kaj dosti spreminjal, če bi London obiskal sam, morda malce manj shopinga, pa še kako nogometno tekmo bi si ogledal. Kar se tiče kondicije za hojo pa me je ta mala tako in tako presegla.
        Sedaj živim sam v Frankfurtu – tako da sem solo turist, ko imam čas in uživam v vsemu kar se mi v trenutku porodi (z Ipodom v ušesih).
        Sporoči svoj izkušnje – prepričan sem, da se boš imel fenomenalno, če potrebuješ pa nujno družbo pa pripročam (odvisno od tvoje starosti) kakšen hostel.
        Srečno

  10. GTR pravi:

    Hvala za tako hitr odgovor !
    Sem razmišljal in si bom magar v Londonu ogledal te stvari kot ti, kaj spustil ali spremenil. Tvoj potopis, mi bo zelo pomagal, saj tako približno vem kaj pričakovati.
    Kar se tiče hostelov, bi bil zelo hvaležen, če poznaš kakšnega dobrega ali kaj podobnega. star sem 21 let, sem pa sprva nameraval it v New York, sam je bolje najprej iti nekam blizu kot je London. Zelo me skrbi pri solo potovanju to, da nimaš nikogar ki bi ti kaj svetoval ali te na kaj opozoril, angleščino znam dokaj dobro, tako da mi ta ne bo delala problema !

    Upam, da se imate v Frankfurtu super.
    Lep pozdrav iz Slovenije 🙂

    • fosfos pravi:

      Ti se kar prepusti toku dogodkov, pa kar brez skrbi. Ravno v tem se mi zdi da je čar, da ne veš kaj te čaka in da si soočen s stvarmi na licu mesta, tako da se odločaš sproti, kakor ti pač v tem trenutku paše.
      Za hostle bom težko kaj svetoval, saj nisem bil ravno priden za to, sem pa slišal dobra priporočila za Slovenski dom. Mr Stanislav Cikanek. 62 Offley Road. London SW9 0LS. Great Britain. Tel: 00 44 207 735 6655. Upam, da je še aktualno. Drugače pa na STA, pa po youth hostel kartico, pa si malce poglej. Jaz sem enkrat to vzel, ko sem z motorjem potoval po Italiji, Franciji in Švici, vendar sem prespal v hostlu le enkrat v Firencah – bilo zelo zanimivo in veselo:)
      Hvala za pozdrave. Javi izkušnjo in dober naslov.

  11. jaka pravi:

    Super! Bo prišlo zelo prav za začetek oktobra ko potujem v London. Hvala in lep pozdrav.

  12. Zdravo!

    Hvala, da ste zi vzeli čas za zapisano. Lepo in koristno povedano.
    V london se odpravljamo marca za 6 dni (tako smo dobili najcenejše karte).
    Kaj bi še obiskalia, če bi imeli še kak dan?
    Še na mnoge nove dogodivščine!

    a5

    • fosfos pravi:

      Pozdravljena Alenka,
      Torej veliko tega je še za videti. Prav gotovo bi se še vrnil v Tate, ki ga obožujem in sedaj ko je hčerka že starejša, bi si upala tudi v London Dungeon. Tudi Tower naju še čaka. Pa v okolico Londona, torej do Greenwicha in Windsor. Predvsem pa obisk nogometne tekme Premier lige in še nekaj muziklov. V vsakem primeru bi si želel še malce prostega časa za pohajkovanje med ljudmi.
      Želim vam prekrasen izlet, prepričan sem da boste navdušeni.

  13. […] treh destinacijah sem že bil z Anjo, London Dungeon po izkušnji, ki jo lahko preberete tukaj pač ne. In zelo me je vleklo tja in obenem sem imel pomisleke zaradi Asje. A po vseh doživetjih […]

  14. […] je zopet ta čas, čas za oddih, za nova spoznanja, kaj in kako dogaja drugje izven domačega vsakodnevnega […]

  15. KLAVDIJA pravi:

    Zdravo,
    tudi mi se z družino odpravljamo za 4 dni v London in mi je vaš opis za oglede in drugi napotki prišlo zelo prav. V London se nameravamo odpraviti v času ene izmed nogometnih tekem Chelsea, ker smo sinu obljubili, ogled tekme v Londonu. Ker sem iz zapisa ugotovila, da ste tudi vi privrženec tega kluba, me zanima, če vi kaj bolj veste, kje se lahko kupi karte za ogled tekme? Kako pa je z ogledom stadiona? Nekje sem zasledila, da je ogled vsako polno uro je to res? Je karte za ogled bolje rezervirati že za naprej?

    Hvala za vse informacije.
    Klavdija

    • fosfos pravi:

      Pozdravljena Klavdija,
      Res je, nogomet je kar precej resna zadeva v nasi druzini 🙂 Ogledi si mislim da celo na pol ure, karte obvezno rezervirati vnaprej kar preko njihove spletne Chelsea.
      Tudi za tekmo bo najlazje nakup na spletni strani kluba.
      Srecno pot in dobro navijajte za Bluese 🙂

    • Franci pravi:

      Kako boste pa karte kupili, pa tudi mene zanima, sam sem bil večkrat s skupinami na stadionu, kart za tekme mi pa nikoli ni uspelo kupit… 😦

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s