Pozdravljeni!

Živim v 4 članski družini. Imamo 2 avtomobila (8 let stara Peugeot 406 Break in Mazdo MX-5).  Poleg tega sem motorist in vozim Suzuki Vstrom 650.

Uff, ne zgleda slabo, to bodo rekli mnogi, veliko jih bo skomignilo, da imajo podobno situacijo, nekaj pa se jih bo samo zasmejalo.

No kakorkoli. Želel sem prikazati, da sem srednje situiran moški z  določeno mero ljubezni do mobilnosti, sploh take nevsakdanje.

Ker seveda poleg čustev primarno pri odločitvah nakupa vklopim razum in denarnico, sem se zopet znašel v vrtincu ponudbe na trgu. In to v »težkih časih«. Ne bom uporabil »tiste« besede, saj jo vsi dobimo servirano večkrat dnevno. In to so tudi časi, ki marsikomu pridejo prav, da pometejo vse svoje napačne odločitve pod preprogo recesije. Pa sem jo le omenil. To je sicer že druga tema, morda kdaj drugič.

Toda držimo se avto/moto sveta.  Ogledoval sem si ponudbo in poskusil nekaj testnih vozil. Super so. Novi so. Velikokrat oblika zamegli razum in čustva, ki se pojavijo pri vožnji odrinejo ugotovitve somučenikov, ki so vozilo že kupili.

Pa se vse začne in konča pri ceni avtomobila oz. cenovnem razredu v katerem  plavaš in izbiraš. Ali ni nenavadno, da je vozilo večinoma vedno v razredu višje kot si ga lahko privoščimo? Ni. To je industrijsko premišljeno dejanje. Ponavadi imamo 2 trenutka ko se »stegnemo« do konca in še čez – nakup stanovanja in nakup avtomobila. Ne trdim da je vedno tako, vendar zelo velikokrat. Videl mnogokrat na lastne oči.

Avtomobilov je res veliko na trgu, a ko se vklopijo vsi filtri:

  • letnik in ohranjenost vkolikor kupujemo rabljeno vozilo
  • velikost
  • moč
  • oprema
  • zunanja in notranja oblika
  • funkcionalnost
  • kvaliteta izdelave
  • razširjenost mreže servisov
  • založenost z rezervnimi deli
  • razmerje med dobljenim in ceno
  • končna cena

ostane bore malo avtomobilov. In ko jih pogledaš, se v primeru, da nisi prisiljen v menjavo vozila, velikokrat sploh ne odločiš za ta korak.

In tukaj bi se želel navezati na bistvo mojega pisanja – ne splača se. In zakaj? Ker je razmerje med stroškom in dobljenim velikokrat neprimerna, postane kot taka nesprejemljiva.

Eh, pri meni se je to zopet zgodilo. In v preteklosti nisem niti preveč razmišljal o tem. Sedaj pa, ko te na vsakem koraku opomnejo da so »tisti« časi?! Zakaj se potem avtoindustrija ne obnaša temu primerno? Kupiti vozilo nad 20.000 EUR predstavlja za srednje situiranega človeka, ki bo tako vozilo težko prodal čez recimo 5 let velik strošek. Poleg izgube vrednosti (sedaj že praviloma rednega podcenjevanja vrednosti avta, ko ga daš v ceno za novega) in stroškov vzdrževanja in zavarovanja se pokaže da je taka naložba »strel v glavo«. No pa saj to vemo vsi, nič novega.

Vendar ali ni sedaj čas, če že ni bil prej, da kupci postavimo normative pod katerimi smo pripravljeni kupovati vozila in tako zaposlovati miljone ljudi po vsem svetu ki so tako ali drugače povezani z avto industrijo. Čas je da na glas povem, da sem pripravljen plačati za novo Mazdo 6 z vso opremo (ki bi morala biti serijska) maksimalno 15.000 EUR, za Golfa 10.000 EUR, za novega Megana 7.000 EUR. Hčerama bi kot prvi avto seveda rad privoščil varno vozilo, izkušnjam primerno, vendar še vedno varno. In koliko sem pripravljen za to plačati – maksimalno do 4.000 EUR. Da avtomobilska podjetja niso sposobna za tako ceno izdelati avtomobila? Večinoma sem se srečeval z izrazom »nič ni nemogoče«. Vozila bomo menjavali nato brez težav vsake 3 do 5 let. Skladišča ne bodo polna, zaposleni bodo imeli redno delo, serviserji verjetno malce manj, toda naj se tudi oni »prekvalificirajo«! Potrebujemo ekološko razgradnjo vozil, reciklažo, razvoj in proizvodnjo alternativnih goriv. Pridobili bomo navsezadnje ekološko vozno infrastrukturo, ki bo povečini tudi bolj varna.

Nerealno? Ne bi rekel. Če slišim in razumem pravilno lastni strošek izgradnje avta in se zaenkrat distanciram od stroškov prodaje, oglaševanja, enormnih dobičkov avto podjetij in z njimi povezanimi podjetji, nagrad in plač managementa, ki presega meje človekovega razuma in spominja na rimsko ali nacistično prisvajanje tujega izven vseh razumnih mej, potem smo tukaj.

Preidimo na drug nivo, nivo ali sistem  ki je nekoč že obstajal. Naročimo vozilo in počakajmo da ga izdelajo za nas v seriji in pojdimo po njega sami. V salonu preizkusiš – preko interneta naročiš, ko se nabere mejna količina gre zadeva v izdelavo. Spominjam se časov kupovanja Golfa v sarajevskem TAS.

Zavejmo se da je vsako vmesno koleno namenjeno in ciljno usmerjeno samo enemu in edinemu cilju – maksimizirati dobiček. Če tega ne dosegaš, potem nimaš razloga za obstoj. In kaj ima cilj dobička proizvajalca  ter vseh vmesnih kolen z mojim nakupom vozila? Nič, celo izključujeta  se.

Pri motorjih ne bom uporabil iste logike razmišljanja. Enostavno zato, ker je razvoja enako ali celo več, absolutno število prodanih motociklov pa je mnogo nižje. In pri motorju še intenzivneje prevladujejo čustva – osnovno gibalo pri odločitvi o nakupu.

Prepričan pa sem bi se posledično s spremembo stanja na avtomobilskem področju pojavile možnosti  tudi pri motociklih.

Zmanjšanje individualnega prevoza za posameznike oz. razvoj masovnega javnega prometa v generalnem pomenu besede je vodilo razvoja trasporta in za marsikoga od nas popolnoma sprejemljivo za vsakdan, vendar za privatni prosti čas? Za mene nikakor ne. Vožnja mi pomeni šport, zabavo, svobodo in varnost in tega ne dam.

Tako bom vozila še vedno kupoval, vendar upam da bom za denar ki sem ga pripravljen dati dobil tudi vozilo ki si ga želim.

Podjetja v recesiji in kupci – odzovite se!

Objavljeno v reviji MotoSi št. 26

Advertisements
Komentarji
  1. Bimbo pravi:

    Strinjam se z marsičem, kar si zapisal, s trditvijo o dobičkih avtomobilske industrije pa ne. Ta praviloma posluje precej blizu rentabilnostnega roba, izjeme z letno dobičkonosnostjo nad nekaj odstotkov pa so redke. Še redkejše, če donosnost spremljaš na daljši rok, vsaj v trajanju enega proizvodnega cikla – cca 7 let. Seveda tisto o plačah še kar drži, zlasti za (naj)višje vodstvene kadre.
    Fabrikanti plehovja so se pripeljali v vsaj trojni precep. Imajo prevelike zmogljivosti in premalo kupcev, za ohranitev posla nam želijo prodajati vedno bolj kunštne izdelke, ki so seveda vedno dražji in uveljavljeni vrsti pogona se rok izteka, ni pa še jasno, kaj in kako ga bo lahko nadomestilo na dolgi rok. V glavnem se imajo v tej panogi dobro skoraj izključno z denarjem zelo dobro obloženi šefi, ki so blizu upokojitve. Seveda tudi peščica milijonsko plačanih nad-šefov, ki so pa sploh kasta zase. Dober primer je odhod dolgoletnega (in v zvezde kovanega) šefa Porscheja. Ko je klan, na čigar stran se je postavil, izgubil boj za prevlado v podjetju, so mu v z milijoni nabasane žepe za slovo stisnili še nekaj drobiža, za kakršnega milijoni navadnih ljudi lahko le občasno stoji v vrstah – da bi vplačali rekordni loto.

  2. fosfos pravi:

    Hvala Bimbo za tvoj prispevek.
    Avtoindustrija je v takem setupu zdržala recimo svojih 80 let, zanima me kakšna bo evolucija. Evolucija tako v smislu pogona kot predvsem tudi poslovnega modela, saj nakup avtomobila verjetno ne more biti trajna rešitev, sploh če pomislim sedaj že na akutno problematiko s parkiranjem. Z zanimanjem spremljam razvoj projekta Mu s strani Peugeota, kjer preizkušajo poslovni model nekakšnega rentanja avtomobila.

  3. Bimbo pravi:

    Fosfos res, to zanima tudi mene. Po eni strani se mi upira zamisel o popolni odvisnosti posameznika od nekega sistema, kar se dejansko dogaja na vseh področjih. Lastnina večine ljudi programirano izgublja vrednost. Naprave niso več trajne, ampak izdelane za hitro izrabo in zamenjavo, trajnejše stvari kot so avtomobili in domovanja tudi vse bolj postajajo predmet najemanja in mešetarjenja, kot pa posedovanja in vzdrževanja. Tako se mora človek nenehno in vse bolj pehati za denarjem, če želi ohraniti nek standard. Včasih so se ljudje starali ob svojih napravah, ki so z nekaj vzdrževanja praviloma zdržale “do konca”. Zdaj kaže, da bodo/bomo še sedemdesetletni morali kupovati hladilnike, pralne stroje, televizorje, računalnike, saj je vse izdelano tako, da se ne da/splača popravljati.

    Po drugi strani pa ni nobene logike v tem, da nek avto stoji npr. 22 ur dnevno, ker je v lasti nekoga, ki ga pač ne potrebuje več kot toliko. Potrata prostora, materialov in še česa. Ali pa avto za dopust. Večina ljudi rabi velik pločevinast zaboj na kolesih le nekajkrat na leto, zakaj bi ga torej kupovali za 365 dni? Bolje bi ga bilo najeti.
    Kolikor poznam Peugeotov Mu, je to program z dvojnim poslanstvom. Eno je posojanje dražjih in večjih avtomobilov, ki jih je že bolj težko spraviti do kupca. Torej neke vrste viralno trženje – preskusiš za konec tedna, se ogreješ in potem pred prodajalcem tudi stališ. Drugi del pa mi deluje kot nadomestno vozilo: pripelješ avto na servis in se odpelješ s skuterjem ali kolesom. Nič pretresljivo novega torej, samo vabljiv in lep ovoj. Bomo videli… 🙂

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s