Evo ga!

Končno sem spackal zadevo skupaj. Ni detaljnja – je pa splošen hiter oris moto popotovanja z dobrim prijateljem Igyem. Torej 2 motorja, moj Suzuki Vstrom 650 in Igyeva Honda CBF 600 – veselje nepopisno saj je pot odgovor na želje iz otroštva, ko sem kot mulc opazoval nemške motoriste na našem jadranu. Kogar kakšen del poti bolj podrobno zanima, mu z veseljem dodatno opišem zadevo.

Senj

Dan 1: Odhod iz Ljubljane ob 6:00 do Vinice, kjer sva tankala in nato prečkala mejo. Naj omenim da sva nekje na poti ali zgrešila ali pa sva šla ravno prav. Skratka vozila sva po makadamu. Na meji brez težav, tako da sva nadaljevala pot do Ogulina. Evo tam ta prva kavica v mestni kavarni. Nato sva krenila preko vrha Velebita do Senja. Tako sva prišla do Jadranske magistrale. Naslednji večji postanek sva nato opravila v narodnem parku Paklenica. Vstopnina 30 HRK po glavi. Postanek skoraj uro, saj te skalnati previsi enostavno osupnejo. Še posebej naredijo dodatno sceno plezalci. Sledi ohlajanje v najbljižjem lokalu, ter nadaljevanje poti preko Masleničkega mosta do Zadra. V Zadru najdeva privat sobo (100 kun po glavi), motorja sta za ograjo na dvorišču relativno varna. No kljub temu sva poskrbela za dodatno zaklepanje. Sledi večerja, ter pivo in Caipirihnia, ter spanje.

Morje

Dan 2: Odhod iz Zadra ob 7:40, ter zajtrk v trgovini v Šibeniku. Uživava ob stalni sceni; desno morje, levo pobočja. Cesta fenomenalna, najdejo pa se tudi cepci (kot povsod). Splita se izogneva saj sva v njegovi bližini ko je najbolj vroče, promet pa hudo gost. Kmalu prideva do Makarske, kjer narediva daljši postanek. Najbolj si zapomnem samotnega kitarista, ki ustvarja lenobno sceno obale. Cilj današnje etape Neum. Spiva v hotelu Neum (30 Eur soba z zajtrkom in garaža po osebi). Doživiva nepričakovano gostoljubnost porcije giric ob svojem prvem pivu in topel pogovor z lastnikom lokala. Kopanje, opazovanje penzionerske scene.

Neum

Dan 3: Odhod iz Neuma ob 7:50 do Dubrovnika ter enourni postanek. Nadaljevanje poti nato do naj južnejse tocke najine poti – Cavtat. Določena vrsta dogodivščine je, da sva na tej poti zamenjala motorje za nekaj kilometrov (Vstrom650 in CBF600). V Cavtatu postanek (običajna kombinacija kava-Cola), ter vrnitev do ene vasi, kjer sva končno obrnila na sever in počasi zapustila adriatic sea. No ker se še nisva mogla dokončno poslovit od Hrvaške, sva pri nekih jezerih naredila zopet postanek. Postankov je bilo kar nekaj, vsaj na 60-80 km sva jih delala! Tam so se pripeljali gospodje policisti saj naj bi nekdo nekaj polomil v mobilnih straniščih. No ziher je ziher, pa sva jo raje hitro popihala od tam, nikoli ne veš. Od tukaj dalje pa se pričenja prava dogodivščina. Ob prehodu meje CRO-BIH je bosanski carinik zahteval poleg pasoša tudi zeleno karto. Pri moji mu ni bilo všeč da je bila na roke napisana, še bolj pa se mu ni dopadlo da je bila oznaka reg. tablice napisana z drugo pisavo. No pa recimo da je zastopil kar sem mu povedal. No pri Igyu pa ni šlo kar tako, saj je Igy žal pozabil na zeleno karto. Seveda najprej šok “sej naju ne bojo naprej spustil”, toda nato je carinik pomahal kolegu v daljavi; le ta je pritekel in pričel pisati zeleno karto tam na licu mesta. Plačilo: 30 EUR. Med tem časom se je carinik stopil in si začel ogledovati mašine in opremo, ter ga je zanimalo prav vse. No povedal je tudi da čaka sedaj na neko Suzukijevo enduro – 1300 kubično. Pri dobri volji nisem mogel razvozlati kateri motor bi to lahko bil, ampak sem pridno kimal in hvalil njegov nakup! Po opravljenih formalnostih sva se pripeljala v Trebinje. Šok Trebinje. Za dobrodošlico naju je pričakal povožen pes (ovčar presekan na pol), 10 metrov naprej pa je nek obcestni delavec mirno opravljal svoja posla. Svinjarija prva liga; smetnjakov nisva opazila, pač pa gore smeti in nekak nelagoden občutek. Hitro svo jo popihala do Bileče mimo bivše “klasa” kasarne, ki je danes bolj razvalina. Na cesti (katera je proti pričakovanju izjemno dobra) je potrebno izjemno paziti le na domače živale; krave, osle, ovce, koze,… in pa na nore voznike avtomobilov – toda te najdeš povsod. Nekje naprej od Bileče sva planirala da bova zavila na levo. Pa se je izkazalo da sva zavila prekmalu. Seveda sva to opazila že kar po nekaj kilometrih, saj sva prepričana, da pred nama že dolgo dolgo časa ni bilo nobenega motorista. Ljudi so naju občudovali, pozdravljali, mahali, šolarji po vaseh pa so nama pripravljali vedno kordonski pozdrav a la Tour de France:) Najbolj zapleteno je dejstvo, da se voziš tudi po Republiki Srbski, to opaziš po tablah v cirilici; tukaj je bilo potrebno napeti ves spomin iz starih časov. Kaj posebnega na poti ni bilo videti, zato sva kar peljala. Ah, da ne pozabim. Nekje na tej poti sva opazila tablo z napisom da je desno 2 km kraj kjer je z avionom strmoglavila makedonska delegacija. Ta dogodek sem imel tudi sam v spominu, pa sva rekla, ajd greva pogledat. Zadeva je trajala kako uro! Kraja nesreče nisva našla; pač pa sva pustila tam obilo znoja in živcev saj se je asfaltna pot spremenila v makadamski klanec. Ko sva se vrnila na glavno cesto brez padca sva si bila enakega mnenja – tam sva pustila toliko moči kot bi jo potrebovala za cel dan vožnje. Nato sva prišla do Stolca. Nikar naravnost do Čapljine – so naju opozarjali domačini, saj je tam vse polno policajev. Končno sva prišla do Mostarja. Dehidrirana, kot bi peljala čez puščavo in utrujena od Makedoncev. Pa se je zgodilo. V nekem križišču sva spregledala talne oznake in po napačnem voznem pasu prepeljala križišče. Iz vogala skoči policaj in je dejal “Jao momci, šta se zajebali. Jao pa stranci ste. Sad vas moram da vodim na policijsku postaju in kod suca za prekršaje” Midva sva ga zabodeno gledala, ter dejala:”Pa druže, dali se to može drugčije riješiti”. “Pa naravno da se može, ajd 10 EURA po glavi”. pa sva skintala, pa vprašala, kje je zdaj ta most. Prijazen pozdrav in nato vožnja do nekega parkirišča. Tam razjahava, seveda takoj priletita dva “cigančka”, “ajd čiko malo love”. Rešila sva se jih z nekaj drobiža. Domačini pa so nama pokazali še drug način:” Marš, jeb… vam sve po spisku” In glej, glej deluje. Najprej pol litra vode, nato klasika. Vročina da se ti skisa. Pa če sva že tle ajd greva tale most pogledat. Mogoče srečava še kip Bruce Leeja (nisva ga). Na mostu srečava skupino španskih motoristov – 15 dnevna tura. Malce sva nerodna, ker nama zagotavljajo da smo se srečali v Dubrovniku, ne jest ne Igy pa se jih ne spomniva. Prijateljski pozdrav, par fotk na mostu in piči naprej do Sarajeva, saj je pred nama še 126 km. V Sarajevo prideva dokaj pozno. Kakšnih privat sob na Iliđi nisva opazila, zato se posluživa mojega stalnega hotela Astra na Baščaršiji (90 EUR po glavi z zajtrkom in varnim parkingom za motor – ni garaža, pač pa ograjen varovan prostor pri Garni hotelu Astra.). Receptorka je bila navdušena, tako da sva jo morala en krog odpeljat. Tukaj vse super! Zvečer čevapi, turška kafana, višnjeva nargila, burek, pivo, turški čaj in…… postelja:)

Sarajevo

Dan 4: Odhod ob 8:00. Imajo že neko novo obvoznico do Travnika. Danes je dokaj hladno. Windstoperje gor. Nato pičiva proti Zenici, ter pred Zenico obrneva za Bihač. Tuneli – kaos. Niso osvetljeni, in če v njega pripelješ še v sončnih očalih je tema nepopisna. Pozornost na noviju. V Bihaču naju napere močno, premočno. In izkaže se da sva predolgo čakala. Ljudem se smiliva, Igy je žičen ko pes, meni pa je smešno, saj ugotovim, da mojega “dežnjaka” nisem doma probal. Tako sem na poti ugotovil, kako velik človek sem. Z Igijevo pomočjo sem se zbasal v kombinezon – k račka sem bil!! Preko granice nato do Plitvic. Vsi hoteli polni, dobiva privat sobo v neki hiški – 140 HRK po glavi. Ko se namestiva in obesiva premočeno obleko na ograjo hiške na sušenje, greva lahko le lokalno jest. In lokalno pomeni monopolno. Ena sama restavracija – ni druge izbire. Greva, drago ko satan. Toda kaj bodo oni nama. Spijeva največ do sedaj in to se pozna na računu – 450 HRK.

Dan 5: Žalosten sem. Vsega je konec. Samo še piškavih 220 km preko Karlovca, Metlike, pa do doma. 1770 km vsega skupaj. Prvi izlet. Na to sem čakal leta. Sedaj je za nama. Izkušnja katero ne bom nikoli pozabil. In Igy? Vseh 5 dni sva se imela nepopisno, sva kompatibilna in tudi to, predvsem to je pripomoglo da je celotna pot bila noro dobra!

Advertisements
Komentarji
  1. […] je samo del mojih podoživljenih sanj, ko sva nekoč pred leti z Igijem ubrala motopot ob jadranski magistrali prav do Črne Gore. Pred leti sem se odločil pavzirati z mojim moto lifestylom. Nekako ni bilo časa, ne denarja, pa […]

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s